Vsakoletno jamranje nad neuspehom slovenskega nastopa na Eurosongu ni nič novega, bolj žalostno je, da vsakoletni popkurz absolutno nič ne pomaga neučljivim Slovencem, sicer pridnim in zapiflanim, a dobesedno sovražnim do produktivnosti in inovativnosti, pa naj gre za vprašanje popglasbene scene, umetnosti ali podjetništva.
PREMAKNJENI V GLAVI
No, letos, so vendarle Ansambel Žlindre in Kalamari dosegli nekaj presebnega. Prebili so dno slabega okusa z bojda domoljubno vižo, da bi le razumeli korenino problema. Za piko na i, če po pomoti še ne bi razumeli, so v refrenu še pozivali, da se nam premakne kolesce v glavi. Zelo pošteno, ker “Naj booooooo premik v glavi” poslušamo v medvrstičju dan za dnem. Mediji, vzgojnoizobraževalna in državna politika nam s svojo “premaknjenostjo v glavi” nabija omenjen refren že leta in leta. Temu primerni so rezultati na vseh področjih. V kleščah negativne selekcije je najbolje ostat ali postat premaknjen v glavo, da bi v premaknjeni klimi bolje preživel, ostala peščica, tista Slovenija, ki ima talent, pa fantazira, če le še lahko, da pobegne v širni svet priložnosti. Tudi najbolj talentirani predstavniki šova Slovenija ima talent brez izjeme ponavljajo, da hočejo ven. In sodi, pregovorno, kot se pri nas godi, netalentirana komisija! Med komentatorji en primerek niti slovensko ne zna, kar v Sloveniji ni ovira za honorar in zasedanje funkcije komentatorja, drug primerek, še huje, ne zna izdavit enega omembe vrednega stavka, čeprav slovensko zna, razen en velik ja, in nam je spet lahko jasno, da tam sedi, ker je pač sodelavec, prijazen prijatelj prijatelja, tretji primerek pa bojda predstavlja uspešnega biznismena na Slovenskem, ki se lahko pohvali kot kreator najuspešnejše popskupine, skupine Bepop, ki nikjer po svetu ne bi mogla svoj ringaraja prodat niti enemu prvošolčku. Za diletante je slovenski prostor vsebinsko in moralno koruptivne doline čista meka! Ekskluzivna priložnost, da ne vegetiraš na zavodu za zaposlovanje, ampak ravno obratno. Zato pri nas uspešen producent lahko le pojasni nadarjeni pevki, kar je očitno. Da je slovenski prostor “pretesen” zanjo. “Pretesen” je treba brat v prevodu ‘preveč podebiljen’. Jah, res, če ji bodo pisali komade in krojili imidž naši protežirani muskonterji in producenti, se lahko od preboja v kakršnem koli smislu nadarjena pevka kar poslovi. Pravila igre v omreženi Sloveniji po slovensko so jasna. Manj ni samo več v omembe vrednem kontekstu, ampak je vse in samo to. Nadarjen posameznik se v naši šoli in “šoli” na terenu ne bo ničesar uporabnega naučil, ne bo mogel negovat in razvijat potenciala, torej naj spoka čim prej iz države, še preden se mu premakne v glavi. Zaradi talentiranih posameznikov, ki se ujamejo po pomoti ali nujnem zlu v mreže neupravičeno nadutega diletantizma, se diletanti ne bodo odpovedali tako prekleto udobnemu življenju v naši državici. They feel Slovenia toooooo much!
NAŠE NAJBOLJŠE ŽIRIJE, KOMISIJE IN NADZORNI SVETI
Mislim, da je treba naše komisije, žirije in nadzorne svete bolj zavzeto in redno hvalit za njihove dosežke. Premalo priložnosti imajo, da bi bila njihova imena izpostavljena in bi bili temu primerno lahko ponosni nase. Zakaj se moram še pri guglanju posebej mučit, da se prebijem do podatka, kdo neki je žlindre in še kalamare zavajal in jim serviral popolnoma zgrešeno sporočilo, da bi bili lahko dovolj kvalitetni za predstavitev na evropskem odru pred stomilijonskim občinstvom po svetu? Kdo so ti podajalci škodljivih in zmotnih informacij ničhudegaslutečim učencem? Tokrat ga. Mojca Menart, ga. Urška Čop, g. Andrea Flego, g. Miha Vardjan in g. Drago Mislej Mef. Slovenska javnost bo imela, kot ponavadi, pri tej komisiji težave pri prvem vprašanju “Who the fuck are they?” Oh, verjetno spet neki uredniki in programski vodje po slovenski medijski dolini, bohnedaj, celo producenti, za katere malokrat slišimo v prijatelj prijatelju kos kruha deželi, ker ni nobene potrebe, da bi poslušali o njihovih dosežkih, ki ne obstajajo. Naslednje komplicirano vprašanje bi bilo, kaj počne v komisiji še en urednik Vanja Vardjan, in, ups, pardon, ne, ni on, Miha Vardjan, eh, ti priimki, ki se kar naprej povsod eni in isti pojavljajo. Kdo je Miha Vardjan? Zakaj neki bi imel kaj omembe vrednega pojma o pop sceni Andrea Flego, ne vem. Je kdaj kakšno omembe vredno besedo stresel na to tematiko???? Nisem zaznala. In na koncu Drago Mislej Mef, simpatičen gospod, izvajalec glasbe iz predprejšnjega stoletja, ki zagotovo ni velik poznavalec sodobnih MTV-jevskih trendov. Kot je razvidno, so po vsakoletnem debaklu zasedali komisijo za izbor glasbe zamrznjeni v času s podporo nekaj obkoritnih šljakarjev. Niti ene persone, za katero bi upala trdit, da je v kakršnem koli kontekstu oseba 21. stoletja z glavo na pravem mestu ob pravem času. In tako je vsako leto. Nemogoče je, da med 95 prijavljenih kandidatov ni bilo boljših projektov od Ansambla Žlindre in Kalamari in še nekaterih. Tudi med povabljenimi izvajalci. Nemogoče si je predstavljat, zakaj neki bi kdo posebej vabil Stereotipe, razen če gre za osebka, ki si domišlja, da gre za omembe vreden poprock bend v mednarodnem smislu, ker od leta 1960 ni poslušal drugega kot tisto, kar so mu rolali sosedi na vrtu ob domačem pikniku s picekom na roštilju. Težko si je predstavljat nivojsko ustreznost osebe, ki posebej povabi predstavnico klasične slovenske popevke izpred petdesetih let, česar nihče drug na svetu ne posluša več, razen Slovencev. In še težje, kam sega nivo osebe, ki pred leti celo posebej povabi, namesto izključi, bend Langa, ki izvaja slovenske viže iz srede prejšnjega stoletja, kot najljubši wernerski, lendero in špik kolegi, s ciganskim aranžmajskim nadihom zgolj za všečno kamuflažo. Mnogo dobrih izvajalcev ciganske glasbe je po slovenskem tipičnem vzorcu itak verjetno prezrtih.
NARODNOZABAVNI PONOS IN DOMOLJUBLJE
Pesem, ki so jo izvajali naši letošnji predstavniki, gre lahko skozi kakršno koli komisijsko sito zgolj v imenu podtalnega nasilnega zavajanja ljudstva v imenu domoljubnosti in zaradi kameradovskega dejstva, da se je na tako nizek nivo pripravljen spustit tudi avtor skladbe Marino Legovič, ki mu gredo sicer vsaj spodobno od rok balade, še posebej če jih piše za Ylenio Zobec. Naš prjatu pač. Ja, ja, manj ni samo več, ampak vse in zgolj to. Adijo!
Zakaj je bilo od začetka logično pričakovat, da ima nastop Ansambla Žlindre in Kalamarov velike šanse za zmago na EMI? Preprosto. Ker je bilo jasno, da bi cela slovenska vas glasovala za katerega koli predstavnika nardnozabavne glasbe, četudi bi na oder v narodnih nošah prišli samo zakolcat. Še posebej v zadnjih letih se je akumuliral udarni piar v smer želje po premikih v glavi, ker je premaknjenim v glavi pač najbolj enostavno vladat in jih nadzorovat na kakršen koli način. Premik v glavi pod sloganom, da gre za pozitiven šok (verjetno pozitiven v kontekstu dobesednega razumevanja reka “Blagor ubogim na duhu” …), se kotrlika v smer utrjevanja ideologije, da narodnozabavna glasba, ki sicer z zaslužkarstvom nikoli ni imela problemov v naših krajih, z uglednim renomejem pač velike, pomeni poseben akt domoljubja in spoštovanja slovenske kulture. Vse skupaj je najbolj nabildalo z egom del ljudstva, ki ima o omembe vredni slovenski kulturi manj pojma od petletnega otroka o fiziki. Če bi opravili statistični pregled, koliko fenov narodnozabavnega ohcetovanja kar koli ve o produktih slovenske kulture, kaj šele eksplicitno o umetnosti, bi bil zelo verjetno rezultat enako ubožen kot uvrstitev žlindre in kalamarov na Eurosongu. Ni lepšega od razsajanja z imidžem kulturno zavedne osebnosti na prvo žogo. Pohajanje po vaških veselicah in skokih na polka ritme je dovolj. Toliko o premikih v glavi. Slovenci so glasovali za predstavnike na Eurosongu predvsem v imenu domovinskega in kulturnega ponosa! Da bi se izkazali pred svojimi hinavskimi učitelji, ki zlorabljajo medijski prostor za zavajajoča in škodljiva predavanja. Slovenci so pač priden narod. Če bodo hoteli spet pridno izpast dobri po srcu, četudi niso in še posebej v primeru, če niso, bodo pa plačali nekaj centov za oddan glas v imenu prašenja slabe vesti, v kolikor bodo dobili v ponudbo predstavnika kakšne diskriminirane skupine. Tako preprosti smo, ja. Hvala medijem, komisijam in žirijam, da omogočajo tako simplificiran akt psihološke delavnice za telebane.
Vzgojnoizobraževalni debakl domoljubja in brezmejne patriotske vznesenosti je presegel spodnjo mejo sprejemljivega okusa. Začuda, podobne mantre ne segajo na področje izumirajoče ljudske pesmi, ki jo oživljajo na efektiven način samo še kakšni bendi tipa Fake Orchestra ali Katalena. Ne. Akt patriotizma bi moral za nas pomenit avstrijski narodnozabavni špas, veličina domoljubne melodije pa Slavko Avsenik, ki je pač igral in mastno služil po vseh nemškošpraharskih in gastarbajtarskih krajinah po svetu, kjer je ta glasbena zvrst res doma!!! Kje smo torej mi doma?! Še od nikogar, ki se počuti, kot da se je boril za našo domovino na kakršen koli način že, nisem slišala, da je sanjal o plesu na ritme nemškogovorečega prebivalstva in o prihodnosti, ki se bo v gospodarstvu šlepala na gospodarske uspehe ali padce Nemčije. Ironija usode ne počiva in v vsej ironiji ni niti kapljice nalitega čistega vina, se pa vse lepo ujema eno z drugim.
Najbolj od vsega me lahko kislo zabava še dejstvo, da se Avseniku očitno fučka za populistične politikantske mantre, ki nimajo zveze z njegovim preprostim veseljem do trženja taktov, kjer jih pač lahko prodaja. V več intervjujih je na vprašanje, ali podpira pojav turbofolkarskih Atomik Harmonik izvajalcev, odgovoril z nedvomno pritrdilnim odgovorom, kar je popoln tuš za tiste fantazerje, ki omenjajo njegovo ime kot posebej relevantno v imenu kakovosti. Avsenik je v intervjujih celo izjavljal, kako se mu zdi, da so Atomik Harmonik kakovostni, kar niti ni tako pomembno, ker je najpomembnejše samo to, da se narod zabava. Osebno sem v slogu kruha in iger tudi od nekdaj razumela edini prioritetni Avsenikov namen in namen vseh sorodnih vižarjev. Vse okej. Ampak neokusne in škodljive politikantske mantre o aktu domoljubnosti, brezmejnega ponosa in kakovosti niso samo odveč, temveč tudi nesramnost. Premaknjenim v glavi je pa na koncu koncev popolnoma vseeno, tudi če so revni v vseh ozirih. Reven in obubožan v vseh ozirih je zadovoljen že s ščepcem kruha in malo igre. Kdo bi se take klime bolj veselil od dežele, ki se repenči na negativni selekciji in omreženem diletantizmu, kronično začudeni, ker je nihče ne razume.
PONOS IN PODPORA SLOVENSKIM USPEŠNEŽEM
Še ena verzija grobega posega z namenom podebiljevanja ubogega ljudstva se serijsko vrši na naši grudi. Vsiljevanje ponosa in podpore na neutemeljeni podlagi. Ker je po logiki stvari prihajalo v primeru izbora predstavnika za Eurosong do izbruhov zgroženosti in jamranja, sem že vnaprej pričakovala lažnivo mantranje raznih slabovestnih amaterjev na svojem področju, ki bodo skušali spet vsiljevat občutek, da je vedno vse narobe samo zato, ker Slovenci ne znajo bit ponosni na svoje ljudi. In tako že preberem, kako je nek urednik spletne strani v evrovizijske namene izjavil, da bo šlo srbskemu predstavniku s turbo vižo na Eurosongu zato veliko bolje kot našim, ker ga Srbi podpirajo, mi (grdi, grdi, prasci) pa naših ne, in še pribil, da je to ves problem! Ne vem, kaj je bolj strašljivo; pomislek, da je oseba, ki take trosi, sprevrženo hinavska ali da je res tako neumna in verjame svojim bedastočam. Za vse na svetu obstajajo v okviru žanrov in namenov presoje o kvaliteti. Samo človek brez okusa vrešči, da je vse stvar okusa. Človek z okusom pa ve, kaj vse je okusil, preveril, primerjal in opazoval, da se mu je s časom okus oblikoval in popredalčkal. Na tem področju vlada v Sloveniji popoln kaos. Tudi na področju kulture in umetnosti izven kategorij popa, da ne bo pomote. Vzroki imajo skupno korenino. Vedno isto. Omreženi diletanti v gonu pohlepa zavajajo in podebiljajo folk. Izsiljevanje ponosa nad navadnim blefom in diletantizmom pomeni izvajanje nasilja nad narodom in povzročanje škode! In takšno obnašanje podpira ignoriranco in zatiranje sposobnih in ustvarjalnih ljudi. Zato obetavnežem na kakšni bitki talentov lahko rečemo samo, joj, tebi je ta prostor pretesen, pojdi raje v šolo kam drugam. Ker postaja naša dežela talentiranim očitno že v kali nevarna, da jih ubije, še preden bi razprli krila. Že v šoli!
