SIMON NA KVADRAT
Že sam preprost in preprosto odličen licenčni koncept je oddaji Slovenija ima talent preverjeno na primerih drugih držav obetal velik interes občinstva, kar pa še ne pomeni, da je vsaka oddaja visoki gledanosti navkljub kakovostno izpeljana. Prav gotovo lahko širši javnosti vedno dobro prodaš sladico, še posebej če sladkorja strada. Obstaja pa velika razlika med okusnim in neprebavljivim pecivom. Dunajska saharca je kalorij vredna tortica, z zmajčkobutično kopijo pa se bodo giftali tam, kjer boljšega na razpolago žal ni.
Simon Fuller je z idejo izbiranja najboljših popevkarjev med anonimusi preko televotinga in žirije v oddaji Pop Idol prebijal rekorde gledanosti, sledili sta ji oddaji The X Factor, in Britain’s got talent, v Ameriko se je lansiral še American Idol in vrsta držav po svetu je veselo odkupovala pravice za formate. Oče osnovnega koncepta je torej producent Simon Fuller. V zelje mu je skočil član žirije Pop Idola Simon Cowell z lansiranjem The X Factorja in fasal tožbo Simona Fullerja zaradi kraje ideje. Lasanje Simonov se je končalo še pred razsodbo na sodišču s poravnavo. The X Factor je postal zamenjava za Pop Idol, Simon Cowell pa je svojo producentsko pot razširil še na verziji izbiranja idola in talenta, pri čemer je Britain’ s got talent izstopala po razširitvi iskanja pevskih zvezd na še druge možne veščine znotraj šovbiznisa, na takšne pač, kakršne je možno predstavit v času okrog dveh minutk. Večinoma torej pojejo, plešejo in cirkusarijo. Družbi bolj koristni talenti pa lahko zaželimo le veliko sreče na trgu dela.
TALENT ŠOV
Simon Cowell je kar sam srž bistva, na katerega naj bi vse omenjene oddaje ciljale pri iskanju nove zvezde. Delinkventen mulc je pri šestnajstih obesil šolo na klin oziroma je bil izključen zaradi popivanja in zakajanja. Sin balerine in menedžerja v založbi EMI Music Publishing se je začel preživljat z drobnimi deli. Njegova sreča je počivala pri očetu, ki mu je naposled v založbi v naročje prinesel službo. Sortiral je pošto. Blizu foha, ki ga je privlačil, je lažje opozarjal na svoj talent – smisel za prepoznavanje tržno obetavnih pop izvajalcev. Biznis mu ni šel ravno od rok in prvi poskus, da bi uspešno zagnal svojo založniško hišo, je propadel. Zdajšnji lastnik založniške hiše in televizijske produkcije Syco obrača megalomanske honorarje s funkcijo žiranta. Preboj slave je dosegel na večjem in monopolnem ameriškem terenu. Simon Cowell, ki je pri šestnajstih končal kariero šolarja, bi torej brez podpore svoji nadarjenosti s strani težkokategornikov na popsceni morda še danes prelagal pošto. In v tem je poanta šovov, katerih oče in težkokategorni iskalec talentov je postal Cowell. Da se pojavi anonimus “from nowhere” in prepriča, da je poosebljenje nečesa posebnega – X faktorja, je talentiran in hkrati lahko postane idol.
Zaradi identificiranja gledalcev z nastopajočimi ne zmaga vedno najbolj po zaznavnem talentu obetaven nastopač, ki bi si ga želeli pokonzumirat še kdaj v življenju. Zmaga tisti, ki mu najširše povprečje gledalcev privošči predvsem finančno podporo in občutek zmage, magari prehodne. Na podlagi psihologije povprečnega Slovenca bi rekli celo, da zmaga tisti, ki je najbolj talentiran za vzbujanje usmiljenja, občutka “nedolžnosti”, prikrajšanosti za “trdo” delo v ponorelem tekmovalnem svetu in “skromnosti”. Primerjave splošno utrjenih mentalitet med posameznimi narodi so na podlagi glasovanja občinstva v vseh oblikah resničnostnih šovov še najbolj zanimiv stranski učinek orgij. Občinstvo je osrečeno, ker jim je omogočeno, da glasujejo in se gredo celo amaterske psihoanalitike ter pravičnike z dejanskim vplivom na razplet dogajanja, kreatorji šova pa so delirično srečni, saj cekini od množičnega mučenja tipkovnice na mobitelih kar dežujejo, nastopajočim pa za njihov trud ni treba odštet niti centa. Vendar za daljnoročni uspeh oddaje vse omenjeno ni dovolj. Ključna pika na i je žirija. Predvsem žirija je tista, zaradi katere je avdicije med neštetimi prijavljenimi diletanti, ki z neskončnim pomanjkanjem smisla za samokritiko niso niti komični mogoče z veseljem spremljat dlje od prve, otvoritvene sezone.
ŽIRIJA ŠOV
Žirija ni samo žirija, ampak so tudi komentatorski šovmeni. Če žirija pri svojem poslanstvu izpade netalentirana in enako pristranska, kot je lahko kateri koli grickalec kokic pred televizijskimi ekrani, se na ekranih odvija paradoksalen debakl – nekarizmatični, dolgočasni, neduhoviti antitalenti presojajo o karizmi, sposobnosti in talentu, pri čemer se po možnosti neznosno trudijo ustreči volji občinstva. Ni zabavno!
Pričakuje se poznavanje terena, sposobnost opazovanja dogajanja na “igrišču”, emocije in sočne komentarje. Nekaj smisla za duhovičenje ne škodi. Ker so v oddaji izbire talentov komentatorji tudi vidni, je poleg vsega pomembno še obnašanje, vključno z obrazno mimiko, pri čemer sodeluje kamerman, če obvlada sceno. Obvladat sceno pa ne pomeni pozabit na nastopajočega na odru, da bi gledalci radostno zrli v ksihte treh mrtvih rib za pultom polno minuto, ampak pomeni, da obraz žiranta ali sorodnika med občinstvom v dvorani ujameš v fokus za hip in točno takrat, ko nekaj omembe vrednega, glede na dogajanje na odru, piše na njem. Vse to in še več je del dobrega šova.
SIMON COWELL ŠOV
Simon Cowell, ki sicer celo življenje teka za komercialno obetavnimi pop pojavi in se mu seveda jebe za virtuoze, ki niso profitabilni, vseeno prepoznava vse in nikakor ne gre za “kr enga” ciničnega nesramneža, kot smo lahko zasledili opletanje s tabloidnimi pridevniki brez vsebinske vrednosti v kakšnem prispevku takoimenovanega resnega časopisa, iz kakršnega je bilo razvidno, da avtor nima pojma o terenu, ki ga obravnava in samo v višje pismen stil pakira nakradene puhlice iz tabloidov in preveč prostora za nično vsebino zapolni še s skopimi izjavami fdvjevcev in drugih prijateljev, čeprav bi bil fenomenološki vpogled v najbolj donosen koncept razvedrilne oddaje sicer še kako dobrodošel v Sloveniji.
Cowell je preprosto dober šovmejker, ki deluje introvertirano in najbolj efektivno zabava izključno z relevantnimi komentiranji in izrazom na obrazu. Najbolj duhovit izpade, ko misli najbolj resno, in še bolj, ko je resno zgrožen nad afenguncem pred svojim obličjem. Predvsem je uspel prepričat v svojo profesinalnost, sicer bi se tudi kot šovmejker lahko pod nosom obrisal za več posebne pozornosti od kratkoročne. Zmagovalni kandidat po volji ljudstva pobaše keš in večkrat skoraj ne slišimo več zanj, nekateri že prej izpadli talenti pa lahko ustvarijo zavidljivo in dobičkonosno kariero. Žirija na britanskem talentu ali ameriškem idolu se med seboj kdaj tudi prička, po konceptu good cop and bad cop, vmes pa vegetira žirantka, ki z ekstrovertiranimi izlivi skrbi za razpihovanje emocij. Vse mora bit pokrito. Štejejo detajli in ne osnovnošolske razlike v mnenjih. Ali naj gre Chris Daughtry naprej, čeprav Simon Cowell trdi, da posiljuje pesem v tempu in da je brez emocij in karizme. Dober vokal ni dovolj na premajhni sceni s preveč dobrih vokalov. Na avdicijah izjava “see you next year” ni katastrofa, ker žirija kandidatom posreduje napotke za hipotetično boljšo prihodnost!!! Torej konstruktivno kritiko, na kakršni pase firbec tudi občinstvo. Tako gre Chris Daughtry, danes zelo uspešen poproker, naprej in se razvija, Cowell ga hvali, ko je hvale vreden v celotnem kontekstu, George Sampson pa ne gre naprej, ker za razliko od Cowella, ki ga absolutno podpre, ostala žiranta menita, da še ni dovolj dober! Sampson se vrne “next year” in zmaga! Torej šov na dolge proge. Uspešni se vračajo z nastopi na naslednje izbore, če uspešno prodajajo izdan album ali celo prejemajo glasbene nagrade. Plesalci in akrobati so bolj omejeni v smislu eksplozivnega zvezdništva, ostali itak nimajo kaj dosti šans.
SLOVENSKA ŽIRIJA
Slovenska žirija je bila v oddaji Slovenija ima talent res nekaj posebnega. Pred nami se naslika žirantka in komentatorka Lucienne Lončina, ki, pomislite, ne zna slovensko. Vsak stavek komaj spacka, še tiste, ki jih redno trenira pred občinstvom – da ji stojijo kocine pokonci na primer – ne gredo tekoče od ust. Prava muka. Ker POP TV takšen pojav očitno nič ne moti, lahko v bodočnosti pričakujemo še ob nogometnem svetovnem prvenstvu komentatorja, ki bo govoril polomljeno kitajščino z nekaj mukoma vpletenih “slovenskih” izrazov. Na primer: “Gooooul!” V intervjuju z gospo Lončina preberem vprašanje, kaj si misli o očitkih, ker ne obvlada tekoče slovenščine. Ma nemoj! Seveda nikogar nič ne briga, če kdor koli že ne zna slovensko in lahko vseeno svoje delo opravlja dobro. Zagotovo pa brez znanja uradnega jezika ne moreš dobro opravljat funkcije komentatorja, česar očitno tudi nekateri naši novinarji ne razumejo (več). Morda angažirajo gospo Lončina še v svojem poklicu. To bo špas. No, njena hči s prijateljico že uprizarja brezmejen glasbeni talent po Balkanu in, heh, seveda na podelitvi Viktorjev POP TV-ja. Takle ‘mamo, ja.
Drugi član žirije in komentator, Brane Kastelic slovenščino relativno obvlada, a nič ne pomaga. Njegovi komentarji so bili še bolj prazni, dolgočasni in brezvezni od skopih replik Lucienne Lončina s tehničnimi težavami. “Eno veliko jajanje” Braneta Kastelica ni bilo samo en velik jajc, ampak je uprizarjal celo izbruhe nestrpnosti. Zelo podobno kot v njegovi kolumnistiki, kjer med klišeji in stereotipi rad popase tipične prozorne šovinistične modrosti, ki bi jim pokojni Janez Rugelj verjetno zaploskal. Vsebinsko površnost, vulgarnost, ozkoglednost in nestrpnost se v naši družbi zelo pogosto pakira v imidž prijaznosti, skromnosti in sladkobnosti z zalimanim smeškom na kičasti fasadi. Dopisnik na POP TV-ju, Čakarmišev kolega, pač poseda še med komentatorji za Big Brother, pri Slovenija ima talent … Slovenski brotherhoodi v vseh porah družbe pač.
Branko Čakarmiš je edini, pri katerem je bilo jasno, po kakšnem kolikor toliko objektivnem ključu neki sedi v žiriji. Ker je programski direktor bi torej moral imet nekaj pojma o vidikih komercialnega uspeha. Takoj je bilo jasno tudi, da naj bi on poosebljal “bad cop” žiranta. Ključ problema se je skrival v propagandi njegovega imena, ki je v imenu osredotočenosti na poanto izbire talentov temeljila na hvalospevu, ker je gospod kreator tržno najuspešnejše pop skupine v Sloveniji – Bepop. Če bi se Branko Čakarmiš s tem brezmejnim dosežkom pobahal pred producentom Simonom Cowellom, bi bil zelo verjetno deležen duhovite, nesramne in cinične konstruktivne kritike. Mlado občinstvo bi bilo veselo česa boljšega, kot je tudi izkazalo navdušenje nad določenimi res nadarjenimi mladimi popizvajalci med kandidati Slovenija ima talent, za katere pa se je Čakarmiš spraševal, kje neki so se skrivali (Maja Keuc se ni skrivala, ampak svoj talent že kazala v oddaji Hri-bar in na manjših odrih, a nikogar ni brigalo), potem pa modro ugotavljal, da je slovenski prostor za določen nivo talenta morda pretesen, kar bi morali v prevodu razumet kot preveč zaseden s podebiljevalci, ki s talenti na višjem nivoju ne znajo nič počet, pa se zaradi tega res ne nameravajo odpovedat svojemu položaju, a ne. Kdo od monopolnih kreatorjev bi znal ustvarjat komade, s kakršnimi ne bi kvečjemu zatrli talent in karizmo Maje Keuc? Eva Černe, Nuška Drašček in drugi obetavni proizvodi naših bitk talentov ostajajo večinoma samo pri imenu, brez omembe vredne pesmi in brez omembe vrednih nastopov, no, s kakšnim ponesrečenim nastopom na EMI se pojavijo. Pro Plus že ve, zakaj je pokupil Kanal A in TV Piko. Zakaj bi imeli konkurenco, če je lahko preprosto nimajo in finančno uspešno počnejo, kar in kolikor zmorejo.
