DRŽAVA SE VESELI DENARCEV OB POHODIH POPADLJIVIH PSOV
Še preden je začela odmevat “polemika” o nevarnih psih in s tem povezano nujnostjo spremembe obravnave problema ob razplamteli aferi Baričevičevih psov, smo se gledalci in poslušalci lahko sladkali s hororjem ob prispevkih o krvoločnih psih, ki koljejo drobnico in divjad. Že pridige po srhljivi zgodbi, v kateri je na koncu izgubil življenje lastnik popadljivih bulmastifov, so bile milo rečeno nebulotične. Iz vrst politike smo poslušali predvsem prvožogaške otročje monologe o pomembnosti kracanja evidenc domnevno nevarnih psov, kar naj bi pomenilo preventivni ukrep. Vse, samo da bi kdo v tej deželi kaj koristnejšega počel od birokratskega tipkanja v tri krasne in zlaganja fasciklov, ne, to pa ne. Po mestu se še vedno sprehajajo veliki psi in niso na vrvici. Nihče se ne boji, da bi bil morda celo oglobljen! Nič čudnega. Denarne kazni namreč država deli tistim, ki ubijajo. Ja, ubijajo pravzaprav lastniki psov. In glede na takšen vrednotni sistem, bi bilo res nezaslišano predpisovat denarne kazni, ki sploh niso dosti nižje od kazni za ubijanje, samo zato, ker lastnik dovoli, da se pes, lahko tudi nešolan, saj šolanje ni obvezno, prosto sprehaja naokrog. Velja za mesta in vasi!!!
Mentalitetni idiotizem, ki niti v srednji vek ne sodi, se itak začne že v nešteto slišanem stavku o ukrepanjih v primerih, ko pes napade človeka. In poudarjanju, da se psu mora odredit evtanazijo, v kolikor napade človeka. Odkar sta kinologa Rajko Rotner in Alenka Černe pristala v disciplinskem postopku, ker sta enemu izmed psov, ki je že napadel človeka, podelila vzrejno dovoljenje, da se je enostavneje uporabilo pravni sistem za vrnitev živali lastniku, vemo, da obstajajo bariere za lastnike, ki se sprehajajo naokrog z živim orožjem. Ampak samo takrat, ko je že napaden človek. Človek, človek in še enkrat človek! Povsem sprejemljivo pa je očitno, v kolikor pes napade in celo raztrga drugo žival. Tudi omenjena kretenoidna mentaliteta se je izkazovala preko primera Baričevičevih bulmastifov. Pri dodelitvi vzrejnega dovoljenja Atosu se je kar naprej po medijih poročalo, da ga ne bi smel dobit, ker po pravilniku kinološke zveze vzrejno dovoljenje ne more pridobit pes, ki je že sodeloval v napadu na človeka. A ti bulmastifi so že prej napadali druge pse, pri čemer je vedno v nevarnosti tudi lastnik, kar je bilo v enem primeru napada na psičko, ki je preživela, a jo je seveda rešil njen vodnik, več kot evidentno. Za butalce, ki potrebujejo še slikovno predstavo v buči, da bi kaj osnovno logičnega doumeli, je potrebna še demonstracija takovrstnega dogajanja. Ob tem pa še niti ne pridemo do spoznanja, da je žival, ki enkrat okusi superioren občutek uspešno izvedenega gonsko vodenega napada, kaj šele uboja, ne da bi šlo zgolj za obrambo pred nasiljem, za vedno zaznamovana in nevarna tudi ljudem. Za psa, ki je svojevoljno nekontrolirano že napadel ali ubil drugo žival, je nemogoče trdit, da ne bo toliko lažje kaj podobnega storil še drugič in da ne bo nikoli razširil polja ciljnih tarč po potrebah okoliščin ali trenutnih vzgibov tudi na človeka. Še najraje na otroka, ker je že na pogled bolj obvladljiv, še posebej če žival razigrano nervira. Vendar je še bolj pomembno, da človeku, ki je že kdaj ravnal z živaljo tako, da je postala nevarna, nikoli več ni mogoče zaupat, da bi bil sposoben drugačnega ravnanja. In zakaj bi mu sploh zaupali? Zakaj, zaboga, bi tvegali? Če ne pristajamo na tveganje, da bi bila pravica do rokovanja z orožjem povsem enostavno pridobljena vsakomur, povsem enako ni logično, da ima pravico do velikega psa prav vsak, celo ne glede na omadeževano preteklost, ki si ga pač nabavi. Neustrezen lastnik psa si lahko kadar koli nabavi novega, da ga bo zlorabljal ali da bo iz njega ustvaril ubijalca. V deželah kretenčkovih vlada raj za kretenčkove.
Vedno znova slišimo, kako država vrednoti ubijanje s strani psov, ki so žrtve nevarnih lastnikov. Nevarneža, ki mu je dovoljeno posedovanja živega orožja, zgolj oglobijo! Joj, kako lepo, čim več takšnih si želimo, da bo država dobila še nekaj denarčkov takole postrani. Za ostalo se vsem fučka. Neverjetno je, da oseba v primeru neustreznega ravnanja s psom ali posledično neustreznega obnašanja psa, ne izgubi pravice do posedovanja. Kot je normalno, da mora izgubit pravico do posedovanja orožja vsak, ki je prepoznano nevaren pri rokovanju z njim. Po mojem mnenju bi si takšna nevarna oseba morala prislužit za svoje skrajno ogrožajoče obnašanje pripor, z obveznim in kvalitetnim prevzgojnim programom. Če že pripora ne, pa bi bil definitivno obvezen prevzgojni program, ki seveda ne pomeni škodljivega in hinavskega idiotovanje okrog opravljanja družbenokoristnih del, s čimer žalijo ljudi, ki takšna dela opravljajo s srcem in v častne namene. Družbenokoristna dela niso kazen!!! Moralno pravico do opravljanja družbeno koristnega dela ima človek šele v primeru, če je ali postane častna in primerno učlovečena osebnost. Še en mentaliteni idiotizem, ki se ga vceplja ljudem, češ, kako pozitiven prevzgojni ukrep naj bi to bil, zgolj iz razloga, da se raznih kriminalcev takšnih in drugačnih vrst, zgodbe v vzrokih in posledicah so zelo različne, na hitro otresejo in spet ni treba nikomur nič delat, se z ljudmi na daljnoročno koristen način ukvarjat na primer. Enako se tudi z omenjeno problematiko ne ljubi nikomur nič ukvarjat, še manj namenjat finančna sredstva. Nevarni niso namreč samo na kilometer prepoznavni psihopati ali idioti, ki si še posebej radi nabavijo velike pse s čim bolj strašljivo reputacijo, ampak tudi nezavedno neodgovorni. Razni mlajši ali starejši smrkavci in smrklje, ponavadi ekstremni zagovorniki brezmejne svobode, kar je itak ponavadi krinka za nesposobnost samokontrole, ki tudi svojemu po naravi dobrohotnemu kužku puščajo, da se po svoje pase skozi življenje, z njimi včasih poklepetajo kdaj pa kdaj, jih prepustijo še otrokom, da jih peljejo na sprehod, manjši od kosmatinca, in nekega dne se kužku kar tako iz razigranosti ali potrtosti nad brezmejno aroganco svojih človeških vodij krdela, strga, kar je seveda, neverjetno, prvič. Če bi morali takšni primerki lunatikov obvezno v pasjo šolo, jo tudi financirat in opravljat drugovrstne preizkuse usposobljenosti, bi si hitro premislili in si raje nabavili hrčka.
Mediji sicer dokaj pridno poročajo o pasjih klavskih pohodih. Tudi nazadnje, ko je spet nastradala drobnica in kar pet srn. Ampak na kakšen način. Dvomim, da si naše novinarstvo zasluži sinonim četrta veja oblasti. Ker so brez koristnega komentarja. Nasploh. Komentirat kar koli si sploh ne upajo ali pa ne znajo, kar prevečkrat ugotovimo, kadar se le spravijo. Izjeme potrjujejo pravilo. V zadnjem primeru o krvoločni pasji akciji smo sicer izvedeli, da zakon lovcem ne dopušča odstrel popadljivega psa. Okej. Morda bi bilo bolje, da bi z jasnimi varovalkami, ki bi določili ustrezen primer, v kakršnem bi lovec lahko posredoval, popravili ta zakon. Pa vendar to ni ključna rešitev problema. Oh, da bi le vse postrelili, in rešen bo svet. V prispevku na koncu samo izvemo, da lastnike psov še iščejo in jih bodo oglobili. Ali ne bi bil dobrodošel kakšen komentar na ta debakl? Bodo psi ostali pri lastnikih? Si takšen lastnik lahko kadar koli omisli novega psa, tudi če bi ga država ali lovec z blagodejnejšim zakonom usmrtil? In kakšna kazen neki sploh je zgolj denarna? Več denarja zapraviš, v kolikor za psa ustrezno skrbiš, vključno s šolanjem. Plačat kazen je milost. Milost za tiste, ki bi jim celo ugajalo, da imajo pse, ki morda grenijo življenje sosedom s pobijanjem njihove drobnice. Država je perverzna in neokusna, da take dogodke zlorablja samo za polnjenje državne denarnice. Fuj! In ne samo na tem primeru.
DRŽAVA SE VESELI DENARCEV OD ZGANJANJA NASILJA V DRUŽINI
Podobna zgodba se odvija tudi v zafrkavanju ljudi v glavo ob primerih nasilja v družini. Velikokrat smo se imeli priložnost tudi preko poročanja medijev seznanit s kakšno izmed krutih družinskih zgodb, ki se je končala z opombo, da so na primer nasilnega moža, spet, oglobili. Pred kratkim me je na takšno situacijo zgroženo opozorila še prijateljica. V neki družini možu strgalo, seveda je bil tudi pijan, in žena je poklicala policijo. Mož je baje fasal za kaljenje javnega reda in miru približno 600 evrov kazni, iz hiše ga pa niso hoteli odpeljat. Niti na streznitev. Za nekoristnost so torej legalno izropali družino za ne najslabšo plačo. Če je družina eksistenčno kolikor toliko dobro stoječa in gre za izjemen primer prepira, še preboli predrago zajebancijo s strani organov pregona. Ampak predstavljajmo si situacijo veliko primerov družin, kjer nasilnemu vzdušju botruje tudi revščina in tudi s tem povezani psihično ekstremni izbruhi. Predstavljamo si, da je v precejšnjem številu družin, ki živijo v takšnih razmerah, prisotna tudi brezposelnost vsaj enega od partnerjev. Pogosteje ostaja doma verjetno ženska in se posveča gospodinjstvu, materinstvu. Predstavljajmo si, da se nasilje s strani moža in očeta dogaja pogosto, a je tudi ločitev zaradi eksistenčno slabe situacije matere in otrok precej težje izvedljiva. Poleg dejstva, da vzdržujemo še požvinjeno mentalitetno svinjarijo, zaradi česar je žrtev nasilja ob odločitvi, da prekine škodljiv način življenja, prisiljena pobegnit v materinski dom. Ni kaznovan nasilnež, ampak žrtev! In ob vsem tem naša država za razgrajanje nasilnih družinskih članov predpiše globo oziroma si zgolj perverzno nafila žep. Družina na primer že itak komaj napraska denar za hrano. Zdaj pa je seveda mati kriva, ker je poklicala policijo, zaradi česar so vsi kaznovani, ob še kako dragocen denar. Če so finance v rokah nasilneža, bodo pač otroci prikrajšani za malico ali kakšne druge nujne potrebščine. Kakšno je sporočilo države? To je sporočilo materam in ženam, naj ne kličejo na pomoč organov pregona, ker bodo kaznovane z otroci vred, saj jim bodo samo pobrali nekaj denarja. Ogabno! In neverjetno se zdi, da se kaj takega v imenu pravne države dopušča. Neverjetno se tudi zdi, da mediji nikoli niso sprožili kakšnega omembe vrednega haloja na to tematiko.
LAŽNIVA IN HINAVSKA KVAZIFILOZOFIJA O POZITIVNIH UČINKIH DENARNIH KAZNI
Nihče pri zdravi pameti ne verjame, da bi imele denarne kazni kakršen koli omembe vreden trajen in kompleksen pozitiven učinek, če odštejemo, da je v določenih primerih celo izredno negativen. V primerih, ko gre za legalno ropanje za vsak drek že itak obubožanih, saj se višina denarnih sankcij ne določa glede na finančne zmožnosti posameznika. Srednji vek.
Z enako mentaliteto pa se ljudi nadvladuje tudi pri sila popularnih predpisovanjih kazni za prometne prekrške in še raje za napačno parkiranje. Kazni, ki, ponavljam, veljajo v višini za vse enako, ne glede na finančni status prekrškarja. Logično. Ne gre za pravico, kaj šele za brezmejno navdušenje nad vzgojo naroda, gre predvsem za to, da se pobere čim več denarja na cesti. Da javni prevoz funkcionira kot prevažanje živine naokrog, ni pomembno. Ne potrebujemo učinkovitega in udobnejšega javnega prevoza. Ne potrebujemo spodbujanja ljudi, da bi se nehali preseravat z zasebno pločevino po mestnih jedrih. Ne. Potrebujemo nove garaže, da se bodo prekrškarji še raje vozili direkt v mesto in kar je najlepše, mastno bodo plačevali za to. Samo še največji in najmodernejši stadion z novim nakupovalnim centrom potrebujemo. V državi, ki je na vrhu lestvice po merjenju površine nakupovalnih središč na prebivalca.
Ni pomembno, da se bomo tako in drugače, konkretno in metaforično, klali še naprej in očitno vedno bolj. Kruha stradali. Garali za nično plačilo. Se pulili za košček morske vode, hej, magari v vojno, da le ne bo dolgcajt. Bistveno je, da plačujemo, plačujemo in plačujemo, še za batine včasih plačamo in se seveda radostno družimo po trgovinskih centrih, temu presežku kulturnega nivoja naroda, vreščimo po stadionih in kupujemo, kupujemo in spet kupujemo, da se nam ne zmeša od otopelosti.
Ta (psiho)analiza naše družbe si pa zasluži oceno + 10.
Dobro povedano.
Cela zgodba z denarjem je zelo priročno kapitalistična – najlaže je pobrati denar, če človeka zapreš, imaš od tega samo dvojno izgubo: najprej zato, ker zapiranje stane, nato pa še zato, ker zaprti ne služi denarja.
Druga precej bolj srhljiva plat zgodbe pa je to, kdo napiše zakone. Načeloma je tako, da si zakone pišejo tisti, ki imajo z določenim področjem opravka: policaji si napišejo svoje policijske zakone, pasjefukci spišejo pasjefukaške zakone, tajkuni pa si spišejo tajkunske zakone – in seveda si vsi vse to spišejo tako, da je kar najmanj možnosti, da bi lahko zaradi teh zakonov nosili kakršnekoli negativne posledice. Take zakone pa potem sprejmejo četrtpismeni posranci, ki glasujejo na palec.
Naj že crkne pa pravna demokracija, da bomo lahko spet živeli kot ljudje!
I feel Slovenia. In mediji pri nas so pod vsako kritiko.
Pravično bi bilo, da bi bila višina kazni vezana na osebni dohodek oz. na dohodnino…Še prej pa bi bilo potrebno uvesti finančno policijo, ki bi dejansko zgrabila za vrat tistega, katerega življenski standard presega dohodninsko napoved.Še prej pa znižati davke na razumno mejo, še prej znižati javno porabo in denar dejansko in transparentno porabiti za SERVIS/USLUGE državljanom, ki to vrečo polnijo.
V glavnem…NO WAY.
Odličen zapis o stanju naše ljube družbe…zdaj pa grem delat za Grke, analize krvi za potencialne darovalce kostnega mozga pa naj počakajo…zemlja iz človeka tudi bolezni potegne.
@Jana:
Hvala.
@zirosi:
Ja, se z lahkoto strinjam. Tako okvirno deluje ta novodobni fevdalizem, kakor si opisal. Samo pravne demokracije v bistvu ni od nikoder, tako da težko crkne, ker se še rodila ni. Je pa neverjetno, ja, da si nekateri še upajo obstoječe pravno delovanje tako imenovat.
@David,
Feelamo še preveč, ja.
@Petra:
Se okvirno strinjam z vsem in bi lahko obe še kaj dodali v svrho spremembe. Kar se finančne policije tiče, ja, super, ampak kot je razvidno ravno v zadnjem času, ko se določen kriminalističen oddelek za preganjanje gospodarskega kriminala še dobro zalaufal ni, pa imamo že za dobro jutro gospodarske mafijozarske rabote pred vrati, zaupanje v pošteno in načelno delo pa na dnu lestvice, pač vedno znova lahko ugotavljamo, da noben sistem in delovanje ne more rešit naroda, če je mentaliteta v podnu in če se ne opravlja dela kakovostno in pošteno.
Vse dobro ti želim pri delu za Grke … hehehe … Dobra.
Ne razumem poante. Želiš vladavino prava ali želiš etično družbo? Kajti pravo je po definiciji minimum morale, vsaj tako učijo na Pravni fakulteti. Za etično družbo pa bo treba najprej odpustiti sebi in drugim. In sprejeti, da je onkraj mnogo več, kot se nam zdi.
😉
@P.J.:
Kako ne razumeš poante? Osebno nisem nikoli obravnavala prava kot nekaj, kar bi si kar pavšalno samo po sebi želela. Polemiziram o pravu kot posledici mentalitete, vrednot in nenehnega preoblikovanja v imenu družbenih dogovorov, ki teži k neki viziji, cilju, v kakšni družbi želi živet. Tukaj posebej o pravu nisem polemizirala, sem pa v okviru prejšnjega zapisa, kjer sem precej povedala o tem, kaj si mislim o pravo-vercih.
In če česa ne razumem, ne razumem razlikovanja vladavine prava in etične družbe. A kje slučajno piše, v ustavi morda, da prava ne smemo enačit z etiko??? Prej nasprotno. Pravičnost je temelj prava. Kako se udejanja, funkcionira ali realizira, so pa druga vprašanja. In na to dajem pripombe in opombe. Zato tudi medije imenujemo za četrto vejo oblasti, ker naj bi oopozarjali in vplivali na sistemske spremembe, kar sem zapisala tudi tukaj, torej bi ti morala bit poanta jasna.
To, da je pravo bojda po definiciji minimum morale ne pomeni, da mora bit pravo na moralnem minimumu!!! Torej na meji z amoralo, ampak pomeni, da mora zagotavljat osnovo moralnih izhodišč! Osnova moralnih izhodišč pa se veže na mentaliteto družbe, kako in v kolikšnem obsegu si določeno osnovo morale predstavlja. Upam, da razložijo na pravni fakulteti, da minimum morale ne pomeni morale na minimumu količinsko, torej prepuščanja amorale, morale pa zgolj za minimalen vzorec, ampak zagotavljanje minimuma morale, torej zagotavljanje izogibanja amorali. In da etika nikakor ne pomeni nekaj, kar nima zveze s pravom, upam, da to profesorji povedo učencem. V demokratični družbi že ne. Z demokracijo je definirana morala družbe v okviru. Pri nas ne more funkcionirat kakršno koli pravo, na primer šeriatsko že ne. Ali pač? Mar to učijo na rpavni fakulteti pri nas????
Opazno umanjkanje etike v pravnem sistemu demokratične družbe pomeni luknje in slabosti pravnega sistema, ki ga, se pričakuje, družba zakonsko dopolnjuje in preoblikuje. Če pravo dopušča anomalije, ki nisov skladu z etiko demokracije, govorimo o slabostih prava, ki bi jih bilo treba spremenit. Ne pa o faktu, da je to pač pravo, etika je pa nekaj drugega. Pravo ni nekaj od boga danega, s svojimi zapovedmi. In onkraj, kot omejaš, ni nič. Onkraj je za nas samo izgovor, da ne naredimo nič, ker je pač onkraj. Onkraj je samo tema, za nas neznano področje, skrivnost, s katerim se nima smisla ukvarjat, ker je preveč dela tukaj, na zemlji. Je plod našega vzpostavljanja sistema. Upam, da na pravni fakulteti učitelji pač niso taki šalabajzerji, da bi poučevali, kako etika nima nobene zveze s pravom. In celo, da etična družba pomeni predvsem odpuščanje drugim in sebi. Ja, najprej, ampak to je najmanj zanimivo. Ker če obstaneš zgolj na odpuščanju, nisi naredil nič. Tako kot s priznanjem zločina nisi naredil še nič. Le prvi korak na pot, da nekaj boš lahko naredil.
In če česa ne razumem, ne razumem razlikovanja vladavine prava in etične družbe.
priporočam, če še nisi videla: Politist, adjectiv
Idealen suženj je tisti, ki meni da je svoboden.
O pravu bi se lahko bolj poučila. To o čemer govoriš se imenuje “pozitivno pravo” in temelj tega je natanko to, čemur nasprotuješ – torej da sledi (določanje okvirov sprejemljivega na izkustvenih ugotovitvah) in se tako vedno giblje v okvirih zagotavljanja “negativne svoode” (kar ni prepovedano je dovoljeno).
Onkraj “pozitivnega” je t.i. “naravno pravo”, katerega pa tudi apriori zavračaš. Spravljaš se torej v konflikt, ki se odvija izključno v tebi. (Čeprav če boš skočila iz 6-ega nadstropja, jo boš težko odnesla brez poškodb. Svobodna volja gor ali dol. Torej vsekakor obstaja Vzvišeni redi.)
Ko ti (2. oseba ednine v prenesenem pomenu) bo “počil film”, pa se boš srečala s pravom. Tistim “pozitivnim”, ki je v srži zgolj odraz minimuma neke morale, za katero za povrh sploh ni nujno da se ji čutiš pripadno.
Pa smo spet pri prvem stavku…
eh, nadrkajmo se nekaj definicij razločkov, pa potem drkajmo ljudi v glavo, mimo poante … dokazujmo se z drkanjem kurca, bo najboljše, v debatah, ne bo treba ust sploh odpirat. mislim, to nima smisla.
priporočam raje tole stran:
http://www.redtube.com/
pa ne, da imaš vzdevek po rokerici pj harvej?
@Nidurun: Oboje je kontraproduktivno. Inštrumenti niso tukaj zato zgolj zato, da bi poslušali, kako drugi nanje igrajo.
—
Čuditi se, da je pravo v službi države nasproti posamezniku kaki dve stoletji po tem, ko se je o tem začelo govoriti na glas?!? In po nekaj bolj ali man neuspelih revolucijah?
hvala za civiliziran odgovor, nisem vajen. se opravičujem za frontalni napad.
saj ne gre za čudenje. ne vem, kje si kaj takega zasledil. gre zgolj za kritiko sodobne različice zakonov (prav, pa ne recimo temu pravo) … ti si se pa spustil na neko drugo področje, na področje razločevanja različnih pravnih praks ali kako bi temu jaz, laik, rekel. po mojem je to v tej debati nepotrebno, ker je simona govorila o nečem občem … podobno kot bi ocenjevali sodobno alternativno glasbo in bi ti rekel, da nekaj ni alternativni rock, ampak indie rock, poanta pa bi bila ista. in bi se na dolgo in široko posvetil samo opisovanju značilnosti indie rocka. ok, če nisi glasbeni navdušenec (kot sodim po vzdevku, da si) … ampak se mi je zdel dober primer. lahko bi razlike omenil in jih na kratko opisal, medtem, ko si se lotil samo opisovanja razlik in ostalo vsebino simoninega odgovora izpustil
Dobro napisano. Ja, država pač gleda kje se da najbolj zaslužiti, varnost in sreča državljanov državi Sloveniji že davno ni več niti v desetem planu
Smo pa super v sprenevedanju. Tako imajo policajčki na maricah napisano, da je nasilje nad ženskami kaznjivo dejanje -ko jih pa ženska pokliče na pomoč, pa ne zanjo ali nočejo odreagirati. Ker je v Sloveniji znano, da so ženske pač prasice, moški pa revčki.
Druga stvar, ki me je resnično spravila v slabo voljo je bilo sledeče sprenevedanje: psihoterpija je del osebne higiene, je pisalo z iskrečimi se črkami. Nasilje v družini-ponudimo pomoč…globo ali morda družinsko psihoterpijo. Psihoterpevetov je v Sloveniji malo, tistih, ki bi se pa ukvarjali z družinsko terapijo pa še posebej. Tako so čakalne dobe predolge, več kot leto, do takrat se družina že veselo pobije…Tudi vmesne terpije so tako na redko nasejane, da zelo dvomim, da je lahkoterpija uspešna. Če pa družina ni socilani primer, ti pa za psihoterpijo zacolijo ceno 140 evrov na terapijo. S tisto globo o kaljenju reda in miru in cenami psihoterpije lahko na prste ene roke izračunamo koliko družin si v resnici lahko poišče ustrezno pomoč
Mi se pa še naprej veselo sprenevedamo kako se razvijamo in osveščamo na tem področju.
Prijateljica je pisala zelo poznanemu psihoterapvetu in mu potožila o nasilju v družini in celo o tem, da jo je na trenutke strah za življenje, odgovora ni bilo. Poznam pa drugo prijateljico, ki se je obrnila na taistega terapveta…s to razliko, da je znana medijska oseba in potožila o pritiskih medijske slave…dotični terpavet se je takoj odzval in ji poiskal pomoč. Je bil primer pač veliko bolj zanimiv in fensi….
