Nima smisla izgubljat posebnih minutk za prispevek o letošnjem politikantskem srečanju hollywoodske kapitalistične mašinerije, razen če je namenjena posebna pozornost določeni vrsti popcorn propagandnega peskanja v oči. Pride leto, ko serijsko nagrajujejo Afroameričane, da pometejo s prgiščem slabe vesti, pride leto, ko nagradijo za trideset let naprej in nazaj ubožne Indijce. Pride leto, ko nagradijo filme z aktualno tematiko, če se le da o vojni in revščini, tam daleč od hollywoodskega dotika z glamurjem, recimo na Balkanu. Pride leto, ko nagradijo podpovprečnega komedijanta, ker je končno odigral eno vsaj prebavljivo resno vlogo. Pride leto, ko nagradijo lepo igralko, ker je končno nastopila v filmu grda kot porejena izmučena svinja tik pred zakolom. Pride leto, ko nagradijo podpovprečnega igralca ali igralko za eno ušivo bolj opazno vlogo od dolgocajtnega statiranja v prvem planu. Pride leto, ko poravnavajo krivice z dodeljevanjem nagrad za slabše produkte od nekoč serijsko poignoriranih odličnejših, včasih se otresejo ikon kar z aplavzom za življenjsko delo. Če so veličine še žive, se celo priklonijo, sicer se lahko tolažimo s posthumnimi epilogi slave in časti v ožjem ali širšem smislu. Kakšen balzam za psiho slehernika. Ni še konec, tudi ko od človekovega morda že hudo zdelanega želodca ostane samo še prgišče pepela. Mah, marsikaj politikantsko tragikomičnega podoživiš tudi ob ogledu podelitve oskarjev, ampak, olalala, pride tudi leto, ko prvič v zgodovini podelitve sname oskarja za režijo in film v celoti Ženska. Ne samo to, sname ga samo dan pred dnevom žena. Sname ga pred nosom bivšemu možu, ki je za svoj cenen mega dobičkonosen projekt zapravil na stotine milijonov, največ v zgodovini filmske industrije. In že se rolajo prispevki o ženskah, ki bojda osvajajo svet, ki dokazujejo, da zmorejo, ki … blablabla …
KATHRYN BIGELOW JE DEC, DA MU NI PARA
Kot fenica letos nagrajene kriminalnemu žanru zavezane režiserke Kathryn Bigelow lahko rečem, da sem privoščljivo vesela, ker je spet stopila na sceno v formi in premagala slab mega dobičkonosen popkorn produkt Avatar. Če bi Avatar slavil kot film leta, bi se Akademija pravzaprav pretirano osmešila, čeprav si je blamaž privoščila že preveč. Od napihnjenega poveličevanja Gospodarja Prstanov do zaljubljenih Shakespearjev in povzdigovanja resnično povprečnih filmov, kakršen je bil na primer Crash. Po ogledu Avatarja preprosto noben še tako divji malikovalec tehnoloških napredkov po komisijah ni mogel izsilit poklona za scenarij, tako prekleto za en kurc je. No, niti za pol kurca ga ni. Cameron je imel s kurcem v bistvu od nekdaj težave. Segel mu je do snemanja akcijskih tragikomedij s slaboumnim prenapihnjenim guvernerjem z osterajharskim akcentom, ki prekleto slabo igra v filmih, kar je očitno dovolj za furanje pomembne vloge v politiki, sicer pa je najbolj zaslovel s projektom, ki je bil tako plitko pičkast, da bi se mu kljub Cameronovskemu prislovičnemu razmetavanju z denarjem v pičkin dim, Akademija verjetno izognila v loku, če bi ga resnično posnel človek s pičko med nogami. Toliko klišejske emocionalno škodljive cenenosti, kot jo je popkornovska raja z veseljem pokonzumirala med točenjem solza ob ogledu Titanica, se je nemogoče nažret do kozlanja in čez rob, pa če poslušaš eno leto brez prestanka samo žvrgolenje Celine Dion. Bogsigavedi, kako bi se odvijal scenarij aplavzov in nagrad tistega leta, ko je naivni raji Cameron kradel denar s Titanicom, če bi ga režirala njegova zdaj že bivša žena. Posnetek bi se verjetno zaključil z orgazmičnim slavjem na podelitvi malin. Samo moški si verjetno lahko privošči bit tako z vrhunskim ugledom slavljena plitka pička. In za to mu ni treba bit niti lep. Da je zgolj zapravljiv in pohlepen, kot se spodobi za kurbo, je očitno povsem dovolj.
Ni čudno, bi se lahko ponorčevala, da se je James Cameron poročil z lepo Kathrin Bigelow z velikim kurcem, ki je znala posnet kakovosten testosteronski film, poln pretepanja, fukanja, klanja, ropanja itd. Pravi “menshealth” videospoti so to bili z mačoti večinoma v glavnih vlogah. Šlo je za filme, ob kakršnih je izadlo razkrito spoznanje, da ga je režirala ženska, neverjetno presenečenje. Samo “drobcen” detajl je opominjal, da bi bi bili sklopi mačističnih prizorov lahko proizvod ženskega principa. V njenih filmih so kadre kategorično zapolnjevali lepotci ali fukabilni igralci za različne okuse dam, na primer Patrick Swayze, Keanu Reeves, Ralph Fiennes, Sean Penn, Josh Lucas, Tom Sizemore …, in ženske, ponavadi v stranskih vlogah, so bile prave mačistke, kategorično ovijale frajerje vsaj okrog prsta, če jim že niso ravno demonstrirale, kako srfat, kako pofukat ali kako prefukat. Brez pomoči ženske težke roke so bili fantje v svetu Kathryn Bigelow precej bosi in bohnedaj, da bi jim prekrižali začrtano pot, potem niso bili samo bosi, ampak zlahka postali tudi bivši, če že ne kar pokojni.
S prvim opaznejšim projektom Blue Steel je Kathryn Bigelow z Jamie Lee Curtis v glavni vlogi policajke po zgledu oboroženega moškega na preži, brez trohice feminilne erotike, kaj šele materinske subtilne slepote, krvavo obračunala z nasilnim zalezovalcem. Vendar film ni požel odobravanja kritikov, čeprav je med občinstvom dosegel prepoznavnost. Naj se baba pretepa in igra s pištolcami, če že sili, ampak, porkaduš, naj mačotu pusti vsaj glavno vlogo v “lajfu”! Snemalni dnevi se vendar plačajo!
Od takrat naprej je režiserka propagiranje taf bejb, ki obračunavajo s “posiljevalci”, pustila očitno raje ob strani. Ni pot do priznanj, kaj šele do oskarja. Nadaljevala je s pogumnimi uporniki, ki se borijo proti pogumnim kriminalcem z žensko pomočjo ali za žensko. In že je bila mnogo bliže odobravanju. Okej. A še vedno nikakor dovolj blizu oskarju.
S KURCEM DO PRIZNANJA
Karierno prekopicevanje Kathryn Bigelow je bilo ravno z aspekta vojne med spoloma zelo zanimivo, zato je ironija, da je postala prva ženska z oskarjem za režijo, toliko večja. Lahko bi rekli, da je ta ambiciozna lepotica za uspeh v karieri naredila vse. Celo s Cameronom se je poročila. Mogoče ji je ravno on po kiksu z Blue Steel pomagal z nasvetom, da s scenariji, v katerih možačasta ženska s pištolo za pasom obračunava z moškimi primitivci, ne bo daleč prišla, še najmanj v akademske priklanjajoče se kroge. Pa je poskusila s Point Breakom in Strange Days. Evo vam glavne vloge, evo vam heroje in antiheroje, kamera sveti za vas moške. In že je šlo na bolje. A zgolj še na bolje. Nekaj pridobljene samozavesti, nekaj zavidljivega zaslužka. Zakon s Cameronom ni trajal prav dolgo in kmalu se je imela ženska spet več časa posvečat vprašanju, kaj bi v resnici sploh rada. In vzela si je čas. Kar nekaj let.
Izpadlo je, kot da se je spravila končno posnet film po srcu, brez zatiranja feminilnega principa in predvsem tistega, kar ji je očitno ležalo na duši že od Blue Steel dalje. Posnela je The Weight of Water. V smislu izpovednosti verjetno njen najbolj iskren film, v kompleksnosti sporočilnega izraza pa tudi najboljši v karieri. Ki je totalno propadel. Z vseh aspektov. Misteriozna drama se odvija na jadrnici. Dva parčka se gresta crkljat in rajcat na odprto morje s povodom glavne protagonistke, fotografinje in novinarke, da gre na zapuščen otok raziskovat vzroke neke intimne pozabljene tragedije iz devetnajstega stoletja, ko sta bili brutalno umorjeni dve ženski. Film z enako močno feministično noto kot buta iz militantno feminističnega Blue Steel, le da gre za misteriozno dramo z mnogo bolj kompleksno pripovedjo, ki mnogo bolj neposredno in transparentno razkrije žensko bolečino, povezano z zgodovinsko tragedijo zamere do moškega. Zgodba iz daljne preteklosti se prepleta s sedanjostjo dveh japijevskih parčkov, ki pasejo dogcajt na jadrnici. Razkrivanje že davno pokopanega mračnega dogajanja seveda vpliva na odnose dveh parov, še posebej na odnos fotografinje s svojim partnerjem, ki sta prav tako skušala že zakopat mračen detajl iz skupne zgodovine. Film sploh ni slab, prej obratno. Vendar prikazovanje zgodbe izpred dveh stoletij učinkuje močno, medtem ko je dogajanje iz sedanjosti prepuščeno neobdelanemu realizmu. Precej dogočasenja na jadrnici, molka, drobnih namigov, skratka, nič vulgarnega se ne zgodi, a vseeno vemo, da se odnosi lomijo na prafaktorje. No, in ravno tega pristopa občinstvo ni odobravalo. Pričakovalo je … hja … neposredno testosteronsko akcijo do konca in naprej. Če je bilo Kathryn Bigelow povsem jasno, kaj in zakaj se lomi med ljubimci na jadrnici, je lahko z grenkobo ugotovila, da gledalcem jasno ni bilo. Podobno, kot povprečnemu moškemu ponavadi ni jasno, zakaj ženska komplicira in tečnari, tudi če se ne zgodi nič očitno vulgarno potresnega. In potem tudi ženski ni jasno, zakaj komplicira in tečnari, ker preprosto ne zna povedat. Tega jezika ne razume monopolno pleme, ki je določilo uradni jezik za moške in za ženske. Kathryn Bigelow je doživela klofuto, ukor. Ni ubogala. Ni govorila v moškem uradnem jeziku, kot to obvlada na primer Quentin Tarantino, niti v ženskem uradnem jeziku, kot to obvlada James Cameron, ampak je preprosto posnela film o ženskem problemu in posnela ga je s pičko. Kaj hujšega. Kaj takšnega bi si lahko dovolil kvečjemu režiser in prejel priznanje za posebne dosežke. Logično, da niti slavne Ane Karenine, niti slavne gospe Bovary ni ustvarila ženska.
Kathryn Bigelow je košček iskrenosti v njeni karieri drago koštal. Za deset let je praktično ponknila s scene. Kazen je bila očitno vzgojna. Očitno je pogruntala, kateri korak manjka od Strange Days naprej proti oskarjevskim fanfaram. Naj bodo moški in samo moški o moškem, oboroženi do grla, tam, kjer se igrajo najraje, na testrosteronskem plejgraundu, kjer pokajo metki, bombe in mine. O moškem v svoji najbolj izčiščeni verziji, ki mu brez vojne ni za živet. Samo, da poka in malo misli. Samo, da poka in še manj čuti. Brez smrti za vogalom ni smisla življenja. To je moški nad moškimi, ki z grudo, ki rojeva, ustvarja, neguje in oživlja nima nič skupnega. On je nasprotje, uničevalec, rušilec, on je smrt. In naj se nam od sočutja in tolerance nadrogiranim blesavim pičkam neznosno smili. Ploskajmo in bodimo ganjeni, dokler ne bomo končno vsi pocrkali in bo mir na Zemlji.
SLAVNE BARABE
Kathryn Bigelow je posnela prav dober film (ne odličen), The Hurt Locker, najbolj moški oziroma kurčevski film med vsemi nominiranci, kjer se je kurčevskih vojnih filmov kar nekaj nadrenjalo. Odličnejšega, Inglourious Basterds, je pač posnel po logiki stvari mojster pravljic za ostarele fantke – testosteronski nevrotik Quentin Tarantino. Verjetno letos najbolj neupravičeno zignoriran projekt. Quentin Tarantino ustvarja obrtno mojstrske projekte, ki odlepljeni od sile težnosti zaživijo svoje življenje. Njegove pravljice živijo same po sebi, akcije zaradi akcije, filozofija zaradi filozofije, fora zaradi fore. Kliše moškega principa. Sporočilna vrednost njegovih filmov je tako ubožna v svežini ali zanimivosti, kaj šele v pretresljivosti, da se gremo po konzumaciji njegovega produkta zlahka mirno in povsem skoncentrirano posvetit manikuri. Njegov svet je hrupen, poln akcije, ampak totalno brez smisla, poln težko prekosljivih spoznavnih idiotizmov, ki jih lahko tako natančno zazna in poustvari samo vsaj relativno pameten človek.
Quentin Tarantino je zaradi prozornosti v ponavljajočem se pristopu, s kakršnim nam že celo kariero pripoveduje en in isti vic, že zdavnaj izgubil mojo posebno pozornost, kaj šele naklonjenost. Čemu snemat en in isti film petdesetkrat? No, ampak tudi on ni pozabil na ženske, da bi dojele masturbacijsko vrednost njegove potratnosti s koluti. Posnel je na primer Death Proof. Zgodbo o frustriranem kaskaderju, ki opremi in sfrizira svoj avto tako, da je v njem zavarovan pred silo ubijalskih udarcev. In kaj tip počne? Pičke, ki mu gredo na jetra, ker hočejo ali nočejo z njim fukat, privablja v ali pred njegov smrtonosni avto. Pobija jih po tarantinovsko, počasi, a silovito, dokler ne naleti na sebi enake. Na ženske, ki so se že preobrazile v terminatorke, od jeze nad moškimi, ki so jim prizadejali premnogo hudega, ker so hoteli ali niso hoteli z njimi fukat. Ko se odločijo, da bodo zjebale kaskaderja, se začne pravi orgazmični užitek. Reklama za orjaški vibrator s petimi prestavami za militantne feministke. Če so moški skozi zgodovino že neštetim svojim tekmecem obdrobili glavo in izpulili jetra, smo ženske precej bolj zadržane. Razen če nam pomaga Tarantino. Da se malo sprostimo. Skratka, bejbe mučijo in ubijajo kaskaderskega zabavljača počasi in silovito, pri čemer uživajo kot male deklice v Gardalandu.
To je definitivno najboljši Tarantinov film. Ne zato, ker je privoščil tudi ženski pravico do ubijalsko maščevalnega orgazmiranja (Kill Bill itak prodaja vibrator iste znamke), ampak predvsem zato, ker je hkrati predstavil tudi sadistinega uživača, ki prevzame vlogo žrtve podivjanih punčar kot dosežek orgazmičnega vrhunca. Tarantinov cinizem se je s tem scenarijem razgalil v svoji ključni poanti. Kot bi rekel, hej, bejbe, ne samo, da ne štekate bistva takoimenovanih moških filmov, ampak ne štekate, kaj hočejo. Že celo zgodovino se kisate, ker ste zatirane, tepene, posiljene in še vedno niste doumele infantilno preprostega sporočila, da vam moški samo sporočajo svoje želje. Kako naj moški razume, da je posilstvo nekaj najbolj groznega, kar se ženski lahko zgodi, če si sam ne želi nič bolj od tega, da bi bil posiljen. Od kod, zaboga, neki pa izvira fantazma o famme fatale, če ne ravno iz želje, da bi za košček sadizma nad ustrežljivo gospodinjo doživel košček priložnosti za mazohizem? Skratka, v Tarantinovem filmu sadistično maščevalni kaskader sicer uživa, ko pobija koketarske punčare, ampak ko punčare ubijajo njega, šele doživi optimalen orgazem. S tem filmom je zelo preprosto, kratko in jedrnato povedal Tarantino vse, o čemer je prej samo previdno kolcal in jecljal, kompliciral zaradi komplikacije. In kaj se je zgodilo? Film je za njegov renome propadel. Dejstvo je, da film izgleda, kot bi bil posnet za pet centov in tega sploh ne skriva, ampak je izbris posebnih efektov tudi namen. Nobenega pulp fiction glamurja nikjer. Vendar so dialogi povsem Tarantinovski, dogajanje in sporočilo pa v nobenem aspektu nikakor pod nivojem Tarantina, ampak kvečjemu obratno. Verjetno je prvič povedal povsem direktno tisto, kar mu sicer ne uspe oziroma niti ne namerava. Vprašanje je lahko samo v tem, kako Tarantinovo sporočilo brez jecljanja in kolcanja, kolcanje in jecljanje je pač tako simpatično in hecno, še bolj od štajerskega dialekta na slovenskem televizijskem programu, leže na kurac ali na pičko povprečnega gledalca ali gledalke. V tem filmu namreč na koncu ne ostane nič hecnega, razen zadnji prebitek z bulerjem skozi lobanjo. Utrujenost po doživetju orgazma, pomešana s slabo voljo, ker je fuka konec. Z drugimi besedami. Edino, kar je s tem Tarantinovim filmom po tarantinovsko narobe, je, da me je po odjavni špici minila volja do manikure. Nezaslišano! Več od sila preprostih misli za popkorn telebane pa od Tarantinovih izdelkov nikoli nismo dobili. Skratka, Tarantino je za vrhunskega ustvarjalcaDavida Cronenberga, ki ga prav tako rajca sex and violence, prvošolček, čeprav z odličnim uspehom. Cronenberg je pri simplificiranih mačo srhljivkah, kjer se je Tarantino ustavil in že leta očitno tako hudo pojma nima, kam bi naprej, da je celo Hitlerja poklical na pomoč, kariero šele začel in zavidljivo napredoval v resnično kompleksne mojstrovine, pa če ekranizira navaden strip, vtakne nos med noge sosedovih, v politiko ali politiko, pardon, v mafijo, vedno boljši in boljši je. Brez spola oziroma obojespolen.
Tudi Kathryn Bigelow ni niti blizu Davidu Cronenbergu. Niti verjetno ne bi premagala Quentina Tarantina, če ne bi bil primeren trenutek, da jo Akademija pohvali kot talentirano žensko, ki je končno ponudila moškim, kar hočejo, na nekem spolno definiranem povprečnem razumljivem nivoju. Torej uboga. Nič lažjega kot poscat bivšega moža, še posebej če gre za plitko pičkasto Cameronko.
Glede na to, da je na taisti podelitvi oskarja snela celo večna amaterka Sandra Bullock, pa so fanfare Kathryn Bigelow skoraj nujna uravnoteženost neumnosti. Nič ni bolj patetičnega od prizora, ko prejema priznanje oseba, ki dobiva znotraj neke industrije nešteto priložnosti, da nam razkazuje podpovprečje, in ravno s tem, ko prvič sploh uprizori nekaj, kar spominja na igro, neznansko fascinira. Še bolj patetično od patetičnega pa je, da s svojim ritolizniškim govorom igralskim profesionalcem leze v rit s hvalnicami, s čimer celo gane milijone trapastih gledalcev, ki ji potem bolj privoščijo nagrado, ker se bojda tako primerno obnaša tri minute na odru. Na ta isti oder prilomasti celo Sigourney Weaver, samo ena od najbolj neupravičeno prezrtih vrhunskih igralk. Ki bo verjetno prejela, enako kot letos Lauren Bacall, nekoč priznanje za življenjsko delo, medtem ko razne Sandre Bullock zagotovo ne, prej še kakšno malino, in nekako bo volk sit in koze bodo še vedno ostale pač koze.
Koze, ki se sprehajajo po rdečem tepihu in v življenju za denar, ki jim ga mečejo v naročje, niso naredile za svet, ama, nič koristnega ob svojih kozlih. Iz nerazumnih razlogov reklamirajo precenjene krpe na svojih telescih, ki so večinoma celo kreacijsko porazno neokusne, nekatere pa se celo navesijo z grdimi verižicami, ob kakršnih nam posredujejo podnapis, da gre za diamant v vrednosti treh milijonov dolarjev, če nismo dojeli, zakaj bi morali obnemet pred televizijskimi ekrani. Koza letošnje podelitve oskarjev je torej Kate Winslet. Vsa ta kozlovska drhal se kdaj pa kdaj sprehodi z diamanti na kakšno dobrodelno prireditev, se znebi zgolj drobiža in fehta obubožano, a premnogo bolj z vestjo opremljeno ljudstvo za pomoč. Kvazi žurnalistični kritiki, ki drhal podpirajo v drhaljenju, se seveda spravljajo s slaboumnimi pripombami na tiste hollywoodske ikone, ki predstavljajo zoprn zgled. Na primer darujejo milijone ali celo gradijo hiške tistim, ki jim je strehe odpihnilo. Če boh da, kakšno retardirano pripombo odfaflja še groteskno odvraten reality monster show mejker Donald Trump in kupica dokazov, da trohnimo v peklu, je zadovoljena. In Sean Penn ima spet dober razlog, da preklinja. Ni težko.
Toliko o feminizaciji in neverjetnih uspehih bojda enakopravne ženske, zmagovanju feminilnega, tako prekleto socialnega in humanega principa v sodobni družbi.
MODERNE GODPODINJE NISO RAZOČARANE
Ne bi zlorabljala tipkovnice za opozarjanje na neenakopravnost žensk v prostoru in času, ki se lažnivo kiti s pojmom demokracije, pri čemer vprašanje spolne neenakovrednosti v obravnavi niti ni najhujše, kar zasmehuje ljudi, ki si drznejo sploh uporabljat izraz demokracija kot nekaj že obstoječega.
Bolj zanimivo in navezujoče na letošnji oskarjevski piar, se mi zdijo druga vprašanja.
Kolikšna je verjetnost, da znotraj morja nekvalitetnih moških z izjemami, priplavajo na površje kvalitetne ženske? V Sloveniji je poanta diskriminacije ženske najbolj očitno zasijala na primeru političnih funkcij. Zaradi nezadovoljstva z dvema ljubljanskima županjama se je mirno našel butalec, ki je slabo oceno dvema kadroma na pomembnem političnem položaju zlorabil kot dokazilo, da ženske za vodstvene funkcije niso sposobne. Celo nekatere trapaste ženske, ki imajo večji dostop do izražanja javnega mnenja bolj javno, so ponavljale idiotsko spoznanje, da bojda nima več smisla ženske postavljat na župansko funkcijo. Koliko slabih predsednikov, ministrov, županov in politikov smo morali že prenašat, pa še nikoli nisem slišala izjave, da nikoli več ne bomo na noben pomemben položaj postavili moškega?! Škoda! Zakaj naj ženske ne bi imele pravice, da se izkažejo v kakršnem koli smislu že … hmmm … slabo?
Udeležba ženske v raznih sferah družbe je veliko bolj podvržena kritični presoji, ali kaj optimističnega, bolj kvalitetnega pridonaša, če že “krade” nekoč samo po sebi umevne moške pozicije. In moram priznat, da sem nad sliko s tega spekta vprašanja tudi sama bolj razočarana kot ne. Ampak. Spet sem lahko razočarana predvsem nad moškimi. Kajti moški še vedno zasedajo večino prostora, kadrujejo in slab ženski kader je ponavadi posledica spodbude in izbora s strani moških! Ženske imajo premalo vpliva, da bi rekrutirale več kolegic na pomembne položaje in tudi če vpliv pridobijo, niso naklonjene konkurentkam, ravno zato, ker se še vedno tako cufajo, tekmujejo in bojijo za lastno rit, da bi bile čim bolj edinstvene ob boku raznih opičnjakov, ki jim dovoljujejo, da sedejo na kakšen stol dlje od štedilnika.
Kaj opazimo v negativnem smislu? Opazimo, da se na razne vplivnejše položaje prisvaljkajo razne žene ali ljubice, ki so še včeraj pekle palačinke in masirale hrbet nekemu vplivnemu brezvezniku, jutri pa so za nagrado dobile premestitev v pisarno z uglednim nazivom. Tudi na področju tako prekleto kulturne kulture zasledimo veliko žensk, ki plešejo, postavljajo scenografije, pojejo, skačejo, pišejo članke pri projektih svojih partnerjev ali njihovih zelo zelo tesnih prijateljev, vsaj dušnih ljubimcev, sicer bi morda upravičeno prodajale žemljice. In na žalost veliko ustvarjalnih žensk, ki jih moški preprosto ne opazijo, ker ravno ne vlečejo njihovega kurca oziroma se jih prej bojijo, ker jih preveč opazijo, prekleto težko pride do priložnosti, da se uspešno izrazi. Preprosto niso vabljene na pir, kjer se o takšnih zadevah pomenjkuje.
Najbolj očitno takšno stanje situacije zasije vsem na očeh na političnem parketu. Neke julije timošenko, ki niso preživele enega dneva na političnem parketu ali sproducirale kar koli omembe vrednega za družbo, se prilepijo na kešarja in ta ji štedilnik prestavi z lobiranjem čez noč po potrebi kar v parlament. Pri takšnih ženskah je očitno, da kot prazne vreče marljivo absorbirajo vsebino, ki jo vanjo penetrira gospodar s svojo vojsko. Gre za moderno patriarhalno verzijo razumevanja funkcije gospodinj. Namesto, da kuhajo mineštre doma, jih pošiljajo na pomembne položaje kuhat in še raje Pospravljat navlako konkurenčno neljubih pohlepnežev. Družba bojda raje vidi ženske lutke na prizorišču. Je pač moderno. Če so očem všečne, lepe, toliko bolje. Jih bodo podpirale tabloidne babje revije s kičastimi fotkami. Kulisa za mačistično mafijo, ki bi sama z že preveč očitno lakomnimi ksihti težje očarala ljudstvo, je tako zlahka pripravljena na izzive s pomočjo naših novodobnih uspešnih žensk.
No, te brezmejno uspešne ženske, kot se za novodobni zlagani piar spodobi, rade vriskajo, da je prihodnost ženskega spola in sploh prihodnost ženske naravnost cvetoča. Kakopak ne bi bila, saj so zdaj one na sceni. Šment, pa ravno okrog njih vidimo najmanj žensk. Pravzaprav nobene. Vidimo pa armado mačotov, ki se privlečejo celo vstajajoči iz grobov, če je treba, kadar morajo branit svojo poškodovano marioneto pred kritikami. Spet jo počešejo, zašijejo rokavčke, obujejo ji salonarčke, predložijo tekst, ki se ga mora “revica” na pamet naučit z vsemi didaskalijami v paketu in jo pošljejo na oder šarmirat idiotsko ljudstvo. Malo žensk se znajde v bližini žensk, ki so v resnici predvsem navadne gospodinje in maserke svojih novih “fotrov”.
Moški so očitno ugotovili, da je, če že morajo sodelovat z ženskami, neprimerljivo bolje kadrovat z ubogljivimi avšami, ki so čim bolj naivne in bosonoge, ker toliko bolj hvaležno in zagnano predstavljajo le podaljšano roko njihovih še tako zgodovinsko preverjenih slaboumnih pristopov.
Samo še ena antipatična vrsta žensk obstaja, ki se prerada sveti s pomembnih pozicij. Nekateri so jih poimenovali možače ali kaj podobnega in slovijo po tem, da v pokvarjenosti, pohlepu, grebatorstvu in sebični brezvestnosti zavidljivo parirajo moškim. Večinoma tudi izgledajo bolj podobne moškim ko ženskam. Medtem ko proslavljamo, kako smo napredovali v uravnoteženosti, ker premoremo vedno več žensk na pomembnih direktorskih položajih, nas ravno te ženske prerade strašijo s svojo brutalno nasilno brezvestno podobo. Kar naenkrat nam brundajo v kamero, kako imajo čisto vest, medtem ko njihovi delavci ležijo v jarku brez vode in kruha, podjetje pa zapufano vegetira v pričakovanju na nove mafijske podporniške podvige. Horor pač ni zgolj fikcija in izmišljija nekih psihično motenih pisateljev, scenaristov in režiserjev, ampač povsem zaznavna realnost. A ne pozabimo pomislit, od kod neki so se te protagonistke vzele. Podprli in porinili so jih na stole moški, politikantski botri, ki so kakopak samo v takšnem kalibru ženske sploh znali občutit sorodno zombijevsko družico. Jebi ga!
Zato je uvedba kvot v politiki nujna. Nikakor ne gre za potezo, ki bi nas rešila pred srednjeveško mačistično mentaliteto, kakršna nam že skozi celo zgodovino neti nove in nove vojne na istih nastavljenih minah. Predvsem gre za nujno simbolično dejanje in pomembno motivacijo na poti k pozitivnim zgledom. Samo več žensk v politiki lahko vsaj približno razjasni osnovno razlikovanje med kvalitetnimi in nekvalitetnimi kadri ter hkrati predstavlja spodobno uravnoteženje moškemu principu v skrajnostni negativni obliki. In ne morem si predstavljat nič bolj škodljivega od rezgetanja moških (kaj šele blesavih žensk), ki uvedbe kvot ne podpirajo. Če bi želeli družbi dobro, bi morali kvote v parlamentu podpret in hkrati zahtevat uvedbo moških kvot na področju šolstva in socialnega dela. Tam se namreč bohoti ženski ekstremističen škodljiv princip. Otroke, torej bodoče rodove, nam kvarijo armade nekvalitetnih žensk (ki kvalitetnim redkim izjemam grenijo življenje in jih onesposobljajo), ki so se odločile za delovanje v teh sferah, ker so si nekoč domišljale, da imajo pač rade otroke, saj se jim o ničemer na svetu kaj dosti sanjalo ni, razen da bodo nekoč z veseljem postale mamice. Kako pa češ drugače preganjat dolgčas, a ne. In potem nam odrasli fantki iz takšnega vzdušja blazno neupravičeno naduti in nevzgojeni zasedejo parlament ter vodijo državo. Nezaslišano!
se strinjam s tistim, kar mi je blizu
daleč pa so mi npr. filmi s patetično vojno tematiko, kjer so glavne ovčke Amerikanosi. zeeeeh in blaaaah in “daj mi že končno nekaj drugačnega, svežega, še nevidenega”.
sandra mi nikoli ni bila zoprna. njenih filmov pa sicer nisem spremljala dobro, ker pač niso bili gledljivi…v filmu, za katerega je bila nagrajena, me ni prepričala. oz. ni slabo odigrala, ampak nikakor pa to ni bilo za oskarja. precej osladen film, po premisleku.
sama sem upala na meryl ali gdč iz Precious – čeprav je novinka, ja, ampak njeno igro sem začutila popolnoma realno in predano. pristno no…
kar se tiče razkazovanja: ja, ko se poglobiš v to, kar se tam vali naokoli, te “fras uhvati”. grda igra, bombastičnost, napihovanje, maske, plehkost z vsem kitenjem in “nosenjem”…No, ko se odločiš za biti materialist, človeški, heh…in če ti je dan močan čut za estetiko, potem pa pač rad pogledaš bohotenje materialov in krojev 😀
10 kurcev, 9 pičk, 7 fukov … Simona, si prepričana, da si gledala oskarje in ne podelitve nagrad porno industrije? 😉
Sicer pa hvala za ta zelo unikaten pogled na Hollywood in podelitev oskarjev, po katerem bi skoraj že lahko posneli zelo dober in provokativen film … vendar dvomim, da bi kdo verjel, da ga je spisala ženska. 🙂
Sem pa pogrešil omembo filma Precious, ki bi nekako spadal v poanto tega razmišljanja, tako v pozitivnem, kot tudi negativnem smislu.