PRISTRANSKI IN NESTRPNI IZBRUHI ŽIRIJE
Komentatorji, ki jih lahko spremljamo pri britanski verziji izbire talentov ali pri ameriškem idolu, artikulirano izražajo pričakovanja do obetavnih kandidatov. Izbira na avdicijah je picajzlasto stroga. Kdor se pojavi na odru in spusti v tekmo, hitro potone, če zganja samo karaoke ali afne gunca. Žirija se ne spušča preveč v osebne zgodbe kandidatov, ampak ta del šova prepušča tabloidom. Ne prejudicira zmage, ker je žirantom jasno, da prepuščanje končne odločitve gledalcem pomeni vzdržnost žirantov pri poskusih neposrednega vplivanja na glasovanje javnosti. Možne napovedi in vplive le komentirajo po intervjujih. Naš Branko Čakarmiš pa mirno stopi pred kamere in reče, da navija za Lino Kuduzović. Še doda, da on nič ne skriva. On je iskren. Hmmm …
Na polfinalni oder je žirija spustila očitno razglašenega Enesa Kurtovića, ker je po njenem mnenju kot pojav deloval zanimivo odfukan. Vsakemu teslu pred ekrani je bilo jasno, da je uvrstitev v polfinale čisti populistični debakl, vendar je šlo tudi za brezmejno cinično nesramnost. Najprej so nas ušesa bolela, ker smo morali poslušat neokusno primerjanje z Bobom Dylanom s strani profesionalne gospe Lu. Nato smo lahko spoznali, da je žirija Enesa Kurtovića žrtvovala, da lahko uprizarja abnormalno nesramen in ciničen šov žaljenja in bojkotiranja kandidata, ki ni bil nič slabši, kot je bil slab že pri avdicijskem izboru, ko ga je taista žirija poslala v naslednji krog. Enes Kurtović je prav simpatičen poulični “klovn”, žirantski trojček pa je izpadel kot šolski primer podlosti, ki svojo neprofesionalnost skriva za primitivnim izživljanjem in spakovanjem.
Burke nesramnosti in cinizma so se kar vrstile. Na oder pride Žiga Lakner in odpoje pesem Cvet z juga Alenke Gotar. Mlad sopranist z vokalom skoraj raznese dvorano. Očitno je dober, zato se žirantka Lu ne more blamirat in pohvali nastop. Prijazni Brane Kastelic mirno izjavi, da ima probleme s fanti, ki pojejo z ženskim glasom. Zelo profesionalno, res. Na koncu koncev ga pošlje v naslednji krog, ker, no, ja, talent pa vendarle je, pravi. Branko Čakarmiš pritegne kolegu in se ne zjasni, saj sta že padla dva glasova, a soglaša s kolegom, heh, da je tole res problem?! Tega pevca v polfinalu videli nismo, kakršnega koli argumenta v zvezi z morebitnimi nezadovoljivimi detajli nastopa tudi nismo slišali. Sta pa žiranta odprla osnovno vprašanje civiliziranosti. Naša žirija še nikoli v življenju očitno ni slišala niti za slavnega Phillipa Jarousskyja, Brane Kastelic “from London” pa očitno ni slišal niti za Andrew Johnstona, kandidata na Britain’s got talent, ob katerem ni nikomur od žirije, še najmanj bojda nesramnemu im ciničnemu Simonu Cowellu, na pamet padlo, da bi stresal svinjarije o problemu s fanti, ki pojejo z ženskim glasom. Johnston je užival podporo žirije na temelju argumentov, ki so se dotikali kvalitete njegovih nastopov in na koncu je z glasovanjem publike zasedel tretje mesto!
Na avdiciji se je pojavil tudi 11-letni Gašper Kunšek, državni in evropski plesni prvak, ki izvaja disco dance, disco freestyle in street dance show. Omenjenega dečka profesionalna prijazna žirija ni spustila v naslednji krog! Slišali smo izjemno izjavo dvoma prijaznega profesionalca Braneta Kastelica, ali samostojni plesalci sploh lahko dosežejo kakšno posebno naklonjenost občinstva?!!! Argument in pol. Seveda enako ni veljalo za mlado Nino Dremelj, ki se je odlično izkazovala v broadwayskem potencialu. Vendar po predloženem obstaja sum, da ni bila izbrana med nastopajoče v polfinalu, ker je obetavna mlada samostojna plesalka, ampak morda, ker so bili njeni “učki” všeč Branetu Kastelicu, kot se je sam profesionalno izrazil. Na Britain’s got talent leta 2008 je takrat 14-letni street dancer George Sampson zmagal!!! Medtem je Brane Kastelic from London morda vadil tenis in razmišljal o svojem športnem talentu in lepih “učkih” plesalk. Nivo za “dol past”.
Pojavilo se je še nekaj talentov, na primer Nika Zorjan za klavirjem in Sandra Harb, ki bi ju bilo definitivno večji užitek spremljat v razvoju na odrih od nekaterih “cirkusantov”. Vendar je žirija itak dosegla vrh svoje slave z debaklom v prvi polfinalni oddaji, kjer je morala odločat med Boštjanom Bračičem in Faniko Križaj. Boštjan Bračič se je dobro izkazal v svojem slogu. Predvsem je šlo za pevca, ki se je znal očitno že poigravat z interpretacijo pesmi sebi v prid. Izvajal je dva, za moje pojme sicer odvratnakomada. Bed of roses iz raskavega grla Jona Bon Jovija je priredil svojemu baladnemu in precej kozervativnemu šarmu z žametnim globokim glasom, medtem ko je Angel antipatičnega Robbieja Wiliamsa bolj ali manj pustil v svoji prvotni formi, ker je očitno znal presodit, da mu ustreza brez popravkov. Ob njem se je za mesto v finalu borila baladnica Fanika Križaj, za katero je morda obstajal utemeljen prostor v polfinalu, v finalu pač ne. Tudi Fanika Križaj je balade prirejala svojim vokalnim zmožnostim, vendar na način, s kakršnim je vse elemente, ki zahtevajo večje vokalne sposobnosti, preprosto spravila na opazno nezahteven nivo. Vsaka pesem, ki jo je izvajala, je izpadla enaka prejšnji “eni in edini” intonaciji. Občinstvo je izglasovalo Boštjana Bračiča, poseg žirije, pri čemer, se spet, samo Lucienne Lončina ni upala osmešit na profesionalni bazi, ampak je, upam, odigrala težko odločitev, je diskriminiral obetavnega pevca, s čimer sta prijazna Braneta naredila kandidatki medvedjo uslogo, saj je javnost preko interneta podivjala, da je odločitvi v prid Križajevi botrovalo njeno zdravstveno stanje. Branko Čakarmiš si je privoščil še nesramnost in svoje mnenje podprl z “argumentom”, da se odloča za tistega, ki je pel bolj od srca. Od srca??? Ker je takšna izjava brez drugih podkrepitev v presoji nična, je vse skupaj izpadlo tudi kot žalitev Boštjana Bračiča, ki bojda potemtakem naj ne bi pel tako od srca, česar res ni bilo opazit, ampak prej obratno. Z izborom Fanike Križaj so se očitno zakalkulirali pri pihanju na dušo javnosti, ki je že velikokrat glasovala po klasični slovenski mentalitetni plombi na možganih v prid nekemu predstavniku, ki naj bi padel v eno izmed diskriminiranih skupin na Slovenskem. Na primer glasovanje za podpovprečen komad skupine Langa na EMI, s čimer naj bi prašili slabo vest za nezavidljivo situacijo Romov. Takšni degutantni vzgibi najslabše možne verzije “pozitivne” diskriminacije se dogajajo samo v državi, ki v prid diskriminiranim resnično nič konstruktivnega ne izvaja, zato ob neustreznih priložnostih slabovestno delijo posameznikom nekonstruktivno miloščino, s čimer jih tudi neupravičeno žalijo, pa naj gre za ženske, Rome, južne bivše brate ali invalidne osebe. POP TV si je v tem primeru privoščila še nezaslišano potezo in cirkus spravila v propagandni prispevek oddaje Preverjeno, kjer je novinarka natrosila polno preočitnih pristranskih aspektov “problema” v zagovor debaklu, ki sta ga zakuhala prijazna žiranta Braneta. Cel prispevek je bil usmerjen na zgražanje, kako smo bojda Slovenci nestrpni, ker žalimo talentirano pevko, ki boleha za cerebralno paralizo. Pokazali so celo en bojda nestrpen komentar z interneta. Z interneta, ki vsebuje na tisoče komentarjev, osebno pa sem po preletu opazila predvsem pritožbe na račun neprofesionalnosti žirije in prekleto malo izbruhov primitivizma na račun Fanike Križaj. Za pozitivno plat medalje je poskrbela Križajeva, ker je dostojanstveno odklonila sodelovanje! Pohvalno. Sergio Blažič, izjemen frontmen skupine Atomsko Sklonište, je imel več kot dovolj naklonjenega občinstva tudi v Sloveniji bolezni navkljub oziroma kvečjemu še bolj, slepi Ray Charles tudi, Beethovnovo pozno glasbeno kariero tudi nihče ni žalil, ker je skoraj popolnoma oglušel. Ko bomo Slovenci namesto poniževalnih izbruhov kvazi dobrote raje spodbujali sistemsko reševanje v prid prikrajšanim na poti do pravičnih in upravičenih boljših pogojev za enakovrednejšo kakovost bivanja, bo vse skupaj precej bolj pravično delovalo do vseh na pravih področjih in ob pravem času.
Žirija je v polfinale spustila nemalo nastopajočih, ki tam po logiki stvari niso imeli kaj počet v primerjavi z nekaterimi izločenimi. Edino, kar naj bi domnevno obetali, je bila burka. Zato je Branko Čakarmiš z lahkoto pri izbiri trebušne plesalke, ki pač ni predstavila nič posebej omembe vrednega, kar sam izpostavil pomen futra za tabloide, ker ženska sicer vozi tovornjak! Ja, in??? Odločitev za Benjamina Dolića, ki se je oblekel v Michaela Jacksona, so bojda prepustili občinstvu in ga zato pospremili v polfinale. Profesionalna žirantka Lu je zajokala in izjavila, kako jo gane spomin na kruto usodo Michaela Jacksona, ki se ji je izrisala pred očmi ob malem oponaševalcu! ???? To so bili trenutki, ko je žirija pred občinstvom priznala, da nima s profesionalizmom nič skupnega in kliče laično javnost na pomoč, s čimer si je potopila trohico možnega spoštovanja! Da je hkrati s finalnim izborom potekal referendum o arbitražnem sporazumu, ni zgolj naključje. Nedelja vsesplošnega stanja stvari na Slovenskem pač.
Nasplošno je bila žirija precej apatična. Brane Kastelic je deloval kronično utrujen, Lu Lončina se je večinoma držala pred kamerami, kot da bi pojedla pokvarjeno kosilo, Brane Čakarmiš se je trudil iztisnit nekaj karizme in prezence, a je na koncu vse skupaj ostalo pri šaljivem vriskanju Petra Polesa, ki mu je ta vrsta šova za vodenje pisana na kožo. V polfinale so na primer strpali celo dva zaljubljenca s slabim avdicijskim nastopom. Ker sta zaljubljena, naj bi se zabavali, ko je žirija ob mizernem nastopu, ki je deloval vse prej kot zaljubljeno, provocirala nastopajoča, naj se vendar poljubita, no. Drhal pred ekrani bojda pogreša poljubčke! Zelo obžalujem, da sta kandidata to neokusno izživljanje prenašala. V polfinalu je nastopil tudi nek razglašen Oktet 9, ki so jih pospremili na polfinalni oder, čeprav so tudi sami premogli toliko osnovnega posluha in okusa, da so fantje fasali pripombo, če so se pred nastopom nalili z encijanom. Ker so svoj nastop izboljšali na stopnjo povprečnega duhovičenja po slovensko, se je Branko Čakarmiš začel trkat po prsih, kako ponosen je, da je dal fantom priložnost. Neverjetno. Branko Čakarmiš je med drugim rad razglašal, da je stari roker. Ja, razumemo, izzveni frajersko. No, kot zaprisežena ljubiteljica te zvrsti glasbe nisem nič temu podobnega opazila. Opazila sem predvsem brezmejno Čakarmiševo ganjenost, ko se je pojavil pred kamero nek terasa našemljenec brez osnovnega smisla za petje, z imidžem izpred petdesetih let za sintičem, pištek naj bi se imenoval! Pištek se je uvrstil v naslednji krog!!! Toliko o rokenrolu, ki se razlega od pišteka, preko Bepop, pa do navdušenja nad oponaševalci AC/DC.
MEDIJEM JE ŠOV PRETEŽAK NOVINARSKI ZALOGAJ
Ne morem si predstavljat, kako bi žirijo z omenjenimi izbruhi krvi željni mediji trgali po Ameriki in Britaniji. Ne morem si predstavljat, da bi izbruh nestrpnosti, ki sta ga uprizorila Brane in Branko ob mladem sopranistu ostal kjer koli v civilizirani državi medijsko prezrt in sprejet očitno s popolno toleranco. Predvsem v takoimenovanih resnih medijih so bile problematizirane same tabloidne nebuloze, prirejene v pismeno solidnejšo formo. Dnevnikov T. Zgaga je celo opljuval fušajoče talente, Braneta Čakarmiša pa označil za zavidljivega manipulatorja. Nisem opazila. Vse je bilo očitno na kvadrat. Vihanje prekratkega nosu nad fušajočimi finalisti je hinavsko. Nekateri fušači so se znašli na odru zaradi izbora žirije. Obetavne kandidate je treba spodbujat, kritizirat pa kvečjemu tiste, ki jih onemogočajo.
SINGLE WHITE FEMALE in MANIJA OPONAŠEVALCEV
Če primerjam britanske in ameriške izbore, kolikor zadevo preletavam internetno, je bil v slovenski različici posebej opazen fenomen oponaševalcev.
V polfinalno oddajo Slovenija ima talent so se uvrstili oponaševalci AC/DC benda, oponaševalec Joea Cockerja, oponaševalec Tošeja Proeskega in seveda oponaševalec Michaela Jacksona, pri katerem je za neugoden občutek ob samem prizoru razosebljenja poskrbela še rosna mladost kandidata. Pri ameriških in britanskih verzijah je za možnost preboja skozi žirijo zelo pomemben oseb(ost)ni pridonos k intepretaciji pesmi in kreiranju nastopa v celoti. Sem naprimer antifen Michaela Jacksona in Madonne. Takoj preklopim radijsko frekvenco, ko zaslišim kruljenje, ki je pomembno prispevalo k profanizaciji popglasbene ameriške monopolne scene. Zadnja sezona Ameriškega Idola je padla v obdobje žalovanja ob Jacksonovi smrti in seveda so si omislili teden izvajanja njegovih komadov. Veliko težje bi si predstavljala, da je sploh mogoče kaj posebnega naredit iz projektov popularnega cirkusanta ali cirkusantke, če me ne bi presenetil izjemen vokal in nastop v celoti nekdaj predvsem glam performerja Adama Lamberta zoprne štance Black or White. Izvajalec izgleda, poje in se giblje kot on sam. Trudi se prepričat sam s seboj! Nadpovprečen uspeh seveda pomeni prepričat z izvedbo in nastopom bolj od prepričljivosti originala. Le na takšen način kandidati izkazujejo, da so sposobni lastne omembe vredne izvirne kariere v popindustriji. Na povezavi s posnetkom si lahko ogledamo tudi šov, ki ga zganja žirija. Kako razpihuje emocije Paula Abdul in kako kontrastno zadržan v emocijah komentira nastop Simon Cowell .