@bp:
Hvala za priporočilo, sem pa ta v Cannesu mega spromoviran film že videla. Ne vem pa, zakaj neki si to priporočilo za film napopal kot repliko na en iz konteksta izvzet stavek??? Filmov na tematiko prepada morale, posledične pravice in birokratske pravne obravnave posameznika ter s tem povezanimi težavami predvsem eksistencialno prizadetega posameznika je na tone v filmski industriji, ker gre pač za večno zelo aktualno tematiko. V smislu same informacije o obstoju nekega dogajanju torej res nič novega.
Če si prebral moj komentar v celoti, bi ti moralo z minimumom pozornega branja bit verjetno jasno, da ne gre za dobesedni “ne razumem”, ampak za nasprotovanje pasivni samodrkaži zgolj zaradi zavedanja stanja. Pa kdo, zaboga, se tega ne zaveda na svetu? To pa res ni mega spoznanje, zaradi česar bi se zleknili samozadovoljno v fotelj in prižgali džoint, češ, pač tako je. Joj, kako sem vesel, da me je nek film razsvetlil, joj, kako sem pameten, ker vem, kako pač je, zdaj grem pa lahko pokosit travico na vrtu in oddremat počitek razsvetljenega, pa na eno dobro kosilo. Ali nisem dobro razumela komentarja?
@P.J.:
Totalno si zgrešil poanto in pridigaš zadeve, ki so nepotrebne v tem primeru. Očitno nekateri drugi komentatorji, tudi nurudin, ki te je pač opozoril, da samozadovoljno polemiziraš o nečem, česar v zapisu sploh ni. Na primer neko čudenje. Čemu neki se pa kdo kje čudi??? Zdaj se čudim tvojemu komentarju … hehe … Potem pa še brez kakršnega koli dokaza kar sodiš, česa neki o pravu naj bojda ne bi vedela ali vedela in postrežeš z informacijami, ki jih ve marsikdo in niso nič posebnega in nikakor ne demantirajo vsebine mojega zapisa. Zakaj torej nisi doumel oz. sprejel poante? Ker si očitno tako brezmejno navdušen nad svojim spoznanjem delovanja de facto, z drugo poanto, da se ti zdi neverjeten dosežek in blazno pomembno razširjat svoje razsvetljenje še drugim. No, meni se zdi pa to itak osnova, posebne omembe nevredna, in moji zapisi funkcionirajo v smer konkretnih primerov in konstruktivizma. Moj zapis obdeluje določene aktualne tematike in vsebuje pobudo za nujne spremembe. Kot na primer v odnosu do prava ni nič nenavadnega, ko pride v določenih okoliščinah do pobud za spremembe določenih zakonov in posledičnega ravnananja, na primer nazadnje v primeru določenih zakonskih dopolnil na ministrstvu za kmetijstvo, pa še nazadnje Zalar napoveduje predlog za spremembe v primeru možnosti za rekrutiranje in razreševanje določenih funkcionarjev, pa odvijajo se burne mentalitetne polemike zaradi obetajočih se spremembv družinskem zakoniku itd. itd.
Kaj torej ti ni jasno, glede na to, da tvoj komentar v kritiki ni mogoče dojet drugače, kot da se ti brezmejno čudiš, da nekdo sploh piše o nesprejemljivih razmerah na določenem področju in piše v smeri pobude po nujnih sistemskih spremembah???? Ti si očitno predstavnik osebe v tem primeru, ki se ti zdi zgolj spoznanje nekega načina delovanja, popolnoma dovolj, da utihneš in modro kimaš samemu sebi in se ti zdi vsak, ki aktivno razmišlja ali celo deluje v smer sprememb, idiot, ki verjetno ne razume narave obstoječega stanja. Na to, kar ni redek simptom, še posebej v mentalitetnem stanju Slovencev, ki so pregovorno uklonljivi in pridni in zaradi česar je Cankar s svojim opisovanjem hlapčevske narave toliko lažje zaslovel, lahko odgovorim predvsem to, da zaradi ljudi, ki tako razmišljajo in se jim zdi zavedanje nekega obstoječega stanja končen cilj, ni človeštvo prišlo iz džungle!!!
Ne glede na to, da se neki pojavi in simptomi ciklajo skozi zgodovino v drugačnih različicah, zaradi česar tudi jaz lahko uporabim na primer besedno zvezo moderni fevdalizem kot kritiko na aktualno stanje, tudi ta pogruntavščina pač ni končen razsvetljenjski cilj, ampak samo uvod zaznave, ki ni enoplasten in je zgolj podlaga za delovanje. V sociologiji je na to temo popularna na primer obravnava spiralnega cikličnega dogajanja itd. Čeprav je bolj komplicirano od spiralnega. Spirala se tudi oža, širi in celo spušča in dviga. Skratka, ne glede na to, da bi celo v odmiku od prava lahko vzporejali določene pojave in simptome kar na podlagi vpogleda v naravo kot tako, ni res, da napredka ni in da ni nepomemben. In da ni zanimivo opazovat različne poti razvoja tudi po državah, narodih itd. Zato sem ti podtaknila šeriatsko pravo, ker pravo obravnavaš kot nek defakto sistem delovanja, kar ni res. Tudi po državah z enako družbeno ureditvijo pravni sistem in s tem povezana mentaliteta ne deluje enako. Tudi prioritete se razlikujejo. Danski pravci sistem v pomembnih detajlih spodbuja in zavira drugačne segmente na področju sociale in ekonomije. Na primer. In me pojasnjevanja, kako naj bi bilo, res ne fascinirajo, ker je tudi drugače in ker še marsikaj bo. Kaj bo, je pa odvisno od nas. In jaz samozadovoljne z razsvetljenjem o delovanju nekih okvirnih mehanizmov, na primer narave (pravo še je bolj neprepričljiv izgovor), napotim nazaj v džunglo, da bi preizkusili praktično učinke svojega pasivnega samozadovoljnega pristopa, s kakršnim bi na začetku poti tudi tam ostali, na primer v gozdu plesali okrog ognja, hodili na lov in verjeli v ključno poanto tam onkraj. Kaj ti pa drugega preostane, a ne. Kdor misli, da ni razlike, naj živi tako, nikar pa preprečuje drugim, da bi razliko opazili in aktivno hodili po poteh nikoli končanega cilja v napredku.
Zato ne razumem še vključevanja pojma svobode in pridigo, ki si mi jo namenil. Kakšen zapis pa ti komentiraš, mojega že ne.
@Vanja:
Hvala za ta komentar, kjer si omenila še zelo pomembne pojave nekonstruktivnosti in vrtenja v začaranem krogu na to tematiko in dopolnila moj zapis. Podpis.
@Simona: Rekel bi, da ti večina tukaj napisanih besed, ne pomaga pri namenu, zaradi katerega misliš da se boriš. Sočustvujem.
objavljam komad, ki sem ga sproduiciral in je našel navdih v državnem nabiranju denarja na račun češenj. k temu je seveda prispeval ta blog. to je moj prvi komad, v katerega bo imela vpogled širša javnost. ne priporočam ga ljudem s slabim želodcem, ker je po mojih opažanmjih za želodec precej sugestibilen. priporočam večkratno poslušanje za potenciran psihadelični odklop. upam, da se bo uspešno vklopil v sfero tega zapisa.
http://www.youtube.com/watch?v=yZYJeNpFlms
Menda ne bom nikoli pozabila tipa, ki je prisedel k meni na vlaku – sicer samoumevno, ni pa samoumevno, da me je zečel maltretirati z družinskim pravom, čeprav ga nisem ničesar vprašala. Pravni bedak, ki je seveda doštudiral pravo in mu manjka samo še strokovni izpit je bil totalno naperjen proti ženskam.Bil je celo proti preživninam, katere kasirajo pretežno ženske, skratka proti vsemu kar po zakonih pripada kuram. Študiral je nekakšne akte, ne vem naslova, v katere me je hotel na vsak način strkovno vpeljati in mi na ta način dokazati diskrimanacijo moškega. S tem norcem sem se seveda sprla in od takrat naprej me je minilo, da bi se o pravu še lahko pogovarjala. Niso toliko kritični zakoni, kot ljudje, ki jih pišejo, predvsem pa razumejo. Če hočeš realizirati dober zakon moraš biti najprej človek. V kolikor nisi, škoda besed, pa četudi so nekatere mišljene, kot dobronamerne. V zakonih so vedno luknje, katere ponavadi spregledajo pošteni. Dvomim, da je mogoče napisati zakon, ki bi odražal pravičnost za vse. Na sodiščih itak zmaga denar, ne glede na zakone. V največ primerih.
Dober članek, Simona.
@Simona: tisti stavek iztrgan iz konteksta naj bi pokazal, da se navezujem specifično na tvojo debato s P.J. Ta del debate me je spomnil na tisti “klimaktični” pa niti najmanj katarzični prizor v filmu, kjer šefe bere policistu definicije iz slovarja. Bom probal drugič s kakšno boljšo oznako, če bom imel kakšno podobno pripombo, verjetno pa priporočilo P.J. vseeno ne bi imelo posebnega smisla.
Pri tem sam filma nisem videl kot “še enega filma na tematiko propada morale”, specifično sem videl v prizoru, ki ga zgoraj omenjam dominacijo, ki je za odtenek ali dva bolj subtilna od tiste s pendrekom, kar velja podobno tudi za tvojo debato s P.J. in njegovo citiranje definicij izven konteksta, v kateri ti tudi “večina tukaj napisanih besed ne pomaga”. Od tu naprej je potem sicer še kakšen korak, preden človek pristane na nama obema zelo ljubo “Edino pravo pot”.
In ne, nimam te za tako “literal minded”, kot se pokaže policist v omenjenem filmu, kljub tvoji alergiji na razne moje “muddleheaded” komentarje.
Ak pa po črki boljši jed ne bode,
in zavolj črke ne trpi nič škode,
obhaja tako vprašanje nas Slovence:
Bo zmagala zares nad vsem oblika
al’ pa morda le kdo za roge znal prijet’ bo bika?
Malo sem parafrazirala našega Prešerna, ampak nisem se mogla upreti hehe. Zelo simptomatična diskusija se razvila na pobudo PJ, značilna za družbo, kjer se do nezavesti razpravlja o prednosti kashe pred kašo in kjer se diplomske/magistrske naloge lahko pišejo tudi na temo brisanja prahu po dnu morja, če je treba. Je to popolna zmaga oblike nad vsebino, al’ kaj?! Res tragično. Do konca!
Kdaj, oh, kdaj, bo ustanovljen kakšen zbor za vrednote – vrednote bistva, vsebine, esence? Prmejduš, takoj bi podprla vsakega, ki se bo končno začel ukvarjati z vsebinami. Ampak ne! Pri nas se tudi vrednote končajo le na obličnem nivoju, kjer lahko potem vsak pametuje, kakšne barve je celofan in zakaj je zelen bistveno boljši od oranžnega. Je manj moteč za večino, menda. Zakaj že? Ja, zelena barva pač pomirja, a ne? Hmmm, kaj pa je pod zelenim celofanom, bi se morda vprašal kdo… O ne(!), tega pa ne sme nihče izvedeti! Kam pa pridemo?! V takem primeru bi se lahko celo izkazalo, da je cesar nesposoben za svojo službo, pa še malopriden povrhu heheh…
Odličen zapis, Simona. In to prav na temo obličnosti. Zakonodajalec se trka po prsih češ: poglejte me, kako dobro skrbim za red. Kazni sem predpisal, toliko in toliko evrov visoke in s tem je moja naloga več kot opravljena. Lahko mirno spimo. A res….? Pretepena in zlorabljena ženska skupaj z ubogimi otroki naj pa gre v varno hišo, a ne?! Bo lahko tam mirno spala. Kaj komu mar, če bo ta nesrečna (po novem) nedružina za sabo morala pustiti prav vse. Še tisto malo, kar so imeli. S seboj bodo lahko vzeli le buške, klofute, ponižanje in zdesetkano osebnost. Ženska bo morala najti novo službo, otroci zamenjati šolo, skrivali se bodo v zadnji mišji luknji,… nasilnež pa se bo lahko še naprej šopiril in ohranjal svoj lifestyle. Perverzno! Višek perverzije (na katerega je opozorila Simona) pa je, da nemalokrat zlorabljeni družinski člani niti ne dobijo zatočišča varne hiše. Raje jih oglobijo. Sicer (kao) samo ata, ampak ne mi s takimi ven prihajat, madona!
V primeru nasilja v družini me ne briga, kakšna je oblikovna razlika med moralnostjo, etičnostjo, tustranstvom, onostranstvom in kajševsem! Niti me ne briga etimološki izvor teh besed. Fučka se mi do Beograda Pozitivno, negativno, naravno pravo…???? Če naš pravni red ne zmore zaščititi in pomagati šibkejšim žrtvam ter vzgojno kaznovati storilcev, potem ni nič drugega kot bedno oportunistično pravo. Oportuno na strani močnejših, a ne?
Kje je minimum, ki ga mora braniti vsaka spodobna zakonodaja? Kaj ni to človeško dostojanstvo, nedotakljivost telesa? Koliko traktatov pa še rabimo, da bi se končno lahko to konstituiralo kot izhodišče, na katerem bo dosledno udejanjan pravni red?!!! Bomo v vsaki generaciji na novo odkrivali toplo vodo? Ob tem se res samo čudim, kako je možno, da Pitagorov izrek velja že nekaj tisočletij in ni predmet splošne debate vsakih 20 let. Tako na kakšnem vaškem sosvetu, kjer bi »modreci« lahko vedno znova razpravljali o obstoju meduz, uuups, hipotenuz…hahah Bajno!
@P.J.:
Zapisane besede tukaj meni osebno ne morejo nič pomagat, ker ne potrebujem tovrstne pomoči, o kateri sem pisala. Kar pa ne pomeni, da se mi tako fučka za vse, kar se me osebno ne dotika, da se mi niti besed za to ne zdi vredno trošit. Skratka, ta tvoj komentar več pove o tebi kot o meni. In glede na tematiko se mi zdi precej bolj pomembno vprašanje, komu ali čemu neki bi lahko pomagale besede, ki si jih tukaj spisoval ti???
@Nidurun:
Hehe … Jah, čestitam za uporabljen navdih. Sem bila že 26. oglednica tvojega videoprojekta. Pri sugestijah na druge linke pa sem opazila, da so se zvrstili spoti Iztoka Mlakarja. Neverjetno.
@tavelika:
Ja, takšne anekdote iz življenja res ni lahko pozabit, če je vsaj malo človeškega prisotno v človeku in opozarjajo ravno na to, kar si izpostavila, kako velik pomen ima mentaliteta na kakršen koli sistem in da se vsak sistem v svoji tudi dobri ideji spridi, če vlečejo njegove niti bolj ali manj sprijeni umi. In ja, strinjam se tudi s tem, kar sem v drugih orimerih tudi že zapisala, da so za pojem demokracije nekaj najbolj kontradiktornega odvetniki na trgu, kar še toliko bolj spodbuja zmago denarja pred smernico uveljavljanja pravice na sodišču.
Me veseli, da sva tokrat našli tudi skupen jezik in v pozitivne namene.
@bp:
Ja, saj to sem razumela, da se je nanašalo na dialog s P.J., samo ni bilo dobro razvidno v kakšnem smislu, glede na to, da se je P.J. osredotočil na zagovor same forme kot končnega dejstva, ki naj bi ga pač sprejeli v imenu tega, da se ne čudimo. Skratka, P.J. bi tudi na poanto tega filma lahko zavriskal, kje neki je sploh poanta, saj je jasno, da tako pač je, a ne, s čimer se jaz v odnosu do stvari seveda ne bi strinjala. Dejstvo, da bi tudi ti gledal film z nama, pa mi ne bi moglo samo po sebi ponujat odgovora, kateri način odnosa do stvari samo zastopaš.
In ja, zdaj se strinjam s tvojim dodatnim pojasnilom večje vrednosti tega filma na enako poanto v primerjavi s povprečnimi. Moj odgovor je bil prej vezan na prejšnji kontekst o poanti v samem okviru obravnave sprijaznjenja kot končnega koraka versus nesprijaznjenja s spoznanjem trenutnega stanja stvari samim po sebi. Nisem se hotela spuščat v samo vrednotenje tega filma v primerjavi z drugimi na enako tematiko.
Ne futram alergij za vsako ceno, tudi če mi jo kdo kdaj sproži. Se mi ne ljubi, pa še nekoristno se mi zdi. V tem primeru zdaj razumem, kar si hotel izrazit, in nimam več kritične pripombe. Torej hvala za pojasnilo v zvezi z nesporazumom.
@Horizont:
Lepo, da si s koščkom poezije ponazorila trdoživost tega problema, ki ga opisuješ.
Ja, se je na pobudo P.J. razvila res simptomatična diskusija in kolikor mi je po eni strani osebno zoprno, da se je pobuda v to smer sploh pojavila, pa je po drugi strani fajn, da se pojavljajo tudi takšne in se jih lahko dotaknemo, ravno zato, ker še kako obstajajo in imajo močan vpliv na mentaliteto in posledično delovanje.
Strinjam se s tvojo ugotovitvijo bistva prednjačenja forme pred vsebino v metafori nesposobnega cesarja za svojo službo. Po eni strani se sliši tako neverjetno banalen, a še kako omrežen vzrok, češ, pa kako trapasta družba neki bi si douščala takovrstno občo škodo, ampak točno tako je. Ker je družba pač vedno sestavljena iz posameznikov. Pogled na družbo skozi očala brezbarvne ali enobarvne mase z domnevnimi občimi skupnimi interesi ali pa pogled skozi očala množice sestavljene iz obarvanih pikic z različno obarvanimi problemi, simptomi in interesi je popolnoma drugačna slika, ki podaja drugačne informacije o problemu stanja stvari in občutke. Šele ob tem se postavi vprašanje, katere barve je več ali premalo in zakaj.
Tudi vse ostalo, kar si zapisala zlahka podpišem. Duhovitost na problematiziranje Pitagorovega izreka in vpeljava poezije v začetek komentarja me je pa naključno spomnilo na film Proof, ki je bil ravno včeraj predvajan na popu. Pri tem filmu, ki je zelo subtilno obravnaval primer po klišeju psihično neuravnovešenega matematičnega genialca in njegove nesamozavestne hčere, ki po njegovi smrti ne more dokazat, da je kljub izstopa iz univerzitetnega sistema uspela doseči večjo matematično skrivnost od očeta, me je nabolj v smeh spravila poanta prikazovane popolne depresije nad upadom moči in volje za nove dosežke. Odkritje brezmejne žalosti, kako matematčni genij ni bil sposoben več ustvarit nič na svojem področju in se je še težje s tem sprijaznil, pa je bila prikazana s končno razkritim dejstvom, da je v zvezek, kjer bi se morala skrivat revolucionarna enačba, zapisoval samo poetične verze. Ob ogledu tega filma, se spomnim, sem ob vrhuncu ganljivega prizora, ko hči vidno obupano bere očetove verze, kot da je že umrl, padla v smeh, ker verzi vsebinsko niso bili slabi, ampak polni emocij eksistencialnih vprašanj. Kaj neki torej naj bi bilo narobe, če nekdanji matematični genij v zadnjem obdobju svojega življenja najde ustvarjalni potencial vpogleda v življenjske skrivnosti skozi poezijo, namesto skozi matematiko???? Kako samumevno je bilo prikazano, da se mu hči ni upala pokazat svojega dosežka, da ga ne bi prizadela in opomnila, kako nesposoben je na stara leta in kako samo po sebi umevno, da je bila totalno užaloščena, ker zdaj oče pisaka verze. Prednost je torej v osebnem prepričanju in/ali ambiciji. Tako očitno filozofsko spornega filma, ki se je izrazito naslanjal na intelektualiziranje eksistenčnih vprašanj, že dolgo nisem videla. Ta spet samoposebiumevna oblika pred vsebino. V tem primeru je oblika osebni interes in s tem povezano prepričanje o vrednosti sebe v točno določeni obliki. Brez razmisleka o možnosti različnih načinov izražanja svoje notranje vsebine, pri čemer bi bilo dajanje od sebe prioriteta v vrednotnem osmišljanju. Včasih je kar neverjetno opazovat, kaj vse naj bi bilo vredno čustva žalosti ali čustva veselja. Koristi doživljanja emocij.
Malo off topic tale zadnji odstavek, ampak vseeno, posredno ima zvezo.
Mater si radikalizirala Simona!¨
Represiva itd., vse je zate preblago. Grdi moški ki dvignejo roko nad šibke ženskice bi si najbrž zaslužili najmanj rezanje . . .
Sem kar vesel, da si zgolj kolumnistka in ne blizu izvršne oblasti.
Bi se pa na tvoj citat:
“Za psa, ki je svojevoljno nekontrolirano že napadel ali ubil drugo žival, je nemogoče trdit, da ne bo toliko lažje kaj podobnega storil še drugič in da ne bo nikoli razširil polja ciljnih tarč po potrebah okoliščin ali trenutnih vzgibov tudi na človeka”,
malce povprašal, ali je biti kinolog v odnosu do tebe sploh še kakšna kvalifikacija? Če namreč z orodji intelektualca obvladuješ tudi tki. kinološko stroko, se moram vprašati: “Kaj sploh še ostane velikim? Čemu sploh leta študija posamične stroke, če lahko en sam intelektualec širokega spektra pokrija vsa področja”?
Rado btw: Simona se ni označila za rešiteljico tega področja, izpostavlja le probleme, katere moraš v prvi vrsti tudi dobro poznati, če jih hočeš predstaviti. In to je pohvale vredno.
p.s.na zgornji post o besedah Pitagore. Menda ne obstaja genij brez določenih hib, večina teh življenjepisov je okrnjena z amomalijami duševne neuravnovešenosti. Moram še malo pobrskati o genialkah, se mi zdi, da slednjih zgodovina skoraj ne beleži. Za ženske je zadostovala naravna produkcija genijev, če govorim že o teh, ženski možganski presežek pa je samoumevno spadal v koš za smeti. Vsi veleumi so moškega spola…filozofi, skladatelji, misleci, psihologi, znanstveniki, sklikarji – sama muška posla, kriza.
Da bi padel v kontekst bi se mi moralo zdeti vredno opredeliti do vsebine. Ker jo razumem in vem čemu služi, zdaleč presegam nivo opredeljevanja, saj (opisana) vsebina služi istemu namenu, kakor tisto kar opisuje.
To o meni, pove zelo malo, čeprav je bilo drugače namignjeno v komentarju. Pove pa o namenu, ki mu služim.
@Rado:
“Represiva itd., vse je zate preblago. Grdi moški ki dvignejo roko nad šibke ženskice bi si najbrž zaslužili najmanj rezanje . . .
Sem kar vesel, da si zgolj kolumnistka in ne blizu izvršne oblasti.”
Ne vem kateri zapis si bral, mojega že ne. V mojem zapisu je represiva brez prevzgojne prioritete, ki pa ne more bit zgolj opravljanje spoštovanja vrednega družbenokoristnega dela, ki ga duhovno nizkotna nevzgojena oseba ne spoštuje in tako dojema zgolj kot nebodijetreba kazen, kritizirana. Verjetno si spet bral zapis v svoji glavi, kakor si želiš, da bi ga meni lahko dosodil.
Tudi nisem pisala o rezanju grdih moških, ki dvignejo roko nad šibke ženskice, ampak o odstranitvi nasilnih moških, ne pa preganjanju žrtve v takoimenovane varne hiše in celo prikrajševanju cele družine, tudi otrok, s pobiranjem visoke denarne kazni za kaljenje javnega reda. Nasilje nad človekom pač ni zgolj kaljenje javnega reda in miru. Imaš kaj proti temu mnenju? Se ti zdi to mnenje enako pozivanju maksimalni represiji in celo rezanju grdih moških, zaradi česar si tako vesel, ker nisem blizu izvršne oblasti? Se lahko identificiraš s takovrstnim moškim, al’ kaj?
S kinologi je podobno kot v prenekaterih sferah. Nekateri so zaslužni naziva profesionalec in častni poznavalci, so pa tudi diletanti in profita željni mutivodiči. In tudi med njimi,ne boš verjel, ima vpliv na določene definicije ali prepričanja kdaj ideološko ozadje odnosa do živali. To ni samo moje spoznanje, ampak tudi spoznanje nekaterih poznavalcev, s kakršnim sem se že imela priložnost pogovarjat.
In seveda ima smisel profilirano ukvarjanje tudi s to vedo za nekoga, ki se dnevno ukvarja s psi. Če o tem področju kaj vem, malo iz prakse, malo, ker se pač učim in tuhtam o marsičem, ker me marsikaj zanima, še ne pomeni, da obvladam vse, kar bi moral obvladat kinolog, ki se profesionalno ukvarja z različnimi psi.