Uvodni odstavek seka. Me navdusuje tako vsebinsko kot slogovno.
Ce bi bil zaloznik, bi te zical za zbirko crtic/novel/esejev z naslovom “Vibrator za dan zena”. Kakor berem, je na tem blogu vsaj za eno dobro knjigo vsebine.
simona nam predstavi svoj pesniški talent v redko videni obliki, z njim pa se skozi poetični esejizem postavlja na sam vrh izraznih možnosti, do katerih se je dokopalo človeštvo v svoji zgodovini. s tega vidika se sramujem rabe svojih formularjev iz prvega odsdtavka in imam občutek, da njen tekst v dobršnji meri razvrednotijo. nič kaj pokroviteljsko znova poudarjam izjemen talent za poezijo, ki se kaže v zgornjem prispevku in ugotovaljam, da ima poetične moči v nekaterih pogledih več kot kakšna pensiška zbirka. simonina poezija je namreč zarotitvena, voditeljska … če je sodobna poezija (sicer prekrasen) soundtrack za to življenje, je simonina soundtrack za premik iz njega.
ob tej priložnosti bom navedel whitmana, kot sem ga ravnokar v primeru svojega dekleta, ki je v svoji pesmi napisal, da na svetu ni nič popolnejšega od najpopolnejše ženskosti in se moram z njim strinjati.
zahvaljujem se tudi za predloge za ogled filmov.
nor zapis.
če hočeš kot ženska uspet v pretežno moškem vrednostnem sistemu, morš bit hermafrodit (pa tega ne mislem žaljivo, ne do uspešnih žensk in ne do hermafroditov). pač, treba je folgat testosteronsko tekmovalnost in ohranjanje lastne ženske identitete, kar je kar velik grižljaj.
večini se ne da, kar je povsem razumljivo. ogromno vzame in zelo malo da, tolk malo, da večina po preprostem računu bilance reče Eh… in ostane dejavna na mikronivoju. pa ga ne zametujem, tut tam se da ogromno nardit, ampak vrednostni sistem pa tako ostaja isti.
ti izpostavljaš politiko, kulturo, šovbiznis, jst pa lahko povem, da je tudi v znanosti zelo zelo malo žensk (se pa tudi kakšna kokoš najde vmes). zakaj? nižji nivo analitičnih sposobnosti? (kar imam na sumu, da kljub uradnemu zanikanju marsikateri kolega še vedno verjame.) tiktakanje biološke ure že vnaprej? strah? dvom?
neka ženska, ki jo zelo spoštujem, mi je nekoč rekla, kako ji gre na živce, da fante vedno hvalijo, kako so brihtni, medtem ko so deklice vedno pohvaljene kot pridne. in ta mentaliteta je vlezena v nas, žal.
In Stojkota za dober drk faše: Simona Rebolj …. yeaaaa 🙂
Tako predvidljivo.
Naslednji zapis bo verjetno o ESC.
Death Proof. Najboljši Tarantinov film? ha ha ha. Najslabši že mogoče. Zate najboljši, ker si si jo verjetno na roke metala medtem, ko one ženske pretepajo protagonista.
Bruh bruh
Mogoče je cajt za penzijo
Ženska enakopravnost… Prav pri srcu te pogreje ta besedna zveza. Še posebej, če prihaja iz ust kakšnega “uglednega” gospoda z debelo denarnico, doooolgim avtomobilom, zaslužnim položajem in urejenim (“žena me v vsem podpira”) družinskim življenjem, knede? Kar zapela bi v stilu onega štanca: It feels like, it feels like i’m in love ahhhhh… Mmmm, daddy…
Če bi enakopravnost res obstajala, se je najbrž ne bi dosti omenjalo, ker bi bila pač splošno sprejeta in s tem irelevantna. Saj veste, nekaj v smislu, da na tržnici pač ne pademo v nezavest, če slučajmo zagledamo solato. Ali pač?!
Madona, Francelj, a si predstavljaš: na tržnici sem vidu solato!?! WTF?!
A bejž no, a res, pa to je za znort!
Ja, pa še ena pupa je dobila oskarja!?!
Ma stari, ne mi take buče okol govort!
Žalostno je, da se drugi del dialoga sploh ne zdi tako neverjeten. Tako butast in bizaren kot v resnici je. Še posebej pa se lahko razžalostimo, ko pomislimo na dejstvo, da so pamet, sposobnost in vse druge vrline enakomerno porazdeljene med moško in žensko populacijo. Enako pa velja tudi za vse slabosti seveda hehe. Ja, Gaussova krivulja velja celo v tem primeru.
Vprašanje enakopravnosti je zame vprašanje fair playa. Kako že poje Majda Sepe? Med iskrenimi ljudmi… No, če malo obrnem: med poštenimi ljudmi se nikoli ne zgodi, da kdo o kvazi enakopravnosti potuhnjeno žvrgoli! Pošteni ljudje presojajo po dejanjih, trudu, entuziazmu, srčnosti, ne pa po spolu, sklonu in številu!!!
Torej: naj se z dnevom jutrišnjim med poštenimi ljudmi (moškimi in ženskami, da ne bo pomote) zbudim.
Isto želim tudi vam.
@anna:
Ja, Sandra je simpatična punca, ki lahko ni zoprna samo tistim, ki jim ni zoprna kronična simpatičnost. Sicer pa nastopa v negledljivo povprečnih filmih s svojim negledljivo povprečnim igralskim prispevkom. V tem smislu je popolnoma vseeno, ali je simpatična ali ni. Ker je simpatična v zgolj simpatičnih filmih, je samo še toliko bolj dolgočasna.
Čut za estetiko, kaj šele močan čut za estetiko, nima po mojem mnenju nikakršne zveze s temi paradami po rdeči preprogi. Osebno cenim čut za estetiko in vse, kar je povezano s tem. Zelo. Vendar v tem primeru ne vidiš veliko estetskega, ampak predvsem veliko propagande za določene modne smernice in reklamo določenih monopolnih znamk proizvajalcev, pri čemer so nam servirani podnapisi, koliko naj bi bilo nekaj vredno, če bi slučajno pogruntali, da je vse skupaj en estetski dolgcajt, če ne celo neestetski kiks. Propagandna parada kiča visokega cenovnega razreda nima nobene zveze z močnim čutom za estetiko, ampak zgolj s prvošolskim, tako za vzorec, da vidiš eno estetsko izvirno in dovršeno obleko na sto predloženih. Slab fuk.
@spookymulder:
Ne, resnično nisem prepričana, če nisem gledala podelitve nagrad v pornoindustriji. Priznam.
Ja, vem, baje je moj jezik premalo uradno ženski, vsebina pa premalo uradno moška, zato me veliko pripadnikov obeh spolov zelo mara, ker me tako zelo ne mara … hehe …
Ja, Precous bi zelo verjetno lahko dobro padel v ta kontekst po eni strani, po drugi pa ne. Omenila ga nisem med drugim tudi zato, ker ga še nisem videla. Čeprav bi ga v formalnem smislu tudi lahko, glede na to, kar se je dalo dovolj informativno bogato izvedet o njem. No, po teh infomacijah mi pa v kontekst sedel ni, ker gre za film z zelo odkrito aktivistično noto, torej jasno oznani, zakaj hoče oskarja in zakaj ga lahko dobi … hehe … Tukaj sem se pa bolj ukvarjala s prikritim oglaševanjem določenih političnih akcij, s filmi, ki naj bi dosegli nekaj predvsem zaradi nečesa, v resnici pa so dosegli taisto zaradi nečesa drugega, celo povsem nasprotnega. Kot oskar v roke ženski, ker je ustvarila najbolj moški film leta … Itd.
@crko:
Me veseli, da si užival.
@Nurudin:
Hvala za predstavitev svojega nedvomnega pesniškega talenta v obliki poetične recenzije mojega prispevka. Od nekdaj sem mislila, da za poezijo absolutno nimam smisla, še manj potrpljenja. Mogoče bom nekoč ironično odkrila ravno obratno spoznanje o sebi. Celo zelo verjetno.
@Marija:
Se strinjam s prvima dvema odstavkoma.
In ja, seveda. V znanosti se ignoranca do ženske po defoltu verjetno še najbolj razpozna. In na koncu pade, paradoksalno, simptom spet v šovbiznis. Nekaj žensk se na primer zbere in izda enciklopedijo pomembnih dosežkov žensk, ki so bile preprosto načrtno spregledovane in uspeh pri prebuditvi pozornosti je spet odvisen od medijske podpore. V znanosti pač enako odigra vlogo pojem sodelovanja. In ženske dobijo kakopak malo podpore, ker se ne naslanjajo na pravi šank in ker vladajo še vedno izredno močne bariere pri kominikacijo med ženskami in moškimi. Nisi povabljena na pir, zato ne dobiš podpore za projekt in zato težje sodeluješ pri kreativnih komunikacijskih procesig v zvezi z določenim projektom. Če ti uspe sami, moraš pa spet lobirat, da koga sploh zanima, kaj si ustvarila in spet se razgali problem vabila na pir, metaforično in konkretno. Po mojem mnenju tukaj biloške ure, materinstva itd. sploh ne igrajo pomembne vloge. Prej tudi dejstvo, da moški že konkurenčnega moškega težko sprejme, medtem ko se mu že podzavestno (čeprav tudi zavestno to počnejo) zdi totalno nesprejemljivo, da bi na primer pri znanosti izpadel v primerjavi z žensko manj uspešen pri nečem. Kako jo bo torej s takšno logiko posebej podprl? Raje bi jo poročil, če prafraziram …
Ja, moški hoče bit vedno brihten in noče enako, kaj šele, bolj brihtne ženske ob boku. To ponižuje njegovo tradicionalno v podzavest zarito definicijo o pojmu moškosti. Huda bariera.
@NoMercy:
Sej slabo dela, je bolj crknjen proizvod brez baterije, ampak za silo v recesiji je še kako uporaben … hehe …
@biloxi:
Dobrodošel na blogu, kjer lahko večinoma prebiraš odzive na podlagi takšnih in drugačnih aktualnih dogodkov. Dvomim, da bo naslednji zapis o ESC, ker bom verjetno do maja napisala še kakšen zapis o čem drugem. Morda pa zapisa o ESC letos ne bo na mojem blogu, kot na primer ni bilo o Emi ali o kakšnem resničnostnem šovu itd. iz sveta razvedrila.
Tudi tole zgoraj v bistvu ni zapis o podelitvi oskarjev, ampak o nečem drugem. Če bi bil moj piarovec in bi ta zapis reklamiral blesavo predvidljivo kot pripevek o dogajanju na oskarjih, bi zavajal ljudi in mi povzročal škodo, saj ne bi bilo jasno, zakaj berejo še o Davidu Crnonebergu, filmih, ki nimajo veze z letošnjo podelitvijo in celo o ženskih kvotah v parlamentu in moških kvotah po šolah. Z moje strani bi bil s tako polpismeno slaboumnim dojemanjem pač odpuščen.
Hvala za kretenoidno pripombo o Death Proof, ki potrjuje moje razmišljanje, da je bil film slabše sprejet predvsem zaradi tematike, ki je cikala na dejstvo, da bi si jo lahko tokrat ženske na roke metale, medtem ko akterke pretepajo protagonista, ki v tem za spremembo uživa (za razliko od prizorov pri Tarantinu, kjer pretepani s strani moških ne uživajo, pač pa uživamo gledalci, ker pretepanec ne uživa). Tudi sicer je pri Tarantinovih filmih bistvo predvsem metanje na roko, le da predvsem za moške (kar je okej, a ne?). Osebno sem argumentirala ironijo, zakaj je to najboljši Tarantinov film (ko ste se v šoli učili, če sploh, o uporabi ironije v tekstih, si verjetno šprical) in hkrati, zakaj je bil zdesetkan kot slab. Razloge, če bi jih podal, bi uporabil verjetno kar prepisane iz mojega teksta, na primer da je izgledal kot izdelek za pet centov (kar je bil tudi Tarantinov namen, izbris posebnih efektov … pohvalno). Kot si preprosto prepisal metanje na roke s strani žensk, kar sem itak sama izpostavila kot najpomembnejši izkupiček tega filma, zato se ne more zgodit nič bolj idiotskega od tega, da mi nekdo očita nekaj kot pametno razkrinkano pogruntavščino, kar sama zapišem za fakt. Ja, naga stojim sredi Ljubljane in pameten opazovalec druge opazovalce razsvetli s fascinantno ugotovitvijo, da sem naga. Čestitam! Če se bralcu to zgodi, bi lahko premogel vsaj toliko pameti, da bi pogruntal, da nekaj ne štima, preden pogumno sesuva kontradiktorne domislice, in modro molčal, preden razgali ves spekter svoje polpismenosti in nedojemljivosti na osnovni bazi.
Zaradi enega slaboumnega anonimnega komentarja prav gotovo ni čas za penzijo, prej obratno. Hvala za spodbudo.
@Horizont:
Ja, seveda, se strinjam. Tipičen pokazatelj neobstoja, v tem primeru enakopravnosti, je, da se toliko govori o enakopravnosti. Zelo enako funkcionira žongliranje s pojmom demokracija. Bolj ko ni ne duha ne sluha o pojmu primernem obnašanju, večkrat slišimo ta zveličavni izraz.
In ja, tudi s tem se strinjam, da so prednosti in slabosti enakomerno porazdeljene po spolu, z Gaussovo krivuljo ali brez.
Vendar na žalost po mojem mnenju ni enakomerno porazdeljen izkoristek prvega ali drugega, ampak gre v izkupiček v prid slabostim. Zakon težnosti … bi kdo porekel … hehe …
Ja, Simona, ti dam povsem prav!
Zakon težnosti nas definitivno vleče dol …na rit! Potem se pa čudimo, zakaj tako smrdi. O, ti sveta preproščina ;-)))))
@biloxi:
Tarantino ima rad močne ženske like, ki se znajo postavit zase – Jackie Brown, Beatrix Kiddo, Shosanna … Punce iz Death Proof niso nobena izjema, tudi pri drugih njegovih filmih bi si jo ženske lahko precej dobro in polne inspiracije metale na roke.
Če je to očitek in je zate zaradi tega film slab, potem nimaš kaj dosti pojma o filmih in Tarantinu, še manj pa o ženskah.
A ti kaj odpiraš svoj mail???
@Horizont:
Ja, vleče nas, kar pa seveda ni opravičilo, da se tako slabo upiramo, nismo v formi, imamo očitno pretežke riti in smo izredno štorasti … hehehe …
@Pris:
V bistvu bi lahko povzel, da kdor pojma nima o Tarantinu, tudi kaj dosti pojma o ženskah ne more imet … hehe …
@Vprašanje:
Včasih traja kakšen dan, dva, zelo redko tri, da tega odprem, ja, ampak tvojega prejšnjega mejla sploh nisem dobila (sklepam, da si taista oseba, ki si mi včeraj poslal še enega in me prav tako sprauješ, zakaj ne odgovarjam). No, zdaj si že dobil odgovor.
Še enkrat bom napisala, potem pa, obljubim, utihnem. En velik fak in en velik dokaz enakopravnosti in demokratičnosti naše družbe je, da se daleč najboljši zapisi pišijo na enem takem blogu za v najboljšem primeru naše aplavze, kot analitiki in kritiki pa po medijih nastopajo vodebi, crnkoviči, miheljaki in podobni veleumi, ki za svoje masterpise dobijo lepo plačano. Jebiga, sem ekonomistka in vse gledam skozi keš, naj mi bo oproščeno.
tvoj jezik je zelo poseben, strukture povedi zelo specifične. po mojem se je razvijal sproti, da bi se čim bolj približal misli ali čustvu. in to je po mojem glavna naloga pri pisanju pesmi, približati se misli ali čustvu, tako da drsiš ob njo, če se že ne moreš zliti (po miklavžu komelju je poezija jezik, ki se prebija skozi nezmožnost). v tem prispevku si pa v skladu s tematiko uporabila še neke standarde, ki v kontekstu pesmi le-tej dajejo obliko, tako, da mislim, da imaš res smisel. in če ga imaš, ni potrebno veliko potrpljenja, gre po mojem za dejanje trenutka, ko se nabere malce zajetnejši kupček čustev in misli v notranjosti, ta kupček pa prestreli v omenjenem trenutku nek metek, in potem, če veš kako ga prelagati, in če je pravi moment, ni potrebno veliko potrpljenja kot ga verjetno ne rabiš, da napišeš blog (ponavadi veliko manj). ok, to je to.
@anastazija:
“Jebiga, sem ekonomistka in vse gledam skozi keš, naj mi bo oproščeno.”
Z mojega vidika ne samo, da ti je oproščeno, ampak je tudi realno. Skozi opazovanje, na kakšen način, komu in zakaj se pretaka denar, je razvidna vsa mentaliteta družbe, način delovanja, vrednote in s tem povezani kiksi in prednosti. Osebno sem zelo nenaklonjena floskulam, kako denar ne osrečuje, kako se da preživet z malim … itd. v imenu poveličevanja duhovnega življenja. Rado se zlorablja tudi tezo, da naj bi bil problem civiliziranih družb, ker denar predstavlja vrednoto. Kakšen fiasko! To je navadna prikrita propaganda v imenu kontrole nad večnimi sužnji in kakopak v tolažbo nikoli srečnim pohlepnim rabljem. Problem civiliziranih družb je prej v tem, da denar ne predstavlja vrednote, čeprav predstavlja izmenjevalno sredstvo, ki omogoča nivo kakovosti življenja ter ocenjuje in vrednoti določeno delo ali dobrino. In nezadovoljstvo, ki iz tega izvira, je opazka, da se denar pač ne pretaka pravično, še manj definira kakovost. Torej pomeni, da denar premalo vrednotimo in zato ne odraža zaželenih visokih standardov podpore in nagrajevanja, preko tega pa seveda tudi ni možen visok standar zadovoljstva družbe (s standardom ne mislim samo na materialni vidik, ampak tudi psihološki in duhovni v smislu miru večjega ali manjšega miru v duši).
@Nurudin:
Ja, točno tako se je razvijal. Iskanje jezika je v bistvu najbolj mukotrpen proces, kot odraščanje. Prav neverjetno je, kako sem pred leti kdaj prebrala kakšen svoj tekst in ne glede na to, da je bilo vsebinsko vse sporočeno, kar sem želela povedat, preprosto nisem v njem prepoznala sebe, mi je bil tuj, morda celo odvraten. Še danes, ko kdaj preberem kaj zelo starega, ravno skozi slog vidim vse probleme, ki so me ovirali pri razvoju neke osebne identitete, za katero bi si upala stat in se preprosto sprejet, se začutit, skratka, sebe prepričat, da sem to res jaz … hehe …
Najhuje je bilo, ko sem hotela svoj jezik in slog razvijat. Valjda, da je šlo vse narobe. V bistvu se je najtežje sprostit, tako popolnoma, da se jezik in slog izrazita počasi sama, ti pa kot zunanji opazovalec opazuješ, kaj se bo izcimilo iz vsega skupaj in potem si boš rekel, o, živjo, lepo, da sva se spoznala. In nasploh lahko skozi ta proces najbolje spoznavaš samega sebe in druge, življenje. Šele takrat, ko se distanciraš od sebe in od tistega, kar opazuješ. Potem tudi vse čustveno veliko lažje razumeš in občutiš, ker te osebno ne ovira, se ne vpletaš. Pustiš, da pride vate, kar koli že, ker se ne bojiš.
In ja, trenutek je zelo pomemben. Ker gre za state of mind in state of soul. Da prideš v stanje tiste sproščene odsotnosti, ko lahko najbolj izčiščeno opaziš in občutiš. V bistvu gre za neke vrste jogo, ki jo s časom tudi vedno bolj obvladaš in v njej napreduješ (ali kolapsiraš seveda).
Poezija je kakor koli obrneš verjetno najbolj intimna oblika izražanja. Njen “problem” je zato z mojega vidika, da je lahko samo popolna in totalno izčiščena. Če ni popolno popolna v svojem najintimnejšem iskrenem izrazu, je bolje, da je ni, ker itak ne obstaja. Ljudi, ki jim je blizu način izražanja skozi poezijo in so v tem na svoj način popolni, sem vedno doživljala kot brutalne ljudi. Treh vrst: brutalni do drugih, brutalni do sebe in do drugih ali brutalni do sebe. Srhljivo. Zato si nikoli nisem želela spuščat v poezijo osebno. Niti poskusit. Ker bi lahko ugotovila, da mi preveč paše in si kar predstavljam, kam bi to vodilo mojega duha. Glede na to, da bi zagotovo od sebe pričakovala samo popolnost … hehe …
Lp
@Simona Rebolj
Tole mi je pa malo znano. Včasih za hec berem kakšne starejše recenzije in reakcije so ponavadi naslednje: se režim, kako pametnega sem se delal ali pa se zaradi lesenosti stavkov držim za glavo. Z nekaterimi sploh nisem zadovoljen, zato nikoli niso prišle na blog. Vmesna kriza pisanja, ki je bila na eni strani pogojena s pomanjkanjem motivacije, po drugi strani pa z naveličanostjo nad lastnim načinom pisanja, je hvala bogu mimo. Kot vedno, je bila potrebna sprememba čisto drugje.
Zadnjič sem našel zelo stare zgodbice, ki sem jih napisal, mislim da v četrtem ali petem razredu. Vedno znova fascinantno – in seveda logično! – kako se v njih zrcalim kot oseba, z vsemi svojimi skrbmi, strahovi ter željami. Za zgodbo o Drakuli sem dobil štirko, učiteljica je rekla, da ideja ni originalna.
Tvoj način pisanja mi je všeč. Spominja me na več stvari. Dolgi in opisno kompleksni stavki me spominjajo na leposlovje, večkratno ponavljanje kakšne poante pa na filozofske tekste, kjer pisec eno poanto toliko časa osvetljuje z raznih koncev, da se še ta najbolj počasnemu stegne o čem se gre. Mene so strenirali pisati na »znanstveni« način, torej kratke stavke, jasne in razumljive. Včasih mi gre na živce, da ne pridem dlje od enega glavnega stavka ter odvisnika. Včasih kakšno tvojo temo, ki me manj zanima, preberem samo zaradi stavkov, podobno, kot sem bral recimo v Swanovem svetu, napol zamaknjeno, samo zaradi zvena in dinamike.
Verzov pa se bojim kot hudič križa – razen Fausta in Bukowskega. Mogoče zato, ker so nam v šoli težili s »težko simboliko« in omlednim ljubezenskim hrepenjem. Sicer pa sem pred leti razjezil prijateljico, ko nisem kazal navdušenja nad tisto pesmijo v kateri na ladijsko palubo pade en ptič, mornarji pa ga gledajo ali nekaj podobnega. Premetafizično zame, jaz sem v osnovni šoli poslušal še pravljice o lokalnem heroju, ki je skočil iz prvega nadstropja hiše, nato pa pregnal 100 Nemcev.
@mgerencer:
Zanimivo. Omenil si spise iz osnovne šole. Takrat, na primer, sem jaz s teksti briljirala in temu primerno uživala v pisanju. Naj je šlo za obnove, spise, zgodbice … skratka, neverjetno je, kako čutiš, ko je to to. In takrat sem res čutila, da je to to. In učiteljice seveda niso dvomile, da je to to. Čeprav so logično teksti otročji v primerjavi z danes, po drugi strani pa sploh ne. In če prelistam danes spise iz otroštva, se nič za glavo ne držim, ampak se mi zdi vse super. Da vse štima … hehe … No, problemi so se začeli med in po puberteti. Kot nekakšno sesutje duhovnega sistema. Kaos. Vse sorte deviacije so se pojavile. Pretencioznost. Vsebinsko spotikanje. Izgubljanje. Različni pristopi, histerično, neprepričljivo. In naposled izguba identitete. Več Let, razen nujnega, nisem zapisala niti besede. Prav zasovražila sem pisanje. Potem me je spet lepega dne prijelo in počutila sem se, kot da se ponovno učim hoje in govora, kot po kakšni težki prometni nesreči, no in potem spet prihod v svoj raj, novo srečanje s seboj, najden izgubljen užitek.
In ja, kot si zapisal na svojem primeru, vedno tako neverjetno zrcalna podoba tebe samega. Vse se je razbralo in poklopilo s stanjem stvari, psihe, duha, razuma … skozi osebno zgodovino.
Ja, itak me zanimajo predvsem konteksti. Nervira me današnje porazgubljanje vsebin na prafaktorje v času in prostoru. In potem se porazgubi uvid v povezave ali v pojavljanje istega vzorca. Ta osveljevanja z več aspektov se mi tako tudi v glavi odvijajo. K temu lepo prispeva še trening prebiranja komentarjev … hehe … Še preden nekaj zapišeš, že veš za nekaj verzij možnih očitkov s strani bralcev in zajameš v vsebino že kar vnaprej. Pravzaprav, preden zapišem takovrsten tekst, kot jih večinoma lansiram na blogu, v glavi poklepetam že z zajetno paleto profilov ljudi, ki imajo replike … hehe … No, kakor koli, sem jaz itak že precej miselni džanki. Zato na primer hodim tudi veliko peš, zelo rada. Ker se vmes še drogiram z mislimi in noro hitro mine.
Je pa tudi slog deloma odvisen od teme, o kateri pišem in od pristopa, ki ga za določen namen izberem. Spreminja se podobno, kot tudi sicer čutim, če razmišljam o tem. Kot mi je kdaj bolj do preklinjanja, kdaj manj. In tako mi je kdaj do bolj razvejanih stavkov, kdaj manj.
V tvojem primeru, ko se bolj ali manj držiš pisanja recenzij, je logično, da imaš svoj precej bolj edinstven slog in ni razloga, da bi te zanašalo v drugačne pristope ali tematike. In to počneš dobro. Prepoznavno sebi lastno. Jaz v pisanju recenzij nikoli nisem tako uživala, če mi ni bil dopuščen prostor in svoboda govora, da zabluzim v esejistične vode. In sem se morala kdaj silom prilike prav potrudit, da sem zadevo okrčila tematsko na fokus same ocene in potem sem ponavadi nekaj časa po oddanem tekstu žalovala, češ, joj, kaj bi vse drugega rada povedala o tem in onem, pa mi ne pustijo … hehe …
Kar se oskarjev tiče, so samo dober usmerjevalec, glede tega, če je film vreden ogleda – več oskarjev in nominacij ima, slabši je (glede na moj okus – obstajajo samo izjeme, ki potrjujejo to pravilo). Zadeva pač deluje po principu lobiranja in politične “primernosti”, ne pa po kakršnihkoli estetskih ali vsebinskih kriterijih.
Kar se tiče spolne enakopravnosti pa se mi zdi, da imaš nekoliko čuden kriterij: enakopravnost je (žal) samo ideal enakosti pred zakonom, ne pa enakost v porazdelitvi mest v politiki. Načeloma ima v politiki vsak enako “pravice”, da se prijavi, in da je izvoljen ali pa ne. Kvote so pravzaprav tiste, ki v bistvu uničijo samo idejo o enakopravnosti in enakih možnostih – kvote nam potem pripeljejo v politiko razne Dildoline in kobile z nedokončanimi vatikanskimi faksi. Sicer pa še vedno iščem borko, ki bi se borila za enakopravnost pri starostni meji za odhod v pokoj…
@zirosi:
Ne zanimajo me trditve v stilu, da je nekaj, na primer enakopravnost, žal samo to in to. Če je žal, je žal kakor koli že zato, ker ljudje žal tako zastavimo, torej lahko žal spremenimo tudi v “na srečo”. Nobeno stanje, kakršno koli že je, ni neizpodbitno, od boga dano, ampak se spreminja skozi čas, kolikor in kakor človek vpliva na stanje.
Prav ti dam, kar se tiče razlike v pojmih enakopravnost in enakovrednost. Vendar naše pravo sledi pojmu enakovrednosti, ker se naslanja na družben sistem, ki se imenuje demokracija. Zato v demokratični družbi zlahka razpravljamo tudi o enakopravnosti kot dvomih ali potrditvah enakovrednosti.
Uvedba kvot torej nikakor ne krši ideologije demokracije, saj so jo konec koncev uvedle države, ki kotirajo na lestvicah najvišje, kar se tiče pravnih demokratičnih držav, ampak prej obratno mnogo bolj sledijo demokratičnim vrednotam, pri čemer je v tem primeru posledično vkompononirano v pravni sistem tudi vpeljava kvot.
Vpeljava določenih pomagal za motivacijo demokratičnejše družbe v pravni sistem je bistvo umevanja demokracije, saj enakovredna obravnava ne pomeni enako obravnavanje vseh z različnimi predpogojnimi zmožnostmi, ampak enakovredno obravnavanje glede na možnosti. V nekaterih primerih zato govorimo tudi o pojmu pozitivne diskriminacije. Pri čemer določena posebna motivacijska obravnava deprivilegiranih skupin ni kršenje enakopravnosti, ampak pot k enakopravnosti, ki hkrati bolj učinkovito sledi načelom demokracije. Deprivilegiranost namreč pomeni opazno zaznambo, da neka družbena skupina nima enakovrednih pogojev povprečju, da bi se lahko na enakovreden in enakopraven način spopadala z vsakdanom. Primerov je več različnih.
Vendar, na primer, sem v primeru ženskih kvot nasprotnica poimenovanja, da gre za pozitivno diskriminacijo. Tudi sicer vzvodom pozitivne diskriminacije nasprotujem in podpiram ivajanje raznolikosti v pristopih do določenih družbenih skupin, ker je konec koncev en način za vse vedno diskrimnatoren do drugačnih od sprejetega načina in ni razloga, da bi splošno edinstven sprejet način obravnave tretirali kot univerzalno najboljši … ker se vzpostavlja glede na povprečje, pa spet ni dober izgovor, saj demokracija pomeni enakovredno upoštevanje manjšin, hkrati pa privilegirana podpora samo povprečja pomeni pristajanje na povprečje, kar pomeni slab nadpovprečen razvoj družbe in lahko govorimo o stagniranju, saj privilegiranost povprečja kosi enako po pozitivnih odstopajočih primerih kot negativnih, domnevno stagnirajočih.
Da se vrnem k pozitivni diskriminaciji. Uvedba ženskih kvot ne more bit pozitivna diskriminacija, ker so ženske že zdavnaj dokazale sposobnost in celo nadpovprečne rezultate v primerjavi z moškimi (na primer izobrazba … blabla). Torej ne gre za nikakršno nudenje nezaslužnih privilegijev v imenu podpore slabše motiviranih (kot bi lahko govorili v primeru določenih družbenih skupin, ki jim je bilo s pozitivno diskriminacijo omogočen preskok v izpopolnjevanju ali dosego drugih ciljev). V tem primeru ne potrebujejo ženske nikakršnega gledanja skozi prste, ampak izključno omogočenje obrambe pred seksističnim zatiranjem, da bi lahko zaslužno zasedale položaje enakovredno moškim. To ni nikakršna noviteta v logiki, saj konec koncev tudi na trgu poznamo pojem varstva konkurence!!!! Kar je tudi prav. Pustimo ob strani oceno, ali deluje sistem varstva konkurence dobro ali slabo. Ampak obstaja, kar pomeni, da že razumemo in ločimo pojem neupravičenega ali upravičenega zaviranja.