Srbski predstavnik Milan Stanković, ki mu je komad sestavil Goran Bregovič, je šel enako v tekmo s folk ritmi. Goran Bregovič sicer že leta prodaja prazno slamo zlizane trubaške fešte, ki v takšni fazi ustreza samo še Severini, ki prav tako že leta prodaja v razvoju zaostal štos in že dolgo ni več niti za na Eurosong, je pa s pomočjo amaterskih porničev in uprizarjanj porok lahko ponovno vstala od mrtvih na Hrvaškem in se prodaja Slovencem, z Danijelami vred, ko je že ravno na njihovi pop sceni zavladalo večletno mrtvilo. S tem stanjem stvari tudi povsem sovpada že večletni padec nekoč velikih uspehov Hrvaške na Eurosongu. No, ampak vse skupaj v primerjavi s slovensko sceno ni tako hudo, ker Goran Bregovič premore očitno vsaj za prgišče avtorefleksije. Srbija ni poslala na evropski popfestival neke tretjerazredne turboviže s TV Pinka, ampak je projekt okrancljala na preverjen všečen način. Vključno z detajlnim vložkom “common …”, če se malo pohecam. Za vsak slučaj so še plešoča dekleta v narodnih nošah za evropski oder preoblekli v modnejše seksi toalete.
Slovenci nismo poslali enako obdelanega nastopa z več vidikov kot Srbi, ampak pod vsako prebavljivo mero všečnosti in z narodnjaško vižo, ki je ne posluša nihče na svetu, razen tistih, ki Eurosonga sploh ne spremljajo, ker jim predstavlja dandanes pretežak in premoderen glasbeni zalogaj, zato raje preklopijo na kanal tipa radio veseljak. Modernizirani trubaški ritmi zažigajo po vseh koncih sveta, podobno kot latino ritmi, ki jih na primer Grki na Eurosongu z ziher je ziher foro uspešno servirajo skoraj vsako leto in letos z mačistično verzijo z mnogo več hrupa pobirajo simpatije tistega dela občinstva, ki bi sicer morda glasovalo za Srba. Nikoli, na nobenem mednarodnem odru popa ne more uspet nič, kar ne vzbuja prepoznavnih občutkov strasti ali preverjenih ljubezenskih razpoloženj. In vse, od koreografije, stajlinga do izvedbe mora funkcionirat iskreno doživeto in prepričljivo. Nikakor ne morejo uspevat izvajalci, ki blefirajo, da so rockerji (beri: Kalamari) ali blefirajo, da so latino loverji po duši (beri: Anžej Dežan) ali blefirajo, da so simpatične poskakujoče deklice, ki znajo pet (beri: Rebeka Dremelj) ali si domišljajo, da lahko uspejo s slabim komadom, ki je še slabše izvajan, le zato, ker bo evropska populacija za njih glasovala, podobno kot v Sloveniji, ker predstavljajo na primer diskriminirane homoseksualce (beri: Sestre). Po svetu so ljudje vajeni že vsega, ker gledajo naokrog in ne samo ponosno v svoj oskubljen vrtiček.
EUROSONG TREND in NACIONALNI PONOS
Na Eurosongu so že leta izključevani infantilni cirkusi. Drugovrstni so itak v trendu s svetovno sceno, saj scenske orgije zganjajo tudi sicer na raznih podelitvah nagrad izvajalcem popularne glasbe. Kar naenkrat zagledaš Pink, kako se lomi na trapezu, Lady Gaga, ki na omenjenem tipu prireditve za konec cirkusantske predstave uprizori še samomor z obešenjem, bi bila pa za evrovizijski festival verjetno že absolutno presumljivo orgijaška, da bi se lahko prebila v finale. Lady Gaga ima svojo funkcijo in moč skozi celoten proces medijskega pojavljanja s cinizmom podkrepljenega norčevanja iz takoimenovanega “fame monster” pojava.
Eurosong resnično je za države zelo simpatičen način, da opozorijo na svoj obstoj. Tipičen primerek je Azerbajdžan. Državica, za katero marsikdo po Evropi ni še nikoli slišal in si jo je večina gledalcev Eurosonga definitivno zapomnila ravno zaradi vključitve k festivalu pred tremi leti. Takoj so začeli z udarnim piarom in s predstavniki sodobnih ritmov. Prva udeležba je bila veliko razočaranje za njih, hmmm, ker so pristali šele na šestem mestu. Naslednjič na drugem ali tretjem, letošnja favoritka je že zdaj, ne glede na končno uvrstitev, servirala hitič, ki uživa popularnost, saj gre za dober primer štance, kakršne tudi sicer iz Amerike prodirajo globoko v radijske frekvence. Vsi izvajalci, ki se prebijejo v finale, se bahajo z odličnim vokalom, nekateri pa z izjemnim. Izjemno vokalno sposobnost in precej atipična, že kar prezahtevna pesem za povprečen okus in s tem za posebej visoko uvrstitev, ki ne potrebuje veliko vizualne pomoči na odru, izkazuje letos Ukrajinka. Z bolj trendovskim komadom pa Gruzijka. Vsi nastopi so vsestransko dovršeni in komercialno okusni.
Drug problem je ponavadi jezik. Eurosong sledi trendom, ne glede na to, ali gre za neposredne moderne popglasbene viže ali za posredno moderniziran etno melos. Iz leta v leto bolj prevladujejo besedila v angleščini. Nemogoče si je predstavljat, da bi visoko kotiral “dance”, poprock ali celo r’n’b komad v češčini. Ne gre v uho. Na tak način se je letos zafrknil Bolgar z nedvomno všečnimi “dance” ritmi za visoko uvrstitev, a je vse pokvaril z neodločnostjo in pel malo v bolgarščini, malo v angleščini. Adijo! Konec. Ušesa za takovrstne melodije so vajena angleščine in ljudje ne bodo prenašali poprockerskih, popmetalskih ali r’n’b’ melodij v hindujščini, niti v kitajščini, pa tudi v slovaščini ali slovenščini ne. Vsak jezik nosi svojo melodijo! Zato lahko uspejo pesmi v drugih jezikih le, v kolikor so ritmi in melodika izvajanja harmonični z melodiko jezika. In zato je v našem jeziku poleg ostalega največ uspeha prinesla Alenka Gotar, ker operni aranžma pač prenese vsaj skoraj vse. Letošnji srbski predstavnik celo mora izvajat svojo pesem v srbščini, ker ti ritmi bolje prenesejo srbski šlift od angleškega. Medtem ko bosanski predstavnik spodobno pop rock pesem izvaja v angleščini, sicer ga ne bi videli v finalu zagotovo! Enako turški bend, ki velja tudi za enega izmed favoritov, ne tvega turščine za porockerski napad na občinstvo. Ofkors not!
UBOGI SLOVENCI NIMAJO DIASPORE, NIMAJO PODPORE, NIMAJO … NIMAJO SEBE!
Zelo škodljivi, neumni in zavajajoči so tudi izgovori v zaščito mreži diletantov, da Slovencem ne uspe, ker so preveč osamljeni in v primeru Eurosonga brez diaspore, torej brez podpore glasovalnega stroja, ki podeljuje točke svojim sosedam. Kot prvo ima tudi Slovenija balkanske sosede, ki pač nikoli ne glasujejo za nas, ker imajo vedno boljše komade od nas. Zelo preprosto. Mi, Slovenci, pa večinoma podeljujemo glasove nekdanjim bratskim republikam, ker so nam od nekdaj všeč bile. Ni res, da ima diaspora velik pomen. Zgolj pomaga, ampak če država nima kvalitenega nastopa, ji diaspora že stokrat dokazano ne pomaga nič. Velikokrat slišimo na primer, kako Srbijo vedno vleče naprej diaspora in nešteto po svetu poseljenih bratov in sester. Ni res. Srbija je zmagala s predstavnico Marijo Šerifovič, ker je šlo za dobro balado z všečnim etno pridihom v stilu takrat pregovorno in preverjeno oboževanega hitmejkerja Željka Joksimoviča. Danes je joksimovićevski trend že rahlo pase. Naslednje leto, zanimivo, so izbrali neznosne cirkusante, s skrajno blesavim afenguncem in niso prišli niti v finale. Naj slovenski podebiljevalci razložijo, zakaj enkrat diaspora torej deluje, drugič ne? Naj jih kakšen pameten novinar to vpraša, namesto preobilja kozlarij. Kje ima Malta s serijo visokih uvrstitev, letos ne, kakšno diasporo??? Škodljive so slaboumne pripombe, na primer voditelja Hoferja, ki ob objavi, da gre letošnja predstavnica Ukrajine v finale, pripomni, O, diaspora že deluje!. Ukrajina ima skoraj predobro in preposebno pesem za povprečen okus, v vrhunski vokalni izvedbi. Ne potrebuje diaspore. Če bi se takšna pevka znašla na odru Slovenija ima talent, bi lahko samo razmišljali, kaj neki bo počela pri nas, med takimi producentskimi frajerji ob koritu. Ko bi končno izbrali vsaj za komentiranje takovrstnih festivalov nekoga, ki ne bi stresal le slovenskih lokalnih floskul, ki nimajo nobene zveze s pojmi posluha, okusa in poznavanja stvari, o kateri blebeče. Saj ni težaven oreh, no. Tudi velike države, ki pikirajo direkt v finale, ker si ga kupijo, ne kotirajo visoko, ker pošiljajo preslabe izvajalce. Vendar jim zaradi tega ni hudega, saj za razliko od nas, ne pošiljajo svojih najbolj forsiranih zvezd. Posebej zanimiva je Nemčija, ki obožuje Eurosong in vsako leta zganja mega cirkus po ulicah. Podobno, kot v Sloveniji, je njihov mainstrimovski okus za glasbo na podnu (morda zato tako veselo delimo navdušenje do narodnjakov) in so lahko veseli, da v njihovem jeziku prepevajo naši Laibach, pa so si omislili še svoje Rammstein. Nemci vsako leto vložijo bojda veliko truda, da bi končno zažgali, pa nič. No, letos je drugače in morda jim upravičeno uspe. Končno so poslali zanimivo pevko, s še bolj zanimivim komadom. V Sloveniji tako simpatične poskočnice, ki paše v 21. stoletje, slišala nisem še nikoli. Žal. Toliko o diasporah.
NIČ JE SAMO NIČ
Brez kakovosti in poznavanja definicij različnih žanrov, nians zahtevnosti v scenografskem, koreografskem in stilskem kontekstu ter s tem povezanih pričakovanj ne bo nikoli nič. Nihče ne more bit ponosen na nekvaliteto. Če je ponosen na diletantizem, izpade premaknjen v glavi. Čas, ko bi vsaj mediji znali regulirat in pristopat k izboljšanju “mafijske” situacije v Sloveniji, tudi na področju popscene in predvsem razvedrilnega programa, očitno še ni nastopil. V mislih nimam tabloidov, da ne bo pomote, temveč takoimenovane resne časopise in revije, ki prav tako ne sesujejo nič omembe vrednega nikoli na to tematiko, zato je toliko bolj boleče prebirat zdrajsane tabloidne floskule za ali proti, zgolj opremljene z boljšim besednim zakladom. Bolje bi bilo, da se teh tako prekleto lahkotnih tematik ne bi lotevali sploh. Je očitno pretežko. Še bolj mučno je opazovat svet jamrajočih literatov, ki ne počnejo nič. Tiho, povsem enako drugim, kulturniki prenašajo zastarele pristope iz predprejšnjega stoletja pri obravnavi in predstavitvah umetniških stvaritev po medijih in kdaj pa kdaj ustrelijo v imenu posebej nagrajene vrhunske umetnosti takšnega kozla, da glava peče, s čimer izkažejo, da imajo tudi oni že težave z razlikovanjem pojmov komercialnega (razvedrilnega) izdelka, na primer romana, od vsebinsko in slogovno relevantne stvaritve v imenu vrhunske umetnosti. Enako se težave z razsodnostjo povečajo pri populistično spolitiziranih tematikah diskriminaciji podvrženih družbenih skupin ali domoljubnega bobnenja. Žal. Temu primerno dobivamo na pladnju za poobedek še vsebinsko prazne kolumne s kronično dobrimi nameni, ki tlakujejo pot v pekel. Kje so šele argumentirane presoje o kvaliteti in namenih enega ali drugega, ki bi presegale lokalni kompleks šarovčeve slive.
slovenija je dežela, kjer se wolf parade stiskajo v beznici kot je menza pri koritu in florence + the machine nastopa v manjši dvorani, kot je kino šiška (hvala, ker so). v normalni državi, bi prvi nastopali v hali tivoli, florence z bandom pa na stadionu. je tudi dežela, kjer se alternativci stiskajo v benicah tipa menza pri koritu in drug drugemu drkajo kurca in vpijejo revolucija ali no pasaran, ko jim prihaja in jim razpadajo jetra in ponavadi poslušajo hardcore ali kaj podobnega. tisti, ki niso alternativci, niti popolna drhal, tem vrhunec glasbenega izraza predstavljajo gunsi, queeni, v najzgodnejšem primeru pa pearl jam, za kurta rečejo, da ni znal peti. seveda verjetno te glasbe ne poslupšajo, ampak jim pride prav, da lahko malo rpešvicajo med skakanjem, glede na to, da trdijo, da sodobna glasba nima energije, in jo dojemajo očitno na najprimitivnejšem nivoju. elektronika pa jim pomeni neko neglasbo, ki jo je pač lahko delat. slovenija je največja greznica daleč naokoli, zamašena že davno. in zato sem hvaležen, da kot umetnik lahko živim v njej.
srečen sem za leno, čeprav ni bila moj favorit, ker je to pljunek v obraz slovencev, ki ne razumejo indie glasbe, ki jo je nemka s slogom petja, inovativno mešanico poskočnega ritma in prefinjene kot tudi z bolj prefinjeno minimalistično veselo melodijo oponaša, čeprav gre v okviru indie popa za šodr.
evo, o čem govorim, če kdo ne ve:
http://www.youtube.com/watch?v=_QHl_1pN1Rw&feature=related
http://www.youtube.com/watch?v=L8cCPH1qnYI&feature=channel
“Medtem ko bosanski predstavnik spodobno pop rock pesem izvaja v angleščini, sicer ga ne bi videli v finalu zagotovo!”
meni je v bosanščini dosti boljši. no, morda pa jih res ne bi videli v finalu, tebi pa gre zaupati.
test. en komentar je namreč kao v moderaicji?
zaradi linkov, vendar jihi doživljam kot zelo pomembne v kontekstu svojega komentarja.
Priznam, da sem se privoščljivo narežal ob branju tega bloga, ker vse NA ŽALOST drži. In komu se smejem? Svoji bebavi domovini in rojakom, smejem se samemu sebi. Na nekem koncu bomo družno ugotovili, da smo res dežela idiotov oz. butalcev in da nas sosedje okoli nas niti ne gledajo čisto zastonj malce postrani. Letošnja slovenska predstavnica ne bi mogla biti boljše zrcalo in še bolje prikazati splošnega stanja v naši družbi. Meni se zdi, da so v tem “uspeli” 110%.
Dobro, evrosong je poden od podna že od nekdaj. Tko, da naši so še ene tri štuke nižje. Ampak, če kdo misli, da je don kihot mrtev, naj prebere Simono Rebolj. Pronicljiva, vedno zadene žebljico na glavo, vedno tudi apsolutno predolga, ampak vsa čast, da se ji da.