@tavelika:
Ja, seveda, zgodovina je pod dolgo patrarhalno kilometrino predvsem ignorirala dosežke žensk in jih nič kaj rada beležila po raznih enciklopedijah, pa že itak jim je bil dostop do dosežkov otežen. Kar se psihičnih problemov genialnejših primerkov tiče, je precej logično, da je v veliko primerih tako, ker gre sigurno pri znanstvenih ali umetniško vrhunskih rezultatih za ekstremno subtilna in prevodna bitja. Po eni strani je to dobro zaradi večje dojemljivosti in prodornosti, po drugi pa pekel, ker si bolj dojemljiv tudi za neugodne vplive iz okolja, kar pa sesuva živčke. Zato obstaja veliko primerov, ko se tak človek odloči, da bo sprejel medikamentno terapijo, se večkrat lahko izkaže, da ne more več tako produktivno in intenzivno ustvarjat. Ko je “normalen”, se sicer počuti bolj odporen, varen pred motečimi vibracijami, ampak hkrati lahko postane odporen tudi na ustvarjalni potencial, prodornost.
Izmed bolj javno znanih primerov po smrti ekstra čislanih žensk sta na primer Silvia Plath, med dramatiki Sarah Kane. Plathova ima še posebej takšno zgodovino, da jo je precej oviral partner, ker so ga kot pesnika nadpovprečno čislali, njo pa dojemali v tem času kot spremljevalko in mater njegovih otrok. Končala je s samomorom. Sarah je pa sploh pol življenja preživela na psihiatriji in se tam tudi obesila na kljuko od vrat, z vezalkami. Njene eksistencialno nadkritične drame predstavljajo pa najbolj intelektualnim in omembe vredne filozofije željnim avtorjem predstav zelo zaželen izziv.
Zanimiva je tudi čelistka Jacqueline Du Pre, ki je imela celo kariero težave s psiho, na koncu se ji je pa vse skupaj zaokrožilo še v sklerozo multipleks. Njena sestra Hilary, flavtistka, je tudi izdala v soavtorstvu knjigo na to temo, z naslovom, Genius in the family, po kateri so kasneje posneli film Hilary and Jackie, ki ti ga toplo priporočam. Gre za biografsko delo o Jacqueline. Tako odlične in težke vloge, kot jo je uprizorila Emily Watson, redko vidiš. In film je zelo gledljiv, čeprav pretresljiv. Ampak tudi duhovit, v smislu “kar je preveč, je pa preveč”.
@P.J.:
Jah, žalostno, da se ti ne zdi vredno opredelit do vsebine.
“Ker jo razumem in vem čemu služi, zdaleč presegam nivo opredeljevanja, saj (opisana) vsebina služi istemu namenu, kakor tisto kar opisuje.”
O, ne, ne, te navidez superiorne cinične mantre mene že dolgo ne prepričajo več, ker mi je preveč jasno čemu služijo in kakšna je njihova realna vsebinska vrednost.
“To o meni, pove zelo malo, čeprav je bilo drugače namignjeno v komentarju. Pove pa o namenu, ki mu služim.”
Samo upam, da ni bilo namignjeno v stilu, komu mar besede, raje za grablje zagrabi, ker za take verbalne cenenosti, ki bi potrebovale osnove predavanj o različnih vrednostih in potrebah funkcioniranja, nerada izgubljam čas.
Bolj pomembno je, da po tvojih besedah služiš očitno namenu, ki, kot meniš, malo pove o tebi, ima torej malo opravka s tabo. Jah, temu ne morem reči niti, da sočustvujem, čeprav se mi zdi žalostno. Kakšen pa je človek, ki služi namenu, ki ne govori o njem, torej služi nečemu, s čimer se ne želi identificirat? Vprašanje je retorično.
simona, jaz sem bil nekaj časa kar fasciniran nad pesništvom teda hughesa (kar lahko zaslediš v zadevi, ki sem ti jo poslal), o njunem življenju, s silvijo, pa izven njegovih pesmi ne vem ničesar … njenih nisem bral, razen v šolskem berilu, njegove pa, ker sem v svetu knjige naletel na ugodno ceno in sem ravno malo predtem bral o pesniku in sem potem knjigo kupil. lahka pa ocenim, da sta bila oba odlična pesnika. me njuna pot zanima toliko bolj, zaradi moje osebne situacije, s katero si seznanjena. poznaš mogoče kakšno dobro biografijo?
“ko je “normalen”, se sicer počuti bolj odporen, varen pred motečimi vibracijami, ampak hkrati lahko postane odporen tudi na ustvarjalni potencial, prodornost.”
dvomim … če je šlo za resnično prodorno osebo, in ne za nekoga, ki je gradil na osebnem mitu nestabilnosti, zavedno ali nezavedno, bo po mojem ohranil prodornost. eh, seveda veš, da pavšaliziram in zakaj. jebemti, jaz imam anksioznost, ne čutiš nobene kurčeve odgovornosti? aaaaaaaaaaa. ok, to je to.
sugestije na mlakarja so pa zato, ker je bil na poti na nastop v vodeospotu sprva iztok gartner, pa s emi je zdelo grdo ga takole pohecati, brez argumentov, ker sem pač anonimen, on pa ne. če pa pogledaš na tekst na sliki, ki je zdaj, boš opazila referenco name … pa nisem zaradi tega izbral fotografije, nisem zavestno zaznal. vedno bolj prodiram v funkcioniranje našega nezavednega in srhljivo ter obenem uživantsko je ugotavljati, zakaj je ta svet tako v kurcu. lahko bi recimo na izboru kandidatov za mesto v moji fimi izbral nekoga, na katerega srajci bi opazil referenco name. človeka kar zmrazi. v islamu obstaja močan strah pred skrivnostnim duhovnim bitjem Satanom (Šejtanom), ki te brez tvoje vednosti nagovarja k zlu. jaz počasi prepoznavam njegov obraz. mene fascinira, kako močno je nerazumevanje metaforike in postavk islama tistih, ki ga označujejo kot izključno vero primitivizma. meni je tole reicmo fascinantno. koncept islama je umetnina. škoda pa, ker večina muslimanov ne števka kafke. http://www.monoteizem.com/index.php?option=com_content&view=article&id=250:dini-in-satani&catid=6:verovanje&Itemid=11
se opravičujem za spammanje, vendar me je ravnokar na mojem fejsbuk profilu domala šokiral naslednji prizor … resda ne gre za nič šokiranja vrednega, pa vendarle odpira en vidik facebooka, ki ga mogoče radi spregeldamo. direktna interakcija s predsednikom vlade se meni zdi precejšnja pridobitev. če nič drugega, imaš lahko zadoščenje, da si prenesel svoje mnenje. hail to the primož ovčak!
http://www.shrani.si/f/3a/Sf/wLnlMbG/untitled.png
http://www.shrani.si/f/2R/ij/mfcNOKC/pahor2.png
http://www.shrani.si/f/2x/6t/4UeqcQDQ/pahor3.png
http://www.shrani.si/f/3K/SZ/4poppMYO/pahor4.png
http://www.shrani.si/f/2R/ij/mfcNOKC/pahor2.png
Senzomotorika genialcev naj bi bila naravanana na nadzavedno, zato jim je realni svet težje dojemljiv. Od genija do norca je samo en korak. Vseeno je prednost moškega vibrirala na nivoju nanadkriljivo sprejemljive znanosti oz. ustvarjalnosti, medtem ko so ženska dela morala ostajati v zatišju, pomeni, da so morale zatirati svojo ustvarjalnost. Nepojmljivo težko breme.
p.s. Koncept Satana je koncept naših senc, katere svete spisi zapakirajo v demonske oblike…..
Simona thk. za posredovanje informacij.
“dobro jutro” SimonaR 🙂
ja, bistvo Države je v pobiranju davkov, glob, najemnin za grobove, … 🙂
In kaj naj naredimo z “neodgovornimi” lastniki živali, povzročitelji smrti na cesti, pretepači znotraj 4 sten doma ???
Tisti hip, ko bomo enega takega poslali v onostranstvo bodo le ti povečali svojo produktivnost 🙂
Bolj ko človek podleže razmejitvam, bolj postaja vodljiv. Prisiljen verjeti, da ima v rokah meč, s katerim se bori “proti onim na oni strani” se osredotoča na “ono stran”, ki tako zaseda prostor, da ne bi vzklilo “tukajšnje seme”.
Obstaja samo en boj in ta je zdaj, tu in na osebni ravni… torej samo ti. Ni sovražnika, s katereim bi se mogla spopasti, razen same sebe. Če si preokupirana z napadanjem nečesa drugega, tratiš dragoceno energijo in ne boš uspela. Če uspeš, ne bo več nikakršnega boja.
P.J. Visoko rečeno, najprej pa moraš skozi boj.
@pj: minimuma morale po mojem ne gre jemati preveč dobesedno, po mojem gre zadevo brati kot metonimijo, ki zadaj skriva konsenz med različnimi moralami različnih udeležencev, interesi, … konsenz že sam vsebuje maksimum vsega kar je različnim moralam skupnega, minimum pa v tem primeru označuje tisto, brez česar do konsenza ne more priti.
zunaj tega konsenza obstaja dominacija in koercija, ki je pogosto tudi vključena v pravo, vendar jo je težko dolgo časa vzdrževat.
iz tega sledi, da je nesmiselno kvečjemu prizadevanje za etično družbo nad in zunaj pravnih okvirov, saj če bi bila ta mogoča, bi se jo lahko vključilo tudi v pravne norme, v tisti minimum morale, o katerem govorim zgoraj.
je pa vsekakor legitimen in morda celo neizogiben boj
za spremembo pravnih okvirov, ki ne odražajo več družbenih razmerij, pri tem pa določeni skupini še vedno zelo odgovarjajo.
dominacija pa ima več obrazov. eden od teh je morda tudi vcepljanje prepričanja o nepotrebnosti in nezmožnosti kakršnekoli družbene iniciative, o edino mogočih osebnih spremembah in podobna sranja.
tavelika: če se je tvoj prvi del komentarja nanašal name … ravno zaradi nadzavednega, jim je realni svet lažje razumljiv. razen, če pod razumevanjem razumeš čustvovanje na prvo žogo. strinjam se, da je meja tanka. treba se je boriti, da jo prebrodiš. samo imam občutek, da zate nadzavedno pomeni nekaj druigega kot zame. pač drugačno sprejemanje oblik sveta zaradi okolja in genov. nadzavedno je predvsem zavedno in ne podrejeno. nadzavedno ima obraz absolutnega – ko se prečistijo vsi nagoni, vsa pokvarjenost, ki nadzoruje dogajanje in dejanje vsakega ali večine izmed nas (tudi mene, če mi namerava kdo očitati versko blazno skromnost, naj se jebe), začnemo dostopati do čistin v sebi. skoraj vsi ali vsi imamo vcepljeno moralnost, skoraj nihče ni moralen. o ženskah pa sploh ničesar nisem napisal. od kje ti kakršnakoli ideja v zvezi s tem? ker sem pač po tovjem avtomatsko taliban, če sem muslič ali pa bi bil katoliban, če bi bil katolik?
glede koncepta Satana (Šejtana) nisme napisal ničesar drugačnega v pointu kot ti. tudi kafka zapakira sebe v hrošča. to napadanje svetih spisov na podlagi tega, da naj bi šloi za pravljice, je smešno, dokler se sprejema pakiranje v pravljice v drugih umetnostih. te je malo zvilo pri tem komentarju, kaj? si malce na prvo žogo šla nadme, ker sem pač zagovarjal vero, kaj?
Menda je Perseval pozabil vprašati “Komu služi gral?”, kakor pravi zgodba. Arhetipska zmota, ki se zrcali iz večine komentarjev – vključno z izhodiščnim prispevkom.
ravnokar sem poklical persivala po mobiču. pravi, da je v stoletjih razmišljanja prišel do ugotovitve, da gral služi temu, da PJ pri onaniranju vanj brizgne svoje seme. če citiram:
“sem dolgo upal in se bal
slovo sem upu, strahu dal.
zdaj gral v rokah mi počiva,
belo seme me venomer zaliva.
seme to je od Džeja Pi,
odžeja me nikoli, samo smrdi.
zato mladenič turčin mladi,
gradove razuma trdno ogradi.
ja mrtev sem, ne morem več,
vsak poskus bi bil odveč.
če pa vzameš me s seboj,
kurca odreževa mu še nocoj.”
pazi se, pj, pazi. z mano pridejo še nietzche, platon, sokrat in kant, ki so sicer pred dnevi odrigrali nogometno tekmo, kot me je opozoril znanec. http://www.youtube.com/watch?v=NB_cmF271lo&feature=player_embedded
Nurudin, vprašanje, a verjameš:
http://www.monoteizem.com/index.php?option=com_content&view=article&id=250:dini-in-satani&catid=6:verovanje&Itemid=11
…sicer pa, debata se dobro razvija, razmišljujoče uživam.
david, mislim, da si zgrešil vprašanje … ateisti imate neko prepričanje, da verjamemo v pravljice, kar sem že prej, pri taveliki omenil. za razumevanje različnih vidikov vere to ni dovolj. mislim, da ste tisti ateisti, ki tako dojemate stvari, fanatični verniki. tvoje vprašanje se nanaša na to, če verjamem v obstoj pravljičnih bitij. kot tako je že v začetku tendenčno, ker ni upoštevalo mojega prejšnjega pisanja. verjamem, da je mogoče preko metaforike, kot je opisana v članku dostopati do absolutnega. verjamem, podobno kot verjamem, da je kafka hrošč. gre za višjo, metafizično in metaforično podobno realnosti. torej kafka dejansko je hrošč, in duhovi obstajajo. tvoje vprašanje pa je bilo tako, kot bi zamudil 100 let literarnega razvoja. islam je dosegel v 7. stoletju to, kar je zahodna literatura v začetku 20. namreč most, po akterem pristopamo do spoznanj. verjamem, da ti nisi zamudil stoletja literarnega razoja, ampak, da si fanatični ateist, kot sem opisal. čisto verjetno je, da se tega niti ne zavedaš. se pridružujem v članku omenjenemu islamskemu pregovoru.
»Satan se bolj boji enega učenega dokler spi, kot tisoč neukih medtem ko so budni.«
zanimivo je tudi vedeti, kaj Allah v arabščini pomeni. pomeni igro svetlobe in sence.
Nurudin, odgovoril si ateistu, ampak, jaz sem veren.
…mogoče sem narobe vprašal, vem, da verjameš, drugače verjetno ne bi linkal teme, mene bolj zanima, kako verjameš. Kakšna je tvoja interpretacija. Mene že dolgo moti “človeški” način pripovedovanja nekih energij in sil, ki so nam popolnoma nedostopne, niti nimamo uma, ki bi nam dovoljeval razumeti in doumeti.
če si veren, potem sem vesel za tvojo vero, ker si kritičen do raznih načinov verovanja … moja interpretacija je, kot sem jo zgoraj opisal. niso nam popolnoma nedostopne, so pa marsikomu. nisem nedostopnosti zasledil. je pa recimo tistemu, ki ni sposoben razumeti umetnosti, dobro povedati, da so mu nekatere stvari nedostopne, da mu je nedostopno razumeti, zakaj je slab človek, da ga bremza nazaj. recimo v komentarjih vidiš, da marsikdo ni sposoben razumeti simoninega nivoja. kot da sploh ne berejo bloga … takšne se, v širšem kontekstu, poskuša nekako omejiti, jim vcepiti moralo, jih prestrašiti pred nevidnim, če jih ne moremo z drugim. obenem pa je nevidno še kako resnično, do česar lahko dostopajo ljudje z bolj razvitim občutkom in intuicijo za estetsko-spoznavni nivo. po dolgotrajnem kopanju se pride dio uvida, da gre za absolutno, potem ko smo začeli odstirati vse zavese v svoji psihi. tisot, kar ostane, kar je lahko samo dobro, deluje kot absolutno, ker imamo občutek, da funkcionira na popolnoma drugačnih temeljih kot ostalo v nas in da je dobro samo na sebi. k razumevanju tega mogoče nismo nagnjeni. kot pravi zgodba: “Tudi ta moški se je razjezil vendar jim je odgovoril: “Neumneži, če bi Allaha kdo ustvaril potem ne bi bil on Stvarnik, ampak stvarjenje!” Mohammed se je recimo takole izrazil, če se navežemo spet na dva tipa ljudi, kot sem ju opisal:”Znanje je poslano v sedmih narečjih, vsak stavek pa ima svoj notranji in zunanji pomen … Prejel sem dve vrsti znanja: če bi tega, do katerega sem prišel sam, posredoval drugim, bi to zlomilo njihova grla.” sedmih narečij ne štekam, mogoče se nanaša nas edem narečij arabščine, mogoče na različne barve osebnosti … ne vem.
mislim,d a je religija zelo pomemben korak v razvoju človeštva. dvomim, da bi danes imeli ulice brez trupel, če se ne bi pojavljala verstva.
Simona, sorry, še en offtopic in adijo…
Kaj sem že hotel, aha! Iz Nurudinovega linka se “lepo” bere obrazložitev slabih dejanj človeka in delovanje satana na vsakega posameznika posebej. Tudi stara zaveza, temelj judaizma, krščanstva in muslimanstva, ima to obrazloženo zelo dobro in če se človek tega drži, lahko postane “dobra”, zelo senzibilna osebnost.
Ampak, zakaj se ta boj med stvarnikom in odpadnimi angeli dogaja (tudi) na hrbtu ljudi, zakaj moramo Bo*a častiti. Čeprav sem veren, težko razumem (vem, da je naše razumevanje zelo omejeno) da bi superiorno “bitje” želelo, da ga častimo. Po drugi strani me pa moja vest (ki mi šepeta, kaj je prav in kaj narobe), ter očitno delovanje slabih čustev na telo v fizičnem smislu, sili v to razmišljanje. Pimer: vdajanje jezi škodi mojemu telesu in s tem se vdajam satanu. Živim v ljubezni, kar koristi mojemu telesu, s tem častim Bo*a, svojega stvarnika. Zakaj? Zakaj B* to želi? Zaradi nas. Da izkusimo in doživimo “dobro” in “slabo”. Da se odločimo za dobro in/ali slabo. Tako, nekako, kajne?
…..
Podal sem enostavno, mogoče celo banalno obrazložitev, ampak osebno mislim, in da je ta (in vse ostale) interpretacija pač, pisana po meri človeka. Človeka preteklosti. “Preveč” je črnobela, dvopolna….. Verjamem in upam, da se bo človeštvu enkrat v prihodnosti odgrnil še kakšen del zastorja in da bo kar nekaj te dvopolne “metaforike” izginilo.
Mislim, da bo človeštvo utonilo, če ne bo prišlo do novih spoznanj in boljših “obrazložitev”. Ko je učenec zrel, pride učitelj (če se ne bomo prej poklali). Še “sreča”, da verujem, da nas B* ne bo zapustil.
Sicer pa, poti je veliko, cilj je en sam, muslimani, kristjani, judje, budisti, … verjamemo v istega Bo*a. Kdor misli, da je njegova resnica najčistejša ali “bolj” prava, se moti v temelju.
dejansko je resnica dvopolna. ni dvopolna resnica med belimi in rdečimi, recimo. je pa absolutna resnica dvopolna: ločevanje naših/njihovi je narobe, izkopanje iz tega je prav. imamo samo dve možnosti. seveda se nam zdi vse skupaj bolj kompleksno, ker so kompleksni pojavi, ki so pripeljali do tega, ker se nam mota po glavi vse mogoče sranje. ko vse to odgrnemo, vidimo dve možnosti. 7 narečij, 7 poti, mogoče? 7 poti ene resnice. zakaj želi? meni se skriva del odgovora v nietzchejevem rojstvu tragedije. če ni zla, ni sanj. če ni sanj, ne morem dostopati do sebe. budnost je pijanost. ok, zaključiva. če bi nadaljeval debato, si lahko izmenjava maile. lp.
-..bova nadaljevala ob kakšni drugi priložnosti, ne dvomim, da ne bo nekoč prišlo do nje. lp
p.s. v življenju človeka ne prevladuje samo dobro ali slabo, v sebi nosimo dobro in slabo in ga v življenju še kako velikokrat okušamo, to dobro in slabo. Tudi vzroki oz. sprožilci so različni. Po moje ima B*g veliko dela z odločanjem, kdo je goodguy in kdo badguy (hec, čeprav mislim resno).
jaz nevednež temu ne bom prišel do konca, zato se zdaj zares poslavljam.
@Nirudun:
Njun odnos je bil strasten in inspirativen od začetka in se je nekako po rojstvu otrok spreobrnil v sadomazohizem. On je poučeval in užival spoštovanje velikega umetnika, ona je ponoči, ko so otroci spali, pisala, in ostajala nespodbujana in nepriznavana. Medtem se je lepi šarmerski Ted seveda še kurbal s svojimi študentkami in drugimi ženskami, bojda precej serijsko. Skratka, katastrofa. Plathovi je šlo najbolje, ko sta se že razsula, čeprav in morda še toliko bolj, je trpela kot žival. In potem se je ubila.
Sem se skoraj zvrnila s stola od smeha, ko si me opozoril na odgovornost in svojo anksioznost. No, vendarle nisem popolnoma neodgovorna, saj sem zapisala je lahko tudi tako, ne pa nujno. Ni res, da bi eno ali drugo potrjevalo ali izključevalo prodornost. Samo različni značaji smo, na drugačne načine funkcioniramo in druge stvari nas motivirajo. Kar nekoga ubije, lahko drugega jača. Tako da nič bat. pri tebi je morda ravno obratno in se tudi najde vzroke. Pred kratkim sem prebrala v nekem intervjuju z enim od Nietov in je pribil, da je neizpodbitno ugotovil, da se v zadetem stanju ne da delat nič. Skratka, popolnoma demantiral določene jimmorisonovske stereotipe, kot da bi razkrinkal veleskrivnost, kako je na primer Hendrix zagotovo ustvarjal trezen in kdaj pa kdaj za imidž … hmmm … kaj? … na odru izigraval zadetost. To je totalno zavajajoča izjava, ki vedno padajo v silni želji po eni in edinstveni resnici. In kako je prišel do te ugotovitve? Jah, po lastni izkušnji, ker On ne more … hehehe … Jaz biti ves svet. V bistvu je pa tako, da dejansko obstajajo tipi ljudje, ki lahko ustvarjajo zadeti in včasih celo samo tako sploh lahko. In obratno. Tisti, ki ne morejo in samo trezni lahko. Na enak način, drugačen profil nevrotika, lahko ustvarja samo, če ga nervoza ne obremenjuje, torej mu tablete pomagajo, na drugi strani pa obstaja profil človeka, pri katerem nervoza je izvor ustvarjalnosti, njegov bit v tem oziru, ne motnja.
Sem že prebrala tisto, veš! Že predvčerašnjim. Zdaj sem v fazi prespat zadevo … hehe … Tako da se kmalu oglasim. Imam še nekaj na grbi, kar mi misli odvrača.
@P.J.:
“Bolj ko človek podleže razmejitvam, bolj postaja vodljiv.”
Ja, se strinjam. Ampak odprtost in notranja širina služi za učenje o življenju, ne izgovoru za zaprtost in vodljivost. Kaj neki si pa ti storil drugega v prvem komentarju, kot ravno to, da se nisi odprl vsebini zapisa, ampak vodljivo sledil jasno determinirani politiki nekega privzetega razmišljanja, ki si ga utemeljeval s pravno formo??? Opredelil si se, zelo vodljivo, celo sistemsko vodljivo in nad vsebinsko presojo. Namreč odprtost, sprejemanje in širina služi širjenju učenja o življenju in v tem smislu posledično opredeljevanje. Ne zaradi vodenosti, ampak zaradi spoznavanja! Ki se nikoli ne konča in ki ga nenehno nadgrajuješ. Skratka, tvoj izgovor v “filozofskem” izseku modrosti je slab, ker sam s svojim sporočanjem in opredeljevanjem nisi zgled česa podobnega. Neopredeljevanje pa celo zlorabljaš v namen zavračanja prepoznanja amoralnega in nasilnega delovanja, ki je vsebina tega zapisa.
Ne moreš pogruntat varne formule. Samo pot je. Teoretično neopredeljevanje lahko služi tudi kot krinka vodljivemu človeku, ki je za sebične navidezne intrese z veseljem vodljiv. Saj veš, takšen, ki služi tudi namenom, s katerimi se sicer osebno ne želi identificirat. Si, kar počneš in pika! Problem je v tem, da poravnava računov nikomur ne uide. Blef se ne splača, ravno zato, ker navidez se.
“Prisiljen verjeti, da ima v rokah meč, s katerim se bori “proti onim na oni strani” se osredotoča na “ono stran”, ki tako zaseda prostor, da ne bi vzklilo “tukajšnje seme”.”