In seveda enako velja za moške kvote v šolstvi in v socialni sferi. Ne gre za to, da bi ponudili vbogajme nesposobnim, ampak da bi omogočili v imenu varovanja konkurenčnosti vsaj znosno uravnoteženje pravic do zasedanja položajev po zasluženju!!!
Pojma nimam, od kod ti ideja, da kvote pripeljejo v parlament razne dildoline z nedokončanimi vatikanskimi faksi. Če se boš prebral še enkrat, boš ugotovil, da pljuvaš po osebah v svoji predstavi, ki so ravno zdaj tam, ko kvot pač ni! Za to, da nastaviš v parlament osebo, s pomočjo prisile volivcev, da volijo stranko s poslancem po regijah in volivnih bazah, ne potrebuješ kvot. Na tak način lahko nastavljaš tudi moške dildolinote z nedokončanim vatikanskim faksom. A to je pa okej??? In a se na enak način zoperstavljaš tudi uvedbi moških kvot v socialno in pedagoško sfero na primer, ker naj bi vdrli v prostor prečudovitega monopola žensk neki abervezni dildolinoti? Kakšni argumenti neki pa so to.
@ Simona Rebolj, glede na to, da bi imeli kvote za parlament, bi lahko vsako poslanko ženskega spola kadarkoli podjebavali, da je tja prišla samo zaradi kvot…
(če bi imeli ženske kvote bi najbrž morali uvesti tudi obvezen pregled spolovil – ali pa bi bilo dovolj žensko lastno ime, čedna frizurca in kikla?)
Razvitost demokracije bi jaz meril po možnosti neposrednega odločanja: čim večja možnost neposrednega odločanja in čim manj poslank ali poslancev – posredniška demokracija je bulšit, narejen zato, da vladajoča klika laže prevali odgovornost za svoje napake na idiote. Če bi namesto svinjaka dobili kurnik ali pa kakšno navadno štalo (se vnaprej opravičujem vsem tem nadvse potrebnim inštitucijam prehrambenega kroga, da jih primerjam s parlamentom), to ne bi v ničemer izboljšalo splošnega stanja.
@zirosi:
Vzpostavit bi morali obojestranske kvote. Tako za moške kot za ženske. Na primer 30%. Potem bi lahko tudi vsakega moškega zajebavali, da je v parlamentu samo zaradi kvote. No, zdaj lahko več kot pol parlamenta moških zajebavamo, da so tam samo zaradi prijateljskih mrež. A tebe to ne moti tako kot te moti neka dildoina z nedokončanim vatikanskim faksom. Čemu takšno zgražanje, ob tem, ko imamo v parlamentu mnogo več totalno retardiranih kmetavzlarskih poslancev, s faksom ali brez, očitno tudi osumljene kriminalce. Ne se hecat.
In torej nasprotuješ tudi uvedbi kvot v šole in na področje socialnega dela. Zakaj nisi za primer vzel raje to. Se ti zdi, da bi vsakega moškega, ki bi bil zaposlen v primeru kvot v osnovni šoli ali kot socialni delavec, po defoltu zajebavali, da je tam samo zaradi kvote, medtem ko so ženske same po sebi tako prekleto sposobne in pametne, da jim ni mogoče v zvezi s progresom in kakovostjo dela na tem področju nič očitat?????
No, meni osebno bi se zdeli takšni klevetači navadni idioti, ki niso vredni posebne pozornosti. Ljudi se ocenjuje po izkazanem delu. Zakaj bi nekoga, ki je dober, zmerjali, da je tam samo zaradi kvote. Nekdo, ki je slab, pa bi morali itak odpikat, s kvotami ali brez.
Z neposrednim odločanjem se pa strinjam, kot sem nakazal že v prejšnjem komentarju.
@Simona Rebolj, sem proti vsem in vsakršnim kvotam in proti vsaki diskriminaciji še posebej pozitivnim – ker so nedostojne. Predvsem sem proti “socialnem delu”. Mi pač ne gre logika birokratskega proizvajanja “socialnih primerov” in da nekdo s tem služi, da se s tem preživlja – absurd per se. Kako naj se znebimo revščine, če imamo ljudi (socialne kavičarje, ki med dvema kavicama premišljujejo, kako rešujejo svet), ki so zaposleni zato, ker je revščina in so pravzaprav njihov birokratski proizvod “socialni primeri”? Univerzalni temeljni dohodek, potem pa naj vsak dela kaj konkretnega – če ima kdo željo po socialnem delu, bo pač šel prelagati cunje in pakete na Karitas ali pa na Rdeči križ ali pa bo imel svoje podjetje, s katerim bo na lastne stroške reševal svet…
ne, ne, nisi me čist razumela s tisto z estetskim čutom…človek, ki ima poleg duhovnosti 😀 zelo rad tudi materijo, predvsem tisto, ki nosi estetsko funkcijo (v najširšem pomenu b) rad gleda tudi obleke…ocenjevanje le-teh pa je spet nekaj drugega.
Komot pa se lahko oddaljim od tragike (ozadja), ki jo omenjaš, in s katero se sicer strinjam….
še nekaj glede Sandre. Moj prispevek o omembi njene simpatičnosti je letel zgolj na to, da mi je, kakorkoli obračamo njeno kvaliteto v filmih, preprosto kul “punca”. Ima smisel za humor (ne mislim na filme) in je vedno na izi, deluje mi zelo življenska (ob videnih raznoraznih intervjujih in drugih pojavljanjih v živo) ….zato mi je preprosto simpatična, prijetna.
Meni. Seveda obstaja možnost, da je drugim zoprna, zaradi takih in onakih razlogov…predvsem na podlagi filmov, kjer se humor ne izraža tako, kot bi se “moral”.
@zirosi:
Težko je vodit dialog z nekom, ki ne replicira na vsebinske argumente, ampak jih ignorira in preprosto govori samo svoje … hehe … Skratka, nima smisla nadaljevat, če ne repliciraš na nič, na primer ali si potemtakem, če si proti kvotam, tudi proti varstvu konkurence itd. Trditev, da je nekdo pač za nekaj ali proti nečemu in pika, me osebno najmanj zanima.
Razlog, da je nekaj nedostojno, čeprav se v nenaklonjenosti pozitivni diskriminaciji očitno strinjava, je tudi nezadosten, ker je treba najprej opredelit pojem dostojnosti, in tudi razlog, zakaj je nekdo proti ali za nekaj je ključnega pomena, ki daje popolnoma drugačne rezultate in sproži lahko popolnoma drugačne procese.
Birokratskega proizvajanja socialnih primerov ne razumem, ker birokracija pač ne proizvaja nikakršnih primerov, ampak z njimi predvsem upravlja ali jih beleži na podlagi že proizvedenega. Naperjenost proti tistim, ki se ukvarjajo s socialnimi primeri, je pa seveda nonsens par ekselons in nima odločilne zveze s tem, da revščina obstaja. Oziroma ima. Ukvarjanje s socialnimi problemi se izvaja preslabo in preveč enoznačno, je premalo podprto in zato še vedno obstaja, ker je še vedno potrebno. Sklepam pa, zgolj sklepam lahko, da je morda tvoja trditev plod kakšnih že preživetih neoliberalnih ideologij, ki so zgrešene po defoltu v večinskih interpretacijah, kaj naj bi to pomenilo. Seveda v Slovenijo ideje prikapljajo s tolikšno zamudo, da se navdušenje pri nas šele začne, ko se drugod že učijo na napakah in je ideja v prvotni zasnovi že zdavnaj propadla. Da ne omenjam problema slovenskega pregovornega hlaščevskega pridnega papagajevanja, ki prinaša še problem kopiranja brez ustreznega prepoznavanja razlik v podlagi, kamor nekaj implementiraš na ustezen način ali ugotoviš, da slovenskemu modelu ne ustreza tako kot drugemu. Itd.
@anna:
Ma, ja, seveda, saj moraš imet rad materijo, če hočeš imet rad življenje, ki je po defoltu materialno, vendar so v načinu in nivojih velike razlike … hehe … Vsak duhoven človek ima po defoltu rad materijo in s tem povezano estetiko, a na takem in drugačnem visokem nivoju, sicer ne more bit duhoven, ker duh črpa iz materije, v katero je rojen. Samo primer.
Ma, ja, razumem, kar se Sandre tiče. Mene osebno ne brigajo medijski pojavi zvezdnikov, razen če počnejo kaj koristnega. Zanimajo me v smislu aktivizma, kako koristno upravičujejo svoj abnormalno privilegiran status in če imajo vsaj kaj pametnega za povedat ali če posredujejo kakšno osebno izkušnjo na način, ki ima neko večjo vrednost od cviljenja o svojem osebnem življenju, za kar se mi milo rečeno fučka. Fajn se mi je na primer zdelo nazadnje, da je M. Phillips razbobnala svojo zgodbo in opisala v knjigi svoje seksualno razmerje in drogiranje z očetom, preslavnim vodjem benda Mamas and Papas (kako ironično). Ker mi gredo na splošno na jetra vsiljene fame, magari o prečudovitem hipijevskem lajfu raznih veleslavnih Jagerjev itd. Otroci teh ljudi so večinoma eni bogi reveži. In ta lajfstajl megakešarskih zvezdnikov je posnemalo ogromno ljudi, ki so ogromno ljudi tudi uničili z idiotizmi. In tudi o tej plati medalje je treba razjasnjevat zadeve, čeprav je super poslušat katero koli rokenrol plato že. Na primer.
Za Sandro Bullock nimam pojma, če je kaj koristnega naredila ali vsaj povedala, razen da snema slabe filme za mnogo preveč denarja. Če bi bila res tako fajn in poštena do sebe in drugih, bi že zdavnaj nehala nategovat sebe in druge ter nehala igrat. Zaslužila je že zdavnaj več kot dovolj, da bi se zlahka lotila česa produktivnega, kar obvlada, prostor za igro pa prepustila tistim, ki imajo kaj pokazat na tem terenu. Zato mi je vseeno, kako se obnaša. Preplačana nepomembnica pač. Vseeno mi je, če se Paris Hilton obnaša stupidno ali uglajeno. Who cares. V vsakem primeru imamo od nje mnogo manj, kot od trgovke, ki nam simpatično zjutraj z nasmeškom za dobro jutro proda prestico in jogurt. Neprecenljivo.
@Simona Rebolj, če bi bil proti varstvu konkurence bi najbrž tako tudi napisal. Varstvo konkurence je del regulacije trga, če se gremo pa regulacijo slepega čreva demokracije, potem v končni fazi dobimo samo še en državni svet. Nasploh pa se mi zdi, da več žensk v politiki ni nekakšen zmagovalni recept za boljšo politiko. Načeloma pa nekakšne kvote že imamo v obliki “manjšinskih poslancev”, ki sta anomalija, katero bi morali čim prej odpraviti in ju preseliti v državni svet, kamor sodita.
Glede nedostojnosti je pač tako, da s pozitivnimi diskriminacijami spreminjaš diskriminirance v nekakšne podsubjekte – pozitivni predznak ne spremeni, dejstva, da je nekje zadaj neka ideologija, na podlagi katere se diskriminacija izvaja.
Kar se socialnih služb tiče, je zame absurd to, da določeni ljudje živijo na račun drugih in da je njihovo delo pravzaprav beleženje revščine in preusmerjanje denarja drugih drugam – po domače, da s tujim kurcem pretepajo po koprivah. Obstajajo mehanizmi (na primer UTD), s katerimi bi večino (najbrž res ne vsega ampak 90% zagotovo) tega nesmiselnega početja lahko zelo preprosto odpravili, tem ljudem pa dali pristno možnost, da dejansko naredijo kaj za zmanjševanje revščine in se lotijo pravega produktivnega dela. Ljudje, ki živijo od pobranih davkov, so po mojem mnenju pri revščini del problema, ne pa del rešitve. Pri dem seveda ne mislim posploševati na vse…
Manjšinski poslanci so res joke, po tej logiki bi morali v parlamentu imeti še vsaj 30 predstavnikov alkoholikov (vsaj 300.000 jih je), 30 predstavnikov čefurjev (ki jih je še več), 3 poslance manjšinske skupnosti narkomanov, 2 poslanca homoseksualcev, po enega za invalide, slabokrvne in tiste na začasnem prestajanju kazni.
Državni svet? Nepotrebno podvajanje. Morda je luštkan v Angliji, ostanek srednjeveških fevdalnih navad, in kot ideja morda ni bil slab v Ameriki, kongres kot skupek Jelinčičev in podobnega goveda, cena splošne volilne pravice, v senatu pa posredni izbranci, aristokratski svet modrecev, ki lahko da veto na plebs v parlamentu. Checks and balances pa to, ampak pri nas Državni svetniki lahko danes spakirajo in gre domov pa tega nihče, razen njih, še opazil ne bi.
@zirosi:
Že skozi tale dialog je materiala več kot preveč, da je tema vredna posebnega zapisa, ki ga bom v prihodnosti zagotovo še lansirala. V bistvu sem ti hvaležna, ker me tvoji kometarji opominjaja na ključne stereotipe slepega čreva predstav in mentalitete v navezavi na to tematiko, ki podtalno, celo nezavedno, celo v imenu morale in enakopravnosti, celo dekomokracije, forsira temelj futranja seksizma. Kar je mnogo bolj zaskrbljujoče od neposrednega očitnega primitivizma seveda.
O kakšnem slepem črevesu govoriš v tem primeru????? Veš kaj je slepo črevo demokracije? Slepo črevo demokracije je na primer paleta moških, ki neupravičeno zaseda visoke položaje, čeprav je bila v konkurenci tudi kakšna mnogo sposobnejša ženska. To je slepo črevo!!! Slepo črevo pa prav gotovo ne morejo bit ženske, ki v nobenem oziru niso kakor koli manj sposobne. Torej tukaj nima pojem pozitivne diskriminacije, o čemer sem ti že pisala, pa ti očitno ne gre v glavo, kaj iskat, ampak gre za varstvo konkurence. Če imaš na primer neko skupino (v tem primeru na primer ženske), ki so dokazljivo bolj izobražene in preverjeno bolj usposobljene ali nadarjene (odvisno, kaj se potrebuje in preverja) na določenem področju, pa vseeno zasedajo procentualno minoren procent položajev v primerjavi z moškimi, ki dokazljivo ne prednjačijo po primernosti za določen položaj, govorimo o neformalni pozitivni diskriminaciji moških pravzaprav, ki pa segajo kar tja do 80% zasedanja položajev, da ne omenjam boljših plač. Da ne omenjam tega, da ob vsem tem niti pri družinskem gospodinjstvu ne počnejo nič. Samo manj usposobljeni osemnjevalci zasedajo torej vse dobičkonosnejše pozicije v primerjavi z ženskami procentualno drastično v večjem obsegu. A o tem slepem črevu bluziš? Zato sem pisala o varstvu konkurence! To nima veze z romunsko situacijo, ko so ga drastično usrali z izvajanjem pozitivne diskriminacije za Rome. In s tem naredili več škode kot koristi tudi Romom in drugim. Saj gre za umetno omogočanje preskokov v usposabljanju na primer. Ki sproža vrsto konfliktnih situacij. Take probleme je treba reševat z drugačnimi pristopi, da se določena skupina lažje asimilira ali integrira. Nalašč uporabljam oba izraza, ker večina antropologov, filozofov in raznih pametnjakovičev neustrezno ignorirajo verjetnost, da se pripadniki določenih manjšinskih kultur pač želijo tudi asimilirat, a jim za to praktično ni ponujena ustrezna možnost. Kot tudi za integracijo ne. Kakor koli … kot sem že zapisala, to so problemi, ki terjajo različne pristope od vzgojnoizobraževalne sfere dalje … blabla. To nima nobene zveze s pozicijo žensk, ki sploh niso manjšina, ampak prej večina in v nobenem oziru po večinski kulturi in pričakovanjih družbe niso v zaostanku z informacijami, kaj šele s kvalifikacijami, apmak spet prej obratno. Zato je primernejši govor o varstvu konkurence!!!! In kvota je v tem primeru vzvod (lahko začasen) za vzpostavljanje zdrave konkurence, njena prednost je pa pospešitev želenega doseganja cilja.
Kar se socialnega sistema tiče se pa strinjam, strinjam se tudi z uvedbo UTD-ja, o čemer sem tudi že pisala, in nasploh z drugačnimi bolj motivacijskimi pristopi. Ampak vedno je treba bit pozoren na kontekste. Glede na konktekst lahko drobne vplejave funkcionirajo tudi slabo v primerjavi s kakšno drugo družbo, ki funkcionira pač v drugačnem kontekstu.
In ja, strinjam se tudi z nonsensem manjšinskih poslancev, ampak pojma nimam, kaj neki naj bi imelo to zvezo s tematiko o ženskah. Je kdo kje zapisal, da hoče ustanovit stranko žensk? Hmmm … Ki so v večini … Torej, da bi zasedle več kot pol parlamenta? Nisem opazila.
@ Simona Rebolj, hotel sem povedati predvsem, da spol ni nikakršen porok, za večjo kvaliteto česarkoli. In kvote zadevajo samo uravnavanje kvantitete, ne pa kvalite – tudi pri varstvu konkurence gre za varstvo kvantitete ne pa za varstvo kvalitete. Poglej, na primer Barbaro Brezigar ali pa Vido Čadonič Špelič, potem lahko gremo pogledati še h kakšni državni sekretarki ali direktorici ali nadzornici ali županji, vmes bi se našla tudi kakšna ministrica… Za vse take zelo težko rečeš, da so v čemerkoli drugačne od nesposobnih moških, ki zasedajo visoke položaje – razen v tem, da so ženske. Jaz vidim željo po oblasti kot nekakšen simptom bolj ali manj resnih psihičnih težav, zato so vsi politiki predvsem bolj ali manj resni pacienti – kar velja tudi za pacientke.
Najbrž velja, da je v % enako primernih na eni in na drugi strani in je več nesposbnih pri koritu na moški strani predvsem zato, ker je nasploh več moških pri koritu, ko bo pri koritu več žensk, bo zadeva najbrž večinoma ista. Vesna V.Godina, v tem pogovoru ( http://www.delo.si/clanek/101364 ) namiguje na to, da bi lahko bilo še slabše, pove pa tudi svoje razloge za to, zakaj se ni vključevala v politiko.
Apropos članku prof. Godine:
Moram reči, da me je Godina z zadnjim člankom v prilogi Dela na celi črti razočarala. Saj ne rečem, da nima v ničemer prav, BUT…
Poglejmo si nekaj cvetk:
Godina:»…A vzemimo za primer raje Kozlovsko sodbo v Višnji gori, ki ji gotovo ne moremo očitati samoupravnega socializma. Kozlovska sodba uči, da če je treba koga kontrolirati, je to stvar kolektiva. To je tradicionalna slovenska politična kultura.«
»Če hočete družbo, ki ni kapitalistična, pripeljati v zahodni tip kapitalizma, recimo po BDP ali kakršnih koli že kriterijih, je edini uspešen način ta, da uvožene zahodne rešitve prilagodite lastni kulturi. Kar morate storiti, ni to, da uničujete lastne tradicionalne politične, socialne in ekonomske rešitve ter institucije in jih nadomeščate z zahodnimi, ampak morate prevzete zahodne spremeniti v skladu s svojimi lastnimi. Ne smete uničevati svoje lastne tradicije. In tudi tradicionalnih rešitev ne.«
Dobro. Se strinjam. Ampak, katere so te institucije, ki so bile uničene oz. neupoštevane? Institucija »Sojenje kozlu« morda? Institucija »Vaška črepinjska sodba«? Morda pa gospa govori o Službi družbenega knjigovodstva (SDK). Če govori o tem, potem ji načeloma prikimavam. Brez dvoma je večja kontrola nad denarjem več kot potrebna v tem povampirjenem materialističnem svetu. Ampak SDK ni bila institucija za katero bi stala lokalna agora alias vaški kolektiv gorečnežev. Niti pod razno! Bila je državni (politični) organ z glavnim sedežem v Beogradu. Po osamosvojitvi je nekaj njenih nalog prevzel slovenski AJPES, vendar je bilo odpravljeno centralizirano spremljanje denarnih tokov. Lahko si mislimo svoje o razlogih.
Skratka, moja poanta je: SDK ni kolektivistična inštitucija, kjer se na male »stick it« listke napiše, kdo se ne obnaša primerno, potem se izvede preštevanje glasov (trarara, kdo je nesrečni zmagovalec?), nakar se ves kolektiv zapodi za nepokornimi piščanci in jih oskubi do golega. Malo morgen! Pa tudi, če bi bilo tako: ali si v 21. stoletju res želimo ponoviti tiste najbolj nagnusne zmote gibanj, ki so številčno močna (mi smo kolektiv, pazi se nas!) in zato svoj prav na silo vsiljujejo vsem drugim. Never mind, da število pripadnikov nikdar ni merilo resnice. Samo ti haraj! Pri instituciji tipa SDK naj ne bi šlo za to, kaj si nek Franček ali Pepca misli, ampak KAM in ZAKAJ gre denar!!!! End of story! O kakšnih inštitucijah torej govori Godina???? Bi bila zelo hvaležna za pojasnilo.
Cvetka numero due:
“Ženske, pravite, so nekoč imele vrednost, zdaj pa so dobile moč. Na kakšni točki smo v Sloveniji, kjer imamo, denimo, le 12 poslank?
Godina: To je napačen kriterij presojanja ženske moči. Ženske so dejansko vedno imele moč, vprašanje je le, katero. Ko govorimo o moči, moramo vedno povedati, za kateri tip moči gre: ali gre za libidinalno moč ali za moč v privatni sferi, politično, ekonomsko, moč v javni sferi … Ženske nikoli niso bile brez moči. Bile so pa pogosto brez ekonomske, zlasti pa brez politične moči. Zato je nerealno, da se moč žensk meri v odstotkih prisotnosti na politični sceni, realnejši kazalec bi lahko bila stopnja zaposlenosti.”
Ja, Vesna. Popolnoma prav imate! Samo poglejmo si tale primer: malo podjetje Čistilni servis ima enega direktorja (moški) in devet čistilk (žensk). Če upoštevamo spolno sestavo tega podjetja, bi si kdo mislim, da živimo v matriarhatu, a ne? Žensk je 9x več! In taka podjetja še kako prispevajo k splošni stopnji zaposlenosti žensk, knede? Ampak vprašam vas, kakšno realno moč imajo te ženske??!!! Aja, aja, verjetno libidalno, to sem za luno! Brez komentarja!
»Kaj pa funkcije, ki jih ženske zasedajo?
Godina: Te so bolj stvar ženske odločitve. Lahko ilustriram s svojim primerom, iz katerega resda ne morete posploševati: meni je bila politična funkcija oziroma politična moč ponujana v vseh letih, odkar smo se osamosvojili, praktično na vsakih volitvah. In sem rekla ne.
Gre za merilo presoje.
Godina:Ja, za merilo presoje, in ne za to, da ženske ne morejo priti do moči. Poleg tega pa ne glorificiram žensk z močjo. Imam 53 let, imela sem kar nekaj šefov, in lahko rečem, da so ženske bolj grozljivi šefi kot moški. Arbitrarno zlorabljanje moči je pri ženskah praviloma bistveno večje kot pri moških.«
O, ti ljubi Bog! Zato ker je bilo Godinovi ponujena možnost politične funkcije, ki je, by the way, niti ni poskušala realizirati, da bi videla, če je pot v politične višave res tako enostavna, imamo pa ženske že enake možnosti? KUAA??!!! Sicer pa Vesna potem v nadaljevanju lepo pojasni, zakaj je še edina sreča, da dejanske moči ženske nimamo: saj smo vendar grozne šefinje! Aja, nismo kulturno opremljene! Aja… Ob takih nebulozah se moškim res ni treba bati, da bi morali ženskam priznati resnično enakopravnost. Bog se nas usmili!
Imam naslednji predlog: draga prof. Godina: namesto, da samo kritizirate in se spravljate pod peruti moških šefov, bodite vi zgled pozitivnega ženskega vodenja! Dajte pokazati, kaj znate vi in če bo dobro, potem bomo to posplošili na celoten ženski rod! Saj to vi radi počnete (vsaj po ovinkih), tako da ne bo problema. Velja?
Cvetka št.3:
Godina: »Sem antropolog in vem, da homoseksualnost ni biološka kategorija. To, kar govorijo tudi homoseksualci, da je biološka, je zdrs v rasizem.«
Simona, upam, da mi oprostiš, če odgovorim s citatom iz Wikipedie (vir je American Academy of Pediatrics): »The current literature and most scholars in the field agree that an individual’s sexual orientation is not a matter of choice. Nevertheless, the reasons why some people are homosexual remain poorly understood;experts generally believe, however, that sexual orientation is not determined by a single factor, but by a combination of genetic, hormonal, and environmental influences. Biological explanations are becoming more favoured, based chiefly on genetics and prenatal exposure to hormones.«
Dejstvo je, da zaenkrat še ni pojasnjeno od kod izvira homoseksualnost in zakaj. Vesna Godina lahko kot Vesna Godina (osebno) »ve«, da homoseksualnost ni biološka kategorija. To je njena stvar. Precej podmuklo pa je, da za sabo postavi celo antropološko stroko (pasti kolektivizacije najbrž) v smislu: »Jaz kot antropologinja vem…« Morda se na ta način podane trditve res »na prvo uho« slišijo bolj močne in trdne, ampak če jih človek pobliže pogleda, se hitro razkrije neobstoj konsenza. Profesorica bi se res lahko malo bolj potrudila pri svojih formulacijah!
Godina: »Za Slovenčke je zakonsko predlagana rešitev (op. Družinski zakonik) trenutno nesprejemljiva, ker je v nasprotju z njihovimi kriteriji normalnosti. Če bo sprejeta, se bo realizirala na račun otrok. Slovenčki so počasni, njim moraš dati čas… Jaz bi rekla tako: naj se zakon sprejme, vendar naj se istospolno usmerjeni starši za nekaj let odrečejo prakticiranju tega zakona v dobro otrok.«
Najbrž bodo taki otroci res izpostavljeni določenim pritiskom. S tem bi se že lahko strinjala. Ampak to uporabiti kot argument je pa enako kot bi rekli, da so bili Judje sami krivi za zatiranje, kaj so pa živeli v nacistični Nemčiji!!! Mar bi bili pametni, pa bi se odselili ali pa potuhnili v zadnjo mišjo luknjo in pridno nosili smeti vsem zavednim Nemcem (precej podoben predlog je Godinova v dotičnem intervjuju namenila tudi istospolnim), tako da bi jih le-ti končno sprejeli. Za kozlat! Čeprav je pa makiavelistično, to pa vrli profesorici priznam!
Poleti 2009 sem v Mladini brala intervju z Godino, ki se je zaključil takole (citriram Vesno V. Godina): »Iščem okolje, kjer bodo stvari urejene bolj formalno, kot so tukaj. Dovolj sem delala v tujini, da vem, da druge univerze niso pod takšnim nadzorom socialnih mrež, neformalnih združenj, klientelističnih odnosov, v katere sama nimam časa investirati… Iščem vladavino Zakona.«
Aleluja! Tukaj se pa 100% strinjam! Tudi jaz iščem vladavino zakona. In ravno v tej luči ne razumem tega njenega zadnjega intervjuja. Naj nam vlada zakon, ki se mora seveda dosledno izvajati, ne pa nek vaški sosvet oz. kurji zbor. Porkaduš! Problem nevladavine zakona je kritičen za Slovenijo in prvič v zgodovini smo v največji meri sami odgovorni za udejanjanje pravne države! Na kakšno slovensko tradicijo vodenja se sklicuje Godina, je najbrž jasno samo njej. Ali pa mene baše zgodovinski spomin in razne Avstro-Ogrske s centrom na Dunaju ali pa Jugoslavije s centrom v Beogradu niso niti obstajale. Kaj gospa misli na Karantanijo?
VLADAVINA ZAKONA IN DOSLEDNOST – to je ključ za vzpostavitev osnovnega vrednostnega sistema v Sloveniji, ne pa neki populistični »zborčki za vrednote« in njihove kokode polke!
@zirosi:
O tem, zakaj so kvote dobre, sem pisala v zapisu, v zadnjem delu in vključuje vse te tvoje dvome in opisuje z mojega vidika, zakaj so irelevantni.
Intervju z Godino je pa totalen poraz. Na več frontah. Predvsem drugi del, kar je zanimivo, ker se najbolj spotika na mestih, ker ne uspe vzpostavit osebne distance do sebe osebno in kako ona čustvuje in deluje!!! To je nesprejemljivo za osebo, ki se predstavlja skozi profesorsko, znastveno prizmo. Seveda ji pa novinar ni pomagal razčistit s kiksi. Ni na primer zastavil podvprašanj, ki so kar klicali po pojasnilu, argumentov. Kakšen kulturen vzorec, ki naj bi iz žensk bojda ustvarjal, kar ustvarja neki??? Natančen argument, od kod in zakaj. Te ženske, ki jih opisuje, so večinoma nastavljene od moških, zaradi moške želje. Kulturen vzorec je pa kvečjemu borba za položaj med ženskami, ker še vedno prevladuje moški, zaradi česar tudi med ženskami ne vlada solidarnost. Njena osebna izkušnja s ponudbo za politično fukcijo nikogar nič ne briga z vidika razprave o situaciji ženske. Poleg vsega je bil še primer bedast, sajje bila stranka Zares edina stranka, ki se je v predvolivnem času posebej predstavljala kot zagovornica kvot in žensk v politiki. Edina stranka je bila, ki se je predvolivno tudi zavezala na polovično kvoto pri zasedanju ministrstev. To je bil pač njihov predvolilni stejtment. Druge stranke tega imele niso. Oni so si zaradi te piarovske smernice po logiki stvari posebej želeli še kakšno znano žensko faco v svojih vrstah.
Horizont:
Ko še nisem prebrala tvojega komentarja, sem iz drugega razloga svojo zgroženost že zlila po Crnkovičevim zadnjim zapisom v 13. komentarju, ker jo je nek predhoden komentator omenil s tem intervjujem.
Osebno se več kot strinjam s tabo. Takšnega razočaranja pa že dolgo ne. Prva polovica intervjuja je šla zelo dobro, vse je bilo relativno smiselno argumentirano, potem pa kar serijsko branjevško kvantanje in veliko vpletanja osebnih emocij z vrhuncem pri pojasnjevanju svojega stališča v zvezi s stigmatizacijo otrok v šolah preko svoje izkušnje in čustvenega doživljanja s svojo hčerjo. Kar je svetoven kiks. Kiks še posebej v interpretaciji. Pametni zaznavi čudenja, kao kruti bojda so lahko otroci. Porkadios, to je vendar izvorna infantilna faza, ki potrebuje kultivacijski pristop, ne pa obsojanja, ki nikomur nič ne koristi. Namesto da bi kaj pametnega povedala o nujno potrebnem vključevanju pedagoške usposobljenosti in izvajanju družabnih pristopov, ki bi otrokom pomagala razumet drugačnosti (saj nestrpnost obstaja tudi druge vrste in tudi otroci homoseksualnih parov že obstajajo in bodo šli v šolo) in se zbliževat z drugačnimi, poziva k petnajstletnemu odlogu problema.
To o ženskah, kar je spackala in vpletala svojo psiho in domnevne izkušnje, kakor jih sama vidi, je katastrofa jalove ali neobstoječe argumentacije. Več pri zirosiju zgoraj.