Jaz sem za naše.
Povsem prav imaš glede diaspore: ko je nastopala Alenka, sem svoje navijanje izrazila tudi z ustreznimi SMS-i, ker mi je bila v okviru Evrovizije všeč. Sori, ker svojih centov nisem pripravljena SMS-ati za kalamare ipd.
Bohve kaj je v resnici tale evrosong? Najbrž ni tisto, kar so vsi videli na odru. Tisti, ki so mogoče to spremljal. Najbrž je zadeva resnična nekje pod odrom. Zunaj pod podhodi… mogoče bi si moral nadeti 3D očala, tisti ki so to gledal seveda. Najbrž bi bilo takih še zelo malo. Televizorji so še dragi. Očala malo manj. Tista noša pa verjamem gre nekaterim slovencem v navednicah v zobe. Nekak ne potegne na Balkan…
No kaj čmo mi, seveda tisti, ki so gledali. Nastopajočoi pa so ziher naredil kakšen posel. Nas pa to niti ne briga, ane…
izpostaivl bi še bedastočo effeja, ki se je zglasil z izjavo, da gre srbiji tolikointoliko točk despite haircut in da je rekel, da vidi g, a je to ghana, ne, germany. seveda se m verjetno nitii sanja ne, da gre za homofobijo in rasizem. ker v sloveniji je mariskaj dovoljeno. kmetija pač.
Očitno si je Simona Rebolj pred napisano kritiko dobro namazala svoje čeljusti, saj je zgrizla dobesedno vse, kar ji je trenutno prišlo na misel. Draga moja, očitno je tvoj največji talent kritizirati vsepovprek. Najlažji hobi, če si dovolj talentiran, pa še dobro plačan. Precej težje pa je narediti kvaliteten izdelek (tu ne mislim slov. evrovizijskih predstavnikov), čeravno si mojster v izdelovanju, saj se vedno najde kakšna “Simona”, ki bi se rada poizkusila v svoji obrti. Kdo bo odšel na Evrosong smo izglasovali poslušalci sami, in Ansambel R. Žlindre in Kalamari so dobili pač največ glasov. Čeprav je nekaterim to izredno težko sprejeti, bi se bilo potrebno z večino vsekakor vsaj čiprej sprijazniti. Nesprejemati in kritizirati večino, pomeni, da se kritika slej ko prej lahko obrne tudi proti tebi, Simona. Slovenci bi sicer lahko izbrali tudi drugačno skladbo, vendar se mi zdi, da imamo morda res malo drugačen okus, kot ostala Evropa, ali pa Amerika, če pogledamo še malo širše. Evropa se zgleduje v komadih po Ameriki, zato so si glasbeni hiti več ali manj podobni, za različna odstopanja pa ni razumevanja. Dokler slovenski izvajalci ne bodo imeli podpore kritikov v domovini, ne moremo pričakovati uspeha v tujini. Najprej zgizejo skladbo slovenski mediji (kritike seveda z zanimanjem spremljajo tuji mediji), nato po predstavitvi v tujini pa še tuji. Simoni pa priporočam, da o pisanju kritik pogleda malo čez plot, čez mejo, in se začne od začetka učiti svoje obrti.
Če so ti tako napisane kritike všeč, če se si se resnično narežal svojim rojakom – bebcem, idiotom in butcem, sporočam, da za prehod meje več ni potreben potni list. Zapustite vse te norce in se podajte na pot. Svet vas pričakuje z odprtimi rokami, kjer boste lahko delali in dosegli vse, kar vam bo mimogrede padlo na pamet. In, verjemite, bolje se boste počutili, ko nas več ne bo v vaši bližini. Imate že pripravljene kufre?
Kontra, ko bi vsaj šlo za slovensko drugačnost, bi človek res lahko rekel, pa kaj pol, če nas ne marajo, taki smo.
V resnici pa pri kalamarih & Co. gre za slabo zašuštrano mešanico, pri kateri je polkin del najbrž odsev določene kakovosti tega žanra (pravijo izven slovenskih meja), roknrol je pa kar neki in tudi kombinacija je precej slaba. Prosto po načelu: bomo naredili nekaj slabega, se pretvarjali, da je to slovenska originalnost, in kdor se ne strinja, ni z nami, ampak je proti nam. Nekam ameriško se sliši, ta princip. Buševsko, ne da?
Tja, na žalost taki primitivni mehanizmi v 21. stoletju ne delujejo. Namesto da kritike naganjate čez mejo, dajte naredit KAKOVOSTNO mešanico polke in rocka, ki jo bodo kot tako zaznavali tudi Evropejci – ti namreč oba žanra prav dobro poznajo.
saj ne vem, če se takšnim bolnikom sploh spodobi argumentirano odgovarjat, če imamo v mislih distanco, ki nas ponavadi zadržuje v odnosu do bolnih ljudi. je pa vsaj treba poskusiti, ker imajo bolniki možnost upravljanja družbe.
kritika na svetu ni zaradi kritike same, ampak je njen namen izboljševanje umetnosti. kritika, če je argumentirana, ni namenjena temu, da jo popljuvamo z argumenti, ampak pričakuje povratne argumente v primeru nestriranja. jeza nad kritiko “vsega po vrsti” ni argument, ampak vleče na prvinsko nezakamuflirano delovanje obrambnih nagonov.
simona uporablja argumente. če jim izdelovalci niso sposobni nasprotovati, potem je verjetno, da niso sposobni izdelati, ker ne vejo, zakaj kaj delajo, ker so takšni kot v kritiki. v kolikor jim simona otežuje delo, je možno, da imajo zaradi tega slabo vest. nagnjeni so k boju za izničenje kritike. ker je kritika namenjena izboljšanjui umetnosti, so torej nagnjeni k izdelovanju slabše umetnosti, in povzdigovanju le-te v absolutno. kar je škoda za narod.
wtf je argument, da je nekaj izbrala večina? a se zajebavaš? večina je izbrala hitlerja. večina tvori tkivo bolne družbe. predvsem pa to ni argument, ker ne obravnava relevantnega vidika skladbe, kot je kvaliteta, ki združuje v sebi razne komponente. na pojmu večine ne moiremo funkcionirat dandanes kot je napisala alcessa. to je nedopustno. saj tudi z gorjačami ne opletamo več. pa tudi ne moremo obesiti na prvio drevo vsakogar, ki se nam ga zljubi.
drugačen okus sam po sebi ničesar ne pomeni. spet je tu pomemben vidik kvalitete. drugačen ni argument. ampak samo pridevnik. drugačno ne zagotavlja kvalitete. tudi pokvarjeno suirovo meso je drugačna jed, pa ni nujno dobra.
to, da, če so, skladbo zgrizli slovenski mediji, nima ničesar opraviti z njenim neuspehom na eurosongu. iz strukture končne lestvice je razvidno, da so ljudje glasovali za objektivno kvaliteto. na vrhu se nista znašli rusija in ukrajina, ker sta mogoče preveč zahtevni, vendar sta vseeno dosegli spodobno uvrstitev. seveda pa boste našli vse mogoe izgovore. tudi množični morilec jih mogoče išče.
simona je izvrstna piska, ne dvomim, da v samem svetovnem vrhu, zaradi jakosti argumentov, neverjetne natančnosti in pronicljivosti v tudi skrite kotičke določenih tematik ter izvirnega, vsega tega podpirajočega sloga. pokaži te tuje pisce, na katere napeljuješ, da bi se morala od njih učiti in argumentiraj, zakaj so boljši. drugače si verjetno blefer. najlažje je nekoga pljuvati s primerjavo nečesa veliko boljšega, kar baje skrivamo doma v omari in tega ne pokazati.
kritika, ki se s strani “vseh” lahko vrne, ni argument, ker vrednost misli se ne meri po možnosti povračilnih ukrepov, ampak najprimitivnejša grožnja. intelektualcev se ne pošilja več v taborišča, niti se kritikov ne izganja, kot izražaš tendence za to. se pa z veseljem spokam za nekaj časa kam drugam, če mi financirate življenje v drugi državi. lahko začnete zbirat denar. do takrat nas pa pustite, da si skušamo vam in nam življenje tu narediti znosnejše.
*ni namenjena temu, da jo popljuvamo brez argumentov
vse je sranje – razen scanja (Mao Ze Dong) 🙂
‘Kje smo torej mi doma?!’ Nikjer.
Italijani so nekoč (ko je italij. glasba še nekaj veljala) pošiljali takšne glasbene velikane na Evrosong:
http://www.youtube.com/watch?v=3h6RKF1mBCo&feature=related
Res je, vse se začne s prvo komisijo, ki izbira za EMO.
To so očitno popolnoma neodgovorni ljudje, ki se ne zavedajo, da je potrebno ljudem določen nivo kulture privzgojiti, da gre narod sam po sebi vedno v smeri uživaštva in enostavnosti, ki je bliže instinktom. Presneto, da je bilo na Slovenija ima talent več boljših izvajalcev.
In seveda, Slovenija je res majhna in nima prostora za talente, ker so vsega zasedli Murki in Čepinke, pa še par takih, ki se imajo za malo več in so svojo produkcijo in trženje prenesli na jug, nivo Rebeke, Fašinkove in podobno…
In res je, da lahko v Križankah, zadnji kulturni oazi, nastopa že vsako sranje, pa na Prešernovem trgu tudi.
Kako je potem lahko kaj bolje?
Po mojem mnenju je Simonina kritika sistema izbora tekmovalnih komadov (pa ne le za Emo)zelo na mestu. Tako kot vedno ko se oglasi. Bi pa po mojem mnenju njena kritika učinkoviteje odmevala, če bi bilo tudi naslavljanje kritiziranih bolj racionalno (manj osebno žaljivo). Tako pa kritizirane, kot tiste, ki menijo da jih je treba pred Simono “obraniti”, spreminja v užaljene Kalimerote, ki se pač branijo. Brez veze z vsebino, ki je predmet kritike! Vse skupaj seveda nima nič skupnega s Slovenijo in Slovenci, še manj pa s tem, kaj da je bolj važno nam. Če že rinemo tekmovat v Evropo in hočemo biti konkurenčni tam, moramo pač upoštevati predvsem tisto, kar v Evropi štiha – sedaj. Narodna glasba in narodne noše so pač lep običaj – a le za “ta prave” domorodce in na domačem dvorišču. Ne za vse Slovence!
Ko bo Severina okupirala še Filharmonijo in Cankarjev dom, bo z našo kulturo konec in bom tudi jaz začela, tako kot polonika, razmišljati o kakšni čudni mafiji in njenih pomagačih, ki nas misli najprej kulturno zatreti. Ostalo sledi.
“Res je, vse se začne s prvo komisijo, ki izbira za EMO.”
Dej no Nevenka. Tudi če naredimo takšen filter na začetku, bo na koncu po vašem “strokovnem” mnenju narod izbral najslabšo izmed sodelujočih.
*** Nekaj podobnega so trdili za socializem, češ da gre za najboljšega izmed možnih družbenih sistemov, a kaj ko se ga ljudje ne držijo.
🙂
Saj “narod” je izbral najslabšo med slabimi, ostali del naroda ni imel kaj izbirati in ni izbiral. Rezultat: na narodno zabavni muziki zažgani kalamari. Smrdi do neba.
““narod” je izbral najslabšo med slabimi”.
Sem ti rekel Nevenka, kot v socializmu! Sistem je bil dober, a zamenjati bi morali ljudstvo.
Tudi pri izbiri popevke bi najbrž moralo biti tako. Kaj pa ima “plebs” sploh za posegati v strogo strokovno reč, kot je izbor super popevke. Naj ljudje ostanejo tisto kar so – zgolj konzumenti z daljincem v rokah.
Ne zamenjati, vzgojiti.
Z okusom je res tako kot pravi Simona. Mora se vedeti kaj je dobro in kaj ni. Ne more biti opravičilo, da slabo izbiramo, “pravica do svojega okusa”, če je pa ta očitno slab oziroma ga ni 🙁
In Rado, saj osnovni izbor je naredila nekakšna komisija in Simona jih je odlično okvalificirala. Sami abervezniki, ki so ostali vsak v svojem času.
Nidurun: “…se pa z veseljem spokam za nekaj časa kam drugam, če mi financirate življenje v drugi državi. lahko začnete zbirat denar. do takrat nas pa pustite, da si skušamo vam in nam življenje tu narediti znosnejše.”
Glede na KVALITETO, ki jo dosegata s svojim pisanjem skupaj s Simono Rebolj, dvomim, da ne bi imela dovolj financ za nov začetek. S kvaliteto se služi denarce, mar ne? Sploh, če sta v samem svetovnem vrhu! No morda tudi ne, sem pa vesela, da si se tako v bran postavil kolegici, pa še s tako dolgim komentarjem 🙂 Da bi le vsa Slovenija sledila takšnim zgledom, ko bomo izbirali naslednjo predstavnico Evrosonga in ne bi “vkup” stopili le tedaj, ko pljuvamo v lastno skledo. Upam, da tudi glede tvoje podpore Simoni Rebolj ni bilo kakšne kuhinje/korupcije vmes 🙂
Ma, naredite si življenje znosnejše. Tudi mi to poizkušamo, ampak med t.i. “bolnimi ljudmi” je težko! Pa srečno!
Tiste, ki težij(m)o je nemudoma treba odposlati v tujino, najbolje kar v Argentino. 🙂 Sicer se pa strinjam, da je treba vkup stopiti, kot pravi kontra, bom povprasal na NLB, če bodo kreditirali moj projekt tako, kot so nekatere druge, npr. kodreževega, šrotovega ali bavčarjevega. Tam, mislim na NLBju, dejansko vsi vkup stopimo, ko plačujemo sanacijo za vse te silne posle.
Jaz pa se s tezo, da je Slovenija generalno brez okusa, sploh ne strinjam, oziroma, celo trdim, da to ni res. Slovenija ima problem s kvaliteto, to ja, ne pa z okusom. Kajti, če bi bilo to res, potem tudi svetovno priznani glasbeniki pri nas ne bi bili potrjeni in čislani, pa temu ni tako. Problem je, kot ga jaz vidim, predvsem v tem, da je glasbena ponudba na naših takih in drugačnih festivalih izjemno slaba in potem tisti, ki imajo okus, za slabo pač ne glasujejo, kajti izpod časti je, da boš glasoval za nekaj, kar je najmanj slabo. Pa kaj še. In tako glasujejo samo tisti podebiljeni, s slabim okusom, katerim je vrhunski glasbeni dosežek pijano vriskanje in vrtenje na veselici in temu primeren je tudi rezultat glasovanja. Da bi potrdili tezo, da smo Slovenci brez okusa, bi bilo potrebno na festival poslati eno Christina Aguiler alike (vključno s komadom alike in ne samo petjem alike), da bi ta naš “neokus” lahko izmerili. In v kolikor tudi to ne bi bilo izglasovano kot najboljše, potem pa bi lahko trdili, da smo brez okusa. Vendar pa bi z eno tako pevko in enim takim komadom prebudili tudi tiste glasovalce, ki sicer spijo in jim je škoda denarja za sms za neke bedastoče. Skratka, če hočeš aktivirati poslušalce z dobrim okusom, je potrebno nekaj dobrega tudi ponuditi, v nasprotnem primeru pa je glasovanje pač enako izvajalcem – poden.