Ja, seveda, danes je zelo popularno teoritiziranje o sprejemanju odgovornosti za vse, kar se človeku godi slabega in dobrega ter floskule o prelaganju krivde na druge. To je populizem, ki je po logiki stvari vržen med ljudi kot pest bolh zaradi situacije, ki se opazno zaostruje v smer, ki jo že poznamo v eskalaciji večkrat v zgodovini. In tudi na te psevdopsihološke in psevdofilozofske načine se ljudi skuša pomirjat in ustavljat, da bi si pač z mečem vzeli, kar jim je bilo pasivno in agresivno nasilno odvzeto in jim je odvzemano dan na dan. Sami so si krivi, a ne? Poleg tega se s temi populizmi skuša tudi stabilizirat stanje v kakršnem smo in že od pamtiveka godi enemu in istemu depresivnemu profilu ljudi, ki nima nikoli dovolj, ker v resnici v sebi nič nimajo, so prazni kot prdci, ne glede na to, kar in koliko naropajo. Ker je praznina večinski simptom je novodobna metamorfoza že prežvečenega na primer neoliberalizem in zlorabe pojma svobode. Za utrjevanje stanja džungle, kjer lahko zmagujejo primitivne in trivialne sile kronično praznega človeka, pa mora sebičnost, v prevodu skrb zase in prevzemanje odgovornosti zase, postat mantra v mentaliteti, ki se seveda interpretira na razna možna lepo zveneča blebetanja. Slabovestni kradljivci in morilci si domišljajo, da se tako bolje počutijo, ker je pač vsak odgovoren zase, torej nisi nič kriv, če si kradel, pasivno ali aktivno ubijal, hinavil in lagal. Vsak je dogovoren zase, a ne. Poserjem se na te hinavske mantre! Kadar je treba pa mlade fante, ki komaj obvladajo poštevanko poslat na fronto, da streljajo v namišljenega sovražnika in so pripravljeni žrtvovat življenje, se začnejo pa psevdotraktati o brezmejni domoljubnosti in brezmejno čudoviti prihodnosti ter brezmejnosti največjega možnega dosežka v življenju, da postaneš heroj. Itd.! Kdo jim je kriv, a ne. Vsak je odgovoren pač zase. Pfej.
In ob vsem tem je najlepše, da ima vodljiv in prepričan človek, da je sam svoj, občutek, da je to res. Ne opazi, da je voden. O naravi stvari vedno govori samo vsebina, ne forma!!! Zakaj se nekdo bori, zakaj se nekdo ne, zakaj nekdo dela to, nekdo drug nekaj drugega … in kaj je tisto, kar daje od sebe, vsebinska narava tistega, kar daje od sebe! Dva lahko počneta na videz enako, vendar so razlogi in nameni drugačni. Zato tudi taisto izvajata drugače in rezultati so drugačni. Skratka, že dolgo se nisem več pripravljena pogovarjat v definicijah, izrekih in pregovorih. Samo vsebina primera me zanima.
“Obstaja samo en boj in ta je zdaj, tu in na osebni ravni… torej samo ti. Ni sovražnika, s katereim bi se mogla spopasti, razen same sebe. Če si preokupirana z napadanjem nečesa drugega, tratiš dragoceno energijo in ne boš uspela. Če uspeš, ne bo več nikakršnega boja.”
No, ta odstavek se mi zdi zelo zanimiv in najbolj jasno mogoče razgalja, v čem se razlikujeva. Na žalost se ne morem strinjat, da ni sovražnikov, bolje zapisano “sovražnikov”. To je svet nasprotovanja, zaviranja in zatiranja. Takoimenovanega zla pa ne neti sovraštvo, ampak tisto, kar ponavadi imenujemo ljubezen. Ljubezen do svoje hiše, do svoje domovine, od koder nam hoče sovražnik ukrast zemljo, a ne, ljubezen do svoje religije, o, ta moj edini bog na svetu, od katerega me hočejo drugi odtrgat z drugimi bogovi, ljubezen do svojega partnerja, ob katerem pozabimo na prijatelje in na vse na svetu, ljubezen do sebe in do svojih. Ljubezen do svojega otroka, a glej no glej, kako otroci na našem planetu trpijo in krepajo na obroke. Ljudem se celo pere možgane na primer, kako je treba bit na posvojitev brezmejno pripravljen, ker gre za tujega človeka in se ne odvija vedno tako, kot si predstavljamo. Kot da se pri lastnem otroku odvija vse tako, kot si predstavljamo … hehe … Kot da ne obstajajo potomci, ki so znotraj svoje družine kot tujci. Ja, ampak ne moti tako, ker si ne upamo tega niti sebi priznat, ker se ne spodobi in KER … brrr … nas je tako prekleto strah, da nič ni naše, da smo sami.
Prenekaterim otrokom po svetu ti ne bi mogel servirat takšnega stavka, kot si ga meni … o neobstoju sovražnika, razen samega sebe … hehe … Kaj boš šel take razlagat umirajočim afričančkom pri petih letih, ki nikoli niti pismeni ne bodo??? Mogoče desetletnim žrtvam pedofilije??? Skratka, ne, to ni univerzalna modrost. To si kot modrost lahko razlaga samo razvajenec, ki fantazira o uspehu. To je seveda večina, da ne bo pomote, ne mislim dobesedno nate.
Seveda nič na tem svetu ni od nikogar. Čisto nič. Lastnine ni. V nobenem oziru. Je samo prerazporejanje in posledica našega ravnanja, kako in zakaj razporejamo. In ljubezen neti sovraštvo in zlo. Brez ljubezni, kakršno poveličujemo in kakor jo pojmujemo, ne bi bilo nobenega sovraštva in zla. Zlo je ljubezen!
In še odgovor. Imam tudi sovražnike. O tem ni dvoma. Vsak ima svoje razloge, zaradi katerih se mu zdi utemeljeno, da tudi sovražno nastopa do mene in me pač skuša ovirat. A to ni moj, ampak sovražnikov problem. Že dolgo se ne spopadam. Tako da se strinjam s tabo, kar se tiče brezplodnosti bojevanja. Ne borim se več za nič in z ničemer. Ker verjamem v svoj osebni uspeh, ki je pa že dosežen in ga dan na dan nadgrajujem in negujem v sebi. Zato dragocene energije ne trošim zaman. Dragocene že ne. V iluzorne uspehe že ne. Preprosto sem uspešna, tudi če me jutri povozi vlak. Pa ti??? In to ni odvisno od zunanjega dogajanja v zvezi z eksistenco in s tem povezanimi pojmi uspeha. Ljudje, ki moj uspeh zaznajo in nagradijo, mislim, da je to dobro za njih. Kot je zame najbolje, če zaznam vse dobro okrog mene in se temu ustrezno poklonim, kakor se le lahko, in zelo slabo zame, če sejem negativo in dragocenost drugega zaviram ali ignoriram. Vse to, kar sem zapisala, pa ne pomeni, da ničesar proti zlu ne dajem od sebe. Vsak dan! Ali ob kosilu, ali zapišem na blog ali ob delu. Vedno se trudim v smer najboljšega in skrbi me predvsem dragocenost v meni, ne toliko bitka s časom za uspeh. Uspeh mi lahko darujejo samo drugi. Popolna laž, prozorna zarota slabovestnih s preveč uspeha za svojo praznino, so namreč floskule, da si uspeh izboriš sam. O, ne, ne! Daleč od tega. Uspeh ti podelijo samo drugi! Ti si pa lahko uspešen človek, uspešno učlovečen ne glede na to, ali te kakor koli nagradijo drugi ali ne!!! Včasih je za to treba samo spremenit družbo ljudi, včasih moraš dlje, v drug prostor, včasih kaj drugega, tudi banalnega spremeni tok usode. In če si uspešen človek, v tem, kar gradiš in lahko dragocenega ponudiš, daješ na voljo in nikoli ne prezreš ali celo zaviraš dragocenosti drugega, si ti okej, ker te lahko jutri vlak povozi in nisi nič zamudil. Če ga kaj userješ in si sposoben to priznat sebi in drugim ter popravit, kolikor se da, si spet okej, ker te lahko jutri vlak povozi. Če kdo nalašč zapelje čez tebe, pa sploh ni tvoj problem. Kakršna koli žrtev je vedno brez problema. Problem imajo vsi drugi, rabelj in tisti, ki premalo naredijo, kar bi lahko, da do žrtve ne bi prišlo. Krivda je kolektivna in v detajlih posamična.
In še to. Zapisal si, da ob doseženem uspehu ni več bojevanja. Ni res. Dosežen uspeh ne obstaja, zato tudi bojevanja nikoli ne more bit konec in zato je histerija pri hlastanju za uspehom tako nesmiselna in razdiralna. Spet zaradi hlepenja po ljubezni. Da bi imel raje sebe in da bi te drugi imeli raje. Ko človek doseže nek cilj, to ni več cilj in cilj nikoli ni takšen, kot si ga predstavljaš. Vedno je na vrsti že drug ali drugačen cilj. In zelo se utrudi in zavozi svojega duha človek, ki ima tako malo rad sebe in se tako malo ceni, da bi se odrl in marsikoga podrl za uspeh.
Mimogrede … si že kdaj spremljal boj umirajočega človeka? Več njih in opazoval razlike in zakaj so take razlike? Priporočam.
Toliko filozofiranja od baričevič garažne afere do religije, ciljev in pogleda v bodočnost.Jasno, sami intelektialci. Jaz sem delavec in vem, da se lahko vsi problemi simplificirajo, razložijo enostavno, brez demagoških in vulgarističnih namigov določenih elit, med katere kao sodi ta blog. Ali se nekateri sploh zavedajo, kako jim je lepo, dokler so zdravi, ker zdravje je naše največje bogastvo. Zadnjič sem na tv gledal Šerbi, kako jo je bolezen dotolkla in nisem slišal o nobeni akciji zbiranja pomoči zanjo, pač pa na pozarreport.si zbirajo vodo za Darfur. Ali pa šolniki, intelektualci z visokimi plačami, del javne visoko plačane uprave? Ali poznajo človeško telo? Kako funkcionira, deluje, kako je sestavljeno. Ali znajo to razložiti mladini. Kaj je kri? Kri je življenje. Je energija. Je bencin telesa. Je rdeče barve. Sperma? Vanilija.
Iz krvi in sperme nastane novo življenje. Ki je roza.In tako naprej.
Ljudje prepogosto želijo sodelovati v vlogi žrtve. Nekaterim je to način življenja. Ostaja osnovno vprašanje. Ko se človek zbudi v bolnišnici iz kome z diagnozo “hrom od pasu navzdol”, ali naj krivi pijanega voznika na drugi strani? Natakarico? Cestno podjetje? Državo?
Nekatere stvari na neki ravni delujejo “grozne”. Toda v globalu se zgodijo z namenom. Vedno je na posamezniku, da ga odkrije. Če ga odkrije, se diagnoza izkaže za zmotno. Zmota ostane nepojasnjena in osebje le nejeverno zmajuje z glavo. Ker je ujeto v en koncept.
Moja naloga je zgolj omogočiti dostop do orodij, ki sem jih sposoben prepoznati in/ali (so)ustvariti. Na to, ali bodo vztrajali, tisti ki so bili pred odločitvijo, ni bilo na meni da vplivam. Odločila sta se oba sama.
Čustva je treba kanalizirati v tvorne namene. Prvič očitno nisem opravil naloge, zato sem tu.
david: saj nisem nikjer napisal, da ne nosimo dobrega in slabega. kako bi se sicer borili proti slabemu v nas, če ga ne bi bilo. samo zagovarjal sem jasno razločitev med dobrim in slabim. spet v kontekstu kompleksnosti.
simona: zelo zanimiva informacija o njegovem kurbanju. namreč v pesmi je opisoval, kako je nekaj časa živel z dvema voljnima mladenkama, z eno golo je spal, pa da se ni nikoli skurbal, zaradi ljubezni s sylvio. to je bilo poroko. je pa pesem v zbriku malo pred njegovo smrtjo. in je izključno posvečena njunemu odnosu. naslov je pisma za rojstni dan. če boš brala.
tudi zelo zanimiva referenca na odovor enega oid nietov in oipozorilo na različne plati osebnosti. in hočem, nočem, se dotika tudi mene in mojim težnjam po edini resnici.
zanimivo, sem danes uporabil njihov sample v svojem komadiču. bil je maj, mesecu in počutju zadnjih dni primerno. je tudi sample mojega petja (ne ustraši se, ni nič tako groznega, je uporabljeno v avantgardni maniri). http://www.youtube.com/watch?v=ii1BH3f2t4o
uf, moram reči, da sem na trnih, čeprav bivanje na trnih doživljam kot znak nerazumnosti. predvsem pa sem zelo radoven. se zahvaljujem za prebrano, verjamem pa, da se nisi ravno mučila, če si privoščim drobec egotripanja. tako da … ne mudi se preveč.
buldog: jaz sem elita? jaz sem dvajsetletnik z nedokončano srednjo šolo, ki živi kot študent, z mrtvim očetom in materjo brez službe ter dvema šoloobveznima bratoma, ki ne pripada nobeni skupini, ne metalcem, ne raperjem, se izogiba umetniškim krogom, čeprav ima vs emožnosti, da bi v njem gibal, nisem ne levičar, ne desničar, in sem celo svoje življenje na drugi strani “zakona”. nikoli nisem bil slovenec, nikoli bil čefur. tako, da me ne žali, prosim. izogibam se množičnemu nagonu in edina elita, ki ji želim pripadati, je elita duha. ok, mogoče sem vesel tudi, ker sem čeden.
ne, ni mi lepo, dokler sem zdrav, ker imam tudi diuševne potrebe. ker imam dušo. ne slepi se,d a je tudi tebi, če jo imaš. ne vem, zakaj bi morali raje za šerbi zbirati kot za darfur. se spomnim njene izjave na hribarju, da je treba poskrbeti za naše ljudi, ko je drnovšek poskušal pomagati ljudem v darfurju. je dobila prasica bumerang? ne, nihče si ne zasluiži bumeranga. ker so stvari veliko bolj kompleksne. v vsakem primeru podprem zbiranje denarja za šerbi. če nimaš duše, ti poznavanje telesa ne more pomaati. upam, da se ne spustiš v fajt z buldogi. niso krivi, da si kreten.
ne mudi se preveč je bilo mišljenoi kot da naj se ti ne mudiš, da naj se ne obiraš, ne da je dosti časa. hehe.
White_buldog:
Ja, seveda, v simpl svetu je vse tako krasno. In za tvoj simpl svet naj bi bilo pomembno in celo krivo, da si delavec??? Čudno, da tvoj simpl svet, ki definitivno zavzema večino, nič ne dosežete za boljši svet po svoji predstavi. Izženite vendar nebodijihtreba šolnike in intelektualce in zaživite v raju po svoji meri.
In dezinformiran si, saj si o Šerbi lahko bral ravno zato, ker se akcije in zbiranje denarja zanjo kar vrstijo, preko Lady, Facebooka itd. Zate se pač verjetno ne bi, če bi izgubil nogo. Skratka, vode ji ne bo zmanjkalo, za razliko od ljudi v Darfurju.
@P.J:
A Ameriki so ta pralnomožganski trend že malo preživeli, najkasneje zdaj ob recesiji. Sicer so se pa najbolje prodajale bukvice na to temo in popularna je bila tudi mantra, da si ponavljaš “I’m not a victim!” Takovrstni prizori so bili materija za nešteto ameriških komedij. Pa kdo, zaboga, bi si sploh želel bit žrtev, če ni zaciklan v nek krog neugodnih okoliščin in s tem povezanih psihosimptomov, da morda v skrajni sili že pozabi tudi na dostojanstvo in zapade v mazohizem ali celo izkoriščanje pojma žrtve za določene cilje. Mislim … A je kdo mogoče kaj jezen na take ljudi ali jim celo zavida???? Šikaniranje takšnega človeka je milo rečeno nekoristno in blesavo početje, ker nič ne potrebuješ od njega, saj ti v takšnem stanju nima kaj omembe vrednega ponudit in sam potrebuje kvečjemu pomoč. To je podobno v poanti kretensko kot preklinjanje klošarjev, češ, delat naj gredo prasci. Jim kdo kaj zavida???? Jim zavida nedelo??? Bi želeli, da gre klošar v psihofizičnem stanju, v kakršnega je padel, delat? Jah, k meni že ne, če bi bila vodja kakšnega podjetja. Raje bi mu izplačevala plačo, da ne dela. To so pač populistični podtiki, da se ljudstvo, ki nima nič, spotika, kritizira in obsoja med sabo in je tako zaposleno s tem hobijem, da ne opazi dovolj dobro, kako se jim, medtem ko pasejo cinizem in nasilje drug nad drugem, spodmika tla pod nogami, namesto da bi z empatijo delovali v obče konstruktiven dobrobit.
Seveda so tiste mantre I’m not a victim za posameznika lahko prehodno ena izmed avtosugestivnih verzij, da lažje sestavlja pohojeno samozavest in nekaj poguma, nima pa nobene presežne vrednosti v občem smislu, če tak človek v kolektivni udeležbi k družbi ravno zaradi lastne frustracije žrtve začne furat nestrpnost in celo neobčutljivost do žrtev v svoji oklici ali celo sam postane rabelj. Saj veš, da je na primer najhujši homofob večinoma pritajen homoskesualec. Ker se tako matra zatirat svojo naravo in prilagajat situaciji v družbi, pač ne prenese tistih, ki si privoščijo več svobode in se bolj cenijo od njega. Zato lahko enako tudi odpor do pojma žrtve prinaša zelo negativne posledice. Zečne se seveda s hujskanjem, kako bojda nekateri želijo in celo uživajo sodelovat v vlogi žrtve. Ob takem stavku takoj pomislim, da ga izgovarja nekdo, ki se blazno trudi skrivat in premagovat, da bi se počutil kot žrtev in je sila ponosen na svoj marter, hkrati pa seveda narašča nestrpnost do tistega, kar najbolj sovraži tudi v sebi. Bohnedaj, da sliši kako nekdo pojamra ali se celo poteguje za svojo pravico, ker meni, da se mu je godila krivica. Kako si drzne!!!
Osebno menim, da obstajajo žrtve in “žrtve”. In seveda tudi menim, da se čisto vsak kdaj najde v vlogi žrtve, razlike so seveda v kapaciteti in razlogih. “Žrtve” so tisti, pri katerih je jasno, da cviljenje zlorabljajo, a jim ni nič hudega. Lažje cvilijo, ker jih v bistvu nič ne boli. Podobno se je pri nas razrasla floskula o zavisti, ki jo pretežno izkoriščajo razni murkoti, ki se zavedajo, da ne dajejo od sebe nič in opozorila pač niso plod zavisti, tisti, ki so žrtve njihove zavisti, pa molčijo, ker imajo že itak preveč problemov z zavistneži. Zato osebno nasprotujem hujskanju in stigmatiziranju ter raje polemiziram samo od primera do primera. Predvsem pa menim, da je treba podpirat, da se ljudje brez sramu glasno izražajo o svojih občutkih, o katerih lahko potem presojamo in se odločamo v konstruktivnem smislu za delovanje. To, da se ljudi s pasivno agresijo hujskanja sili, da se skrivajo in tlačijo v sebi svoje probleme in nikoli seveda ne obračunajo v sebi, niti s tistimi, ki so sodelovali v procesu njihove bede, je za vsako družbo daljnoročno zelo slabo. Ker dejstvo je, da, kot sem ti opisala v komentarju, na svetu imamo veliko tako očitnih žrtev, da se kar kreše. Pa si to seveda kar poignoriral, ker te bolj skrbijo žrtve, ki uživajo v svoji poziciji. A, bejž, no. Mene pa prav nič, ker jim prav nič ne zavidam situacije in menim, da bi potrebovali pomoč. Sploh me pa najmanj brigajo v primerjavi z omembe vrednejšimi primeri resničnih žrtev. Še samomorilcev mi na pamet ne pade obsojat. Saj nisem nora in tako prekleto vodena. Več koristi vidim v tem, da se brez sramu in strahu pred hujskači, ki preveč berejo podtaknjene tretjerazredne duhovne bukvice, sliši glas vsakogar in da se opozarja in zavira predvsem takovrstno obnašanje, ki žrtve kakršne koli vrste že producirajo, s samomorilci vred!!! Ravno zato, ker hujskanja producirajo predvsem zato, ker sami zatirajo svojo enako frustro v sebi. Frustro sramu in nemoči, da bi se spopadli s situacijo, zaradi česar prevlada svetoboljni občutek, da krivica in zlo zmaga, kar oni sprejmejo kot usodnost, ker je tako lažje živet kot z občutkom žrtve, in postanejo temu primerne fašistoidne spake še sami itd. itd.
“Nekatere stvari na neki ravni delujejo “grozne”. Toda v globalu se zgodijo z namenom. Vedno je na posamezniku, da ga odkrije. Če ga odkrije, se diagnoza izkaže za zmotno. Zmota ostane nepojasnjena in osebje le nejeverno zmajuje z glavo. Ker je ujeto v en koncept.”
To so taiste mantre moderne populistične duhovnosti, ja. Sprejmimo odgovornost in krivdo, sprevidimo, da se vse zgodi z razlogom in zavedajmo se “I’m not a victim”. V bistvu so to buče, za kakršne pač nimamo nobenih oprijemljivih dokazov, da bi jih lahko zanesljivo znali zgrabit za roge, lahko pa poskušamo in tudi vedno poskušamo. Je pa zagotovo zgolj z individualnega aspekta mnogo lažje živet, če gojiš prepričanje, da se je nekaj slabega zgodilo z razlogom, ki ga moraš samo dešifrirat, pa bo vse dobro. Logično, da deluje narkotično na bolečino. Kot je veliko lažje bojda živet, če verjameš v boga, a ne. Hej, še samomor je lažje naredit samomorilnemu teroristu v svrho svojega cilja, če pač verjame, da tako izpolnjuje neko smiselno božje poslanstvo z razlogom. Šurlih. No, mene, pa te molitve vseh vrst posameznika že dolgo bolj eno figo freško brigajo, razen če gre za sproščen klepet ob kavici z nekom, ki me pač obvešča, kako vse se prebija čez vsakdan. Od joge, masturbacije, pa do takih in drugačnih molitev. Prav. In seveda mantra, ki si jo predstavil, paše v vsako skledo kot mantre vseh wananbe duhovnih bukvic. Malo diagnoz posameznik razkrije, da bi se zaradi tega kar izkazala za zmotno, ampak odgovor je tako splošen, da je kot na dlani, a ne … če se ne zgodi, pomeni, da nisi odkril namena … hehehe … Če se zgodi, hejuhej, si pa prepričan, da je razlog pozitivne spremembe ravno v tem, ker si odkril namen (v tridesetem poskusu). Mater, kako je simpl ta lajf. Sploh ni treba nič kaj takšnega dojemat, se za nič zavzemat, nič spoznavat, da postaneš guru svojega planeta. Nekaj dovolj splošnih in raztezljivih modrosti, pa že vemo vse o življenju, kar bi radi vedeli.
“Ko se človek zbudi v bolnišnici iz kome z diagnozo “hrom od pasu navzdol”, ali naj krivi pijanega voznika na drugi strani? Natakarico? Cestno podjetje? Državo?”
Krivi naj tisto, kar je prispevalo k soodgovornosti za nastalo situacijo. Morda je to cestno podjetje, če se mu je cesta udrla pod kolesi. Morda je bil pijan voznik, ki je divjal v obratno smer. Če ni sokriv zaradi malomarnosti nihče na vidiku, pač ni. Ne gre za krivitev kogar koli, ampak gre za vzvode preprečevanja in zaviranja pogostosti določenih nezaželenih pojavov. Kar namreč ti imenuješ kar vse počez usodnost, se pod določenimi pogoji pojavlja večkrat in bolj intenzivno, pod določenimi pa manj ali celo izgine. Določene tako prekleto usodne bolezni, za katere nihče ni bil nič kriv, so zaradi sprejemanja kolektivne odgovornosti in posameznikov, ki so lahko učinkoviteje vplivali na spremembe, vendarle izginile, nekatere so se pojavile ali razrasle. Spet zaradi okoliščin in pomanjkanja odgovornosti do … hmmm … usodnosti.
Skratka, zdaj si bolje pojasnil svojo poanto, za katero pa menim, da se premalo zavedaš, da je samo tvoja. Ti bi torej tudi od pasu navzdol hromemu, kar je stvarno povzročilo malomarnost, za katero stojijo določeni ljudje, pridigal, naj se nič ne pritožuje, naj prevzame usodno odgovornost na svoja pleča in ja – pri sebi odkrije namen dogodka. Jah, kaj naj rečem, filozofska meka za sprevržence. Se že veselim. Jutri grem nekoga na gobec, potem mu bom pa poslala dobrohotno pismece, naj se ne kisa in naj mi ne teži, ampak naj raje razvozlja namen usode, ki se je takole poigrala z njim, kar si je seveda zagotovo sam priklical. Zato tudi bolje razumem, zakaj si prišel tako vehementno pizdit pod tale moj zapis. Kako, zaboga, si drzne bit kdo tako butast, da ne dojame, da si je ženska usodno odgovorna, da jo je mož na gobec in da je seveda predvsem usoda kriva, da familija faše še globo za kazen. K temu konceptu paše seveda tudi prepričanje o minimumu morale pravnega sistema, ki naj bi bil kar tak sam po sebi, povsod. Ker bistvo po filozofiji, od kakršne si voden, mora imeti tisto onkraj največjo veljavo, sicer se vera zruši v rdeči niti svoje poante. No, in to je tisto, o čemer sem pisala na začetku komentarja. Ko homoseksualec postane zatiralec homoseksualcev, trpinčena žena, ki noče bit žrtev, v imenu zanikanja postane sovražna do sotrpink, ki kaj zacvilijo v izboljšanje stanja itd. To, da definitivno obstajajo razlogi tudi v omenjeni ženski, da se ji dogaja, kar se ji dogaja, nima nobene zveze s tem, da se situacija ne rešuje tudi po zgoraj nujni omenjeni poti. Na zgoraj kritiziran način se osebne notranje konflikte pač brez potrebe premnogo težje rešuje. In nasilja nikoli ne sme družba zagovarjat z aspektom notranjih konfliktov žrtve. To, da sta v takem primeru potrebna psihične in duhovne zazdravitve oba, je jasno vsakomur. S sistemom pa lahko usmerjamo predvsem optimalnejše pogoje za čim bolj zdravo družbo. Ne moremo pričakovat, da bo otrok, ki odrašča v obupnih razmerah, kakršne država, ki hoče produktivno družbo za obče pozitiven interes, ignorira, odrasel v produktivno in nekonfliktno osebo!!! In ob tem je zgovarjanje o onkrajnih očiščevanjih in osebni krivdi odveč, ker še ne pridemo do ugodnih možnosti za terapije kakršnih koli sort že. V džungli, kjer vse ureja zgolj usoda, pa sploh za nobene duhovne terapije prostora ni, ker pade duh na nivo živali, ki se pač bori za preživetje. Predvsem pa tudi o osebni krivdi ni lahkotno razpravljat kar počez, ker je relativna od primera do primera in po naravi stvari v vzrokih. Z usodo se preprirat nima smisla, še manjši smisel pa ima za vse usodno prevzemat krivdo na svoja pleča z diaboličnim prepričanjem, da resnično lahko na vse vplivaš sam in vse niti svojega življenja vodiš po svoji volji.
