SLADKI SEN PREDSEDNIKA VLADE
Puč, ki ga zganjajo določeni predstavniki koalicijske male stranke LDS okrog truda razrešitve generalne državne tožilke Barbare Brezigar v najbolj neprimernem možnem trenutku (kar lahko pomeni z vidika ministrice za notranje zadeve in pravosodnega ministra tudi nujnost, ne glede na maksimalno neugodno izbiro prostora in časa, še posebej ker sta oba ujeta v lovke primera Baričevič, Kresalova pa ima v tožilskem primežu tudi primer mame Friderike Kresal), postaja po pričakovanju zgolj še tragikomičen. LDS se po starem vzorcu še vedno razkraja. Katarina Kresal s svojo kompanijo izsiljuje predsednika vlade in grozi z izstopom iz koalicije, s čimer se ne strinjajo nekateri drugi člani. Tudi Jožef Školč, boter ustoličenja Katarine Kresal na vrh stranke, z možnostjo odhoda iz koalicije ne soglaša. To je torej trenutek, ko se predsednica stranke počuti že dovolj močno in pogumno, da razgraja po svoje in se ji fučka za kisel izraz na obrazu kogar koli, ki se je pri podpori kresalnega (pre)novega obraza na levi sceni (spet) zakalkuliral.
Zadnje poteze Katarine Kresal nakazujejo marsikaj v smeri borbe za ohranjanje svoje pozicije, kolikor je najbolj možno glede na nastalo situacijo, zelo malo pa v smer truda ohranjanja ugleda stranke LDS. S tega vidika bi bil zanjo izstop iz koalicije in predhodna zapustitev ministrskega položaja morda celo optimalna rešitev. Tokratna interpelacija namreč napoveduje mnogo večje muke in brez dvoma niti približno tako močno podporo v koaliciji, kot jo je uživala prvič. S pomočjo moralno koruptivne koalicijske pogodbe, ki pričakuje zavezanost k podpori vsem koalicijskim interpeliranim ministrom, sicer interpelacijo lahko preživi, ampak nezavidljivo ranjena. Sile poškodb ne bo ublažila morebitna formalna podpora koalicijskih strank, ampak kvečjemu brezmejna nespretnost ali celo neumnost opozicije, ki bo morda v slogu že uprizarjanih javnih klovnovanj in, ja, se strinjam s Kresalovo, predvidljivih nebulotičnih izpadov telebanofilozofskih nestrpnosti, s katerimi bo opozarjala na nezanemarljive slabosti v lastnih vrstah in relativizirala negativno silo prepričljivih očitkov interpelirani ministrici za notranje zadeve. V vsakem primeru se zdi, da je za blagor integritete ministrice Katarine Kresal odstavitev generalne državne tožilke in s tem preko pravosodnega ministra Aleša Zalarja tudi lažje “komuniciranje” s tožilstvom, izrednega pomena, sicer je bolje, da se s stranko odreče koaliciji, zapusti ministrstvo in se vsaj izogne interpelaciji s posledično razmajano močjo obvladovanja scene v frontalni liniji. Z “opozicijskega” razgleda, ki je zavezan predvsem kritiziranju vlade, bi bilo s Katarino Kresal na čelu stranke lažje v zdajšnji situaciji utrjevat položaj LDS-a. Vprašanje, na kakršnega bi morda znal odgovorit vsaj Jožef Školč (ali pa morda tudi ne več), je, zakaj, zaboga, mora LDS prenašat Katarino Kresal? Odgovora, zakaj neki je Slovenija sploh fasala kar čez noč in od nikoder nekakšno sloverzijo julije timošenko na vrhu politične sfere, nikoli nismo dobili, razen insinuacij v smer ekonomske okrepitve stranke preko finančnih lovk Mira Senice.
Izsiljevanje, ki ga s pomočjo Aleša Zalarja fura Katarina Kresal ni nič nenavadnega. Gospa nekdanja odvetnica je pri zagovarjanju moža Mira Senice okrog afere Baričevič jasno povedala, da so grožnje in pritiski odvetnikov na nasprotne stranke nekaj povsem sprejemljivega, a razplet takšnih postopkov je odvisen od tistega, na katerega se pritiski izvajajo. Če ima stranka razlog, da se česa ustraši, je to baje njen problem. Torej Kresalova zganja pač nekaj, kar ji je po defoltu domače in je mnenja, da najbolje obvlada. Heh, in od Pahorja je odvisno, ali bo njenim pritiskom podlegel. “Odvetnica” ni kriva. Ona le opravlja svojo funkcijo, ki pač tolerira tudi svinjske igre moči. Pri tem ni niti pomembno, ali je Brezigarjeva dejansko prekoračila mejo zakonitega delovanja. Miro Senica je v primeru afere Baričevič kazensko ovadil veterinarskega inšpektorja Andrenška, s čimer je učinkovito oviral proces. Več mesecev je bil inšpektor preganjan, Senica pa niti ni skrival v kasnejših medijskih odzivih, da je bila kazenska ovadba zgolj taktika. Za krivo ovadbo se predvideva kazen tudi do treh let zapora, vendar se očitno teh črk na papirju kakšen odvetnik prav nič ne boji. Krivo ovadbo je baje zelo težko dokazat. Res? Tudi v primeru, ko je tako očitna, da jo sam akter krive ovadbe niti ne zanika? Očitno že. Zato zelo verjetno tudi morebitno krivo obtoževanje Brezigarjeve v tem primeru ne bi bilo s strani Kresalove in kolega Zalarja pač nič, česar bi se posebej sramovala. Če uspe, uspe, če ne uspe, pač smola.
V javnost je končno prišel sloviti magnetogram sestanka med ključnimi vpletenci v spor med Zalarjem in Brezigarjevo. Ko sem ga prebrala od prve do zadnje črke, me je na prvo žogo precej začudilo, zakaj neki sta pozivala k objavi magnetograma ravno Zalar in Kresalova?! Po tem, kar sem prebrala, lahko namreč Borut Pahor spi mirno kot dojenček s svojo odločitvijo, da glede na predloženo ni razloga za odstavitev aktualne generalne tožilke. Ne samo to. Lahko bi se celo hihital sam pri sebi, kakšna blamaža je doletela koalicijsko partnerko, ki najbolj vehementno meče polena pod noge premieru in medijsko opazno skuša razširit krila na(d) njegov položaj. Najprej sem pomislila, da gre za taktiko po zakonih populistično učinkovitega obnašanja, pri čemer bi poziv k objavi magnetograma izpadel kot akt načelnosti in vzbudil vtis, da se v slogu “dobrega” odvetnika pač Kresalova in Zalar ničesar ne bojita in ničesar ne skrivata. Da bi velik del javnosti resnično prebral 25 strani pogovora, se pa ni za bat, saj je jasno, da se bo večina utrudila po nekaj straneh že iz medijskih odzivov znanega ping ponga raztegljive interpretacije enega ušivega zakona, kaj šele več. Ha, ampak pojavi se delček pogovora, ki ostaja javnosti skrit, bojda zaradi preprečevanja oviranja predkazenskega postopka. In zdaj Zalar ravno ta del označuje za ključen faktor ocene o zakonitosti ravnanja Barbare Brezigar. Kaj pa drugega.
PRAVOSODNI MINISTER NIMA NIČ PROTI MOŽNEMU OVIRANJU PREDKRAZENSKEGA POSTOPKA
Dvomim, da si je pravni strokovnjak in poznavalec delovanja predkazenskih postopkov Aleš Zalar mislil, da bodo konkretni podatki v magnetogramu objavljeni. Se pravosodni minister zavzema za ignoranco do oviranja predkazenskih postopkov (gre za zadevo Baričevič) v prid političnim prioritetam??? Namreč bistvo spornosti v nadaljnjem pogovoru ni skrito, a Barbara Brezigar dejanja, ki naj bi jih tožilki Branki Zobec Hrastar navajal preko uradnih zaznamkov policist, zanika. Zanimivo. Tokom razgovora se izkaže, da sploh ne gre za kar koli, za čemer bi stala Hrastarjeva neposredno, ampak za navedbe policista, na kar se tožilka v pogovoru tudi konstantno sklicuje. Branka Zobec Hrastar naj bi torej odstopila z mesta vodje specializiranega oddelka na podlagi sporočil, ki jih je njej prenesel policist, čeprav resničnost navedb ni razčiščena oziroma jih Barbara Brezigar celo zanika. Hmmmm … Ne glede na to, da je kasneje pojasnjeno na podlagi česa naj bi Brezigarjeva prekoračila meje pooblastil, si zaradi tajnosti koščka izpisa magnetograma vedno lahko mislimo, kaj neki se še vse tam skriva. Kar lahko Zalarja edino veseli. Če se namreč res skriva to, kar je v nadaljevanju pojasnjeno, le da bi bilo v manjkajočem delu pojasnjevanja Hrastarjeve možno razbrat, kako natančno je Brezigarjeva navodila izpeljevala, javnost zagotovo ne bi bila pretirano zgrožena, podobno, kot ni bila zgrožena, ko je sumljivo prekoračila svoja pooblastila nekoč Katarina Kresal, ki v mojih očeh počasi postaja ministrica za dvojno moralo.
MAGNETOGRAMSKI ŠPAS TEATER
Borut Pahor kot vodja in mediator pogovora se je držal dobro in v svojem “najsedrhalpokopljesama” slogu – konsenzualno. Spretno je izrabljal neupravičeno podcenjevalni sloves, ki so ga sproducirali nekateri neupravičeno antilucidni idiotski medij(c)i, in večkrat skozi duhovičenje posebej opozarjal, kako pojma nima o pravnih zadevah, še postopki okrog prometnih prekrškov so mu španska vas in sploh hihihi. Učinkovit pristop za sproščanje vzdušja, vtis naivnega butalca pa sproži tudi večjo sproščenost pri sogovornikih, da izkašljajo marsikaj, pri čemer bi se sicer precej bolj previdno nadzorovali.
Prvih deset strani magnetograma je čista zguba časa in zgolj ponazarja že znano, da si je famozne zakone v pravni državi pač zlahka interpretirat, kakor komu volja.
Prva zanimivost se začne na deseti strani. Izvemo, da je tožilko Branko Zobec Hrastar kontaktirala tožilka Žgajnar in jo povprašala, ali se v zadevi Baričevič kaj preiskuje. Hrastarjeva odgovori, da nič, in Žgajnarjeva jo opozori na sporni pojav fotografije pokojnega Baričeviča s kraja nesreče na internetnih straneh. Hrastarjeva je zaposlena z drugimi zadevami in se ji o obstoju fotografije ne sanja, zato istega dne še ne izda pisnega navodila. V nadaljevanju izvemo, da je Brezigarjeva pri kontaktiranju s policisti še opozarjala na sume kaznivega dejanja zlorabe živali, na domneven obstoj kamere ob cesti, na kateri bi lahko bili pomembni posnetki za potek preiskave, na prisotnost državne sekretarke ministrstva za kmetijstvo za trakom, ki je omejeval kraj preiskave itd. Policaj naj bi Hrastarjevi posredoval sporočilo, da je Brezigarjeva označila sum kaznivega dejanja v povezavi s fotografijo za drugotni pomen in poudarjala predvsem pomembnost suma zlorab.
V vsakem primeru je Hrastarjeva dobila občutek, da ji generalna državna tožilka ne zaupa, kot se je izrazila. Na podlagi prebranega v nadaljevanju lahko rečem, da se tudi ne čudim, če ji res zaupala ne bi (Brezigarjeva sicer diplomatsko poudarja, da nezaupanja nikakor ni gojila, ampak samo pomagala v mejah svojih pristojnosti kot že velikokrat poprej). Branka Zobec Hrastar namreč pojasni, da v skupini tožilcev ni nameravala več delovat, saj ji poteče mandat 1. 8. 2010. Ne samo to. Bila naj bi po njenih besedah tudi preobremenjena in si predvsem želi povsem posvetit delu na neki drugi zadevi (sklepam, da gre za zadevo Patria). Zakaj naj bi bilo potemtakem sporno, če Brezigarjeva ne bi zaupala delu tožilca, ki očitno komaj čaka, da se mu izteče mandat, ker ga bolj zanima druga zadeva in je preobremenjen, mi ni jasno. Jasno mi pravzaprav ni, kako je mogoče, da v takšnem primeru tožilec ni razrešen dolžnosti, ki mu je ob preobilju ostalega dela odveč in se želi posvetit predvsem drugemu primeru. Tega ne razumem pri organizaciji dela v pekarni, pa še toliko težje na tožilstvu.
Naslednji zanimiv podatek zaradi odmevov javnosti je pojasnilo Brezigarjeve, da ji je tudi preiskovalni sodnik sporočil, da ni bil s strani policije obveščen o nobenih okoliščinah, na podlagi kakršnih bi se s tožilko lahko odločila za ogled kraja dogodka v primeru Baričevič. Obveščen je bil samo, da so psi raztrgali lastnika. To je pomemben podatek, saj je Katarina Kresal v enem izmed intervjujev poudarjala, kako dejstvo, da tožilka ni bila obveščena o sumih kaznivega dejanja, nima pomena, saj se o ogledu dogodka odloči preiskovalni sodnik. S tem je ustvarila pri javnosti vtis, da je potekalo vse v redu, samo medijski butalci pač pojma nimajo o formalnih procesih delovanja. Zaradi tega naj bi Brezigarjevo tudi motilo, ker ni bila opravljena hišna preiskava.