Drugi problem, ki ga zaznavam pri nas je, da slaboumna publika, ki glasuje za slaboumne komade, ne loči med kvalitetnim komadom in kvalitetnim pevcem. Za slaboumno publiko je dober komad = kvaliteten pevec. Bedarija. Kvaliteten pevec z dobrim ali celo vrhunskim vokalom prav res ne more narediti komada dobrega. Lahko pa dober komad naredi povprečnega pevca vrhunskega izvajalca. Dokaz so vse Britney Spears in Justin Timberlaki tega sveta.
Tretji problem je, da je v glavah tistih, ki si domišljajo, da so glasbeni sladokusci in si potemtakem domišljajo, da so edino oni merodajni odločati, kaj je to kvaliteta, kvaliteta edino tista glasba, ki je zatežena/nekomercialna/ne gre v uho/je nihče noče poslušati, ker je pač zatežena/kjer ima izvajalec dober vokal.
Toliko na temo glasbenega neokusa Slovencev.
Zdaj pa še na temo slovenskega talenta. Ne moremo mimo dejstva, da je v Sloveniji izjemno malo kvalitetnih pevcev – s tem ne mislim na glasbenike kar na splošno, ker glasbenike imamo kvalitetne, mislim izključno na pevce.
Prej sem se malo zabavala (beri: jokala) nad komentarji o mali Lini iz Talenta. Takole na uč se 90% komentatorjem zgraža nad starški, ki tako malega otroka baje forsirajo na medijsko izpostavljanje in kako so taki starši vsega obsojanja vredni in kako bo tak otrok v življenju trpel in kakšna škoda da se mu dela. Ljudem pri nas pač ni jasno, kako se zgodi neka Christina Aguilera in neka Britney Spears in Beyonce. Pa recimo naša Nika Kljun ali Anže Štrube. Ali Tina maze. Ali Roger Federer ali Nadal. In lahko naštevam v nedogled. Vsem tem uspešnežem pa je skupna ena stvar, vsi, prav do zadnjega vsi, so trenirali in nastopali ali tekmovali od rosnih otroških let dalje. Zahod šteka, da talent ne nastane čez noč. ko je osebek star dvajset let in dovolj star, da bi se izpostavljal, pač pa je potrebno leta in leta dela in nastopanja, da si do 20ga leta pridobiš izkušnje, ki te potem lahko izstrelijo v orbito. In da prepevanje v kopalnici ne šteje pod pridobivanje izkušenj. In da je to Slovencem na splošno sicer jasno, kajti popolnoma normalno je, da recimo en mladi plesalec trenira in hodi po tekmovanjih po svetu od rosnega otroštva, ni pa normalno, če to poskuša storiti en mladi pevec. Takrat pa Slovenijo zajame skupinska histerija in vsi začnejo udrihati čez neodgovorne starše, ki bodo otroka uničili. Seveda se nihče izmed teh udrihajočih ne zazre v otroka, kajti če bi to storil, bi opazil, da otrok v petju in nastopanju neznansko uživa in da tu nikakor ni govora o ambicioznih starših, ki otroka forsirajo zaradi lastnih ambicij, ampak da ima ta otrok, hvalabogu, to srečo, da ima starše, ki imajo toliko inteligence, da štekajo, da je treba otroka v njegovi želji in strašnem talentu podpirati, ne pa zatirati. In da bo tak otrok, ki ga 10 let zatiraš, ker bojda ni dovolj star, potlačil svoj talent in na koncu iz njega ne bo nič. In ne vem, od kje sploh ideja, da otrok trpi v soju žarometov. Kot je meni jasno, otroci v tem kvečjem uživajo. No, sicer pa imam tudi jaz lastno izkušnjo z zatiranjem talenta, ko me je v 1. razredu OŠ pri gimnastiki gledala najboljša gimnastična trenerka v stari Jugoslaviji in me izbrala med kandidatkami za njeno šolo, potem pa je nastopila moja mati, ki je ugotovila, da sem premlada in da imam še dovolj časa. Potem smo zganjali nekaj časa histerijo in se doma pobijali, potem pa sem se vdala v usodo. Čez nekaj let sem zopet poskušala, pa so mi obzirno povedali, da sem sicer fajn talent, vendar sem prestara in sem preveč zamudila, da bi se komu splačalo ukvarjati z mano. Tega moji mami še do zdaj nisem odpustila in ji tudi nikoli ne bom. Seveda, večina slovenčkov bi se seveda strinjala, da je mati ravnala pravilno, v prid otroku. Kakopak. In tako naši starši v skrbi za dobrobit otrok veselo uničujejo naše talente in ti talenti se do časa, ko bi bojda lahko začeli nastopati, že potlačijo, veselje jih mine, na površje pa priplavajo same pojoče misice brez talenta. Kot podkrepitev te moje trditve pa se lahko ozremo tudi v tujino. Po svetu je cel kup raznoraznih talnt šovov s kavlitetnimi zmagovalci, vendar pa je slava teh zmagovalcev bolj ali manj kratkega veka, dolgoročno očitno uspevajo samo tisti, ki so baje imeli pokvarjene ambiciozne starše, ki so svoje otroke forsirali. Dokler ne bomo naredili miselnega preskoka in dojeli, da smejo otroci početi še vse kaj drugega kot pa “uživati” v svojem otroštvu, bo pri nas situacija taka, kakršna je. Sicer pa, za otroka ne more biti nobeno javno nastopanje tako moreče kot šola in učenje in če otroci smejo hoditi v šole in biti pod pritiskom ocenjevanja, še kako smejo javno nastopati, sploh če si to želijo in če v tem uživajo.
Bi pa opozorila še na eno podrobnost, ki sem jo opazila. Mala Lina je neverjetno dobro “snela” angleščino, kljub temu, da ni vedela, o čem poje in je bilo posledično kar nekaj besed popolnoma napačnih. Toda tiste, ki se jih je zapomnila, pa je odpela neverjetno pravilno. Nasploh opažam, da tisti ljudje, ki imajo izreden posluh za glasbo, imajo tudi izreden posluh za jezike. Ne govorim o znanju tujih jezikov, pač pa govorim o pravilni izgovorjavi.
@Nidurun:
Ja, poskočnica od Lene in še iz Nemčije povrhu je zaušnica Slovencem … hehe … Samo dvomim, da tisti, ki bi morali dojet sporočilo te zaušnice, ne premorejo lucidnosti, da bi to zaušnico sploh opazili.
Bosanec sigurno ne bi šel v finale z bosanščino. Zame bi bilo pa enako kot tebi morda še bolje, če bi odpel v svojem jeziku, ker mi smo vajeni južnih rokenrol bendov in tega melosa v vsaki žanrski skodelici, po svetu občinstvo pač ni.
@David:
Se strinjam. S tega aspekta, ki si ga izpostavil, je zelo dobro, da so se zgodili žlindre in kalamari, da bom mir z mantrami, kako bi morali samo nekaj takega naredit, pa bi bilo vse v redu, brez muje in pomisleka na kvaliteto.
@milan:
Odvisno, s čim primerjaš v definiciji, da je Eurosong od nekdaj poden od podna, mi pa še nekaj štukov niže. Definitivno Eurosong nikoli ni bil zastopnik vrhunske kvalitete popoularne glasbe, ampak vedno mainstreama. V tem smislu se meni enako zdijo jokanja, kako so se nekoč predstavljali vrhunski izvajalci z orkestrom, danes pa sam kič, totalen blef. Abba pač niso bili Deep Purpli, Celine Dion ne včeraj ne danes ni Aretha Franklin in Lado Leskovar je Johnny Logan, noben od njiju pa ni bil Leonard Cohen … hehe … Takrat je takšna muzika predstavljala pač mainstream, ostali so bili pa alternativci, torej vplivna manjšina, ki je nažigala Led Zeppeline ali Pink Floyde.
Torej je prav in edino logično, da se Eurosong s trendi razvija in tudi se. In še vedno je predstavnik trendov s svetovne scene. V tem smislu pa ni poden od podna. Nasprotno. Prenekateri izvajalci, ki se pojavijo so mnogo boljši v komerciali, ki jo servirajo, od raznih madonn in podobnih, ki so se pač po Ameriki kurbali in v monopolni državi šovbiznisa kujejo največje dobičke in najbolj piarovsko udarno predstavljajo svoje izvajalce. Najlepše na Eurosongu je pa to, da vidiš na enem mestu različne žanrske aranžmaje. Skratka, Shakire res niso nič posebnega, to vidiš. In razni sicer mega popularni izvajalci bi lahko upravičeno na Eurosongu klavrno končali, zato zagotovo Angleži s svojimi nekaterimi popizvajalci ne bi šli izzivat nesreče v tekmi s premočno konkurenco, ker glasovalni stroj na Eurosongu funkcionira bolj pošteno od principa kupi, kar ti je pač servirano in maksimalno reklamirano. Zato sta tudi Tatu, ki sta bili takrat mega popularni v svetu po logiki stvari končali šele nekje na četrtem ali petem mestu. Vsi so samo čakali, ali jima bo svetovna slava pomagala k zmagi. Nikakor. Pomagala jima je samo toliko, da nista pristali tam nekje v zlati sredini. In s tega vidiga je Eurosong poučen festival, ki predstavi nekaj sranja, ki kot tako tudi izpade in nekaj izvajalcev, ki so boljši in/ali izvirnejši od povprečnega mainstreamovskega tržno mega uspešnega kiča.
Meni je všeč predstavljanje v svetovnem smislu neslavnih izvajalcev, ker je to samo stvar monopolov in biznisa, ne pa ocene, kaj je dobro. Če bi se na primer na takem odru pojavila z dobrim komadom neka naša Maja Keuc, za katero smo izvedeli šele na Slovenija ima talent (no, pa prej še na Hribarju, a se je vsem fučkalo), ne pomeni, da je svet ne pozna, ker ni dovolj dobra. Stokrat boljša je od serije raznih britney spears in povsem primerljiva z najboljšimi izvajalkami na komercialni estradi (in na nekomercialni seveda). In v tem smislu spet Eurosong ni kar pode od podna, ker ponuja možnost, da vidimo, kaj vse obstaja in da ni vse najboljše zato, ker se dobro trži na monopolnem trgu.
@alcessa:
Seveda. In takrat so lahko smsi uspeli, ker ni bil podtaknjen noben reality show nastop, ki cilja na čustva slovenskega občinstva, ki nima zveze z izbiranjem najboljšega in najprimernejšega nastopa. Torej razni predstavniki kakor koli diskriminiranih in razžaljenih, od Romov, homoseksualcev pa do narodnjakov, kar na svetovnih odrih kot absolut ne šteje dovolj. Mora bit tudi dobro.
@bine bone:
Marsikaj se lahko dogaja za raznimi odri, ampak jaz na Eurosongu vidim eno samo logiko. Nič zarotniškega in nelogičnega. Z lahkoto se da določit favorite že vnaprej in tako približno se zadeve tudi odvijejo.
@kontra:
Niti približno lahek hobi ni, če ga izvajaš z argumenti. Najlažje je spackat tak komentar, kot si ga spisal ti. Brez vsebinskih argumentov in brez omembe vrednih informacij, ki bi argumente podkrepili. Dvomim, da si na čistem s kvaliteto kritike po svetu. Ampak o tem ti je že Nirudun tako natančno in dosledno odgovoril, da ne bi izgubljala besed.
Vedno se kritika večine obrne proti tistemu, ki je kritizira. To imaš zagotovo prav. Sicer ne bi v zgodovini beležili sežiganja na grmadah, cenzure, preganjanja vseh, ki so nasprotovali holokavstu in podobno. Skratka, s tem, da si prislinjen podpornik večine kar avtomatsko, se ni ravno za hvalit. Še bolj primitivno je na primer grozit manjšini samo zato, ker ni v skladu z delovanjem večine. Jaz sem pa svoje argumente za svoje mišljenje v tekstu podala. In dotika se pojmov kakovosti, torej vsebine. Tisto, o čemer ti nakladaš na začetku svojega komentarja in je v nadaljevanju očitno, da se ti prav fučka za kakovost na katerem koli področju, ampak te zanima samo, kaj pravi domnevna večina. Niti razlog, zakaj nekaj pravi domnevna večina, se ti ne zdi pomemben. Jaz sem v tekstu obravnavala tudi razlog, zakaj je večina sploh izglasovala ta komad, ki ga komisija ne smela sploh spustit naprej, ker je absolutno preslab, v kakršnem koli žanru že.
In ni res, da na Eurosongu ni posluha za različna odstopanja. Odvisno, kako so predstavljena. Že letošnja zmagovalka indie stila je nekaj posebnega, malo drugačnega, tudi lanski zmagovalec s svojo folk izvedbo pač ni nekaj, kar poslušaš vsak dan po radiu. Razlika je predvsem v tem, da je bila naša “drugačnost” zanič, te so pa dobre. Obstajali so pa tudi za trend in povprečje predobri malo drugačni komadi. Na primer Ukrajina. Pa so vseeno prišli v finale in se uvrstili v prvo polovico po točkah, na dnu pa so dejansko pristali najbslabši kičarji, ki niso premogli dovolj kakovosti, niti kaj malo bolj drugačnega. Žal. Če si še tako užaljen, tako je. Tudi drugačnost ni dobra samo po sebi, ker je drugačna, o čemer sem zgoraj prav tako pisala, navedla tudi primere in ti je replicirala še alcessa.
@smoger:
Takrat so bili velikani, danes je to za časom, kar je logično. Zato so Italijani izstopili iz Eurosonga, ker se niso mogli sprijaznit, da ta žanr nima več prioritetne podopore v svetu in tudi San Remo nima več nikakršnega omembe vrednega renomeja. Tako kot pri nas stara slovenska popevka ne more bit več edinstvena prioriteta in v tem ni nič slabega. To lahko negujemo kot neko lokalno tradicijo, ne more pa obstajat samo to. To je tipičen problem v dojemljivosti s strani kulturno zaprtih narodov. Ta košček problema delimo z Italijani, le da se mi tujih jezikov učimo malo bolj radi, ampak to samo zato, ker smo kot bolj reven in majhen narod bolj prestrašeni za obstoj od Italije, aspekt kulturne zaprtosti pa enako funkcionira, in meni to ni prav nič všeč. Ker funkcionira lažnivo, hoče ustvarjat nek umeten monopol žanra samega po sebi, pri čemer bi moralo bit nekaj kar samo po sebi dobro sprejeto, tudi če je slabo. Osebno mislim na primer, da bi Anžej Dežan tudi na ESC mnogo bolje, če ne celo zelo dobro uspel s skladbo, s katero je zmagal na slovenski popevki (Šopek maka), ker se je čutilo, da je to njegov izraz po duši in pesem je bila dobra. Brez potrebe je blefiral latino boysa. Kar pa ne pomeni, da so vse slovenske popevke v tradicionalni maniri dobre. Niso. Večina je dolgocajtnih in zanič. Enako velja za italijanski San Remo. Pošiljali so povprečne komade in bili strašno razočarani, ker niso monopolno obravnavani kar sami po sebi, ker gre za njihov lokalni nacionalni ponos. Frustra press. Osebno na primer zelo cenim šanson, francoski lokalni ponos, ampak jasno je, da to ni mainstream glasba, kar pa ne pomeni, da ne more Patricia Kaas, ki je lani nastopila na ESC, kar dobro kotirat, ker je preprosto prepričljiva, ganljiva in dobra.