Mene nobena vera v kar koli že nič ne moti. Tudi po ljubiteljih horoskopa ne klestim. Če jim pomaga, vliva moči, ne vidim problema. V vsaki stvari se najde tudi resnice in po različnih poteh lahko pridemo do njih. In vsaka stvar se lahko sprevrže v svojem namenu. Prvi indikator sprevrženosti je, da v imenu vere v kakršno koli filozofijo že, postaneš zatiralec drugačnih načinov življenja, ki ne posegajo v svobodo tvoje odločitve in celo zatiralec pozivov k izboljševanju sistemskega stanja. V imenu nekega “boga”, ki je onkraj in nad. Zelo, zelo slabo. Individualno pa človeku lahko pomaga marsikaj. Ampak meja prioritete koristnosti v primerjavi s škodljivostjo, je v izgubi občutka za druge. V vsiljevanju določene mentalitete drugim in celo preprečavanju neke obče koristnosti za izboljšavo stvari, ki ne potekaju po pravilih igre določene “vere”!!!
Vse je v redu s tvojim pogledom na možnost, kako se človek lahko rešuje v življenju in si vliva moči za obstanek in napredovanje. Tvoji nasveti lahko tudi komu v določeni situaciji koristijo, če jih prostovoljno in željno sprejema. Nikar pa ne skušaj svojega prepričanja širit na način, da zaviraš in hujskaš proti drugovrstnim progresom in celo pozivaš k molku v imenu sprejemanje določene “onkraj” filozofije! Tukaj je meja svobode prvega, ko se dotakne svobode drugega. In točno zato je med drugim v zahodni civilizirani družbi prišlo do sekularizacije religij od države, kar osebno ocenjujem absolutno za progresivno. Ne glede na to, na kakšen način svojo vero in mistifikacijsko plat medalje furam jaz osebno. Nikakor ni primerna za kogar koli.
@Nurudin:
Ja, nekatri so zaradi kasnejših Tedovih del nad njim pizdili tudi kot na hinavcem erste klase, ki je pomagal Plathovi na poti z glavo v pečico, potem pa pisakal slabovestne neresnične ljubavne katarze. Ker varanje je bilo neizpodbitne. Bolj prelomno celo s partnerko nekega družinskega prijatelja. Po spominu mislim, da je celo zanosila. No, ker poezija bojda prenese vse … hehe … je Ted seveda svoje delo razlagal v petičnem smislu, da je bila Sylvia vedno bila ena in edina, v bistvu stvari je varal ni, ker je bila vedna ona z njim v prvem planu ljubezni in blablabla … Skratka, milo rečeno, res ni bil tip nič posebnega.
Ja, res nisem z muko prebrala. Zdaj razmišljam, kaj naj si mislim, da uresničim en tvoj verz … hehehe … In ti za razliko od tedaj, želiš, da si nekaj mislim.
@Simona: Pišem (bolj ali manj) nevtralno. Kako kdo dojame, je pač odločitev posameznika.
In kot veš, (mislim da sva se pogovarjala o tem tudi v živo, če ne, se opravičujem za luknjo v spominu) – bi lahko (pred)zadnji komentar napisal tudi v prvi osebi.
—
Mantre je treba izbirati pre-vidno. Pravo vprašanje prinaša že del odgovora.
p.j.: ne pišeš nevtralno in ni stvar tega, kako kod dojame. pišeš podmolklo. nobenih argumentov ni, zakaj ne pišeš nevtralno. na izjemno dolg odgovor, ti zamahneš lenobno zamahneš z roko, češ, eh, kakor kdo razume. in počasi spustiš veke čez svoje v halucinacijo zazrte oči. te ni sram? saj pišeš kot robot? imaš kaj mesa? švicaš kdaj? si sploh še človek ali si skropucalo, ki niha po fizikalnih zakonih? si nafilan s pomirjevali? hašiš? sploh kaj bereš, ti groteska od človeka? spravi se na noge, človek. deluješ kot patološki primerek. nobeno spoznanje ni onkraj argumentov. sploh ne spoznanje, kot ga je simona opisala in ki sega v svobodo drugega. argumenti, karikatura? raztrgaj prisilni jopič in ga zabriši v glavo. napiši predtem verze nanj. da te ni sram! ti lenivec gnilobni, brezdušni. pih. da te ni sram!
@simonarebolj:
tale hehe ustvarja vizijo kritike moje osebnosti. uresničuješ z razmišljanjem ali razmišljaš, da bi uresničila? hmmmm. literatura, ki prehiteva dogodke? nekaj podobnega s emi je zgodilo po branju enega dela romana, ki sem ti ga v zadnjem mailu omenil. čakam. tik-tak. tik-tak. mwahahahahahahaha!! heh.
imam še eno vprašanje. si za teda hughesa navedla, da ni bil nič posebnega kot tip, ljubimec, ali kot pensik? ja, po novih spoznanjih je v umetnosti ogromno idealiziranja in sanjarjenja o idealni ljubezni, v resnici pa se mi zdi verjetno, da v fizični resnici podirajo vse kar jim pride pod kurac, predvsem moški umetniki. nasprotno pa mislim, da se pri meni, ki verjamem, da živim približek idealne ljubezni, pojavlja veliko grenkobe pri njenem umetninovanju. dokler je nekaj samo predstava, je lahko rožice saditi. ideal, ki ga živiš, pa se je zaradi naše človeške narave prisiljen utrjevati, in to prinaša s sabo tudi dosti napora. misliš sicer, da je svobodna zveza med zelo povezanima ljubimcema mogoča? meni se reicmo zdi hinavstvo, tako do sebe, kot do partnerja. ravno tako s emi zdi izdajstvo do samega sebe seksati z nekom, ki ga ne poznaš malo bolje in je povezano tudi recimo s površnim pogledom na svet in tozdevnim funkcioniranjem. ravno tako si težko predstavljam, kako slab mora biti ta seks. pa tu ne govorim o tistih ljubimcih, ki v trenutku spoznajo, da gre za človeka na isti valovni dolžini, niikakor ne posplošujem. najbolj na živce mi gre pa izgovarjanje na račun moraliziranja religij, ki ni nič drugega kot moraliziranje nereligij. spet bi izpostavil razliiko med t.i. širše organizirano religijo in neko filozofijio nad rugi ravni, kot si jo ti v odgovoru PJ-ju.
kaj ti meniš. sicer sem prebral nekaj na to temo s tvoje strani že … me pa vleče na tisti kofi … takrat nisem bil in da mood. si ti še? pozdrav.
@P. J.:
Ne, ne pišeš nevtralno, niti najmanj, to je več kot evidentno in tudi nemogoče. In način dojemanja je stvar posameznika, kar pa je popolnoma irelevantno za razumevanje vsebin, ker obstaja moč argumentov in dokazov. Če bi torej jaz dojemala tvoje komentarje kot pisanje o usodi vrtnih palčkov po barju, to ne bi pomenilo zgolj odločitev, ampak tudi lahko dokazljive blodnje, ki nimajo zveze s sporočilnostjo vsebine. Skratka, nisem zastopnik relativiziranja in podobnih demagoških vzvodov, ker me ego posameznega razpravljalca ne zanima, ampak samo tisto, kar lahko iskreno ponudi v dialog.
Pojma nimam, ali sva se midva kdaj pogovarjala v živo in tudi na podlagi fotke se ne uspem spomnit najinega srečanja, ker je preveč motna in majhna. Tako da ne vem, če se motiš. Kje in kdaj sva se pa srečala?
@Nidurun:
Mislila sem, da ni bil nič posebnega kot človek, kot osebnost, oziroma da sploh osebnost ni bil, ampak klišejski primerek moškega z vsem otročjim obnašanjem in razmišljanjem v paketu. Temu navkljub je lahko pesnik z nekih aspektov kakopak tudi dober, moč doživljanja in sposobnost obrtnega in ustvarjalnega izražanja česar koli že je mogoče predajat odlično, četudi izražaš stanje plehkosti. Zagotovo pa ne tako dober, kot bi bil lahko, če ne bi bil mentalni aberveznik. Skratka, nekaj je na floskuli, da ni važno o čem pišeš, ampak kako pišeš. To velja po eni strani za vse vrste pisanja. Je pa logično, da take “modrosti” najraje servirajo razni crnkoviči v selfekskjuz. Ker čeprav je res, da je lahko prepoznano dobro pisanje tudi brez omembe vredne vsebine, pa je vendarle najboljše dobro napisano delo z močno vsebino, z močnim duhovnim nabojem.
Pri tem niso toliko problematična dejanja, magari podiranja vsega, kar leze in gre. Problematična je bolj refleksija v zvezi z določenimi dejanji. Problematično je, če mi pesnik skozi pesem ne pove nič bolj omembe vrednega in ne postreže z nič manjšo dozo budalaštin, pavšalizmov in sprenevedanja skozi refleksijo kot kakšen Brane Kastelic preko svoje slogovno nič kaj fascinantnih kolumen ali Erazem Pintar med zajebavanjem v oddaji na TV Papriki. Refleksija je alfa in omega! To, da grem na literarni večer nekoga, ki mu sledi pogovor s publiko in od veleumetnika v sicer izbranejši slogovni retoriki slišim, da lahko v novem delu preberem iste idiotizme, kot sem jih poslušala prejšnji večer v družbi treh aberveznih japijev, ki so me tako dolgočasili z zlizanimi plehkostmi bivanja povprečnega opičnjaka, da sem se ga morala napit do izbruhanja. To se mi zdi problem, čeprav ni problem, ker tako pač lahko samo je.
Skratka, na vse to, kar si v komentarju zapisal v obliki vprašanj glede na moralo in naravo erotičnih prevratov, dobiš tudi v Tedovi poeziji v odgovor samo predstavitev najpogostejših simptomov povprečnih ljudi. Blesavo obveščanje in pozdravljanje povprečnega poročenega telebana, ki se zjutraj nafutra s slabovestno mantro o ljubezni do žene, zadrhti od sreče, ker ne biva več v študentski sobici, kjer so se potepali ščurki po kotih in ker bo popoldne namesto študentskega vodenega pire krompirja s špinačo okusa po travi mlel pire krompir s ščepcem mleka in dodane kisle smetane in špinača bo imela okus po vegeti s ščepcem na drobno sesekljanega česna, potem si ga gre pa na sekret zdrkat na prizor fuka s študentko iz prejšnjega večera, ko mu je prišlo tako kot že deset let ne, na pralnem stroju v kopalnici in mimo banje je švignil ščurek, ravno ko je brizgnil močefit na njen napet prečudovit labodji vrat. Refleksije pa nobene. En sam dolgcajt tipa naši opazovalci čestitajo in pozdravljajo. Vse skupaj poteka tako, kot bi neštetokrat v življenju opazil soseda, da gre vsak dan na istem mestu ob isti uri čez cesto, pri čemer se vedno vleče za uho. Pri tem si radoveden kvečjemu, če že, kam gre in zakaj gre tja, vsak dan tako točno in zakaj, zaboga, se vleče za uho. In povprašuješ naokrog in vsakič znova ti povedo, da gre sosed vsak dan ob isti uri čez isti prehod za pešce pač nekam in se vleče za uho, ker je verjetno pač nor. Res neverjetno! Lepega dne se ti utrga in nočeš slišat več enega in istega opisa dogodka. Raje ostaneš brez odgovora, kot da boš eno in isto sranje opisa stanja stvari poslušal vsakič, ko boš postavil isto vprašanje. Sam si boš potešil radovednost. Recimo, da si boš razjasnil zadevo, kam in zakaj gre, o vlečenju za uho pa uspel sestavit neko teorijo, kako in kaj se dogaja v tem človeku in zakaj. In potem boš celo življenje srečeval ljudi, ki ti bodo spet in spet razlagali, da obstaja en človek, ki vsak dan hodi ob isti uri čez cesto in se vleče za uho. Popizdeval boš in zadevo pojasnil s svojimi ugotovitvami, kam gre in zakaj, pa še teorijo o vlečenju za uho boš serviral. Ampak še vedno se bodo množili novi in novi ljudje, ki ti bodo razlagali presenetljivo informacijo, da obstaja en človek, ki hodi vsak dan ob isti uri … blablabla … Lepega dne boš obupal in se kvečjemu čudil, kako uspeva drugim, da ne obupajo nad sabo.
@Simona: Hm, “kdaj” ti bom zdaj res težko povedal. Skupni znanec, ki deli inicialke in del imena s teboj, me je takrat povabil na “kvačkanje” v “Povodnega moža”…
—
Ostalo ne rabi biti komentirano.
@P.J.:
Aaaa! Zanimivo! A so asociacije v smer potovanj, motorjev, fotografij itd. v pravo smer? Tega se seveda spomnim, ja. Prav fajn smo se mel in komunikacija je neprimerljivo bolj gladko potekala kot zdaj tukaj. Očitno nismo šli ob vrčku piva v take detajle ali pa smo jih ob vrčku piva lažje prenašali … hehe …
@Simona: Iskriv duh nikoli ne zataji. 😉
@Simona in @Nidurun:
Nevtralno očitno dojemamo različno. Stremim k temu, da se (če že) ukvarjam z vsebino, oz. še bolj točno s tem, čemu služi vsebina.
Vse kar me torej zanima je vrednost (in ne cena) besedila kot orodja za odpiranje meni nove ravni. Moje pisanje vi lahko uporabite kakor želite… vi ste sodnik.
Od mene boste bolj poredko doživeli, da bi se polariziral (opredelil) do vsebine same, še manj pa do pisca. Tudi “moj prav” je odsoten. Lahko temu nadeneta tudi nov izraz in če bo služil k boljšemu razumevanju ga bom morda privzel.
—
@Nidurun:
Kanaliziranje čustev h konstruktivnim namenom resda vodi v življenje, ki ga ti opisuješ (če sem prav razumel) kot “mehanično”, meni pa vse poenostavlja in me izpoljnuje z darovi, saj sem bolj (težim k popolnoma) ubran in namesto da bi se predajal svojim čustvom,željam in strastem, ki bi mi narekovali tempo, mi služijo kot pokazatelji preteklih ravnanj.
—
Da, jaz sem tisti, ki je v nekem trenutku bil na mestu, kjer se je hkrati znašel tudi VW Golf II in mi pokazal, da so kosti krhke… in da zmorem vse, kar si lahko zamislim in kar se mi zdi vredno ustvariti.
@simona
z dejanji sem avtomatsko povezal nesposobnost refleksije. strinjam se, da je to posplošitiev. strinjam se od a do ž in sem se že večkrat postavil po robu ljudem iz umetniške srenje. pfuj, jebemti, kakšno nereflektirano krdelo je to.
komunikacija vedno bolj gladko teče v živo, ničesar pa ne spremeni. ker s emora človek prilagajati človeku na drugi strani mize. ne gre pa za kaj več kot za trenutno prilagoditev. zato ne sprejemam, če mi kdo napiše, da smo za maile preveč zašli v podrobnosti. hehe. to bi lahko dojel tudi kot poskus nadvlade z osebno karizmo v živo, ki nima veliko z argumenti.
pa ne da bi mislil, da sam niamm osebne karizme.
p.j.: imamo več vrst mehaničnosti. imamo mehaničnost človeka, ki se podredi in je mehaničen človeško. imamo mehaničnost približka nadčloveka, ki je mehaničen, ker je mehaničen svet, izžareva pa predvsem tisto, kar imenujemo človeškost. jaz sem zelo mehaničen človek. in kanaliziram čustva. oibenem pa vidiš, da se znam pošteno raizfukati. in tudi svoje razukanje znam kanalizirati … čeprav ne do konca, tako, da nisme prepričan še, če je koristno. ti res deluješ kot človek na hašišu, ki je doživel odkloip. si bral novele paula bowlsa? predstavljam si te nekako v tem smislu. hehe. pa še takšen pogled imaš na fotografiji.
@P.J.:
Od kod si pobral, da naj bi različno dojemali pojem nevtralno, je težko jasno, saj ne Nidurun, ne jaz, ne pišemo o nikakršni formi, še manj o lepotnem tekmovanju, ampak o vsebinah. Medtem ko si ti, ja, pa v začetnih komentarjih nadomestil replike, ki bi se nanašale vsebinsko na vsebino zapisa, s predavanjem o delovanju pravne forme in formalizmov. Kasneje so se še arhetipi pojavili … hehe … Tako da, če bi bilo kaj lahko nerazumljivo, bi bilo, o katerih vsebinah neki naj bi bilo relevantno komentirat. Še huje. Ti si s svojimi vsebinami, ki po mojem mnenju niso imele zveze z vsebino mojega zapisa, celo blatil, ne pa tudi argumentiral nasprotovanje moji poanti in kasneje zadevo speljal na mistifikacije, ki naj bi predstavljale nadrelevanten aspekt pogleda v primerjavi z zapisanim. Čemu torej služi tvoja vsebina, glede na poanto mojega zapisa???? Čemu nasprotuješ? Pritoževanju, ker organi pregona pišejo samo globe v določenih primerih in žrtve nasilja pospremljajo od doma, namesto nasilnikov??? To je vprašanje, na kakršnega si vmes še manipuliral z neopredeljevanjem. Kaj je to za en vsebinski porkafiks, ko si tako poln vsebine. A se tudi sredi gozda, če bi naletel na posiljevanje otroka, pač ne bi opredeljeval in ne bi niti policije poklical???? Suma sumarum, resno mišljeno, kaj bi sploh rad?!
Kakšna je torej vrednost tvojih komentarjev za odpiranje novih ravni, razen kaosa v imenu neopredeljevanja, pri čemer se po potrebi opredeliš za pravni formalizem, po potrebi pa za mistificizem??? Komu to koristi v tem primeru. Bodi svoj sodnik, no. Jaz sem svoj sodnik in mi je jasno, čemu in komu služi moj zapis.
In doživeli smo, da si se opredelil do vsebine, le da kar naprej ponavljaš svojo nevtralnost, čeprav ne obstaja, kar počasi izpade že precej moteno, no. Saj ti ni treba bit nevtralen, ker to itak ne obstaja. Samo stoj za svojimi besedami in dejanji, opredeli, kaj bi rad z njimi dosegel in komu ali čemu na ljubo, pa bo vse bolje. Na primer veliko manj besed brez potrebe, pa več ciljno koristnih.
@Nidurun:
Na tisto, da ne sprejemaš, četi kdo napiše, da smo šli preveč v detajle. Pardon, ampak še vedno skozi pogovor lahko povem več in vse skupaj hitreje poteka, jaz sem pa včasih po deset ur ali celo več za računalnikom. Komentarji tukaj in mejli pa pomenijo oddih. Have mercy, no! Včasih bi šla še malo na zrak, no. Valjda pa, da si ti odporen na učinke karizme v živo, ki bi zaslepili moč argumenta. Zaslepi lahko tudi kaj drugega. Mene na primer želja po sproščanju, pa svirkanje muzike v ozadju, pa peti kozarček v roki … hehe …
Kaj kdo meni, da mu je jasno, je stvar posameznika. Če se avtoriteta zgolj tako obnaša, pomeni da dela napake. Tisti, ki se jim ne ljubi misliti, bodo sledili. Tako nastane nova oblika temelječ na istem vzorcu.
Vsak prispevek (in tudi komentar) je lahko komu mantra. Je vzrok neki posledici. Zanikanje posledice te ne odpravi. Ko sem govoril o pravu, je lahko marsikdo prepoznal tudi kaj drugega, kakor to, kar je bilo tu komentirano. Sprejemam obe posledici in ne sodim, kaj je prav.
Večina vaših odgovorov temelji na sodbi. Precej njih celo sodbi 2.-e osebe ednine. Kar utrjuje vzorec, proti katerem naj bi bil izhodiščni prispevek usmerjen. Poseganje v sfero drugega brez pravega namena. Pa smo na začetku.
@P.J.:
Stvar posameznika, kaj meni, je irelevantno. Če posameznik meni, da je zemlja ploščata, je irelevantno z aspekta argumentiranega in dokazljivega ugotavljanja, ali je zemlja ploščata ali okrogla. Zato me ne bi moglo manj zanimat, kaj kdo zgolj meni. Samo za zabavo. Mogoče za izhodišče pri nadaljnjih vprašanjih, zakaj tako meni in kakšne naj bi bile koristi od tega.
Ja, vsaka posledica ima svoj vzrok. In to je bistvo. Opredelitev vzroka za nadaljnje konstruktivnejše umevanje, kako zavirat negativne posledice in podpirat pozitivne, ne pa zgolj omemba, da obstaja pač nek vzrok.
Smešen izpadeš pri nonstopnem obsojanju drugih, kako neki komentirajo in v popolni odsotnosti osebne refleksije, kako komentiraš ti.
Moj namen ti namreč zlahka opredelim in sem ga tudi že večkrat vključno s pozivanjem, da pojasniš, kakšen neki je tvoj namen, medtem ko se ti svojega nisi niti dotaknil in se konstantno izogibaš komunikaciji o konkretni vsebini. Kar je zgolj demagogija, za katero lahko meniš, da verjetno najbolj koristi zgolj tvoemu imidžu.
Nisi odgovoril na vprašanja, ali meniš, da je mnenje, da bi bilo treba spremenit sistem obravnave družinskega nasilja s pisanjem glob nasilnikom, pri čemer nastrada cela družina, tudi otroci? Ali meniš, da je koristno odstranjevanje žrtev konkretnega nasilja, namesto nasilnikov v družini? Ali meniš, da je zakonodaja, ki se na pobude konstantno spreminja in dopolnjuje, v tem primeru zadovoljiva? Ali meniš, da predpis (nizke) globe za pokole s strani psov, brez odvzema pravice do posedovanja živali ali/in drugega ukrepa proti takšnemu lastniku zadovoljuje minimum pravne morale in minimum potrebnega zagotavljanja varnosti? Itd. Itd.
Dokler ne boš odgovoril na ta vprašanja, v kar je izhodiščni prispevek usmerjen in v nikakršen mistificiran, neopredeljen vzorec, se nimava kaj pogovarjat. Tvoja poanta, ki si jo izpostavljal namreč nikakor ne demantira poante zgornjega zapisa, saj obravnava drug aspekt, tvoj aspekt, kar sem pa odgovorila, pa prise na vrsto lahko šele ob minimumu ustreznih okoliščin, v kakršnih se lahko ukvarjamo z vzroki in posledicami v posamezniku, da se znajde v določeni vlogi. Pozvala sem te tudi k replikam na koristnost filozofskih govoranc v skrajnih primerih, na primer primerih, ko nastopajo kot žrtve lakote in nasilja otroci po svetu. Pri čemer bi moral zdrknit že na poročje “filozofiranja” i morebitni karmi, ki ima spet zelo malo opravka s konkretnimi možnostmi izboljševanja stanja, pri čemer izgovori na morebitne karme služijo zgolj za zaviranje pozitivnih in konstruktivih reševanj v obče dobro in v kastnih sistemim temu zaviranju takšno prepričanje tudi očitno gre v prid. Na primer.
Ni problem v tem, da nekdo v komentarju odpre še en vidik pogleda na zadeva, še en aspekt, problematizira še nekaj drugega, akr lahko poteka paralelno v vprašanjih. Daleč od tega. To je dobrodošlo in super. Problem je, če to nekdo naredi na način, da zavrača in blati izhodiščni aspekt, pri čemer nikoli ne pojasni, kaj neki bi bilo z njim narobe, ampak se spreneveda z neopredeljevanjem, čeprav se jasno z zavračanjem in degradiranjem poante zapisa jasno opredeli ter nato pridiga nek drug aspekt, ki naj bi bil nad vsem. Na tak način si sodil ti, ki trdiš, da ne sodiš in sodijo bojda drugi. Drugi se odzivajo kvečjemu na tvojo sodbo. Če sodbe ne bi bilo, ampak samo odpiranje še enega vplivajočega polja možnega pogleda na zadevo, bi se dialogi pač odvijali povsem drugače. Tako bi moral pa pač pojasnit poanto svoje sodbe najprej, namesto skrivanja za zgolj za parolami o nevtralnosti in celo umikanju od sodb, česar ni nikjer opazit v tvojih replikah, ampak ravno obratno. Zaradi tvojih sodb in jasnih zastopanj določenega načina umevanja funkcije prava in privilegiranja enega aspekta “duhovnega” pogleda na problem, dobivaš komentarje, ki pričakujejo razlago za tako ostre sodbe, ki celo odvzemajo izhodiščnemu zapisu kakršno koli vrednost v poanti. Olala, tole se mi zdi pa malo preveč pomembna zadeva, da bi lahko vsak z njo delal kot svonja z mehom po svojih meditativnih razpoloženjskih filingih.