Zapleta se je tudi pri predsednikih. Najprej pametno spozna, kako neustrezno je ponujanje preživetih rešitev iz 19. stoletja, potem pa bluzi o Titu kot danes optimalno uspešni figuri vladanja, izpelje primerljivega Jankoviča in brihtno poudari, da gre za bistvo, kako čistilke gledajo na vladarja, torej, če čistilkam nekaj da, je lahko tudi sam bogat in nikogar nič ne moti. Kje pa gospa živi? Ni pogruntala, da ta lik danes, v tej situaciji, ne more več preživet, ker je očetovski imidž premalo. Čistilke ali gradbinci danes te like pač že pljuvajo in upajo glasno zarobantit, da so boni za regres navadno izkoriščanje. Jankovič pač ne obeta v tej situaciji človeka, ki bi mu odpuščali bogastvo, ker čistilkam veliko daje. Nič jim ne daje. Mastno jim zaračunava na vsakem koraku za napačno parkiranje, planira zaračunavanje garaš in ne omogoča ugodnega javnega prevoza za čistilke brez avta. Potem čistilke dražje plačujejo odvoz smeti v svetli Ljubljani in še marsikaj. Bodo šle pa lahko gledat fuzbal na stadion. Fame je konec, Godina pa še maha Titu z zastavico, v času, ko še nihče ni vedel, da smo zapufani in da bomo v Jugi propadli ali pa se uklonili globalizacijskemu pogiblu, medtem ko očetu ni bilo nič hudega, ampak so bile cigare okej, jahta tudi.
In ja, pod cvetko 3 je odbluzila še z Vodebovim Ojdipalnim kompleksom in temeljem razrešitve konflikta na način, kot si privošči pač Vodeb, medtem ko bi od nje lahko pričakovali malo več razuma in širine. Da Freud pač ni vse na primer, bi bilo za začetek okej.
Skratka, strinjam se z vsem, kar si zapisala in sem še nekaj listkov cvetkic dodala. To je bilo sobotno razočaranje par ekselons.
Prvič sem ga doživela pri Godini tako radikalno, ko je izjavila nekje, ne spomnim se več kje, da cigani niso cigani, če niso umazani. Antropološka katastrofa al’ kaj. Kar predstavljam si jo, kako gre kakšnemu Slovenčku razlagat, da Slovenec pač ni Slovenec, če bos in raztrgan ne puli krompirja in ne molze krave … hahaha … Noro!
@Simona Rebolj
Kakšna pa bi bila bistvena razlika med ženskami, ki so jih na vodilne položaje postavili moški in tistimi, ki so tja prišle po zaslugi kvot?
@Simona Rebolj, Horizont
Očitno vama ločevanje med različnimi žanri ne gre ravno najbolje. Od pogovora najbrž ne moreš pričakovati iste konsistentnosti in striktnosti kot od znanstvenega članka.
Da bi zapadel v obrambo izjav, nekoga tretjega, vendar je s tisto o biološki kategoriji in rasizmu dejstvo – pravzaprav tudi C/P iz Wikipedije pove, da homoseksualnost ni stvar izbire ampak rezultat več faktorjev. Dobro je ločevati med bioloških razlagami, biološkimi kategorijami in tem, da se nekaj razglasi za biološko kategorijo…
@zirosi
Žanri so res različni, vendar od doktorice znanosti, ki je hkrati tudi ena bolj znanih slovenskih intelektualk, pričakujem vsaj osnovno konsistentnost in striktnost, kadar stopi v stik z javnostmi. Tako je prav. Če se postavljaš (ali te postavljajo) kot paragon neke stroke, v tem primeru antropološke, potem s tem z roko v roki gre tudi odgovornost. Ali pričakujem preveč? Ne bi rekla.
Kar se pa tiče tvoje kunštne nekajvrstične razpravice o bioloških kategorijah, bioloških razlagah itd., ti pa moram kar direktno priznati, da ne vem, kaj bi mi pravzaprav rad povedal. Konec koncev je bila poanta mojega posta prav v tem, da je predalčkanje homoseksulanosti – v katero kategorijo sodi oz. v katero ne – podobna brci v temo. In v temo je Godinova tudi brcnila! Pri tem pa še posebej izpostavila svoje antropološko ozadje, tako da skupaj z njo izgleda brca več njenih kolegov… Kao… Kaj sem že napisala zgoraj? ODGOVORNOST!
Pa še nekaj, spoštovani sokomentator zirosi: prebrala sem dopisovanje, ki ga imata s Simono na temo kvot. Tvoje izvajanje na dotično temo dojemam kot izvajanje človeka, ki na svet gleda precej fatalistično in črnogledo. Se mogoče motim? Precejkrat si poudaril, da kvote ne bi rešile ničesar, da ženske v ničemer niso boljše, da so vsi politiki itak pacienti itd., itd. Na svojem blogu pišeš tudi npr. o prenaseljenosti zemlje, o obilju dreka… Svuda tama v “zirosi landu”…?
Seveda se da na svet gledati tudi na tak način, vendar vedi: če bomo furali vedno po isti špuri npr. gojili zelo ignorantski in nesramen odnos do polovice prebivalstva – žensk (pa to je samo eden od primerov), se skoraj zagotovo ne bo nič spremenilo! Vse bo ostalo isto, tudi tisto kar je najslabše. In slabega je precej. Preveč! Ravno v tem bi bila tragedija ohranjanja statusa quo. Dajmo vsaj možnost kakšnim spremembam. Morda nam pa prinesejo lepšo prihodnost.
Že v svojem prvem komentarju na tale blog sem napisala, da je zame enakopravnost med spoloma stvar poštenja, Med poštenimi ljudmi so preproste vse stvari kot jasen dan (hvala Majdi Sepe za iztočnico)! Med poštenimi ljudmi bi bilo samoumevno, da smo ženske v parlamentu primerno zastopane. Ker predstavljamo cca 50% prebivalstva, bi se to moralo odraziti tudi v državnem zboru! Ja, med poštenimi ljudmi… In računam, da ste fantje pošteni! Ali pričakujem preveč? Srčno upam, da ne.
@zirosi:
1. Že po defoltu je zgrešeno oziroma diskriminatorno sploh tako zastavljeno vprašanje, ki predpostavlja, da bi morale ženske skozi neko posebno preverbo v primerjavi z moškimi, da bi zasedle nek položaj, češ, kaj neki pa imamo od tega, če bi enakovredno zasedale položaje moškim. Kaj neki pa imamo od tega, da so moški po defoltu po količini in moči v prednosti pri zasedanju položajev, kar deluje na principu neformalnih kvot – reciva jim kvote pivskih bratcev? Zakaj bi se morali posebej za ženske spraševat, kaj neki imamo od tega, če bi bila dostopnost na položaje enakovredna moškim???
Odgovor, kar se tiče primerjave s tem, kaj bi bilo drugače, če jih ne bi postavljali na položaj moški, je pa smešno enostaven. Vsaj obetali bi si lahko bolj pisan izbor, ki ne bi bil odvisen od moških muh zasedanja svojih priležnic raznih vrst, kar služi samo potenciranju osebne moči določenega moškega.
2. Neprimerno si zastavil vprašanje. Nisem namreč pisala o predlogu za uvedbo kvot na vodilnih položajih (katerih pa to? … a kar počez?). Pisala sem o uvedbi kvot za poslanska mesta v parlamentu. Če bi bilo bolj uravnoteženo zaposlovanje tudi po podjetjih, pa bi preko tega tudi na vodilnih položajih lažje dobivali ustreznejše moške in ženske vodje. Ne mislim, da je to končni cilj za idealni izkupičem kvalitetnih kadrov in vodstva. Daleč od tega. To se začne že v osnovnih šolah, kjer tudi marsikaj ne štima. Bi bil pa pomemben korak k bolj demokratični in uravnoteženi klimi.
3. Kar se tiče tvoje opombe na komentarje v zvezi z Godino, ti je pa po mojem mnenju več kot dovolj natančno in dobro odgovorila Horizont, tako da nimam kaj bistvenega dodat.
Mogoče samo malenkost za zabavo. Intervju pač ni fiktivni žanr. Godina v tem primeru pač ni nastopala v 45. delu Naše male klinike, ampak je bila samo intervjuvana. In ni bila intervjuvana za kakšno Lady, kot da bi šlo za murkostarleto, ki služi denarce na svoji neumnosti in na neumnosti občinstva, ampak kot antropologinja, profesorica in publicistka, kot ženska, ki naj bi očitno predstavljala posebej razgledano in pametno osebnost, da se jo zdi novinarju SP vredno spraševat o temeljnih, trenutno ekstra vročih družbenih in eksplicitno političnih vprašanjih.
Simona
Se popolnoma strinjam z vsem, kar si napisala. Samo še ena misel z moje strani na temo kvot in novega družinskega zakonika (včeraj sem bila že malo zaspana hehe).
V teh dneh je toooliko govora o novem družinskem zakoniku. Kako bo predstavljal najmanj propad slovenskega naroda, če ne že kar katastrofe medplanetarnih razsežnosti. Človek bi si mislil, da gleda najmanj peti del Osmega potnika.
No, ampak nekaj se mi pa zdi zanimivo. Kako glavnina doline Šentflorjanske vztraja pri spolno uravnoteženih kvotah v zakonski zvezi. Kako že pravi Cukjati? Da je zakon zveza med ENIM moškim in ENO žensko.In že mu navdušeno ploska vsa zaskrbljena civilna iniciativa.
T-t-ttt 50:50, fifty:fifty! Glej, glej… Ko bi pa to človek rad apliciral npr. na parlament, potem pa dobiš razpravo v smislu: “Eh ja, kaj bodo pa ženske spremenile?” Za podkrepitev te izjave se potem potegne primer npr. Vide Čadonič Špelič, ki naj bi dokazoval… kaj že???! In tovrstni razpravljalci se štejejo še med bolj kulturne. Ker zadnji relikti Neandertalcev znajo postreči celo s cvetko: “Baba j’ baba, ta narbol je slaba. Kuha nej, pa z ritjo miga!” Glej, glej… Da bi se pa dva moška poročila in buhnasvaruj, posvojila kakšnega otroka?! Ne, to bi bilo pa prestrašno! Za bruhat! Nepredstavljivo!!! Pa čeprav gre za intimno sfero, ki ne posega v življenje drugih (predpostavljam, da gre za konsenzualno zvezo brez ekscesov nasilja in drugih kaznivih dejanj, seveda). Ampak gre za zglede, mar ne? Morata biti ati pa mami, da bo otrok vedel, kako in kaj se potem obnašati. Jasno! V parlamentu je pa npr. vseeno, če je več atijev. Pa čeprav ti atiji celo bistveno posegajo v življenja državljanov. Zakaj že posegajo? Aja, sprejemajo zakone, ki se jih potem moramo (menda) VSI držati!!!
Le kaj porečejo na to razni Primci, Cukjatiji ali pa velecenjene Likovičke? Kakšen zgled pa dajemo našim otrokom?! Če bodo gledali parlamentarne razprave, bodo lahko dobili še občutek, da živijo v “gaylandu”?!!! Marija, pomagaj! Cesar ima golo in boso! Samo tega ne sme NIHČE izvedeti! 😉
@Horizont:
Če se pri poslancu Prijatelju (alias Medved alias ne vemo kakosejepisalprej) nekateri sprašujejo, kako je mogoče, da je sploh prišel v parlament, se jaz prav tako sprašujem, kako je mogoče, da pride v parlament kakšen Cukjati ali Grims.
Odprla si zanimiv aspekt in se seveda strinjam s tvojo opazko nebulotično sprenevedave mentalitete. Stvar lahko pa še razvijeva v hipokriziji. Prav tako jih ne skrbi, da otroke vzgajajo pretežno samo vzgjiteljice in učiteljice (za ta delovna mesta jih verjetno ne skrbi spolna uravnoteženost, ki ne gre v prid moškim, saj vendar ne gre za dobro plačana delovna mesta, a ne, pa tudi vedno manj spoštovana so).
Glede na to, da ji ne skrbi spolna uravnoteženost v vzgojiteljskih, pedagoških in celo socialnih sferah, bi bili lahko navudšeni nad idejo, da otroka vzgajata preostanek dneva (ko otroci niso v vrtcu ali v šoli) dva moška, da se situacija vsaj malo uravnoteži … hehe … Ampak ne. Če prisluhneš godrnjanju, obrekovanju in hujskanju, vlada največji odpor ob pomisleku, da bi otroka vzgajala dva moška. Kar naprej podlušamo o gejih. Lezbijke se vendarle zdijo bolj sprejemljive, če že.
Skratka, valjda … fučka se tem ljudem za floskule od obeh spolih, ki jih mora imet otrok v bližini za ugoden razvoj. Obstaja pa verjetnost, da se mnogi med njimi po principu Kar se janezek nauči, janezek zna tega niti ne zavedajo.
Samo pripomba na rob ob omenjeni feminizaciji vzgoje: nekatere vrste opic se bolje učijo od samic, kot od samcev. Kaj pa, če kaj podobnega velja tudi za našo vrsto?
Ah no, Jackie Brown je kar zabaven film. Še posebno De Niro (prizor na parkirišču je zame poleg Pacinovega snifanja v Scarfacu eden najljubših).
bp: ti pa nisi hodila v šolo?
Call me Ishmael. Oz. Ismail. Tako je bilo ime “Srečku” Medved/Prijatelju preden je začenjal, vsled numerološke analize, s spremembami. Tako vsaj navaja SP Dela.
@bp:
Hehe … Možno, saj so v zgodnji fazi tudi bolj vajeni matere, pa toliko lažje vzbudi njihovo pozornost. Vprašanje pa je, ali je to dobro ali ne. Za človeka. In seveda gre itak za zelo zgodnjo fazo. Odvisno, kako zastavimo cilj, kaj želimo in pričakujemo od človeka v odrasli dobi. Od opice pač ne pričakujemo veliko v primerjavi s človekom in je realativno lahko vseeno, od koga se nauči nekih osnov za življenje.
@Insomniac:
Je mogoče še najbolj atipičen za Tarantina, osebno pa zaradi tega, ker je poskušal celo filozofirat, nisem bila tako navdušena kot prenekateri kritiki. Bolje bi bilo, če poskušal sploh ne bi. Če sem še bolj odkrita, je šel ta film mimo mene v totalno vsebinsko pozabo, čeprav sem si ga ogledala dvakrat. Po prvem duhamornem doživetju sem si ga zaradi pozitivnih odzivov ogledala še enkrat, da bi videla, kaj, zaboga, sem zamudila, glede na to, da me argumenti niso prepričali, in ugotovila, da nisem zamudila nič, razen par ur več spanca v svojem življenju.
V odgovor Buliču zakaj je slovenska glasbena scena ignorirana.
http://www.youtube.com/watch?v=HbJdWIF-JfI
@Simona: V članku pod linkom opisujejo vedenje odraslih opic v krdelu, ne socializacije mladičev. Bi si pa rad kdaj prebral kaj, pa magari tudi podobno posrednega, ampak vseeno preverljivega, kar bi lahko govorilo v prid “moškim in ženskim principom”. Ne, Ojdip in njegovo razreševanje pri meni ne šteje za argument.
@Leiito:
Hahaha … Odlična replika. No, daj nekaj podobnega je tudi Bulič sam izvalil, in to resno. Z njim se sicer strinjam v poanti, ki jo je izpostavil, vendar je zadevo izpovedal na maksimalno neprimeren način. Prvič je neokusno, da se spraviš direkt na neke glasbenike, ki so bili pač povabljeni. Še toliko bolj se zajebeš, če so ravno ti pop glasbeniki znotraj kiča, ki smo si ga lahko ugledali, pač uprizorili najboljšega. Vsi ostali nastopi so bili pač na žalost totalen krep, plejbeku navkljub. In tudi Bulič ni omenil ravno presežkov na slovenski sceni. V bistvu je s svojim načinom pritoževanja najbolje odgovoril, zakaj se dogaja to, nad čemer se je pritoževal. Slovenci pač ne podpiramo svojih najboljših muskonterjev v različnih žanrih, ki bi bili vsaj iz današnjega stoletja.
@bp:
Se opravičujem. Nisem si ogledala linka. Ampak poanta mojega odgovora je enaka, le še bolj zaostrena. V primeru odraslih ljudi še toliko težje razumem, zakaj bi o čemer koli nadpovprečno relevantnem pričal eksperiment z opicami, torej z živaljo. Ravno socializacija in učenje se pri človeku v odrasli dobi v pričakovanjih bistveno razlikuje od živali, saj je pomemben faktor delovanje razuma. Le otrok v najzgodnejši fazi je primerljiv, ker je zaradi nerazvitosti možganov in s tem razuma toliko bolj podvržen spontanim reakcijam. Pa še v tem primeru seveda ni vseeno, kako ravnamo z njim za razvoj v bodočnosti. Ve se že, da takoimenovani divji otroci kasneje ne morejo več razvit socializiranim otrokom primerljivih možganskih funkcij. Odraščajoč otrok med opicami ga je torej za cilj človeka brez dvoma najebal. Tudi deklica, ki je bila primerek težke družinske situacije in je večino zgodnjega otroštva preživela v kleti, skoraj povsem izolirana od zunanjega sveta in od vzgojnih pristopov, ni mogla kasneje napredovat v razvoju primerljivo povprečju drugih otrok.
Ne trdim, da eksperiment ni relevantna informacija, ampak vprašanje je, kot sem že zapisala, koliko je ta informacija relevantna za človeka, glede na cilj. Če bi se malo pohecala, je lahko relevantno celo osnovno vprašanje, ali je opičji vzgib pravzaprav negativen ali pozitiven za cilj razvoja, kar človek z razvijanjem razuma in z ustvarjalnostjo lahko premaguje in usmerja veliko lažje. Je torej informacija, da se opice lažje učijo predvsem od ženskega spola za človeka priporočljiva ali odsvetujoča informacija … hehe … In koliko je sploh relevantna, glede na to, da se pri človeku moški in ženski principi veliko bolj pisano mešajo znotraj socializacije kot pri živali.
Kar se razreševanje Ojdipa tiče, sicer lahko šteje za argument, če je pač dobro argumentirano. Vendar do zdaj tega nisem doživela, predvsem zato, ker propagandisti tega načina razvozljavanja problema po Freudu, delujejo ekstremno fahidiotsko, kar je v temelju zgrešeno, tudi če sama poanta izolirana od konteksta drugih vplivov v osnovi drži. Razreševanje Ojdipa je po mojem mnenju lahko samo relevanten del konteksta določenih vplivov na posameznika, glede na okoliščine, v kakršnih odrašča, ki recipročno Tudi vplivajo, ne pa nujno niti poglavitno vplivajo.
Ne razumem pa dobro vprašanja v zvezi z govorom v prid moškim in ženskim principom. Pogled z vidika moškega in ženskega principa je en relevanten aspekt pogleda na nekaj obravnavanega. Spet odvisno, za kaj gre. V nekaterih primerih je tak aspekt lahko bolj relevanten za reševanje določene problematike, v nekaterih ne najbolj relevanten. In seveda je spet treba bit pri človeku precej pazljiv, saj ko govorimo o takoimenovanem moškem ali ženskem principu, ne smemo pozabit, da človek lahko povzema in razvija tudi določene principe, ki se v principu pripisujejo nasprotnemu spolu in se zasidrajo v osebnost. Če na primer nek poklic s svojimi smernicami v večini parametrov izvaja ekstremno moški princip delovanja in umevanja stvari, se bodo itak lahko vključile in obstale znotra sfere tudi ženske, ki lahko izvajajo predvsem moški princip delovanja (na primer vojakinja). Lahko smo pa pozorni na vključevanje ženskega principa preko drugih pozicij znotraj sfere, ki sčasoma vplivajo morda tudi na samo operativno umevanje in izvajanje določenega poslanstva. Hočem reči, ni nujno, da najbolje dosežeš nek zadan cilj zgolj neposredno, včasih je posredno mnogo bolj učinkovito in sčasoma vpliva tudi na razliko v delovanju z neposrednim vključevanjem. Treba je pogledat, kako se lahko manjko določenega principa na najboljši način infiltira, da sčasoma najbolj zaželeno pozitivno vpliva na samo operativno delovanje.
@Simona: Glede na to, da se ti zdi nenavadno, da je šolstvo feminizirano, mene zanima, kaj se ti zdi, da prinaša moški bistvenega, posebnega, nenadomestljivega k vzgoji smrkavcev (in kaj k vzgoji smrkelj, vkolikor se to kaj razlikuje od vzgoje smrkavcev).
Opice sem navedel kot ne preveč relevanten eksperiment, jasno, ampak predvsem kot ilustracijo možnosti, da v tej vlogi ženske recimo boljše funkcionirajo od moških in da uravnoteženje zato nima posebnega smisla. Kaj lahko poveš ti o tem, da je pomanjkanje moških v šolstvu, ali pa njihovo nesodelovanje v vzgoji dejansko ali pa vsaj potencialno problematično?
moški prinaša v kontekstu šolstva nenadomestljivo nepičkavost. kot je simona že večkrat omenila, gre pri mnogih učiteljicah za mentalno neblesteče punčke, ki so se v otroštvu odločile, da imajo rade otroke, tako kot se odloči polno mamic, ki sprehajajo otročičke v vozičkih in na ramenih. v resnici otrok nimajo rade. rade jih imajo tako kot ima nekdo, ki reče, da ima rad film, rad kokice in razstreljene avtomobile. to je en tak neznosen sindrom. profil dekleta s slovenističnega faksa, je nekdo, ki na facebooku postane fan avatarja in piše osladne pičkaste verze v opis sebe. če profesorica reče, da si verjetno nihče prek sms-ov ne piše knjižno slovensko, v predavalci završi od smeha (ok, tudi med fanti, ampak, ti si ne domišljajo, da imajo radi otroke). in ker si takšna dekleta zamišljajo, da imajo rade otorke, jim s svojo agresivnostjo (nekakšno mutirano materinskostjo) uničujejo karakter. pri slovenščini je problem butastih učiteljic še posebej relevanten, ker se da pri književnosti okrepiti duha … in takšne punčke tega niso sposobne. pri primerljivo mentalitetno razvitih moških pa ta komponenta manjka. obstaja verjetnost, da s svojo butalskostjo učencev vsaj ne bodo posilili.
ljudje, ki se zanašajo na takšne raziskave, pa po mojem nimajo posebnega daru opazovanja. zadnjič je bil članek objavljen, da je nek znanstvenik ugotovil, da moški, ki varajo, imajo ponavadi nižji IQ. seveda, za to smo rabili raziskavo. zanimiva napeljava tudi na razmerje znanost/duh, morala.
@bp:
“Opice sem navedel kot ne preveč relevanten eksperiment, jasno, ampak predvsem kot ilustracijo možnosti, da v tej vlogi ženske recimo boljše funkcionirajo od moških in da uravnoteženje zato nima posebnega smisla.”
Ja, zelo relevantno vprašanje. Teorija, ki si jo preko primera izpostavil, se nasloni na predvidevanje, da obstajajo določena poslanstva in posledično poklici, ki jih moški bolje opravljajo ali ženske. Da obstajajo poslanstva, ki so bolj pisana na kožo moškemu ali ženskemu principu.
No, jaz temu mišljenju predalčkanja ansolutno nasprotujem. To sem ti nekako naznanila že v prejšnjem komentarju s pojasnjevanjem okrog zastavljenih cilje in posrednih ali neposrednih vzpostavitvah določenega načina delovanja, tudi na primeru vojske. Glede na opazovanje in razmisleke točno o tem vprašanju, ki si ga izpostavil, sem ugotovila, da ni enostavnih rešitev in da je površno selekcioniranje najbolj škodljivo od vsega. Obstajajo pa odlične rešitve, če se pri posameznih primerih orientiraš na jasno zadan namen in si pozoren na način, kako implementirat optimalno koristno moški in ženski princip v neko delovanje. Ja, absolutno sem mnenja, da sta oba potrebna, ni pa vseeno, kako jih uporabljaš.
V primeru vzgoje ni hujšega, kot da prevlada ekstremizem ženskega principa ali ekstremizem moškega. V okviru se zlahka podpišem pot to, kar je opisal že Nurudin.
Problem v šolstvu, še posebej na predšolskem in osnovnošolskem nivoju, obstaja že v kali, ker resnično divjajo pod okrilje tega poklica v prevelikem procentu ženske s potenciranim materinskim vzgibom, ki z vzgojo nima nobene veze, ampak predvsem s čustveno motivirano idejo neke ljubezni do otrok, ki precej spominjajo na odnos deklice do svojih igračk. Ta ekstremističen nesmisel za ravnanje z otroci kot z malimi ljudmi, ki jim vzpostavljaš podlago za osnovni značaj, hitro rezultira v kaosu med otroci. Ti že zelo hitro spoznajo, da imajo opravka s kurami, ki jih zlahka vlečejo za nos, so lahko pametnejši od njih, jih hitro spravijo ob živce, skratka, nimajo opravka z avtoriteto. Kaj se otroku zgodi? Kot prvo ga je bolj ali manj podzavestno v bistvu strah. Sam tako majhen, pa ima že tako močan vpliv na odrasle, ki bi mu morali nudit občutek varnosti. In potem se začne zase seveda borit in na vse pretege izkoriščat svojo moč. Preko tega pa otrok s časoma dobi informacijo o sebi, da je močan, učinkovit in dober, nezavedajoč se, da je popoln nevzgojen idiot. V takega idiota tudi odraste, z nerazumno napihnjenim egom. V tej feminizirani ekstremistični vzgoji po mojem mnenju tli tudi zametek tega, kar opazujemo potem grdega v svetu odraslih in se sprašujemo o neverjetnih razsežnostih pomanjkanja etike in predvsem neupravičene narcisoidnosti. Tak odrasel človek se ne zna veselit upravičenih dosežkov, ampak se mu zdi povsem sprejemljiva zloraba manipulacij in neupravičeni dosežki, da le pride do cilja.
Na drugi strani pozna zgodovina tudi, kaj se lahko negativnega zgodi v šolanju, kjer prevladuje moški princip. To se je bolj očitno izkazuje v času in kraj, kjer vodi družbo na primer Cerkev, ki je ekstremno patriarhalna. Osrednje delo vzgoje prevzema predvsem ekstremen moški princip. V takih šolah so se seveda otroci v ekstremnih verzijah soočali z nasiljem nad sabo in ekstremistično diktatorsko vzgojo. Bili marsikdaj tepeni in na druge načine poniževalno negativno sankcionirani za vsak drek. Namesto pogovora. Če bi pri ekstremu ženskega principa lahko govorili o pomanjkanju avtopritete, pa v moškem ekstremnem principu o nezdravi avtoriteti, ki si jo pedagog ne prisluži s pridobivanjem spoštovanja, ampak z zahtevo po spoštovanju, ki jo uveljavlja z nasiljem. Takšni otroci v negativnem aspektu rastejo z občutkom ponižanja in postanejo tudi sami v odnosu do drugih precej neobčutljivi do drugih. Da bi si zviševali samozavest, ki je nimajo, si jo pridobivajo kasneje s poniževanjem drugih, tistih, ki jih pač lahko. In tako spet pridemo na isto družbo, kjer hudo škripajo etična načela in želja po zdravih osebnostih, ki hrepenijo predvsem po upravičenih priznanjih.
Obe skrajni verziji ne osrečujeta, seveda, hkrati pa tak človek ne zna čustvovat drugače in ne verjame v svoje sposobnosti, ker se predvsem bori za svoj obstoj. Ni ustvarjalec, ne more stavit na lastno dostojanstvo, ampak na svet gleda predvsem skozi oči pravil džungle. Obe verziji vodita v isti pekel, le po drugi poti.
Če vzameva za primer trenuten položaj šolstva, kjer vlada radikalna poženščenost in so temu primerni tudi rezultati na podrhaljenih, histeričnih frocih, namesto razigranih radovednih otročičev, bi vpeljava moških prinesla predvsem pojem avtoritete v prostor. Večjo možnost kadra, ki si upa odreagirat prepričljivo, ko otrok zaradi nevednosti pač uresničuje svoje vedenjske negativne muhe. (Veliko vzgojiteljic in učiteljic uprizarja mučne prepire z otroki, pri čemer, če to poslušaš, ne ločiš, kdo je otrok in kdo odrasel … to je obupno škodljiv signal otroku, da se lahko prepira z odraslim v neskončnost). Ko vstopi v prostor moški princip, se tudi ženski princip začne zaradi bolj uravnotežene klime nagibat bolj proti sredini v načinu, pristopih in oddajanju primerne energije. Enako velja za moške. Ženski princip lahko pozitivno vpliva na zaviranje pretirane agresije moškega principa itd.
To je samo okvirno. Na to temo bi se seveda dalo še ogromno povedat, tudi kar se tie načna poučevanja itd. Ampak okvirno.
Enako se na primer ne strinjam celo, da sfera vojske najbolj pritiče moškim. Ja v operativnem smislu, ker gre za akt agresije vsekakor. Vendar menim, da je implementacija ženske predvsem na druge funkcije izrednega pomena tudi za slabljenje volje do vojske, do vojne. V smislu predrugačenja razumevanja funkcije vojakov, predvsem kot rešiteljev, pomoči na kriznih območjih itd. Vsestranske pomoči. Tudi z vidika določenih drugih družboslovnih in humanističnih ved. V tem primeru bolj kot povezovanje obeh principov na pravih mestih s povezovanjem več različnih procesov delovanj. Itd. Nikjer po mojem mnenju ni dobro, da prevlada samo ženski ali samo moški princip.
konec koncev so moški začeli, ker so imeli boljši dostop do odločanja to sami dokazovat, ko so se začeli vtikat v nekdaj dojemane poklice kot ženske. Kar naenkrat so z veseljem postajali frizerji in kuharji. In ker so v osnovi po moškem principu precej narcisoidni, so se začeli dojemat tudi kot boljši v teh poklicih, kar je totalno neresnično, saj so večinoma samo drugačni. Osebno bi na primer šla veliko raje k ženski frizerki, ker so ponavadi veliko bolj poslušne, kaj hočeš!!! Medtem ko se moški večinoma želijo proslavljat kot inovativci in eksperimentatorji, kar lahko hitro pomeni tudi, da je on s svojim izdelkom na tvoji buči več kot zadovoljen, medtem ko ti prijokaš domov, saj ni jemal v obzir tvojih želja … hehe … Lahko se pa zgodi seveda, da si nadpovprečno zadovoljen, ker si zdaj nosilec ekstra posebne ali modne frizure. Odvisno, kaj hočeš in oboje je dobro, da obstaja na razpolago. Zelo podobno sem opažala pri kuhanju. Ženske dobre kuharice bodo večinoma izražale zanimanje, kaj kdo želi in se trudile zadovoljit okus svojih gostov, medtem ko moški radi presenečajo s svojimi gurmanskimi izumi, kar se lahko konča z nepozabno večerjo ali pa nepozabnim razočaranjem … hehehe … In spet … oboje je dobro, da obstaja … da se lahko odločamo enkrat za eno, drugič za drugo.