O tematiki veličin, na kar jaz bolj ali manj prdim, ker se izogibam fascinanci nad imidžem, sem pa že milanu replicirala. Če bi izraelska veličina “kancone” na biznis terenu nekaj veljala, bi letošnji izraelski predstavnik nesel dol nešteto takratnih italijanskih “veličin” pač, tako se mora pa ukvarjat s palestinskim vprašanjem poleg petja. Jebi ga. In jebeš veličine od koder koli že.
@Nevenka:
Seveda, odgovornost je na komisiji, ki je očitno brez polsuha ali pa skorumpirana. Ni si mogoče drugače predstavljat. In mediji izvajajo premalo pritiska na spremembe v tem smislu. Pri letošnjem glasovanju na ESC je 50 % prispevala žirija vsake države. In sem poslušala, kdo je bi v žiriji pri nas. Spet isto. Kr eni. Spet verjetno neki uredniki in anonimni producenti, prijatelj, ki si med sebo delijo honorarje za čepenja v teh in onih komisijah in to so taisti, ki soustvarjajo to gnilo popsceno pri nas in kvarijo okus ljudi.
@stari:
“Bi pa po mojem mnenju njena kritika učinkoviteje odmevala, če bi bilo tudi naslavljanje kritiziranih bolj racionalno (manj osebno žaljivo). Tako pa kritizirane, kot tiste, ki menijo da jih je treba pred Simono “obraniti”, spreminja v užaljene Kalimerote, ki se pač branijo. Brez veze z vsebino, ki je predmet kritike!”
Tale izsek iz tvojega komentarja je po mojem mnenju zelo umestna pripomba in v bistvu vredna v obravnavi kakšnega posebnega zapisa in na to osredotočene izmenjave mnenj. Seveda sem o tem, v zvezi s pritopi, skozi leta tudi sama precej razmišljala in opazovala, kako se zadeve v reakcijah odvijajo. Ne samo v navezavi na pisanje, ampak tudi na terenu. V nekaterih primerih se s tvojim mnenjem o pristopu, ki prispeva k večji učinkovitosti odmeva kritike, strinjam. V nekaterih primerih pa žal ne. Prijaznejši pristop po mojih opažanjih obeta več plodnosti v primerih, kjer je upanje, da si je pri tistih nosilcih problema, katerih se kritika dotika, možno relativno realno obetat tudi spremembe na bolje. V primerih, kjer si pozitivnih sprememb pri obstoječih nosilcih določene politike delovanja ni mogoče obetat pozitivnih sprememb, ker preprosto ne znajo in nimajo dovolj časa in sposobnosti, da bi nadomestili manjko, ker so predolgo in preveč lahkotno uživali v latentnem stanju, niti niso zasedli določenih odgovornih pozicij zaradi kvalitetne vsebine, ki bi jo lahko ponudili, pa spravna kritika v rokavicah enako nič ne pomaga kot nespravna, jezna in brutalna sama po sebi ne. Razlika je le v tem, da rokavičarsko spravljivo kritiko preprosto povsem ignorirajo (take so moje izkušnje, ne samo osebne, ampak tudi iz opazovanja, kako se odvijajo procesi na teh terenih med drugimi) in so veseli, da vsaj ni kakšne posebne sile v njej, ki bi bolj bučala. Če so pozvani h kakšnemu odgovoru skušajo z levo roko vse relativizirat … v stilu, jah, stvar okusa, nekateri delajo tako, drugi Pač drugače in podobno. Ker imajo zaledje pri sebi enakih, ki so v večini ali celo nadrejeni se jim za rokavičarske kritike fučka. Zato pa prenašamo eno in isto sranje leta in leta in ne moreš verjet, da se nič ne spremeni, čeprav pripombe poslušamo kar naprej kot spremljajoč odmev dogajanja.
No, potem je pa druga varianta, ta jezna, ki neti revolucionarne ali celo bolj vojne filinge … hehe … In povsem prav imaš, da ta pristop seveda povzroči odpor s strani nosilcev take politike. Na bobnenje se morajo odzvat in branit svoje “ozemlje”. Ker samo za to gre!!! V teh primerih ni možne sprave, ker ni druge kot to, da bi se morali določeni ljudje umaknit in prepustit mesto boljšim, ampak se seveda nočejo, boljšega ponudit pa ne znajo in se ne nameravajo učit, premnogo njih niti nima osnovnega talenta za delo, ki ga opravljajo, mnogi med njimi so nekakšni “mafijci” na svoji poziciji, kar nima zveze s konstruktivno vsebino njihovega dela, ki bi prinašale občo korist, ampak ima zvezo zgolj z možnostmi izrabe in zlorabe za vzdrževanje sebe. Pri teh pa na žalost uspe samo agresivnejši pristop, ki bi se moral za uspeh dovolj razširit in uživat dovolj veliko podporo v pozivu k spremembi. Podobne fore gledamo v politiki na primer. Ma nimaš ministra, še tako nekoristnega in še tako skorumpiranega, ki se bo odpovedal svojemu položaju, če je pa leta in leta z omreženo podporo lahko deloval na svoj način, kot mu je pasalo. In potem gledaš na primer spravljivega rokavičarskega Pahorja, ki absolutno ne bi dosegel sam nič, niti ne namerava!!! To je politika, ki njega osebno varuje pred vojno s tistimi, ki bi jih moral odrezat na primer. Minister za kmetijstvo na primer lahko pade šele takrat, ko ga mediji brutalno napadajo in so v namenu, da ga ljudstvo noče več, relativno dovolj složni. Šele takrat protikorupcijska komisija sploh dobi razlog in motivacijo, da se z njim ukvarja. Zaradi javne podpore. In šele takrat se prisili človeka, da odstopi. Ta človek je v takem slogu na drugih primerih na primer ravnal desetletja!!! In mediji o posameznih debaklih so pisali, ne da niso! Ampak niso pisali udarno z velikimi naslovi, ampak tako ob robu ali bolj v rokavicah, obveščali pač, da se nekaj dogaja in bi bilo morda bolje drugače. In seveda ne njega ne soodgovornih ni vse skupaj leta in leta nič ganilo. Zato osebno vedno takovrstne prispevke z jeznim nabojem v bistvu naslavljam v poanti predvsem tudi na druge medije. Zakaj ne pišejo o teh komisijah, o teh urednikih itd.!!! Zakaj v rokavicah obravnavajo te pojave itd. in jamrajo samo na splošno, da je pač vse slabo. V tem primeru seveda je nekaj resnice tudi v tem, da se medijci med seboj poznajo in si ne upajo drug drugega kritizirat. Tudi določenim medijcem je lažje pljuvat po žlindrah in kalamarih kot po tistih, ki so jim omogočili, da se je dogajalo, kar se je. Eh, morda je nekoč tisti, ki piše na to temo, delal v uredništvu enega od sedečih v komisiji itd. Vendar je še vedno dovolj tistih, ki bi lahko, pa ne. Kar tako, iz površnosti. No, in pri omenjanju medijskih debaklov se na primer izogibam direktnih puščic, čeprav imam točno določene članke določenih avtorjev v mislih … hehe … zaradi upanja. Le v nekaterih primerih, ko sem mnenja, da ni upanja za določenega novinarja, se odločim tudi drugače.
Skratka, hvala za opombo, vsekakor to je zmuzljiv teren s kompleksnimi neenostavnimi odgovori glede na primer in tudi sama se trkolikam v dvomih in vprašanjih, kako bi bilo bolje v enem ali drugem primeru zastavit. Res vredno kakšnega posebnega zapisa in klepeta na to temo.
@mina:
Seveda, kar se okusa tiče, ne gre za problem naroda kot takega, ampak za ignoriranje tistega z okusom, posledično slabo ponudbo tistih, ki so na nepravih položajih brez okusa in z nepravimi prioritetami itd. Saj o tem pišem v zgornjem zapisu. Seveda je pa dejstvo, da če daš zeleno luč za pestovanje neokusa pri ljudeh ali celo žegnaš neke mantre v imenu domoljubja in kulture, kar nima zveze s presojo o kakovosti, niti z domoljubjem, kaj šele s podporo svojih res sposobnih in nadarjenih ljudi ali s kulturo, pa lahko narod v prevelikem procentu ujčkaš v podebiljanju in ga s tem zaviraš!!! Kot sem zgoraj pisala, da se je posebej piarovsko intenzivno to dogajalo kar preko politike zadnja leta.
Ker moram vseeno omenit, da ni čisto res, da v povprečju pri nas so podprti podobni izvajalci ali stvaritve kot drugod. Na filmskem področju je na primer katastrofa. Statistično je pri nas lahko na primer mega obiskana zelo slaba romantična komedija, ki še v Ameriki, zibelki uspeha tudi slabše komerciale, propade. In tudi pri glasbi na primer. Nikjer na svetu ni take prodajanosti in norenja požel nek telenovela bend alias Rebelde. Nikjer!!!! Zato so k nam prišli kar dvakrat v letu. Kar ni čudno. Če se mladim pri nas turi Bepop najstniške idole. Na primer. In tudi drugi uspešni popizvajalci pri nas niso tako zelo večinoma popularni po statistiki, kot bi si mislila. Žal. Zato pri nas neki koncerti relativno okusnih slavnih popizvajalcev ne morejo napolnit dvorane. Imamo pa veliko odlične alternative. To pa ja. In ta se precej ignorira in zatira. Konzumacija mainstreama pa ni na visokem nivoju v smislu povprečnega okusa.
Ostalo pa prišparaj mnenja, prosim, malo no, ker nameravam o talentih napisat poseben zapis … hehe …
Če bi obstajalo kaj takega, kot zločin proti dobremu okusu, bi morali celoten Eurosong ukiniti, organizatorje in nastopajoče pa poslati na prevzgojo – nekam v Sibirijo (naši bi dobili nepovratne vozovnice).
V tem kontekstu je bila žlindra s kalamari pravzaprav zmagoviti recept – žal pa so nas tokrat izdali tako imenovani stilisti. Pepi kalamar bi namreč moral biti oblečen v žensko narodno nošo z obvezno avbo na glavi, pevka pa bi morala biti napravljena nekako v stilu Nene ali pa Nine Hagen (na primer, kakšne črne oprijete leder hlačke, da viri ščegi pa še joške bi mogla ven vreč – tako, da bi izgledala kot taka ne preveč zgonjena tridesetletna kurba srednjega razreda) preostali žlidre in kalamari pa bi lahko svobodno izbirali med narodnimi nošami in mornarskimi uniformami – mogoče bi za Žlindro s harmoniko kje poiskali kakšno ponarejeno jeans jakno iz 80. let prejšnjega tisočletja skupaj s pripadajočimi kavbojkami in srajco z cvetličnim motivom.
“Nasploh opažam, da tisti ljudje, ki imajo izreden posluh za glasbo, imajo tudi izreden posluh za jezike. Ne govorim o znanju tujih jezikov, pač pa govorim o pravilni izgovorjavi.”
poezija in glasba sta povezani. ritem in melodija besed lahko v kombinaciji s pomenom nudita ravno takšno vzdušje kot ritem in melodija v glasbi, brez ali z besedami. ustvarjeni smo iz ritma. v ritmu fukamo. ritem osmišlja.
mina:
sicer pa se, mina, strinjam, kar si napisala o glasbi, ne morem se pa strinjati, da so svetovno potrjeni glasbeniki pri nas čislani. stanje je približno tako kot sem napisal. prišli so do začetka devetdesetih, kar se sprejema novega, deluje po starem kopitu – tudi beyonce, recimo. medtem je svet v dvatisočih doživel revolucijoi v glasbi. slovenija ima temeljite probleme z okusom. ne govorim o vseh, seveda. pač pa o tisti večini, ki vpliva na scevo v takšnem in drugačnem kontekstu. kot sem tudi omenil iizvajalce, ki nastopajo v malih dvoranah ali celo beznici, menzi pri koritui. http://www.youtube.com/watch?v=PGrx6etMl0w se ti zdi, da si tale punca zasluži 800 gledalcev samo ali koliko jih sprejme kino šiška? simona je vključila celo rebeldemanijo, vendar jaz ne bi šol na tako nizek nivio okuisa, ker imam občutek, da razpravljamo, če okus sploh obstaja.
žalostna zgodba v zvezi z gimnastiko. dobro je, da si jo zapisala. jaz sem bil okoli desetega leta zelo zelo nadarjen nogometaš in sem bil med najboljšimi v igrah s starejšimi fanti. na žalost so me veliki zatirali, ker sem bil priseljen v tisti kraj, nogometnega kluba ni bilo, potem smo se preselili v drugo mesto, kjer sem se iz depresivnosti zredil za precej kil in se je nogomet v četrti igral enkrat na mesec. ko sem pri šestnajstih znova prišel v formo, je bilo že prepozno. hehe. za razliko od prejšnjega kraja, kjer sem igral po več ur na dan in sem, ko ob kao neprimernem vremenu ni bilo nikogar, depresiral. še danes včasih sanjarim, da sem profesionalni nogometaš. hehe. in ni šans, da zamudim tekmo slovenske reprezentance (poleg travme po igranju, gre verjetno tudi za to, da pol slovenije drka na čefurje, čeprav jih drugače zatira).
@simona: jah, tudi te pomisleke imam, da je ne premorejo. hehe.
aha, pa na florence sploh nihče ne bi pomislil, da bi jo pripeljal, če ne bi bilo očitno naprednih sil v Mobitelu. zamujamo razvoj, ta mesec pa po stari navadi gostujejo deep purple in bob dylan? wtf? ko se vozim s trolo po ljubljani, rzamišljam, kaj si tujci mislijo od nas. seveda kino šiška rešuje panojsko čast.
Jaz še vedno zagovarjam, da so svetovno priznani glasbeniki pri nas cenjeni toliko kot v tujini. Stvar je samo v tem, da je pri nas zelo malo ljudi. Jaz pri čislanju vedno gledam primerljivo z velikostjo naše populacije. En U2 bi pri nas napolnil stadion, oni so pač razvpiti, ena Florence pa je precej manj razvpita (še), zato pa pride 800 ljudi, vendar pa je 800 ljudi primerljivo s št. obiskovalcev na njenih koncertih v tujini, upoštevajoč velikost populacije. Ok, mogoče sorazmerno vseeno malo manj, vendar pa gre tu za indie, ki je posebnost/novost v agleško govorečih državah in vsaki novi zvrsti je kljub temu treba dati nekaj časa, da se prebije izven meja svoje domovine. Tako da Florence morda ni najboljši primer.