Na vprašanja, ki jih zastavljaš se meni ne zdi vredno odgovarjati, kar je bilo (očitno vendar ne dovolj) jasno povedano. Pa poglejva zakaj je temu tako.
Če bi bil po neki čudni usodi “divjak”, ki bi z držino zašel v Slovenijo… bi v prbl. enem mesecu nakopal dovolj gline (ki je mimogrede najbolj optimalen gradbeni material), da bi postavil hišo velikostnega reda povprečne slovenske (reciva 10 x 10 m).
S tem, da bi pobiral odpadne veje iz gozda bi jih spekel, v mesecu dni bi nakopal in sežgal tudi dovolj apnenca… Tudi tramje je kmalu nared. V času ene gradbene sezone bi tako imel prebivališče iz naravnih materialov z odličnimi termoizolativnimi lastnostmi v t.i. tretji gradbeni fazi.
S smetišča bi npr. pobral iz starega avtomobila alternator in iz lesa naredil “veternico”, ki bi o postavil v bližnji potok, s čemer bi pokril osnovne potrebe (pomisli samo, koliko je dejansko porabnikov v avtu).
Po smetiščih bi zbral “odslužena” okna in… V pol let bi naša divja družinica bivala na elektrificiranih sto kvadratih metrih. Vodo bi filtrirali skozi oglje, ki bi ostalo od kurjenja apnenca, preostanek apnenca, kolikor ga ne bi šlo za vezivo pa bi služil kot sredstvo za “gašenje” septične jame.
Povzeto – vrednost prvovrstnega prebivališča za eno družino je cca. 12 človek-mesecev dela. Če to sedaj prevedemo nazaj v civilizacijo, pomeni to ob predpostavki tretjinske obremenitve plače 36 mesecev kredita.
—
Za preživetje potrebuje ta družina v lastni režiji obdelati cca. 0,5 hektara veliko njivo s poljščinami. Poleg tega potrebuje skrbeti še za cca. 1 kravo, dva pujsa in nekaj kokoši. Za to je dovolj kakih 20 človek-ur fizičnega dela na teden. Če še to prevedemo v civiliziran jezik, bi rekel da je pol ene plače dovolj za preživeti štiričlansko družino.
Če povzamem… Država, ki mi omogoča manj kot to, ni vredna, da bi se z njo ukvarjal več, kot je to zame nujno potrebno, ker pač živim na nekem ozemlju, ki po nekih čudnih okoliščinah v to državo spada.
Zatorej če sklenem, se mi zdi čisto vseeno, koliko bo država za kaj koga obrala. Pravila so mi (bolj ali manj) jasna. S to državo se ukvarjam zgolj še toliko, kolikor je nujno z vidika, da lahko z 20-40 urnim delavnikom zadovoljim vse potrebe. Denar mi predstvlja zgolj sredstvo menjave z vdika diferenciacije dela. Torej tudi država od mene dobi bore malo.
Dokler se torej ne pogovarjamo o “naravnem pravu”, kar sem omenil že v prvem odgovoru, se bolj ali manj distanciram od kvazi-intelektualnih debat, ki so presneto pomembne. Preprosto zato, ker je njih vrednost nična.
Problem, ali bo država vzela še nekaj neobstoječih fičnikov je v principu irelevanten, saj gre za vprašanje, ali bo suženj omagal danes ali bo morda uspel trpeti še do pojutrišnjem.
Meni se zdi bolj pomembno vprašanje, če bo že omagal (ker načeloma je zaenkrat vsem filozofijam navkljub smrt neizogibna), za kakšen namen bo živel. In če že obstaja država/pravo, je po mojem mnenju njun namen služiti državljanom. Če te naloge ne opravi, ne obstaja.
P.J.: Blagoslavljam tistega, ki te je ustvaril. 😉
@P.J.:
To, o čemer si pisal v zadnjem komentarju ima tolikšno vrednost za koristno debato na določeno temo kot kakšna fatalistična najstniška parola “itak je vse v kurcu že od prazgodovine, zato mi dol visi za vse”. Problem fatalistične drže, ki laže, da mu dol visi za ključen pomen delovanja, ki ne more funkcionirat drugače kot z umevanjem vrednosti drobnih korakov, saj je vsakemu bimbotu jasno, da so fatalistične rušitve vedno prinesle veliko razdejanja in žal kljub vzpostavitvi le nekaj dobrih korakov naprej, a na račun veliko zla, sprožili kar v pavšalnem paketu tudi pogreb marsikakšnega že prej narejenega dobrega koraka, je v neupravičeno naduti samoljubni drži, ki ne zmore cenit malih korakov za velike namene in ga pokoplje lasten pohlep in togota, da velikih sprememb doživel pač ne bo. Klasičen značajski hendikep vseh verskih ali drugače režimskih ideoloških fatalistov s svojimi parolami, ki so imeli kljub dobrim namenom ključen problem v spoznanju, da sadov svoje vizije ali iluzije ne bodo mogli za časa svojega življenja žet v velikem zamahu. Vse skupaj bo šlo počasi in še huje, vmes na poti se bodo morali soočati z lastnimi napakami in jih dejansko priznat in sanirat ali pa se celo umaknit boljšim od sebe. Kaj hujšega. Zato je treba delovat na veliko in pač eliminirat, pobit vse na poti, da bi preskočil stopnice. Temu primerni so bili rezultati. Pogorišče in sestavljanje vsega jovo na novo, vključno s ponavljanjem že preživetih napak.
To, kar si serviral v zadnjem komentarju namreč spet nima nobene zveze z gradnjo in umevanje gradnikov pri viziji postavitve določene hiše, kaj šele naselja. Skratka, v izgovor bi ti lahko vsak komentator serviral še sto posamičnih teorij, z zgodbico vkup o neverjetno skreganem delovanju sistema z osnovnimi predstavami o demokratičnem in obče konstruktivno dobrem delovanju. Ampak kakšno vrednost neki ima to kot replika na moj tip zapisa? Nikakršne. Zakaj? Ker se za takovrtno repliko skriva diabolični obup v vzvišeni drži vsesplošnega nesmisla, dokler … hehe … ne bo prišlo do apokalipse in takoimenovange “onkraj” ali “naravnega” razsvetljenja. Skratka, kdaj bo od mrtvih vstal Jezus ali pa vsaj kralj Matjaž. No, vendar niti ni problem v tej osebni drži. Naj jo ima posameznik, če se mu res ne ljubi ukvarjat več z ničemer posamičnim. Ker, ja, to ni nič drugega kot navadna lenoba, ki se skriva za floskulami vzvišenih idealov in se tolaži, da so vsaka dejanja in vsaka misel, ki ne naredi apokaliptičnega in postvstajenjskega premika, brez smisla. Brez smisla pa ponavadi sami končajo. In to je največji problem te mentalitete. Za posameznika, ki se ji vdaja, da ne bo nesporazuma. Kajti ne more bit prepričljiv ne sebi in drugim, ker itak kar naprej laže. Ne more namreč ostat sam s svojo apokaliptično molitvijo.
Vse bi bilo namreč v redu, sprejemljivo in lahko v osebni odločitvi pristajanja na svoje stališče okej, če bi držalo, kar si zapisal:
“Dokler se torej ne pogovarjamo o “naravnem pravu”, kar sem omenil že v prvem odgovoru, se bolj ali manj distanciram od kvazi-intelektualnih debat, ki so presneto pomembne. Preprosto zato, ker je njih vrednost nična.”
Ni res, da se distanciraš od kvazi-intelektualnih debat, ki so presneto pomembne, kakor sam bojda zaničljivo gledaš na določene pojave. Ravno nasprotno. V svojem diaboličnem stališču ti je očitno tako dolgčas in togota občutka nekoristnosti tako buri tvojo podzavest, da se niti slučajno ne distanciraš, hej, niti sam ne zaupaš v vrednost podajanja svojih aspektov, da bi jih zgolj ponujal v vpogled in prepuščal, da se povabijo v tvoj prepričljiv način pogleda na življenje v sodelovanje ljudje kar sami, ampak se prihajaš vtikat v druge, v njihov način obravnave, s popolno zaprtostjo in ignoranco do njihovih dognanj in tam posiljuješ s svojim edinstvenim onkrajnim diaboličnim pogledom. Še huje. Narcisoidno postavljaš celo pravila igre, da dokler se ne pogovarjamo tako in tako, bo pa … Kaj??? Bomo pa zajokali, ker se tvoja vzvišenost umika??? Ne bi rekla. Spokaj se že, no! Jaz se bom zlahka distancirala od tebe in tvojih vsebin, ko bi se vsaj še ti res lahko od mojih, če jih po defoltu ne sprejemaš. Meni se fučka za fuzbal, pa mi na pamet ne pade, da bi zaradi tega sekirala ljudi, ker sploh pišejo o njem. Toliko premika pa sem v zavesti že naredila. Če se vtaknem v debato o fuzbalu, je to zato, ker se ne distanciram od njega, torej spoštljivo sprejmem dano na pladnju in brez sprenevedanja priznam, da se ne distanciram in se spoštljivo navežem na vsebino, četudi izražam drugačne ali kritične argumente. Tvoje edino orožje pa je poskus izničevanja pomembnosti doprinosa drugega kot omembe nevrednega. Postaviš se torej v vlogo verskega fanatika, ki je šel na pot razganjanja heretikov. In zraven lažeš (očitno tudi sebi), da se distanciraš? Še huje, glede na to, da se ne distanciraš, niti svoji cerkvi ne zaupaš dovolj, da ne bi s svojo pridigo najraje razgrajal na zborovanju ateistov.
Zapletanja so še hujša. Ni problem problematiziranje same koristnosti določenega namena vsebine, to je zelo dobrodošlo. In jaz prekleto stojim za svojimi nameni pisanja česar koli že in zelo dobro vem, da so ravno v takšnem vsebinskem konceptu pomembni. Zakaj? Ker jih konkretno usmerjam na konkretna podpročja in konkretno predstavljena delovanja, kar tudi argumentiram. Ne pišem pač pavšalnih vsesplošnih verskih traktatov, ampak konkretiziram smernice. In če kaj pogrešam, pogrešam takšen način pristopa v medijskem prostoru, predvsem informativno in analitično doslednješega, zato tudi to izražam. In zakaj za koji kurac mene tako z veseljem bere in se celo vtika v moje pisanje nekdo, z argumentom, da ne vidi v smisla????? Bože mili, kako neprepričljiv in nesmiseln argument. Bolje bi bilo, da bi predstavil konkurenčen smisel, če se že greš. Še Iztok Gartner, ki sem ga nahrulila in napodila, je bolj prepričljiv in fer, ko pride na moj blog, ki ga dejansko ne bere in se sploh ne sprašuje o njegovem smislu, ker mu je dovolj, da je po njegovem okusu prekomplicirano vse skupaj, in nalima zgolj oglaševalski link na svoj prispevek z naslovom Mariborčan o … hehe …
Hej!!! Nisem jaz ta, ki bi prosila za pomoč, niti nisem pojamrala, da morda ne vem, zakaj živim! Ti si tisti, ki imaš očitno problem. Mene ne briga, kako me kdo stigmatizira, s kurbo, ostarelo devico ali kvazintelektualko. To je poden nivo. Ti me pa prav gotovo ne boš prepričal s svojim prezentiranjem frustracij na takšen način, kot to počneš tukaj, kjer ljudem pripisuješ neka občutenja, ki jih sploh nikjer ni, ker očitno prihajaš pač obračunavat s svojimi problemi, magari do nebodijihtreba kvaziintelektualcev, ampak žal preko drugih, od čudenj naprej. Nisi mi dal nobene priložnosti, niti možnosti, da bi prepoznala sama v tebi nekaj posebej vrednega, preko tega, kar izražaš, kar se sicer zgodi tudi na internetu, kadar opazim zanimiva besedila na kakšnem blogu ali komentatroji tukaj pišejo tako, da predstavljajo svoj izraz predvsem neobremenjeno z mišljenjem, da je prioriteta možnosti, da bi se jih sploh slišalo, predvsem samo umor drugega, ki se ga sliši na primer bolj in ne diskusija s tistim, kar ponuja drugi. Kritična ali harmonična, nima veze. To pomeni, da oseba nima samozavesti, da bi se jo lahko dobro slišalo s tistim, kar ponuja. Niti ne verjame, da bi se lahko športno pomeril z argumenti, magari kritičnimi. No, takšnim osebam pa seveda lahko čestitajo in pozdravljajo samo Dajane … Prav simptomatično.
Ni namreč naključje in prisežem, da je res: Nekaj komentarjev nazaj me je tvoje pisanje in najin problem v dialogu asociiral ravno na Dajano. Sem že napisala komentar, da ti priporočam, da se greš o teh zadevah, kakor tebe v aspektu zanimajo, pogovarjat na Dajanin blog, ker bo zagotovo izredno dovzetna za ta način. No, tega nisem zapisala oziroma izbrisala izključno zato, ker je preveč znano, da Dajaninih izbruhov ne spoštujem. Nisem pa hotela, da bi izpadlo kot žalitev z mojega vidika, ker sem v substanci pristopa do stvari resno mislila in nikakor žaljivo. Vendar ne prihajam jaz na njen blog na primer težit, ker se dejansko distanciram od njenih zasebnih nebuloz, ki jih iz zasebnega skuša vkomponirat v obče moralni biblijski kodeks in predvsem ker nimam tam kaj počet s svojim pristopom, ker ga Dajani podobni avtomatsko zavračajo, niti ga ne razumejo in se jim ne ljubi ubadat na tak način, zato se res z lahkoto distanciram. Seveda pa tega ne premore Dajanina malenkost. Njene pridige brez zgolj pavšalnega nestrpnega hujskanja do drugih ostanejo same v svojem dolgčasu, zato se mora hodit naokrog prepirat brez vsebinskih argumentov, ali pa zgolj z diabolično parolo tipa: “Dol s pornografijo, dol z vulgarneži, dol s kvaziintelektualci” in podobno. Skratka, žalost je v tem, da te tak človek blagoslavlja, ker si ustvarjen, česar se osebno zelo veselim, in upam na vaše druženje v dialoški harmoniji. Čemu bi skakal tukaj, od koder se bojda distanciraš???? Distanciraj se, zaboga. Žalost takšnega načina je pa v tem, da takšne profile ljudi žal ne druži vsebina, ampak predvsem vojni hujskaški zaničevalni marš, ki ima mnogo več skupnega z nihovim osebnim problebom kot z objektom zaničevanja. V njihovem pristopu prepogosto ironično celo izpade, da je objekt zaničevanja zaničevan, ker je v bistvu objekt oboževanja. Res problematično. Zato se dajane z blagoslovom oglasijo šele takrat, ko izpolniš ključen nivo njene percepcije, in to je izražen gnev do objektov oboževano zaničevanih. Slučajno gre v tem primeru enako do kvaziintelektualcev, ki jim je tuja duhovna dimenzija dajan tja do do spoznanj o prevladi reptilov na tem svetu, prepolnem neumnežev, ki so tako zaprti v en koncept razmišljanja, da ne vidijo, a ne, a ne, a ne?
Zato me nehajte že spravljat v slabo voljo s samimi seboj, ker bi želela ostat distancirana od vas. Jaz ne prihajam na blog ekonomista trosit kvazikritike s siljenjem v domnevno spoznanje, da so vsi ekonomski traktati odveč, dokler ne bo, oh, ta bebec spoznal božje besede. Niti najmanj me ne zanima Dajanino prezentiranje svojega kupa zasebnih problemov, pri čemer, zanimivo, je najbolj osveščena in poduhovljena na svetu, samo preveč ljudi tega noče doumet, a ne. Kaj naj rečem še zate. Vse dobro želim na poti mukotrpnih 20 do 40 delovnih ur, ki pri bivanju na predragem ozemlju terjajo veliko muje ukvarjanja s samim seboj, kako boš preživel. Napačnega sovražnika si si izbral v tem primeru, čeprav razumem, da izpade takšna samoterapija pač zelo izi. K osebi, ki se celo življenje ukvarja samo sama s sabo in se od vsega distancira, a začuda ne more preživet lastnega dolgočasja, da bi se lahko držala svojega prepričanja, nočem iskat posebnih pristopov. Te iščem samo s tistimi, ki tudi pristopajo in se ne distancirajo od ničesar po defoltu. Torej, kot vidiš, sva si popolno značajsko in mentalitetno nasprotje. Jaz se namreč ne distanciram od ničesar in pristajam celo na mantro, da se me tiče in vsakogar vse. In da tudi vse vpliva na vse.
Skratka, daj, razumi P.J., da nikogar na tem svetu upravičeno ne briga, od česa neki se ti distanciraš, medtem ko hodiš o tem brez distance obveščat in pozdravljat. Tvoja vzvišena spoznanja o tokovih življenja bodo pa vzbudili toliko prepričljivosti in pozornosti, kolikor jih boš uspel izražat na fer plej. Če boš vdiral na predavanja angleščine z letaki, da je vse brez smisla, kar tam zganjajo in se učijo, ker obstaja onkraj jezik višje zavesti, en in edinstven, ki ga vsi razumejo, dvomim, da boš na poti razumevanja, po kakršnem verjetno hrepeniš. To sta namreč dve različni debati, ki ne izpodbijata ena druge, niti vrednosti ene proti drugi. Če se pa želiš ukvarjat samo s svojim preživetjem od 20 – 40 ur na predragem ozemlju s predrago zaračunano opeko, pa delaj tako in pripiši samemu sebi. Ne misli, da bo svet lepši, če bi iztrebili vse, ki ne bodo delovali tebi enako. Lahko se pa trudiš prepričat v svoj prav. Mene zaenkrat pač nisi. Dajano pa si in te blagoslavlja. Meni se zdi slika popolnoma logična, realna in sporočilno pove vse bistveno in povsem dovolj. Zato z Dajaninim epilogom zaključujem debato s tabo.
@P.J.
Še nekaj misli z moje strani.
Po eni strani lahko razumem tvoj samozadostni pristop. Seveda, pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal, so znali povedati že naši predniki. Sezidaj hišo iz gline, sežgi dovolj apnenca, pojdi na odpad iskat uporaben material, uporabi oglje kot filter, obdelaj njivo… Vse lepo in prav. Celo odlično. Marsikaj lahko vsak posameznik ustvari sam, včasih si lahko celo skuje svojo srečo. VENDAR! Za vse te stvari (ki si jih sam naštel) je potrebno kar nekaj predispozicij. No, poglejmo kakšnih: potrebna je parcela za hišico, potrebno je pridobiti dovoljenje za kopanje gline, potrebno je živeti v dovolj bogatem okolju, kjer se na odpadu valjajo uporabne stvari, potreba je (spet!) parcela za njivico, denar za nakup kravice, pujska in nekaj kokoši,… Pa res, kaj pa plačilo upravnih taks, prispevka za degradacijo in uzurpacijo zemljišča, priključka na vodovod in kanalizacijo in tako dalje in tako dalje? O ti sveta preproščina, spoštovani P.J., za bis ti bo Janković z bagrom zravnal tvoje malo kraljestvo. Črna gradnja pač. Ti pa si ravno posadil krompir ter posejal korenje!
Malo sem na prvo žogo secirala tvoje besedilo, vendar z namenom. Namreč, da ponazorim, kje sama vidim osnovni problem vsega tega newage ali oldage filozofiranja. Ponavadi ga širijo ljudje, ki imajo vsega zadosti in preveč. Menda so sicer prišli do spoznanja, da je življenje več kot samo pehanje za materialnimi dobrinami. Dosti več. Ampak še vedno razpolagajo z dediščino svojih staršev, moževo ali ženino plačo ali kakšnim drugim fondom, heh. Scenarij se ponavlja v najboljšem stilu copypasta: za vsakim gorečim njuejdž razsvetljencem stoji vsaj ena delavna mravljica ali mravljinček (morda jih je celo več), ki pridno zbira materialne dobrine in omogoča potreben komfort za ustvarjanje pozitivnih vibracij in vsesplošne eteričnosti. V taki zemljici zrastejo potem rožice najbolj kričečih barv, ki glasno oznanjajo svoja spoznanja. Vse je enostavno, mar ne? Delaš 7,56 človek ur na teden in magari celo pridelaš 15 kg krompirja, 6 kg korenja in dve zeljni glavi. Super. In kako preživiš 12 mesecev s tem maksi pridelkom? Ni problema. Greš na šoping v hladilnik od mame, žene, moža, tašče, prijateljice, kajne? Potem se pa z novim Passatom (od mravljice seveda) odpelješ do support grupe, kjer se za drage pare (od mravljice seveda) oborožiš s kristali, himalajsko soljo, dišečimi svečkami, razsvetljeno literaturo ter kadilom iz svete dežele – samo zato, da v tem zastrupljenem svetu sploh lahko preživiš. In ob koncu dneva pogledaš mravljico v oči in ji zajedljivo zabrusiš: ti profana materialistična grebatorka, ti! Poglej mene, skoraj sem že dosegel nirvano: odpira se mi tretje oko, peta čakra mi je zacvetela. O ti mravljica, blesava. Res je blesava, vendar jo lahko nekega dne sreča pamet hehe. Kaj bo pa potem z rožico kričeče barve?
V svojem komentarju zgoraj sem se opredelila do problema, ki je bil omenjen v Simoninem tekstu. Res sem se. Do česa sem se pa opredelila? Do nasilja v družini in njegovega obravnavanja! In glede tega sem zelo opredeljena in me žali razno empowered wannabe filozofiranje v stilu vsak naj si pomaga sam, vsak ima svojo usodo, vse je za nekaj dobro in podobne (včasih tudi resnične) puhlice. Zakaj me žali? Vsak posameznik se sam zase lahko odloči, da bo neko težko stvar, ki se mu/ji je zgodila vzel/a kot življenjsko šolo in veliko priložnost za osebno rast. Seveda. Nemalokrat je tak pristop lahko celo izjemno koristen. Vendar pa nikakor ne morem pristati, da se v tak modus operandi postavijo državne institucije! Le-te morajo zaščiti žrtve, ki si velikokrat ne morejo ali ne znajo same pomagati. To je njihova dolžnost. Zato jim delovno ljudstvo vsak mesec nakaže toliko in toliko denarja!
Izgovorov v primeru nasilja ne sme biti. Majhnemu otroku, ki ga je za lahko noč premlatil nažgan »ljubeči očka«, ženi, ki ji je dva zoba izbil »predani mož«, ne more biti v tolažbo ponujena kamena strela ali pa sladek obet drevesa spoznanja. Pri takih stvareh ne opletamo naokrog z omledno neopredeljenostjo in fatalističnostjo, sicer lahko naslednje buške dobim tudi jaz ali pa celo ti, spoštovani P.J. In ko je čevelj na napačni nogi, življenje naenkrat ni več tako neznosno lahkotno. Prmejduš, da ne!
V osnovi je to, o čemer piše Simona in o čemer pišeš ti tudi res. In ravno od tod izvira kot je v zadnjem komentarju ugotovljeno kombinacija pristopov.
Primer s hiško je postavljen zato, da se razloči med ceno in vrednostjo. Eksperimentalno je taka hiška za hobi res postavljena v sicer manjši izvedbi, vendar kot pravim – poanta je predvsem v izračunu vrednosti.
Enako pri primerjavi z delom. Poanta ni v tem, da naj bomo vsi kmetje, pač pa v tem, da če je dejstvo, da lahko z neko količino dela neka družina preživi s fizičnim delom, potem mora širša skupnost (pa naj bo to pleme pa vse do države) ponuditi pripadnikom več kot to. Tudi Simona pritrjuje, da temu je tako, če sem prav razumel.
Širša skupnost je torej tu zato, da lahko nek posameznik lažje in bolj kakovostno preživi ob predpostavki enako angažmaja, kakor bi to lahko sam. Primer Janković je tukaj zelo lep, ko država ščiti “svoj” interes in zanemari interes koristi za državljane.
Morda se tu še lepše skristalizira, da je osnovni koncept prava usmerjen v zagotavljanje izvajanja oblasti in ne v zagotavljanje splošne koristi. To lahko pač ugotovimo na veliko področjih, pa naj bo to na kar opozarja Simona v prispevku, ali pač to, da plačujemo cestnine za ceste, ki jih že tako plačujemo skozi davke, itd.
Kjer nastopi preobrat, je v pogledu na rešitve. Če je naloga prava, da nas iz zveri popelje v tolerantno družbo, potem naj služi teu namenu. Vsi skupaj na različnih ravneh delimo isti pogled – trenutno pravo služi legalizaciji “zveri”, ki se hrani iz angažmaja preostale populacije.
Zato čutim, da je vprašanje, ali zveri pripada “še en kos mesa več” nesmiselno. Na drugi strani se namreč ustvarja množica, ki ne samo, da tega nima od kje dati, pač se ji tudi jemlje pravico to ustvariti, kot je lepa slika omenjeni primer Janković.