Sicer se moški, že po ustroju možganov, orientirajo na eno stvar in jo v detajle secirajo. Pri tem pozabijo na druge možne vplive, ki lahko predrugačijo rezultat v predstavi. Slabo jim gredo od rok konteksti, medtem ko je ženska po naravi bolj previdna in lažje obvladuje več stvari hkrati, torej tudi zazna, spremlja in jemlje v obzir več vplivov, je pa lahko hitro površna v detajlih. Zato se mi zdi na primer totalen fiasko, da so ženske znotraj znanosti zapostavljane in izločevane. Ženske so se ravno zaradi zapostavljanja celo bolj izpilile v pozornosti na detajle, da bi parirale moškim, medtem ko so moški še vedno arogantni pri upoštevanju kontekstov in fahidiotizem še vedno preveč prevladuje. Tudi na tem mestu, ki je za prihodnost izjemnega pomena, je zelo pomembno mešanje ženskega in moškega principa za optimalnejši izkoristek. Zato ni čudno, da v državah, ki veljajo za najbolj demokratične, kar se tiče spolne enakosti, tudi v šolstvu in znanosti kotirajo visoko in se pozna drugačen način študija. Predvsem mešanje različnih ved znotraj osrednjega študija, kar si lahko študenti izbirajo. Tudi na videz nenavadne kombinacije naravoslovja in družboslovja. Pri nas se patriarhalna družba pozna tudi pri izvajanju programov na univerzi na primer. Vključno z izbirnimi predmeti, ki sploh niso izbirni, ampak bolj vsiljevanje določenih drugih predmetov. Ker se preprosto slabo razume, kako bi se moralo nasprotne kombinacije izvajat v pristopih in ustreznem, koristnem povezovanju. Zato povprečen biolog še vedno ne more razumet, zakaj neki bi mu prav prišla sociologija ali etnologija itd.
Od razlik med spoloma pa tja do moškega in ženskega principa, nepičkavosti in pičkavosti, je en preskok, ki ga ne zmorem.
Poglejmo: razlike med spoloma lahko pomenijo, da se lahko v določeni vlogi pripadniki določenega spola v povprečju bolje znajdejo, kot pa pripadniki drugega. V povprečju, obstajajo odstopanja, manjša, ekstremna, ki so lahko še vedno lahko značilni primerki svojega spola. Razlik med spoloma je več, poleg očitnih bioloških znakov, je kup stvari, ki jih lahko zazna kakšna statistika. Odstopanja pri posameznih značilnostih spola, so lahko znotraj spola enaka, kot med spoloma. Zvesti vse skupaj na neko esenco moškosti in pa ženskosti, na nek moški in ženski princip, pomeni ustvariti prototipna primerka moškega in ženske in potem meriti oddaljenost v realnosti od teh idealiziranih konstruktov, stereotipov.
Butaste učiteljice so, verjamem, lahko problem. Ampak poznam tudi kakšen primerek, ki mu bistrost lahko samo zavidam. Ki noče imeti svojih otrok, ki ne prenese kričanja, pa tudi lenobe ne in ki vedno potoži, da otroci niso problem, problem so starši, ki v največji meri dajejo otroku nerealne povratne informacije in jih zagovarjajo na pogosto neprimerne načine. Gospodična je tudi, po mojem upravičeno, ponosna na svojo mnogostranskost, morda celo uravnoteženost. Kot se spomnim tudi moških učiteljev brez vsake avtoritete, pred leti je bilo par takih primerkov dokumentiranih tudi na videih na youtube.
Meni to govori prej, da bi bila koristna boljša selekcija za učiteljski poklic, vendar na to ne upam. Šele v drugi vrsti pa spolno uravnoteženje pedagoškega kadra.
Ljudje pa smo mnogodimenzionalni. Tukaj nisem prebral še ničesar, kar bi za karkoli zahtevalo nujno in izključno moške, ali izključno ženske učitelje. Potem bi lahko govorili o principih. Kaj, kar bi vplivalo na otrokov razvoj in kar lahko da otrokom samo moški, ali pa samo ženska.
Do takrat pa nam ne ostane drugega kot raziskave, statistike in podobna šara okrog raznih, pogosto majhnih, razlik znotraj in med spoloma.
Med biološko in sociološko evolucijo
Gremo po vrsti:
1.)Evolucija do sedaj
Človeška vrsta se razvija cca 6-7 milijonov let in je le ena veja (menda najnaprednejša) v velikem rodoslovnem drevesu. Če si mater naravo pogledamo malo pobliže, potem lahko vidimo marsikaj, npr.: za mladiče in njihovo vzgojo v VELIKI večini skrbijo samice, vsaj pri sesalcih. Na splošno bi torej lahko sklepali, da je naravna selekcija do sedaj preferirala tovrsten pristop. Pri tem “do sedaj” pomeni (naj)novejšo zgodovino človeka.
Seveda je evolucija tudi proces, ki ne miruje.
2.)Evolucija… se nadaljuje
Kje smo danes? Človekova zavest, intelekt, sposobnost dojemanja kompleksnih pojmov ipd. so na tako visokem nivoju, da bistveno prekašamo vsa druga živa bitja (morda bi se tukaj kdo spustil v polemiko, ampak neka neka…). Lahko letimo v vesolje, sintetiziramo nove snovi, potujemo z nadzvočno hitrostjo, pišemo poezijo, filozofijo itd. Med nami živijo Einsteini, Curiejeve, Aristoteli, Hegli,Shakespeari, Puškini… Po drugi strani pa še vedno jemo, spimo, se razmnožujemo, čustvujemo itd. na precej podoben način kot smo to počeli pred mnogimi, mnogimi tisočletji. Med nami živijo Torquemade, Hitlerji, Stalini, Neroni, Pol Poti in podobne cvetke, ki nas opominjajo iz katere luknje smo prilezli…
Kje smo torej danes? Dejstvo je, da je narava ženske/samice s pomočjo genetike, hormonov ipd. oblikovala tako, da imamo močan materinski nagon. Prav nam je evolucija zaupala skrb za potomstvo in ta koncept je preživel. To sploh ni vprašanje.
AMPAK… Če pogledamo vzgojno-izobraževalne procese v zadnjih, recimo 3000 letih, se pa pokaže neka kurioziteta. Namreč, kdo so bili glavni izobraževalci, prosvetljevalci in nasploh vseznalci? Kdo je sploh imel pravico hoditi v šolo, kdo je lahko imel znanje? Ali niso bili to moški? Nedvomno! In tukaj nastopi sociologija, ki pri človeški vrsti bistveno posega tudi v biološko evolucijo.
Morda zvenim malo tečna, ker se v svojih postih vedno vračam na relacijo moški-ženska. Ampak po mojem mnenju je ravno v tej relaciji catch. V tem sprenevedanju, da v resnici ne vemo za kaj gre. Gre se pa za knof pr’ gatah! 😉
Ja, biološko gledano, smo res ženske primarni vzgojitelji/izobraževalci. Ampak glej, glej, sociološko gledano so pa moški v zadnjih nekaj tisoč letih prevzeli pezo šolske vzgoje, zato ker je bilo to ugledno, ker je bilo družbeno cenjeno! Neke spolne uravnoteženosti pri izobraževanju do sedaj sploh še nismo videli! Ali pa je resnica mojim očem nevidna?
Glede na zgoraj navedeno ni nikakršno presenečenje, da je slovenski vzgojno-izobraževalni sistem tako feminiziran. Sociološka evolucija gre naprej in prišli smo do točke, ko podajalci znanja niso več posebej cenjeni. Pred 100 leti je bil vaški učitelj bog i batina, danes pa lahko včasih batine celo dobi! O bajnih plačah, možnostih dajanja »Prijateljskih posojil«, družbenem ugledu in podobnem lahko učiteljski zbor samo sanja. Torej? Kateri spol bo prevladal v tem velecenjenem poklicu? Heh!
Intuitivno gledano bi seveda morala pritrditi tistim, ki zagovarjajo spolno uravnoteženost pri vzgoji. Ne glede na neke biološke danosti. Konec koncev evolucija poteka naprej. Več kot pozitivno bi bilo, da bi se vse to »kurčenje« in »pičkanje« premaknilo v neko zdravo nevtralo, ki daje širši in kompleksnejši pogled na svet. Absolutno! A kaj, ko izkušenj s tem ljudje nekako nimamo. Ne gre nam od rok uravnoteženost. Nasprotno, nagnjeni smo k ekstremom v eno in drugo smer!
So kvote v šolstvu pravi odgovor? Mogoče…Morebiti bi bila to zlata priložnost, da se naučimo prave mere in da spotoma še dvignemo ugled učiteljskemu poklicu! To zadnje je res porazno… Namreč, da je stopnja udeleženosti moške populacije, še vedno odločilen pokazatelj ugleda nekega poklica. Žalostno. Še toliko bolj, ker ima tudi petelin SAMO kurjo pamet! Eh ja, tudi to je življenje… Ne glede na vse ostajam optimistična, ker evolucija gre naprej in morda našo vrsto že okoli vogala (čez nekaj tisoč let) čaka kakšno lepo presenečenje v obliki družbe, kjer vladajo razumnost, medsebojno spoštovanje in prava mera čustvene inteligence. Škoda, da ne bom doživela… Ampak sem pa že zdaj vesela za tiste, ki morda bodo. 🙂
bp, saj so izjeme vzete v obzir. vendar kaže, da bolj ali manj je tako. jaz sem hodil na tehniško srednjo šolo in imeli smo več moških profesorjev kot ženskih (hehe). recimo 70/30. zajebavali smo vse profesorice, razen dveh. recimo da od osmih. pri profesorjih smo zajebavali samo enega.
horizont:
se v splošnem strinjam, odličen komentar, razen v sledečem:
“To zadnje je res porazno… Namreč, da je stopnja udeleženosti moške populacije, še vedno odločilen pokazatelj ugleda nekega poklica.”
ne strinjam se, da poklic ni cenjen in da bi to bilo zaradi neudeleženosti moških. vsaj tega še nikoli nisem zaznaval. poklic je cenjen, ni pa absoulutno cenjen. in normalno, da prihaja do anomalij, ko lahko, recimo, učitelj batine dobi.
ta biološka danost … mogoče je to samo izgovor za socialno danost in lenobo. mene je v večji meri vzgojil oče kot mama, recimo in so mi v otroštvu podzavestno šli na kurac otroci, ki so jim vse počele mame … biološka danost se meni zdi neka zakrnela senca opičje lastnosti, ki nima temeljnega vpliva na samo vzgojo, razen v tem, da imajo tako ženske določeno nagnjenost k vzgoji in z le-to lahko privlečejo vzgajance. vendar je to dojemanje na zelo primitivnem nivoju in moški imajo ravno toliko vzgojiteljskih možnosti kot ženske. takšno tipanje sveta, tako žensk kot otrok, je po mojem potrebnopreusmeriti in pri tem mislim, da ne bi bila na poti ta biološka danost.
Nidurun,
mislim, da se nisva najbolje razumela. Morda sem bila premalo jasna. Jaz nisem imela namena napisati, da je učiteljski poklic premalo cenjen, ker v njem ne bi bili v zadostni meri udeleženi moški. To je samo posledica. Poklic je postal sam po sebi vedno manj cenjen, ker pač ni več prinašal dovolj ugleda v družbi. Iz tega razloga so ga počasi, eden za drugim, začeli zapuščati tisti ljudje, ki se imajo za “muverje in šejkerje”. Za muverje in šejkerje pa se imajo večinoma moški. Se pa najde tudi kakšna ženska zraven. Tako za cir hehe 😉 Se zdaj bolje razumeva?
Podobno velja tudi za sodniški oz. tožilski poklic. Tudi ta se je v veliki meri že feminiziral. Zakaj neki? Hm, morda pa zato, ker so nekateri odvetniki lahko služili (in še služijo) bajne vsote denarja, če ne delajo “za ljudstvo”, ampak za kakšen globok žep. In moški, ki so zgodovinsko gledano bili breadwinnerji in providerji svojih familij, so hitro zamenjali strani. In se prilagodili. Kar je pravzaprav naravno. Ženske smo bolj pripravljene na čučkanje in čakanje. Vdane v večno usodo Fatime, ki čaka na svojega Santiaga, na svojega alkimsta. On zasleduje svoje sanje, ona čaka… Madona, da ji ne bo brada zrasla od čakanja hahaha!
Vidiš, to je bila moja poanta. Če je več moških v kakšnem poklicu (npr. učiteljskem), je borba za debelejši kos kruha in splošno spoštovanje ceha izrazitejša. Odločnejša. Kar je edino prav! Na žalost smo ženske vse preveč kompromisarske, manjka nam več Rose Luxemburg in podobnih. Na tem področju se lahko še marsikaj naučimo od moških. Jaz na primer, se že pridno učim hahah 😉
aha! razumem zdaj. tu pa nimam kaj pripomnit, ker nimam še izoblikovanega mnenja v tej smeri.
@bp:
“razlike med spoloma lahko pomenijo, da se lahko v določeni vlogi pripadniki določenega spola v povprečju bolje znajdejo, kot pa pripadniki drugega.”
Osebno raje govorim o moškem in ženskem principu kot o spolu konkretno, ker smo pač kulturno pogojena bitja in povzemamo in razvijamo lastnosti drug drugega, o čemer sem vmes tudi pisala. Ampak ja, pri čisti obliki ženske ali moškega, bi bilo lahko nekako tako. Ampak itak nobena situacija ni povsem čista, ampak sestavljena iz posameznih segmentov delovanja v nek kontekst.
“Odstopanja pri posameznih značilnostih spola, so lahko znotraj spola enaka, kot med spoloma.”
Tega si pa ne bi upala trdit. Ni nujno enako, morda bi lahko kakšne detajle poimenovali za enako. Odvisno od primerov.
“Zvesti vse skupaj na neko esenco moškosti in pa ženskosti, na nek moški in ženski princip, pomeni ustvariti prototipna primerka moškega in ženske in potem meriti oddaljenost v realnosti od teh idealiziranih konstruktov, stereotipov.”
Recimo.
“Butaste učiteljice so, verjamem, lahko problem. Ampak poznam tudi kakšen primerek, ki mu bistrost lahko samo zavidam.”
Ja, in? Jaz poznam tudi kar nekaj primerkov. Izjeme nimajo nobene zveze z ocenami kolektivnega splošnega stanja, ki ga želimo na primer spremenit ali kar koli z njim počet. Izjeme pri obravnavi neke kolektivne zaznambe pač potrjujejo pravilo.
“in ki vedno potoži, da otroci niso problem, problem so starši, ki v največji meri dajejo otroku nerealne povratne informacije in jih zagovarjajo na pogosto neprimerne načine.”
Jah, nad pedagogi, ki pretirano jadikujejo zaradi staršev osebno nisem navdušena, saj je prvo, kar bi se moral zavedat pedagog na začetku študija, da ravno zato obstaja njihov poklic, kerlahko postane starš vsak idiot in zagotovo noben starš ne zmore nudit vse opreme za življenje. Pedagog se lahko torej pritožuje predvsem nad sistemom in pristopi, ki vključujejo socializacijo in izobraževanje tako otro kot staršev. Komaj čakamo na njihove bajne predloge za izboljšanje stanja in bučne apele na vlado. Zaenkrat nič ne slišim. Slišim pa, da uvajajo nazaj cveke, ker se bojda pri nas sistem opisnega ocenjevanja ne obnese, ker starši in otroci tega ne razumejo. Učitelji pa ne znajo razložit. V tujini se baje to bolje obnese, ker so tudi vajeni drugačnih praks poučevanja s sodelovanjem in projektnim delom, zato tudi razne opise, vsebine bolje razumejo in učitelji znajo bolje delat z njimi. Pri nas pa so ljudje še vedno vajeni, da učitelj samo predava in otroci poslušajo, za memoriranje pa dobijo jasno številko pred nos, ki jo razumejo, kaj pomeni. Skoraj tako, kot bi opisal rahlo zaostale homosapiense, ki se veliko učijo pa malo razumejo. In ti vrli učitelji, namesto da bi izboljševali pristope, prerešetali in usposabljali kader, se vračajo na cvek, ki ga bodo vsaj vsi razumeli … hehehe …
“Kot se spomnim tudi moških učiteljev brez vsake avtoritete, pred leti je bilo par takih primerkov dokumentiranih tudi na videih na youtube.”
To je najmanj nelogično, še posebej v feminiziranih šolah. Tako, kot sem v zapisu pisala o ženskah, ki delujejo kot podaljšana roka moških (v poslanskih in direktorskih vrstah, kjer močno prevladujejo moški), kar je logično, da se pojavlja, saj izbirajo moški, ni razloga, da ne bi enako veljalo obratno. V radikalistični veziji feminizirane inštitucije bo prej težje prodrl v njihove vrste moški, ki bo drugačen. Izbrale bodo pač sebi podobnega, s kakršnim bodo lahko pometali tla ne samo učenci, ampak tudi one … hehe … Nekoga, ki bi vnesel nov veter, uravnoteženo klimo, bodo prej skenslale kot neljubo konkurenco, ki njim vzbuja slabo vest. Raje bodo ohranjale feminiziran ekstremizem in naprimer zaprosile za varnostno službo med odmori … hahaha …
“Meni to govori prej, da bi bila koristna boljša selekcija za učiteljski poklic, vendar na to ne upam. Šele v drugi vrsti pa spolno uravnoteženje pedagoškega kadra.”
Da bi bila nujno potrebna boljša selekcija je jasno in se strinjam. O tem sem v neme od preteklih zapisov tudi pisala. Uvedba kvalitetnih sprejemnih izpitov že za študij bi bil nujen. Ponovna uvedba mature in ukinitev sprejemcev je itak nekaj škandaloznega, kar se je zakuhalo pri nas. To ni izbira nadarjenih in/ali nadpovprečno motiviranih za določen poklic, ampak zatiranje. V vseh sferah. Seveda je bilo pa malokomu jasno, da se je ta legaliziran zločin pod Gabrom zakuhal, ker se je tako planiralo legalno ropanje študentov oz. njihovih staršev za vpise na izredni študij. Po uvedbi mature se je tudi drastično povečal in cene so navijali. Hej! Pa ne gre za privatne, ampak dravne fakultete. To je bilo navadno ropanje, preko katerega si je že marsikdo nafilal žepe, profesorji pa so bili tudi zadovoljni, saj je tudi njim začelo kapljat za sobotna predavanja. Na primer.
Osebno pa menim, da izbira kvalitetnega kadra sovpada tudi s spolno uravnoteženostjo (vsaj zmerno). Potrebne bi bile tudi spremembe sistema. Radikalne. Skratka, oboje je pomembno. Zakaj, sem se zgoraj na dolgo razpisala, kako vse lahko vpliva na izplen in navajala primere procesov.
“Ljudje pa smo mnogodimenzionalni. Tukaj nisem prebral še ničesar, kar bi za karkoli zahtevalo nujno in izključno moške, ali izključno ženske učitelje.”
Demantiraš samega sebe. Upam, da ne zaradi nasprotovanja za vsako ceno … hehe … Nisem jaz servirala teorij, da naj bi bil določen spol bolj primeren za neko delovanje v primerjavi z drugim, kaj šele izključno. Kam neki si odbluzil? To teorijo si serviral ti! Češ, morda je učiteljski poklic primernejši za ženske (kot je lahko bilo zaznavno pri eksperimentu z opicami) in posledično pač nekateri poklici bolj primerni za moški spol. Jaz sem temu nasprotovala, zato tudi tukaj česa takega pač nisi mogel prebrat, a ne. Sem pa opisovala, zakaj in kako je mešanje z mojega vidika izjemnega pomena za progres. Veliko o tem je v zadnjih treh, predvsem v zadnjem, odstavkih prejšnejega komentarja.
@Horizont:
Res je. Dobra opomba. Moški so vedno določali ceno poklica in kjer jih ni, cena pade, v dobesednem in vrednotnem smislu. Kar pa seveda ni nič drugega kot dejstvo, da živimo še vedno v močni patriarhalni klimi. Ponekod v civiliziranih deželah tega problema ni. Spolno razslojevanje je prelilo razredno, kapitalistično. V privatnih šolah je cena in stopnja spoštovanja učiteljev visoka, spol učiteljev pa zelo mešan. Po javnih šolah za geto “publiko” pa, heh, že druga pesem. In ja, tam se tudi spolne razlike še zelo poznajo. Bolj je v bistvu šola neugledna, bolj se pozna tudi vpliv patriarhata. In imaš seveda ravnatelja, trop porazno slabo plačanih učiteljic in par varnostnikov v obdobju, ko je nujno … ko se je ravno klalo po hodnikih med odmorom in še iščejo zlikovce.
@Simona: Moja intervencija je bila, da bi razumel, čemu je potrebno spolno uravnoteženje. Je vprašanje, ne teza.
Pri tem nisem protisloven. Zapisal sem, da so morda lahko nekatere najverjetneje biološke lastnosti, enega od bioloških spolov pri poučevanju prednost in zato popolno uravnoteženje niti ni nujno smiselno.
Dobil sem odgovor o moških in ženskih principih, za katere nisem uspel niti razbrat, ali gre za biološke danosti, spolno identiteto ali spolno pogojeno družbeno vlogo ali neko malo mešano na žaru. Zanima pa me in še vedno ne vem, kaj je to moški in ženski princip. Še največ o tem do zdaj namreč pove tvoj hudo kratek odgovor: “Recimo.”
Naslednje kar me zanima in na kar tudi še iščem odgovor, je, kaj je tisto bistveno, nenadomestljivo, enkratno, kar lahko da otroku samo moški (princip) ali pa samo ženska (oz. ženski princip).
Strinjamo se sicer, da so butaste in nesposobne učiteljice lahko problem, ugotovili pa smo upam tudi, da ga zato še ne rešijo butasti in nesposobni učitelji.
Izhajati želim iz tega, kaj danes že vemo o tem, kaj je najboljše za smrkavce, ne iz celotne zgodovine in tovrstne pogojenosti.
@Horizont: strojni in elektro inženirji so ves čas skoraj izključno moški, pa se cenjenost poklica močno spreminja s časom. Trenutno je celo precej nižja od učiteljev, če govorimo o strogo strokovnem delu. Da o zidarjih niti ne govorim, tega se danes ne loti praktično noben domorodec več.
@bp
Seveda se cenjenost nekega poklica spreminja s časom. Tu sploh ni dileme: kolo sreče se pač okreče, sinusoida niha. Ampak….
Da bi položaj elektro, strojnih ali gradbenih inženirjev ne bil cenjen, je zame nekaj povsem novega. Da se plača enega kvalitetnega inženirja ne bi mogla primerjati z učiteljsko, pa tudi?!!!
Seveda pa so znotraj privatnega sektorja velike razlike med plačami ljudi s popolnoma enako izobrazbo, kar je v šolstvu prej kot ne izjema, saj do daske stavijo na uravnilovko. Tako se res lahko zgodi, da zasluži kakšen učitelj celo več denarja kot npr. inženir, ki je še neprofiliran in nesplasiran. Ampak nikoli pa več denarja kot uspešen inženir na mestu npr. vodje projekta (izvzemam samo profesorje na faksih, ki imajo drugačen status in še druge prihodke)!!! Ni šans!
In povrh vsega: trenutno smo sredi velike gospodarske krize, ki je Slovenijo prizadela precej bolj kot pa nekatere druge države s kapitalistično ureditvijo. Zakaj že?? Hm, morda pa naša zgodba o uspehu ni tako bleščeča. Na čem pa je bil zgrajen ta mega uspeh? Na konkurenčnih produktih, morda? Na raziskavah in razvoju, morda? Ne bi rekla. Po moje je bil uspeh v največji meri povezan s poplavo poceni denarja, ki je omogočal lokalnim budžovanom, da so na lokalnem trgu harali s precej (pod)povprečnimi projekti in izdelki. In zdaj imamo krizo: domače povpraševanje je v buli, v tujino pa je težko priti iz vsaj dveh razlogov: 1)tudi tam je povpraševanje nizko in 2)nimamo veliko konkurenčnih produktov. No shit!
Seveda je v takih gospodarskih razmerah več kot jasno, da se plače v sektorjih, ki so vezani direktno na trg, znižajo. Bog se usmili, saj je cel kup podjetij šlo v franže, velike gradbince, z Vegradom na čelu, pa drži po konci samo še prestrašenost bank. Saj veš, po principu, če banki dolgujem 1000 EUR imam problem jaz, če pa banki dolgujem 100.000.000 EUR ima problem banka hehe. Javni sektor, kamor se šteje tudi izobraževanje, se s krizo sploh še ne sooča resneje. Samo posledično, ker so prilivi v javno blagajno nižji. Ampak ni videti, da bi pomanjkanje že prišlo do izraza v miselnosti javnih uslužbencev. Morda prav zato po tihem ali pa tudi na glas konstantno pritiskajo na zviševanje plač, kar je v času krize, ko je na cesti na tisoče delavcev, pravzaprav groteskno! Pa ne, da jim plač ne privoščim, marsikdo si jo resnično zasluži… Ampak, ne vem no,pri hudiču, tale cesar nag stoji sredi snežnega meteža!!!
Kar se pa tiče gradbenih NKV delavcev, ki črnačijo na slovenskih gradbiščih, jih res ne moreš primerjati z visoko izobraženim inženirskim kadrom. Ravno iz tega razloga: ker so NKV!!! Ne vem, zakaj si jih sploh stlačil v svoj komentar?! In ni bil point mojega posta, da moški nimajo v nobenem sektorju nizkih plač in da niso izkoriščani. Seveda so! Celo sužnjelastniško, ampak si pa pametno ugotovil, da tam, kjer je izkoriščanje največje, slovenskih moških (domorodcev) ni! Vidiš, to marsikaj pove.
Kar se pa tiče neenakosti plač med moškimi in ženskami, bom pa pustila statistiki, da potrdi moje teze. Kakšna so torej statistična dejstva? Dejstva so naslednja: v Sloveniji ženske kljub enakovrednim kvalifikacijam in delovnim izkušnjam zaslužimo cca 8,5% manj kot moški. To so številke. In da bi bila stvar še slabša, se statistika nanaša na ENAKO delo. Za opravljanje ENAKEGA dela smo ženske plačane manj kot moški!!! Če bi vzeli pa v obzir še dejstvo, da vodilna in boljše plačana delovna mesta zasedajo v veliki večini moški, potem te pa sploh lahko nekam prime…
Vsi vemo tudi, da so določene branže bolj ženske (npr. tekstil), določene pa bolj moške (npr. rudarstvo). Kakšne so številke tukaj? Za rudarstvo (menda se ja ne bo kdo kregal z mano, da v rudarstvu ne delajo večinoma moški?!) je bila povprečna bruto plača za december 2009 1.858,67 EUR. V proizvodnji tekstilij pa 1.022,16 EUR bruto! Celo gradbeništvo je, vsej krizi navkljub in številnim NKV delavcem, tekstilne delavke posekalo za dobrih 17% (povprečna bruto plača za dec09 znaša 1.200,84 EUR). Podatki so na strani SURSA vsem na vpogled! Kje sem torej falila v argumentaciji?!!! Ljudje božji, dajmo, dajmo se že enkrat nehat sprenevedat!! Jaz si sploh ne želim nič drugega kot malo poštenja pri obravnavi. Nič drugega. Dokler bodo pa številke take, je vsem mislečim ljudem jasno, kje in kako stojimo…
Jaz sem pa ugotovila, da je v Sloveniji biti ženska še težje kot Bosanc!
bp, ti si nepismen. tvoja ignoranca do mojih komentarjev pa je patetična. verjetno se ti zdijo “ljudski”. kakopak, vsled nepismentosti. ako se poslužim svetlaninega poimenovanja, te z veseljem okličem za gnusobo. fej, fuj.
bp:”oprostite, a mi lahko poveste v kateri ulici leži najbližji mercator.”
simona:”najbližji mercator leži na ulici franeta baldrijana, do nje pa pridete najbližje po tej ulici, nakar morate na drugem križišču zaviti levo, potem iti še kakšnih 50 metrov naravnost in nato desno, kjer bo mercator v drugi stavbi na desni.”
bp:”oprostite, ampak jaz še vedno ne vem, kje je mercator.”
simona:”najbližji mercator leži na ulici franeta baldrijana, do nje pa pridete najbližje po tej ulici, nakar morate na drugem križišču zaviti levo, potem iti še kakšnih 50 metrov naravnost in nato desno, kjer bo mercator v drugi stavbi na desni.”
bp:”ja, to ni bila moja teza, je bilo moje vprašanje. torej še vedno ne vem, kje je najbližji mercator.”
simona:”saj sem ti povedala, kje je.”
bp:”ok, povedali ste mi, kje je najbližji mercator, ampak jaz ne vem, če je to, da je tam, imagološka ali magnetološka danost in iz tega še vedno ne morem sklepati, kje je najbližji mercator.”
get a fucking brains.
Nidurun ali Nurudin, se opravičujem, vprašanje sem očitno pomotoma vzel za retorično: da, hodil sem v šolo. Nimam podobnih izkušenj, kot ti. Na tisti komentar o nepičkavosti pa sem odgovarjal.
Glede mercatoraja pa tudi tebi želim enako (to get a fucking brain).
@Horizont: meni so povedali takole:
– Trimo, grad. inženir, projektant, ki ni vodja skupine: 900€
– Kolektor, strojni inženir v proizvodnji: 800-900€
– Gorenje, strojni, elektro inženir: 800-900€
Neto. Za večino tovrstnih delovnih mest se ne sklepa individualnih pogodb. Primerjaj z učitelji. Seveda pa je zgornja meja lahko precej višja.
@Vanja: V Sloveniji so razlike v plačah, če jih primerjamo z drugimi kraji, majhne, delež zaposlenih žensk pa izjemno visok.
@bp
Ni mi najbolj jasno: ali repliciraš statističnim podatkom v mojem komentarju ali moji tezi na splošno? Če se malo spomniva, moja teza je bila, da so poklici, kjer je večinska delovna sila ženskega spola, podpovprečno vrednoteni. Mislim, da sem s statističnimi podatki tudi jasno pokazala, da razlika obstaja. Ti si mi potem v odgovor nasul nekaj nepreverjenih trditev v stilu “teta mi je povedala”, “pričala/kazala”. Ker se mi zdijo tvoji argumenti precej šibki, imam nekaj še vprašanj za tebe
-KDO ti je povedal takole?
-Si bil tam? Je bilo tebi ponujeno tako delovno mesto?
-Koliko let izkušenj imaš?
-Si iskal delovno mesto v času krize ali v času konjunkture? In ne nazadnje:
-Kolikšna je plača za učitelja začetnika? Kolikšna za učitelja z izkušnjami?
Sicer sem tudi že sama zapisala, da so v privatnem sektorju razlike med enako izobraženimi lahko res velike. In nagrajuje se seveda tudi odgovornost nekega delovnega mesta. Inženir začetnik ali pa z minimalnimi delovnimi izkušnjami ne more začeti kar harati po trgu. Tako pa to ne gre. Po drugi strani pa lahko inženir-vodja projekta brez muke zasluži tudi precej več kot 2000EUR neto na mesec. Vem iz izkušenj.
Bi te lepo prosila za odgovore. Morda me pa res prepričaš, ker veš, jaz sem vedno odprta za argumente. Ne pa tudi za vsak flanc na pamet. Ok? 😉
to so začetne plače bp…plus marsikaj kane v žep tudi s strani, učitelju pa ne.
in to, da je delež zaposlenih žensk v Sloveniji izjemno visok, jaz ne bi vzela kot znak emancipiranosti pač pa znak ekonomske realnosti, kjer družina brez dveh plač po večini ne more preživeti. in mama ali oče nimata izbire ali bi želala ostati doma in do določenega leta skrbeti za otroke-kot je na primer to opcija na Švedskem in potem nadaljevati s kariero v srednjih letih. rvič, ker familija z eno plačo ne bi preživela in drugič, ker pri 40h v Sloveniji ne moreš začeti delati kariere, vsi hočejo študente za bedno plačilo. Tudi beden učinke povečinoma amapk učinke je pač zelo sekundarnega pomena v Sloveniji.Prav tako mame nimajo možnosti part time zaposlitve…imeti majhne otroke in hoditi v službo brez kakšne najete pomoči doma….pa je za slovenske ženske po večini kar huda tlaka. Še posebej, ker se gospodinjstvo ne deli na pol, temveč moški ženski še vedno “pomaga”-ne pa deli gospodinjska opravila.