Pa tudi to je res: če bi res želeli dobro uvrstitev, bi morali res spremeniti sistem, ker se je izkazal za neučinkovitega. Jasno, da je Evrovizija še zmeraj predvsem politična parada kiča, vendar ne gre samo zanjo. Gre res zato, da bi bilo treba v javnem prostoru DOVOLITI več kakovosti…
Nemci so tako prvi korak naredili lani, ko se je komercialni Prosieben odločil, da bo sodeloval z državnim ARD-jem in izbiro udeleženca na Evroviziji prepustil Stefanu Raabu, za katerega velja izjava, da zna najti dobre glasbenike (ne samo za Evrovizijo!), to trdijo njegovi frendi in neprijatelji 🙂 .
Potem se je začel izbor v več krogih: začetni nabor tekmovalcev je res izbrala žirija, potem pa samo še publika. Iz oddaje v oddajo se je izbor ožil in zadnji dve tekmovalki sta bili obe dobri. Leno je izbralo “ljudstvo”, to pa še ni vse: tudi pesem je izbral folk. In tudi tu se še ne neha: v borbi sta bili dve pesmi, ena neznanih avtorjev, ki nista imela pojma, za kakšen namen sta jo prodala, druga pa od Stefana Raaba samega. Publika se je, nevede, odločila za anonimna avtorja.
Skratka: potrebna je ustrezna ponudba in najbrž je nujnega pomena tudi folk z vsak nekaj okusa. In vse kaže, da tudi splošna demokratiziranost postopka izbire ni slaba ideja. Meni osebno to dokazuje tudi uvrstitev Belorusije, najbrž tudi Velike Britanije…
Rekla bi, da ne gre za Evrovizijo. Gre za toočko, od katere naprej bomo tudi Slovenci dovolili kakovosti da zmaga in to brez metanja izvajalca v jarke (Petra) in neznosnih bolečin naših hodilcev po solzice…
mina, ni manj razvpita. gre trenutno za enega glavnih hitov v svetu. indie ni novost. je mainstream v civiliziranem svetu verjetno od uspeha strokesov leta 2001 in je danes že blizu izčrpanosti, precej mutiran, daleč od tega, da bi bil novost, v undergroundu pa je prisoten že od srede osemdesetih in če se ne motim, so tudi smithsi imeli vleike uspehe, pa jih kdo sploh posluša pri nas? ne, mi smo žešći rockeri, zato pa pošiljamo kalamare na eurosong. florence niti ni tipičen indie. seveda slovenci niiti mainstram predhodnikov, ki so pomenili most med prej in danes, radioheadov, niso povohalii. zakaj pa potem pride enako šteivlo ljudi na hokejsko tekmo kot v drugih državah? to nima veze. reciimo, da je v 20 milijonski državi milijon fanov, 10 000 jih pride na koncert. potem bi jih moralo biti v sloveniji 100 000, prišlo jih je okoli tisoč. številki sta res primerljivi, vendar močno dvomim, da v sloveniji 100 000 ljudi posluša florence. tako, da misilim, da ne moremo soditi po številu obiskovalcev. ker so dvorane vedno premajhne.
pa še na to je treba biti pozoren – ona lahko v angliji v vsakem večjem mestu privabii 10 000 ljudi na koncert. se pravi 10000 na
10000000. v sloveniji je nastopila enkrat.
če se pa še vedno igramo pofukan optimizem, pa priporočam branje komentarjev pod to novico:
http://www.rtvslo.si/zabava/glasba/kdo-stoji-za-najmogocnejsim-glasom-leta/228850
toliko enega kokodakanja, da bi lahko izvažali 🙂
aja – predloga za EMO in E-Vizijo za 1011 pa nobenega 🙁 — ja šit no, kako težko je biti pro 🙂
Ok, mogoče nimam 100% prav, vendar pa tudi ti nimaš čisto prav. Naravno logično je, da je najbolj masovno določena glasba popularna ravno v tisti državi oz. v tistem okolju, iz katerega tudi izvira. Tako je recimo povsem logično, da bo rap najbolj potegnil v Ameriki in ista logika velja tudi za ostalo.
Kar se pa Florence tiče, pa ne vem od kje ti to, da je to eden glavnih hitov v svetu? Prodajni rezultati so slabi, vsaj zaenkrat, samostojnih koncertov ni, vsaj zaenkrat, koncertno je predvsem kot predskupina ali pa na festivalih. Se pa strinjam, da je potencial. Kako daleč bo dofurala pa je vprašanje, po moje neka velika liga nikoli ne bo, ker ji manjka komercialnosti. Močno komercialni so bili so bili Strokesi, danes tudi MGMT (btw, sem velika fanica obojih, Strokesov ne več, so s tretjim albumom precej zasrali), njihov uspeh pa je po moje kar skrajni domet indija. Florence se po moje temu ne more približati. Meni osebno je njena glasba neposlušljivi hrup, ki posiljuje moja ušesa in res, čeprav sem se trudila, ne zmorem zdržat do konca niti enega komada. Komadi s sicer začnejo obetavno, potem pa jim zmanjka vrhunca, ki bi se moral zgoditi v refrenu. Za razliko do recimo Strokesov, ki so bili mojstri refrenov, vsaj kar se mojih ušes in okusa tiče. In nasplošno so bolj uspešni tisti, ki imajo komade z dobrimi refreni, pa če gledamo Spears, za razliko od Aguilere (ki ima vrhunski vokal, pa malo manj vrhunske refrene in že se po supešnosti ne more kosati s Spears), ali pa Strokes in ostale indije. Če bi šel analizirat komad po komad po vsej zgodovini nazaj, bi prišel do skupnega imenovalca vseh teh uspešnežev – dober refren, ne glede na zvrst.
pregledal sem seznam prihajajočih anstopov od florence + the machine in so res večinoma festivali. ravno tako je tudi zdaj obdobje festivalov. in si ziher, da ni med glavnimi zvezdami teh festivalov? mgmt imajo na last.fm (če ne veš, nekaj podobnega glasbenemu facebooku) cca. 39 milijonov predvajanj, florence cca. 26 … pa ni ključ v izvajalcu. zakaj the strokes niso nikoli nastopilii v sloveniji? zakaj ne the mgmt? zakaj ne, reicmo, trenuitno eden najbolj vročih bandov na svetu, the natoinal. ali recimo malo radiohead, s približno toliko predvajanje na tej strani kot jih imajoi beatli. muse? white stripes v križankah? to je stadionski band. akrapovič:
“Ne bom rekel, da me ne zanima! Toda če mi Dule, lokalni, moj najljubši prodajalec zvočnih dobrin na Trubarjevi pove, da je izid Zagreb : Ljubljana 3:1 glede prodaje kart za koncert The White Stripes, sem lahko le žalosten?!? Ej, kje smo “metropolitan people”? K nam prihaja največji rock bend! F…! Skratka – ostani!!!”
ravno florence je izjemna mojstrica v uho sedajočih refrenov! da ti je neznosen hrup, ki posiljuje tvoja ušesa? tele res trudila, pa lahko prihraniš. vsaka tretja babura mi reče res sem se trudila, res ono, res to, v resnici pa sfali srž problema. moški se vsaj ne sprenevedajo, heh. sicer si pa, če se ne motim, tudi leno označila za neposlušljivo? da nimaš kakšnih mačističnih predpostavk, da baba kot pevka ne sme izstopat po specifičnosti?
sicer pa jaz pri strokesih nisem prišel dlje od prvega albuma. dobra ideja.
Ne ne, Lena je bila moja favoritka in kar se mene tiče daleč najboljša na letošnjem Eurosongu, če ne verjameš, se sprehodi do Gartner bloga, je tam dokaz 🙂
Kar se pa Florence tiče, pa ne bova prišla skupaj. Samo zato, ker je tebi všeč, še ne pomeni, da tvoja ocena njene glasbe absolutno drži. 🙂 Jaz je preprosto ne morem poslušati, ok, sem rahlo pretiravala, kako sem se trudila, vendar je pa res, da sem nekajkrat poklikala vse njene komade, če mi bo morda le potegnila, ker se zadnje čase kar nekaj pojavlja, se je ne da zgrešit, pa mi ni šlo. Ne gre. Nasprotno pa sem toliko do onemoglosti poslušala MGMT, da sem jih totalno zlajnala. Ali pa Muse, čista perfekcija, do zadnjega albuma, ko naj bi baje postali komerciala, v resnici pa so postali megla – pa tudi nekako ne opažam, da bi se njihov uspeh kaj povečal, kvečjem zmanjšal, ali pa jih morda samo ne opažam, ker sem zgubila interes.
Spremljal tudi letos, čeprav ne tako pridno kot lani ali predlani. Nemka mi je že pred finalnim izborom padla v ušesa (in v oči). Lep primer, kjer celota štima. Mlada, živa, s simpatičnim naglasom ter spevnim komadom. V tem kontekstu je akcent in kakšna nerodno izgovorjena angleška besedica zgolj plus – se prišteva k celostni podobi, v kakšnem drugem kontekstu bi to lahko izpadlo zgolj amatersko. Ko sem prvič slišal Satelite, sem ga želel slišati še enkrat, in nato še enkrat, nato pa še album. Dober pop album – pri nas bi ubijali za kaj takega oziroma ne bi, ker bi šlo mimo.
V oči mi je padla še Moldavija, ki je kot izgleda malce preštudirala nastope prejšnjih let in poskušala z violino, vrtečim piedestalom – malce Rybaka (ki je tudi letos obvladal prezenco na odru) in Bilana, a ne dovolj za vidno uvrstitev. Letos je pač udaril minimalizem.
Bil pa v soboto v Šiški na Xiu Xiu in bil malce presenečen. Na eno izmed najbolj idisinkratičnih glasbenih imen prejšnjega desetletja se je nakapljajo približno 40 ljudi. (Tole spada bolj k Nidurunu in njegovim prebliskom o Florence, Wolf Parade itd.)
Tole pa spet k Simoni: se strinjam z vsem napisanim, od prve črke V do zadnje pike. Želim si, da bi Maja Keuc dobila dobre producente in ekipo. Upam, da je ne bodo dobili v roke diletanti, ki bi ji dali kakšno bedno na seks cikajočo pesmico. Veselim pa se že tudi zapisa na temo Slovenija ima talent.
Aja, pa še en link histeričnega teatra Xiu Xiu, bilo je seveda super.
http://www.youtube.com/watch?v=t7iEyvvrP6k&feature=related
dobro, sem te zamenjal z nekom. vidiš, da s epojavlja! ali miisliš, da samo v sloveniji. jaz recimo ne poslušam mgmt ali strokes pretirano, ni moj tip glasbe … preveč generacijsko. vsekakor pa gre za dobra izvajalca. baje so postali kot si napisala. ker nekateri ljudje še vedno merijo nekomercialnost z jakostjo distorzije. hehe. mgmt so pa ravno baje postali z zadnjim labumom nekomercialni in megla. vsi ti pa do slovenije ne pridejo, kar sem hotel povedat. niso tako cenjeni kot drugod.
mgerencer, a to se zajebavaš s šteivlom obiskovalcev na xiu xiu? ker še tako hudega vajen, sem vseeno šokiran.
@nidurun: ocenjevanje količin mi ni šlo nikoli dobro od rok, a recimo da jih ni bilo več kot 60.
“ker nekateri ljudje še vedno merijo nekomercialnost z jakostjo distorzije.”
No, tole sem pa že dolgo iskala, ker sama tega nisem znala izraziti, čeprav se mi je nekaj svitalo. Ja, nekomercialnost merijo z jakostjo distorzije, samo ne vem če samo nekateri in samo še vedno. Bolj pravilno bi bilo, da ljudje, vključno s kritiki, nekomercialnost merijo z jakostjo distorzije. Zelo očitno pri Muse, prej, kao nekomercialni, zelo uspešni, zdaj, baje komercialni, čista megla. Jaz sem pod komercialo vedno smatrala nekaj, kar je všečno širokim množicam, ne glede na zvrst ali podzvrst. Trditev, da npr. Muse niso komercialni, mi nikoli ni bila jasna, glede na njihov uspeh. Samo nikoli nisem poštekala, da gre pravzaprav za veliko ali malo hrupa. Hec pa tak. Stupid me.
mgerencer: hja, tako žalostno, da je že smešno. me je pa sram zaradi banda, ki je moral to videti.
mina: da, v mislih sem imel večino. in to ljudem že nekaj časa razlagam. hah! ravno zato sem te mislil vprašati, če si na kritike po komercializaciji naletela v slovenijii ali tudi v tujini. in če to nasploh oipažaš v tujini.
reicmo, prvi komentar pod novico, da so erykah badu težili, ker je naga snemala videospot na mestu kennedyevega umora. upal bi skoraj staviti, da gre za hudega “rockerja.” človek ni slišal distorzije! diši mu na mtv! kaj je to neo soul seveda ni slišal, še manj pa začutil. no, civilizirancem je pa jasno, kako jebenoi dobra glasbenica je erykah badu.
evo ga, tale videospot.
http://www.youtube.com/watch?v=9hVp47f5YZg
“Slaba muzika in cenzurirane joške izničijo celoten trud.”
to zadnje, je tisti komentar pod novico, ki sem ga omenjal.
Led zeppelin, Pink floyd , Deep purple, Alman Brothers band,Alvin Lee, zgodnji Roling stones in še kakšnih petsto podobnih res dobrih, je tisto, kar poslušam. Evrovizijo sem zadnjič gledal. ko sem imel kakih 13 let, ker fotr ni hotel preklopit, pa saj takrat tudi ni imel kam. Tko, da mi ne govort o nekem mainstremu. Za razne talente, pa evrovizije, pa podobno navlako mi pa res ni treba zgubljat časa, če je pa toliko dobre muske na svetu. Saj tako vse izvem v časopisih pa blogih. Trdit da ma evrovizija neko kvaliteto je tako, kot da bi za izdelke s tekočega traku rekel, da ima vsak svojo dušo, Ja, pol pa red bul popiješ, pa letiš. Pa sori za tako dolg komentar, ponavadi mi uspe v treh stavkih povedat kar mislim. Kar je več je samo utemeljevanje svojega prav. Velja tako zame, kot zate.
Aja, Pink flojd so delovali v istem času kot abba, pa mi verjemi, da so bili veliko bolj popularni. Wall je bil prodan v 20 000 000 primerkih.
Milan, strinjam se, skoraj smešno je primerjati kultno glasbo iz 60 in 70 let prejšnjega stoletja proti vsemu temu sodobnemu cigumiguju. Proti Led Zepellin-om ali pa npr. CCR-u, ali pa npr. Petru Greenu je vse skupaj neprimerljivo.
pardon: Led Zeppelin-om
dec uad ajm toking abaut! me prav zanima, kaj je s slovensko dušo, da se je zaprla v preteklost. mogoče to, da je ta narod prvič v zgodovini začutil glasbo s takratnim rockom in se počuti zdaj ogroženega s strani noviih? pri fanatikih so take stvari v navadi. to je iluzija, ljudje. če se pa misli na primerjavo eurosonga z njimi, tega nihče ni počel.