Na sedemnajsti strani si lahko preberemo pridigo ministra Aleša Zalarja, ki pojasnjuje, da Zakon o državnem tožilstvu določa nadziranje, omogočanje in zagotavljanje strokovnosti, pravočasnosti!!! in pravilnosti dela tožilcev. Vendar v nadaljevanju sklene, da omenjeno ne pomeni vpletanja v zadevo. Kje je torej meja, ki že pomeni vpletanje??? Zalar pojem vpletanja razloži, da izvajalec nalog ne more dajat usmeritev, navodil, predlogov in sugestij! Kako neki naj bi oseba izvajala nadzor, zagotavljala strokovnost, pravočasnost in pravilnost dela tožilcev, ne da bi podajala hkrati usmeritve in predloge, se mi ne svita! Z navodili in sugestijami pa je že križ, saj se pod tem pojmom lahko v interpretaciji skriva tudi usmeritev ali predlog v imenu zagotavljanja pravilnosti dela tožilcev v širšem kontekstu. Zalar v nadaljevanju opozori na 11. člen Uredbe o sodelovanju tožilcev s policijo in pojasni, da je državnemu tožilcu naložena dolžnost usmerjanja, navodil, predlogov in strokovnega mnenja. Preverim vsebino omenjenega člena in se prepričam, da Zalarjevo citiranje zakona popolnoma do pike drži. Ampak pozor! Minister za pravosodje nato izjavi, da vsebina 11. člena pomeni, da opis nalog lahko izvaja le državni tožilec, ki pač dela na primeru. Kar ni res, saj v tem členu eksplicitno ne piše nič takšnega, kar bi generalni tožilki, katere naloge so ji prav tako posebej določene in se v nekaterih segmentih pokrivajo z delom državnega tožilca iz omenjenega člena, zapovedovalo v kakršnem koli smislu popoln odmik od vtikanja v obravanavane primere. Kasneje Zalar svojo interpretacijo uredbe označi za logično, saj je vendar jasno, da mora bit za določen primer odgovoren samo tožilec, ki mu je primer dodeljen. Vtikanje drugih tožilcev, ki primera ne poznajo natančno, bi sprožil kaos. Ja, to je logično. Ampak enačenje vtikanja katerih koli drugih tožilcev s hierarhično vsem nadrejeno generalno tožilko, ki je odgovorna za nadzor, strokovnost, pravočasnost in pravilnost dela tožilcev je totalno skregana z zdravo logiko v Zalarjevi interpretaciji. Na to temo se seveda odpre tudi razprava, v kateri Brezigarjeva pojasnjuje obstoj in funkcijo hierarhij. Vendar pojasnjuje na okostenel formaliziran način, ki se nejasno navezuje na Zalarjeve pridige, zato predavanja Brezigarjeve obvisijo v zraku kot nekaj … hmmm … kar je res utrujajoče brat ali poslušat in težko obdržat kocentracijo komu ali čemu sploh replicira, zato se polemika v pogovoru ne razvije v smer razčiščenja pojmov.
Na dvaindvajseti strani se odvije še ena zanimivost. Brezigarjeva večkrat izrazi užaljenost, ker se počuti kot na zaslišanju in ker, kot trdi, je obtožena tudi neresničnega dejanja, ki naj bi ga posredoval Hrastarjevi v vednost policist, s katerim je, po besedah Brezigarjeve, tudi sama odlično sodelovala in naj ne bi imel ob njunih pogovorih nobene pripombe, ampak prej nasprotno. Hrastarjeva začne poudarjat, da ona ne kriminalizira dejanj Brezigarjeve, s čimer hoče očitno opozorit, da jih kriminalizira samo minister Zalar. Omiljanje zoprne situacije se še ojača, ko Hrastarjeva pojasnjuje, da ona osebno ni podala informacije o odstopni izjavi nikomur, še najmanj kakšnemu novinarju, in je bila zelo začudena, da je očitno Generalna policijska uprava vedela za njen odstop. Poklical jo je namreč nek kriminalist in izrazil posebno zanimanje, ali ne bo več delala na primeru Patria! To pojasnilo Hrastarjeve se je odvilo zaradi Zalarjevega očitka Brezigarjevi, ker mu bojda ni posredovala odstopne izjave Branke Zobec Hrastar. Brezigarjeva je odgovorila, da je ministra o odstopu tožilke obvestila, smisla, da bi mu posredovala odstopno izjavo, pa ni videla, saj mu jo lahko posreduje tožilka sama, če želi. V magnetogramskem zapisu je izpadlo, kot da se Brezigarjevi preprosto ni zdelo nič spornega, da je prišlo do zamenjave pri funkciji na osebno željo in je celo zamerila Hrastarjevi, ki je brez vidne potrebe po njenem mnenju razbobnala dogodek naokrog kot nekaj škandaloznega. Glede na to, da je bil izražen razlog odstopa Hrastarjeve nenavadno poseganje generalne tožilke v primer, kar naj bi v njej vzbudilo sume, da ne uživa zaupanja, lahko razumem, da se Brezigarjevi vse skupaj ni zdelo nič posebej omembe vrednega, saj iz razgovora lahko razberemo, da se je Hrastarjeva sama počutila preobremenjeno, se želela bolj posvečat drugemu primeru in je komaj čakala, da se ji izteče mandat. Zakaj neki bi tožilec v takšni situaciji in počutju užival zaupanje? In zakaj neki bi se kisal, ker je odstopil, ko je spoznal, da zaupanja pač ne uživa?
MAGNETOGRAMSKI VTIS
Na podlagi pogovora je po mojem mnenju izpadlo, da je šlo večinoma za povsem ustaljeno prakso delovanja in posvetovanja med sodelavci na tožilstvu, pri čemer ni jasna meja prekoračenja pristojnosti generalne tožilke, kadar nadzorovan podrejen tožilec občuti pritisk. Omenjen je bil še en primer nekega voznika pod vplivom alkohola. V primeru Baričevič, ki je bil nadpovprečno sporen in odmeven, zelo verjetno Branka Zobec Hrastar v očeh Brezigarjeve zaupanja resnično ni uživala. Minister Zalar je pograbil priložnost in odstop Hrastarjeve izrabil in napihnil, kolikor se je le dalo, v smer poskusa razrešitve generalne tožilke. Napihovanje se vmes pokaže, ko na primer Zalar omeni, da so pregledali veliko spisov in odkrili veliko napak na tožilstvu. Brezigarjeva poda natančno informacijo, da so pregledali 37 spisov in odkrili samo dve nepravilnosti v postopkih in ne napake, pa še to je šlo samo za en primer, ki je bil razdeljen na dva dela. Zalar ni repliciral, torej navedba drži in se je Zalarjeva napihovalska retorika samo potrdila. V vsem šmornu je ob koncu izgledalo, da se je Hrastarjeva zelo potegnila nazaj in posebej poudarjala, da osebno ne kriminalizira dejanj Brezigarjeve. Na kesanje pa je spominjalo, ko je celo razočarala razne roke praprotnike in brez povoda v imenu osebne poštenosti, kakor se je izrazila, izjavila, da se v primeru Patria Brezigarjeva v proces delovanja nikoli ni nič vtikala. Tega morda ne bi izrekla, če bi vedela, da bo pogovor prišel v javnost, saj je bila pomembnost zaupnosti pogovora med soudeleženimi s strani predsednika vlade ob koncu še posebej zabobnana.
Adut ministra Zalarja se zato dejansko lahko skriva samo še v sklicevanju na delček, ki je javnosti še vedno ostal skrit. Možno je sklepat, da se v tistem delu tudi resnično skriva formalna rešitev hudo načetega ugleda pravosodnega ministra. Zakaj formalna? Iz zapisa je možno sklepat, da je Brezigarjeva, čeprav zanika, morda resnično vplivala, da se v primerjavi z veleslavno fotografijo prioriteno raziskujejo druge sumljive okoliščine v primeru Baričevič, ki se jih ne manjka, kar pa velik del javnosti Brezigarjevi glede na okoliščine ne bi zameril, ampak prej obratno, česar se brez dvoma zaveda tudi Borut Pahor.
Vurs je dejansko odigral izjemno sumljivo vlogo, saj direktorica Vida Čadonič Špelič en teden ni podala izjave, da ne raziskujejo suma zlorabe, ker bojda policija tega ni zahtevala. Hkrati s to izjavo je celo podala mnenje, da gre pri poročanju medijev o sumih zlorabe tudi na podlagi najdenih predmetov za navadna natolcevanja. V tem trenutku je nastopil strah pred kremiranjem psov in pometanjem z dokazi, kar je Brezigarjeva tudi omenila v razgovoru. Vpletenost ministra za kmetijstvo, Milana Pogačnika, nekdanjega dolgoletnega dekana veterinarske fakultete in obvladovalca ravno veterinarske sfere nasploh je prav tako zelo sumljiva, saj naj bi bila (po podatkih iz prispevka v Sobotni Prilogi) ravno Špeličeva ena izmed postavljenih kadrov pod Pogačnikovo roko. Nasploh je Milan Pogačnik očitno precej nepriljubljen s strani prenekaterih, ki so nastradali zaradi njegovega avtoritativnega ter po izpovedih določenih sodelavcev in študentov tudi izredno klientelističnega in koruptivnega delovanja, kakršno ima s profesionalizmom in spodbujanjem strokovnosti skupnega prekleto malo. Tukaj je še funkcija določenih kinologov, predvsem gospe, ki je povsem v neskladju s predpisi podelila vzrejno dovoljenje enemu izmed psov, kar je pomagalo pri postopku vračanja lastniku. Vprašanje, kako da veterina ni ugotovila nikakršnih sumov zlorabe med bivanjem psov v zavetišču. Rezultati, ki so prišli v javnost kot neodločeni, pa itak niso prepričali niti psov. Za poobedek je v javnost pricurljalo še prikrivanje policije, da so vse tri pse ustrelili. Uspavali, ustrelili in še evtanazirali!!! Zakaj so to prikrivali? Da bi izpadli bolj profesionalni??? Je šlo za mutenje, ker tudi usmrtitev psov nikakor ni samo po sebi umevno dejanje. V kolikor namreč psa, ki sta se skrila v uto, ko so ustrelili prvega, nista bila napadalna, ni bilo razloga za usmrtitev na kraju dogodka!!! Če so ju lahko uspavali z injekcijo, nakazuje, da napadalna dejansko nista bila (ampak sta postala omotično napadalna kvečjemu po tem, ko so rovarili po njiju z uspavalnimi vbodi in sta jasno čutila, da ju ne čaka nič lepega). S kakšnim namenom torej je policija sploh potemtakem usmrtila vse tri pse??? Pri tem vprašanju ne igra nobene vloge dejstvo, da bi morali bit ti psi evtanazirani že zdavnaj. V drugih okoliščinah ja, v teh okoliščinah pa logično ni, razen v primeru težnje, da se pse kot dokazni material čim prej pospravi.
JE KATARINA KRESAL PREKORAČILA MEJE SVOJIH PRISTOJNOSTI NA MINISTRSTVU ZA NOTRANJE ZADEVE
Katarina Kresal je v medijih pojasnila svoje stališče, ki je tudi pravno podkrepljeno. Pravi, da ni pomembno, zakaj naj bi Barbara Brezigar kakor koli z navodili vplivala na delo policije, ker je zakon treba spoštovat in je kakršno koli vplivanje na proces delovanja nezakonito! S takšnim pojasnilom je seveda z levo roko obračunala z morebitnim javnim mnenjem, da je razlog vplivanja pomemben za sodbo o naravi domnevnega nespoštovanja zakona. Jebi ga, za heroje, ki se celo bahajo s serijskim kršenjem zakonov, v kolikor predstavljajo ovire na poti do pravice, lahko z odobravanjem navijamo samo, če se repenčijo v filmih. Tukaj se kreše brutalno formalna realnost. Ampak tudi v okviru brutalno formalizirane realnosti ministrice za notranje zadeve preprosto “ne razumem”, ker imam občutek, da ji sama ne sledi, ko ji ne paše.
V primeru kazenskega pregona zoper Gorana Vojnovića zaradi določenih delov romana Čefurji Raus! je namreč Katarina Kresal vihravo in nedvoumno posegla v delo policistov in preprečila, da bi o utemeljenosti škandalozno tragikomične akcije presodilo pač tožilstvo. Noben medij se ni pozabaval in malo raziskal, od kod neki se je spodbudil in komu ali čemu na ljubo pravzaprav se je ta škandal sproduciral! Definitivno je na koncu koristil Vojnoviču in založbi Beletrina, ki je roman izdala, in definitivno je koristil ugledu ministrice Katarine Kresal. Kar je zelo zanimivo. Tudi sama sem ena izmed naivčin, ki na primer niti za trenutek nisem pomislila, da bi lahko ministrico obsojala, ker je direktno z navodilom in sugestijo posegla v delo policistov. Akcija policistov je bila pač tako po defoltu bizarna in skregana z zdravo pametjo, da se je zdel poseg ministrice lahko samo pohvalen. Zanimala so me kvečjemu povsem druga zakulisna vprašanja, ki pa niso, še bolj zanimivo, spodbudila k vohljanju nobenega medija.
No, zdaj, ko me je minstrica za notranje zadeve podučevala in posebej opozorila, da je ni še tako moralno pomembne zadeve na svetu, ki bi lahko presegla okvire trenutno obstoječega zakona v določenem prostoru, pa resno dvomim v zakonitost njene takratne poteze. Zakaj se ministrica za notranje zadeve v primeru Vojnović ni s pomočjo pravosodnega ministra Zalarja obtožila nezakonitega delovanja in prekoračitve svojih pristojnosti?
Epilog je jasen. Barabara Brezigar politično ni neoporečna, kar velja kot sporno za funkcijo generalne tožilke. Katarina Kresal in Aleš Zalar politično nista neoporečna, kar je za njuni funkciji nekaj običajnega. Pomemben del javnosti bi Barabari Brezigar odpustil tudi vtikanje v zadevo Baričevič, kot so zlahka odpustili vtikanje v zadevo Vojnović Katarini Kresal. Najslabši možen scenarij bi se (iz)rodil, da bi Katarina Kresal (nekdanja odvetnica na področju gospodarskega prava in stečajnih postopkov, članica združenja Yes in soproga odvetnika Mira Senice), ki naj bi načelovala preganjanju gospodarskega kriminala (katere gospodarstvenike bo pa preganjala? … gospoda Igorja Pogačarja?), in predsednica LDS, na koncu preko strankarskega kolega pravosodnega ministra vihala nos še proti sferi tožilstva. In predlogi Aleša Zalarja o sistemskih preureditvah, ki bi z uvedbo neodvisnih komisij omogočale neoporečno delovanje tožilstva in izbiro generalnega tožilca, so hvalevredni, samo škoda, ker predstavlja ustanavljanje “neodvisnih” komisij v Sloveniji samo še zastarel ciničen vic, ki se mu ne zmoremo niti ljubitelji črnega humorja več režat.
Odličen povzetek SDS-ovih stališč o Kresalovi.
Tokrat ni kaj posebno novega, originalno tvojega. Vse to smo že lahko prebrali.
Me pa veseli, da si končno le privzela mojo trditev, da je Kresalka šla preko svojih pristojnosti v primeru Vojnović.
In zdaj k trditvam.
Ob vsaki trditvi o “zlodelu” Kresalove, se da prav zlahka prirediti nasprotna trditev. Namreč, da je bilo LDS-ovo dejanje legitimno.