Kako pomembna je motivacija, da se kandidati izkazujejo v čim bolj lastnih interpretacijah je dokazal Alen Vogrinec Vesel, ki je v finalu udaril avtorski komad. Oponašanje Tošeja Proeskeja mu je šlo odlično od rok. Ja, tudi vizualno se je trudil spominjat nanj, vokalno neoporečno izvedeno v posnemanju, lastne interpretacije od nikoder seveda. In potem fant zapoje svojo slovensko pesem, ki je po pričakovanju v medvrstičju od prej slaba. Ne samo to. Razgali se učinek vpliva slovenske plesnive scene iz predprejšnjega stoletja. Tisto, zaradi česar na televizijskih ekranih poleg narodno zabavnih oddaj premoremo samo eno komercialni glasbi namenjeno razvedrilno oddajo na nacionalki v soboto zvečer, kjer, pomislite, preigravajo stare popevke v izvedbi nekaterih slovenskih pevcev s pregovorno siromašno solo kariero. Ki so predvsem popularni, ker obstajajo. Res fino. Še zimzelena Saša Einsiedler dobi angažma in zimzeleni Patrik Greblo dirigira. Nekako je treba preživet, a ne. Alen Vogrinec Vesel je optimalno uporaben talent za našo sceno. Z njimi bi zmogli delat vsi najbliže koritu, ki še danes poslušajo predvsem Ota Pestnerja in jokajo za zlatimi časi Mojmirja Sepeta. Čestitke. Žal moramo Slovenci to javno uprizarjano nostalgično privatno zabavo na terenu popularne glasbene scene prenašat z zavedanjem, da nekateri od tega zaviranja razvoja preudobno živijo, ostali pa precej slabše.
OTROCI POD ŽAROMETI
Omembe nevreden problem, ki ni problem. Problem sodelovanja otrok v svetu šovbiznisa lahko izpade problem samo pri ljudeh, ki so zastrupljeni z efektom predpotopne ujetosti v kalup, kako neki izgleda in deluje srečen otrok. Seveda ima strup svojo kontrolno funkcijo. Pridige o srečnih in normalnih otrocih, ki ne izstopajo v ničemer in jih nič posebej ne zanima, ampak se najraje igrajo v peskovniku, tekajo v tri krasne po parku in se cufajo za avtomobilček ali barbiko, prihajajo predvsem s strani tistih odraslih, ki se počutijo nesposobni ravnanja z otroki, ki pač niso povprečni in ki jih seveda tudi med odraslimi ne moti nič bolj kot izstopanje ali odstopanje od povprečnosti. V resnici so otroci, ki premorejo posebno nadarjenost ali posebno zanimanje za kar koli, že v naših šolah izjemno spregledani. Ni hujšega za otroka, ki ga veseli ukvarjanje z nečim, o čemer seveda njegovi učitelji in po možnosti še starši pojma nimajo in ga vsi ti pedagoški diletanti ali osebki brez trohice sposobnosti empatije silijo, da se obmetava z žogo, preklada kanglice in razglašeno vrešči ringaraja. Pravi sadizem nad otroci zganjajo naši povprečni odrasli. Zatiranje volje otroka, da se izkaže v svojem zanimanju ali posebnem veselju, je identično prisiljevanju otrok, da bi jih nekaj posebej zanimalo ali da bi želeli izstopat, če tako ne čutijo. Nadarjeni ekstrovertirani deklici pri devetih letih je sadistično prepovedat, da bi se izkazovala. Otroci lahko v svoji prostodušnosti še bolj hrepenijo po razkazovanju kot odrasli s kopico problemov in frustracij na grbi. Težko si zamislim bolj patetičnih prizorov iz osnovne šole od bednih dramskih in pevskih krožkov, z bednimi povprečnimi projekti, na katere je prišlo navdušeno ploskat svojim lastnim otrokom deset staršev. Za crknit. No, v srednji šoli pa še takovrstne možnosti niso obstajale.
V eno izmed prejšnjih izvodov priloge Ona je v pisma bralcev pisala srednješolka Sara Novak. Pismo, ki ima večjo vrednost od vsega blebetanja v tri krasne s strani raznih povprečnih strokovnjakov. Naslov pisma se je glasil Generacija zlomljenih src?, v katerem se pritožuje čez depresivno stanje srednješolske mladine, del katere je tudi sama. Med drugim zapiše:
“Pravzaprav smo generacija zlomljenih src. Nihče nas zares ne razume in prav bi nam prišel kakšen grob premik v realen svet. Omogočite nam uveljavljanje naših talentov, izražanje naših misli in poudarjanje naših osebnosti.”
Šestnajstletna gospodična izraža še nekaj upanja, da imajo odrasli vendarle dobre in konstruktivne namene do podmladka. No, štiriintridesetletni gospodični za računalnikom, ki tole piše, je pa jasno, da nikakršnih podobnih namenov sploh ni in ve, da so naše šole brezosebne, piflarske, robotske in zatiralske do razvijanja potencialov mladine, ki se večinoma hitro in najkasneje po odplesani robotizirani četvorki sredi ulice ob vstopu na fakulteto sprijazni, da je najbolj varno ostat povprečen šljakar, ki izpolni dane obveznosti. Tako obdržijo zaposlitev trume podpovprečnih učiteljev in tako se bolje počutijo trume podpovprečnih staršev. S povprečnim otrokom je pač najlažje ravnat. Dober starš je samo tisti, ki ima svojega otroka rad in ga predvsem dobro pozna! Le tako bo znal z njim optimalno v smer njegove izpolnitve in sreče tudi ravnat. Ja, lahko da pred očmi staršev stoji mali pevski talent. Lahko pa ne, čeprav bi starši morda radi videli, da bi. Oblik uspešnega kvarjenja zadovoljnega in plodnega otroštva s strani odraslih je nešteto! Čemu neki toliko razburjenja in domnevne skrbi predvsem v primeru, kadar je otrok medijsko izpostavljen? Kaj ko bi nas raje skrbelo za medijsko neizpostavljene maltretirane otroke, ki se jim ne obeta slava in razkazovanje s kakšnim posebnim talentom. Premnogo več jih je!
Pri neekološkem tratenju časopisnega prostora sem prebirala celo izlive zaskrbljenosti za mlade zvezde, ki se, oooooh, v določenih primerih kasneje pod bremenom slave in izgube stika z realnostjo zatabletajo, zadrogirajo ali zapijejo ali kar oboje. Včasih do smrti. Da ne počim od smeha. Ob nezavidljivih procentih mladih in starih, ki se zadrogirajo, zapijejo ali celo storijo samomor, so baje naši drušebrižneži blazno zaskrbljeni za psihično in fizično zdravje uspešnežev v šovbiznisu! Za tiste, ki jih je objestnost ob brezmejnem udobju in egocentrizmu pahnila čez rob skušnjave??? Jah, odprimo slovensko kliniko Betty Ford, no, če nas tako skrbi. Tam zvezdnike in druge petičneže za razliko od povprečnih psihiatrij, kjer bi vsak prej zbolel, kot prišel k sebi, z luksuznimi tretmani pokrpajo v nekaj tednih, da se lahko za(je)bavajo v miru naprej. Kaj ko bi bili raje zaskrbljeni za depresivne mladostnike, premnogo več je tudi teh, katerih starši in armada strokovnjakov so stavili samo na željo, da bi bili le povprečni ali celo zarukani kot so oni sami, pa ko pridejo za silo ozdravljeni iz komune, če sploh prispejo do tja, nimajo nič in pojma nimajo, kaj bi omembe vrednega počeli na tem svetu in v kaj bi sploh še verjeli.
Lina Kuduzović je zmagala. Definitivno gre za nadarjeno deklico, za katero ne vemo, kako se bosta njen potencial in pot nadaljevala. Po preletu nastopajočih otrok na ameriškem in britanskem terenu moram priznat, da je Lina Kuduzović presežek. Pozna se ji, da je podvržena skrbnemu vodenju in s tem povezanimi popravki pri obnašanju na odru in podajanju izjav za odrom, ki smo jim lahko sledili iz nastopa v nastop. Finalna drama je bil mali “pedofilski” spektakel pod naslovom Power of love. Punčka je odlično odkaraokala in odoponašala odrasle “glumice” s “cause I’m your lady and you are my man”! Hmmm. Slovenija se je stopila od prizora nedolžnosti. Naivna mala punčka tako lepo poje in predstavlja tisto čisto čustvo, nepokvarjeno idejo ljubezni, ki tam nekje po puberteti začne razpadat. Nastopi vulgarna realnost, ki jo je za prgišče zvezdnega prahu že občutila tudi Lina, ko je po šihtu na odru ob enajstih ponoči pred kamero stala vidno skuštrana, premečkana in utrujena. Tako približno izgleda zaljubljena deklica po brutalnem koncu pravljične ljubavne pustolovščine. Ampak ni še konec sveta. Zgodba se pač nadaljuje.
NAJBOLJŠI TALENTI NA BEGU ČEZ MEJO
Devetnajstletna Maja Keuc je odlična izvajalka in nastopačica, ki tudi po padcu odfura predstavo nemoteno do konca. Premore zavidljivo prezenco in karizmo na odru, za odrom malo manj. Ni treba preveč poudarjat, da so nadebudni pevki štrajkale glasilke kar pol leta, ker se začnemo brez potrebe spraševat, če niso na preizkušnji preveč tudi sicer. Drobne velike samopromocijske napake. Maja Keuc je najbolj prikrajšana, ker je odvisna od dobre ekipe, s katero bi rada sodelovala, kot se je izrazila. No, s to željo je vsaj v Sloveniji že na hladnem. Ampak tudi ona seveda beži in planira študij v tujini. Pametna punca. Morda bi bilo bolje, da se čim prej preseli v Ameriko, si preskrbi ameriško državljanstvo, pridno vadi in se prijavi na oddajo American Idol. Žal ni prejela 50 000 evrov žepnine za na pot do preboja.
Plesna skupina Maestro ni neznanka v slovenskem prostoru, a samo za tiste, ki listajo po prispevkih znotraj plesu namenjenih rubrik. No, skupini Maestro je možnost za zmago najbolj zdesetkal ravno renome že uveljavljene plesne skupine, ki sodeluje na EMI, na Viktorjih in so celo svetovni prvaki v izvajani zvrsti s še kopico drugih priznanj. Veliko Slovencev je jamralo, da so prišli nadebudne talente, ki vadijo v kopalnici, medtem ko se borijo z napornim vsakdanom in po možnosti še s kopico lačnih otrok v kuhinji, zajebavat v glavo. Obsojanja so seveda krivična, ker oddaja ne predvideva nikakršnih omejitev za prijavljene kandidate. Že sam koncept glasovanja po volji ljudstva pa itak omogoča nešteto pristranskih vzgibov glede na osebno ozadje predstavnikov.
Maestro so bili sicer zmagovalna skupina, ki je pokazala najvišjo možno stopnjo dovršenosti svetovnega formata. Četica plesno virtuoznih, čednih in seksapilnih mladih fantov. Jah, vse šteje. Pri nas so se začele pojavljat primerjave z britanskimi Diversity, kar je nonsens, saj Maestro ne igrajo na karto zgodbice tipa osnovnošolskih predstav z mešanjem žanrov in bazirajo predvsem na dovršenosti in ekipni usklajenosti giba. V slogu bi bilo bolj primerljivi s Flawless, če že, in mirno bi lahko zaključili, da Maestro v preciznosti in zahtevnosti zmagajo. Polfinalni nastop jim je sicer pokvarila režija oziroma kamera. Spet profesionalci. Bolščali smo v podplate, ramena, ksihte, v marsikaj, samo v nastop kot celoto ne, kar je pri Maestru najbolj pomembno. Finalni nastop je bil odlično nadgrajen. S takšnim performanskom bi na britanskem ali ameriškem izboru zagotovo fascinirali in presegli navdušenje nad podobnimi nastopajočimi plesnimi skupinami, ki so se že zvrstile v zgodovini šova. Tudi oni, seveda, ciljajo na tujino in se že sprehajajo po Ameriki.
Pametni fantje. Morda bi bilo bolje, da se čim prej preselijo v Ameriko, si preskrbijo ameriško državljanstvo, pridno vadijo in se prijavijo na oddajo America’s got talent. Žal niso prejeli 50 000 evrov žepnine za na pot do preboja.
Akrobatska skupina Dunking Devils je prav tako dokazala vrhunskost svetovnih razsežnosti. So pa precej omejeni pri možnostih za ustvarjanje raznolikih šovov v nadaljevanjih in bolj obsojeni na športni teren. Polfinalni nastop je bil glamurozna brezhibna poslastica v vseh ozirih. Finalni nastop malo skromnejši na pogled. Tudi oni se že uspešno potikajo po tujini.
Pametni fantje in dekleta. Morda bi bilo bolje, da se čim prej preselijo v Ameriko, si preskrbijo ameriško državljanstvo, pridno vadijo in se prijavijo na oddajo America’s got talent. Žal niso prejeli 50 000 evrov žepnine za na pot do preboja.
DRAMATIČNI UMETNIKI V POSVEČENEM HRAMU
Blamirali so se nekateri igralci ljubljanske SNG Drame, ki so se zmrdovali nad pametno poslovno odločitvijo oddaje prostora v najem za avdicije Slovenija ima talent šova, in se zgražali nad nezaslišanim vdorom komerciale v posvečen hram umetnosti?!!! Igralci imajo hram. Saj ne morem verjet. Javnost pa vedno več igralcev, tudi iz taistega hrama lahko spremlja, kako se razprodajajo za cenene “pornografske” afengunce po raznih trejeligaških špasnih teatrih, slovenskih humorističnih serijah, ob kakršnih bi se še opice počutile neupravičeno ponižane ob ogledu, pa tudi prodajanje obraza za reklamiranje perutnine in svinjine ni vsakomur izpod časti. Česa podobno komercialno vulgarnega, cenenega in plehkega nisem zasledila med nastopajočimi v komercialnem šovu Slovenija ima talent. Umetnost ni igra, ampak način življenja, stanje duha in narava osebnosti. Razosebljen umetnik bo v skladu z razosebljenjem tudi učinkoval skozi umetnost. V vrhunski umetniški predstavi bo komičen, v trivialnem afenguncu za uboge na duhu pa tragičen. In v noben hram, v nobeno cerkev in pod nobeno opeko se ne more skrit. Povsod on je ali pa ni. Nekateri so, nekateri pa niso. In vemo. Poimensko. Hram se ne nahaja v zidakih in malti, ampak v ljudeh, ki prostor polnijo s seboj.