@bp
Še eno vprašanje se mi je izmuznilo prej. Morda boš vedel:
-Kolikšna je izhodiščna ponujena plača za inženirja (moškega) in kolikšna za inženirko (žensko)?
Pa nas menda ni “Marija skoz’ ta velik’ okn dol pogledala” in se je situacija že izenačila?!!! Če je to res, potem je pa danes res en srečen dan, ker mi je bilo dano to izvedeti! Hvala, hvala.
Glede deleža zaposlenosti žensk v Sloveniji in s tem povezane Indije Koromandije, sem pa že nekaj komentarjev višje podala svoje mnenje. Na primeru malega čistilnega podjetja. Kdo bi si mislil, da se sokomentator @bp “po tom pitanju” šteje med Godinovce?!? Svašta…
@bp:
“Pri tem nisem protisloven. Zapisal sem, da so morda lahko nekatere najverjetneje biološke lastnosti, enega od bioloških spolov pri poučevanju prednost in zato popolno uravnoteženje niti ni nujno smiselno.”
Če o tem razpravljaš, si ti tisti, ki bi moral pojasnit, katere lastnosti neke naj bi bile to??? Poučevanje sestavlja več pomembnih segmentov, od retoričnih sposobnosti, sposobnost ohranjanja pozornosti, sposobnost ustvarjalnih domislic, kako podajat snov na optimalen način, sposobnost razvijanja lastne misli in ustvarjalnosti pri učencih, sposobnost vzbujanja zanimanja za področje, ki je predmet učenja, sposobnost vzdrževanja discipline itd. itd. Samo okvirno. Ne vem torej, na kaj neki ti misliš, da bi bilo lahko tako prioritetno pri ženskem spolu, zato ne morem replicirat. Osebno se pa seveda ne strinjam, kar sem dovolj jasno razložila, zakaj.
“Dobil sem odgovor o moških in ženskih principih, za katere nisem uspel niti razbrat, ali gre za biološke danosti, spolno identiteto ali spolno pogojeno družbeno vlogo ali neko malo mešano na žaru.”
Kako to, da nisi uspel razbrat, je že stvar psihološkega profila in ugotovitev težav, zakaj ti osebno nisi uspel razbrat. Napisano namreč je. Seveda je mešano na žaru, saj govorimo o človeku. In človek je skupek vseh naštetih vplivov, o čemer koli že teče beseda. To sem pojasnjevala celo preko primerov. Dogaja se tudi prelivanje moških in ženskih principov, pri čemer nasprotna spola osvajata lastnosti nasprotnega principa po spolu, kar se pa brez zgleda, torej spolnega uravnotežanja, dogajat ne more. Je pa dobro, da se dogaja, za dosego nekih optimalno sredinskih rezultatov.
“Zanima pa me in še vedno ne vem, kaj je to moški in ženski princip. Še največ o tem do zdaj namreč pove tvoj hudo kratek odgovor: “Recimo.””
Če tebi še največ o tem pove kratek odgovor recimo, bi na prvi vtis lahko rekla, ali da si spregledal vsaj predprejšnji komentar in prejšnji, ali ne znaš brat ali pa takele stresaš iz neke hudobije, ker je scena dejansko takšna, kot jo je nazadnje karikiral Nurudin. Ne razumem koristi od takšnega obnašanja. Morda imaš pa velike težave z daljšimi, nazornejšimi odgovori in preprosto lahko le razumeš kratkega, ki je nastal post festum, ker je nesmiselno razlagat nekaj, kar si že razložil. O ženskih in moških principih imaš z mojega vidika, še enkrat opozarjam, kot sem že v prejšnjem, komentarju, napisanega marsikaj v predprejšnjem komentarju. O pristopih in vzgibih na primeru frizerstva, potem še kuharije in v znanosti, kjer sem se oprla na možgane, ki pri moškem delujejo osredotočeni na detajle v fokusu na en pojav, medtem ko ženski delujejo kompleksno, lažje opazujejo vplive več pojavov hkrati, a so lahko pri tem površnejše, kar se tiče nadrobne obravnave enega segmenta …
Glede na to, da s tvoje strani pač ni nobene replike na te opise različnih pristopov, ni razloga, da bi kamor koli nadaljevali, saj ti še vedno ne veš, o čem je govora, ker trdiš, da nikjer nisi mogel prebrat.
“Naslednje kar me zanima in na kar tudi še iščem odgovor, je, kaj je tisto bistveno, nenadomestljivo, enkratno, kar lahko da otroku samo moški (princip) ali pa samo ženska (oz. ženski princip).”
V kakšnem primeru? Glede na to, da tukaj preko komentarjev pač ne moremo napisat knjige na eno določeno temo, so neke edinstvenosti z moje strani že opisane. Lahko bi povzeli okvirno, da je moški princip tisti, ki vzbuja avanturizem, sila (nasilje), eksplozivnost, motorične, tehnične spretnosti, osredotočenost na cilj in s tem povezana volja do podrobnosti, čustvena distanciranost, ekstremizmi ….
Pri ženskem principu naprimer: Namesto avanturizma osredotočenost na ustvarjanje optimalnih pogojev za delovanje na izbranem mestu ali področju – torej varnost, namesto sile sočut, milina, kompromisi (manipulacije), namesto eksplozivnosti zadržanost v reakcijah, konformnost, namesto motoričnih in tehničnih spretnosti duhovne komunikacijske spretnosti, osredotočenost na kontekste – pot pomembnejša od cilja, namesto čustvene dstanciranost močnejša čustvena vpletenost, namesto zapadanja v ekstremizme ziheraštvo, strah pred ne-varnostjo …
“Strinjamo se sicer, da so butaste in nesposobne učiteljice lahko problem, ugotovili pa smo upam tudi, da ga zato še ne rešijo butasti in nesposobni učitelji.”
Na to sem ti odgovorila v prejšnjem komentarju in ne vem, zakaj ponavljaš isti stavek, ne da bi repliciral na že podan odgovor.
“Izhajati želim iz tega, kaj danes že vemo o tem, kaj je najboljše za smrkavce, ne iz celotne zgodovine in tovrstne pogojenosti.”
Zgodinska pogojenost je sicer eden izmed ključnih faktorjev obravnave, da bi lahko dojemali, kaj je danes bolj prav ali ni prav, ot so že pokazale izkušnje, ampak neodvisno od tega, sem se v prejšnjem komentarju tudi tega že dotaknila, pa ne repliciraš. Na primeru komedije z uvajanjem cvekov in našega načina učenja po šolah v primerjavi z nekaterimi drugimi, bolj razvitimi in uspešnimi načini v tujini, ki pri nas niso uspevali,pa bi bilo za razvoj dobro, da uspevali bi.
Ravno zaradi tega in tudi zaradi tega, o čemer je pisala v zadnjem komentarju Horizont. Navajenost na določene pristope botruje tudi večji ali manjši sposobnosti pri kreativnosti in s tem produktivnosti. Če posplošimo, bi lahko rekli, da tudi na področju trga delujemo podobno kot v šoli. Velik poudarekje na priučenosti in pridnosti in premajhen na ustvarjalnosti in čim bolj izvirni produktivnosti, To so otroci poslušanja predavanj in memoriranja, ne pa ustvarjalnih operativnih procesov.To so otroci lahkotnega razumevanja kratkih in jedrnatih sporočil, na primer, kaj pomeni cvek in odlično, niso pa otroci razumevanja, kaj vse in na kakšne različne načine lahko nekaj pomeni nezadostno ali odlično. Če ne znaš svoje ocene opisat (ker morda niti ne obstajajo kompleksnejši načini pridobivanja ocen), je tudi ne razumeš, čeprav se ne zavedaš, da je ne razumeš, ker je sporočilo pač neposredno kratko in jedrnato. To pa pomeni, da nisi uspešno treniral in razširjal meje svojega obzorja, kaj vse in kako je mogoče kreativno vplivat na uspeh ali neuspeh (ja, tudi pri neuspehu si lahko kreativen ali pač ne). V šolah po tujini, kjer mešajo predmetnik iz različnih sfer in ocene pridobivajo iz skupka pridobivanja točk, kar je večinoma sestavljeno iz projektnega dela, ki hkrati zahteva tudi osnovno znanje, a se ga malo pridobiva preko predavanj in poslušanj, gre v bistu za predhodno usmerjanje in kaljenje mladih v sfero obvladovanja trga, pri čemer mora že mlad človek pri sebi preizkušat, kje so njegovi talenti in večja motivacija, da se lahko izkazuje in tudi kaj ustvarja (zbiranje točk z različnih segmentov in vključevanje v projektna dela). Takšne sposobnosti težko osvoji človek, ki sploh ni vajen, da bi se moral v čem izkazovat pred seboj, ampak predvsem samo posluša in memorira, pri čemer za večje memoriranje dobi pet, za nememoriranje pa ena … hehehe … Ja, je lahko razumljivo, ampak neustvarjalno. Kaj znajo ti otroci s svojim znanjem počet je vprašanje, kaj bodo znali počet z njim, ko bodo odrasli. In kako bodo osvojili dolgotrajni spomin, v kolikor se ta ne veže na uporabljanje znanja preko idej, projektov itd. In ja, seveda, v ta koš spada tudi združevanje moških in ženskih principov v pristopih. Kako lahko porušijo uravnotežanje spolni ekstremizmi, sem pa pisala v predprejšnjem komentarju, na primeru obvladovanja šol s strani moških in s strani žensk.
In tvoje serviranje replike Vanji je težko razumet. V primerjavi s katerimi kraji neki pa je delež zaposlenih žensk izjemno visok? Imaš kakšno Afriko v mislih, ker nordijskih držav zagotovo ne. Seveda pa delež zaposlenih moških ali žensk nikoli ne obravnavamo samo tako, ampak se sprašujemo tudi o področjih zasedanja delovnih mest in koliko zaslužijo ženske in koliko moški po posameznih segmentih in v smislu, koliko kapitala imajo v rokah ženske v določeni družbi v primerjavi z moškimi. In tukaj Slovenija pač ne briljira, čepraj delež zaposlenosti res je visok, a ključ za to se skriva prej v Vanjinem komentarju, ja.
In vse te plače, ki si jih naštel, sploh niso nizke v izhodišču. Pri vsakem poklicu pa je treba pretehtat še možnosti, na katerih področjih in kako vse se lahko oseba s takšnim poklicem na trgu znajde. Veliko moških namreč deluje nekje za nižjo plačo nekaj let, samo zato, da si nabere izkušenj, a planira samostojno pot na trgu. Vzgojiteljica in učiteljica pač nima kaj dosti praskat v tej smeri. Vprašaj se, zakaj se sodstvo feminizira. In vprašaj se, zakaj tožilci bežijo v odvetniški poklic na trgu, ko si pač naberejo dovolj izkušenj. Ni čudno, da so naše tožilske zvezde, ki vztrajajo, predvsem ženske: Cerar, Brezigar, Nussdorfer, Žgajner, Hrastar … hehe … Tekstilna delavka, ki velja za tipičen feminiziran poklic zasluži porazno v primerjavi z raznimi tehnično usmerjenimi poklici, kjer delujejo moški. Lahko bi se skliceval na porazno plačo gradbincev, kjer pa spet opazimo, hehe, pač največ tuje delovne sile, ker naši nezaposleni, ki bi morali s to plačo tudi v svoji državi preživet, kjer so plače romunske, cene pa tako prekleto evropske, pač noče delat v tem sektorju. Kar je v bistvu tudi prav, saj je izkoriščanje nezaslišano. Itd. Itd.
V bodoče ne bom več komentirala, če boš ignoriral že podane odgovore in odgovarjal, postavljal ena in ista vprašanja, kot da nekih odgovorov nisi že dobil (celo večkrat). Tak dialog je mučen, se ne razvija in je nesmiseln. Pisno vzame preveč časa brez potrebe.
Podatki so res anekdotični in ne statistični, iz različnih koncev skupaj nabrane družbe na barki. Da velika podjetja plačujejo inženirje na nekaterih delovnih mestih v okviru kolektivnih pogodb, pa je tudi znano dejstvo. Lahko si pogledaš kolektivne pogodbe recimo za elektro in kovinsko industrijo, pa boš videla kakšne so te plače in kaj lahko nanese par let izkušenj in še par procentov kakšne individualne uspešnosti.
Da, nekateri inženirji imajo individualne pogodbe, nekateri učitelji pa so imenovani za ravnatelje in imajo po mojem primerljivo odgovornost recimo vodji večjih projektov.
Repliciram pa samo avtomatizmu: nizke plače feminiziran poklic, lahko pa da velja: če je feminiziran poklic => nizke plače.
Iz navedenih primerov mora biti očitno, da če so nizke plače => feminiziran poklic, ne velja.
@bp
Bi mi morda lahko odgovoril na zastavljena vprašanja? Prosim.
In ja: res repliciraš z nemalo anekdotičnimi podatki. Povrh vsega pa kar goniš svojo lajno o plačilu inženirjev, ki je .. kaj že visoko/nizko? Če bi se tako razgovoril o plačah inženirjev (m) in inženirk (ž) in jih primerjal med seboj na enakovrednih delovnih mestih, bi razumela. Ok, ok kar on očita, koj apel popravi. Ampak ne! Tako, da mi ne preostane drugega, kot da ti zaželim: več sreče prihodnjič, dragi bp!
Mama mia, tebi niti črnobele številke SURSA niso dovolj. Niti pojasnilo, ki sem ga napisala Nidurunu, kjer sem jasno povedala, da je majhno število moških v učiteljskem poklicu zgolj posledica. Ne vzrok. Posledica pomanjkanja možnosti za kreativne oblike služenja, na primer. Nekaj podobnega ti je napisala tudi Simona zgoraj.
V kolikor mi boš še repliciral, te res prosim, da mi odgovoriš na zastavljena vprašanja. Sicer nima smisla, da ti jaz argumentirano odgovarjam in s tem izgubljam čas in energijo. Kar se tega tiče, se povsem strinjam s Simoninim komentarjem.
@Simona: grem lepo še enkrat od začetka.
0. Nasprotniki družinskega zakonika navajajo kot bistven argument, da mora biti v vzgoji prisoten nekakšen moški in ženski princip.
1. Simona trdiš, da so nedosledni, da jih ne skrbi feminizacija šolstva, ampak samo to, da otrok slučajno ne bi vzgajal (moški) gejevski par.
2. Bp komentiram, kaj je slabega na feminizaciji vzgoje in šolstva, morda je lahko celo dobro, v ilustracijo, ne seveda čisto relevantno navedem en eksperiment z opicami.
3. Simona omeniš dominantno biološko vlogo matere v vzgoji in pa vzgojne cilje.
4. Bp pojasnim, da moj primer govori o sposobnosti učenja, ne nujno o vzgoji. Zanima me, kaj je ta famozni moški in ženski princip. Mnenja sem, da je že recimo Ojdip večinoma krneki
5. Simona odgovoriš da je pogled z moškega ali ženskega principa mogoč pogled ali način obravnave nekaterih problemov, v nekaterih primerih je primeren. Vojak naj bi bil primer moškega principa. Vojakinja pa vključevanja ženske v moški princip. Ostalo v tem delu je zame večinoma tavtološko: moški princip je moški princip.
6. Bp vprašam še enkrat kaj je tako slabega na feminiziranem šolstvu, kaj doprinese moški (spol, lahko tudi princip) k vzgoji otrok, česar mu ne more dati ženski princip.
7. Nidurun omeni nepičkavost in pojasni, da so v šolstvu problem butaste učitlejice.
8. Simona trdiš, da zagovarjam teorijo, da obstajajo moška in ženska poslanstva, poklici (kar ni res), ti pa temu nasprotuješ. Nato pojasniš, da v vzgoji ne sme prevladati en sam princip in ilustriraš to s trenutnim stanjem v šolstvu. Zadeva se spet zvede na butaste in grozno potrpežljive učiteljice, s katerimi otroci počnejo, kar hočejo. Drugo stran pa ilustriraš s pretirano avtoritarnostjo in nasilnostjo. Kar, ajd, priznam, je neka ilustracija teh principov v šolstvu. Nato še enkrat poveš, da se ne strinjaš z moškimi in ženskimi poklici, za vse so itak krivi moški 😛 in opišeš še par primerov razlik, pri kuharjih, frizerjih.
Omeniš različno delovanje moških in ženskih možganov, pri čemer (predvidevam) gre za biološke razlike in ne več za principe in iz tega z neverjetno lahkoto preskočiš na patriarhalnost slovenske družbe.
9. Bp se pritožim da ti ne sledim, da ne zmorem preskoka od razlik v delovanju možganov tja v ženski in moški princip, v pičkavost in nepičkavost. Omenim, da je to mogoče samo s konstrukcijo stereotipnih spolnih in družbenih vlog. Navedem primere, ki od tega močno odstopajo. In ker govorimo o principih, ne vidim nikjer nobenega principa, ki bi zahteval oba principa. In omenim, da je pot brez stereotipov precej težja.
10. Simono mine potrpljenje sicer tako lastno ženskemu principu in začne odgovarjat na vsak posamezen stavek, česar se mi ne da niti povzemat več. Se pa najde vmes kakšna po mojem celo dobra ilustracija ženskega principa. Zatrdiš, da je mešanje izjemno pomembno za napredek, pa ne pojasniš kako in zakaj.
11. Bp poskušam še enkrat pojasniti, česa ne razumem in kaj me moti.
12. Simona zatrdiš, da sem ali butast, ali površen, ali žleht (če mene vprašaš, sem sicer vse to). Upam, da sem do zdaj zadosti natančno ilustriral tele komunikacijske probleme, da mi ni treba tvojega zadnjega odgovora povzemat od stavka do stavka.
Lahko sicer navržem še kakšno neobvezujoče mnenje o NMS in cvekih, ampak mislim, da itak že preveč meandriramo okrog. Recimo, da se mi ne zdi bistvena izbira besed, ampak možnost napredovanja kljub nedoseganju minimalnih standardov.
Moje “serviranje replike” Vanjinem komentarju: Slovenija ima primerljiv ali večji delež zaposlenosti žensk od drugih držav v regiji, ali pa še malo širše. Podobno velja za razlike v plačah, recimo v primerjavi z Italijo, Nemčijo, Avstrijo, Švico, če ti že Afrika ni preveč všeč. To ni nič anekdotično. Sicer se večinoma strinjam z večino opisov stanja po poklicih.
Podatke o razlikah po državah ti recimo še lahko poiščem:
http://www.eurofound.europa.eu/eiro/2002/01/study/tn0201101s.htm
Lahko ti povem tudi povsem anekdotično, da je imel edina gospodična (inženirka) v izhodišču in ves čas drugo največjo plačo, takoj za direktorjevo. Ko je odšla na svoje, še na razgovor nismo dobili nobene več, tako da še anekdot tu na žalost zmanjka. Pri nas se itak vsak pogaja za plačo individualno, razmerja med najvišjo in najnižjo izplačano inženirsko plačo pa so nekje 1:1.6, različno glede na izkušnje. Na ostala vprašanja ti ne morem odgovorit, ali pa si lahko odgovore poiščeš enako dobro sama.
Od kod so ostali anekdotični podatki sem pojasnil: iz pogovora s pobi na jadranju.
Prejšnji odgovor je za @Horizont
“Vojak naj bi bil primer moškega principa.”
evo, mislim, da je to izredno nazoren primer, kako površno bereš. to zgornje si ti napisal. tole je pa simona:
“Enako se na primer ne strinjam celo, da sfera vojske najbolj pritiče moškim. Ja v operativnem smislu, ker gre za akt agresije vsekakor.”
sram me je, ko se osramotim, ko sramotim koga drugega. eh, ti braini.
@bp
Kaj naj rečem na tole modrovanje s strani pobov z jadranja….??? A se ti hecaš, al’ kaj? En anekdotičen primer naj bi dokazal… WHAT??? Pa še lenoritis te daje. Postrežeš mi z linkom in podatki, po katerih sploh nisem spraševala. Odgovore na konkretna vprašanja naj si pa poiščem sama, kaj?! Pajade
Mislim, da me imaš res za precej “blont”. Ja, potem se pa pejmo v tem stilu, da se ne bom preveč matrala: Stric bp, a imate vi in vaši pobje z jadranja, kaj za pusta hrusta?
Mogoče bom na to vprašanje le dobila odgovor hehe. Ožeži ovo! Dajmo se še malo zabavat, saj je pomlad 😉
ups, v zadnjem svojem komentarju sem jaz zajebal. heh, očitno rabijo braini počitek. pardon. eh.
vseeno si v isti točki zajebal. simona je moški in ženski princip lepo razložila. ne vem, kako lahko vidiš tavtološko tu. zdaj pa prepuščam podij avtorici bloga, ki ji je odgovor namenjen.
————————————-
ženski princip:
“Vendar menim, da je implementacija ženske predvsem na druge funkcije izrednega pomena tudi za slabljenje volje do vojske, do vojne. V smislu predrugačenja razumevanja funkcije vojakov, predvsem kot rešiteljev, pomoči na kriznih območjih itd. ”
moški princip:
“Enako se na primer ne strinjam celo, da sfera vojske najbolj pritiče moškim. Ja v operativnem smislu, ker gre za akt agresije vsekakor.”
——————————————
še eno bytheway vprašanje za simono. večkrat se zgodi, da na kakšen komentar odgovorim prej kot ti, ampak s skoraj istim pointom, kot ga ti potem, vendar odgovoriš širše in bolj v argumentirano. pa me zanima, če te takšen moj komentator premakne v še bolj poglobljen razmislek o neki temi … v smislu da ti podzavestno trka, da ne moreš napisat isto kot jaz. in še, če ti gre takšno moje odgovarjanje namesto tebe na živce … jaz namreč reagiram nasploh zelo impulzivno in ne pomišljam na določene kontekste … lomim omare, mobitele itd. podobno kot komentiranje.
@Horizont: Kaj ti točno pričakuješ od mene, da na glavo obrnem SURS, ker nima podatkov v SI STAT o plačah po panogah razdeljenih tudi po spolu? Ali morda, da raje izvedem kakšno raziskavo kar sam na zadosti velikem vzorcu, da bomo imeli zadosti dobro statistiko?
“Zaslužila je že zdavnaj več kot dovolj, da bi se zlahka lotila česa produktivnega, kar obvlada, prostor za igro pa prepustila tistim, ki imajo kaj pokazat na tem terenu.”
– tu ne bi mogla oporekat 🙂 Res je. Morda bi bila boljša v parfumskih kolekcijah
lej kaj dela Beyonce zdaj…madona, v nekaj tednih maznila toliko, kot jih ostale zvezdnice za parfume v celem letu 😆 Svet je tudi nor, ja heeeeh
Že čakam, da ga ocenim, ampak ga imam na sumu, da je drekarija, kot vsi ostali parfemi igralk in pevk 🙂
@bp
Nič posebnega ne pričakujem od tebe. Ni potrebno sklatiti lune z neba. Samo argumentiraj svoje replike s konkretnimi in preverljivimi podatki. Že večkrat sem napisala v svojih komentarjih: pričakujem samo pošten pristop, pošteno obravnavo. Brez sprenevedanja in klamfanja na pamet.
Sicer pa ti predlagam, da se na to temo nehava prepucavati. Prišparajva nekaj energije za naslednjo rundo. Potem se pa morda spet udariva hahaha… Z argumenti, seveda! Kaj praviš?
@Nidurun: nasprotniki zadnje civilne iniciative so kot glavni argument proti družinskem zakoniku navajali jin in jang, razen, da tega niso upali imenovati s pravim imenom, bi zvenelo preveč njuejđersko in premalo pravoverno. Hecno pa je, da je ta kitajski misticizem sprejet skoraj kot samoumeven pri katolibanih, kot še marsikje drugje. Sicer pa raje ne štejem, kolikokrat sem že preklopil tv program, ko je kak kulturnik v dobi teorije strun razlagal kaj zelo bistvenega o katerem od petih elementov.
V naslednjih letih torej lahko pričakujemo civilne iniciative, ki bodo nasprotovale trasi nove hitre železnice, ker jim ta poslabšuje njihov feng shui. Samo reklo se bo temu pa prostorsko ravnovesje. Čeprav bo vsem jasno, da je v ozadju predvsem denar za odkup parcel, v nekaterih primerih pa dejansko poslabšanje kakovosti bivanja posameznikov, zaradi povečanega hrupa in drugih nevšečnosti.
@Horizont: tvoja teza je bila nizek ugled => feminiziran poklic. Lepo razloženo. Vendar je v tem primeru enostavno najti primer, recimo zidarje, jaz trdim tudi inženirje, za katere to ne drži. Anekdotični podatki kljub svoji pomanjkljivosti ilustrirajo kakšne so začetne plače v velikih in uspešnih slovenskih firmah za te poklice (in začetne plače so celo primerljive). Gre za sistematizirana mesta in plače v razredih, stopenjsko napredovanje (počasno, z majhnimi koraki), če človek ne zamenja dela. Boljših podatkov pa žal nimam in jih ne morem dobit. Ne ugovarjam pa, da ste ženske praviloma manj plačane, o čemer govorijo tvoji podatki, ali čemu drugemu, samo tej tvoji gornji tezi.
ne gre metati v isti koš. ravno pri ljudeh, ki tako katolibansko, talibansko in še kako gledajo na potrebo po ženskem in moškem v vzgoji otroka, je po mojem na vseh drugih področjih največ razlikovanja med ženskim in moškim svetom. a ni katolibanska struja tradicionalno do žensk bolj zatiralska in torej moški v tej struji odrivajo ženske čimdlje? zakaj ženske ne morejo biti župnice? gre samo za homofobijo in šovinizem, ne za rensično zavedanje o potrebi po moškem in ženski.
sam sicer mislim, da imata krščanstvo in islam s tem ravno toliko kot kričeče najstnice z bitli in hitler z ničejem. najnizkotnejši ljudje se pogosto oprijemljejo idej, ki jim niso dorasli, recimo cankarjeve o slovencih hlapcih. da ste slovenci hlapci, je slišati iz ust vsake budale danes že, ob vsaki priložnosti; ko je treba spodbujat nestrpnost proti južnjakom, ko nekomu ni všeč množičen izliv neracionalnih čustev ob zmagi petre majdič. tako je verjetno tudi z jinom in jangom (ki ga sam sicer ne poznam preveč)! meni se zdi metafora Adama in Eve ena najpopolnejših metafor za jin in jang sploh. hehe.
ne gre za nikakršne kičaste vraže, ampak gre za jasno začrtane razlike med spoloma, ki se kažejo v družbi in možnosti dopolnjevanja moških in žensk. naj tu pripomnim, da mi gre misel na moje osebno dopolnjevanje s komerkoli na bruhanje, in sem sam ravno toliko ženski princip kot moškim. mislim, princip človeka. ampak – lepo, korak za korakom.
se pravi, moški princip je v meni zgolj v erotičnem smislu.
bp, če najdeš en primer, ki podira tezo nižji ugled (plačilo) torej feminizacija poklica, potem seveda teze še zdaleč nisi podrl. povsod lahko najdemo izjeme. ženske rojevajo amapk med njimi so tudi tiste neplodne in tiste, ki ne želijo rojevati…to še vedno ne pomeni, da ženske niso tiste, ki rojevajo. kapiš?
izbral si si gradbeništvo, kar niti ni posrečena teza…..zdiarji so namreč prišleki in kot taki pač tisti, ki pobirajo neugledne poklice…ti migrantski delavci so moški, ki so “skopljenci” družbe, saj ne morejo ne dostojno živeti, ne dostojno preživljati svojih družin. Torej so postavljeni na status feminiziranega, na nek metaforičen način. Ljudje, kis e pa z gradbeništvom ukvarjajo, ap seveda svinsjko nagravžno trudijo. In po večini so to moški. razen tovšakove, ki pa je, če dobro premislim, tudi en navaden zarukan desc.
ljudje, ki se z gradbeništvom ukvarjajo pa seveda svinjsko nagravžno SLUŽIJO (na tuj račun seveda ) sem hotela reči
@vanja: moškemu principu je imanentna dvovrednostna logika, logika principov, resnic in laži, kjer je že en sam protiprimer zadosti, da sesuje neko tezo. ženskemu principu pa fuzzy, mehka logika delnih pripadnosti, zgodb, kjer se ob nekem protiprimeru ne zgodi nič kaj bolj drastičnega, kot zmanjša zaupanje. 😀
šalo na stran: feminizacija poklicev se ne zgodi v primeru že od prej maskuliniziranih poklicev, katerim pa močno pade ugled. podatkov in statistik morda ni, ker jih nihče ne zbira, vendar bo po mojem problem najti celo kakšen anekdotičen primer. poučevanje pa po mojem ni bilo nikdar posebej maskuliniziran poklic, čeprav se tudi pri tem tukaj opiram bolj na pripovedovanje moje stare mame iz časov izpred 1. sv. vojne, kot na kakšne podatke.
@nidurun: se strinjam, ne gre vsega metat v isti koš. ampak vseeno, ob tako trhli argumentaciji nasprotnikov novega družinskega zakonika, za katere je vsem jasno, da gre za tanek ovojen papir, se tem ljudem očita kvečjemu nedoslednost, ne pa pomanjkanje česarkoli brez tiste drekavo lepljive konsistence v njihovem bullshitu.
bullshit pač meni ni sprejemljiv, tudi če je dosleden.
@bp
Vanja ti je zgoraj že zelo lepo odgovorila. Kljub vsemu ti bom zdaj še jaz. Tako za cir.
Nikjer nisem napisala, da so VSI slabo plačani poklici v celoti feminizirani. Moja poanta je bila, da ne poznam panoge, ki bi bila v večji meri feminizirana (npr. tekstil), pa bi slovela po dobrih plačah! Ali jo morda poznaš ti?
Res mi je že malo smešno, kako si se zaglavil z matematiko in pristopom na vse ali nič. Družbeni odnosi pa ja niso matematični!!! Velikokrat še logični ne, oštja! Vanja ti je dala krasen primer z rojevanjem. A zdaj, ko si našel npr. eno neplodno žensko, boš zanikal dejstvo, da imamo ženske v splošnem sposobnost rojevanja?! Ojej, ojej.
Spoštovani bp, vedno so bile, so in bodo izjeme. Obstajajo ženske, ki so ultra dobro plačane in seveda tudi moški, ki črnačijo za drobiž. Obstajajo tudi ženske, ki lahko lastnoročno dvignejo 100kg in več ter po drugi strani moški, ki ne zmorejo niti 30kg. Ampak gre za izjeme. Drugače povedano: med ljudmi sicer velja neka normalna porazdelitev lastnosti, kar pa nikakor ne izključuje raznolikosti. Celo več, odklonov od “normale” in kako veliki bodo ni mogoče napovedati – torej niso stalni. Lahko bi kunštno rekli, da za sociološke pojave velja velika variabilnost in tudi heteroskedastičnost. Kar pa ne pomeni, da ni mogoče določiti modusa. Se motim?
Sem bila dovolja natančna ali sem spet zapadla v fuzzy žensko logiko?
@bp
Pa še nekaj: “poučevanje pa po mojem ni bilo nikdar posebej maskuliniziran poklic” (citat bp)
Na tole ti bom pa odgovorila s copypaste, ker sem že komentirala na to temo zgoraj, pa zgleda nisi bral:
“AMPAK… Če pogledamo vzgojno-izobraževalne procese v zadnjih, recimo 3000 letih, se pa pokaže neka kurioziteta. Namreč, kdo so bili glavni izobraževalci, prosvetljevalci in nasploh vseznalci? Kdo je sploh imel pravico hoditi v šolo, kdo je lahko imel znanje? Ali niso bili to moški?”