Treba se je torej opredeliti do pravice do ustvarjanja, pa najsi bo to kakršnakoli že ekonomska ureditev. Enako velja potem tudi za odnos do odgovornosti za posledice, pa najsi gre za take ali drugačne živali, ali odnose v družini. Treba je torej že enkrat dojeti, da je sistemsko preveč orodij uporabljenih v škodo človeka, namesto v korist človeka.
Orodja so nam dana in kaj bomo z njimi storili je na nas. Sam zase vem, da ko sem l. 1995 bil na “napačnem kraju v napačnem času”, sem spoznal to, o čemer danes govorim. Zdravniki so sicer opravili svoje delo in sam sem se bil rehabilitiral, kljub drugačnim napovedim… Toda, nihče ni želel zaposliti nekoga, ki je utrpel tako nezgodo. Zato že zadnjih 10 in nekaj let delam kot “free-lancer”. Leta 1998, ko sem pustil pravo, sem ga yato, ker mi je postajalo jasno, kam zadeve vodijo.
Sistem zasnovan na tak način ustvarja posledice, ki smo jim priča. Ne more biti drugače, razen če spremenimo recepturo. Sedaj pa, če se kdo želi ukvarjati s stalnim odpravljanjem posledic, je to legitimna odločitev. Sam sem se odločil za drugačno pot, kjer na eni strani ustvarjamo paralelni sistem, na drugi strani pa smo povezani z obstoječim. Pa ne gre za nobeno religijo ali sekto. Gre zgolj za tisto, čemur ekonomisti rečejo “grozd” v katerem teče znaten del menjave.
In otroka vzgajam v duhu ustvarjalnosti. Z boljšo polovico čutiva in komunicirava brez nasilja in se osredotočava na zastavljene cilje. Kdo bo tega (na)učil tiste, ki vstopajo v zveze, ki se potem klavrno končajo? Ali v šolah učijo kaj o tem? Ali spodbujajo raziskovalno ustvarjalni duh? In tudi naega psa vsi opazijo – češ kako miren in “oh in sploh priden je”. Ampak, začne s vse pri posamezniku…
P.S.: Po moje ni treba podedovati ničesar. Vse kar je treba, je zaupati v lastno vrednost, jo negovati in razvijati in poiskati (so)ljudi, ki so slednjo pripraljeni čutiti. Nato razviti sodelovanje. No, vsaj pri meni, je bilo tako.
@Horizont:
Ja, se strinjam, poanta je v tem, da je ignorantski pristop in odvzemanje pomembnosti po defoltu sporočila tega zapisa mnogo bolj žaljivo in nesramno od odnosa do samega avtorja, ki je v primerjavi s tem popolnoma irelevanten “problem”.
@P. J.:
Če bi od začetka komuniciral na tak način, kot si zdaj v zadnjem komentarju, bi bilo vse že od začetka drugače. In to je tipičen dokaz, kako je način pristopa do določene vsebine ali problema največja prioriteta, ker daje popolnoma drugačne rezultate, kar večkrat poudarjam, ker se večkrat pojavlja ta nepotreben in škodljiv sindrom. Kar skozi zgodovino. Vojna namesto sodelovanja. Iluzorno prepričanja, da eno delovanje že zaradi obstoja zasenčuje delovanje drugega … itd.
“V osnovi je to, o čemer piše Simona in o čemer pišeš ti tudi res. In ravno od tod izvira kot je v zadnjem komentarju ugotovljeno kombinacija pristopov.”
In na to sem te ves čas skozi komentarje opozarjala, pa nisi zapopadel, ker si štartal na neustrezen način s podajanjem svojega vidika. V stilu, kot se odvijajo brezplodni prepiri, ko nekdo zapiše tekst o boljšem ravnanju z živalmi na primer, potem se pa oglasi komentator in začne pljuvat, kako nezaslišano je, da sploh kdo kaj takega piše po defoltu, medtem ko toliko ljudi trpi, celo otrok. V blesavem prepričanju, da tehtnica delovanja deluje tako, da če na primer družba bolj skrbela za blagor eksistence živali, bodo otroci toliko bolj lačni in trpinčeni … hehehe … Kar je seveda nonsens logika za v vrtec, ker je vse eno z drugim povezano. Tudi zato sem naprimer v zgornjem zapisu zlahka povezala slučajno takovrstna področja v enako poanto. Ker tisto nad je v mentaliteti. Vprašanje je lahko na primer sočut, razumevanje itd., ki se potem odslikava na vseh področjih ali pa se povsod ne, pa naj gre za človeka ali žival, za vprašanje rasti redkvice ali pa prodaje gum. Mentaliteta, da zaradi uspeha nečesa, ne more uspet v enakem nekaj drugega, je totalno zgrešeno. In da zaviranje nečesa pozitivnega, daje več možnosti za uspeh drugemu. In potem se gremo vojne kmetov proti meščanom itd. No, in to se je zgodilo tudi v tem primeru tukaj. Zakaj zavračanje in degradiranje nečesa, s čimer se strinjaš, zato da bi tako osvetlil drug aspekt poante problema. Ne, tako je razdiralno in ni dobro. Ker ne gre samo za kombinacijo vsega, ampak tudi za pralelelno delovanje. Zmotno je na primer mišljenje, da se vrnem zgolj na primer odnosa do živali ali do človeka, da če bi se vsi tisti, ki se tako ukvarjajo z dobrobitom živali, ukvarjali z otroki, bi bili vsaj ljudje bolj srečni. Neumno!!! Ker se ne moremo vsi ukvarjat z enakim in se ne bi. Nekateri delajo dobro nekaj, nekateri pa nekaj drugega. Bistvo je v spodbujanju in motivaciji najboljšega na raznih področjih in z raznih aspektov delovanja. Jaz ne morem dobro pomagat pri ustvarjalnih procesih na področju energetike, pa bi bilo zato nesmiselno, da bi se mev kaj takšnega sililo, ker bi se našel bimbo, ki bi ugotovil, da je ravno to področje morda trenutno najpomembnejše v dobrobit sveta.
“Treba se je torej opredeliti do pravice do ustvarjanja, pa najsi bo to kakršnakoli že ekonomska ureditev. Enako velja potem tudi za odnos do odgovornosti za posledice, pa najsi gre za take ali drugačne živali, ali odnose v družini. Treba je torej že enkrat dojeti, da je sistemsko preveč orodij uporabljenih v škodo človeka, namesto v korist človeka.”
Me veseli, da se tokrat strinjaš, da se je za nekatere stvari treba opredelit, da torej floskule o nevtralnosti in neopredeljevanju ne pašejo nikamor, če hočemo stavit na koristnost v pogledih na razvoj bodočnosti. To, da je sistemsko preveč orodij uporbljenih v škodo človeka in da, kot si še zapisal, da sistem služi oblasti itd. namesto koristi ustvarjalnemu posamezniku in občemu dobremu za družbo so že zdavnaj dojeli vsi. Vključno z vsakim delavcem z osnovnošolsko izobrazbo, ki vsak dan popije za dobro jutro šnopc in vključno z vsemi tistimi mulci, ki so metali kamenje na zadnjih demonstracijah, tdui tisti, ki so ga vrgli zgolj iz gušta ali pa ker so splili malo preveč. Že na začetku se je v tvojem komentarju pojavil kleč, da postavljaš v ospredje problem, da gre nasploh za problem pomanjkanja tega, da svet še vedno ni dojel. Veseli bi lahko bili, če bi bil problem samo v tem, pa je mnogo bolj kompliciran. Pomembnejša je osredotočenost na vprašanja ravnanj, da bi se spregledano obračalo na bolje. Zato je po mojem mnenju edino, kar se mi zdi zgrešeno v tvojem zadnjem komentarju, ker se sicer valjda z vsem strinjam v povzetku tega, o čemer se je skozi komentarje že govorilo. Praviš torej:
“Sistem zasnovan na tak način ustvarja posledice, ki smo jim priča. Ne more biti drugače, razen če spremenimo recepturo. Sedaj pa, če se kdo želi ukvarjati s stalnim odpravljanjem posledic, je to legitimna odločitev. Sam sem se odločil za drugačno pot, kjer na eni strani ustvarjamo paralelni sistem, na drugi strani pa smo povezani z obstoječim. Pa ne gre za nobeno religijo ali sekto. Gre zgolj za tisto, čemur ekonomisti rečejo “grozd” v katerem teče znaten del menjave.”
Ne gre za nobeno odločitev, ali nekdo odpravlja vzroke, nekdo, po tvoje nekoristen, pa samo posledice. Vse je enako pomembno!!!!! Hkrati!!! Že na mojem blogu na primer lahko najdeš različne vrste zapise. Eni se osredotočajo na obravnavo mentalitetnih problemov, drugi se ukvarjajo z vzroki za določene posledice, v tretjih se ukvarjam z argumentiranjem, zakaj in kako, na kakšen način so določene predstave ali prepričanja v ključni poanti neresnična ali celo škodljiva, zapišem pa tudi kakšen povsem konkreten zapis, za katere konkretne spremembe nekomu na ljubo bi bilo treba sanirat tok posledic, tak je na primer zgornji. Pač se je ponudila idelana aktualna priložnost, da se kaj več reče na to temo in je zato bolje slišano, zaradi kapacitete osredotočenja. Zgolj z mojega vidika. Da tako, kot lahko jaz na blogu pograbim trenutek, ne pograbijo trenutka vplivejši mediji in razna društva, ki se bojda zavzemajo za spremembe, je pa spet drug problem, tema lahko za nek drug zapis. In tako gledam tudi na življenje. Da je vse pomembno in čeprav sama pristajam na vse, malo mešano, nikakor ne bi mogla reči, da tisti, ki se posebej ukvarjajo s saniranjem posledic nisopotrebni in niso pomembni. Zelo so pomembni, kar pa nikakor ne pomeni, da zato ni pomembna in enako potrebna preventiva in vpogled v vzrok. Vse mora delovati paralelno in se drgo z drugim povezovati! Povezovanje je tisto, kar manjka naši družbi. Sodelovanje in sprejemanje različnih načinov. S temv paket pade tudi sodelovanje različnih ved in rezultatov ugotovitev od ekonomije do sociologije, psihologije in še česa. Namesto prepirov, kateri aspekt je temeljnejši in pomembnejši. Vsak je lahko zanič, če ne upošteva vplivov drugih segmentov vplivanja na določen pojav v širšem ali ožjem smislu.
Zato je treba vedno vse dobro podpirat in kvečjemu dodajat še druge aspekte, ki vplivajo. Škodljivo je označevanje česar koli dobrega za nepomembno in irelevantno v primerjavi z nečim drugim dobrim, pa naj gre za aspekt, vejo znanosti ali pa primerjanje, kdo neki si zasluži več enakega kosa pozornosti od drugega. Otrok v primerjavi z živaljo in gremo dalje po tej zgrešeni logiki, Bosanec v primerjavi s Slovencem, črnc v primerjavi z belcem, ženska v primerjavi z moškim itd!!! Za vse je kosov več kot dovolj. Povsem enako, kot je jasno, da je denarja za vse več kot dovolj, a ne! In prostora je za vse več kot dovolj. Itd.
To, da je sistem v osnovi zastavljen slabo, kar prinaša takšne in takšne posledice, je tudi jasno že večini in je zgodovinski problem, ki se ga zavedamo, a ga še vseeno slabo rešujemo. Skozi vso zgodovino so sistemi vzpostavljali v imenu enakih pozitivnih vrednot, kot jih nekaj navajaš za primer in vsi zrušili zaradi enakih negativnih simptomov strahu, pohlepa, nepovezovanja in klasičnega komolčanja za pomembnejše od bojda manj pomemmbnega, kakor je komu sede v svoji predstavi na kurac. In proces negativne selekcije je vedno izločeval konstruktivnejše predloge in akterje zaradi strahu povprečja, ki se ni želel pomujat za kaj več, žet sadove pač, za svoj navidezni eksistenčni dobrobit. Fora je v tem, da je metaforično in konkretno enako bogatega strah revščine kot tistega, ki je reven!!!! Temu simptomu zrcaljenja in posledičnega obnašanja enih in drugih premalo posvečamo pozornosti na primer, čeprav je dokazano, da je v sistemu, ki ga ščiti tudi temu primerna zakonodaja, na Danskem, kjer imajo v primerjavi z drugimi relativno vsi vsega dovolj za udobno eksistenco, faktor materialističnega pohlepa drastično zamre, statistika občega zadovoljstva in sreče pa se zavihti na prvo mesto med vsemi državami. Razlike med višino plač so majhne, pa se nikomur ne zdi nič zamalo, davki na zasebno premoženje pa enormni, pa nobenega revolta kapitalistov in groženj da bodo zbežali in pustili državo, da propade brez njihovih davkov, kot se to dogaja drugod, kjer brezdomci postopajo po cestih in je sociala drastično bolj na psu, tam pa na visokem mestu pozornosti. In zanimivo, gre za državo, ki ima ob tem najbolj prazne cerkve. Bojda, je odgovorila neka veleposlanka, da v njihovi družbi bolj verjamejo v človeka in je interes v vero in zatekanje k nadnaravnemu zelo nizek … hehehe … O teh zadevah s tega aspekta se je vnela dolga debata na blogu ekonomista andeeja na primer, ki ga tudi reklamiram v blogroli.
Lepo je in zagotovo tudi pozitivno in prav, kakor si opisal svoj primer delovanja, vzroke in posledice kot posameznik. Imam samo pripombo na rahlo poveličevanje in spet dajanje prednosti enemu aspektu pomembnosti posameznika. Pozitiven aspekt ima spodbujanju pomena vsakega posameznika, ka pridodaja, negativen aspekt ima pa v tem, da ta parola poudarjanja posameznika v zlorabi spet služi tudi za izgovor, da je nepomembno vse drugo, dokler ne bo nastopilo ozaveščenje pri vsakem posamezniku. Ker nastopit ne more v efektivnejpem smislu brez kolektivno ustreznejšega vpliva. V tem smislu negativni prizori izgledajo tako, da začne neka mamica, ki meni, da dobro vzgaja svojega otroka in živi po pravilnih vrednotnih načelih, blatit delovanje nekoga drugega, ki se gre na primer nek aktivizem, je član nekega društva ali ki nima otrok, pa se ukvarja s čim drugim pohvalnim, ali nekdo na primer izraža pozitivne misli skozi romane ali kot novinar itd, itd. Sama ljubosumna bockanja, ki se skrivajo za razsvetljenskimi pozitivnimi nameni. Tudi ti kot posameznik imaš omejene zmožnosti. Odločaš se, čemu daješ prednost, ker ima dan samo 24 ur, ti pa, kot vsak tudi nimaš neomejenih sposobnosti, niti talentov za vse. Torej se odločaš, kako lahko ti osebno največ pridodaš. Vedno je posameznik v igri! In tudi tebi bi se dalo marsikaj očitat. Na primer, če meniš, da je šolski sistem slab in o marsičem koristnem sploh ne učijo, še huje, ugotavljal boš ali pa že, da tvojega otroka pri ustvarjalnosti kvečjemu zavirajo, bi ti lahko takoj očitali, zakaj pa kot posameznik kaj koristnega ne narediš na področju borbe za boljši šolski sistem, s čimer se strinjam, sem že pisala o tem in še namaeravam, ker pomembnih aspektov je veliko. Če bi bilo več posameznikov pripravljenih se osredotočit na reševanje te problematike, bi bilo že marsikaj bolje. No, ti pa bi na to lahko odgovoril, da ne, saj je ključ rešitve v posamezniku in bi bilo marsikaj bolje, če bi starši v konstruktivnem duhu kot skupek posameznikov kolektivno svoje otroke vzgajali bolje. Heh. Vidiš!!! Namesto, da bi se raje medsebojno spodbujali in cenili vsak pozitiven korak in način, se povezovali, se raje za prestiž samo ene domnevne resnice in enormnega ega zaviramo.
To, P. J., se meni zdi ključen zgodovinski problem, da se stvari rešujejo v že od nekdaj znanega stremljenja, po že od pamtiveka zapisanih “božjih zapovedih”, tako počasi in slabo. Ne problem zavedanja, kaj je narobe!!! Tega se dovolj ogromna večina zaveda že zelo zelo dolgo. Režimi so že padali med tem zavedanjem. Tisto, kar meša štrene, je “naravna” težko izkoreninljiva značajska lastnost, ki se “evolutivno” zelo počasi v duhovnem pomenu razvija in pomika proti učlovečenosti, da je konstruktivnsot nečesa soodvisna od zatiranja konstruktivnega nekoga drugega ali nečesa drugega. Da je marsikaj dobrega treba zavirat in zatirat, da bi drugo dobro bolje uspevalo. In potem zaradi zaviranja napredka in demotivacijskih učinkov ne uspe nič prav navdušujoče dobro, luknje pa zlorablja nekonstruktiven balast, ker je vse eno z drugim povezano. In namesto, da bi se ukvarjali z vsebino, se kar naprej odvija prepir za formo. Enako kot v politiki, tudi v gostilni ali na internetu. Vse je eno z drugim povezano. In v to značajsko brezno zapadajo tudi tisti z dobrimi nameni. Med politiki, strugarji, slikarji ali pivskimi bratci za mizo. Skupaj pa tvorimo skupno klimo. Da mati s štirimi otroki zmerja neko svetlano makarovič, da je njen pridonos za mladi rod ničen, ker ni prispevala nič k višji rodnosti naroda, ampak lenuharila in se spakovala s šansoni in pravljicami. In da bi na drugi strani kakšna svetlana lajala nazaj, da je njeno rojevanje brez smisla, ker ni pridodala nič k dvigovanju kolektivne zavesti, v kakršnem bodo njeni otroci odrasli! Hej!!! Bi se lahko prosim povezali in se motiviralo v vsem dobre, kar kdo pridodaja, ker drug brez drugega ne moremo??? Bi lahko že enkrat to pogruntali???
@Simona: To kar bom sedaj napisal je sicer res izven konteksta, če se ti zdi vredno bi pa želel prebrati odgovor, če ne, pač ne.
Kako je iz zgoraj napisanega možno razumeti, da se ne opredeljujem do ničesar?
Podobno vprašanje. Če človek še naknadno pojasni, na kaj se uporabljeni pojem “nevtralnost” nanaša, kako ga je mogoče potem kar počez posplošiti, ob tem, da naj bi ga menda po izpovedanem oboji razumeli enako?
Moje pisanje vi lahko uporabite kakor želite… vi ste sodnik.
Kaj naj bi bilo drugače? Debata se je razvila in predstavljeno je kar nekaj različnih pogledov…
V čem torej ti občutiš razliko? In kje natanko naj bi se jaz spustil v “vojno”?
Ti odgovori mi bodo morda v pomoč h kakovostnejši komunikaciji, zato se vnaprej zahvaljujem.
Ups. “Moje pisanje vi lahko uporabite kakor želite… vi ste sodnik.” je v zgornjem postu mišljeno kot “citat samega sebe” in ne kot “vsebina komentarja”.
“V čem torej ti občutiš razliko? In kje natanko naj bi se jaz spustil v “vojno”?”
zignoriral si komentar simone in s espustil v nesmiselne definicijie, kar je delovalo, da raje drkaš kurca na svojo domnevno pamet, ker te je simona s svojo užalila.
“Kako je iz zgoraj napisanega možno razumeti, da se ne opredeljujem do ničesar?”
sam si napisal, da se ne opredeljuješ do vsebine. kar je mišljeno v simoninem kontekstu kot vse, kontekst pa je utemeljila. jasno je, da govorimo o blogu. pa ne, da se spet vračamo v nesmiselne definicije kot na začetku? eh. brezveze.
in spet, po tem spravnem komentarju simone, se oddaljuješ. nesmiselno. prevelik ego te jebe. zelo prevelik, bi rekel.
@Nidurun:
Vzel na znanje. Ker je “off-topic” ne bom dodatno komentiral. Hvala, da si delil z nami.
moj odgovor ni najbolje razdelan. preberi simoninega, ko pride. čeprav mislim, da so ti stvari bolj ali manj jasne. in se zdaj braniš, da ga nisi posral. heh.
@P.J.
S prvim stavkom se strinjam tudi sama. Skupnosti so se skozi evolucijo vsega živega ohranjale zato, ker so bile koristne – celo nujno potrebne za preživetje. Ker so ponujale svojim članom varnost, zavetje, včasih tudi pomoč. Ampak pojem skupnosti je bil vedno(!) povezan tudi z odgovornostjo, odgovornostjo za svoj pridonos. Ni namreč nujno, da se posameznik v okviru skupnosti manj angažira kot bi se sicer v izolaciji hehe. Se pa lahko bolj usmerjeno angažira, kar je pomembno za napredek!
Kje se torej angažiramo otroci Slovenije? V drugem citiranem odstavku lepo pokažeš kje – v mreženju. Ups, grozdenju. V ustvarjanju paralelne ekonomske realnosti, kjer poteka znaten del menjave. Vidiš, tukaj pa jaz vidim velik problem za nadaljnji razvoj lepe naše deželice. Zakaj? Zaradi narave te menjave, v katero se se usmerja vse več (preveč) potenciala družbe! Lokalna je. Gruča ljudi si med seboj deli 100 kg krompirja, enega starega golfa, pet flik zemlje, 7 parov ponošenih hlač, 1 kolonjsko vodico in 457 evrov za bric-a-brac. Razumeš problem? Lahko narod od tega preživi? Morda lahko. Ampak kako?! Kako bi radi živeli otroci Slovenije? Sanjamo o državi blaginje, usta so polna raznih high tech vizij, socialne pravičnosti, splošne prosperitete,… O, mama mia, formalno sprejemamo visokoleteče izhodne strategije, neformalno oz. paralelno pa še vedno orjemo njivico s kolektivnim osličkom, ki nam ga je posodil »mrežni« prijatelj. Pa še vrečo krompirja nam je dal, da ne bomo umrli od lakote. Jebeš državo, mi imamo svoj network! Ki pa se na žalost ukvarja samo z barterjem…
P.J., morda sem za luno, vendar me je take realnosti moje deželice zelo strah. Namreč, vse države, kjer je za preživetje nujno potrebno zatekanje v sivino barter ekonomije, so zelo revne. To so države tipa »glava v zlatu, noge v blatu«, države peščice bogatih in morja revnih. Revnih, ki med seboj menjujejo, seveda. Za golo preživetje. Nekateri menjujejo zelje za krompir, drugi pa mlado telo za nekaj kovancev. Vse pride prav pri izmenjavi naturalij, mar ne?
Vidiš, zaradi vsega zgoraj napisanega se sama običajno opredelim proti neformalnim načinom reševanja problemov, neformalnim mrežam. Ne razumi me napačno, lahko so izjemno koristne in prav je da jih imamo, ampak ne morejo pa postati osnova slovenske ekonomije, prava in načina razmišljanja nasploh. Formalne institucije morajo prevzeti svoje naloge. Ljudje, ki v njih odločajo, morajo prevzeti odgovornost. Zato so plačani, zato som poklicani! »Krpanova cesarica« bi jim rekla: «Grdo je tako, da se mora kmet za vas bojevati!« Pa še čisto prav bi imela heheh.
Razumeš, kaj želim povedati, P.J.?
Ups, 2x se je skopiralo. Simona, prosim, če lahko enega izbrišeš. Hvala.
P.J.:
U, ne, na tak način, kot je že Nidurun pojasnil, te igrice mene ne zabavajo, ker nima zveze z vsebino, ampak z manipulativnimi prijemi izvzemanja stavkov iz konteksta, pa uporabo tistih, ki prav pridejo, čeprav obstajajo še drugi itd. Seveda je prihajalo tudi v tvojih komentarjih do kontradiktornosti, saj sem ti v eni repliki o tej opazki tudi pisala. Ampak o tistih, ki so se mi zdele vsebinsko relevantne v vsebinski poanti kot kontradiktornost sama po sebi in sem ti tudi zapisala, da je itak jasno, da nevtralnost in neopredeljevanje ne obstaja. No, sem se pa vseeno potrudila izbrskat dva tvoja, ki spročata tisto, na kar sem replicirala zaradi vsebinske debate, ne zaradi osnovnošoleskega ščipanja in boksanja, kdo je lepši, za razliko od teh, ki jih serviraš ti in so v bistvu sporočala predvsem ego, ja, o domnevno manjvrednih vsebinah v primerjavi z večvrednimi, na kakršne pristaja tvoja veličina, seveda smo pa o substanci le te izvedeli bore malo ali pa neke neverjetne nadsporočilnosti, zaradi kakršne bi popadali na hrbet, ni bilo zaznat in bi lahko povsem normalno komunicirali, če se ne bi šel ti ščipanja in bockanja zaradi ščipanja in bockanja. Citata torej:
“Od mene boste bolj poredko doživeli, da bi se polariziral (opredelil) do vsebine same, še manj pa do pisca.”
“Pišem (bolj ali manj) nevtralno. Kako kdo dojame, je pač odločitev posameznika.”
Menim, da te razumem in celo drznil bi se strinjati. 😉
Čutim pa, da ko naredim korak v “napačno smer”, je treba znati tudi stopiti “korak nazaj”, ali pa vsaj premisliti in “zagaziti v neznano”.
Tudi meni je npr. (in res samo ko primer, ki velja zame) bližje Novo Zelandski družbeno-politično-ekonomski model. Ni treba daleč (no, saj je dobesedno na drugem koncu sveta, ma vseeno) vstran iz “sedanje poti”.