SPOROČILO
Razvedrilni program je pomemben kanal, preko katerega se širi mentalitetni in nemalokrat celo politični vpliv. Pomemben zaradi nadpovprečno številnega spremljanja javnosti in vzdušja neznosne lahkosti bivanja, preko kakršnega je želen učinek najlažje doseči. Rekordno gledana oddaja Slovenija ima talent je pokazala, da Slovenija sicer premore talentirane posameznike, ki lahko ostanejo neopaženi, vendar se repenčijo nad njimi prjatli sumljivih namenov, ki žonglirajo s talenti po še bolj sumljivih vzgibih. Sprašujemo se, kaj bo s talenti pri nas. Lepo je bit prjatu, manj lepo pa talentiran posameznik, ki se želi uresničit kljub pomanjkanju vez in poznanstev. Od šova, preko referendumov in do oživljanja propadlih podjetij, ki jih nadzorujejo prjatli nadzorniki, so majhni koraki. Medijci opazujejo in pišejo, a ne morejo napisat, česar ne opazijo ali nočejo opazit. Slovenija talent ima, a vprašanje je, če ima talent Slovenijo.
Še dobro, da oddaja ne traja vse leto, sicer bi se Marionacionale zapil!
Kar se žirije tiče, pa je bilo res mučenje. Kastelic je briljiral s šovinizmom, si nisem mislil, da je tako “preprosto slovenceljski”! Za naslednje leto predlagam popovcem, da jo “uvozijo” iz tujine in opremijo s podnapisi.
Zame osebno je bil Peter Vode najzanimivejši kandidat, ki je svojim rosnim letom dodal vsaj zelo avtorsko interpretacijo.
V Sloveniji je medijska blokada avtorskega in ustvarjanega rocka, na nacionalki razen goveje + popevk ne ponudijo nič. Na popu pa slovenske glasbe sploh ne slišiš, ker ni oddaje …
Tole iskanje talentov situacije ne bo izboljšalo niti za milimeter, prej obratno!
Aja, morda še tole …
Kandidate pošiljat v tujino je malce smešno. Le kaj naj tam počnejo z lokalnimi kopijami aquiler, claptoni, dionkami?
V tujino se gre z avtorsko glasbo in močnim individualnim izrazom, z originalnostjo itd.
V “tujini” multinacionalne založbe talentov sploh ne iščejo, tam jih NAREDIJO!
neverjetno v kakšen poden od šova se spravi Simona R s tako poglobljeno in dolgo analizo 🙂
Očitno velja: ptiči istega perja skupaj letajo 🙂 (kar se podna tiče pa sploh 🙂 )
Sem mislil malo pokomentirati Simona,
pa sem opazil, da te “urednik” z novo uredniško politiko, ni izbral in izpostavil.
Ker on najbrž že ve kaj dela, potemtakem lahko sklepam, da tvoj prispevek enostavno ni dovolj dober. Torej ga je tudi komentirati nevredno.
Sorry Simona.
Z vsem zapisanim se strinjam.
Talente pač imamo kakršne imamo, žirija je bila pa res bolj ne kot ja. In res, ničkolikokrat krivična.
v čem sta si pa Simona R in Marko C le podobna kot jajce jajcu:
oba “skurcata” karkoli že do amena – ampak sama pa dlje od objavljanja v Šentflorjanskem ne prideta.
Niti za ceno življenja pa nista sposobna izdelka “skurcane teme” sama prezentirati 🙂 (ob misli, da nastopata v tej jedlarski hard metal skladbici v duetu mi pa resno “odhaja” 🙂 )
Aja, referirata se pa na svetovno uspešne formate 🙂
Jima bom kaj verjel, ko ju bom bral vsaj v Vatikanskem glasilu za slepe 🙂
Če urednik ve, kaj dela in če mu pri tem sledi še Rado (čeprav s sarkazmom, I hope), potem se blogosu pišejo samo še lepi časi. Not! 😆
Z zapisom se strinjam v celoti. Sporočilo še kako drži, ne samo v sferi Slovenija ima talent.
Rado, ti imaš tudi po novem slikico? A misliš, da te bo urednik zapazil?
Hehe, folk, zdaj pa hitro slikce popat, postali boste novi Jonasi in Crnkoviči, 😀
@simm:
Se strinjam. Peter Vode je bil najbolj kompleksen in čist talent v pravem pomenu besede z močnim avtorskim pečatom.
In ja, seveda tole ne bo izboljšalo situacije, niti, kar se tiče medijske blokade, niti, kar se tiče ravnanja z obetavnimi popizvajalci.
Sicer v tujini multinacionalke talente iščejo in jih usvarjajo. No, pristop in obdobje, ko se je dejansko ustvarjalo nešteto zvezd, od samanth fox, sabrin, jasonov donovanov itd., je vendarle v tako bizarni obliki propadel, saj se je jasno izkazalo, da brez talenta daljnoročno ni kaj praskat in tiste zvezde so tako hitro izginile, kot so se pojavile. Da ne omenjam še razkrinkanih blamaš temu ustreznega časa plejbeka z Mili Vanili afero, ko se je ugotovilo, da sploh nista izvajalca … hehe … Skratka, nekatere ustvarijo bolj, druge manj, ker so že dovolj ustvarjeni, definitivno pa iščejo ustrezno sposobne in nadarjene osebe za različne žanre in nivoje. Kandidati se morajo predvsem prebit do opaznosti, kar je težko. Tudi preko teh oddaj vedno poberejo predvsem obetavne, ne nujno zmagovalce zaradi osebnih zgodb. Potem se pa marsikaj dogaja. Chris Daugtry na primer je tržen v takšni obliki, kot se je predstavljal. Medtem ko iz Lamberta na primer očitno marsikaj delajo. Tip je dobil ponudbo od Quennov za novega frontmena, da bi vstali od mrtvih. Ampak se mu ni splačalo delit dobička očitno. Iz glam rockerja, kakor je kotiral, nastaja zdaj marsikaj in dela štance, electro, rock … itd. Gre mu odlično, tudi song za film je že posnel, svaljka se po Oprah show itd. Ampak od njegove prvotne smernice, s katero bi pri Queenih na primer zlahka nadaljeval, je ostalo malo. Da bi bil tržno bolj uspešen seveda, kar tudi je. Tako to gre. Zato soebno ne vidim nesmisla, da se talentirani in posebni pošiljajo v tujino, ampak njihov dostopo do scene je seveda minoren, nimajo nikakršne podpore s strani Slovenije že finančno, da bi lahko zunaj kotirali. Ne moreš it samo za teden dni na počitnice in eno popoldne v studio, da posnameš demo … hehe … Lahko pa, kot sem sarkastično zapisala, gredo tja živet, vzamejo državljanstvo, če si lahko privoščijo in se prijavijo na American Idol.
Tudi pri nas namreč zvezde ustvarjajo!!! Ampak pri nas jih pa res po modelu netalentiranih misic in mistrov, ki naj kar bodo, da so. Tiste, ki pokažejo nekaj več, pa prej pokvarijo, tako da vidiš Nuško Drašček na EMI in rečeš, ša kaj je to zaena porkamadona. Njo so tudi ustvarjali in za razliko od tujine seveda prej kaj pokvarili kot popravili.
@NoMercy:
Saj razumem, da skušaš na vse načine vzbudit pozornost in da nisi najbolj zadovoljen z mojo neodzivnostjo sicer, ker so tvoji komentarji pač kr neki, izven teme. Šov po mojem mnenju sploh ni poden, ampak odličen koncept v sferi razvedrilnih oddaj. So pa poden izven vseh kotekstov tvoji komentarji. Razvedrilna sfera je po mojem mnenju še kako pomemba za obravnavo, saj gre za najbolj spremljano po vseh medijih, torej ima močan vpliv na najštevilnejši segment ljudi. Zato ga z veseljem obravnavam, ni pa vseeno kako in zakaj. Obravnavam ga torej tako, kot osebno menim, da je pomembno. Torej brcaš v prazne tri krasne in niti ne veš, o čem pišem.
Osnovno poslanstvo piscev sorte opinion mejkerjev je ponavadi v tem, da objavljajo v svoji državi, ki jo najbolj poznajo in v kateri tudi sami živijo, se odzivajo na aktualne teme in je to njihovo izhodišče v poslanstvu. V tujini imajo za to svoje pisce in ne obstaja mednarodna konkurenčnost. Drugače pa je z literaturo, s katero vsak vedno kotira tudi čez mejo, zakaj ne bi, ampak je pri nas motivacijska in piarovska situacija zelo slaba. Težko je prit do dobrega prevoda, kar je izjemno pomembno in za dober prevod mora bit prevajalec tudi posebej nadarjen in sposoben, potem pa še nadaljnje lansiranje, ki pomeni tudi precejšen finančni zalogaj po defoltu. No, ampak možnosti so v vsakem primeru. Skratka, pojma o pojmu nimaš o ničemer že v osnovi. Zato na svidenje. Še en užaljen smetovalec več. Nič posebnega.
@Rado:
O, slikco ‘maš … haha … Kot si lahko opazil, uredništva na blogosu ni več, urednika še manj, niti “uredništva”. Z blogi upravlja administrator. Ko je še obstajalo uredništvo, sem bila pa sicer med petimi izbranimi blogerji pol leta hišna piska, kljub temu, da pri administratorjih Siola s svojimi pripombami na blogos očitno nikoli nisem bila priljubljena in me tudi niso nikjer izpostavljali, ampak ignorirali. Torej bi mi moral ti s svojo ozkogledno mentaliteto lizat noge, ko daš tako veliko na izpostavljanje piscev s strani “uredništva”. Vsak blog je dober, zanimiv, obiskan ali pa nič od tega, ne glede na izpostavljanje ali zatiranje s strani drugih.
Kako pa kaj tvoj blog? Ah, ja, seveda, tvoj brezvezen blog pa vegetira in paseš kronično zavist in prozorno patetično hudobijo naokrog. Bljak! Dvomim, da ti bo slikca kaj pomagala. Mogoče izpostavi admin kakšen tvoj zapis v zahvalo, ker paseš infantilno prozorno žlehtnobo nad mano. Tvoj blog je pa podoben samo tebi v vsakem oziru. Bi ti vrnila “sorry”, ampak nima smisla.
@nevenka:
Ja, krivičnost je bila absolutno preočitna, na osnovnem nivoju okusa in osebne pristranskosti tipa men’ je všeč, men’ ne diši. Če bi šlo za neke detajle pri presojah o nastopu kanidatov, ajd, se dogaja. Ampak presojanj, ki bi vsebinsko kar koli zanimivega izpostavilo, sploh bilo ni. Površnih in pavšalnih izbruhov na osebnem nivoju pa preveč. Takšnih, o kakršnih sploh ne bi smelo bit ne duha ne sluha v imenu bazičnega okvira profesionalne osebne distance.
@Nekdo:
Saj. Se strinjam. Ravno to je zanimivo in srhljivo hkrati. Ko se zasidra neka mentaliteta in način delovanja, se pozna v vseh sferah družbe. Če gledaš samo šov, vidiš vse, kar se bistvenega dogaja tudi preko politike in obratno … hehe …
@David:
Ja, admin ga bo opazil in se zaljubil se vanj.
v Majo bi vložila vse, kar se vložiti da, tudi v Petra.
Kdor je žirijo jemal resno, ima sam nerazčiščene pojme…bili so ena velika bedastoča in sramota. Popolnoma neresno in neprofesionalno.
vsak bi moral podati mnenje na parih različnih nivojih: sama prezenca – nastop, kvaliteta, obetavnost idr. – ne v tem vrstnem redu…
kr nekaj…
zaradi nekaterih nepotrebnih kratkih stikov ne komentiram več, preberem pa zmeraj….
Prijazen pozdrav,
mm
Eh Simona,
kako si našpičena! Prej sem se seveda hecal. Tvoj blog si seveda zasluži izpostavo.
Ne jezi se, te bo pa drugič. Administrator po kvaliteti seveda ne dosega urednika, zato rabi več časa, da spozna tvojo kvaliteto.
Ocenjevala si moje bloge?
Torej jih vendarle bereš?! Počaščen sem Simona, počaščen!
simona, niikakor mii noče objaviti mojega odgovora smešku pod arbitražniim sporazumom. niti pod tem zapisom, niti pod onim.
@anna:
Ja, ti bi vložila, zato te pa ni tam, da bi lahko vlagala … hehe …
@milenči:
Prijazen pozdrav nazaj. Električno napeljavo se da tudi zamenjat ali sanirat, če je volja, pa spet dela vse skupaj brez kratkih stikov, vsaj do nadaljnjega. Nima se smisla posebej obremnjevat s tem. No, vsaj moja osebna politika je takšna in jo vedno priporočam … hehe …
@Rado:
Zelo dvomim, da gre za vprašanja kakšne kvalitete, kaj šele za spoznavanje česar koli s strani administratorjev. Mislim, da bo to nekaj časa po “spremembi” hitro jasno vsem … hehe … Delovalo bo isto, kot je itak že prej, v kategoriji tam pod hišnimi, samo da se še slikce poleg imen popa zraven in par začetnih stavkov zadnjega zapisa avtorja in največ bodo po defoltu gor nekdaj hišni, ki še pišejo. Je pa vsaj bolj opazno, ja. Jaka muda.
Jezim se pa prav nič. Ne morem imet odnosa do nekih birokratskih anonimusov. Jezit se mi je ljubilo na Crnija.
Včasih pogledam na tvoj blog, če si še živ, ja.
@Nidurun:
Ne vem, zakaj imaš težave z objavo komentarjev. V moderaciji ni nič. So pa možne tehnične težave, spet, na blogosu, ker se gredo neke prenove.
simona : dobro. hvala tudi za tisto korekcijo, za katero sem te prosil. temu zapisu se posvetim pozneje. pozdrav.
eh, simona, tale tvoj blog je spet eden tistih, s katerimi se 50% strinjam, pa če ti je všeč ali ne.
drugih 50% pa je tistega, kar ti očitno jemlješ resno, kot da se v resnici kaj dugaja.ali ti ni jasno, da so licenčne reality oddaje do zadnjega detalja režirane in inscenirane- od bebastih kandidatov, ki na odru štrikajo ali fušajo, do žirantov, ki vzdihujejo, streljajo floskule, zavijajo z očmi, skačejo v luft in tako dalje. ej, simona, sprosti se.
da, vsi nastopajoči so dobili honorar in scenarij, kaj morajo narediti. mogoče jih je nekaj takih. pa tudi, če je zrežirano vse skupaj, je scenarij butast. tako, da ne vidim tistih 50% nestrinjanja tudi v tem primeru.