Npr. “da se je stranka LDS prizadevala za ohranitev ugleda stranke”
A ni to legitimna pravica vsake stranke?
“Z “opozicijskega” razgleda, ki je zavezana predvsem kritiziranju vlade, bi bilo s Katarino Kresal na čelu stranke vsekakor veliko lažje v zdajšnji situaciji utrjevat položaj LDS-a in morda celo povečevat priljubljenost.”
A o Pahorjevi krivdi, ki je v funkciji ohranjanja lastne javne podobe, škodoval in posegal v delo ministrov, pa nič? V maniri spogledovanja z Janšo, je smešil stališča koalicijskih ministrov.
“Odgovora, zakaj neki je Slovenija sploh fasala kar čez noč in od nikoder nekakšno sloverzijo julije timošenko na vrhu politične sfere, nikoli nismo dobili”.
Primerjava s Timošenkovo je sicer barvita in literarno privlačna. A povsem nerealna. Način za presojo dela ministrov je s stališča javnosti lahko le, ali je kršila zakon (na tem segmentu se je izkazala odlična, razen “Vojnovića” ji je težko karkoli očitati) s stališča koalicijske pogodbe pa, ali je kršila koalicijsko zavezo? (tu je daleč večji grešnik nedvomno Pahor sam).
“Gospa nekdanja odvetnica je pri zagovarjanju moža Mira Senice okrog afere Baričevič, jasno povedala, da so grožnje in pritiski odvetnikov na nasprotne stranke nekaj povsem sprejemljivega”
Temu je pritrdila tudi odvetniška zbornica, ki je edina pristojna za tovrstno presojo. Osebno se zadeva tudi meni zdi sporna, a o spremembi je treba doseči družbeni konsesns in ga uzakoniti. Do takrat pa . . .
“lahko bi se celo hihital sam pri sebi, kakšna blamaža je doletela koalicijsko partnerko . . ”
Zato se ti torej gre Simona, ne za resnico, ampak za priložnost diskreditacije tebi neljube osebe, stranke?!
“Se pravosodni minister zavzema za ignoranco do oviranja predkazenskih postopkov (gre za zadevo Baričevič) v prid političnim prioritetam???”
Mastnak je v sobotnem Dnevniku iz tega izpeljal diametralno nasprotne konsekvence. Namreč, da je Pahor z vpletanjem predkazenskih postopkov kršil zakon . .
“Branka Zobec Hrastar naj bi torej odstopila z mesta vodje specializiranega oddelka na podlagi sporočil, ki jih je njej prenesel policist, čeprav resničnost navedb ni razčiščena oziroma jih Barbara Brezigar celo zanika.”
Si pozabila Simona, državna tožilka je pri svojem delu povsem samostojna. Kdo si torej ti, ki bi smela dvomiti v njene odločitve?
“kako je mogoče, da v takšnem primeru tožilec ni razrešen dolžnosti, ki mu je ob preobilju ostalega dela odveč in se želi posvetit predvsem drugemu primeru. Tega ne razumem pri organizaciji dela v pekarni, pa še toliko težje na tožilstvu.”
Odgovor je zelo preprost – slabo vodenje tožilstva (Brezigarca).
In tako naprej. Če bi imel več časa, bi z veseljem sestavek sesul do konca, ker je tako nekonsistenten kot že dolgo ne.
Nima podlage v faktih, ampak je le izraz politično-osebne antipatije. Skratka tipični blogarski prispevek.
vsi morajo odstopiti. (vsi = VSI)
Simona, super interpretacija!
Opozoril bi le na dve stvari.
Prvič: Uredba o sodelovanju med policijo in tožilstvom je v konkretnem primeru brezpredmetna, ker se nanaša na sodelovanje in interakcije med policisti, ki so zaposleni na Policiji, in državnimi tožilci. V konkretnem primeru je šlo za policista iz specializiranega oddelka na Vrhovnem državnem tožilstvu, torej osebe, ki ni zaposlena na Policiji. Tožilstvo ima namreč za primere, v katere so vpleteni oz. osumljeni policisti, svoj oddelek s “svojimi” policisti-preiskovalci, ker bi bilo nehigienično, da bi policiste v takem primeru preiskovali in obravnavali njihovi “kolegi”. Zato je Zalarjevo sklicevanje na to uredbo v konkretnem primeru povsem neumestno.
Drugič:
V zadevi Vojnivić ni šlo za noben nedovoljen poseg ministrice v delo policije, kar sem Radotu in drugim že večkrat razložil. Kaznivo dejanje razžalitve se preganja na predlog oškodovanca, ki lahko ta predlog kadarkoli umakne. Hkrati pa je bilo zaradi same bizarnosti dogodka povsem jasno, da za kaznivo dejanje sploh ne gre, ker je šlo za izjave fiktivnega lika v neki knjigi. Kresalova ni imela vpliva na “preiskvalni” del zadeve, temveč na vprašanje, ali naj oškodovanec (v tem primeru Policija) sploh vztraja pri predlogu za pregon, torej je vplivala na Policijo v funkciji oškodovanca in ne na Policijo v funkciji preiskovalca. Glede na vse ostale stvari, ki jih lahko očitamo Kresalovi, se mi v tem primeru njeno delovanje ne zdi niti najmanj sporno, še več – pripomoglo je k (vsaj delni) ohranitvi ugleda Policije.
O Kresalovi, LDS in Pahorju sem pa včeraj tudi sam spisal svoje misli. Nisem sicer bil tako neposreden, kot ti, vseeno pa se strinjam, da je bilo teh kresalizmov in zalarizmov dovolj! 😉
Ta zapis je točen oris stanja stranke LDS. Žalostno, da smo po skoraj 20. letih samostojne Slovenije doživeli nekaj takega. Politiki vodijo ljudje, ki sploh niso niti politiki, ampak KLUB umazanih sprevrženih odvetnikov. Upam, da se Školču, Kacinu, Anderliču in ostalim kaj kolca.
Menda se poleg vsega šofer omenjene gospe rad (pre)hitro vozi po naših cestah. Ali je s tem ogrožena njena (več kot politična) eksistenca?
Če se ozremo nazaj, omenjena rada nastopa v vlogi junakinje ljudskih src. V konotaciji s (pre)hitrim šoferjem je asociacija na Dianin sindrom neizbežna.
Izstop iz koalicije bi lahko torej bil rešilna bilka. V smislu preobrata in novega poglavja. Kajti konec zgodbe o “Lady D” je bil tragičen.
…. ne vem, kako se je znašla pika pri številki 20
@Rado:
Sem te kot patološkega podpornika KK seveda pričakovala. Ob prizoru tebe kot prvega pisca komentarja pa sem bruhnila v smeh.
“Odličen povzetek SDS-ovih stališč o Kresalovi.”
SDS ji ne očita niti pol toliko stvari kot jaz, v tem zapisu pa vsaj pol pomembnih stvari sploh omenjala nisem, ker vsebina ni osrednje o njej. To še pride in boš lahko še besnel, če ti ne bom blokirala dostopa, ker s svojimi idiotizmi samo jemlješ voljo normalno dojemljivim komentatorjem, da bi se oglašali med smetovalci tvojega tipa. Poleg vsega SDS KK prioritetno očita izbrisane, pri čemer sem jaz nasprotnega mnenja in KK celo očitam, ker se z Janšo v paktu zavzema za oviranje dodelitve odškodnin najbolj prizadetim, o čemer sem tudi že objavila zapis. Kot ponavadi je torej tvoja pavšalna ocena spet idiotsko površna in zgolj pamfletarsko tendenciozna pri že pregovorno kroničnih poskusih bojkotiranja mojih vsebin. Ravno tvoji pristopi so enaki pogostim pristopom obračunavanja SDS, kot sem tudi opozorila v tekstu ob omembi interpelacije. Ampak to je itak značilnost fanatičnih pripadnikov določenim strankam, da že po defoltu ne posedujejo zmožnost uporabe razuma.
“Tokrat ni kaj posebno novega, originalno tvojega. Vse to smo že lahko prebrali.
Me pa veseli, da si končno le privzela mojo trditev, da je Kresalka šla preko svojih pristojnosti v primeru Vojnović.”
A res? jaz pa marsičesa nisem prebrala nikjer in sem se ognila obravnavi tistih osnov okrog magnetograma, ki so bile objavljene po medijih. Kje si prebral kaj o obremenjenosti in poteku mandata Hrastarjevi? Kje si prebral kakšno polemiko v zvezi z Zalarjevimi trditvami, kot sem jih obravnavala jaz? Kje si prebral kaj o izvorni ideji taktike KK pri pritiskih na Pahorja …? Tvoje kronično debiloidno populistično udrihanje na prvo žogo je pač primerek najslabše vrste komentatorjev s tendencioznih forumov.
Nič o primeru Vojnović mi ni bilo treba povzet in nikoli se tudi nisem strinjala s tabo. Tudi v tem primeru se ne, saj se narava predmeta obravnave vedno navezuje na kontekst. Ne seveda pri tebi podobnih pamfletarjih, ki kontekstov sploh ne zaznajo. In Pris ti je baje že nekaj razlagal, pa brez replike še vedno goniš svojo prvožogaško trditev. Kot ponavadi. Plehkobučnim komentatorjem tvojega tipa se itak odgovarja zaradi drugih bralcev, če že.
“Ob vsaki trditvi o “zlodelu” Kresalove, se da prav zlahka prirediti nasprotna trditev. Namreč, da je bilo LDS-ovo dejanje legitimno.
Npr. “da se je stranka LDS prizadevala za ohranitev ugleda stranke”
A ni to legitimna pravica vsake stranke?”
Ja, in? Tudi tvoja pravica je, da bi obrazložil kakšno verzijo nasprotne trditve. Ker pa argumentov kot ponavadi pri tebi ni, nimam na kaj replicirat. Ne obstaja.
“A o Pahorjevi krivdi, ki je v funkciji ohranjanja lastne javne podobe, škodoval in posegal v delo ministrov, pa nič? V maniri spogledovanja z Janšo, je smešil stališča koalicijskih ministrov.”
To pač ni zapis o delovanju Pahorja kot ministra nasploh ali kogar koli drugega. In seveda mi Pahorjevo možno strinjanje s SDS v kakšnih pogledih ne predstavlja nobenega problema, saj ne gre za možgane paravojaške sile proti sovražniku, kot dojemate politiko fanatični lakaji določenih strank. V tem primeru podpiram stališče Pahorja, v primeru Rupla ga nisem itd. Odvisno od primera in razlogov!
“Primerjava s Timošenkovo je sicer barvita in literarno privlačna. A povsem nerealna. Način za presojo dela ministrov je s stališča javnosti lahko le, ali je kršila zakon (na tem segmentu se je izkazala odlična, razen “Vojnovića” ji je težko karkoli očitati) s stališča koalicijske pogodbe pa, ali je kršila koalicijsko zavezo? (tu je daleč večji grešnik nedvomno Pahor sam).”
Nikjer nisi zapisal, spet, zakaj se ti zdi primerjava s Timošenkovo nerealna, zato nimam na kaj replicirat, razen zanikat.
Teza, da lahko javnost presoja le o zakonitosti delovanja ministrov, je pa tako butalsko telebanska, da se tudi smejat ne morem več. Ne, ne strinjam se, da je politik kakršne koli sorte, kaj šele minister, lahko vsak za tako funkcijo nesposoben mesar, da le ne prekrši zakona. politična funkcija se za razliko od birokratov še posebej veže na vrednotne segmente delovanja in so še posebej v službi delovanja v dobrobit ljudstva, od njih tudi izvoljeni in zato po defoltu najbolj upravičeni do kritik javnosti v primerjavi z drugimi poklici. To so osnove umevanja politike, o katerih se tebi sanja ne in z bučo živiš očitno v neki družbi s popolnoma drugačno družbeno ureditvijo, ki ni niti podobna demokraciji.
“Temu je pritrdila tudi odvetniška zbornica, ki je edina pristojna za tovrstno presojo. Osebno se zadeva tudi meni zdi sporna, a o spremembi je treba doseči družbeni konsesns in ga uzakoniti. Do takrat pa . . .”
V demokratični družbi ima pravico do izražanja lastne presoje vsak. Pristojnost je pa fakt. Odvetniška zbornica je povedala svoje, zdravniška zbornica je v primeru Nekrep tudi povedala svoje … hehe … Zbornice, komisije in nadzorni sveti trenutno niso v najboljšem položaju, kar se stopnje zaupanja in verodostojnosti tiče. Žal. No, je pa odvetniška zbornica posebej opozorila, da je podala zaključek na podlagi prijave, ki jo je dobila, v kateri so obtožbe spisane zelo na splošno. Torej je sklepat v prevodu, da gre za prosti spis, ki je sestavljen zelo površno, kar nas spominja na avtodestruktivne pristope določene stranke. Takrat na primer, ko je ta spis prispel na zbornico, se je Senica javno še zagovarjal, da se te ovadbe sploh ne spomni, ker ima pač veliko dela, kasneje na odzive medijev je spremenil retoriko. Senica bi moral v bistvu fasat tožbo za krivo ovadbo, da bi se kaj zgodilo, a si tega zelo verjetno skoraj nihče ne bi upal storit glede na njegov sloves, da ima bojda močan vpliv povsod in da mu nobeni amoralni ukrepi niso nesprejemljivi.
““lahko bi se celo hihital sam pri sebi, kakšna blamaža je doletela koalicijsko partnerko . . ”
Zato se ti torej gre Simona, ne za resnico, ampak za priložnost diskreditacije tebi neljube osebe, stranke?!”
To je stavek o Pahorju in njegovi poziciji, ne o tem, za kaj se meni gre. Koliko mi gre za resnico, pa je razvidno iz celotnega zapisa. Lucidnost ni tvoja niti približno močna točka, prozorno butalsko podtikanje je zato tvoje edino orožje.
““Se pravosodni minister zavzema za ignoranco do oviranja predkazenskih postopkov (gre za zadevo Baričevič) v prid političnim prioritetam???”
Mastnak je v sobotnem Dnevniku iz tega izpeljal diametralno nasprotne konsekvence. Namreč, da je Pahor z vpletanjem predkazenskih postopkov kršil zakon . .