Gre za koncept, ki mi je blizu (in verjamem, da bi bil marsikomu) v katerem je načelo “pay yourself first” kolikor toliko prisotno v realnem življenju. In to načelo ne izključuje “dejanj v dobrobit skupnosti”, le ve se, da šele ko so izpolnjene osnovne moje zahteve, potem šele lahko prispevam k skupnosti.
Tako za ilustracijo,… Najem hiške v predmestju Oacklanda stane v rangu 200-250 NZD na teden. Za hrano in “položnice” rabi človek tam cca. 300 NZD na teden. In glej ga zlomka. Neobdavčen letni dohodek je okoli 28 tisoč NZD na leto (kar tako čez palec znese 560 NZD na teden). Zelo blizu, kajne?
Še več… Urna postavka ne sme biti manjša, kakor proporec te vrednosti. In če pobaraš koga, kakšni so Kiwi-ji… Odprti, sproščeni in med drugim so znani po tem, da je stopnja kriminala na NZ najmanjša na svetu.
A-ja in morda zgolj kot malce “zlobna” pripomba. Na NZ bo težko prišel do službe nekdo brez “mreženja”, saj pri njih priporočila štejejo največ. In za nameček, tudi priporočilo soseda, da je “ob tebi lepo živeti” šteje. 😉
Upam, da sem bil tudi jaz dovolj jasen, v katero smer “taco molim”.
Smer eskapizem, kasneje zavoj v utopijo? 😮
Kot zagovornik naravnega prava, bi kljub temu poudaril pomen osnovnega teksta, ki v končni analizi odraža realno stanje.
Pa ne zaradi Pahorja ali pa Janše ipd… ne!
Zaradi aparatčika, ki se je zajedel v plazmo države: Pohlepa!
Dada, država še vedno veselo, veselo nabira denarce, na račun nasilja in ubijanja!
@P. J.:
Meni je že od vsega začetka jasno, saj res ni težko, porkaduš, kam taco moliš tudi brez tega zadnjega komentarja in v tem ne vidim nobenega “problema”. Vsak od komentatorjev lahko zapiše, kje ali kako bi pa njemu najbolj ustrezalo in zakaj ali pa še kaj tretjega … hehe … Problem je samo v tem, da ne gre za nobeno spodbijajočo replika na moj tekst, kakor si v začetku brez vidnega razloga zastavil, pa ni bilo jasno, zakaj je bil sploh kateri koli komentar kot spodbijajoč zapisan. Čeprav je tudi to že jasno, da gre za enega izmed psiholoških klišejev. Ampak me vseeno jezi … hahaha … Psihološki klišeji me jezijo že od male šole, ko me je sošolec treščil na oko, potem se je pa njegova mama razgovorila moji, da se ji zdi čudno, zakaj je to naredil, ko sem mu pa tako všeč, potem je zahtevala od njega, da se mi opraviči in se je, ampak potem je bil skregan z mano in me še zlasal. Beda.
Mater ste zatežili, kako se vam da? Beda 🙁
ego debata
Simona,
najprej te je torej na oko, potem pa še zlasal?! In ti si
ga obdržala v srcu vsa ta leta? Dober namig (kako ti
zlesti v srce in v hlačke)!
🙂
Simona, “napaka” v komunikaciji, ki sem jo storil je ta, da sem se na tvojem vrtičku “superiorno” obnašal. Ni treba nobene globoke filozofije in (vsaj meni) je apriori jasno, da bo to sprožilo “prizemljitvene” odzive.
Vseeno pa se mi ob takih temah (za katere, roko na srce, čutim da so dobre) zdi vredno spodbuditi ljudi k “razmišljanju”, da ne ostane samo pri “jamranju, kako nam je hudo”, kar čutim da ni bil niti tvoj namen.
Problem, ki ga čutim v slovenski družbi je neke vrste “trans” (ne najdem primernejšega izraza). Prevladuje mentaliteta “oni strici so lumpi, ubogi mali jaz pa nič ne morem”, poleg tega pa še pristop ampak demokracije v smislu “saj jaz bi, ampak… vstavi-katerikoli-izgovor”. V tako apatični družbi potem pride do vsega tega kar je v prispeku opisano in še več, kot edina možna posledica.
Ljudje moramo čutiti, zakaj stopamo v partnersko zvezo, zakaj si omislimo psa in zakaj … Treba je prebuditi zavest “kdo smo”. V partnersko zvezo vstopamo (če sploh), da bi lažje ustvarjali. In tako vse tja do države. Sama “kaznovalna politika” je zaradi mene lahko ostra. Predvsem pa mora biti jasen osnovni koncept družbe, ki naj temelji na koristnosti in ustvarjalnosti (kar ni nujno snovno, da se ne bi kdo na to obesil), ki je v dobrobit slehernika.
Zato je treba zgolj sprostiti vzvode, ki izvirajo že iz narave stvari. Začne se pri zadovoljevanju osnovnih potreb. Človek kot živo bitje je sposoben preživeti v lastni režiji. Polit-ekonomija, ki to postavi na glavo je zgrešena že v osnovi.
Zato namesto ugotavljanja, kaj ve je že narobe, je bolj pametno na glas spregovoriti o naravi stvari in počasi oblikovati družbeno klimo, ki bo svoje zahteve znala tudi ustrezno artikulirati. Politiko in ostale vodilne strukture je treba postaviti pred dejstvo, kaj se od nje pričakuje.
Za kar ni treba revolucije in metanja kamnov v parlament. Kar nekaj je modelov, po katerih se lahko ozremo. Npr. španska andaluzija, kjer se je regija polit-ekonomsko čisto osamosvojila od Španije in gre skoraj za državo v državi. Tudi območje severne Tiolske/južne Bavarske je že nekaj časa nazaj zaščitilo svoje interese s ponovno sprostitvijo določenih (predvsem ekonomskih) vzvodov, kjer so šli vse do uvedbe vzporedne valute.
“Nevtralnost” se mi zdi potrebna pri takih temah, saj impliciranje “edine resnice” ne čutim kot rešitev. Sem pa podal do sedaj vsaj tri razlčne modele, ki se jih da preučiti in ovrednotiti – vsak s svoje perspektive. Pomembno se mi zdi zgoj sporočilo, da naj se že nehamo vsi skupaj ukvarjati z “reševanjem tujih težav” in se zganemo v smeri “prebujenja”. Vsak povprečen Slovenec je v lastni režiji sposoben živeti bolje, kot mu to omogoča država/pravo. In to je naravna pravica vsakega slehernika.
Povejmo to na glas in oblikujmo si že predstavo o tem, kako naj ta naša družba zgleda. Ustvarili jo bomo lahko šele takrat, ko si jo bomo predstavljali in o njej govorili. In tukaj imajo razni “new-age”-ovci celo prav. Ustvarjamo namreč res lahko zgolj tisto, na kar se osredotočamo.
In tu se zgodi kritika, ki sem jo podal na začetku…
PJ malce naivno razmišljaš o drugih modelih (brez silne jeze ljudi). Kar spomni se kako je hotel Ankaran postati občina in reševati svoje težave.
Jaz v lastni režiji? Mogoče, da bi iz svojega bruto dohodka večje izkoristke izvlekla. Kaj pa nekdo, ki se mu tem ne sanja, ki svoje pravice NE ZNA uveljaviti in izkoristi. Ta naj pa kar crkne? Nekam čuden zaključek se da iz tega izpeljati…
Država je kot organizacija družbe nastala, ker je to skupna potreba ravno zato, ker vsi ne znajo (tudi ne zmorejo) za vse poskrbeti v lastni režiji.
Nisem vsega brala, ampak tele tvoje argumentacije o življenju v lastni režiji pa res ne razumem dobro.
Vsem ki se tega še spomnijo in pomnijo: Čestitke za dan mladosti
@Nevenka: Ravno to, kakšne zaključke kdo izpeljuje, kroji realnost. Sem že enkrat napisal, da ljudje prostovoljno sodelujejo v vlogi žrtve.
Zaradi (napačne) domneve nebogljenosti, se ta udejani v anti-polu, ko elitna struktura, ki pozna zablodo, situacijo izkoristi v svoj prid. Zakon akcije in reakcije, vzroka in posledice. Cankarjanske matere ni ustvaril Cankar, on jo je le opisal. Oblikovala se je “sama”.
Vse kar je treba storiti, je zastaviti (novo?) vsebino, kjer posameznik del suverenosti prenese na širšo skupnost z namenom, katerega zna tudi (kolikor toliko) jasno opredeliti. Tako se bo obstoječa paradima “od oblasti podeljene suverenosti” razkrojila sama od sebe.
Razumljivo je, da tisti, ki ni zmožen sam ustvariti dovolj JE odvisen od “altruizma” drugih. Kar ni razumljivo je, da zgolj peščica meni, da bi lahko (sicer z velikim angažmajem) ustvarila dovolj za izpolnjeno življenje. Vraga, kaj pa je država drugega kot skupnost – produkt (ne vsota) posameznikov?
Ko država (organizacija) zaide v krizo, pomeni to, da je produkt manjši od vsote (kar v principu pomeni, da posamezniki v skupini ustvarijo manj, kakor bi ustvarili posamezno – lekcija iz optimizacije procesov 😉 ). Lahko pa pomeni tudi, da posamezni elementi porabijo mnogo več, kot lahko ustvarijo sami, oz. so kontraproduktivni.
—
In če poenostaimo še tisto o lastni režiji – sem napisal že zgoraj. Preverjeno v praksi: za (golo) preživetje 4-članske družine zadostuje 3/4 hektarja zemlje, nekaj gozda, nekaj kur, dva pujsa in ena krava. Ker družina o kateri govorim obsega samo dva osebka, del pridelka pač podari meni, nekaj tržno zanimivih stvari pa prodata. Delata pa tako… Pač čez cel dan po malo, kar je pač treba postoriti. Verjetno, če bi seštel, ne bi prišel na 80 človek ur na teden.
Seveda je razumljivo, da hoče človek v življenju početi marsikaj. Ampak osnova (narava stvari) pa ostaja – vrednost nečesa se določa na podlagi koristi za posameznika. In nobene potrebe ni, da bi vsi počeli vse, kakor tudi ne, da bi vsi imeli vse.
—
Pred dnevi je potekala akcija “Očistimo Slovenijo v enem dnevu”. Hvalevredno. Kar sem pogrešal je bilo vprašanje: A bi se dalo kako urediti, da bi vse te smeti izločili iz prizvodno/prodajnega procesa?
Vsi so imeli polna usta “pujsov”, ki te zadeve odmetavajo vse povsod. Se je kdo vprašal po “pujsih”, ki to dejansko sproducirajo? Se je kdo vprašal, kaj je vzrok za to posledico?
Veš, tudi filozofskega perpetuum mobila ni. Ni 100% izkoristkov v resnici, niti umskih. Povsod ustvarimo kaj odpadnega, popolnoma brez vrednosti, ki jo ti opredeljuješ samo kot uporabno. Čeprav je vrednosti res več.
@Nevenka: ne vem, če ima izkoristek kaj zveze s tem. Če pa slučajno koga zanima, je z vidika produkta “obrtnik” statistično izkoriščen cca. 12%. Z delitvijo dela pa se za enak produkt pod predpostavko da za 2 mio Slovencev dejansko proizvaja cca. 300 tisoč proizvajalcev ta izkoriščenost posameznika zmanjša na cca. 1,42%.
Torej razmerje, kakršno sedaj vlada v našem gospodarstvu načeloma lahko zadosti potrebam 8-ih Slovenij. Kje se torej izgubi družbeni produkt?
In kot vidiš je do teoretičnih 100% še zelo veliko “prostora”.
@Rado:
Še kar duhovita pripomba. Pa vendar, pred leti mi je nek torbičar sredi belega popoldneva tudi zlomil nos med svojo napadalno akcijo. Nikoli ga ne bom pozabila, v možganih je, ja, do srca mi pa ni prišel niti blizu.
Pa tudi fantje iz moje preteklosti s kakšnimi bojevanji z mano niso prišli do mojega srca, ali pa bili zelo drastično odpodeni iz njega in jih prav nič ne pogrešam, čeprav se jih medlo še spomnim … hehehe … Je pa zanimivo res to, da sem se tem fantom, ki so se najbolj bojevali z mano (ne mislim fizično, ampak tako, kot tudi tebe v poanti zanaša v vzgibu, da bi mi moral posebej magari na silo ali podlo izkazovat, kako pameten mačo si), jaz najbolj usedla v srce. Namesto da bi bili veseli, ker gredo lahko po svoje in si najdejo kakšno Isauro, tolikšnega cviljenja, stokanja in obžalovanja za izgubo brezmejne ljubezni ob razhodu ne vidiš zlepa. Kot krokodil, ki bo vsak hip naredil samomomor, ker se ti ne ljubi prenašat njegove presilne lakote, da bi se hranil s tabo … hehe …
@P.J.:
1. Če ti je jasno, kaj sproži takoimenovane “prizemljitvene” odzive, potem je toliko manj jasno, zakaj še kar nadaljuješ v takem slogu z ne – umno pristranskim in otročjim blebetanjem o pozivu k razmišljanju, namesto jamranja. Osebno še proti superiornosti nimam nič, če ne gre za superiornost zaradi superiornosti, ampak izkazuje predvsem voljo do vsebinskih koristi in argumentov, ki jih želi nekdo predstavit, ki se zaveda, da je nekaj špinače pojedel zato, ne pa predvsem veroval ali negoval neko prepričanje. Nekoč sem pisala tudi o preoblemu ločevanja upravičeno od neupravičeno nadutih … hehe … Upravičeno nadut seveda nikoli ne bo neprizemljeno sral, ker bo preveč ponosen na svoje delo ali ugotovitve, da bi moti pozornost z odvračanjem od bistva, ki največ pomeni, neupravičena nadutost se gre pa ego igrice kot nadomestek za luknjice, ki jih skuša pokrit ali pa zato, ker se o nečem prepira zaradi nečesa povsem drugega, kar želi, da ostane skrito iz določenih razlogov, torej ko gre za prepad med motivom in sredstvom delovanja.
2. Ne maram nestrpnega hujskanja proti skupinam ljudi s kakršno koli stigmatizacijo. Tudi te proti jamrajočim ljudem ne, ker je kontraproduktivno in v politizaciji površno, zato prinaša več škode kot koristi. Gre namreč za metanje bolj med ljudstvo, da se kregajo med sabo in ne opazijo, da so vodeni in tako ne usmerjajo pozornost tja, od koder problem prihaja. Med njimi se potem marsikateri posamezniku tudi repujejo na račun drugih. Skratka, pri nas je na primer kolektivni guru širjenja nestrpnosti do raznoraznih jamrajočih pizdekov Rugelj in to nestrpnost naprej širijo razni postrugljejanci. Novi kolovodja je seveda zlahka v takih primerih kdo, ki se je trideset let zapijal in v zameno za svojo rešitev postal oproda svojega guruja, saj se tako lahko karierno najbolj proslavi. Huda napaka teh mandeljcev je v tem, da si pridobivajo večjo pozornost z blatenjem in udrihanjem, širjenjem nestrpnosti. Tako se jim zdi, da bodo pridobili največ kandidatov v svoje vrste, pacientov, s tem pa seveda svoj kruh in slavo. Zraven deluje še ideološki fanatizem. Problem je v tem, da na primer rugljejanski pristop, ki temelji zamenjavi ene odvisnosti za deloholizem (ki je pereč problem bega od sebe dandanes in se mu polaga premalo pozornosti, čeprav do eskalacij že prihaja – nižja produktivnost in veselje farmacije), ni primeren za vsakogar, zato je tudi on lahko uspešno za svoj cilj zdravil samo nekatere. Namesto, da bi spodbujal še druge načine, se je propagoral kot edinstven. Proces širjenja nestrpnosti za svojo korist pa kot bumerang deluje celo tako, da se je na primer ob ustanovitvi kadetnice za mlade fante, ki imajo težave z osamosvajanjem, zgrnila nestrpnost celo nad te fante, češ, pizdeki prekleti, a še kuhat ne znajo. Namesto, da bi jih spodbujali in hvalili, ker so naredili korak k spremembi. Ne glede na to ali verjamemo v ta pristop ali ne. Za nekatere je dober, za druge ne.
Nestrpnost do jamračev je že sama po sebi majava, ker obstaja ve vrst. Nestrpni do jamračev so namreč prevečkrat tudi tisti, ki sami trpijo zaradi lastnega prevelikega komformizma in so večinoma tiho vse sprejeli in prenesli ter se skušali nekako po svoje rešit. Nikoli niso pojamrali naglas ali se čemu zoperstavili. Ta način je na primer zaznaven tudi v opisu tvoje zgodbe in odnosa do življenja, kako naj bi delovali. Taki ljudje so zato iz podzavestnega ali zavestnega vzgiba zavistni ljudem, ki si upajo kar vriskat in postavljat za svojo pravico na primer. Tega je ogromno. In spet se raja bocka med sabo. Fora je v tem, da tebe jamrači nič ne brigajo. Nič ni narobe s tvojim načinom, ampak definitivno ni edini, niti zveličavno edini najboljši. Tudi in predvsem jamrači so že eliko dosegli. Jamrajoča mati, ki so ji z manipulacijo preko centra za socialno delo odvzeli otroke je tako jamrala in vriskala, da je dosegla prevetrenje tega področja. Spodudila dokaze koruptivnosti na CSD in inšpekcijah, ter spodbudila k predpisnim in strukturnim spremembam. Ogromno ljudi pred njo je tiho molčalo, rpenašalo in se reševalo po svoje. In polno je tega v zgodovini.
Seveda so tudi drugi načini v pristopih dobri. Ampak paralelno, ne edinstveno, zato nehaj še s tem pridobivanjem pozornosti na omalovaževanju drugega, ker s tem izražaš prej nejevero v lastno mišljenje in pristope kot pa prepričaš v pozitivne plati tega.
Ker jamravci, ki se ne izkopavajo iz svojih tegob aktivno, ampak občepijo v latentnem stanju, ne potrebujejo hujskanja in sovražnosti. Človek, ki bi se želel utapljat v bedi, ne obstaja. Razumi, da je tvoj gnev in nestrpnost do ljudi, ki jih imenuješ kot žrtve, jamravce, ki nič ne naredijo in bojda uživajo v smisljenju samim sebi, tvoj oseben problem!!! Tako, kot je oseben problem nekoga, da goji sovražnost do alkoholikov. Nima pa to nobene zveze z objektivnimpogledom na stvar še manj pa s koristnostjo reševanja problema. Obup, otopelost in malodušje ni ugodno stanje in ne farbaj se s floskulami o brezmejnem uživanju obupanih jamračev, kločarjev, alkoholikov in podobnih nebuloz, ki se razširjajo med ljudi zato, da se prikriva neinteres v konstruktivne rešitve. Malodušja, alkoholizma, depresije, lenobe (kar je samo vrsta depresije) v konstruktivni, demokratični in socialni družbi ni!!!!! Ker so vrednote in sistem naravnane v skupen dobrobit medsebojnega spodbujanja, kreative in humanosti!! Namesto tekmovanja, kdo je frajer, ker ne jamra, ali pa ker ni zapadel v malodušje, drogo, alkohol ali whatever, aj je vedno problem psihične bolesti, kar je posledica mentalitete in delovanja družbe. Rešitev pa ni v hujskanju in nerazumevanju substance določenega problema. Tako kot na primer trenutno zagotovo ni rešitev študentskih problemov v hujskanju proti bojda razvajeni in razuzdani mladini. To je samo oduren prijem oblastnikov in kapitalistov, da zatirajo poneumljene ljudi. Zgrabili so pa še priloko, da bi zastraševali organizatorje kakšnih demonstracij s hudimi finančnimi kaznimi v primeru izgredov. Na tak način se da izgrede tudi podtikat in s finančnim zastraševanjem preprečevat, da bi si sploh upal kdo organizirat demonstracije. Itd.
Apatična družba je samo posledica, ja. Čeprav osebno mislim, da ni apatična, so pa vzvodi za zganjanje tiranije in zatiranja na ljudi učinkovitejši kot nekdaj. Bistveno vlogo zatiranja je povzelo eksistenčno izkoriščanje in grožnjo z eksistenčnim sesutjem posameznika na minimum. Kot revolucionar pikirat v zapor za leto ali dve in potem pisat spomine, ki jim vsi ploskajo in si heroj, je milost v primerjavi s tem, da te fuknejo iz službe, ali da te nek pomembnež z dobrim odvetnikom obere do kosti preko sodišča. Magari s tožbo za osebne duševne muke ali kaj podobnega. Ne nastrada samo oseba, ampak še družina, če jo ima itd. Vse je na tem. Na vzbujanju strahu pred močnejšimi v vzvodih, ki so predvsem eksistencialne narave. Kot tole zgoraj z demonstracijami. Že grozijo!!!
To o partnerstvu, kar pišeš, je še anjmanjši problem, čeprav v življenju slehernika res pomeni večinoma glavno okupacijo sebe in celega svojega sveta in še tukaj zakomplicirajo do konca in naprej, ja. Kar je super, ker zmanjka volje in časa za razmislek o sebi in drugih ciljih v življenju. Tega se tudi oblast v senci vedno veseli.
“Zato namesto ugotavljanja, kaj ve je že narobe, je bolj pametno na glas spregovoriti o naravi stvari in počasi oblikovati družbeno klimo, ki bo svoje zahteve znala tudi ustrezno artikulirati.”
Spet tvoje smetje, na kar si že dobil repliko, a ne moreš razumet, ker si očitno preveč vajen tako razmišljat. Nič ni namesto nečesa bolje!!!! Vse je pomembno! Tvoje mantre o oblikovanju družbene klime in znanju artikulirat zadeve so pa tako splošne, da si z njimi nimaš kaj pomagat. Cele generacije so zaradi sklopa delovanja sistema, od šole dalje, nezmožne artikulacije, ti pa kar počez recitiraš naslove knjig v najmanj petih izvodih … olala … treba je znati ustrezno artikulirati. Jah, dobro jutro. Veš koliko ugotovitev je treba sestavit, zakaj se artikulirat ustrezno ne zna, ugotovitve zbrat na kupček, naredit analizo vzrokov in zbiranje najboljši ukrepov. Dela za dve stoletji pri nižji in za eno stoletje pri višji produktivnosti. zate obup, ker si tako len pri razmišljanju, da komaj čakaš na new age apokaliptično rešitev, pri kateri se ne bi bilo treba ubadat s posameznimi kamenčki in lepo gradit hišico počasi, natančno in zbrano!!
“Pomembno se mi zdi zgoj sporočilo, da naj se že nehamo vsi skupaj ukvarjati z “reševanjem tujih težav” in se zganemo v smeri “prebujenja””
Ne mi s tem. Te arigantne floskule si izmišljujejo slabovestni pohlepneži, pa postrani še razne verske vodje, ki jim škripa čistost namena. Na primer karma mantre, ki opravičujejo navaden družben kastni sistem in vzdrževanje le tega, kar pride prav ta močnim. Z Dalajlamo na čelu. Right?!!! Vse težave drugih so tudi naše težave!!! Večina se ne ukvarja s težavami drugih, ampak samo s svojimi!!!! Obrekovanje in hujskanje ne pomeni ukvarjanje s težavami drugih, ampak prezentiranje svojih! Kje se kdo ukvarja preveč s težavami drugih???? Pokaži mi ga! Še za Tomota Križnarja ne bi upala reči, da se ukvarja s težavami drugih preveč, pa je za povprečnega slehernika tatamata! Osebe, ki se dejansko ukvarjajo s težavami drugih v povprečju veliko hitreje in učinkoviteje pridejo do sebe in se rešujejo tudi njihove težave oziroma marsikakšne se izkažejo,da jih sploh ni bilo!!! Tega manjka!!! Resničnega ukvarjanja z drugimi, preko česar te vodi pot do sebe, namesto lovljenja za lasten rep!! Tudi jasno je treba artikulirat in definirat profile ljudi, ki se ukvarjajo samo sami s seboj in vnašajo premalo v skupno dobro. In se ukvarjat z njimi. Obdavčit solatarje, ki so si za mali pridonos skupnemu dobremu nagrepli mnogo preveč. Tega sranja družba ne potrebuje, ker bi taisti delali tudi za mnogo manj, saj drugega ne znajo, pa bi imeli še vedno dovol, le še kdo zraven bi tudi imel.
New ageovce rabimo, da bi nam povedali tako preprosto misel … hehe? Jah, smo pa res u kurcu, no. New age in porast le tega je že vkomponiran stranski produkt kapitalizma, kot ga v globaliziranem smislu doživljamo. Noam Chomsky jih je napovedal, še preden so se začeli trkati po prsih. Na žalost pa kakšne jake dobrobiti ni in ne bo, zgolj po tej poti. Ker tudi new age izkorišča peščica za svoj eksistenčni preboj, rulje se pa izčrpajo v veri in obležijo bankrotirani v garsonjeri. Samo knjižic se namreč hitro naveličaš brat, ko postane jasno, da ne delujejo zadeve tako učinkovito. potem moraš menjat filozofije kot po tekočem traku, da ti ne postane preveč dolgčas … hehehe … Vsaka poda en zanimiv sveš stavek, a ne. Ne, tako ne bo nič omembe vrednega. Bo treba kar delat, se učit in košček po košček gradit. Ples okrog ognja ni dovolj.