@commnsense:
Izredno bedaste pripombe. Česa tako prozorno zaigranega, napetega in floskulaškega je težko zasledit v katerem koli reality showu kot tebi in tebi podobnim uspeva v internetnem reality showu na blogosu. Commonsense pač ne pomeni commonsense, ker si nadeneš tak psevdonim, ampak lahko commonsense samo izkazujež, če ti je kaj do tega in če ti lahko uspe. Oziroma … nategneš, če ti je toliko do tega, lahko samo tiste brez trohice commonsensa, nikakor pa tistih s commonsensom. Izpade smešno.
Popolnoma dol mi visi za procente tvojega strinjanja. Kdo sploh si ti??? Bolje bi bilo, če bi napisal, s čim se sploh strinjaš in zakaj se s čim ne strinjaš. Kaj pa obsega teh 50%? Se ne bi raje odločil za 37%, no … hehe … Bedasto.
In kakšno zvezo z zapisom neki ima tvoja teorija zarote o zrežiranosti vsega do zadnje konice lasu na glavi zadnjega nastopajočega v vrsti???? A s to pogruntacijo za otroke naj bi izpadel frajer, al’ kaj??? Kako neki bi zrežiranost česar koli že sploh vplivalo na kar koli, kar in kakor obravnavam v zapisu???? A komentatorji nalašč slabo komentirajo? So nalašč dolgočasni, nalašč pošljejo dolgočasne in slabe kandidate na oder za razliko od ameriških ali britanskih verzij, da bi bila oddaja le slabša in manj zabavna??? O čem, koji klinac bluziš, kar naj bi imelo zvezo z mojim zapisom? Popolnoma vseeno je, kdo neki bi katere koli kandidate že našuntal, da pridejo na oder zganjat kar koli že. Zakaj neki bi mene to brigalo. Tam so in izpade tako, kot izpade. In o tem presojam. Seveda me najbolj zanimajo uspešni in dobri kandidati. Za razliko od tebe, ki omenjaš štrikače in fušače z avdicij, kar je logično, da so tam, na kakršen koli način in je najmanj zanimivo. Zanimivo je, kako iz tega uspejo delat okusen šov komentatorji. Seveda se zlahka sumi, da je marsikaj nastavljeno. Na primer, to sem pisala v komentarjih, pri Tadeju se mi zdi, ki je obravnaval fenomen talenta pred časom, da je zelo verjetno bila Susan Boyle nastavljena, predvsem v smislu vodenosti in ohranjanja podobe, v kakršni se je povsem brez potrebe in prepričljive logike na nastopih pojavljala, saj se gospe z vasi še za k maši malo počešejo in predpasnik pustijo v kuhinji, kot je takoj po koncu oddaje tudi storila in se nikoli več v medijih ni pojavljala tako zanemarjena … hehehe … Za to pač ne rabiš imet iq 900, da pogruntaš in se mi zdi posebne obravnave in omembe nevredno, ker ne spremeni končne poante, je pravzaprav vseeno.
Še bolj blesava je tvoja pripomba z ozirom na to, da že v tem zapisu vseeno skritiziram največji debakl verjetne nameščenosti pri Enesu Kurtoviću, ki je bil očitno zaradi burke nameščen v finale. Ampak bolj relevantno je, kaj burka, nameščena ali ne, prinaša. Kakšne občutke in sporočilo. Za primerjavo vzamem ameriške in britanske verzije in zlahka trdim, da si tako primitivne, nesramne burke, ki slabo luč meče na žirijo, nikoli ne privoščijo. Ponudijo mnogo več dobre burke, ki jih ne blamira profesionalno. V tem je bistvo.
Posploševanje, da je vse nameščeno, menim, da je prav tako trapasto in površno, ker je zagotovo malo mešano. Dvomim, da bi bila skupina Mastro, ki jo je zagotovo vsaj Čakarmiš že prej poznal, saj so nastopali tudi na Viktorjih, tako trapasta, da bi želela planirano odigrat vlogo plesne skupine, ki ostane izven superfinala. Nisem dobila občutka, da premorejo toliko skromnosti in ponižnosti … hehe … Enako velja za neke druge kandidate na ameriškem in britanskem šovu.
In kaj neki naj bi pomenilo tvoje rezgetaštvo v prazno, da me obveščaš o domnevno zaigranih vzdihljajih in grimasah žirije? Si pijan? Saj o tem, kako je konceptuiran šov žirantov v slogu good, bad cop in razpihovalke emocij, sem ravno pisala v zapisu. Ampak spuščam se v oceno učinkovitega, dobrega šova ali neučinkovitega, dolgočasnega, slabega v našem primeru. Dvomim, da je naša žirija posebej planirano igrala. Kdo bi igral, da bi bil dolgočasen, mrtev, streljal kozle. Odlično pa igra britanska žirija, ja, še bolje trojica ali četverica na American Idolu. In igra ni dovolj. Je treba tudi znat improvizirat tekst. Za tekst moraš pa kaj prepričljivega poznat, opazit itd. To obvlada pa Cowell. Skratka, s čim si hotel neki izpast frajer s svojim primitivnim superiornim izbruhom na nični vsebinski osnovi pri meni spet?
Če si že hotel na vsak način “fascinirat”, bi lahko podal vsaj kakšen relevanten primer zarote, ki si jo opazil. Jaz sem ti jih nekaj osnovnih navrgla. Če bi premogel dovolj zdrave pameti, bi operiral z verjetnostjo in sumi ter skušal prepričljivo argumentirat zadevo, ker dokazov za nič pač nimaš.
Sem popolnoma sproščena, ker z veseljem in z užitkom jemljem resno, da zadeve, o katerih pišem, opazujem, primerjam, razčlenjujem in ponudim konkretne primere in ugotovitve. Brez skrbi, to me zelo resno sproščeno veseli in zanima. Ti se mi pa s svojim pavšalnim otročjim izbruhom zdiš izredno napet. Če o ničemer pojma o pojmu nimaš, ker te sploh ne zanima, pri čemer bi resno rad izpadel očitno blazno superiorno pameten na prvo žogo, s kurcem v roki, ne izpadeš ravno sproščen. O, ta sproščena Slovenija, a ne. Bi bil lahko še bolj tipičen napet nevrotik, ki razsaja z zaigranimi floskulami o sproščenosti naokrog, no. Nasilen dolgonosec si kvečjemu, ne pa sproščen.
Strinjam se, da je oddaja dobra znotraj žanra razvedrilnih oddaj, ker je pač uspešna pri gledalcih. Znotraj razvedrilnega žanra, je uspeh pri gledalcih pač najbolj pomemben. Sicer pa oddaji ne moremo pripisati nobene posebne kvalitete, gre pač za osladen in nizkoten koncept, primeren za ljudske množice, ki nimajo pojma, kaj je umetnost in resničen talent! In kakršen koncept, takšni sodelujoči.
Najstniki, ki pojejo osladen pop in nekakšne navijaške skupine, ki delajo prevale in salte. Da vseh tistih totalnih bendikov, ki so sodelovali na začetku na omenjam, kul so bili le tisti, ki so se svojimi točkami norčevali iz oddaje.
Naj poudarim, da sem ta šov gledal vse skupaj deset do petnajst minut, če združim vse oddaje, a vendarle lahko marsikaj rečem.
Svetla točka sta bila voditelja, čeprav je Valiča škoda za tako oddajo, naj bo kar stand up komik. Komisija je bila zanič, Lončinova sploh ne zna slovensko, vsi skupaj pa ne znajo ocenit nastopajočih z niti trohice poglobljenosti in strokovnosti. Nisem zasledil, ali se je pri slabših nastopajočih žirija posluževala primitivizma Simona Cowella, ki seveda ni nič drugega kot kreten, ki promovira osladen pop in svojo nezrelost. Če so se tega posluževali, je vse skupaj le še večja katastrofa!Kastelic je vsekakor izrekel nekaj primitivizmov in glede na to, da so vsi v žiriji nekompetentni, je res najbrž bilo tudi precej nepravičnosti. Nasploh je bila žirija zanič, a dvomim, da je v tujini boljše.
Kar se tiče nsatopajočih, pa skratka nič posebnega, razen nekaj artističnih skupin in nekaj pevcev, ki zadovoljivo oponašajo znane tuje izvajalce. Za ta koncept oddaje, je to sicer dovolj, a to samo kaže za kako bedno oddajo gre.
Peter Vode, je morda res najbolj kompleksen tekmovalec, a to spet kaže, za kako beden šov gre. Fant pač ustvarja osladen pop, tako da sicer ima prednost lastne glasbe, ampak dvomim, da je v tej oddaji to prednost in predvsem njegove pesmi niso veliko vredne. Primerjanje s Kurtom Cobainom, pa je skrajno žaljivo do Kurta in celotne kvalitetne rock glasbe!!Poeg tega je mali nonstop španal nasmešek, Kurt Cobain pa je bil zelo depresiven človek in predvsem je pisal vrhunske pesmi!!
Sicer pa naj povem, kako si jaz predstaljam kvalitetno oddajo na to temo, ki pa seveda še zdaleč ne bi bila usepšna pri širših množicah!!
1.: Žirija bi morala biti sestavljena iz ljudi, ki imajo izjemne umetniške reference!!
2.:Žirija si ne bi smela priviščiti nobenih primitivizmov, do kateregakoli tekmovalca, tudi do tistih najslabših ne, sicer pa če bi bila žirija sestavljena iz kompetentnih umetnikov, se to tako ne bi dogajalo. Lahko pa se bi seveda kaj pošalila
na račun tistih slabših, a na nivoju!!
3.Tekmovali bi lahko izključno ljudje, ki ustvarjajo lasten umetniški material!! Sicer se zavedam, da je tudi mnogo odličnih poustvarjalcev, a vendar se mi zdi to tako pomembno, da bi jaz ustavril taka pravila, kajti največji talenti so ljudje, ki zanjo nekaj izvesti in hkrati to sami ustvariti!
4.: Zmagovalec ne bi dobil denarja, ampak če bi bil naprimer pevec, bi poskrbeli za njegovo glasbeno šolanje, snemanje plošče, promocijo…Če tekmvalec dobi denar, je prepuščen sam sebi, pa tudi sploh ni nujno, da bo denar porabil za svoj talent in da bo uspešen, čeprav glede uspešnosti se pri nikomer nikoli ne ve kako bo, a vendar se da na to vplivati, sploh če je prisotna kvaliteta.
Kar se pa tiče protestiranja umetnikov, da je Slovenija ima talent postavljena v Dramo, pa imajo absolutno prav. To je hram globoke umetnosti in take traparije tja ne sodijo, pa četudi nekateri igralci delajo marsikaj. Važno je, da igralci teh stvari ne delajo v drami, ker tja spada le visoka umetnost. Pa konec koncev, tudi mnogo igralcev je, ki nikoli ne delajo projektov, ki so na nivoju ljudskih komedij in pornografije!!
@Simona,
fina analiza. Meni osebno je bil Peter Vode všeč, favoritka pa mi je bila Maja Keuc, ampak samo zato, ker se mi zdi, da je njen vokal širše uporaben, da je zmožen tudi takih interpretacij, ki jih ni vajen, kar za Petra trenutno težko rečem…mogoče mu pa delam krivico in bo še “prišel njegov čas”. Nikakor pa se ne strinjam z SAMOKODELA, ker bistvo talenta ni v nasmešku ali depresivnemu pogledu, temveč v stanju duha – ker pač ne vemo, kaj dela Peter ob štirih zjutraj – sladko spi ali kot zombi buli v Luno…
Moja pripomba na zmago Line…hja, ne vem, jaz osebno težko presojam o njenem talentu, ker se mi zdi v principu še dosti neotipljiv. Je simpatična, prezentna deklica, ki suvereno odpoje, ampak meni nič več kot to. Angelski glasovi pri teh letih niso nič ekskluzivnega, prej nekaj običajnega. Zato mi je njena pojava enakovredna vsem tisti pupkam, ki nastopajo po raznih otroških zborčkih za RTV ali glasbeno šolo.
Se mi pa zdi zelo dobra pripomba, zakaj je pela ravno komad od Celine Dion in ne recimo Teci, teci kuža… Ta perverzna potreba javnosti, da se res dejansko zasolzi ob njenem nastopu, ko prepeva ravno ljubezni (beri seksa željno) pesem: abotno! Kot mi gre na kurac, da vidim neko šestnajstletnico, ki se infantilno pretvarja, da še ni dobila menstruacije in da nima pojma, kaj je to seks – in s tem privablja nase nič drugega kot seksaželjne tipe. No, te sorte komercialnega porivanja naprej pa njenim skrbnim staršem zamerim, ker roko na srce, je problem širši in sigurno ne spada v zabavni program, ker tematika ni ne hecna, ne smešna. Če je talentirana, bi lahko odpela marsikatero drugo pesem – že kak srednejveški koral naprimer, zapakiran v pop, če je že bistvo v ljubki angelski nedolžnosti.
Daleč od tega, da otrok ne priznavam za spolna bitja, ker to seveda so, ampak neka zdrava meja mora bit. Primerna pač spolni razvitosti posameznika, sploh kadar ta javno nastopa.
@samokodela,
jaz bi se pa kar strinjal s Simono, ko je napisala, da bistvo kulturnega hrama niso zidovi, ampak ljudje, ki za temi zidovi ustvarjajo. S tvojo populistično tezo kulturnega hrama se lahko strinja samo tisti, ki vanj ni ali nikoli zašel ali pa ne ve, zakaj tja hodi. Igralčev hram je njegovo psihofizično telo, vedno, in to telo mora pazit kje in kako, v kakšnem kontekstu se pojavlja.
Dvorana kot taka, pa je vedno samo dvorana. Za primer ti dam Galusovo dvorano Cankarjevega doma, ki je gostila že res od žnj aberveznikov, pa še nobenemu ni padlo na pamet, da bi samo zaradi tega podatka kritiziral gostovanje dirigirenta klasika Zubina Mehte.