Lucidnost ne samo, da ni tvoja močna točka, ampak sploh ne obstaja. Že razumevanje prebranega ti dela hude težave. Mastnak je očitno izpeljal enake konesekvence mojim, le da je Zalarjevo ogrožanje interesa preiskave zgrnil na Pahorja kot na končno hierarhično najbolj odgovorno osebnost, saj je omogočil vpogled v magnetogram na željo Zalarja! Seveda je Mastnak to omenil še pred objavo magnetograma, kjer so deli, ki bi ovirali predkazenski postopek, izvzeti iz vpogleda javnosti. Zato se Mastnakova bojazen v zvezi s Pahorjevim neodgovornim ravnanjem ni uresničila! Ostalo je samo še ogrožanje p. postopka s strani Zalarja, ki celo jasno zahteva objavo točno teh delov, ki bi lahko škodili preiskavam v p. postopku.
“Si pozabila Simona, državna tožilka je pri svojem delu povsem samostojna. Kdo si torej ti, ki bi smela dvomiti v njene odločitve?”
Ja, samostojna je in jaz nisem na položaju, ki bi jo lahko ovirala pri tem. Sem pa državljanka demokratične in ne diktatorske države, ki lahko svobodno izraža dvom v kar koli in kogar koli. Boh se te usmili. Zombijski predstavnik katerega pokojnega režima pa si ti?
““kako je mogoče, da v takšnem primeru tožilec ni razrešen dolžnosti, ki mu je ob preobilju ostalega dela odveč in se želi posvetit predvsem drugemu primeru. Tega ne razumem pri organizaciji dela v pekarni, pa še toliko težje na tožilstvu.”
Odgovor je zelo preprost – slabo vodenje tožilstva (Brezigarca).”
Ja, bravo! Puh, kako si pameten. Zakaj torej Brezigarjeva ni kritizirana, ker takšne tožilke ni odstavila s primera že prej, ampak Zalar Hrastarjevo izpostavlja kot žrtev nezaslišanih pritiskov s strani Brezigarjeve, kar naj bi dokazovalo njeno neustrezno vodenje tožilstva. Torej se ne strinjaš z Zalarjevim pogledom, a se, revež, tega sploh ne zavedaš.
“In tako naprej. Če bi imel več časa, bi z veseljem sestavek sesul do konca, ker je tako nekonsistenten kot že dolgo ne.
Nima podlage v faktih, ampak je le izraz politično-osebne antipatije. Skratka tipični blogarski prispevek.”
če bi imel več časa, bi mogoče še bolj nazabaval mene in druge bralce s sesuvanjem samega sebe, ja. Da to počneš z veseljem, je toliko bolj tragikomično. Da drugim serijsko očitaš svoje slabosti, v tem primeru nekonsistentnost in politično osebno motiviranost je pa jasno že vsem, ki te poznajo kot komentatorja in si pač kronično ignoriran ali pa nahruljen. In niti v sanjah si ne bi drznila trdit, da si ti tipični bloger. Ti si tipičen predstavnik komentatorskega nivoja s kakšnih forumov tipa nemejebat.com, ki pa včasih spiše še kakšen pamflet na svoje blogu in smeti po drugih blogih.
@Pris:
Tnx.
Prvič: Ja, sem dojela iz magnetograma (to, kar je Pahor tudi izražal, da ga še dodatno kao “prikupno” mede, ker gre celo za dva različna možna konteksta pri obravnavi primerov … hehe). Gre za ti razliki pri poverjenosti sodelovanja s policijo v primeru Baričevič od primera Patrie, kar, se strinjam seveda, še toliko bolj zliva vodo na mlin Brezigarjeve. Čeprav je na primer Hrastarjeva opozorila posebej, kako se Brezgarjeva sicer podobno ni vtikala v primer Patrie. Kar pomeni, logično, da bi se prav tako lahko, če bi se pač lahko, bi bilo pa v primeru, v kakršnem policisti pač niso del njenega resorja, mnogo lažje dokazovat prekoračeno mejo vpliva in sklepam, da bi se ji s strani Hrastarjeve tudi hitro zgodil halo, če bi s tega vidika pricurljal kakršen koli sum od kogarkoli.
Drugič: Priznam, da sem ravno na tem mestu, kjer sem posebej formirala tezo v stilu vprašanj zaradi tudi omenjene morebitne pravne nedorečenosti z moje strani, pomislila nate in upala, da se boš oglasil. Primer je namreč očitno težaven, ker gre za policijo v dveh hkratnih vlogah, ja.
No, kar se tiče izjav fiktivnega lika sva takrat podebatirala in osebno vidim hud problem po defoltu, kar se je izkazalo tudi pri bizarnih razsodbah v določenih drugih primerih. Fiktivno je namreč lahko označeno tudi pisanje v prvi osebi znotraj romana, kjer nikakor ni jasno, da lahko ne bi šlo za izražanje kakršnega koli osebnega mnenja avtorja. In enako lahko avtor izraža povsem resnično obstoječe lastno mnenje preko fiktivnega lika. V tem smislu bi bilo lahko tudi preko fiktivnega lika toliko lažje na primer pozivat k linču ali kaj podobnega. Zato sem takrat, če se spomniš, pokritizirala Vojnovićev odziv, v katerem se je opravičeval, češ, da je iz vmesnih avtorskih komentarjev razvidno, da avtor tako ne misli. Hej! On kot pisatelj bi se lahko zavedal, da v imenu nepristajanja na cenzuro avtorju romana pač ni treba pojasnjevat, kako on v resnici nekaj misli, saj je to naznačeno izključno v primerih, ko je roman s strani avtorja okrašen z zaznamkom, da gre za avtobiografsko delo na primer. Sicer je roman po defoltu fiktiven in hkrati po defoltu povsem resničen, saj avtor vedno izraža nekaj, kar resnično okupira njegov spekter opazovanja in misli. Skratka, te fore okrog fikcije in realnosti so vedno zlorabljane in zlagane tako s strani obtoževalcev kot avtorjev, glede na osebne koristi. In to področje je zato zakonsko zelo slabo urejeno, ker dopušča preširok prostor za interpretacije in sprenevedanja. Komedija seže celo tako daleč, da avtorji, kadar zavedajoče se pišejo kakšne preverjeno sporne resnice, roman opremijo s stavkom, da so vse morebitne podobnosti z realnostjo zgolj naključne … hehe … kar naj bi jih učinkovito varovalo pred sodnimi rabotami. No, moj bližnji sorodnik pa je nazadnje opremil roman s stavkom, da je vse v knjigi resnično in kaj potem. To je smešenje omenjenih manipulacij, saj so v knjigi zadeve, ob katerih bi lahko fasal tožbo, da nekaj ni resnično, čeprav to zatrjuje na notranji strani platnice in avtor bi se lahko zabaval z razlago o brezmejnosti svojih pogledov na resničnost ter celo pofilozofiral, da je za umetnika najbolj fiktivna materializirana in izgovorjena realnost … hehe ..
Zato menim, da je policija imela v smislu pravnoformalnih okvirov povsem dovolj utemeljen razlog, da je podala kazenski pregon, ker utemeljenega razloga sploh ne potrebuje, kar se meni zdi škandalozno in se popolnoma strinjam s tabo v vsem, da je KK s svojo potezo kvečjemu dvignila ugled ministrstva. Dilema z mojega vidika torej ostaja samo v tem, ali se formulacija pritiska s strani Kresalove v bistvu nanaša na vtikanje v delo policistov, izvajanje pritiska na oškodovanca ali oboje.
Da ne bo nesporazuma. Absolutno dojemam tvoja pojasnila kot strokovno prepričljiva in z moje strani spoštovanja in zaupanja vredna. Nikakor ti ne oporekam in se v smislu ocene stanja stvari tudi strinjam. Menim samo, da je zakonska podlaga tako ohlapna, da v primeru, če KK ne bi po svoji volji posegla v zadevo, ne bi bilo mogoče slednje označit, da ni dobro opravila svoje dolžnosti v smislu nadzora pravilnega delovanja policije. Medtem ko je v primeru nenaklonjenosti njeni akciji možno očitat, da se je vtikala v delo policistov in celo izvajala pritisk na morebitnega oškodovanca, o verodostojnosti česar bi moralo razsojat tožilstvo. Zato se mi zdi kljub različnosti v detajlih primera zadeva primerljiva s situacijo napadov na Brezigarjevo, da naj bi prekoračila pristojnosti vplivanja na policiste. Tudi v tem primeru ti označuješ zadevo za Zalarjeve buče, s čimer se spet strinjam in me veseli, da tudi s strani strokovnjaka, v tem primeru tebe, ocenjuješ zadevo enako. In enako ocenjuješ v prid Kresalovi zadevo Vojnović. Ampak Kresalova ne ocenjuje zadeve Brezigar enako kot ti, v svojem primeru pa se zagotovo strinja s tabo. To se mi zdi “problematično”. Podobno dvojno moralo zganja Kresalova v primeru stavb NPU. Glavni očitek Mateju fura na podlagi ignorance do razpisa. Sama se je kot ignorantka pomena razpisov že proslavila v primeru Goršek in Veselinović, tudi za stavbo na Dimičevi ga ni bilo. Seveda bo ona vedno razlgala razlike v postopkih, češ, da Mate je kršil zakon, ker gre bojda za nujnost razpisa pri odločitvi o gradnji stavbe, ona pa ne, ker so možna dopuščanja ignorance razpisa ali pozivi k spremembi zakona (Goršek). Žal pa ni razumljivo, zakaj torej za kršitev zakona, Mate ni tožen potemtakem. Pri čemer ima seveda tudi on svoja interpretacijska pojasnila, da mu razpisa v njegovem primeru ni bilo treba objavit.
@David:
Osebam, ki si jih omenil, se po mojem mnenju kolca hudo. Še vsaj Guliča bi lahko pripela k ekipci. So pa pri Kresalovi doživeli svoji pet minut pozornosti in napredovanja nekateri praporščaki, ki pri omenjanih starostah verjetno ne bi niti tal v kabinetu pomivali v njihovi prisotnosti. Na primer Sajovic in LDS-ovski dežurni psihiater.
@P.J.:
Hehe … Zanimiv “fikšn”. Osebno sicer menim, da ima v tem primeru Kresalova težave s policisti, ki je ne marajo in nekako niso v gorškovem klanu ter igrajo vlogo upornikov in jo zelo verjetno zato radi ustavijo na cesti ali fliknejo na net kakšno fotografijo s kraja preiskovanega dogodka, ki bi dokazovala morebitno nečedno delovanje njenih zaveznikov v policijskih vrstah.
@Simona:
Glede Vojnovića – zadeva je meni povsem jasna. Minister za notranje zadeve skrbi za nemoteno delovanje Policije kot organa v sestavi, skrbi za zagotovitev materialnih pogojev ipd., NE SME pa se vtikati v njihove zakonsko določene naloge glede preiskovanja v konkretnih zadevah. Kresalova se torej lahko sestane z vodstvom policije in se skupaj dogovorijo o nastopanju Policije kot oškodovanca, sploh v medijsko odmevnih primerih (in še posebej, če za tak status Policije obstajajo dvomi). Podobno se lahko sestanejo tudi v primeru, ko Policija nekoga toži ali ko je tožena. Tu namreč ne gre za “preiskovalne” naloge Policije, temveč za zadeve “upravne” narave. Minister seveda v teh primerih lahko poda mnenje in tukaj po moje težko govorimo o pritiskih, če npr. minister strokovno prepriča vodstvo Policije, da za status oškodovanca ni osnove (kar je v konkretni zadevi tudi moje mnenje).
To, kar LDS očita BB, pa je vmešavanje oz. dajanje navodil v konkretni zadevi (slika s kraja dogodka in potencialne nepravilnosti pri ravnanju policije v zadevi Baričevič), mimo pristojne tožilke, ki ji je ta zadeva bila dodeljena. Meni se to sicer zdi malce sporno v smislu nezaupanja tožilki, ne gre pa za kršitev zakona ali ustave, sploh če je res šlo zgolj za opozorilo na dodatne možnosti zbiranja dokazov in širitev preiskave.
Jaz teh dveh primerov ne bi enačil.
@Pris:
V obeh primerih gre za podobne naloge in pristojnosti vključno z omejitvami nadrejenega.
“Kresalova se torej lahko sestane z vodstvom policije in se skupaj dogovorijo o nastopanju Policije kot oškodovanca, sploh v medijsko odmevnih primerih (in še posebej, če za tak status Policije obstajajo dvomi). Podobno se lahko sestanejo tudi v primeru, ko Policija nekoga toži ali ko je tožena.”
Ja, ja, seveda, sestajanje sploh ni sporno. Ampak:
“Minister seveda v teh primerih lahko poda mnenje in tukaj po moje težko govorimo o pritiskih, če npr. minister strokovno prepriča vodstvo Policije, da za status oškodovanca ni osnove (kar je v konkretni zadevi tudi moje mnenje).”
No, tukaj je kleč, kjer pa pride med nama do nestrinjanja. Minister lahko poda mnenje ali predloge, ne sme pa sugerirat, dajat navodil, izvajat kakršnih koli pritiskov! Da je Katarina Kresal izvajala pritisk, pa se mi v tem primeru zdi popolnoma nesporno v označbi, saj je to počela celo preko medijev! Hej! Ona je pred kamerami udarila s pestjo po mizi in izjavila, da se kaj takega, da bi dovolila policistom podat predlog za kazenski pregon, pod njenim vodstvom zgodilo ne bo! To, pris, je daleč od zgolj podanega mnenja, predloga ali strokovnega opozorila. To je bil celo izvajan pritisk s pomočjo in preko medijev, ne samo v notranjem smislu. Ona je dobsedeno prepovedala to dejanje in od Šinkovca zahtevala, da se Vojnoviću opraviči!!!! Kot se lahko spomnimo, je bilo tisto opravičilo Šinkovca zelo kislo izpovedano, v stilu, no, če Vojnović že hoče, se mu lahko tudi opravičim (zaradi česar ga je Vojnović tudi zbodel preko medijev). To pomeni, da ministrica pač ni prepričala policistov z mnenjem ali predlogom, ampak ji je uspelo izvest pritisk. Zato je edino relevantno vprašanje, ali je imela do takega obnašanja pravico in ali bi policija kršila kakršen koli predpis ali zakon, v kolikor bi kazensko ovadbo vložila, da bi lahko rekli, da je ministrica s pritiskom preprečila nezakonito dejanje! Sicer bi po svojih pristojnostih lahko podala samo mnenje in predlog o vprašljivosti profesionalnosti takšnega delovanja (da za status oškodovanca ni osnove … pa še to je vprašljivo, saj je ključno mnenje tožilstva, osnova pa temelji na predpostavki, da naj s fiktivnim likom ne bi bilo možno izražat osnove za status oškodovanca, s čimer se ne strinjam, saj generalno gledano tudi fiktiven lik lahko izraža tudi pozivanje k linču – zato izpostavljam problematiko zakonske neurejenosti v takšnih primerih). Njen odziv pa je bil daleč od mnenja ali predloga, saj se je celo javno pobahala, da akcije policistov, dokler je ona ministrica, ne dovoli!!!