Veš bp, ženske se velik del novejše človeške zgodovine (recimo zadnjih 3000 let) sploh niso smele izobraževati, kaj šele, da bi učile. Zgodovina poučevanja se ni začela šele s tvojo babico hahah in JA, kar dooolgo časa je bil ta poklic precej maskuliziran.
Še nekaj malega na temo slovenskega šolstva. Na svoji dolgoletni šolski poti sem spoznala nekatere učiteljice, ki so bile krasne in druge, ki so bile navadne kure. Poučevali so me nekateri odlični učitelji in spet drugi, ki so bili dizaster. Pravila ni. Vendar pa je na žalost res, da je bilo več tistih, ki so bili podpovprečni. Ne glede na spol. To je problem šolstva. Ni muverjev in šejkerjev. Preveč je takih, ki se znajo zgolj kurčiti ali zgolj pičkariti. Mene pa to ne zanima. Mene zanima, kako in na kakšen način podajajo znanje. Ali znajo navdušiti svoje učence, da jih zanima še kaj več kot zgolj žlubodranje na pamet? Ali znajo vzbuditi radovednost? Prebuditi interes? Željo po razumevanju? Umevanju kompleksnosti, dojemanju kontekstov? Samo to se meni zdi pomembno. To je presežek!
@bp:
0. O družinskem zakoniku je med komentarji že padla beseda na to temo in spet bi se morala samo zaradi tebe, ker Pač ne prebereš, kar je zapisano, ponavljat. Na kratko: spolno uravnoteženje pri starših je najmanj pomembno v primerjavi z uravnotežanjem funkcionalnosti v družbi, kjer se giblje otrok od vrtca dalje in tam dobiva predstavo o utripu in delovanju sveta. Gleda na mojo tezo o prelivanju moškega in ženskega principa je najmanj pomembno toliko bolj, saj se večinoma ravno pri homoseksualnih parih ženski in moški princip izrazi pri posemaznem partnerjem prav presenetljivo, bolj kot v marsikateri heteroseksualni zvezi, če že. In v družini so dejansko pomembne prednosti za otroka drugje v primerjavi s sporočili, ki jih dobivajo od pomembnih drugih, če se izrazim v sociološkem terminu. Zato ni nič nenavadnega, da je največ šovinizma, diskriminatornega vedenja nasploh in neuravnoteženosti spolnega principa zaznat ravno v času in prostoru, ki je najbolj konzervativen, dojema partnerstvo najbolj radikalno in zagotovo heteroseksualno, z jasno določenimi vlogami, kaj pritiče ženski in kaj moškemu. Kamor pade tudi tvoja predstavljena teorija o domnevno bolj primernih poklicih po spolu. Navidezen paradoks, a zelo logično, če malo globlje preseciraš zadevo. Prioritete so izjemnega pomena pač.
5. Ne, vojakinja ni nujno vključevanje v moški princip, je pa lahko. Izpustil si še drugo povedano v tem oziru, a ti je že Nurudin pojasnil. In ne razumem, kaj si hotel povedat z “moški princip je moški princip”. Ja, sonce je sonce. WTF?!!! No, vsaj upam, da je jasno, da princip nasprotnega spola lahko izraža tudi nasprotni spol.
8. “Nato še enkrat poveš, da se ne strinjaš z moškimi in ženskimi poklici, za vse so itak krivi moški …”
No, ob tale delček se obregnem samo za mimogrede. Če imaš problem v mišljenju, da je moje pisanje kakor koli povezani u moško paranojo, ki si jo kar z vedrega neba zgrnil name, da so za vse itak krivi moški, bolje razumem, zakaj se obnašaš, kot se obnašaš, ignoriraš, kar je pomembnega že napisano, ne razumeš marsičesa, ker preprosto nočeš razumet in pač igraš upornika brez razloga, torej kradeš brez potrebe moj ljubi prosti čas, ker tako komunicirat nima smisla, ker prioriteta ni vsebina, ampak don kihotovska borba s srepečim demonom “vsega so itak krivi moški”. Zakaj nisi te paranoje omenil že na začetku, bi bilo vsaj jasno, kaj se greš.
“Omeniš različno delovanje moških in ženskih možganov, pri čemer (predvidevam) gre za biološke razlike in ne več za principe in iz tega z neverjetno lahkoto preskočiš na patriarhalnost slovenske družbe.”
Če nekoga obtožiš, da je nekam preskočil z neverjetno lahkoto, bi bil lahko vsaj toliko dostojanstven, da bi slednje argumentiral in pojasnil, kje neki se kaže natančno ta neverjetna lahkota. Zenkrat neverjetno lahkoto opazim samo v tvojem komuniciranju, ki je izredno skopo z natančnimi argumenti. Z neverjetno lahkoto si celo mučil tipkovnico in iz meni povsem nerazumljivih razlogov po točkah pisal nekakšne povzetke, o čem je potekal dialog. Zakaj neki??? Ja, sončeče sije, če ga ne prekrijejo oblaki.
10. “Simono mine potrpljenje sicer tako lastno ženskemu principu in začne odgovarjat na vsak posamezen stavek, česar se mi ne da niti povzemat več.”
Če bi Simono minilo potrpljenje, prav gotovo ne bi natančno odgovarjala na vsak posamezen stavek, saj bi bilo brez obilo potrpljenja to povsem nemogoče. Očitno pa je potrpljenje minilo tebe, saj se niti povzemat ne ljubi in v bistvu nobenega potrpljenja niti od začetka imel nisi, saj na nobeno repliko nisi natančno in direktno argumentiral, ja, ampak si samo pavšalno povzemal, kakor ti je kapnilo s kurca. Toliko o potrpežljivosti in še več o logiki povezave potrpežljivosti s povzemanjem ali natančnim odgovarjanjem od stavka do stavka. Neverjetno!
“Se pa najde vmes kakšna po mojem celo dobra ilustracija ženskega principa.”
Res??? Kje? Lahko to dobro ilustracijo skopipejstaš, ker ne vem, kaj imaš v mislih. Če še premoreš kaj potrpežljivosti, seveda …
“Zatrdiš, da je mešanje izjemno pomembno za napredek, pa ne pojasniš kako in zakaj.”
Zelo jasno sem pojasnila, kako in zakaj, na to opozorila v še enem komentarju, ko si tupil nekaj podobnega in prav gotovo ne mislim nekomu, ki iz neznanega razloga pač ne prebere, razpravlja pa vseeno, znova in znova ponavljat. Če ti glede na že zapisano, kaj ni jasno, normalen človek pač vpraša. Če ne podajaš replik, ampak samo trošiš čas za obnove in povzetke (tudi to je mogoče sindrom našega šolskega fiaska, ki absolutno preveč temelji na obnovah in povzetkih, namesto na spodbujanju razumevanja, radovednosti in kreativnosti … hehe), tudi sogovornik ne more replicirat, ker nima na kaj.
12. “Upam, da sem do zdaj zadosti natančno ilustriral tele komunikacijske probleme, da mi ni treba tvojega zadnjega odgovora povzemat od stavka do stavka.”
Jah, tudi jaz upam, da ne nameravaš povzemat mojih odgovorov, ker ni nobene potrebe po takovrstnih povzetkih. Saj vem, kaj pišem. Fino bi bilo, če bi ti bolj natančno in potrpežljivo bral moje odgovore, namesto da si ustvarjaš zapiske s povzetki, ki so seveda samo oskopljeni in e prispevajo k razumevanju moje snovi kaj dosti, ampak prej obratno … hehe … Hvala za razumevanje.
@Nidurun:
“večkrat se zgodi, da na kakšen komentar odgovorim prej kot ti, ampak s skoraj istim pointom, kot ga ti potem, vendar odgovoriš širše in bolj v argumentirano. pa me zanima, če te takšen moj komentator premakne v še bolj poglobljen razmislek o neki temi … v smislu da ti podzavestno trka, da ne moreš napisat isto kot jaz. in še, če ti gre takšno moje odgovarjanje namesto tebe na živce … jaz namreč reagiram nasploh zelo impulzivno in ne pomišljam na določene kontekste … lomim omare, mobitele itd. podobno kot komentiranje.”
Ne, ne, prav nič me ne moti odgovarjanje “namesto” mene. Saj ni nikjer zapovedano, da bi morala na vse odgovarjat samo jaz. Prej me veseli, če kdo odgovori pred mano podobno, kot mislim sama. S tem dodatkom, da je enako ali podobno, mi pač prihrani nekaj tipkanja … hehe … Potem se v komentarju naslonim na predhodni komentar in samo še kaj razširim. Fajn. Težko pa rečem, ali me tak komentar spodbudi še k dodatnemu razmisleku. Verjetno res. Ne morem vedet, kako bi bilo, če ga ne bi bilo.
@Simona: hvala za potrpežljivost in odgovor.
Tole nerazumevanje je zanimivo že samo na sebi, meni tvoji odgovori ne povejo kaj dosti, ti me imaš že za butastega, ker ponavljam menda ista vprašanja. Morda bi lahko to nerazumevanje sledil tja do problema univerzalij. Sam zavzemam zelo nominalistično pozicijo, moški princip, kot univerzalija, abstraktna kategorija, ničesar ne pojasnjuje, temveč kvečjemu rabi pojasnilo, definicijo, meje. Tvoj pristop je zgleda bolj realističen. Moški princip se izraža, preliva, pojasnjuje, oblikuje, določa. Velja seveda tudi, da včasih berem po diagonali iz česar sledi površnost, ampak za takšen dialog, je pa treba zraven še kaj več kot pa to. Morda se zato pritožujem, da so tvoji odgovori tavtološki in z njimi ne morem biti zadovoljen.
Ad 0. Se strinjam, le da jaz tu ne bi govoril o moškem in ženskem principu, ampak o spolni identiteti, vlogi, …
Ad 5. Tavtološkost sem upam uspel pojasnit v uvodnem odstavku.
Ad 8. Tisto o moški krivdi je bilo opremljeno s smajlijem (tongue in cheek), nanaša pa se na tole: “konec koncev so moški začeli, ker so imeli boljši dostop do odločanja to sami dokazovat, ko so se začeli vtikat v nekdaj dojemane poklice kot ženske…”
Neverjetna lahkota pri prehodu iz delovanja možganov na patriarhalno ureditev meni pomeni, da vmes med boljšo fokusiranostjo moških možganov, ki je dokazljiva, in nemogočo izbiro izbirnih predmetov na univerzi, ki je dejstvo, marsikakšen korak vmes v izpeljavi umanjka. Ne vem, ali imaš tukaj prav, lahko imaš, samo prepričala me pa nisi, moji možgani so pač preveč fokusirani na jasno in nedvoumno izpeljavo.
Ad 10. Meni se zdi, da sem s povzetki uspel pokazat, da ne odgovarjam ravno “kot mi kapne s kurca”. Res pa je, da nisem odgovarjal na vsak stavek.
Glede na izraženo željo, ti navajam tisto definicijo ženskega principa, ki sem jo prejšnjič samo omenil v povzetku:
“Pri ženskem principu naprimer: Namesto avanturizma osredotočenost na ustvarjanje optimalnih pogojev za delovanje na izbranem mestu ali področju – torej varnost, namesto sile sočut, milina, kompromisi (manipulacije), namesto eksplozivnosti zadržanost v reakcijah, konformnost, namesto motoričnih in tehničnih spretnosti duhovne komunikacijske spretnosti, osredotočenost na kontekste – pot pomembnejša od cilja, namesto čustvene dstanciranost močnejša čustvena vpletenost, namesto zapadanja v ekstremizme ziheraštvo, strah pred ne-varnostjo …”
Še vedno me pa zanima, zakaj je nujna uravnoteženost, kaj se zgodi s smrkavcem ali smrkljo, ki odrašča naprimer brez moških vzornikov (oz. m. principa, v tvoji terminologiji, brez žensk je to tam nekje od šparte naprej hudo malo verjetno). Kakšne probleme jim bo to povzročilo, kakšno škodo bodo utrpeli?
@bp:
“… meni tvoji odgovori ne povejo kaj dosti …”
Ne morem in nočem pomagat. Ne morem, ker zagotovo po logiki stvari obstajajo ljudje, ki jim iz različnih razlogov moji odgovori ne pomenijo kaj dosti, od nerazumevanja vsebine pa do pavšalnega branja po diagonali. Vsebinsko nerazumevanje v smislu nestrinjanja ali argumentiranega dokazovanja, da bi bili moji odgovori kakor koli lahko tudi kakor koli nekakovostni, pa v tem primeru najine komunikacije ne pride v poštev. Zakaj ne, lepo ponazori tale primer:
“Neverjetna lahkota pri prehodu iz delovanja možganov na patriarhalno ureditev meni pomeni, da vmes med boljšo fokusiranostjo moških možganov, ki je dokazljiva, in nemogočo izbiro izbirnih predmetov na univerzi, ki je dejstvo, marsikakšen korak vmes v izpeljavi umanjka.”
To je totalno norčevanje, namerno ali nenamerno. Oseba v dialogu ne more operirat s pridevniki tipa neverjetno lahkotno, premalo in podobne stigmatizacije, medtem ko sama ne poda nikakršnega relevantnega argumenta, kaj točno mu manjka ali zakaj, da bi sploh lahko druga oseba replicirala, medtem ko norčavo v imenu pravičništva celo sam zapiše:
“Res pa je, da nisem odgovarjal na vsak stavek.”
Ne samo, da za razliko do mene nisi odgovarjal na vsak stavek, ampak je vsak tvoj komentar sestavljen izključno iz pozemanja in citiranja mojih komentarjev, kakor jih pač prebereš po diagonali in na to zgolj z neverjetno lahkotnostjo postrežeš le z nekaj slabšalnih pridevnikov na moje pisanje. Na vse to pa si celo držneš postavljat še vprašanja. Da je komedija toliko večja si se v zadnjem komentarju, kot citiram v predzadnjem citatu, lotil celo izzivanja, kako med določenimi dejstvom ter dokazljivim dejstvom (torej uspevaš razbrat vsaj to, da pišem o dokazljivih dejstvih), marsikakšen korak v izpeljavi še manjka. Na to dejstvo, ki si ga zapisal, ti lahko nazaj postavim zgolj vprašanje, če si popolnoma znorel? Brez dvoma gre za tematiko, na kakršno bi bilo mogoče z lahkoto pri natančnejši obravnavi vseh korakov v izpeljavi in vplivov napisat vsaj eno knjigo. Ne samo to. Z lahkoto bi šlo za poseben univerziteten predmet na temo moških in ženskih študij in predmet posamične obravnave. Zato se pod eseji, kolumnami in podobnem na tak način razpravljat preprosto ne da. Niti o določeni knjigi konec koncev ne, saj vsak tekst, ne glede na dolžino, avtor zastavi določeno mejo in koncept obravnave, saj manjka vedno kaj. Kakršnekoli pripombe s strani kritike morajo bit torej zasnovane na argumentu, ki že sam po sebi vsebuje natančno vprašanje, zakaj bi bil, če sploh, nek manjko posebej relevanten (kritik mora torej točno vedet, kaj mu manjka in zakaj) ali pa podat repliko na nekaj, za kar meni, da ni dejstvo, je majavo dejstvo ali kaj drugega. Bedasta pa je replika na kar koli, magari v gostilniškem klepetu, da sicer nekaj povedanega ali zapisanega je dejstvo, ampak še marsikaj manjka, pri čemer seveda tudi v imenu diagonalnega branja izpusti tisto, kar je med obema dejstvoma pojasnjeno bilo. Upam, da tako ne osvajaš deklet. V stilu: Sicer si lepa in pametna, ampak marsikaj med tema dvema dejstvoma še manjka. In kaj bi rad Ti s tem povedal in zakaj?????
Zato tole najino debatko s svoje strani zaključujem, ker jo na tej točki ocenjujem za neperspektivno, problem pa ni v vsebini sami, ampak komunikacijske narave. Na vprašanje v zadnjem odstavku mi na pamet ne pade, da bi odgovarjala, delno tudi že sem več kot preveč, pa ni nič pomenilo. Ker še marsikaj manjka. In v vsakem odgovoru bi lahko še marsikaj manjkalo. To pomeni, da bi lahko odprla poseben blog samo zate in bi za dosledno komunikacijo morala bit dovolj premožna dedinja, v kolikor bi skušala doseči cilj, da bo nehalo nekemu bp-ju nekaj manjkat v prihodnosti, da cele dneve razpravljam z bp-jem, ki mu bo brez dvoma vedno lahko nekaj manjkalo, medtem ko sam od sebe ne da nič povratnega, razen da izbranega zapolnjevalca njegovega manjka maltretira s povzetki in pozornostjo po diagonali.
Vsekakor se ti zahvaljujem za klepet, ki je v svoji predstavi dokaj duhovito izpadel. Na koncu koncev ti pa še najbolje na vse skupaj lahko odgovorim s tem, da nisem tip ženske, ki bi dolgo prenašala kakršnega koli moškega pri uveljavljanju ekstremističnega moškega principa, da mu doma kar naprej nekaj manjka, medtem ko sam čepi na fotelju in se praska po jajcih. Ta pojavljajoč problem v dialogu med moškim in žensko se v mojem svetu rešuje najbolj kratko in jedrnato, kolikor je mogoče s samo eno besedo in eno gesto, ki dela čudeže: “Adijo!” (oseba s kazalcem pokaže na vhodna in izhodna vrata domačega gnezda).
@Simona: Jest ti ne znam pojasnit niti, zakaj se opice v članku, ki sem ga omenjal na začetku, lažje učijo od samic, kot od samcev, kaj šele kaj drugega. Mislim, da tudi tisti strokovnjaki za vedenje opic ne, ki so ta pojav opazili, sicer bi bi tudi o tem nastal članek. Vem samo, da je to zaznano, preverljivo dejstvo. Priznam, da nimam pojma. Kar morda niti ni slab začetek. Niti nisem nikjer trdil, da je relevantno v primeru človeškega rodu. Zanimalo me je samo, od kod izhaja gotovost o potrebi po uravnoteženi prisotnosti obeh spolov v šolstvu.
Ko sem nekje mimogrede zapisal, da so tudi nekateri maskulinizirani poklici slabo plačani (strojni inženirji kot odgovor na to, da so slabo plačane vzgojiteljice, zidarji kot odgovor na šivilje) in zadevo argumentiral izključno anekdotično, sem bil okregan, da je potrebno operirat s podatki. Ki jih seveda nimam in jih niti nihče sistematično ne zbira.
Za razliko od utemeljenosti v primeru nevzgojenih ego-pošasti, ki jih ženski princip pravzaprav vzpostavlja ali pa vsaj ne uspe zaustavit, moški princip pa bi iz njih v skrajnem primeru naredil čevapčiče. In je zato nujno potrebno vzpostavit ravnotežje. Seveda ni zadosti razlikovat med butastimi in manj butastimi učitelji, ampak gre to šele z uravnoteženjem obeh principov moškega in ženskega, ki so nekako izhodiščno povezani tudi z biološkim spolom, torej bi bilo potrebno več moških v šolstvu, tistih ta pravih jasno, ne poženščenih. Aja, pardon, spet povzemam in pretirano simplificiram in režem cele dimenzije tvojih odgovorov.
Ekstremne primere smo pred par leti celo lahko gledali na TV v reportaži iz Vzgojnega zavoda v Planini. Kjer pa se je situacija že bistveno spremenila, ampak, glej čudo, ne po spolnem ali pak principielnem uravnoteženju osebja, ampak po zamenjavi ene ravnateljice z drugo ravnateljico. Jasno je imela ena več ženskega, druga pa več moškega principa. Kaj bi lahko vendar to bilo drugega.
Pretirana, ali pa kar totalna permisivnost v vzgoji je posledica ali pa kar enako ženski princip, kar pomeni hkrati tisti mistično kozmični jin, kot tudi spolna vloga, ki jo recimo pogosto zavzame eden od tudi istospolnih partnerjev, kot vloga ki jo navadno zavzame ženska v heterospolnem odnosu, kot zgodovinsko in kulturno pogojena družbena vloga žensk, pa tja do biološke ženskosti in razlik med spoloma. Vse to, ampak hkrati tudi nič oz. več od tega. Evo, značajske lastnosti, ki so pri tem lastne ženskemu principu sem že spustil, recimo milino, sočut, kompromisarstvo, … Simpl kot pimpl. Pardon, manjko slednjega.
Nič pa nima to recimo s kakšnimi ideologijami, pa vzgojnimi trendi in modami, religioznimi nebulozami, naprimer zgodbah o indigo otrocih, nerazumevanjem ali delnim razumevanjem oz slabim poznavanjem novejših znanstvenih dognanj in podobnim. Ne paše to v ženske in moške principe.
Pri vsem skupaj pa sem edini, ki ne argumentira, jasno jaz, ki ne počnem kaj dosti drugega, kot ponavljam, da mi tukaj ni kaj dosti jasno. Mi ni bilo na začetku, niti mi ni, ne po diagonalnem, ne po podrobnem prebiranju tvojih zapisov. Najbrž sem butast. Kaj bi lahko vendar to bilo drugega. Aja, nimam doma kaj za počet, sem nezadovoljen, morda še rahlo žleht in praskam jajca. Zdravo!
Pa še off topic o izbirnih predmetih: sam verjamem, da je problem uvedbe kreditnega študija, ki bi zares omogočil svobodnejšo izbiro predmetov, kot tudi izvajalcev, prej strah pred izgubo udobja in zaslužka predavateljev, kot pa fahidiotizem, nedojemanje kontekstov in podobno. Še predobro dojemajo kontekst, kam to pripelje, če se bodo študenti sami odločali, kdo jih lahko nauči recimo osnov logike. Da bo nekdo plačan za izvajanja predmeta 90 študentom, drugi pa samo 10-im? 50:50 pa mirna bosna :D.
Da bi lahko namesto svoje sprejel tvoje prepričanje, bi rabil ali kakšno razsvetljenje, ali pa, še bolje, prepričljiv argument, da je vse to jasna posledica moške vasezaverovanosti, omejenosti, ali pa moške dominacije. Čisto lahko kdo temu nasprotuje, ker se zaveda svojih slabosti, zato si prizadeva za status quo.
Lahko pa se tudi s kakšnimi anekdotičnimi primeri nekaj časa prepucavava, katero prepričanje je bolj verjetno. Ali pa izvrtava kakšne podatke ali statistike. In morda bi lahko iz tega uvidel, da ima tudi tvoje mnenje težo, celo veliko, vendar zato še ne izključuje mojega v celoti. Za kaj takega bi pa rabil že kakšno jasno in sledljivo izpeljavo.
Trditev o nezmožnosti izbire predmetov na fakulteti kot posledici fokusiranosti moških možganov, je neobvezujoče mnenje, lahko tudi minireligija, ali pa obstajajo o tem podatki, statistike, ali pa dokaj jasna in sledljiva in prepričljiva izpeljava.
Če pa navedeš premiso in pa sklep, vse ostalo pa je, ne vem, neka meni nedumljiva kontekstualnost, pa mi moj fahidiotizem preprečuje sprejet to kot prepričljiv argument. In v tem je ta neverjetna lahkotnost tvoje argumentacije.
oh Simona, si pač fatalna, za nekatere tako zelo, da sporočila adios amigo nočejo razumeti. Bodi usmiljena, to je ipak ljubav….samo z moškega principa, on klečeplazi zraven mu moška narava veleva, da hoče sebe in NJO prepričati, da ima pogajalske karte v roki on – dominanten samec. V svoji nemoči je prav ganljiv…ker se mi je vklopil ravno ženski princip empatije pa to….
@Vanja: No pa še ljubezensko pisemce tebi, da se ne boš počutila zapostavljeno. Horizont trdi, da je feminiziranost poklica POSLEDICA padajočega ugleda poklica v družbi, navede več primerov in razlago, ki mene skozi odsotnost moverjev in shakerjev še najbolj spominja na kakšno Ayn Rand. Jest se ne strinjam, trdim, da je sicer čisto mogoče, da imajo vsi feminizirani poklici posledično nizek ugled, obstajajo pa tudi poklici, katerim je ugled močno padel v zadnjem času, pa so še vedno enako maskulinizirani kot prej, s primeri.
Horizont trdi, da obstajajo velike razlike v plačah v privatnem sektorju, da je kriza, da so zidarji NKV, da so ženske v povprečju za enako delo slabše plačane kot moški, da so plače v panogah, kjer prevladuje ženksa delovna sila (proizvodnja tekstila) precej nižje od tistih, kjer prevladuje moška (rudarstvo in gradbeništvo). Pri tem pa recimo ne glede na omembo NKV zidarjev, NE navede primerjave izobrazbene strukture v tekstilni industriji in gradbeništvu.
Ki naprimer zgleda nekako takole za Skupino Primorje d.d. v 2008:
manj kot IV. stopnja 846
IV. stopnja 1.172
V. stopnja 564
VI. – VIII. stopnja 415
V Mura d.d. pa za isto leto:
I.-III. stopnja 1.854
IV. stopnja 1.153
V. stopnja 510
VI.-VII. stopnja 171
(kakšnih še boljših podatkov nisem našel)
Ti pokomentiraš, da je težje biti ženska v Sloveniji, kot Bosanc.
Sam navedem nekaj anekdotičnih podatkov o plačilih strojnih in elektro inženirjev, ki so hudo primerljivi s plačami učiteljev in vzgojiteljev, kar odpraviš z enim zamahom, da jim kane še kaj po strani v žep, sicer pa lepo opišeš ekonomsko realnost tukajšnjih žensk.
Po par izlivih sarkazma in pojasnjevanja brez kakšne posebne dodane vsebine in ponavljanju že parkrat povedanega, Horizont potem naenkrat spremeni svoje izjave /proti čemur pa ne ugovarjam, s tem se že od začetka strinjam/, sedaj naenkrat ni več mogoče najti panoge, ki bi bila feminizirana in bi imela visoke plače. Iz tega, da padanje ugleda povzroči feminizacijo, se je trditev spremenila, da ima ugled v poklicu za posledico, da poklic ni feminiziran. Logično trditvi namreč nista ekvivalentni.
@bp
Glej, glej, kdo napada logiko drugih. Vidi ti! Mislim, da ti prav uživaš pri kontriranju, pa čeprav s hudo anekdotičnimi “argumenti” haha.
Lepo, da si iz štumfa potegnil Primorje. Lahko bi npr. tudi kakšen Imos, potem bi bila šele razlika haha. Pozabljaš pa, da je cca 90% vseh podjetij v gradbeništvu majhnih. Ja, majhnih podjetij, z nekaj 10 zaposlenimi. Mnogokrat po principu “big gazda” in njegovih 30 sužnjev, ki so seveda NKV. Če se spomniš, sem ti dala podatek za panogo, ne npr. za Primorje (pa bi tudi ta podatek zlahka potegnila iz njihovega letnega poročila, a ne?).
Seveda v gradbeništvu večina delovne sile prav slovi po visoki izobrazbi. Aha. Potem pa svizec zavije čokolado v folijo! Nekateri med najvišje izobraženimi so pred nekaj dnevi gladovno stavkali… Daj, nehaj se že enkrat sprenevedat, bp!
Ampak, ker vidim, da ti številke (kao) ležijo, ti postrežem še z njimi. So s SURSA za leto 2006, ampak dvomim, da se je v zadnjih petih letih kaj bistveno spremenilo. Takole gre: v letu 2006 je bilo v gradbeništvu zaposlenih 47.153 oseb, od tega jih je 34.498 imelo od I-IV stopnjo izobrazbe. Kar znese 73%. V istem letu je dejavnost proizvodnje tekstilij zaposlovala 17.504 oseb, od tega jih je imelo 13.100 od I-IV stopnjo izobrazbe. Kar znese dobrih 74%. Razlike je za eno samo odstotno točko!!! Gre za praktično identično izobrazbeno strukturo, kar je tudi pričakovano in (ja!) logično. Ne mi prodajat buč, bp! Če misliš operirati s številkami in eksaktnostjo, se malo bolj potrudi. Ne moreš kar na počez blefirati. Nisem pravi naslov.
BTW, jaz ne spreminjam svojih osnovnih tez in izjav. Nikakor tudi ne mislim, da je moja resnica edina zveličavna, ampak skušam jo ustrezno argumentirati. Prepričana sem, da sem s številnimi primeri več kot ustrezno argumentirala, da v Slovenji poklici, ki imajo feminizirano spolno strukturo, prejemajo najnižje plače. S tvoje strani pa nisem dobila kaj več kot argumentacije v smislu pobje so povedali, babica je rekla itd. In po takem izvajanju si upaš celo napadati mojo logiko. Hvala za smeh.
Razmerje med plačami moških in žensk ne bi smelo biti višje od 1.15 : 1.00, toliko so namreč povprečni moški možgani večji od ženskih. Btw, kako to, da je tako malo ženskih možganskih kirurgov ali raketnih znanstvenikov?
Če je razlika večja, nastane morda tudi zaradi potencialnih ali dejanskih porodniških odsotnosti, na to vezanih bolniških itd.
@Horizont: šel sem gledat v letna poročila, kot naslednji najboljši meni dostopen vir, ker podatkov na SURS-u nisem uspel zvrtat. Bom zelo vesel kakšnega kazalca, kje si našla točne podatke o izobrazbeni strukturi zaposlenih po panogah. Hvala.
@bp
Podatek sem dobila na SI-Stat podatkovni portal. Bila je xls datoteka in če boš brskal, jo boš zagotovo našel. Žal mi je, da je nisem shranila.
Nikar ne misli, da sem si podatke izmislila. Nič strahu. Na žalost so povsem resnični.
@Leiito
Si ti resen ali se samo hecaš? Če si resen, ti lahko glede teže možganov postrežem s kontra argumenti. Če pa je joke, potem ne bom izgubljala časa s pisarijo.
@bp:
“Jasno je imela ena več ženskega, druga pa več moškega principa. Kaj bi lahko vendar to bilo drugega.”
Ja, tako je. Tisti primer na Planini je bil pravzaprav učni primer. Prva ravnateljica je bila tipičen primerek kmečke, na vtis rahlo klerikalne gospice, ki so jo delikventi, valjda, pošiljali v kot. Zamenjava pa nekakšna kopija Polonce Dobrajc (koliko ženskega in moškega principa deluje v njej prepuščam tvoji trezni presoji) z ognjenim pramenom v glavi, ki je nakazoval, da je imela gospa morda nekoč v mladosti veliko izkušenj z avanturističnim lajfom in jo bodo prestopniški mladci kakopak lažje sprejeli in spoštovali,da bi sploh lahko kaj konstruktivnega počela z njimi. To je podobno kot Munc med socialnimi delavkami, pa še on ni preprosto kot manjšina takšnega tipa človeka žal ni zdržal in šel raje, če se ne motim, delovat v zapor. To pove veliko in še preveč.
“Trditev o nezmožnosti izbire predmetov na fakulteti kot posledici fokusiranosti moških možganov, je neobvezujoče mnenje, lahko tudi minireligija, ali pa obstajajo o tem podatki, statistike, ali pa dokaj jasna in sledljiva in prepričljiva izpeljava.”
Okvirno je že v tistem komentarju pojasnjeno. Seveda nisem pisala o nezmožnosti, ampak o poslabšani možnosti in pojasnila, od kod izhaja teza. Če na pojasnilo ni replike, da bi lahko servirala novo repliko, nima smisla razpravljat. In, kot sem že zapisala v zadnjem komentarju, tudi ne nameravam, ker je dialog s tabo ravno zaradi ponavljanja in vrtenja okrog osi izredno zamuden.