Nurudin, mogoče za nekatere to drži, pa vendar ne za vse. Pojdi na youtube in poglej komentarje pod skladbami starih rock skupin in boš videl veliko komentarjev, ki se sprašujejo, kam je odšel razvoj oz trendi.
pa že iz sedemdesetih je cela plejada bandov, ki so tako dobri kot ti, ki sta jih sfalila pri naštevanju. samo pač niso igrali na bluzu temelječega rocka, ampak so svoj navdih našli pri nemškem motorju, v punku, v danceu, v world music. od bowieja, tago mago, neu!, joy division, clashev, iggya, kraftwerkov, briana ena, gang of four, la dusseldorf … če jih nekaj naštejem. vse to je temelj delu sodobne produkcije. preveč vas bluz muči.
xtc, t-rex …
david, stari prdci pač. bolj je verjetno zaskrbljujoče, ker je to vse, če karikiram, kar mlada generacija pozna.
pri nas, mislim.
Ja, saj, staro je dobro, novo pa zanič. Če je tako dobro, le zakaj mlajše generacije tega ne uvidijo? Ali pa pač trdite, da so mlade generacije tako hudičevo brez okusa? Ampak potemtakem lahko tudi mlajše generacije trdijo, da so starejše tako hudičevo brez okusa. In kdo je tisti znanstvenik, ko bo potrdil, kdo ima neizpodbitno prav?
kar s emi zdi specifično pri nas, je to, da so mlade generacije preveč pod vplivom starih, tudi politično. saj pravim, v sloveniji ni bilo koncerta nobenega od bandov, ki sva jih naštevala. pod vplivom so tudi politično. sem pa vesel, da se skozi debato približujemo sržu problema. vsaj meni se neka slika oblikuje v glavi. oblikuje.
Meni so bili, kot zelo pogosto, všeč Francozi; ne, ne zaradi same pesmi, ki je nisem razumel – gre pač za žanr, ki ga ne poznam dovolj, da bi si upal soditi – ampak zaradi njihovega odnosa do Evrovizije: ker so ugotovili, da zaradi vsakršnih razlogov ne morejo zmagati in ker se kot eni od štirih plačnikov itak avtomatično uvrstijo v finale, na Evrovizijo pošiljajo natanko takšno muziko, kot se jim zdi oziroma jim pade na pamet. 2008 – ekstravangatno plesni Sebastien Tellier, lani super balada Patricie Kass, letos Jessy Matador s himno za nogometno svetovno prvenstvo. Britanci bi morali narediti isto, ne pa da se mučijo z nekakšnim čikgumijem iz leta 1988 in potem, jasno, pristanejo na zadnjem mestu.
@nidurun
“mina: da, v mislih sem imel večino. in to ljudem že nekaj časa razlagam. hah! ravno zato sem te mislil vprašati, če si na kritike po komercializaciji naletela v slovenijii ali tudi v tujini. in če to nasploh oipažaš v tujini”
Evo, sem pozabila odgovorit. V bistvu se ne spomnim, kje sem naletela na te kritike, ker je že kar nekaj časa, jaz pa sem, kot že rečeno, zgubila interes, ker ta zadnji album je poden in se z njimi več ne ukvarjam. Samo po moje sem večino kritike pobrala na youtubu, ker na splošno mene zanima kaj pravijo resnični ljudje, ne pa neki posamezniki v obliki kritikov.
Priznam, da se težko fajtam na področju “okusov”, ker je to zelo relativen pojem. Zase vem, kaj mi je všeč in kaj prepoznavam za kvalitetno. Kar pa še ne pomeni nič. To je vse, kar lahko rečem.
Čisto res. Nisem gledala evrovizijskega šunta, ker ga nikoli ne gledam. Meni je jasno, da je to muha enodnevnica in v tem kontekstu bi moral izzveniti tudi prispevek. Ne potrebuje rokavic,le malo več smisla za optimalni humor.
Dajte se že zavedati, da smo majhni, da ne moremo dohitevate prav vse, kar je ameriško. Mediji dirigirajo naša ušesa, popularnost ima koren v tujini. Krasen, Slovenijo meglijo čefurji, halo, kako pa, vse kar je naše je v kanto za smeti, čefurji pa veselo nabijejo svojo muzko sredi belega dneva. Na vsakem ljubljanskem križišču šlepajo svoj izvirni turbo folk po sto puta na dan. In kaj pravijo na svoje narodnjake? Ponosni so! Kaj pa mi? Sorry! Slovenc bo Slovenca požrl zaradi dlakocepstva na minimalistične prafaktorje, “čefurji” pa bodo glorizirali svoje hite. “Voljela sam…”, pa ona je hit, a nema je nigdje na top-lestvici. Če ne znaš ceniti popolnoma nič svojega, ne pričakuj nadgradnje.
Simonettt briljanten izbor! Nemka, torej Švabica, z Yokerjevim nasmeškom gor, v tem svetu baddmanov OK!!!!
Kot poznavalko, te moram spomnittt na ta komad!
http://www.youtube.com/watch?v=8d0OTr7WGLQ
…kar se pa srbske prezence za gre, so jih pa itak:
” Grci nas opet izjebaše in to opa!” haha
@zirosi:
Seveda se ne strinjam s tvojim komentarjem oziroma ne vem, če se strinjam, ker ni razvidno v kakšen kontekst postavljaš sodbo. Funkcionirala bi lahko v kontekstu preganjanja zločina vsega komercialnega na svetovni pop sceni. Ampak potem spet Eurosong ne bi bil nikakršen samosvoj fenomen posebej za iztrebit, ker bi razpadel sam po sebi, skupaj z vsemi madonnami, pa tudi beyoncetkami, iglesiasi itd. itd. No, osebno se pa spet ne strinjam z iztrebljenjem komercialnega, ampak me zanima izključno presoja znotraj žanrov in namenov, ker menim, da brez triviale ali komerciale tudi takoimenovane vrhunske umetnosti ni moč ustrezno razsojati. Poleg vsega ni nič narobe z lahkotnimi zabavnimi zvrstmi. In seveda se nikakor ne strinjam s sarkazmom, da naj bi bili žlindre in kalamari povsem v kontekstu, le da jih je stil zjebal. Daleč od tega. Ob taki izjavi se mi pa zdi, da po Eurosongu pljuva nekdo, ki ne dosega ustrezne presoje o čemer koli komercialnem, pa tudi o trenutnem stanju Eurosonga ne in morda ravno zato servira cinizem, kar se mi pa niti najmanj ne zdi dobro v smeri prispevka k dobremu okusu na katerem koli nivoju že.
@alcessa:
Se strinjam, ja, gre za dovoljenje, da ljudstvo izbere najboljšega izvajalca. In to sploh ni težko, v kolikor komisije v imenu stroke opravijo svoje delo profesionalno, če to sploh znajo.
@mina:
Ni čisto tako. Jah, morda bi zapolnili stadion U2, ker pri nas rockoljubska populacija fenov ponavadi rada hodi na koncerte in ker bi na tak koncert prišlo tudi veliko tujcev iz sosednjih držav. Čeprav je fenov komerciale več, pa ti še niso ravno aktivni obiskovalci koncertov, zato Madonna težko napolni verjetno celo Halo. Sicer v povprečju, glede na maso, pa smo Slovenci veliko slabši obiskovalci koncertov in nič kaj dosti ne damo na muziko. V primerjavi s Hrvaško so obeti za obisk minorni. Če na Hrvaškem komot napolniš mega stadion z Depeche mode, pa spet dvomim, da bi uspelo v Sloveniji napolnit z njimi ušivo Halo. Kar pa ne velja za Rebelde, ker je bolj povezano vse skupaj z ideologijo kot z muziko. In enako bo poln Slovenija ima talent, ker gre v prioriteti spet za nek drug draž, lokalne sorte. Menim, da absolutno ne gre samo za primerljivost v številu naroda, ampak dejansko tudi za neko narodovo specifiko, ki bolj tripa na idološke fore zbiranja kot pa na navdušenje do kakršne koli muzike že, pri čemer smo v povprečju tako lahkotni, da bolj ne bi mogli bit (enako pri odnosu do filma, kar se da potrdit tudi s statistiko). Hočem reči, da bi bila lahko na nek način še ponosna, da folk ne jebe Madonne, če ne bi po preverjanju, kaj se dobro trži pri nas, menila, da gre prej za to, da je še Madonna pretežak zalogaj in bi prej napolnili tudi halo kakšni Kingstoni pri nas. Mislim skrajno resno.
Nirudun:
Rebelde sem omenila zaradi podpihovanja. Ker se nikjer ni zgodil tak bum, da bi dejansko nek tak instant telenovela produkt bil prvi na lestvici prodajanosti plošč. Drugod je bil fenomen, da so se sploh na lestvico prebili z enim komadom. In pri nas jih je pozdravil in gostil sam župan Jankovič. Pa kje vidiš kaj takega???? Bo Deep Purple ali Billyja Idola pozdravil??? Ne. Gre torej celo za podporo lobotomične mentalitete pri mladih preko same samcate politike. Degutantno.
@mgerencer:
Že nekaj let v bistvu udarja minimalizem. Tudi če nastop vsebuje neko koreografijo, pa je ta zelo tankočutno izdelana, če hoče bit sprejeta. Tako da so Moldavijci zelo zgrešili predvsem s cirkusantsko toaleto, ki je presegla v okusu izgovor na disco klimo. Nekaj sončnih špeglov in bojnih barv na obrazu preveč, sicer je bil komad zelo spodoben za ta žanr.
Maja Keuc bo morala verjetno vzet šila in kopita ter spokat iz Slovenije. Tukaj bi si lahko samo sama našla in nabrala dobro ekipo, pa še v tem primeru je folk s kakšnimi posebej kakovostnimi komadi ne bi dolgo podpiral. Da bi se ta scena razbila in bi se lahko prebili v ospredju kvalitetni izvajalci, bi se morali najprej prevetrit mediji in posledično civilna javnost z jasno izraženimi pričakovanji in podporo kakovosti.
Hvala za link! Super, da si se fajn imel, debaklu obiska navkljub.
@NoMercy:
Ravno v tem je problem. Da je pri nas predlogov za Eurosong za leto 1011 na pretek, za leto 2011 pa bolj malo … hahahaha … Tako smo z glavo v prejšnjem tisočletju, da se ti zlahka zatipka, a ne. Sicer je pa itak jasno. Dandanes je Eurosong pač tam, da manj kot Siddarte v angleški izvedbi ali Maje Keuc z odličnim komadom poslat nima smisla.
@milan:
O tem, kaj ti poslušaš, sploh ni bilo nobene debate in je za samo fenomonelogijo tematike popolnoma irelevantno. Vsi bendi, ki si jih naštel, nimajo veze s komercialnim žanrom na svetovni sceni ali pa na Eurosongu. Tudi na mite osebno ne dam popolnoma nič. V tistem času so bili Pink Floydi zelo popularni tudi zaradi trenda. Ker je pač veljalo, da če nisi “alternativec”, si kmet. Taista raja, ki se je delala, da stavi na omenjeno kvaliteto, se ji je kmalu, ko so odrasli, fučkalo za vse skupaj, ker je imela močan vpliv tudi sama ideologija in fantazme o demokraciji, svobodi, skratka, o dancing in the street. Taisti feni naših staršev so nas popeljali v svet, kakršnega imamo danes. Ko jim alter imidž ni nikakor več koristil. Danes pa je svet tak, da se je pokazala tudi prava narava Rolling Stonesov. Nič. Da špilajo staro slamo za milijone in prevažajo najdražjo tehnologijo od koncerta do koncerta. Mega hipiji so postali kapitalisti oziroma so bili to od nekdaj. Vsi tisti bendi, ki so se šli dejansko dobro muziko v priroteti, pa so se morali spokat v kletne klube. Ni res, da tudi danes ni odličnih bendov. Mnogo več jih je srednjeproračunskih, ker, ja, ne morejo na mainstream (ker se tudi Metallica prilagodi komercialnim nasvetom producenta in Rolling Stonesi, da ne bo pomote), nekaj pa jih je tudi v ospredju. Osebno ne vidim nikakršne nižje kvalitete kakšnih Placebo od Rolling Stonesov, ampak ravno obratno. Pearl Jami pa so boljši zdaj, ko niso več na mainstreamu, White Stripes so pa prava poslastica itd. Ostalo so pa drugi žanri. Danes je mladim pač jasno, da so U2 kešelovci, ki si kdaj pa kdaj izprašijo slabo vest s čeriti izbruhi, naši fotri so pa mislili, da so Rollingi hipiji … hahahaha … Zato pa smo danes, kjer smo. Saj nas niso sem popeljali tisti, ki so danes mladi in reveži naekstezirani trzajo po rejvih.
In osebno me tudi drugi žanri zanimajo, čeprav niso tisto, kar jaz poslušam. In tudi v drugih žanrih pač ni vse kot tekoči trak, samo zato, ker je na mainstreamu. Osebno tudi nisem proti ukinitvi komercialnega filma. In nikakor ne mislim, da je Scorsese popoln drek, ker obstaja Tarkovski. Niti ni Scorsese, čeprav je zavezan komercialnemu žanru enak drek kot večina B kategornega komercialnega filma, kakršnega lahko spremljaš na A kanalu. Ne maram posploševanja in menim, da prinaša samo škodo. In še to. Meni so bili vedno všeč festivali in razne prireditve, kjer se predstavljajo relativno bolj anonimni ali sveži kreativci. Ker se mi gabi tripanje zgolj na medijsko zveneča imena, ki niso nič drugega kot produkt biznisa in s tem povezanim monopolov v poslovnem svetu, pri čemer je jasno, katere države imajo itak največji monopol po defoltu. Eurosong je fantastičen, ker pušne na celo črti Velika Britanija, če je preprosto zanič in ker se prikaže marsikateri odličen izvajalec iz Ukrajine ali pa Hungulavščine. Tudi s poprockom povsem konkurenčen turški bend. Ob takih momentih vidiš, da ni vse zlato, kar prihaja iz Amerike, samo zato, ker prihaja od tam. To je vse. In to je bolj pomembno za take debate kot to, kaj ti ali jaz poslušava.
@tavelika:
Eurosong je muha enodnevnica toliko, kot je stvar monopolnega biznisa na terenu pač, ki ga ima v krempljih Amerika pač. Zato se meni to ne zdi pomembno, ker raje slišim eno dobro muho enodnevnico, ki sicer še kako špila, kot pa poslušam vsak dan muho Madonno, ki je v bistvu crknila že pred dvajsetimi leti, pa se še kar ne pokoplje.