Ja, kar LDS očita BB, dajanje navodil in sugeriranje mimo pristojne tožilke. KK je tudi policistom podala navodilo oziroma celo ukazala, da ne smejo podat kazenske ovadbe, mimo na primer takrat v. d. pristojnega generalnega direktorja policije Matjaža Šinkovca (ki je podpiral in sprejel odgovornost za kazenski pregon!). Ne smemo pozabit, kako KK nikoli ne pozabi povedat, da policija deluje samostojno in neodvisno pod vodstvom zdajšnjega g. d. Janka Gorška … hehe … V primeru Vojnović pa ne samo, da ni zgolj podala strokovnega mnenja ali podala predloga, ampak se je s Šinkovcem celo direkt spopadla in nad njim izvedla jasen pritisk. Tako da … O, ja, jaz pa bi ta dva primera kar enačila v osnovni osnovni poanti problema, kar se tiče dajanja navodil, izvajanja pritiskov, skratka, prebite meje vtikanja! Le da je primer KK malo hujši, kar se pojma izvajanja pritiskov tiče, ker je prišlo celo do jasnega spopada med pristojnim generalnim direktorjem in ministrico, v primeru BB pa za delovanje mimo odgovorne tožilke, pri čemer je tožilka odstopila, še preden bi se lahko izkristaliziralo, ali bi se sicer strinjala s sugestijami BB ali ne.
Biti “Slovenka leta” je nadvse naporna funkcija, ki zahteva “celega človeka”. Za ministriranje tako ostane bore malo časa.
Celo pranje umazanega perila se je preselilo v “virtualo”. Se pa spodnje perilo že nekaj časa ne suši več. Mislite, da je po novem spodaj brez?
@P.J.:
Tista hajka javnosti okrog razobešanja spodnjega perila je bil samo poziv k razobešenju realnega stanja stvari namesto zavajanja. KK spodnjega perila sploh ne nosi in ga ne potrebuje, zato je edino logično, da na tistem štriku visijo samo majčke njenega intimnega partnerja in da ostajajo njegove spodnje hlače varno pospravljene pred očmi javnosti … hehe …
Tudi meni ni jasno zakaj Senica ni v postopku za krivo ovadbo. Pri novinarjih se vsekakor čuti avtocenzura, odkar je Senica par časopisnim hišam zagrozil s tožbami je postal nekakšen boogeyman oz. tisti čigar imena se ne omenja.
Glede BB, treba je priznati, da se tudi tožilstvo ne more ravno pohvaliti z uspešnostjo, celotno pravosodje je gnojna rana na že tako slabotnem telesu te države.
Če se vprašamo zakaj pravosodje tako šepa, ali gre za namero ali slučajnost, ni jasnega odgovora, ustave in zakoni se v končni fazi lahko (in pogosto se) preprosto prepišejo od držav, ki so otroške bolezni državotvornosti že prebolele, ker tole z večimi možnimi interpretacijami, kot bi šlo za abstraktno umetnost in stalnimi presojami ustavnosti postaja že smešno, poleg tega pa v položaj absolutne moči postavlja ustavno sodišče, v katerem, jasno, sedijo neizvoljeni predstavniki ljudstva, svet modrecev, ki že itak ni ravno zgled ažurnosti, zdaj so pa z naročili tako zasuti, da je bila potrebna sprememba zakona, ki ne omogoča več vsakomur spraševati za mnenje ustavno sodišče.
Zaenkrat ostajam pri stališču, da je boljša prosvetljena diktatura z rahlo dozo egalitarnosti kot igra brez jasnih pravil z vedno večjimi socialnimi razlikami, z neobvladljivo naraščajočo kasto državnih uradnikov, z enormno zadolženostjo na vseh nivojih, s korupcijo in/ali nesposobnostjo na vsakem koraku itd.
Če pa (še) nimamo pravega diktatorja, potem bi nam bilo bolje biti protektorat kot imeti to mitično opevano samostojnost, ki dejansko ne pomeni nič.
Ne mislim nadalje filozofirat, ampak povsem jasno je, da policija ne more preganjat, če je iz 100 km daleč jasno, da ne gre za kaznivo dejanje, tako da bi bila Vojnovićeva odškodninska tožba po končanem postopku (v kolikor bi se izvedel) 100% uspešna*. Zato ne razumem, zakaj bi bilo sporno to, da je Policija kot “oškodovanec” na sugestijo ministrice umaknila predlog. Policija je neodvisna le kar se tiče izvajanja svojih “policijskih” oz. “preiskovalnih” nalog, glede uprave, financiranja, postavljanja vodilnih kadrov ipd. pa je odvisna od ministra. Potem bi bilo sporno tudi, če bi Policija recimo hotela 3 vodne tope, pa bi ministrica glede na splošno klimo v državi sugerirala, da se prošnja glasi le na enega, da potem ministrstvo lahko spelje nakup. Bi se našel nekdo, ki bi rekel, da ministrica vrši pritisk na Policijo?
Status Policije kot oškodovanca je povsem druga kategorija kot vmešavanje v neko konkretno zadevo, ki se preiskuje (slednje se očita BB), zato tega kljub tvoji obširni razlagi ne bi primerjal.
* Tukaj ne mešat drugih “literarnih” afer (npr. Pikalo), kjer je po mojem vedenju šlo za civilne zadeve, torej za odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi okrnitve časti, dobrega imena ipd., ne pa za kazenski postopek.
Pri novinarjih je tekole: lahko tožijo medijsko hišo, lahko ap kar direktno novinarja. Posledično se ti lahko vsedejo celo na premoženje, če na primer dokažejo (in v naši butalasti državi je možno prav vse),da si škodoval ugledu nekoga in zaradi tega trpi finančne posledice. In takrat si kot novinar very likely on your own in ti nekdo pač svinjsko zagreni živeljnje. To se je na primer zgodilo novinarki Alenki Ausperger, ko je pisala o kočevarskih Nemcih. in so se je lotili, z vso Avstrijsko nacinoalistično podporo…in je ženska, kljub temu, da je pisala o preverjenih stvareh …Pri nas je pač nemogoče mogoče in nemogoče povsem normalno. Narobe svet. Kot na primer to,da Senica javno pove, da je zavestno dal krivo prijavo in se mu ne zgodi nič. Seveda, da ne, saj je med samimi domačimi.
Novinarji ne morejo rešiti celotne države, ki je zafurana že v osnovi.
Se oproščam, na hitro spisan komentar…v gavnem sem hotela povedati, d aje ženska zelo nasrkala. In da ji pomagal ni nihče.
In da je pri nas možno vse, slepega fotografa so tožili, ker je zaradi sleb kvalitete scenarija odstopil od neke fiktivne pogodbe in ni nikoli ničesar podpisal. Vendar so na sodišču dokazali, da ni nič podpisal, ker je pač slep, da pa je pogodba -ustan ravno tako zavezujoča. V bistvu so njegovo slepoto izrabili za svoj cilj. pri nas je mogoče vse. In nič! Odvisno na kateri strani si. Na tisti, ki jebe ali tisti, ki je jebena.
eh kaj — še za “kurbe” ni več denarja, ne pa za navadne novinarčke na kavo povabit 🙂
Vse skupaj je simpl: ker ni €€€€, da bi se dilalo s posli (tajkuniziralo!!! ) je pač potrebno delati štalo na najcenejši možni način 🙂
@Leiito:
Frankl, ki je obelodanil na duhovit način, da je fasal s strani Senice kar deset tožb in da se rad pohvali, kako ima z enim medijem sklenjen pakt o nenapadanju (heh, kateri medij neki bi to bil?), je morda zaradi te izjave fasal še enajsto … hehe … Tako očitno Senica pač deluje, ker v tej državi tako deluje lahko. Še za krivo ovadbo odvetniška zbornica nima nobene pripombe, kaj šele, da bi ga kdo tožil zaradi tega. Rajska dežela za takovrstne megadobre odvetnike pač.
Se strinjam. Tožilstvo se težko hvali. Med drugim očito tudi zato, kot sem zapisala, ker bi moral bit preobremenjen tožilec, ki ima med drugim celo popoln interes v drugo zadevo in deluje pravočasno (pravočasno delovanje je po zakonski uredbi določena naloga) umaknjen s primera, ki se mu ne more posvečat. Torej bi generalna državna tožilka morala tudi Hrastarjevo odrešit primera, ne pa da se pred Zalarjem zagovarja, kako je Hrastarjeva uživala njeno zaupanje, medtem ko je opravljala sama pol njenega dela … hehe … In Zalar je naravnost smešen, da v tem primeru izpostavlja Hrastarjevo zgolj kot žrtev Brezigarjeve, zaradi česar je uboga revica Hrastarjeva odstopila. Hej! A tako namerava on vodit reorganizacijo dela na tožilstvu?! Neobetavno.
Kar se prosvetljene diktature tiče, se strinjam in je skozi zgodovino več kot opazno, da se itak hrepeni po tem plaonovskem modelu absolutne vladavine modrecev. Samo ta detajl, kako pritegnit do modrece na oblast noben režim, niti demokracija ne uspe sproducirat … hehehe …
@Pris:
Ja, super, da se ogibaš filozofiranju, ki tukaj nima kaj iskat. Zato sem tudi sama komunicirala povse konkretno. je pa treba opredelit določene pojme in na primeru določit, kaj pomeni pritisk na primer in ali so določene besede in dejanja na primeru pomenile pristisk ali ne. Itd. Zelo konkretno.
Seveda bi bila odškodnina Vojnoviću po končanem postopku upravičeno verjetno zagarantirana. Ni pa nujno, da bi se postopek izvajal in sem skoraj prepričana, da se ne bi.
“Zato ne razumem, zakaj bi bilo sporno to, da je Policija kot “oškodovanec” na sugestijo ministrice umaknila predlog.”
Ministrica nima kaj sugerirat oškodovancu, še najmanj izvajat pritiske. Oškodovanec ima pravico oddat prijavo, četudi je nor in prijava odfukana. Če ministrica zganja pritisk na oškodovanca jo pa ta res lahko upravičeno celo toži! Problem v tem primeru je, ker policija niti ni bila samo v vlogi oškodovanca, ampak v dvojni vlogi. Tudi kot organ pregona. Glava sektorja je bil Šinkovec in on je ocenil, da bo podal predlog za kazenski pregon. Kolikor sem enako razumela pristojnosti Kresalove in Brezigarjeve, pri čemer so jima omejene v kontekstu sugeriranja, vtikanja itd., kar Kresalova za svojo funkcijo non-stop ponavlja in poudarja neodvisnost policije s tokrat odgovornim Gorškom na čelu, bi takrat lahko Šinkovcu absloutno izrazila strokovno mnenje, tudi podala predlog, kako bi bilo dobro, da ravna. Nikakor pa mu ne bi smela ukazovat in izvajat pritiskov, ki so bili očitni, saj se je celo hvalila z njimi (izjava, da se kaj takega pod njenim ministrovanjem zgodilo ne bo, je že neizpodbiten dokaz pristiska in sploh nam ni treba več vedet, kako je potekal dialog za kamerami, huje je že težko). Kar bi ministrica lahko storila, kakor razumem pravila igre, je, da bi dovolila Šinkovcu delovanje, kakor je sam presodil, vendar bi kasneje lahko sprožila dvom v profesionalnost Šinkovca itd. Skratka, posegla v njegov položaj v kontekstu kadra, ki ne dosega pričakovane stopnje usposobljenosti itd.
Podobno, kot sem zgoraj zapisala, vidim osebno problem Brezigarjeve, ker glede na predloženo o prezaposlenosti Hrastarjeve in interesa v drug obsežen primer, pri čemer je bilo sporno tudi njeno pravočasno (naloga za ustrezno delovanje po zakonski uredbi) reagiranje (v zvezi s fotografijo najprej), na kar jo je opozorila druga tožilka, Hrastarjeve ni razrešila s tega primera!!! Namesto razrešitve “pomagala” vodit primer. Zalar bi ji moral to očitat, ne pa da celo Hrastarjevo izrablja kot žrtev, ki je zaradi pritiskov Brezigarjeve odstopila s položaja. Na primer.
Tudi Kresalova bi lahko problematizirala kvečjemu Šinkovca kot kader kasneje, nikakor pa sugerirala in celo ukazovala, kako naj dela. O tem se lahko samo posvetuje, poda mnenje, predlog itd. Skratka … dejstvo je, da so te meje tanke. Kot sem rekla. Popolnoma se strinjam, da je bil primer absurden, ampak s formaliziranega vidika, ki ga ravno Kresalova najbolj ljubi, ga je pač srala. Vsi formalizirani vidiki so v interpretacijah lahko raztegljivi. Tudi primer Brezigarjeve, zato pa je tak šmorn. V njenem primeru, kar se tiče interpretacij vplivanja ali zgolj posvetovanja in prekljanja, kaj se je dogajalo mimo Hrastarjeve, čeprav tudi s policaji znotraj tožilstva itak lahko komunicira. Torej? V primeru Kresalove pa je sporna možna raztegljivost poimenovanja izvajanja pritiska ali zgolj nadzora, podajanja mnenja in predloga. Heh.
Fora s topom se mi sicer ne zdi primerljiva, ker gre za razporeditve financ. Ampak vseeno … Kresalova je v bistvu tudi v primeru topa poudarjala, da je o nakupu in kasnejšem nenakupu policija kot avtonomen resor odločala sama … hehehe … In da ko ga bodo potrebovali nujno, kar se bo vendarle v bodočnosti zgodilo, bodo sami podali predlog za nakup, tako da … Ja, Kresalova je v poudarjanju brezmejnosti avtonomnosti policije brezmejna.