@Leiito:
Pri možganih je pomembna izkoriščenost le-teh in nikakor ne velikost. Ko ocenjujejo zelenjavno juhico, ocenjujemo uporabljeno zelenjavo in ne še tiste zraven, ki gnije neizkoriščena pod pultom.
Da je med raketnimi znanstveniki malo žensk, je odgovor preprost. Ker žensk že zaradi kulturnega vzorca ne zanimajo toliko rakete, še avtomobili ne. V bistvu se jim zdijo rakete precejšen nesmisel, da bi se sploh ukvarjali z njimi, glede na to, da je toliko stvari na svetu v osnovi totalno v kurcu, za kar bi potrebovali sposobne in učinkovite znanstvenike, profesorje itd. In ni kakšnega pretiranega razloga, da bi se tako navduševali nad raketami, tanki in podobnim, sploh postavljali slednje za merilo napredka. V veter odvrženi milijoni.
Nasploh še marsikje zaradi kulturnega vzorca in zgodovinskega izrinjanja ženske skoraj ni in večinoma je prav škoda. Moški se pa za zgodovino, nad kakršno so imeli oblast, žal nimajo s čim kaj dosti pohvalit, razen s številnimi zatiranji, genocidi in vztrajnim vzdrževanjem socialnega prepada, vzdrževanjem revščine na eni strani in kopičenja bogastva za prazen drek na drugi, skratka s fevdalistično lastninsko izkoriščevalsko mentaliteto. Ob vsem tem pa se lahko potrka po prsih morda zaradi tehnološkega napredka (in kot mali otrok skače od navdušenja ob raketi), ki je v občem smislu totalno brez vrednosti in s časom, glede na drugo brezno in neuravnoteženost eksistenčnega stanja v družbi celo deluje povratno škodljivo in uničuje pozitivne ostanke naravnega okolja. Finance se ne pretakajo na način občega blagostanja in vrednot, ki družbo dejansko srečujejo. Imamo pa rakete in avtomobilov kot dreka. Počutim se kot v kurčevem Disneylandu, kjer milijoni ljudi nimajo za burek, pamet stagnira. Nekaj ni v redu s temi moškimi možgani, ki jim ženski absolutno preveč prizanesljivo in apatično sledijo.
Zato se malo zadrži z duhovičenjem.
@Horizont: Po dolgem mučenju z raznimi bazami podatkov, sem našel podatke, ki jih navajaš v Statističnem letopisu 2007 v poglavju 12.
Izobrazbena struktura zaposlenih v gradbeništvu in v proizvodnji tekstilij je po teh podatkih dejansko povsem primerljiva.
ti podatki so sapo jemajoči, ampak a lahko brifli ponoviš srž debate prosim? Kaj točno je tvoja teza, kaj je horizontina antiteza in kje sta zdaj?
@Leiito: Horizont trdi, da je feminizacija posledica nizkega ugleda poklica. Jaz najdem maskulinizirane poklice, ki jim je v zadnjem času padel ugled, pa ni videti, da bi se zato kaj uravnovešali ali celo feminizirali. To se s temi podatki ni nič spremenilo.
Ostaja pa dejstvo, da so ženske (povsod in tudi v Sloveniji) slabše plačane od moških, Horizont navaja za primer tekstilno ind. ki je precej feminizirana in ima čisto primerljivo izobrazeno strukturo kot gradbeništvo, ki je maskulinizirano, so par sto eurov v povprečju nižje, kot v gradbeništvu. Vanja pri tem komentira, da je v Sloveniji zgleda bolš bit Bosanc, kot pa ženska. Vsaj dokler komu ne pride na misel kakšno medpanožno uravnoteževanje izvoza dodelavnih poslov na daljni vzhod v tekstilni industriji še z uvozom daljnovzhodnih zidarjev za potrebe gradbeništva.
Posledica nizkega ugleda poklica je feminizacija? Ne vem no, frizerke recimo niso bile hudo ugledna poklicna skupina, potem so pa škarje in platno vzeli v roke XY-ji in že v nekaj letih so brivci postali elita. Najboljši kuharji so tudi moški, presenetljivo, ob kao večji kreativnosti žensk. Slikarji tudi, ali skladatelji. Za možgansko kirurginjo še slišal nisem itd.
Kar seveda ne pomeni nič, morda le to, da, vsaj pri nas, deklicam ambicizonost, tekmovalnost in karierizem nekako ne pritiče, vzgajane so bolj v neopazne sive miši, ki sicer držijo tri vogale in take reči, ampak bolj iz ozadja.
“ti podatki so sapo jemajoči, ampak a lahko brifli ponoviš srž debate prosim? Kaj točno je tvoja teza, kaj je horizontina antiteza in kje sta zdaj?”
ah, ta moški princip.
@Leiito
No, bom pa še jaz povzela.
Moje izhodošče je bilo naslednje (citiram svoj post na to temo):
“Morebiti so kvote zlata priložnost, da se naučimo prave mere in da spotoma še dvignemo ugled učiteljskemu poklicu! To zadnje je res porazno… Namreč, da je stopnja udeleženosti moške populacije, še vedno odločilen pokazatelj ugleda nekega poklica.”
Zakaj tako mislim? Odgovor (citat):
“Če je več moških v kakšnem poklicu, je borba za debelejši kos kruha in splošno spoštovanje ceha izrazitejša. Odločnejša.”
In potem se je začelo. bp mi je do nezavesti dokazoval, da to ne drži in pri tem precej neposrečeno izbiral dokazljive poklice. Npr. delavce na gradbiščih. Ki jim je ugled tudi precej padel, pa se niso feminizirali. Pri tem je tudi sam od sebe brihtno ugotovil, da v tem velecenjenem poklicu domorodcev (slovenskih moških) takorekoč ni. Res veliko presenečeje haha.
Potem prešalta na inženirje, ki so menda tudi strašno slabo cenjeni. Zakaj že? Aja, ker so mu pobje na jadranju povedali, da je izhodiščna plača za enega inženirja 800 do 900 EUR. Ali je to nizko/visoko v primerjavi z drugimi profili bp ne prikaže…
Ko ga opozorim na gospodarsko krizo in malo podrezam s konkretnimi vprašanji, ki bi morda razjasnili, zakaj naj bi po njegovem ugled tovrstnih izobrazbenih profilov padel (sama namreč tega ne zaznam), ne dobim drugega kot še več anekdotičnih podatkov. Ki so pa “menda” podkrepljeni z matematično logiko, ne pa npr s fuzzy žensko logiko. Oh, ja…
V zadnjem delu najine razprave mi bp za vrhunec sprenevadanja na primeru Primorja in Mure skuša dokazati, da je izobrazbena struktura v gradbeništvu precej bolj ugodna kot v proizvodnji tekstilij. Ergo, to je razlog za 17% razliko v plačah med tema dvema panogama. Za posrat… Odgovorim mu s konkretnimi statističnimi podatki, ki dokazujejo, da je struktura popolnoma primerljiva. S čimer se (aleluja!) končno strinja tudi sam.
Kje sem ob koncu razprave jaz? Še vedno sem mnenja, da so feminizirani poklici v družbi nižje cenjeni. Navedla sem številne uradne podatke, ki to tudi potrjujejo. Še dodatno me je pa v svojem zadnjem postu potrdil Leiito, ki je pametno ugotovil, da se je ugled npr. frizerskega poklica dvignil šele takrat, ko so po teritoriju hair stylinga ponovno zaharali moški. Duh! Zato sem že v izhodišču tudi sama napisala, da bi bilo lepo, če bi se tudi v učiteljski poklic vrnili moški.
Kje je ob koncu najine razprave bp? Tista 17% razlika med primerljivima panoga se mu ne zdi bohvekaj. Konec koncev gre za nekaj evrčkov. Kaj pa je to za enega delavca/delavko, ki zasluži 500EUR…? Ja, zadeva je resnično zanemarljiva, še posebej, če v obzir vzamemo, da se ljudje komaj prebijajo iz meseca v mesec. Najbrž bi dodatnim 85 evrom rekli drobiž. …?!
Kaj bi Ditka rekla na vse skupaj? …samo nasmeh je bolj grenak…
@bp
Če sem te narobe razumela, me popravi. Konec koncev res ne vem točno, kje stojiš ti ob koncu najine razprave.
Lepo se imej do najine naslednje runde. 😉
@Horizont: Mislim, da je očitno, da je izhodiščna plača inženirja primerljiva ali celo nižja tisti učitelja ali vzgojitelja začetnika. Napredovanje je sicer na začetku hitrejše, vendar se znotraj poklica zato hitreje doseže strop, ki je v tem primeru betonski ali pa jeklen in ne iz stekla. Seveda se da iti tudi naprej, vendar je treba ven iz osnovnega poklica, “muverji in šejkerji” se hitro začnejo ukvarjati recimo z meneđmentom ali prodajo.
Sicer pa nisem ugovarjal vsemu, kar si do sedaj napisala, ampak čisto konkretno temule: “Jaz nisem imela namena napisati, da je učiteljski poklic premalo cenjen, ker v njem ne bi bili v zadostni meri udeleženi moški. To je samo posledica. Poklic je postal sam po sebi vedno manj cenjen, ker pač ni več prinašal dovolj ugleda v družbi. Iz tega razloga so ga počasi, eden za drugim, začeli zapuščati tisti ljudje, ki se imajo za “muverje in šejkerje”. Za muverje in šejkerje pa se imajo večinoma moški. Se pa najde tudi kakšna ženska zraven.”
Zgornje lahko zaradi mene tudi drži, vendar pa od prej maskulinizirani poklici ostajajo kljub temu maskulinizirani, feminizacija zato ni nujna posledica.
Ako bi našel kakšne boljše podatke od anekdotičnih, bi ti jih z veseljem navedel. Nikjer nisem trdil, da razlika ni bohvekaj. Kvečjemu, da je morda tudi posledica tega, da se gradbeništva ne da tako enostavno globalizirat, kot proizvodnje tekstilij.
@bp
No prav. Zdaj pa greva lahko na drink! 🙂
@bp
Še nekaj, ker sem ravno v formi. Lepo, da se ti razlika ne zdi zanemarljiva. Me veseli, da te vsaj enkrat nisem dobro razumela.
Ne vem pa, zakaj gradbeništva ne bi bilo mogoče tako enostavno globalizirati kot npr tekstila? Hmmm, tekstil smo globalizirali s kitajsko brezpravno delovno silo, gradbeništvo pa npr. z bosansko brezpravno delovno silo. Ali misliš, da v tem primeru ni mogoče govoriti o globalizaciji? MIsliš, da je kakšna razlika?
@Horizont: Imaš prav, že recimo ameriško transkontinentalno železnico so gradili precej brezpravni Kitajci (poleg Ircev, veteranov in Mormonov). Pri nas pa so danes bosanski delavci politično sprejemljivi in potrebni, podobno kot v ZDA ilegalni imigranti, dokler so poceni in nimajo nam enakih pravic in jih lahko kadarkoli pošljemo nazaj domov. Kako so pravno zaščiteni ravno lahko gledamo in se čudimo vsem neprijstojnostim. Kitajce je že težje poslat domov, zato so sprejemljivi v omejenih količinah, v kitajskih restavracijah, v tistih v kateri strežejo jedi, ki so v neki zelo oddaljeni žlahti s tistim, kar jejo Kitajci na Kitajskem (ocvrte banane in sladoled, chop sui, govedina z brokolijem, sladki piščanci, …), kot kak redek multi kulti bedž in podobno. Torej razlika je v tem, da indijski in kitajski gradbeniki ne morejo ostati na Kitajskem (za razliko od šivilj), tukaj pa ne bi bili sprejeti preveč navdušeno. Zidarje je torej težje zamenjat, kot šivilje. Me zanima kaj bi se zgodilo, če bi postali bolj odprti do recimo Turkov (t.j. bi morali postat recimo v okviru kakšnih sporazumov EU s Turčijo).
Programerji pa so recimo v Indiji lahko že tudi dražji, sploh če gledaš cel proces, kot lokalna mularija prek študentskih servisov.
@Simona: Da, ena od ravnateljic se je verjetno res vedla bistveno bolj dominantno in avtoritativno, kot druga. Govoriti o dominantnosti in avtoritativnosti je res morda redukcija, ki lahko pripeljano v skrajnost vodi v omejenost, fahidiotizem. Redukcija pa je konec koncev tudi trditev, da ima ta gospa “v sebi več moškega principa”, kot pa druga. Na nek stereotip, druga omenjena ravnateljica ima lahko v drugem primeru morda boljše prostorske predstave in ima zato pa v tem primeru “več moškega principa”, zdeva je zato približno razumljiva šele v kontekstu, sama na sebi pa ne nosi kaj dosti več informacije da gre za določenemu spolu tipično ali pa netipično vedenje. Kaj šele, da bi se to dalo uporabiti v pojasnjevalni vlogi, brez da bi zašli v misticizem tipa jin-jang.
Moški in ženski princip kot metonimični zamenjavi za vse, kar se da bolj pogosto najti v moški populaciji kot v ženski, oz. obratno, pa naj bo naključno, biološko, kulturno, ali kako drugače pogojeno, ali zaradi mene tudi bayi princip in balan princip (sploh, čemu pritikat moškosti in ženskosti besedo princip, za ločitev od bioloških atributov spola?), nimata posebnega smisla, kadar se je mogoče tudi dosti bolj jasno in natančno izrazit. En moj priljubljen citat pravi: “The inability to correctly perceive reality is often responsible for humans’ insane behavior. And every time they substitute an all-purpose, sloppy slang word for the words that would accurately describe an emotion or a situation, it lowers their reality orientations, pushes them farther from shore, out onto the foggy waters of alienation and confusion.”
@Leiito:
V enem izmed zgornjih komentarjev sem pisala ravno o primeru kuharjev in frizerk. Očitno nisi prebral, ta blog pa ne omogoča na žalost oštevilčenih komentarjev, da bi ga laže našel. Napisal si totalno nebulozo. Moški niso postali v frizerskih krogih elita zato, ker so tako dobri frizerji, ampak zaradi drugih prioritet in predhodnih mrež, ki so jim bolje omogočali prodor na biznis terenu (a primer zagonski kapital in druga sodelovanja). Res je samo to, da ženski princio ne daje prednos pohlepu in materializmu, kot to je lastno moškemu principu, ampak je pri ženski avtomatično v principu prioriteta zadovoljevanje občih potreb. To, da je bil frizerski poklic neugleden, je posledica patriarhalnega zatiranja, kar je seveda tudi demotivacijsko vplivalo na razvoj poklica. Moški so začeli iz frizerstva delat obrtno umetnost. Gre za trženje preko raznih modnih revij itd. Preko tega za zviševanje renomeja in posledično postavljeno visoko ceno. Torej je prioriteta dobiček. Moški princip bo dajal prednost temu, da na moji glavi ustvari frizuro, ki bo potrjevala njegov ego (izvirnost ali modnost), bolj manj ga bo pa brigalo, ali si take frizure želim in ali sploh pristoji mojemu obrazu na primer. Take zadeve človeka lahko spravijo v obup … hehe … Podobno je pri kuhariji. Gurmanski biznis še ne pomeni nujno, da gre jed dobro po grlu navzdol. So pa ljudje marsikaj pripravljeni požret, če nabiješ na vrata pet zvezdic in zatrdiš, da gre za aristokratsko kuharijo, ki te drago košta. Da požreš magari neprebavljivo pičo, so prevzetni ljudje pripravljeni pač plačat za imidž. Na primer. Seveda so gurmanske jedi lahko tudi odlične. Ampak poanta je v tem, da ni nujno, da so! Bistvo je v materializmu in napuhu!!
Ženski princip bo skušal naredit frizuro, ki bo ugodila stranki. Skuhat kosilo, ki jo sorodnik ali stranka zelo rada je. Ženski princip torej prioritetno zadovoljuje želje, medtem ko se moški princip prioritetno potrjuje in izsiljuje spoštovanje, cilj pa je osebni profit. Ženski princip lahko zato zapade v stagnacijo v razvoju in se vdaja dolgočasju, medtem ko moški lahko onesrečuje zaradi sebičnih in pohlepnih interesov in izvaja nasilje. Ženska torej hodi h gori, moški goro sili, da pride k njemu. Nobena skrajnost ni dobra!!! Optimalen učinek je na pol poti. Zato je dobro, da se daje priložnost obema in da drug od drugega povzemata lastnosti moškega in ženskega principa.
In to nima nobene zveze s podpiranjem treh vogalov ali z vzgojo v sive miši. Nobene vzgoje v sivi miši ni bilo, ampak diskriminacija in patriarhat!!!! Posledica tega je bila med ženskami seveda tudi sivomišnost. Idiotizmi, ki si jih serviral nadalje, češ, kako so moški tudi boljši slikarji, pa že dosega šovinistične nebuloze kakšnega Ruglja, ki je slaboumno trdil, kako ženske v zgodovini niso nič ustvarile, zato je jasno, da so manj sposobne v primerjavi z moškimi, ki so se zapisovali v vrhove znanosti in umetnosti. Ženske so seveda dosegale zavidljive dosežke na obeh področjih in to kljub temu, da jih je diskriminacija s patriarhatom tlačila navzdol, odvzemala pravico do izobrazbe in tudi ob dosežkih bila deležna popolne ignorance, na primer po enciklopedijah. Tako blejanje je tako idiotsko, kot bi za črnce kdo trdil, da nimajo smisla za ples, saj med vrhunskimi plesalci ni veliko črncev. Vsakemu idiotu, ki je imel malo stika s plesno umetnostjo je jasno, da imajo črnci izjemen nadpovprečni smisel za ples in so ga avantgardno tudi zelo razvijali. Res pa je, da zaradi zatiranja pač niso imeli denarja za elitne baletne in drugovrstne plesne šole, ki so avtomatska odskočnica za kasnejšo prestično pozornost in obravnavo.
Skratka, če misliš, da tudi v umetnosti dejansko vidiš na vrhovih najbolj zasluže umetnike, si zelo naiven. Med njimi je bilo veliko tudi navadnih politikantov in razprodancev. Hemingway je tipičen primerek povprečnega pisuna, ki sicer dobro opisuje svojo brezmejno primitivnosti in je bilo zanj že razjasnjeno, da je bil politikantski plačanec, ki je recipročno tudi kasiral dobro reklamo za pisarije, ki naj bi vplivale na ljudi, kot so mu politikanti zapovedali in izplačali. Tudi pikasni maestro je sicer bil izviren, ampak predvsem dobro razprodan in velik politikantski mutivodič, ki je za svoje delovanje lahko prodal tudi drek na palici za milijone. Pri teh zadevah, na žalost, ne gre vedno samo za kvaliteto, oziroma pri moškem principu kvaliteta celo ni prioriteta.
Ospredje ni samo po sebi umevno dobro. Ospredje je lahko tudi navadno zavajanje, nategovanje in ropanje ljudi. Lahko je tudi popolna infantilnost. Tudi ljudje danes, ki ogromno storijo v blagor prizadetim in zapostavljenim ljudem ter za dejanski napredek občega blagorja nasploh, ponavadi delujejo v ozadju, pa delajo na hudo spornih in težavnih področjih prava herojska dejanja. In ti ljudje pač ne žrtvujejo svojega življenja v ozadju, ker so idioti, ki ne znajo prit v ospredje, ampak ravno obratno. Preprosto ne zmorejo žrtvovat kvalitetne osebnosti za idiotske ambiciozne kvazi dosežke. Niti pol toliko ne slišimo za njih kot za razne abeveznike, ki mastno služijo … hmmm …. za “frizure” in nov model avtomobila. Jebeš tako ospredje.
Skratka … ne mi smetit bloga s pavšalnimi primitivizmi, če se le da, lepo prosim.
Si me napizdila? No biggie, že itak, če bi delal tvoj portret, bi ti iz nosnic pihal dim. Morda sem res nekolikanj provociral, ampak navajal sem posamezna opažanja, ne neke fakte brute in fiksne sklepe. Me pa zanima tvoje mnenje glede nečesa drugega, ko smo že pri feminizmu, namreč tvoja pozicija do abortusa.
OK, tja do par mesecev, ko je fetus še bolj podoben alienu stvar morda ni sporna, razen za pro-liferje, kaj pa kasneje, ko ima otrok že prepoznavno obliko homo sapiensa in se nedvomno zaveda okolice, ko ne gre več za vprašanje njenega telesa? Ali je takrat stvar še sprejemljiva?
Hello, Simona!
Have a nice week.
davidi santosi, simonemasuho, crknite, pizde pofukane.
verjamem, da vtorica ne bo zamerila tega “spamanja”, nekje sem s epač moral izpuhati in debata je že končana.
Ja zaradi tiste besede je bilo. Prosimo, da držite debato na kulturnem nivoju. Spodaj copy/paste, spremenite sporno besedo in lahko brez problema objavite.
a se ta naslov slučano prišteva k skupnemu številu italiijanskih osvojenih?! sicer pa ja, nogomet je poligon za človeško primitivnost, igra sama po sebi pa je na nek twisted načn tako zakon. na nogomet je treba gledati jasneje, tudi sam pa se ne morem upreti množičnemu drkanju na poraze nasprotnega moštva.
“tudi sam pa se ne morem upreti množičnemu drkanju na poraze nasprotnega moštva.”
Lahko malo elabroriraš o temle, za tiste ki ne spremljamo športa s tako dozo emocij.
Predvidevam da gre za ekipo, morda tisto z jadranja, ki skupaj gleda nogometne tekme, na štadionih in drugih javnih prostorih je tako početje kaznivo.
na tem mestu je potrebno poudariti, da je gartner popolnoma blokiral možnost mojih komentarjev na svojem blogu. razlog tiči v tem, da sem na njem popljuval (toda ne vulgarno) plitko in pritlehno naravo njegovega dekleta (od pms (ki ga drugim očita) ljubosumja, do standardnih simptomov nagnusne neumnosti)) Tine M., v temu namenjenem blogu, ter izrazil strah pred zaploditvijo otroka, ker je učiteljica, in v tem, da sem popljuval (toda ne vulgarno) ogabno iztokovo zaščitništvo. neverjetno, kako lahko glupe babe vodijo okoli prsta glupe moške. verjetno tudi v tem, da sem pohvalil živce spookya, ki ima kot, sklepam, njun prijatelj, te res močne.
zadnjič sem imel z urednikom ene od literarnih založb debatico, če je doivoljeno ljudem vdirati v intimne predele. zagovarjal sem mnenje, da je to potrebno. urednik je dejal, da tu pride na dan čefur v meni.
v tem stilu srečnemu parčku posvečam tudi pesem v za iztroka tako romantičnem prvem jeziku bivše juge:
http://www.youtube.com/watch?v=UIkfrNkN3-M
a propos nothing, black hat attack na Požarja, shekal so mu spletno stran. Poor bastard, že pred tem pa so izginili vsi članki povezani s KK. Požar mi je šel sicer vedno ultra na jetra s svojim senzacionalizmom, in ga ni bilo vredno brati, ampak v zadnjih mesecih je bil edini, ki si je upal kaj povedati in predvsem ima očitno dobre vire.
Taka storitev, owning of a website, sicer stane le par sto dolarjev prek ruskih forumov na to temo, verjetno še ceneje prek Kitajcev. Če koga čisto informativno zanima kako se tem rečem streže. Na strežnikih.
Nidurun, če si pravi fan boš užival v Gartnerjevi globokoumni analizi interpelacije in o tem kako mora kolacija (ne sprašuj) vedno in povsod do konca zagovarjati svoje, tudi če npr. ministrica dela katastrofalne napake.
Nidurun, očitno nisi bral komentarja, ki sem ti ga zapisal in ti pojasnil kako pa kaj. Če bi, bi videl, da so tvoji komentarji objavljeni in da jih je iz meni neznanih razlogov vrglo v spam, kjer sem jih opazil kasneje. Že na svojem blogu sem ti dejal, da počakaj preden grdo obtožuješ, pa očitno nisi preveril stanja in si zdaj žaljiv še tukaj. Popolnoma brez potrebe.
Sram te bodi.
Nidurun,
ja, bogi mali fantek… si najin pogovor s Simono doživel tako osebno in čustveno, da še zdaj s tem obremenjuješ svojo malo glavico.. Razen če te to stalno omenjanje pms-a vzburja… hej, potem je to druga zgodba in verjetno zgodba za kakega strokovnjaka. ? Ne vem, think about it.
Ti pa čefur hahah 🙂 daj no daj, zdaj si pa že pišeš hvalnice in delaš sramoto poštenim ljudem. Raje razmisli, če ni mogoče že čas, da se nehaš sramotiti s takim podnivojskim opravljanjem Tine M in stokaš o Iztokovi moderaciji po blogih, ki nimajo s tem nobene veze, je že malo patetično. Čefurji tega ne delajo. Nop. To v najboljšem primeru delajo tetke.
Izvoli, tudi tebi en glasbeni predlog, da se malo skuliraš:
http://www.youtube.com/watch?v=PCrNORbMuR0
Lp
novejši komentarji so bili mogoče po nesreči vspamani, vendar mislim, da moj odziv ni prenagljen. cenzura je vsekakor potekala pod zapisom, kjer se kao sprašuje, če je simona rebolj urednica bloga. zelo nerad sem utišan … zato sem se zdaj že dvakrat zapored obrnil na tale blog in napisal, kar drugje nisem mogel objaviti. verjetno gre za nagonsko iskanje zavetja. predvsem v tem ni nič patetičnega v smislu kot si ga predstavlja tina m. mogoče gre za druge vrste patos, ki mu nekateri rečejo kaj podobnega kot južnjaška strast. ampak o niansah na tem mestu nima smisla razpravljati.
da, doživel sem osebno. tako kot sem doživel osebno bjork v filmu von trierja ali kot doživim osbeno krivico, ki se meni zgodi ali moji punci ali bratu ali krivico ki se zgodi v hodniku stadiona mariu balotelliju. ker je krivic preveč.
ne, tvoje omenjanje pmsja me ne vzburja. ravno tako ne obstaja nobena minimalna možnost, da bi me karkoli, kar bi ti naredila, vzburilo. enako kot me ne bi vzburilo, če bi mi pizdo nastavila kočevska medvedka.
ne, čefurji niso dobri ljudje in tudi sam se nimam za čefurja. čefurji so ljudje, ki so ponavadi mačisti in šovinisti ter znajo biti v neprimernih okoliščinah pretirano agresivni (kot tudi v primernih). iz določenih razlogov, za katere razlago na tem mestu ni prostora, na čeurje padajo tudi slovenci podobne mentalitete. gre ponavadi za ljudi iz ruralnih predelov dežel južne braće. ruralni predeli so meni rpecej tuji, tudi slovenski. sem pa zelo čistokrven južnjak.
vsekakor moj zapis o iztokovi moderaciji veliko bolj paše na ta blog, kot paše recimo tvoj blog o komuni za “mamine sinčke” na celotno blogovsko sfero …
jaz ne opravljam, vsaj v tem primeru ne … na iztokovem blogu sem svojo tezo o naravi tine m. argumentiral. tole je objava, ki samo sporoča tisto, kar je bilo cenzurirano in v svojem namenu ne more vključevati prvotne analize.
poudaril bi še, da mislim, da je iztok precej boljši človek od tebe, v svojem bistvu. ne povzročam mu krivice, ampak ga napadam, ker on povzroča krivico.
s tem pozivam k zaključku te debate na tem blogu (ne, nisem je jaz začel, ampak jo je cenzura). morebitne nadaljne odzive prosim zapisujte na drugem mestu, npr. na zapisu na iztokovem blogu, kjer se je vse skupaj tudi začelo.
Nidurun – 31.03.2010 ob 17:45
“ah, ta moški princip.”
Kaj ti torej povzroča večje probleme, maskulinizirani, ali feminizirani možgani, pičkavost ali nepičkavost, ali morda že kar vse oz. krneki?
Zanimivo… čudno, da ta tvoj veliki čut za empatijo in pravičnost ni zaznal vseh zmerljivk, ki sem jih pokasirala jaz pred tem ‘pms-om’, in tudi tega, da bi lahko svoje izpovedi zaupal direktno meni, če se že tičejo mene. Bi bilo bolj zgledno in južnaško (če se že povezuješ s tem pojmom). O naravi določenega človeka lahko podaja teze, sploh pa argumente, nekdo, ki ima z njim malo več veze kot je imaš ti z mano, dragi Nidurun.
Ja, se strinjam… Iztok je čudovit človek, zato ima moje srce. To je tudi edina pametna stvar, ki si jo spravil skupaj.
Na tej točki tudi zaključujem s to celotno norijo, ti pa če imaš potrebo, lahko zaradi mene o vsem skupaj premlevaš dalje kjerkoli ti duša poželi. Čeprav že od starta nimaš nobene veze z ničemer. Pa lep dan.
TinaM, pa se zavedaš, da je ravno tvoj fant kralj debilizma in primitivnih komentarjev?
Pa čudoviti ljudje ne grozijo puncam, da se bodo ubili, če jih zapustijo. 😀
Tudi moj mongoloidni sosed je bil čudovit človek. Na srečo je bil nepismen in tudi ni verjel, da je glasbeno nadarjen.
Sem ga pa imela rada, bil je čista preprosta duša in svet je brez njega bolj siromašen.
Pepe compadre, malo si prestrog, na prestolu debilizma in primitivnih komentarjev je čvrsto zasidrano plemensko govedo Zmago J, vsi drugi, kljub trudu, zaostajajo svetlobna stoletja.
Iztok Gartner je samo drugačen, he’s special. Kot pravi Tina M, vsaj po srcu je dober. Ko človek spremlja njegove miselne procese si lahko misli o sancta simplicitas, ampak vsaj žlehnobe v njem ni, kar je več kot lahko rečeš za večino ljudi.
na blogu iztoka gartnerja sem spet doživel cenzuro.
na tem zapisu:
http://iztokgartner.blog.siol.net/2010/05/23/slovenija-ima-talent-cetrta-polfinala-oddaja/#comment-79912
IZTOK GARTNER pravi:
25.05.2010 17:00
Poba, tvoje konfuzne komentarje sem združil v enega, da ne izpade kot spam. Bi te pa prosil, da se držiš teme, saj se boš drugače spet čudil, zakaj si ostal v moderaciji.
LP
moj odgovor je bil približno tak:
daj ne seri, povej to steli. v mojih komentarjih ni nič konfuznega, tudi marsikakšen film se tebi zdi konfuzen, pa ga označiš za dolgočasnega. oba veva, zakaj sem takrat ostal v moderaciji. in da nisem zašel s teme.
za neobveščene: takrat sem ostal v moderaciji, ker sem sesuval obnašanje njegove punce do simone rebolj.
da ne rečemo, kako je moj prejšnji komentar na tokrat aktualnem zapisu skrajšal na enege smeška, kjer sem narisal dolgo vrsto zaklepajev, s čimer sem hotel karikirati stelo.
konfuznost se je mogoče pojavila, ker nisem bil prepričan, da sem prejšnji komentar uspešno objavil in sem drugega na novo. tu se mi zdi združitev v enega upravičena. ne bi pa izgledalo kot spam, če bi bila dva.
naj že vnaprej opozorim na morebitno zanko, da se bo gartner morda zdaj oglasil s trditvijo, da mojega komentarja ni videl in da sem rpenagle jeze. to je lahko nateg, lahko pa je res.
to je to.
Se strinjam s Pepetom. Če to sploh kaj pomaga. 😯 Pepe, kdaj boš prišel nazaj? 😥