In ni res, da je samo nekaj igralcev takih, ki slučajno nastopajo v tretjerazredni komerciali. Maksimalno na prste ene roke ti naštejem tiste, ki tje še niso stopili!
Zdaj veš, kje je point?
@samokodela:
Jah, saj znotraj drugega žanra ne more bit, a ne in bi bile nesmiselne primerjave. Kvalitete hruške ne primerjamo s kvaliteto kolesa, ker ni orodij za to. Ne drži, da tej oddaji v smislu koncepta ni mogoče pripisat nobene kvalitete, obstajajo samo lahko razlike v kakovosti znotraj izvajanja, o čemer sem pisala. Preprosta ideja in koncept je pa odlična z več vidikov. Ker vsebuje možnost novih priložnosti za sodelujoče in nasploh vključuje javnost k sodelovanju, se pomeša še s profesionalnim elementom presoje, ki, v kolikor žirija deluje dobro, lahko funkcionira “poučno”, pomembno vpliva na nivo okusa in mentalitete, predstavi se lahko marsikaj novega ali sicer na popsceni in v šovbiznisu zapostavljenega, kar se tudi dogaja na br. in am. terenu, pri am. idolu za šov poskrbijo še nastopi že uveljavljenih poplasbenikov, pri čemer nastopijo še finalisti v posebnem projektu z njimi, kar deluje povezovalno itd. Izjemen koncept, ravno zato, ker je tako preprost v okviru, ampak v detajlih natančno skonstruiran in izvedbeno zahteven, če hoče dosegat visoko raven.
To floksularjenje, ki si ga natrosil o ljudeh, ki ne vedo nič o umetnosti in padajo na ta poden, je zato totalno mimo in neprepričljivo, ker gre za koncept za vse. Odraščala sem z umetnostjo in med umetniki, delala na terenu kulture v različnih oblikah, me pa zanimajo tudi mediji v širšem fenomenološkem smislu in seveda poslušam popularno glasbo, osebno predvsem rock, tudi ta se pojavlja na am. idolu. A ti poslušaš samo Bacha???? Samo klasike? Bohnedaj, ker bi to pomenilo, da pojma nimaš, kam bi sploh umestil to zvrst glasbe in bi jo poslušal zgolj iz ideološkega prepričanja in ne resničnega umevanja in posledičnega občutenja razlik v dobrem in v slabem z vsemi niansami.
Skratka, nič nisi povedal o oddaji in predvsem je z ničimer nisi primerjal, da bi ti uspelo prepričat, kaj sploh misliš. O čem govoriš? Katero razvedrilno oddajo dojemaš kot dobro v primerjavi s to in zakaj. Samo tak način dialoga ima smisel.
Žalitev določenih akrobatskih in plesnih skupin, ki so bili vrhunski v svoji zvrsti, je naravnost primitivno in slaboumo. Nekateri so tudi svetovno že priznani. Skratka, izpadel si primitivec in ne verjamem. Od malega berem in hodim v gledališče z izjemno ljubeznijo do umetnosti. Predvsem zato, ker uživam v recikliranju sporočil in občutkov, kot inspiracija za umevanje življenja, primerjav itd. Prepričana sem, da kdor resnično konzumira kvalitetno umetnost, takih zaničevalnih in predvsem pavšalnih kozlov streljat ne more, ker se vsaj tega zaveda, da je svet precej bolj prepleten in kompliciran od sloganov, fahidiotskih prepričanj in imidža. Tudi imidža umetnika, da ne bo pomote. Niso vsi umetniki, ki se za to izdajajo! Kaj si s tem nesramnim poniževalnim odnosom spet hotel povedat??? Da so akrobatski nastopi akrobatske skupine manj vredni od košarke? Si hotel izpast umetniški in se ti zdijo šport nasploh idotski same po sebi, sam pa koze ne preplezaš in misliš, da si zaradi tega pameten? Zamisli se malo nad sabo, kaj počneš ti v življenju in o svojih vrlinah. In ne pojejo vsi najstniki osladnega popa, čeprav po logiki stvari večina.
Če si gledal ta šov (kateri šov sploh???? Slovenski, britanski, ameriški …?) samo deset do petnajst minut, ne vem, kaj sploh blebetaš o tem, če pojma nimaš. A tudi v gledališče prideš za pet minut, potem se pa okrog repenčiš, da si velik ljubitelj umetnosti in vse veš?????
Valiča ni nič škoda za to oddajo. Če bi imel kaj pojma o čem, bi vedel, da ne samo, da ga ni škoda, ampak lahko poka od sreče, da je dobil priložnost, saj kot stand up komik nikakor ni na vrhuncu kakovosti in še v tej oddaji ga je v štosih šišal Peter Poles, ki ni stand up komik, niti ni kaj posebej izviren, ima pa filing za situacijo. Valič žal prodaja štose za osnovno šolo in se mi zdi, da se tega sploh ne zaveda, ker kar tak je. Nisem ga omenila, ker sicer nimam nič proti, naj bo, ampak dobro v smislu stand up komike pa to v primerjavi z marsičim in marsikom pač ni. Imamo kar nekaj mnogo bolj oštrih in vsebinsko močnih stand up komikov. Na srečo.
Ne, ta žirija se ni mogla posluževat nivoja Cowella, ker ni niti približno tako sposobna, zverzirana v opazovanju in profesionalna na terenu popularne glasbe. Kako, zaboga, pa ti sploh veš, kako funkcionira Cowell?!!! A po deset do petnajst minutah ogleda nevemkaterega šova že??? Aja, saj res. Si prebral v kakšnem tabloidu, da je prasec … hehehe … Pa prebral si, da fura samo najbolj profitabilno komercialo, ampak to še ne pomeni avtomatsko, da ne deluje dobro kot žirant, kamor se prijavljajo različni. Svet pač ni črno bel in da se poslužim okrancljane ponarodele, bistvo je očem nevidno in to takrat in tam, ko najmanj pričakuješ, da ne bo pomote . Lahko bi rekli samo, da je še večji prasec, ker očitno ve in zna, ampak še vedno največ dela v prioriteti za profit. To pa ja. Ampak idot v smislu, da pojma nima, pa ni.
Hmmm … pač pa so tvoji pojmi sumljivi. Me veseli, da poznaš delo Kurta Cobaina pri njegovih štirinajstih letih. Mi lahko prosim pošlješ posnetke ali pa vsaj demo?!!! Res, bom navdušena! Me zelo zanima. Čakam. Nič ni žaljivo do Cobaina, saj pri zapriseženih težkokategornih rokerjih Cobain nikoli ni predstavljal ikone, kaj šele kokurence, ampak lahkotni rokerski pop. Še celo med grungerji ni veljal za težkokategornika, ampak prej grunge hitmejkerja, zaradi česar je tudi med prvimi z Nirvano naredil preboj na mainstrimu popularne, profitabilne glasbe. Še Pearl Jam, drugi na listi, so se po nekem času naveličali sledenju trendovstva in se umaknili v klube. Ja, seveda, da zdaj že nekaj let delajo odličnejši rock, s kakršnim pa ne morejo piarovsko kotirat na lestvicah najbolj popularnih hitov več. Enako Bruce Springsteen ne, ki je zadnja leta še posebej dober, čeprav ga še vedno spoštujejo in mu podelijo kakšno nagrado, ampak ne more in noče se bost z Metallico, ki gre v studio in lepo pridno posluša navodila producentov, da bo zažgalo, pa izdajo povprečno hit balado Nothing else matters za punčke. Ima svašta. Nirvana so bili super bend. Meni so všeč. Imam vse plate, ampak to je lahkotni rock, kakor koli obrneš.
Je pa jasno, da ti padaš na nasmeške. Misliš, da nasmešek ali depresiven ksiht dela glasbo. Da depresivnost označuje večjo kvaliteto česar koli že. Uf. Hmmm … Upam, da boš čim prej doživel razočaranje na terenu vizualnih in sloganskih učinkov. Verjetno si še zelo mlad. Upam, da si.
A bejž no, žirija se lahko pošali, ne sme bit pa primitivna. Ja, se strinjam. A kandidatu lahko pove v njegovo dobro, da je slab zaradi česar koli že, ali je to že primitivizem, pa se po tvoje lahko samo norčuje, pardon, šali iz njih … hehe …
Kaj neki so to izjemne umetniške reference za tak tip oddaje, lepo te prosim. Kaj hočeš s tem povedat. Si kdaj spoznal simfonika, ki sovraži rokenrol in bi se ti s tvojim ljubljenim Cobainom posmehoval in te trepljal po buči kot cucka? Očitno nisi. No, jaz sem. Že pred dvajsetimi leti. Ni tako preprosto črno belo.
Ja, ta ideja tekmovanja izključno z lastnim materialom v je vsekakor podpore vredna, ampak ne gre, ker celotna shema popularne glasbe ne predvideva za pevce nujnost, da sami tudi znajo komade pisat. Predvideva se, da znajo uporabljat svoj inštrument, moralo bi se predvidevat, da so tudi dobri interpreti. V premnogo tudi rokerskih bendih, če ne veš, veliko pevcev niti kitare ni držalo v življenju v rokah in ne znajo prebrat ene note. Upam, da preverjaš, kakšne analfabetične frontmene morda poslušaš ves obžarjen … hehe …
Zakaj zaboga zmagovalec ne bi dobil denarja??? Na ameriškem terenu zmagovalec dobi denar, ostali obetavni pa še vse ostalo preko produkcije zraven, od snemanja plošče do promocije, pričakovano poznavanje glasbe se pa pričakuje že od prej, če prispejo do finala sploh. Samo pri nas se misice učijo še popevanja, ko že skačejo po odru. Ne vidim razloga, zakaj bi pošiljali zmagovalca v glasbeno šolo, saj tudi ne potrebujejo vsi glasbene šole. Če si tak rokenrololjubec, bi lahko vedel, da so bili nekateri rockerski virtuozi samouki, boljši od marsikaterega učenca z glasbene šole. Lahko se pa seveda oseba uči, če tako čuti še naprej. Še posebej pri nas pa itak znajo nekateri učitelji petja fino ubit nadarjenega pevca in ga stlačit v kalup cviljenja po priročniku, da imaš deset enih in istih vokalistov, brez osebne note v pristopu. Vode na primer obiskuje tudi glasbeno šolo, ta ga je celo prijavila na šov, ni se sam, zdaj pa pravi, da se bo šel učit še jazz petja. Lepo. Ni pa funkcija take oddaje, da omogoči šolanje nastopajočim, saj bi se moralo predvidevat, da že obvladajo, a ne. Pri nas je s promocijo in snemanjem plošče križ, ker imamo diletante pri koritu in ne veš, ali je bolje, da kvalitetnega kandidata vsi pustijo raje pri miru, ali bi mu privoščil, da mu kdo omogoči plato, nastope, promocijo. O tem sem pisala tudi v zapisu.
A bejž, no?!!! Praviš, da je vseeno, kaj delajo igralci, samo da je v Drami bojda ena sama globoka umetnost. Umetnost so zate zidaki in streha. Če si veren, torej praviš, da je vseeno, če bi duhovniki izven cerkve zganjali pornografijo, se drogirali in ponočevali, važno da je v cerkvi moralistični red in disciplina, kjer še popridigajo o dostojnem obnašanju. O, fuj. Pojma nimaš o umetnosti in ne pretvarjaj se, ampak se začni učit raje o umetnosti in življenju, čete res zanima. Ena sama fasada te je zaenkrat.
In seveda imaš prav, da obstajajo igralci, ki ne delajo projektov na nivoju ljudskih komedij in pornografije, se pa zelo motiš, da jih je mnogo. Žalost naše scene je, da jih je še zelo malo, ki tega ne počnejo. In eni izmed teh, dragi moj, se strinjajo z mojim mnenjem. Jim je jasno, da je taka oddaja prostorov dobra poslovna poteza, ker pridobijo sredstva, ki gredo v namene udobnejšega dela za vrhunske umetniške kreacije. Zidovi pa njim ne pomenijo njihove osebnosti in umetnosti, ampak povsod delajo, za čemer stojijo in se nikjer ne razprodajajo, ne v cerkvi, ne na klopci v parku. In to so pravi umetniki, ki stojijo za svojimi dejanji in se ne sprenevedajo! Takšni tudi razumejo, da bi morali v gledališču ponujat Tudi kvalitetno komercialo in tako sesuvat podebiljevalski treš na sceni. Kdaj, zaboga, si bil pa nazadnje v gledališču? Kaj si pa gledal, no? Kdo in zakaj je pa tvoj najljubši slovensi režiser in igralec. Si videl Nerona v Drami? Je to vrhunska umetnost ali komerciala? To je kakovostnejša komerciala, kakršno bi bilo treba dograjevat, se približevat tudi broadwayski klimi in ponujat v 20% na letni program na primer. Nehi blefirat!
Hehehe…kot da bi se zmenla….
@Sašec:
Težko sta primerljiva Maja Keuc in Peter Vode. Čeprav se na splošno strinjam s tabo. Pri Vodetu niti ne gre toliko za to, koliko in kaj vse lahko odpoje, ker je že jasno, da gre predvsem za avtorsko prepoznavnost načina izvajanja. Podobno na primer kot pri Cobainu ni šlo za to, da bi ocenjevali, kdaj je zahreščal pomotoma, ker je preveč skadil ali planirano … haha … Preprosto je bil prepoznaven performer z močno osebno noto, ki te je lahko prevzela ali pa odbila.