Zadnjega odstavka pa preprosto ne razumem. Zakaj bi mešala afere Pikalo ali katere koli s čimer koli. Te razlike smo itak takrat, kjer si debatiral tudi ti, stokrat obdelali in jasno, da so mi jasne. Sporno in po mojem mnenju zakonsko slabo urejene (predvsem v smer popolnejše zaščite pred cenzuro in morda uvedbo drugovrstnih načinov za razreševanje tovrstnih kofliktov) zadeve v zvezi z literaturo se v komentarju opisovala z drugega aspekta, ki se po mojem mnenju zelo dotikajo problema v zvezi s primerom Vojnovićem in tudi drugih problemov, ki imajo enako korenino, ne glede na to, da se kasneje v detajlih razlikujejo. Skratka. Če imava na fotki dve osebi s podobnimi joški, imata pa različni barvi las in polemiziram o podobnosti jošk, ne pomeni, da se ne zavedam različnih barv las med njima. Skratka … ravno zato sem poudarjala, da se je policija v tem primeru znašla v dvojni vlogi in da je neprimerno gledat na zadevo samo z vidika odnosa ministrice do morebitnega oškodovanca. Če bi nek policaj na primer vložil civilno tožbo, ker se je počutil razžaljenega ali bi se celo prepoznal osebno, ne samo poklicno, prav tako ministrica ne bi smela pritiskat nanj. Ja, v tem primeru pa se je izvajal predlog za kazenski pregon v imenu oškodovanja policije nasploh kot državotvornega simbola. Razumem. In dvojna vloga je bila celo posredi. Še huje za ministrico v togotnem formalnem smislu, ki ga ima bojda sama najrajein jo tudi pri Brezigarjevi morebitna utemeljenost njenih namenov pri komunikaciji s policaji znotraj svojega resorja nič ne brigajo. Trdi, da so nepomembni.
Saj nič hudega, če tokrat ostaneva rahlo drugačnega mnenja.
@Vanja:
Priznam, čeprav podpišem komentar in verjamem, kar si izpovedala, da najprej nisem bila prepričana, če se nisi zmotila in napisala komentar pod napašen zapis … hehe … Ker mi ni bilo jasno, kako se to navezuje polj neposredno na obravnavan primer v mojem tekstu, ampak ja, mislim, da razumem. Replika na to, zakaj se novinarji med drugim tako zadržujejo pri lotevanje popadljivih veličin.
Te sile moči bi bilo treba absolutno uravnovesit, sicer so demokracije le sanje. Vsekakor. In kot sem zapisala še stokrat. prva poteza (poleg omejitve zgornje meje kopičenja bogastva posameznika) v to smer je zagotovo potegnit odvetnike s prostega trga. Pojma nimam, zakaj se pasejo tam. To je temelj spodkopavanja demokratičnosti pri uveljavljanju pravice do pravice.
Simona, komentar sem napisala kot repliko leiitu, ker je pisal o novinarski avtocenzuri. Prav ogotovo,da obstaja, vačsih tudi zaradi povsem “neskorumpiranih” razlogov.
Neverjetno Simona, kaj si sposobna narediti?!
Celo požreti svoje nekdanje trditve, celo privzeti moja stališča (kdo bi rekel?!). Vse to z edinim namenom, da očrniš uspešno žensko. Žensko, ki ji treba pisati blogov. Žensko, ki lahko izbira!!! Hvala bogu, da je vse dokumentirano – mislim tvoja nekdanja stališča ipd.
Tu moram biti tudi malo samovšečen. Kljub temu, da sem ob času dogodka marsikdaj nerazumljen, se na dolgi rok le izkaže, da sem imel prav.
Pa poglejmo tvoj odgovor meni.
Vse si prerekala. Po tvoje jaz nimam v ničemer prav. Tvoja stališča so pa 100% pravilna.
Hrabro stališče, ni kaj. Vanja ti bo seveda evforično ploskala, kako me sesipaš, za druge pa nisem prepričan. Počasi so tudi drugi začeli dvomiti v tvoj večni in 100 % brezprizivni prav. Najglasnejša si pa vsekakor. Tu ti nismo kos.
Ne bom še enkrat ponavljal svojih argumentov – k njim bi podal le še splošno oceno.
Mnenja sem, da Kresalova dela dobro. Da vodi ustrezno politiko (stranka), da uspešno prenavlja Policijo. Od njenih vsebinskih napak bi izpostavil ravno to z umikom ovadbe zoper Vojnovića. Njeni občutnejši zdrsi sodijo bolj na področju politike same. Tam je nedvomno šibkejša od Pahorja in od Janše. Pozabiti tudi ne smemo Janše in njegovega štaba za podtalno vojno. V tem je Janša najboljši. Kot je v strogi tajnosti zasnoval obrambo proti jugoslovanski vojski in kasneje, leta 1994 ustanavljal zasebno vohunsko službo (Njavro & co.), zdaj sistematično sesipa posamične koalicijske stranke. Lani je zaradi marginalij nevtraliziral na tem področju manj spretnega Golobiča, letos se je lotil Kresalke. Pahorja mu ne bo treba sesuti. Le-ta se bo sesul sam.
Indici z obvladovanjem Sove, ki se v zadnjem času ponujajo, kažejo na Janševo globoko vpletenost, ki pa za poznavalce sploh ni presenetljiva. (Drnovšek: Princ teme, Spomenka: Svet, kot zarota) Upoštevaj Simona, pri naslednjih tekstih, tudi to ozadje. Brutalnost in kontinuiranost napadov na Kresalovo, o čemer tudi sama pišeš, zagotovo ni slučajna.
Katarina Kresal se mi zdi po svoje precej zanimiva figura. Gre za inteligentno, razgledano in celo premožno žensko, ki je povrhu vsega še lepa. Pravi štof za ustvarjanje pravljice o princeski ljudskih src, ni kaj. Ampak…! Ko iščemo princa na belem konju ali vsaj viteza okrogle mize, ki bi galantno in dostojanstveno stal o njej, pa dobimo prav zanimiv feeling. Namreč, da nekje kvaka žaba. In potem, če potrpežljivo čakamo, se iz globine tolmuna pokaže ….khm khm …princ…
Pris je odlično napisal na svojem blogu. KK ne more skriti svojega ozadja. Velikokrat se sicer pojavi kot zaščitnica šibkejših manjšin, kar je pohvalno, vendar je njena resnična proveninca eklatantno očitna. Ve se, katerim krogom gospa pripada. Krogom, s polnimi žepi, ki na ustnicah nosijo besedo yes, na primer. In tu nastopi dihotomija.
Po eni strani je za KK odlično, da ima dobro finančno zaledje. Konec koncev, kdo sploh je Kresalova, če ne v nulo spedenana ženska, z elegantnimi cunjicami iz Milana, manikiranimi rokami in izbranimi modnimi dodatki? Si jo kdo predstavlja v opravi Brede Pečan? Ali celo Marie Pozsonec? 😉 Non, mes ami(e)s, ne gre v kontekst.
Brez odličnih denarnih izhodišč in elegantnega videza ne bi bilo obrazov leta, ne bi bilo razkošnih close upov čez celo stran in, bogami, ne bi bilo niti predsedniškega položaja. Torej, to je kul. Kje je potem žulj? Tragikomično: žulj je v teh istih stvareh oz. v njihovi drugačni interpretaciji. Bogataško urejena ženska je lahko paragon občudovanja. Seveda. Vendar tudi zavidanja, črtenja, sovraštva. Posebej, če ljudem predlaga, naj jedo potice namesto kruha. Ali če s pregrešno dragimi diamantnimi uhani, fehta za donacije. Še toliko bolj, če jo ljudje vidijo kot sponzorušo, ki se ni povzpela samo zaradi svojih sposobnosti, ampak (predvsem) zaradi svojih khm khm »sposobnosti«. Še toliko bolj, če živi v deželici pod Alpami, kjer večina ljudi še vedno sanja o egalitarizmu. Za Slovence namreč ni problem, če jedo samo star krompir. Glavno je, da ga otepajo tudi sosedovi! Katarina K ga pač ne. Ona je kaviar, jagode in šampanjec bejba. In ima svojega princa. Ki je lep, kot Krez. 😉
S takim imidžem dvigniti rejting katerikoli stranki v času gospodarske krize, je res podvig brez primere. Ni čudno, da popuščajo živci LDS-ovim veljakom, z njo na čelu. Zlasti, ker v ozadju visi tudi Damoklejev meč interpelacije. Tiste interpelacije, kjer se Kresalova ne bo mogla izogniti blatu in gnili zelenjavi. Čeprav ji neposredno dokazati najbrž ne bodo mogli nič. Čeprav je morda nedolžna. Morda. Ostala bo umazana oblekica in opackan obraz leta. V takih časih je ključno, da imaš že vnaprejšnje zagotovilo, da za tabo trdno stoji koalicija, mar ne?
V luči vsega tega grožnja LDS z odhodom iz koalicije morebiti niti ni bila samo blefiranje. Je pa vse skupaj izpadlo v stilu križanca med »najboljšimi« mehiškimi novelami in risanko. Kresalova v vlogi Esmeralde, ki jo kao vodi (s)lepa pravica, Brezigarjeva v vlogi Calimera (non e giustizia – to je krivica), Zalar kot nesimpatični, ampak zelo agresivni antijunak in Pahor kot predobri, prepošteni, prenaivni, prelahko dosegljivi »skoraj junak«, ki na koncu nikoli ne dobi punce hehehe.
Kaj je pravzaprav s temi pristojnostmi? Ali je vodja določene firme/ministrstva/oddelka/sektorja pristojen/a za odločanje v katerikoli zadevi, ki se tiče njegovih/njenih podrejenih. Po mojem mnenju je, sicer nima niti smisla govoriti o objektivni odgovornosti vodij. Če namreč vodja v konkretno ravnanje svojih podrejenih ne sme poseči oz. o tem izražati mnenja, kaj pravzaprav sploh lahko naredi?! Skrbi za svojo obleko in frizuro, morda? Se nastavlja na fotosešnih? Ne bi rekla. Vodja, še posebej vodja, ki ima ustrezna strokovna znanja MORA usmerjati svojo »ladjo«, svojo posadko. Sicer ni nikakršen vodja. Če je v kakšnem zakonu drugače napisano, je to kvečjemu zelo trapasto.
Seveda pa se pameten šef s svojimi podrejenimi pogovori na štiri oči. In to po hierarhiji od zgoraj navzdol. Sicer se konkretnemu neposredno podrejenemu po nepotrebnem jemlje avtoriteta. V tem je napaka Brezigarjeve, ki bi morala k sebi poklicati Zobec Hrastarjevo, ne pa nekega policista. Hrastarjevo bi morala poklicati na pogovor, ji predstaviti svoje pomisleke in poslušati kontra argumente. Potem pa šele dalje, če bi bilo to potrebno. Ampak ne… in tu seveda svojo iztočnico dobi Zalar. V dolini šentflorjanski pač radi peremo umazano perilo čim bolj na očeh javnosti in to počno v politični srenji vsi po vrsti – s Pahorjem na čelu. Posledično se moramo vsi ukvarjati s temi njihovimi pasjimi figami, še celo (že tako preobremenjeno) ustavno sodišče, ki naj zdaj dokončno presodi, če se je v okrogli sobi možno usesti v kot. Ma, to je res ena que koza, que krava država!
Odlično napisano! Hvala za razmišljanje.
@Vanja:
Aha. Internetni protokol, da pred komentarjem zapišeš, komu ga namenjaš, če se ne navezuje na avtorjev zapis (v tem primeru se tvoj ne nahaja niti pod komentarjem komentatorja, ki mu ga namenjaš), je super funkcionalen. Priporočam! Hehe … Ker komentarjev ne beremo v kosu, ampak ko se priklopimo in tudi ne vedno povsod vseh seveda. Ja, sem precej kontrolfrika, priznam.
@Rado:
“Neverjetno Simona, kaj si sposobna narediti?!”
To vprašanje bi si na tvojem mestu postavila raje sebi.
“Celo požreti svoje nekdanje trditve, celo privzeti moja stališča (kdo bi rekel?!).”
To je samo tvoja tablodno natolcevalska podlost najslabše vrste. Katere trditve neki naj bi požrla in kakšna tvoja stališča neki privzela?
“Vse to z edinim namenom, da očrniš uspešno žensko.”
Moje namene pojasnjujejo moja zapisana razmišljanja in argumenti, s čimer ti nikoli ne polezimiraš, zaradi česar je zlahka razbrat, da je tvoj edini namen samo prozorno poskušanje očrnitve mene. Kar pa po logiki stvari pove premnogo več o tebi, kot o meni.
“Žensko, ki ji treba pisati blogov. Žensko, ki lahko izbira!!!”
Nikomur na svetu ni treba pisat bloga, če noče. Tudi meni ne. Osebno z veseljem pišem na blog. Twitam, fejsbukam pa ne. Nekateri politiki pišejo blog (na primer Žiga Turk in nekateri na spletnih straneh strank), nekateri ne. Katarina Kresal formalno sicer ne piše bloga, ampak počne vse drugo po internetu. Twita, fejsbuka, piše svoje “resnice” na spletno stran stranke, odpira celo posebne svoje Kresnične spletne strani, kjer onemogoči komentiranje (za razliko od Golobiča, ki je po Ultri storil enako, a za to ceno vsaj prenašal komentarje). In vsega tega, sem prepričana, je mnenja, da ji je še kako treba glede na okoliščine. Osebno, priznam, s strani politikov najraje berem bloge, če že. Ker se v tem formatu internetne komunikacije še najbolj večplastno lahko razgali narava in smernice politika. Za razliko od fejsbukanj in spletnih strani z raznimi pop fotkami in slikcami. Vsak pač, ja, lahko v določenih okvirih izbira. Tudi Katarina Kresal.
Kaj naj bi torej hotel povedat?
“Hvala bogu, da je vse dokumentirano – mislim tvoja nekdanja stališča ipd.”
Ja, se strinjam. Hvala bogu. Kar na dan z dokumenti! Čemu jih ne serviraš, katere koli že? Komaj čakam!
“Tu moram biti tudi malo samovšečen. Kljub temu, da sem ob času dogodka marsikdaj nerazumljen, se na dolgi rok le izkaže, da sem imel prav.”
Bodi samovšečen še bolj, no, in se zasveti v vsej gloriji. Predstavi nam vendar, kaj neki si, ubožček nerazumljen, na dolgi rok imel prav. Kar se mene tiče si razumljen še preveč.
“Po tvoje jaz nimam v ničemer prav. Tvoja stališča so pa 100% pravilna. Vanja ti bo seveda evforično ploskala, kako me sesipaš, za druge pa nisem prepričan. Počasi so tudi drugi začeli dvomiti v tvoj večni in 100 % brezprizivni prav. Najglasnejša si pa vsekakor. Tu ti nismo kos.”