Balkanci me s svojim nacionalnim ponosom nič ne ganejo, ker je tudi njihova muzika vredna toliko, kot pač je!!! In njihovi povprečni turbofolkerji za nikogar niso vredni nič, zato tega tudi ne pošiljajo razkazovat na Eurosong, ampak kvečjemu zadevo okrancljajo in modernizirajo. So pa imeli Balkanci ogromno odličnih bendov, za katere ni nič čudnega, d aso jih imeli tudi Slovenci radi, ker so bili preprosto dobro. Ne moreš za EKV ali Atomsko sklonište itd. trdit, da so bili čislani zaradi praznega ponosa. Ponos je prazen, če ne premore kvalitete. To, kar smo poslali na Eurosong je praznina in nekvaliteta, na kakršno ne moreš bit ponosen, razen če si debil in domoljubne floskule nimajo tukaj kaj iskat, razen če se hoče delat narodu lobotomična škoda. Imamo pa Slovenci tudi bende na kakršne smo lahko ponosni, a smo premalo. Raje ploskamo saškam lendero in raznim misicam. Bi morali bit na to ponosni? Ne bi rekla in slednje tudi nima zveze z nikakršno majhnostjo. Nieti, Dan D, tinejdžerski Big foot mama, Leeloojamais, Katalena, pa tudi Siddarta itd. so vsak na svoj način dobri bendi in ne potrebujejo izgovora o majhnosti. Pri modernejših glasbenih zvrstev smo pa precej v kurcu. In ne, ni kriva majhnost, ampak tiranija zaostalih pri medijskem in produkcijskem koritu, ki nam forsira svoje misaste frende in diskreditira dobre izvajalce. Med bolj trendovskimi bi znal kakšen Samuel Lucas kaj omembe vrednega zapet celo v angleščini, vendar že vidim, da komadi niso dovolj dobri, čeprav on kot izvajalec dober je. Prvi komad za EMI je bil dovolj dober in direkt za ESC (če odštejem porazno besedilo), v angleščini, a se ni mogel prebit na vrh pač. Nina Pušlar je imela letos vsaj spodoben komad s še boljšo koreografijo in scenografijo, ob čemer nas vsaj sram ne bi bilo, potem pa tak podtaknjen debakl zmaga, ki ga žirija sploh na oder ne bi smela spustit. S komadom Gala in Hamota, če se ne bi Gal preveč blesavo kar sam oblekel, bi pa po mojem mnenju lahko dosegli celo spodobno uvrstitev. Mar smo premajhni za košček zdrave pameti in osnovnega smisla za okus? Ne. Majhnost bi nam celo prav prišla, če bi spodbujali prave stvari, ker se v majhnem prostoru hitreje razširi vse dobro. Ampak na žalost tudi vse slabo.
Zato v tem smislu moj prispevek ne odzveni in tudi ni namerava odzvenet v smislu, heh, ESC je nekaj mimobežnega, muha enodnevnica. Za Slovence že ni, ker tja pošiljamo svoje najbolj protežirane popizvajalce in ne dosegamo niti nivoja povprečja, kar je srhljivo. Zato je ESC preizkušnja za nas zelo pomembna.
@tadej:
Hahahaha … Sem se prav spomnila nate, from London, ko sem gledala klavrn padec VB. A zaslužen. Kaj takega pa že dolgo ne. Je bilo pa zelo schoolboy angleško. To pa ja. Mi pa ni jasno, zakaj Angleži ne mrejo zmagat, saj poznajo mašinerijo, porkaduš, naj Cowella vprašajo za nasvet, če ne drugega. Medtem ko imajo Francozi več težav, ja, glede na to, d ajim Placebo že ne bi šli igrat na Eurosong … hahaha …
@štulič:
Jahahaha … Grki gredo na hardfuck … to je Bregovićev koncept s plešočim softičem precej zjebalo.
Tatujki sta pa takrat preprečili kakršen koli poskus, da bi na ESC z veseljem prišel zastopat državo še kakšen na svetovni estradi uveljavljen izvajalec. Itak sta si upali pomerit verjetno predvsem zato, ker sta mislili, da bo z lesbo šovom na ESC šlo veliko lažje, a sta vseeno zasedli precej nižje mesto od zmage in potem izginili s svetovnega obličja. Jebi ga. Slava na ESC ni vse … hehe …
Meni je bila letošnja evrovizija zelo všeč. Turki, Ukrajinka…fenomenalen glas in res lepotica…Leni…kot da se na pol zeza…in samozavesteen profesionalen nastop. Se mi zdi na splošno, da Evrovizija postaja boljša.
Glede naše pesmi…moj brat pravi, da od letošnje Evrovizije nič več ne popravlja nikogar, ki ga zamenja s Slovakom hehehehehe. Grozljiv poden od podna. Komentar enega od udeležencev Evrovizije, ko je slišal naš “temperamenten” zmazek…smejal sem se do onemoglosti in se spraševal Zakaj?
So mi pa smešni užaljeni komentarji v smislu…nismo ponosni, ker ne maramo naše turbo folk glasbe…poglej čefurje, ki meglijo lepo našo kako so ponosni…Lepo prosim…Grem na sprehod po Bledu in mi gnojijo z naši narodno zabavno…ki je, roko na srce zame glasbeno eden najbolj ogabnih zmazkov. Moja mama, na primer, z upokojenci ne gre na noben “sindikalen” izlet, ker je non stop v avtobusu ta slušno onesnaževalna glasba. Ne mi govorit, da setorej Slovenci, tega zmazka sramujemo, ker smo non stop posiljevani s tem. Kalamri in Žlindra al kva je že, je pa narodna zabavno glasba z nekom, ki se je iz kome zbudil pred kratkim, v komo pa je padel v 80h…seveda v Sloveniji…ne, pravzparav je še vedno v nekakšni komi, sodeč po temperamentu …Tega našega heca, “simpatičnega” suvanja pod rebra in debelih štumfov pač ostali svet ne razume, hvala bogu.
Ja, če bi poslali Kataleno…ampak mi smo vse preveč posrani za kaj takega.
Vanja škoda govort. Glej, če pristajaš na zmazek svojh korenin, ki so baje govedina, ker zate obstaja zate samo vegi- burger, (beri asociativno), govedina je pa podenj, kaj misliš, kaj si lahko o teb misli govedina? Floskulirani momenti zatežencev imajo korenine v prilagajanju temu, kar je moderno, večinsko, kar narekuje hit, okus modela – modelno posnmanje. Kako se mi smili taka zakomplekserina rulja brez občutkov za svoj narod, ko sam čaka, da je treba nekoga a sceni še bolj zjebati. Pa sorry na izrazu. Simona Rebolj menda ne reciklira svoj mozag zato, da ima velik kimavcev. Na političnem parketu se pa kar dobro znajde. Mora uloviti svoj teren. In dovolite že človeku dihati neki drugi, pa če hočeš goveji žanr in ga nehajte pljuvati. Samo slovenski bedaki si lahko pljuvajo v lastno skledo in dokler se bodo na sceni pojavljal nov tip zatežencev, pozabimo da smo Slovenci, ampak smo se prodali za tuj okus. Bilo bi grozen ne spremlajti tujih okusov, še bolj grozen pa je, da narediš iz domačega ognjišča še sam sebi drek. Ker so ti tako pokazali druge. BAD MODEL sodobne feministične ženske stroke.
Simona deloma se strinjam, pa tud če bi poslali nekoga po tvojem okusu, bi bilo približno enako, zato se kao najboljši tudi ne prijavljajo na preizskus svojega posluha in še česa. Če gledaš širše, primerjava odpade.
v zapisu je, če se ne motimi, nakazano, da ne gre za slovensko glasbo. na to se seveda nisii obregnila.
nekateri se v glasbi ne gredo navijaštva, ampak gledajo na objektivno kakovost. ni relevantno, da je nekaj iz tujine, relevantno je, da je boljše. če nekdo iz tujine, s pestro kultiurno zgodovino in življenjem, reče, da je domače sranje, potem je prej kot histerično branjenje “domačega” bolj primerno vzeti si čas za samorefleksijo. še bolj primerno je kaj takega storiti v primeru, ko nekdo, da je to sranje, argumientira ali pa se lotiitii protiargumentov. množične psihoze naroda niso relevanten argument. drek nemških dank okoli ust ni relevanten argument. ni jim več treba lizati riiti, res pa je, da je slovenija samostojna šele 20 let.
od kje ideja, da bi biilo priibližno enako? se ni alenka gotar uvrstila na 14. mesto? nii bila nuša derenda 7.? če pozorno pogledate, slovenci, vam nihče ne tišči noža ob vrat. čas je za streznitev od zgodovinskega šoka.
simona: pripomba vzeta na znanje.
@SR: Primer dobrega italijanskega popa:
http://www.youtube.com/watch?v=2nnkcASrVb4&feature=related
Potem pa vzrajajte v natolcevanju, da smo najslabš, ker so nam tko drugi dokazal. Saj ni pomemben, če smo zadnji dankarji, če vam je to všeč. Na to temo lahk Simna napiše še tisoč sestavkov, kako so drugi boljši, mi pa za en.. Ne razumete poante? Težk. Preizkusili smo se v operi, baladah, pockrnkah, goveji muzki, Pepel in kri v Sloveniji še nima tekmeca. Uživite.
SLOVENSKA MEKA KRITIČNEGA ZASTRAŠEVANJA IMA GLAVNI GLAS.
če bi bili belci preveč ponosni na svojo glasbo, je ne bi ukradli črncem. glasbe kot jo poznamo danes sploh ne bi bilo. če ne bi prešeren bral petrarce, itialijana, bi bila podoba sveta danes drugačna. če ne bi za francijo igral zidane, alžirec, bi imeli manj možnost za pogosto haranje na reprezentančni nogometni sceni v času njegovega igranja. če ne bi v španiji prevladali arabci v srednjem veku, bi ta dežela bila veliko manj razvita v tistem času. če ne bi rammstain, nemci, poznali laibach, slovence, v takšni obliki ne bi obstajali. če ne bii arabci prevzelii številk od indijcev, bi še dolgo ali še danes pisali v nepraktiičnih rimiskih. če ne bi italijani prevzeli testenin od kitajcev, … če ne bi dostojevski bral poljaka mickieewizcha, angleža dickensa, španca cervantesa, američana poeja, francoza balzaca.
na svetu smo zato, da si pomagamo, ne da se zapiriamo. ini iskanje pomoči še ne pomeni podrejenosti. majhnim narodom je to res težko razumeti. toda to je treba prerasti. in želja po preraščanju ni zastraševanje.
mislil sem pri prešernu na to, da bi bil drugačen narod. seveda bi bil pa tudi svet.
Še neki si pozabu. Če bi pobral sam malo optimizma od Žikinine dinastije bi lahk bli tud mal veseli gruntovčani. A mal se poglej v špegu, kdaj si nazadnj kaj jedu govedino… Tko smo pa zatežen Baričevičevi skruntelji. op. Svega dosta, a nikad zadovoljstva. Atos, Nidrus in Simonos. SVETA TROJICA. A razumeš poanto? Težk.
iz mojega zadnjega komentarja optimizem žari. govedina se ne meša z jabolki in hruškami obenem. jaz sem busanc. ne vidim, čega je dosta.
Če si bosanac, bi mogu vedet, kje je Bosna.
🙂
@tavelika:
Nočeš razumet, da ne gre za stvar okusa, niti za to, kaj nam drugi dopovedujejo, ker nam nič ne dopovedujejo, saj se jim res fučka za nas. Gre za to, da kar je slabo, je slabo. In nihče nikoli ne enako ne trdi, da je večina srbskega turbofolka dobrega, ker ni. Še nikoli nisem slišala, da bi kdo zagovarjal TV Pink produkte za nekaj dobrega kot steber srbskega nacionalnega ponosa. Ne, jasno je, da gre predvsem tudi za populističen politikantski Miloševičev piar. Zelo podobno zganjajo domovinski populistični piar določeni politikanti pri nas v zvezi z narodnjaki! Ker se Srbi zavedajo vsega skupaj, imajo nekaj turbo ikon, ki sploh niso turbo. Ceca, Joksimović, Nataša Bekvalac in podobni izvajajo pop s turbo melosom. In slednje v kvaliteti in okusi ni primerljivo z Atomičnimi harmonikami, ki so še slabši od večine pristnih narodnjakov. Jebi ga.
In ni res, da smo poskusili že vse, ampak ta glavni so pa Pepel in kri. Pepel in kri so plesniv šit. Marsikaj boljšega od njih smo imeli že takrat, danes imamo pa sploh. Ampak dobrega ne podpremo, kar sem že navedla tudi po primerih, pač pa namesto tega polsušamo, kako bi morali bit ponosni na sranje, ki ga protežiramo. Problem je v podpori kakovosti!!!
Sicer me pa veseli, da si me uvrstila ob bok Atosu … hehe … ampak ne premorem tako učinkovite sile za obračun s tiranijo. Če obležim kje pod metki, boš vedela, da sem zgolj poskušala.
Simona prezentacija glasbene kakovosti na spiflanem odru, ni merilo za selekcijo do te mere, da lahk muzko cesiraš v podenj po svojem okusu.
VSE OSTAL PA, ZAKAJ NE BI UŽIVAL V PREZIRANJU.
@tavelika:
Nehaj z okusom. Nič na teh omenjanih odrih ni po mojem osebnem okusu, kar pa nima veze s poanto, da tudi v vseh glasbenih žanrih, koreografiji in drugem obstajajo merila kakovosti, v glasbi še pojmi povezani s posluhom. Sicer lahko pošlješ na Eurosong prepevat ringarja tudi Janeza Janšo stoječega na eni nogi in držečega se za levo uho in se potem blazno čudiš, če nihče drug na svetu ne bi razumel pač drugačnega okusa. Potem se lahko pa še blazno razburiš, ker nam drugi bojda diktirajo svoje trende, Simona pa pizdi, namesto da bi spoštovala pač drugačen okus svojega majhnega naroda. Jah, tako ne gre, a ne.
Osebno ne uživam v preziranju, se pa trudim, da mi je lažje živet, ker je prezira vrednega na žalost veliko več na svetu. V nedeljo bom uživala, če bo zmagal najboljši slovenski talent na paradi še neuveljavljenega estradnega ponosa. Če te priložnosti za užitek ne bom imela, ker najboljši zmagal ne bo, se bom pač potrudila uživat v izbruhu prezira … haha … Kaj pa naj?
Simona, če bi JJ na eni nogi tolk vžgal kot na Finskem bi zmagu. Je blo dost, da so sam slišal za JJ in so vsi mel polna jajca.
Sej ti ni treba nič pizdit, okus zadrž zase, sam jest imam svojga, je pa treba enak dovolt, da ga imajo tudi drugi, nacionalni ponos je hrbtenica, ktere se mora Slovenc učit. Čefur mu to zel dober kaže. Iz internetnih floskul se Slovenc tega ne more naučit, mora znat gledat in mislit, pogoj za to je pa glavo pokonc, ne v hladilnik in krizirat na net.
Se strinjam s “taveliko” v njenih zadnjih dveh komentarjih in na tem mestu ni potrebno več kaj dodati.