Maja pa je tip pevke, kjer moraš ocenjevat tudi samo “šolsko” kakovost izvajanja, ker ne gre toliko za nek oseben način petja, samo izbrala si je zvrst, ki najbolj leži njeni barvi glasu, no, in zagotovo jo jazz in blues vode tudi zelo prvlačijo. Sem poslušala nekaj posnetkov njenega petja z bendom Hrošči. Imaš na youtubu. In v tem kontekstu ne pride zelo do izraza kot nekaj posebnega. Torej se je post festum odločila prav … hehe …
Ja, seveda, se strinjam, pri Lini je šlo za skrbno vodeno potezo v pedofilske vode, kot sem zadevo označila. Nasploh je bila deklica vodena v vsem. Absolutno se pri otroku ne ve, kaj bo. Tudi z glasom, kaj šele interesom. Britney Spears na primer je imela vrata do slave odprta predvsem zaradi otroštva, ker je kot mala deklica izpadla mega talentirana itd. No, potem pa odraste, pa tako sranje prodaja … haha …
Se pa ne bi čisto strinjala, da gre za povprečje, kakršno se najde v marsikaterem zborčku. V smislu celotne dojemljivosti in sproščenega nastopa, občutka, kako mora delovat, prezence in zelo solidno odpete pesmi, je nadpovprečna. Mimogrede … si pogledal slučajno tisti link devetletne Hrvatice, ki izvaja Bjork? Tisto je pa še na kvadrat v performansu. To niso povprečni nastopi med otroki. Je pa vprašljivo, ja, kaj jim daš za prepevat in na kakšne karte piarovsko igraš za ziher zmago. Te z Lino je bilo igranje na perverzne adute. Ampak nauk je, da se splača, vsak pri nas. Ni dobro, se strinjam. Vendar to še ne pomeni, da otroci niso za na oder. Nekateri staši in pomembni drugi delajo z otroki super, drugi slabo. In tako je tudi v vseh možnih drugih primerih. Nekateri najebejo tudi v šoli, jih starši maltretirajo v imenu ambicij ali pa prijazno ignorantsko nepravilno vodijo skozi puberteto, pa je vse narobe z otrokom, pa zaradi tega še nismo rekli, da kar ukinimo šole, ker otroci niso za v šolo. Čeprav jaz mislim, da normalni otroci res niso za v te naše abnormalne šole … hahaha … Tudi med športniki je podobno. Nekatrim zjebejo otroštvo z mučenjem itd. Moj sošolec Mitja Petkovšek, ki je že v prvem razredu fural večurne treninge, tekmovanja itd. je pa super okej. Pomembno se mi zdi, da se osredotoča na vsebinski element, kaj je kje narobe in zakaj, če je kaj narobe. Da se ne pavšalizira, ker smo ljudje razčični in konteksti so drugačni. Osebno sem prepričana, da so nekateri otroci rojeni nastopači, igralci, enako, kot lahko kaj drugega. Ti se morajo kazat. In da je grozno, če ga v tem zatiraš, češ, da bo imel normalno otroštvo. Enako, kot bi zatiral navdušenega matematika, naj se malo manj ukvarja z enačbami. Ampak to bi bilo pa večini kul, ne, ker bi v šoli padale petke … hehe … No, kul, dokler ne bi preveč izstopal.
@Sašec:
Ja, dobesedno hkrati sva pisala komentar.
simona, tvoj odgovor simonu kodeli je seveda iizjemen, izčrpen in zajema aspekte, ki bi jih tudi sam iizpostavil. nasploh je slovenska rockerska publika zelo slaba, povečini omejena. seveda, narodu je v šestesetih zahodni mainstream rock, na bluiesu temelječ, pomenil zapolnjevanje prazniine v egu, ki je nastala zaradi oddaljenosti od zahodnih tokov popularne kulture. na žalost so sfalilii celo plejado drugačniih, manj komercialnih izvajalcev ini zadnje vsaka eklektika, manjko distorzičnega efekta, pomeni avtomatsko šit. ne zavedajo se, da gre za gumb na ojačevalciu, ki se obrača na levo in na desno. tudi jazz in klasika sta recimo čista eklektika. to sem že opisoval pod enim prejšnjim tvojim zapisiom.
kar me je zmotilo, je bilo to,d a si napisala, da je nirvana kakorkoli obrneš lahkoten rock. ne, ni res. obrnil sem že marsikaj, nekaj jazza, nekaj bluza, dosti bluzrocka, dosti psihadelijie ini progresive, dosti punka, dosti hardcora, dosti hip hopa, dosit elektronike, dosti novega vala, dosti post punka, dosti eksperiimentalnega, nekaj krautrocka, dosti grungea, dosti alter rocka, indie rocka pa noise, poslušal sem stvari, ki so čisti mainstream in stvari, ki si totalno obskurne, in moram reči, da nirvana ni lahkoten rock. mogoče po osnovni strukturi, vendar je ta tako teksturirana, od samega zvoka, preko cobaiinove artikulacije, da to nikakor ni lahkotno. tako kot beatli niso ringaraja. je pa nevermind vsekakor najbolj pop. jaz imam najraje ini utero.
Ja štekam…sem hotel samo povedat, da mi je Maja pač bolj všeč…hehe…
Ja…kar se tiče Line…ko sem govoril o povprečju, seveda nisem mislil na otroke, ki jih najdeš za vsakim vogalom, ampak na glasbeno talentirane…govorim iz osebne izkušnje, ker sem tudi sam včasih prepeval kot otrok v Sng opera v otroško – mladinskem zborčku in takistem zborčku glasbene šole, dokler nisem fasal mutacije glasu…
No, v takih zborčkih (kjer je avdicija) se v resnici najde kup otrok, ki pojejo tako kot ona. Če ne še bolje. Seveda pa se popolnoma strinjam koliko od njih bi v resnici zmoglo koncentracije in preneslo pritisk nastopa, ampak v vokalnem smislu mi je pa samo to.
Absolutno ne mislim, da bi morali otroci kot je ona ne nastopat, če si to želijo…kot si napisala…pač ni za v peskovnik…hotel sem samo govorit o piarovstvu skozi seks, ki je šlo zame čez meje okusa. Razumem, da se dobro prodaja..pa ne za vsako ceno, ne?
sašec, mislim, da je tu bolj pomembna karizma in osebnost, ki jo nekdo vloži v celostni nastop. kar se tiče zborčkov, se verejtno res najdejo otroci, ki znajo tako dobro peti. dobro, jaz ocenjevatii petja ne znam … znam ločevati med dobrim in slabim petjem podobno kot povprečen gledalec. ampak, kar dela galsbenika dobrega ni samo znanje petja, ampak en velik in dokaj zapleteno preprost komplet. saj smo imeli pod prejšnjiim zapisom siimonin primer obleek. ne gre toliko za koncetracijo ali prenašanje pritisak, ampak za nekaj drugega. skratka, gre za osebno noto. in ta je pomembna in tudii povezana z globokim doživljanjem glasbe.
kar se tiče prodajanja, pa miislim, da se nista sporazumela in da oba misliita isto.
sem pa z veseljem za debato kdaj drugič o simboličnosti tolikšnega navddušenja nad njo. jaz mislim, da tako majhen narod, kot so slovenci in še posebej skozi zgodovino tako jeban, rabi večjo potrditev s strani mularijie, da imajo prihodnost, da bodo v prihodnosti voljni za oplajanje. škoda, da se torej s to mularijo ne zna delati.
Najprej bi ti rad rekel, da me moti tvoj način odzivanja na komentarje, ko človeka prav agitirano napadeš in uporabljaš jezik in prijeme, s katerimi hočes dati človeku vedeti, da je totalen idiot, samo zato, ker se pač ne strinja povsem s tabo!! Poleg tega pa moj komentar bereš tako, da si izmišljuješ stvari, ki jih nikoli nisem rekel!!
Kar se tiče novih priložnosti za sodelujoče, mislim, da če so dobri, bodo že dobili svoje priložnosti izven take oddaje, ki v osnovi vedno znova izpade kot srečanje pevcev pop kiča in raznih artističnih skupin. Res oddaja vključuje javnost k sodelovanju, a ne ponudi ničesar kvalitetnega, žirija nima nobenega posebnega znanja o umetnosti in zato ni ”poučna” in tudi naša zmagovalka na Talentu dokazuje, da je zmagalo osladno oponašanje neke tuje pevke! Na nivo okusa in mentalitete, taka oddaja niti slučajno ne vpliva pozitivno, ker konceptualno ni zasnovana tako, da bi pritegnila kvalitetnejše talente in tako oddaja ostane na nivoju najstniškega popa, ker res kvaliteni ustvarjalci in izvajalci, ne izberejo take poti, ker jim postane slabo že, ko vidijo, kdo je v komisiji(in kako razmišljajo) in še sploh, ko vidijo kakšen folk se prijavi! Skratka gre za nizko kvaliteto in koncept za katerega se zdi, da avtomatsko odbije kvalitetne izvajalce in potencialne kvalitetne žirante, ker gre za neko umetno ustvarjeno atmosfero, kjer žirija odloča o stvareh, ki so pravzaprav stvar okusa, hkrati ni prisotnega avtorstva in kvalitetni umetniki, se ne želijo prebijat na tak način, da jim bo težila neka bebasta komisija in kjer naprimer kvaliteten kantavtor, slej ko prej izpade!
Jaz sem poslušal veliko različne kvalitetne muzike, ampak tudi če bi poslušal samo Bacha, oziroma samo klasiko, to nima zveze z oddajo! Gre pač za koncept oddaje, ki je nekvaliteten in za nekvalitetno žirijo(v domačem in tujih šovih) in zato se tam ne dogajajo umetniški presežki, ampak zgolj relativno dobri pevci in plesalci. Skratka, nisem hotel reči, da bi se morala na takih tekmovanjih igrati samo klasika. Igrajo se lahko vse zvrsti in nekatere tudi se, a kvalitete je bore malo.
Nič nimam proti akrobatskim skupinam, in nič nimam proti športu in tudi nikogar nisem žalil. Menim samo, da te akrobatske skupine niso umetnost, ampak predvsem šport in to šport, ki temelji na telesni moči, koordinaciji in vaji, minimalno pa na neki posebni kreativnosti. To sem hotel reči!
Nikjer nisem rekel, da bi se Valič moral izogniti oddaji, ker je vrhunski komik. V bistvu sploh ne vem, kako dober komik je!!Vem samo, da je verjetno kar dober, glede na to, da že nekaj časa nastopa in da je v vsakem primeru bolje, da je stand uper, kot pa da gre v takšno oddajo, kjer bo množica brez okusa, izbrala svojo pop princesko ali princa!
Zelo, zelo majhna možnost je, da je Kurt Cobain pri štririnajstih delal takšen kič, kot Vode. In Nirvana niti slučajno niso lahkotni pop. So kvalitetna grunge skupina, ki je ustvarila malo več hitov, kot druge tovrstne skupine! In drži, da poslušalci hard rocka in metala večinoma niso marali grungea, ampak to še ne pomeni da grunge ni kvalitetna zvrst čisto pravega rocka! Kar se pa tiče Metallice, pa so se pač skozi leta spreminjali, kot mnogi bandi, enim so s tem postali bolj všeč, drugim pa manj, je pa imela Metallica že v osemdesetih zelo veliko publiko, tako da niso pisali Nothing else matters, da bi imeli čim večjo publiko!!
Nič ne padam na nasmeške, oziroma toliko kot vsi. V svojem komentarju me večkrat bereš med vrsticami in to tako, da si kar nekaj izmisliš, brez da bi jaz to rekel! Hotel sem samo povedati , da je primerjanje Cobaina in Vodeta, skrajno neumestno in zgrešeno, ne samo zaradi glasbe, ampak ker tudi sicer nikakor ne spominja na njega. Nikjer pa nisem rekel, da depresija ali kaj drugega naredi dobro glasbo! To si si pač kar izmislila!!
In kaj pa jaz morem, če si ti spoznala simfonika, ki ne mara rocka. Zagotovo se najdejo mnogi, ki ga marajo, pa nekdo ki ima visoke reference, ne rabi biti nujno simfonik, lahko je tudi rocker. Predvsem je važno, da ni Lončinova ali Simon Cowell!!
Če rock pevci ne poznajo not in ne znajo igrati kitare, to še ne pomeni, da ne morejo pisat lastnega materiala in tudi ne pomeni, da so glasbeni analfabeti. Vem, da se na pop sceni zahtevajo različne stvari, ampak meni se zdi, da bi bil najboljši koncept oddaje, če bi nastopali le avtorji!!
Mislim, da je veliko boljše, da zmagovalec namesto denarja dobi šolanje, snemanje plošče in promocijo. Seveda pa mora dobiti dobrega učitelja, ki ne bo vse skupaj pokvaril in dober studio, soglasbenike in dobrega menedžerja. Skratka gre za še dodatno izpopolnjevanje talenta in za dejansko pomoč pri razvijanju le tega, ne pa da človek dobi v roke denar in ”ostane na cesti”.
Če se župnik zaveže neki morali, je vseeno ali je zunaj ali znotraj cerkve kot prostora, ker gre za nekaj kar je povezano z njegovim življenjem nasploh. Če pa igralec poleg resnih vlog v Drami, igra še v manj resnih projektih, s tem ne negira svojega igralskega bistva, če le ne igra v nekih projektih, ki bi zaničevali najbolj osnovne človeške vrednote, ker bi v tem primeru zanikal tudi svoje delo v resnem gledališču, saj se tam skozi družbeno krtične predstave, gojijo tudi neke vrednote in pomembna vprašanja.
Skratka važno je, da igralec v resnem gledališču razume vlogo, jo naštudira in jo prepričljivo odigra in na to, nimajo njegovi drugi projekti nobenega vpliva in njegova igra zato ni nič manj vrhunska in ni oskrunil Drame. Vsi ostali projekti pa so prav tako igra, le da zunaj resnega gledališča. Ljubljanska Drama pa je vsekakor resna ustanova in oddaja Slovenija ima talent s svojo plehkostjo, tja ne sodi! Igralci pa v njo vedno znova prinesejo žlahtnost, ker so kvalitetni ljudje, ki svoje vloge razumejo in negujejo, pa četudi si z manjšimi in včasih kočljivimi projekti, služijo dodaten kruh!
Je pa vsekakor čudovito videti igralce, ki so nekakšen ideal in se ne razprodajo in drži, da dobijo preko gostovanja oddaje, precej denarja za resne projekte. Pa tudi ”komerciala” sodi v Dramo, ker so pač nekateri projekti bolj ”komercialni” kot drugi, a še vedno kvalitetni. Slovenija ima talent, pa tja ne sodi. In verjamem, da tovrstni umetniki vedno stojijo za svojimi dejanji in res igrajo samo v vrhunskih predstavah. A tudi tisti, ki včasih igrajo v bolj ljudskih vodah, konec koncev s tem ne delajo proti nekim najbolj osnovnim vrednotam, ampak pač zabavajo ljudstvo za dodaten zaslužek in morda v predstave tudi vključijo kaj, kar da ljudstvu misliti. Tu bi se jim sicer lahko očitalo, da delajo ravno to, kar dela oddaja Talent, torej zabavajo množice, a te predstave so večinoma kljub vsemu na precej višjem nivoju, kot ta oddaja!