Tale izliv infantilno zavistnega (brez)uma s tvoje strani je že dolgo znan na blogosu. Za debato o kakršni koli vsebini pa je popolnoma nepomembno. To so pač zadeve, pri kakršnih lahko mogoče učinkovito pomaga psihiater, včasih tudi dober prijatelj ali sorodnik. Jaz v tvojem primeru nisem nič od naštetega. Mene sploh ne briga, kaj si kdor koli misli o procentih mojega prav, svojega ali franckinega prav. Te sodbe naj si pač ustvarja vsak sam in so njegove. Zanimajo me teme, o katerih pišem in argumentirana izmenjava opažanj, informacij in mnenj. Nisem se prijavila pa na nobeno tekmovanje za prisvajanje imet prav brez izbire sredstev in s tem povezanimi nabiranji točk, procentov ali suhih krhljev jabolk.
Tvoja nadaljnja splošna ocena z nekaj pozitivnih pridevnikov in seveda brez argumentov je občutenje in odnos do neke politične osebe in/ali stranke, do kakršnega imaš vso pravico. Problem je kvečjemu v tem, da ti očitno meniš, da naj nekateri ne bi imeli pravice gojit drugačen odnos in pri poskusih šikanacije ne izbiraš sredstev. Stvar je še hujša. Edini pojasnilo z nekaj navedenimi indici o stanju stvari, ki ga ponudiš v zagovor svoji simpatiji do LDS, je bruhanje po Janši. No, s tega stereotipnega vidika, ki ga neguješ, da je na levici pač okej vse in te ne zanimajo nobeni negatevni argumenti, kaj šele zgolj indici (kar te pri Janši popolnoma zadovolji), ker je pomembna samo vojna proti Janši, je pojasnjeno vse o tvojem enem ubogem stališču. Seveda je iz tolerančne sfere izvzet samo Pahor, ker je osumljen izdajalskega paktiranja z Janšo … hehe …
Naj te obvestim, da za tako stališče in percepcijo pri meni ubranega sogovornika našel ne boš nikoli in je v bistvu totalno brez veze, da se s svojimi podlimi, natolcevalskimi, primitivnimi vzgibi sploh oglašaš! Namreč tak pogled na stvar ocenjujem za primitivizem in vir zločinov nasploh. Od malih do večjih. V skrajnem primeru namreč je dejstvo, da ima točno takšen pogled vsak krvniški zločinec, ki ne glede na to, da se zaveda, da je nekomu storil nekaj podlega, zahrbtnega ali nasilnega, goji mnenje, da je to storil kot nujno zlo, nečemu pomembnejšemu na ljubo. To je zlo. In to v smislu kominiciranja tukaj in drugod na blogu počneš ti. Ščitiš negativne indice, argumente in dokaze tistih, s katerimi simpatiziraš, izpostavljaš vse negativne indice, argumente, kaj šele dokaze tistih, proti katerim se greš vojno in ne izbiraš sredstev podlosti v komunikaciji s komer koli, ki bi na stanje stvari skušal ohranit objektiven vpogled na vse strani. Le takšen vedno, ne glede na to, za kaj gre, prinaša koristi in pravico. Na tvoj infantilen način pa si lahko obedamo kvečjemu zamenjavo glav pri zločinevanjih. Meni je to, kdo me jebe v glavo vseeno. Moj smoter je dovolj jebanja v glavo! Na desni ali levi.
Zato, prosim, da nehaš z mano komunicirat, ker samo smetiš med zanimivimi komentarji drugih, argumenti o čemer koli te itak ne brigajo pri tvoji med dvema ognjema igrici za froce. Jaz na tvoj blog ne hodim in ne bom hodila, če boš pisaril pamflete Katarini Kresal na čast in Janezu Janši ali Pahorju v bruhanc. Ker mi dol visi za tak način pogledov na stvari, vključno z zbiranjem procentov, suhih sliv ali točk za kar koli že. Bodi vsaj v tem smislu korekten in me pusti na miru. Vem, da ne more bit lahko, ker te argumentirani in prepričljivi teksti o nečem, kar ti ni po volji, še ekstra spravljajo v zaskrbljenost in togoto. Ampak konec koncev lahko vsaj na tem izpitu enkrat za spremembo ne padeš. Jaz sem namreč dialog s tabo zaključila, ker niti smešno ni več.
@Luki:
Prosim, pa še kdaj, in hvala tebi za pozornost.
@Horizont:
“Katarina Kresal se mi zdi po svoje precej zanimiva figura. Gre za inteligentno, razgledano in celo premožno žensko, ki je povrhu vsega še lepa.”
No, to je edino s čimer se ne strinjam v tvojem komentarju. Je dovolj lepa in relativno premožna, pojma pa nimam, od kod neki so se razbobnale posebne oznake, da naj bi bila inteligentna in celo razgledana. No, razen iz tabloidnih skret papirskih revij. Ob tem pa naj bi se v tej kotlini razbobnalo, da Pahor ni inteligenten in bojda predstavlja slovensko barbiko. Pa kje živim? V Twin Peaksu? Pri nas očitno prodajajo drugačne barbike, kot jih poznam iz otroštva.
Inteligenca je raztegljiv pojem in z različnih aspektov pojmovan. KK je zagotovo dovolj inteligentna, da je ne bi mogli označit za zabito, zaostalo ali prfuknjeno. Nisem pa opazila nobenih presežkov, ampak prej obratno. Natrosila je obilo kozlarij. Včasih celo tako v presežku, da se ji je uspelo še sami zdrznit in v enem izmed soočenj izdavit, ojoj, kaj sem spet neumnega zinila. Okej. Nič hudega. Na začetku je bilo sploh hudo. Pa osebno nisem nikoli pritegnila norčevanju Janše, ko jo je zbadal, ker ni vedela nobenih relevantnih podatkov o državi. Brez veze. Da se zna napiflat določene datume in podatke, ki se ji jih do takrat ni zdelo vredno, nisem dvomila. Kot pravnica se je morala marsikaj napiflat, pa lahko tudi nekaj štofa za prešprican predmet v šoli nadomesti. Po potrebi. Da je disciplinirana, učljiva in pridna, sem prepričana. Ampak to zame nima zveze z oceno neke inteligence, ki bi jo bilo vredno posebej omenjat. Mene je naprimer že od začetka motilo, da sem v njenih govorih na soočenjih opazila, da kar naprej plonka oziroma se uči od drugih. Ponavljala je skoraj dobesedno izjave Pahorja, pri napadih na Janšo pa se je učila od Golobiča. Na primer. Kasneje, ko se je bolj udomačila in pridobila na samozavesti, pa je to v mojih očeh postala političarka serijskega serviranja in ponavljanja nekaj floskul. In vedno serviranih, kot da se jih je na pamet naučila ravno pred eno urico do konca. Nikoli nisem zasledila pameti v smislu kakršne koli fascinacije, da fura neko svojo mentaliteto, ki jo tudi razume, ker jo je sama ustvarjalno razvijala, in ne samo povzemala v kratkih obnovah bistva, in nikoli nisem opazila kakšnega zaznavanja širših koceptov, ki bi vodili v prepričljive ideje. Zame je ona oseba, ki ji najbolj pristoji nek ozek režim (magari, če je to kapitalističen priročnik za moderne kvazi osamosvojene gospodinje), kjer je vse jasno, kaj je treba znat na pamet in kako je temu treba pridno služit, če hočeš uspet. To pa zame ni omembe vredna inteligenca. Čeprav nekateri pač inteligenco umevajo tudi ali celo predvsem kot merjenje iznajdljivosti glede na dane okoliščine in s tem povezan preživetven uspeh, kakor se vidi na prvo žogo. S tega vidika pa je seveda lahko označeno za inteligentno tudi vsako donosno kurbanje. Vseh sort, pa do tiste v dobesednem prevodu seveda.
V določenih trenutkih se tudi zelo zaletavo blamira. zadnja komična fora se ji je zgodila z izjavo ob potovanju (med afero Baričevič), ko je odbluzila o čudovitih nemškh kolonijah, kjer je vse tako lepo urejeno in turizem božansko cveti. To ne samo, da je problem nerazgledanosti, ampak v bistvu drastičnega pomanjkanja za presojo, kdaj je bolje bit tiho in raje kaj vprašat. Skratka, zavedanja kdaj in česa preprosto ne veš. Kar ni nič hudega. Nihče na svetu ne ve vsega. Je pa razlika med ljudmi, ki so se toliko že izurili vsaj osnovno v ustvarjalnosti, da prepoznajo, kdaj so bosi in se ob pravem trenutku pozanimajo, so raje tiho in prisluhnejo ali preprosto vprašajo. S tem primerom in podobnimi je meni KK pokazala pač, da posledično tudi stanje duha šepa. Mene pač ne more fascinirat Dubaj samo zato, ker je Dubaj. Njo z lahkoto. Kot pridno vzgojeno dekle v kapitalistični šoli za telebane. To pomeni, da velikokrat ne gre za neko aroganco ali celo hudobijo, flegmatičnost in podobno. Nasprotno. Mislim, da gre preprosto za nevednost. Za filozofski debakl, če hočeš. Zato se mi tudi ne zdi, da gre za zlobno princesko, ko stoji s skodelico v roki in fehta denar za obubožano deklico, medtem ko se na njej svetijo diamanti. Ne, mislim, da gre za piflarski sindrom, pri čemer pač človek ve samo to, da se tako dela, če hočeš bit popstar. Tako delajo pač tudi drugi. In povedali so ji, da bi lahko bila popstar, saj za to ni treba bit posebej pameten, in da bi ji to lahko koristilo kot političarki. Ko na drugi strani paradoksalno v svojem resorju zniža plače najniže plačanim delavcem, spet to počne zato, ker se tako po podjetjih pač dela in zraven kvaka, da je treba bit racionalen in varčen, da bi podjetje uspelo. Tega je pač vajena poslušat. Ni pa tako inteligentna, da bi znala vsaj dva konca skupaj povezat in doumet, da je morda znižala plačo materi ravno tiste deklice, zaradi katere je druge fehtala za denar. Če bi ji v faco kdo povedal nekaj pametnih o teh zadevah, mislim, da bi ji lahko postalo celo nerodno, ampak ona se s takimi pač ne druži, ki bi tako govorili in mislili … hehe … Je pa pridna in učljiva, nauči se, kar ima na razpolago in se pričakuje od nje. Nisem pa opazila nobene presežne inteligenčne sile, ki bi izpričevala posebej omembe vredno inteligenco, kaj šele razgledanost. Je že res, da se v našem parlamentu znajdejo tudi popolni lipeti, razni Zamerniki, Grimsi in podobno. Celo zelo verjetni mentalni kriminalni preprosteži z zadnje vasi. Jap. Ampak! Da živim v deželi, kjer bi veljala barbika za inteligentno in razgledano, medtem pa bi mediji prav barbikasto izumljali barbiko, kjer je ni niti za eno sramno kocino (ampak so lahko sporne povsem druge zadeve), je pa malo preveč.
Meni v bistvu KK nikoli ni bila zanimiva figura, ampak jako znan model z raznih razprodaj. Takih sem veliko srečala okrog nekih Platana barov, pa iz rožnih dolin in podobno … hehe … In seveda na tone se jih vali po raznih estradnih scenah s podobnimi zgodovinami in taktikami iznajdljivosti in inteligence. V bistvu sem čakala dolgo časa, da bi uzrla kakšno zanimivost, ki bi vsaj malo upravičila ta naskok od nikoder na čelo stranke. Pa nič. Še bolj me je nerviralo, ker mi je jasno, da Školč vendarle ni idiot. Ima pa res verjetno eno napako, ki lahko izpade mnogo hujša, kot se zdi … da se non stop trudi bit še dober biznismen. Pač nismo vsi za vse, no. In neverjetno je, kako ljudi velikokrat boli najbolj tisto v smislu samodokazovanja, kjer ponavadi itak zajebejo.
Sicer je pa meni osebno najbolj zanimiv politik definitivno Pahor. Da ne bo nesporazuma … zanimiv v smislu obilice možnega, tudi kontradiktornega materiala, da bi si človek upal zelo samozavestno podajat neko kompletno sodbo o njem z več aspektov. Model osebnosti in politika, pri katerem se najbolj zajebeš, če simplificiraš opazke, hkrati te pa kar naprej spodbuja ravno k temu, da bi lahko simplificiral. Tako pri naklonjenih ali nenaklonjenih sodbah.
Ob izpeljavi in vsem ostalem, kar si zapisala, sem se pa zelo nazabavala. Duhovito. In se strinjam z ugotovitvami o scenariju, ja. Spet ena komentatorka, ob kakršni mi je žal, da ne piše bloga. Bi brez dvoma sledila. In ob kakršni pomislim, kdo, zaboga, je to … hehe … Priznam!
@Simona
Haha, pa ravno prvi stavek se ti je tako zataknil v grlu! Čeprav je šlo v tem primeru v prvi vrsti za retorično figuro, preko katere sem potem lažje izpeljala »princeska ljudskih src sreča žabjega kralja (ups princa)« pravljico. Lahko bi napisala tudi takole: »…ne gre za neinteligentno, nerazgledano ali celo nepremožno žensko…« Na ta način bi se marsikomu morda zdelo manj moteče hehe. Ampak sem se raje odločila za afirmativno trditev. Zaradi kontrasta. Poleg tega me je še razveselila tvoja obširna analiza v odgovoru, tako da sem povsem zadovoljna s svojo izbiro hahaha
Kaj si sicer na splošno mislim o inteligenci Kresalove? Mislim, da je povsem spodobno inteligentna ženska. Seveda pa brez posebnih dosežkov, kaj šele presežkov! Dokaj dobro se odreže pri vnaprej pripravljenih govorih, kjer solidno nastopi (odvetniška praksa morda?). Včasih si ob tem privošči tudi izlet v smer kakšnega citata Luthra, Arendtove ali na primer stare ljudske modrosti hehe… In ker tuje misli najglasneje odmevajo v praznih glavah, ji uspe z njimi celo dobro zažgat! Tukaj je odlično skužila splošno mentaliteto »lepe kurje naše«.
Drugače se pa v glavnem strinjam s tvojim komentarjem. Kresalova zna včasih ustreliti prav kapitalnega kozla! Zna biti, da se ji to zgodi preprosto zato, ker je v precejšnji meri izgubila stik z realnostjo. Ne vidi več vzroka in posledic. Po eni strani se bori za izbrisane, ker so boščki, brezpravni itd. Zagovarja pravno državo. Dobro. Po drugi strani pa prav vehementno zavrača možnost odškodnin, kar je v luči storjenih krivic in povzročenih travm (njeno izvajanje), že precej manj razumljivo. Nekonsistentno. Vsaj zame. Pa ne da bi se zavzemala za eno ali drugo stran. Kot je tudi slabo razumljivo nasprotovanje obvezni udeleženosti delavcev na dobičku in po drugi strani ganljivi fotosešni na raznih dobrodelnih prireditvah. Vse kaže, da se bo veliko lastnikov po načelih liberalizma prostovoljno odločilo za delitev dobička. Najbrž jih bo toliko, da bo dobrodelnost postala nepotrebna hehe. Bejž, bejž, Katarinca…
Res. Težko je dosledno živeti in delovati, če si konzervativno-liberalna, zadržano-radikalna, levo-desne bolj smeri…. 😉
KK bi bila najbrž res rada popstar. In za popstar ni predpogoj inteligenca, niti kakšni posebni dosežki. Dobro si povedala. Na misel mi pride princesa Diana in nek komentar v zvezi z njo. Gre pa nekako takole: »Po čem je bila slavna? Ja, po tem, da je bila slavna! In po čem je slovela? Ja no, po tem, da je slovela, oštja!!!«
Za Kresalovo in marsikaterega slovenskega (političnega) estradnika bi se dalo reči nekaj podobnega. Ni važno, če ima ali nima kaj pametnega za povedati – samo, da nastopa. Pa čeprav v zadnjem reality showu, posnetem v zadnji špelunki. Nič čudnega. Povsem v skladu z dejstvom, da je v Sloveniji pač najpomembnejše koga POznaš, ne pa npr. kaj znaš. Takle mamo 😉
Lepo bodi še naprej, Simona. Jaz že dolgo časa berem tvoj blog in vedno me spravi k razmišljanju. Kar je zelo dobro. Priznam! 🙂
Napisala si, da se LDS počasi razkraja. Popravek: razkraja se celotna država, saj še nikoli ni bilo stanje duha na tako nizki ravni. Dobro jutro, ljudje so se večinoma prebudili in po skoraj 20 let samostojnosti ugotovili, da nas vsa ta leta vodijo in vlečejo za nos nesposobni, arogantni in v svoje osebne koristi usmerjeni politikanti. In lepi Pahor: namesto, da bi udaril po mizi in pokazal vrata tej strančici, se gre ponižat, blamirat in pogoltne vse, kar mu servirajo.
In tako naša dildokracija z dildolinami gre naprej. Kam? Seveda, dildoline bodo s svojimi denarci končale na kakđnem rajskem otoku, večina ostalih pa…
@Horizont:
Se strinjam s tabo, da je prav stripovsko komično, da se mi je ravno tisti stavek tako zataknil v grlu. Sigurno predvidljivo v mojem primeru … hehe … Ampak vseeno nisem mogla spustit priložnosti, da se malo razpišem na to pobudo, ker ta definicija, ki je bila v tvojem primeru uporabljena kot retorična figura, dejansko je krožila preko KK medijskega piarovanja in se je marsikoga kar prijela. Že res, da je šlo večinoma za ljudi, ki več časa posvečajo določenim čenča revijam, skozi katere se je KK proslavila, pa vendar … je že preveč.
Kar si nadalje omenjala … govor (ki se nanaša predvsem na tisti neupravičeno tako zelo proslavljen ob izbrisanih) in nekonsistentnosti okrog izbrisanih, se popolnoma strinjam. O tem sem že pisala. Še huje. V bistvu je na tak način podprt samo tisti spekter izbrisanih, ki si upajo tvegat izgubo in s tem odvetniške plus sodne stroške. To pa predvsem niso tisti, ki bi bili najbolj osebno oškodovani, ampak bi šlo prej za veselje kakšnih odvetnikov, da še malo nafilajo žepe. Kar ravno KK verjetno ne moti zelo. Če bi bila konsistentna, bi zagovarjala odškodnine in določanje po stopnji škode. Tudi to, na kar se je izgovarjala, da razdelitev odločb ni povezano s tožbami, ki so bole možne že prej, ni natančno. Seveda podelitev odločb šteje kot priznanje države o nesutreznem delovanju (kar je tudi prav) in seveda tudi to šteje kot prednost pri vlaganju tožb. Vendar kdo si jih lahko privošči od omenjenih? In ravno ta zadeva je naprimer pri piarovanju pri ciljni publiki, ki jo je izglasovalaza Slovenko leta igrala glavno vlogo. Kolikor sem sledila odzivom, nazadnje na primer v pisma bralcev priloge One, te podpornice izpostavljajo samo izbrisane v primeru KK kot faktor hvalospevov, kot da o ničemer drugem pojma nimajo, pa še to ni tako popolno v hvalevrednosti. Kdo vse sodeluje pri pisanju govorov ob takovrstnih priložnostih, pa itak nima smisla špekulirat. Jaz jih ne jemljem v kontekstu osebne izkaznice politikov. Mi imamo možnost, da bi si ustvarjali sliko, ki bi bila čim bolj blizu realnosti, pač samo pozorno opazovat vse, kar lahko. Na to me je še posebej opozoril ravno Pahor, ko se je na neki pomembni proslavi univerze, malo po nastopu na funkcijo, javno opravičil akademski publiki, ker mu zaradi časovne stiske ni uspelo pripravit govora in je imel na razpolago samo od Golobiča spisanega, za katerega pa je bil mnenja, da bi se preveč poznalo, da ga ni pripravil sam … hahaha … Zato je sklenil, je nadaljeval, da bo pač raje povedal po svoje, brez zapisanega teksta. Neverjetno, skratka.
In ne bi se mogla bolj strinjat z “vicem”, ki si ga servirala v zvezi s princeso Diano. Jp. So skupne komponente, ja. Populizem je postal del družbene sfere, ki se mu sploh ni dobro več upirat, ampak je veliko bolj pomembno pogruntat, kako funkcionira in razločevat pozitivnejše od negativnejših verzij uporabe in vpliva. Na to temo tudi planiram en zapis v prihodnje. Se mi zdi, da se veliko in preveč posplošuje pri nas v zvezi s tem vprašanjem in opazkami, zaradi česar je pa vse samo še slabše.
Enako. Tudi ti bodi dobro, se beremo!
@AndrejM:
No, moje mnenje je, da je stanje duha na vsaj tako nizki ravni že bilo in da je sodu izbito dno že počilo kar precej let nazaj. Od časa pod prejšnjo vlado in zdaj še pod trenutno pa precej bolj butajo na površje različice simptomov, posledic duhovnega pogrebovanja. Kar se občuti kot grozno, seveda, pozitivna plat medalje pa je, da vsaj buta na površje kot nekaj, kar lahko evidentno brez dvomov opazimo. Izgovore in pravljice si je nekaj težje izmišljevat kot je bilo to enostavno nekdaj.
Kar se Pahorjevega delovanja tiče … Žal se v politiki brez vklopljenega smisla za diplomacijo morebitnim dobrim namenom navkljub ne preživi dolgo. Zato je pač treba bit previden pri sodbah, kako je v določenih trenutkih in kontekstih najbolje delovat. Pahor lahko pri afektiranih potezah enako zaserje, kot če potez sploh ne izvaja. Osebno sicer sem mnenja, kar sem v enem izmed prejšnjih zapisov o Pahorjevih “polomljenih rebrih”, ki jih lomijo predvsem ti “dobro prijatelji” v koaliciji, da bi bilo najbolje, če se LDS že enkrat spoka s scene, ker so pač skrenili preveč in si samo še podaljšujejo muke. Vendar pa v tem primeru dojemam Pahorjevo potezo kot optimalen dosežek. V ključni zadevi pač ni popustil. Lahko bi bilo pa zelo slabo, če bi kakor koli neposredno brez res prepričljivo močnega orožja v rokah udaril po LDS. Z oslabljeno koalicijo v parlamentu bi odprl hudo vojno fronto, pri čemer bi lahko še težje fural vodenje take vlade. LDS namreč zagotovo ne bi počivala z maščevalnimi akcijami … hehe … Pahor pa tudi verjetno ve, da v situaciji, ko ne bi zmogel niti upat več na boljšo prihodnost te vlade in svoje stranke konec koncev, bo tudi Janša s svojimi podporniki kvečjemu počil šampanjec in nazdravil ob njegovem pogrebu, ne pa pošiljal vabila k veliki koaliciji … hehe … Čemu neki?
Tako da … Njegova poteza se mi zdi glede na dano situacijo razumna in logična. Bomo videli kako se bodo pota scenarija in s tem povezane diplomatske poteze odvijale naprej. Filma pač še ni konec.
Odlično napisano, nekje se mi je izgubilo dejstvo o Mirkotovi krivi ovadbi, sicer pa je najbrž res, da o tem nihče ne upa pisati kaj dosti.
Iz nekaterih komentarjev tukaj pa je razvidno, da nekateri verniki iz LDS sekte (in celo izven) še vedno verjamejo v dogmo o Katarinini nedolžnosti, čeprav vemo, s kom se druži…če bo šlo tako naprej, se ji kaj kmalu lahko zgodi še vnebovzetje.
Začuda pa še nikjer nisem zasledil te teorije, da je KK prišla na čelo LDS predvsem zato, da osvobodi zaplenjene bulmastife? Tema seveda nikakor ne sme biti, kaj se je dogajalo v garaži, temveč to, kar se je dogajalo pred tistim.
@zirosi:
Glede na Franklovo izjavo, da Senica pač vlaga tožbe za vsako figo, Finance naj bi bile založene za okrog deset, in da ima sklenjen celo dogovor z enim časopisom (baje naj bi šlo za Delo), da se ga ne lotevajo, so novinarji po precej obubožanih cajtngih verjetno res precej uspešno demotivirani.
Tudi jaz nisem še nikjer zasledila teorije, da naj bi KK prišla na čelo, da osvobodi zaplenjene bulmastife.
a propos politikanstvo: ali kdo med bralci tega bloga dodobora razume slovenski volilni sistem?
Kolikor razumem je težko razumljiv (ne samo meni, tudi strokovnjakom), dokaj zavajajoč, ker ljudje misleč, da volijo osebo v bistvu dajejo svoj glas stranki in jasno in razumljivo s strani strank izkoriščan v smislu tega, da se volilna strategija, postavljanje kandidatov po okrajih itd. izvaja tako v skladu z optimalno matematiko končnega volilnega rezultata, ne pa z željami volilcev glede kandidatov osebni ali zastopanosti nekega volilnega okraja.
Druga stvar so večne kolobocije s koalicijami, anomalije, kjer stranka z morda 4% volilnega telesa nadzoruje dve ključni ministrstvi, in kjer se mora vlada namesto, da bi vodila oz. vladala ves čas ukvarjati sama s seboj, z usklajevanjem interesov koalicijskih partnerjev in ob obilici donosnih delovnih mest v upravah, nadzornih svetih in v celi plejadi vladnih uradov je morda celo glavna aktivnost vlade očitno stalno iskanje kompromisov in razporejanje volilnega plena, ki je jasno povezan tudi s financiranjem naslednjih volitev, tako da je interes končno že prodati državne deleže mininalen, vloga KAS-a pa prejkone okrasna.
Ali ne bi bilo torej bolje imeti večinskega volilnega sistema, ki bi bolj pošteno odražal voljo volilcev, predvsem pa bi profiliral dve veliki, močni politični stranki, ki bi pač bolj ali manj izmenjaje dejansko lahko vodile državo v skladu s svojimi programom in zmožnostmi, namesto večnih intrakoalicijskih trenj.
Zdrava pamet bi nam dejala, da je večinski sistem najbolj v interesu ravno SDju in SDSu, če že t.i. velike koalicije nočeta, ker bosta sicer pred naslednjimi volitvami obe stranki soočeni z nujnostjo sklepanja faustovskih predvolilnih zavezništev tipa Janša – Jelinčič na eni in Pahor – Kresal – Golobič na drugi, volilci pa z izbiro, kjer tokrat ne bo več možno voliti manjše zlo, ker nam bo tako eno kot drugo nesprejemljivo zaradi koalicijskih partnerjev, ne strank samih.
Morda je tudi ta shizofrena situacija delni vzrok padca SD-ja po zadnjih raziskavah javnega mnenja. Volilci Pahorja instinktivno kaznujejo za slabo družbo v kateri je in tzv. nezmožnost udarjanja po mizi.
Mimogrede, če je argument za proporcionalni sistem to, da bolje zastopa interese manjših skupin kot npr. upokojenci, je kontra argument, da bi večinski sistem onemogočil politični vpliv tzv. mrež, torej neformalnih in nedemokratičnih centrov moči, kar je gotovo večja prioriteta.
popravek; večinski sistem jasno ne more onemogočiti delovanja in političnega vpliva neformalnih centrov moči, prisilil pa bi jih v “normalno” in ipak bolj transparentno delovanje prek klasičnega lobiranja.
Hmm, a se kdo tega sploh spomni? l. 2000 smo že imeli referendum o večinskem sistemu. Zanj je glasovalo 260.000, proti 152.000, vendar je šla na volišča manj kot tretjina volilcev in odprla se je, jasno, vroča pravoznanstvena debata ali to pomeni, da je referendum uspel ali ne. Na koncu je, jasno, odločal svet modrecev in Ustavno sodišče je presodilo, da je referendum uspel!
Na žalost so odločitev Ustavnega sodišča minirali veliki legalisti tipa LDS, SMS, ZLDS, presenetljivo pa tudi del poslancev SLS+SKD pod vodstvom Franca Zagožna. Svoje so dodali še mediji. Za takratnega predsednika vlade Bajuka je bil to velik osebni poraz, izstopil je iz stranke, ki ga je postavila za premierja in ustanovil NSi.
Kako kratek je pravzaprav naš zgodovinski spomin. Imeli smo referendum o ključnem mehanizmu demokracije, volilnem sistemu, pa se ga še spomnimo ne, kako nizka je bila takrat udeležba pa zgovorno priča o tem koliko ljudje sploh razumemo radikalno razliko med obema volilnima sistema in o moči medijev, ki družbeno realnost kreirajo.
V proporcionalnem sistemu kakršen je sedaj, se zdi torej za desnico najbolj strateško smotrno (kot sem tu nekoč prej že “predlagal”), da Virant ustanovi svojo stranko, paralelo Zaresu, ki bi pobrala tisti del glasov, ki so proti “levici”, a težko prebavijo Janšo.
Kar se mene tiče karkoli, samo ne Jelinčiča, ampak prav tako ne še enkrat Kresalove in Golobiča.