Pa nič ne blefiram, le nekatere tvoje misli negiram, heh!
samo kodela:
sam sem potem pomislil, da sem o tvojem postu prehitro sodil. skratka, miislim, da ti nisi napiisal popolnoma neumnega komentarja, so pa pogosto popolnoma neumni komentarji sorodni tudi tvojemu, in tega je preveč, zato je odziv pač agresiven, ker so veliko bolj, kot masa, agresivni ljudje z neumnim mnenjem.
mislim, da nisi popoln analfabet, a vendarle se premalo spuščaš v detajle. če zna 7 letna punčka dobro oponašatii osladno stvar in skozi, doživeto odpeti, je to vsekakor en veliik plus za to punco in izraz talenta. pomisli nase, kaj si pel pri sedem letiih? meni glasba ogromno pomeni, in pri sedmih letih niisem znal peti, tako kot tudi danes ne znam. niisem poslušal verjetno nič posebej kvalitetnega. ampak, če bi takrat znal peti ini če bi mii kdo pri tem pomagal, bi danes z veseljem pel v alternativnem bandu … tako, da je to veliika naložba! maja kevc je pa sploh vsestranska pevka? sicer nisem najbolje spremljal, kaj je pela, ampak mislim, da nii bilo osladnosti, ampak bolj soul standardi? no, ne bom ničesar trdil. kar se tiče petra vodeta, ima veliiko časa za razvoj ini piljenje glasbenega okusa. pomembno je, da v osnovi razume glasbo ini da ima vsestranski talent. fant je mlad. v prihodnosti se bo sigurno srečal še s kao drugo glasbo. pomembno je, da glasbo razume, da zna igirat, pet in interpretirat.
tako je tudi pri somonu cowellu. to, da forsira pop, je res. je pa res, da ta pop razume! in že to veliko pomeni! sploh na slovenski sceni bi. ker vsa umetnost ima določene skupne zakonitosti. ini razumevanje ene, lahko pomenii razumevanje druge. če bi bila v sloveniji dobra pop scena, bi biila forsirana tudii alternativna scena. tudi ljudje iz alternativnih logov se lahko učijio umevanja in ocenjevanja od simona cowella. da ne omenjamo njegove prezence, od katere bi se lahko učili mnogi slovenski voditelji. ker vse je povezano. pop ini nepop imata preveč skupnih temeljev, da bii ju lahko ločevali.
kar ti je siimona hotela sporočiti s tem, da je pisala o težkokategornih rockerjih, ki niso marali nirivane, nii bilo namenjeno zaničevanju nirvane. jaz se sicer ne strinjam z njo, da gre za lahkoten rock, kot sem opisal zgoraj, kljub temu, da sem poslušal že marsikaj eksperimentalnega, noisovskega, ekstremnega … ona je napisala, da ima rada niirvano! in da je oenjevanje težkokategornih rockerjev te skupine enako kot tvoje ocenjevanje popa. da gre za fasado. v poanti se jaz z njo strinjam.
in enako gre za fasado pri sit/drama stvari. dobesedno! ljudje smo res obredna bitja, kot je siimona napisala pod prejšnjim zapiisom, ampak je to treba proučevati in analizirati. dokler nimamo nekih konkretnihi argumentov proti, tudi ne moremo biti proti. zaradi principov se marsikaj slabega dogaja na svetu. skratka, treba je biiti bolj previden.
simona:
p.s.: danes skupaj s tupaom, boccaciiom, predinom praznujem rojstni dan. da, da, 21. poletje že. se ti počasi približujem. hehe. skratka, zanima me, če vidiiš podobnost med menoj in omenjenimi umetniki. seveda si puimpam ego, vendar me tudii zanima, kaj misliš.
Nidurun, med pevci na Talentu, ni bilo veliko kvalitetne glasbe, kar se pa tiče razumevanja glasbe, jo razume marsikdo in znanje o osnovnih pravilih glasbe, ni taka velika prednost, da bi to naprimer pri Vodetu, pomenilo nekaj tako izjemnega, tako da je predvsem važno, kakšno glasbo dela in tu je očitno brez okusa!
Maja Keuc bi bila bolj primerna za zmagovalko, mislim da ima boljši glas od punčke, ki je zmagala, ampak pela pa je ravno tako lahkoten pop/soul v stilu Cristine Aguilere in to za moje pojme ni veliko vredno, čeprav ima punca dober glas in ima ga tudi Aguilera, a to še zdaleč ne pomeni, da je dobra glasbenica! V finalu je Maja sicer pela Rollin on the river od Tine Turner, a še zdaleč ni zvenela tako dobro kot Tina, kar spet dokazuje, da v takšni oddaji vedno znova koncept oddaje pripelje do tega, da ni dosežena posebej velika kvaliteta, kaj šele umetniška vrednost, če se spet tako izrazim, čeprav bo to omenjanje umetniškosti, najbrž spet koga zmotilo, sploh Simono najbrž! Predvsem pa je ključno, da generalno gledano, izbor pesmi vseh nastopajočih, ni šel bistveno dalje od lahkotnega popa!
Nirvano in težke rokerje, pa je Simona uporabila izključno za to, da bi dokazovala, da so Nirvana lahkotni pop, kar je čista neumnost!!
Po moje je izbira pojoče punčke za zmagovalko tako zelo dobrodošla za medije, da skoraj ne bi izključila kakšne manipulacije pri glasovanju.
Če bi zmagala Maja Keuc, bi dobila nekaj publicitete, zmaga bi ji prinesla nekaj nastopov in možnosti za pevsko kariero (vse to ima sicer tudi kot drugouvrščena). Ampak bila bi pač samo ena od dobrih pevk, ki se od časa do časa pojavijo, in ki – če so res dobre – tako in tako naredijo kariero. Mediji, predvsem rumeni, bi relativno malo imeli od nje.
Lina Kuduzović bo pa še nekaj časa ponujala snov za komentarje in debate ne samo novinarjev in gledalcev, tudi psihologov, pedagogov, analitikov – ali je primerno, da otrok nastopa v konkurenci z odraslimi, kaj je z njenimi otrokovimi pravicami, ali se spodobi, da se pozno zvečer pojavlja na TV, pa kaj bo z njenim razvojem, pa a jo bodo starši pravilno usmerjali, kaj pa šola…in malo morje fotografij – doma, s sošolci, z “oboževalci”, s psom, z mačko, na sprehodu, pa sprejem v šoli, pa šopki, pa malo o njej sošolci, pa sosedje, pa učiteljice, pa…
Da ji bo kaj od tega koristilo, iskreno dvomim. Od otroških pevskih zvezd, ki so to (p)ostale tudi kot odrasle, mi prideta na misel samo Judy Garland in Michael Jackson.
Z
Dan, ko me je doltetelo
V približno 55. minuti tekme se vključim v prenos srečanja med Španijo in Švico. Ekran mi sporoča sledeči izid SPA 0 1 SUI. Je pri tem, kaj nenavadnega? Da, španija je zmagala 44 od zadnjih 48 tekem, tri pa remizirala. Proti evropskim ekipam ima 19 zaporednih zmag in mislim, da 28-krat zapored ni izgubila. Mislim, da sem prižgal na HTV, ker so na RTV-ju utišalii zvoke stadiona, zaradi vuvuzel kot sem videl v prvem polčasu, ki sem ga deloma spremljal, seveda v polsnu. Večini sveta nadležen navijaški rekvizit, zame epskii, srhljiv … Izjemno paše na fuzbal. Verjetno pa je gnila Slovenija edina država, kii si je drznila utišati zvok kurčevega stadiona. Seveda, tekma izgubi pol čara. Seveda, treba se je izživljati and drugimi narodi, jih poniževati, Južnoafričane v tem primeru, ker smo majhni, jebeni … Če ima kdo kaj proti, seveda zalajajmo s trikrat močnejšim glasom. Včeraj se je komentator nad imeni Severnih Korejcev in njiihovim stanjem. Tega ni niikjer na svetu, po mojem.
Hrvaški komentator stopnjuje napetost. Se bo zgodila senzacija. Bo popolni avtsajder v tej tekmi nasul glavnega favoriita za naslov svetovnih prvakov, Špance? Njegov raskav glas dviguje ton.
Preklopim na RTV. Zdolgočaseni Stare šmrka in govori morečoiuspavanko za v nočne more. Seveda, večina Slovencev je norih nanj, ker se ga včasih napije in komentira tekmo in ker pljune nekajkrat na tekmo ne posebej duhovite prežvečene cinizme, ki jiih pokvari s siiceršnjo monotonijo. Potem se po forumiih zgrnejo horde Slovenčkov, organiziirajo Stare fan club in oimenjajo vsak prdec, ki ga spusti v eter.
Preklopim na HTV. Komentartor hrešči, vpiije, pesnii, njegove besede se oblikujejo v silovit ritem, kot bi izbiral besede, vendar je vse v efektu, bučno, raskavo. Tekma se vedno bolj približuje koncu. Švica si pripravii še eno izjemno priložnost. Hrvat se dere.
Preklopim na RTV. Stare še vedno govori neverjetno zdolgočaseno ini šmrka.
Nazaj na HTV. Sodnik dosodi kar 5 minut sodniiovega podaljška, seveda, da bi Španci izenačili. Hrvaškii komentator ciivilizirano, a vendarle doživeto na to opomni. Podaljšek teče, bliža se največja senzacija tega prvenstva, Hrvat nadaljuje v svojem odličnem slogu.
Stare še vedno isto.
Tekme je konec. Zgodilo se je nekaj neverjetnega. Hrvat znižuje toin iin se katarzično smehlja, še vedno zanimiv.
Ugasnem televizor.
Napolni me depresivna praznina. Čustvo je močno. V kakšni državi živim? Tudi slika je bila, logično, na RTV bolj bleda kot na HTV. Iz največjega šova na svetu, je RTV naredil masten hrkec. Odidem na blog in se malo olajšam.
masten hrkec v faco.
@N, heh..
simona , včeraj ob 19.02:
sem mislil, da si po prejšnjem obupano šimfaškem postu že našla svoj hormonski mir, pa ga očitno nisi. tvoji histerični izpadi ob vsakem dvomu v tvojo Vsevednost in Nezmotljivost postajajo že kar dolgočasni.
oglašam se občasno,ker vem, da se imaš za intelektualko in se od časa do časa čudim, kakšnih plehkih in nesmiselnih tem se z vso resnobo lotevaš- od Obamovega spolnega življenja do tega, kako nepremišljena, neolikana in krivična je bila žirija pri Talentih.
z drugimi besedami, poskušam te obvarovati pred samo seboj 🙂 .
argumenti? skoraj vse , nad čemer si se pritoževala v poglavjih
žirija, slovenska žirija, pristranski izbruhi žirije, medijem je šov pretežek… pač kaže na to, da res verjameš, da se je vse to dogajalo spontano, in ne zrežirano prav za to, da bi povzročalo zgražanje raznih naivnih, pravičniških, predvsem pa totalno zadrgnjenih gospodičen .
res nisem tak občudovalec reality showov, kamor prištevam tudi Talente, da bi kot ti videl vse, kar je kje na svetu bilo sproducirano, vseeno pa dovolj ameriških, angleških in nemških talentov in zvezd, da sem v našem licenčnem showu pri žiriji in režiji brez dvoma prepoznal na kupe dobesedno prekopiranih fraz, kretenj, obrazne mimike, vzorcev obnašanja pri žiriji in pri izbiri nastopajočih ( predvsem provokativno negativnih, torej fušačev in štrikačev- no,slednjih res nisem videl še nikjer, priznam, a naša tv scena je v stanju sproducirati abotnosti, ki jih najbrž nobena licenca ne more obrzdati).ne bi izključil niti suma, da je televoting manipuliran, a o tozadevnih mehanizmih vem premalo, da bi lahko sodil. mislim pa, da je tamala upravičeno zmagala, če je šlo za talent, in ne za predstavo. za slednjo bi pa dal zmago maji.
izjema: najbrž res edinstvena je gospa Lucy- tisti njen zabodeni, prazni pogled (kot da ne ve, kje sploh je, dokler najbrž v rit ne dobi majhnega elektrošoka da skoči, nekajkrat zavpije fantastično ali pove kaj o svojih kocinah ( rado je najbrž ob tem povsem popenil, hehe). nekomu, ki tako slabo obvlada jezik, takšna zelo redko uporabljena fraza seveda nikakor ne more spontano priti sami na misel. priznati pa ji je treba, da kar dobro klaviri in poje. vsa čast.
v zaključek, simona, le en majhen nasvet- ne spuščaj se v razglabljanja o stvareh, ki jih ne razumeš ( na primer o ekonomiji), in poskusi se distancirati od banalnosti,katerih resno obravnavanje ne bi bilo v čast niti frustrirani devetošolki, kaj šele štiriintridesetletni gospodični. ta tvoja resnobnost vpričo očitno “naštelanega” cenenega zabavljaštva me spominja na tiste naše gledalke nekdanje trakavice esmeralde ( ali je bila kira druga ?), ki so pošiljale obupane telegrame mehiškemu predsedniku, naj jo vendar izpusti iz zapora, saj je vendar jasno, da je nedolžna.
drugače pa- commonsense ma te še vedno rad. pedeset posto.
p.s. pa nehaj se že enkrat spotikati ob moj nick- vem, da te fascinira tisto, česar sama nimaš, a s časom se da pridobiti tudi to.bojim pa se, da bo pri tebi za to potrebno kar veliko časa.
commonsense, ne, ne premoreš niti malo commonsensa.
tematike, ki sii jih omenjal, niso neresne, ker se skozi njih kristalizira funkcioniranje večine. če ljudje odobravajo morebitno obamovo varanje, priznavajo loičevanje med moralo kateri predsedniki z roko na bibliji zaprisežejo iin realnim stanjem. to pomeni, da dopuščajo dvolično družbo. če njegova žena oprosti, to pomeni, da obstaja možnost, da je dvolična. da ostaja z obamo zaradi koristi. če je to predsednikova žena, kakšen je predsednik. poleg tega ima tudi žena funkcije. poleg tega se obama nastavlja z njo naokoli. zakaj talent ni neresna tematia, smo obrazložili zgoraj. izraža vrzeli v slovenskii družbi. da dobri pevci ne pridejo do kariere. da žirija v tako velikem šovu ne zna ocenjevati. da žirija v tako velikem šovu nima karizme. če je šov namenjen šiiroki javnosit, to lahko pomeni, da publika to dovolj tolerira. ali da ji ni omogočena pot do sprememb. da je zmagala punčka. kar lahko pove kaj o psiholoških značilnosti naroda. narod voli in sokreira naše skupno življenje. za vse to je popolnoma vseeno, če je vse zrežirano. po kmečki pameti ne more biti zrežirano. ker v sloveniiji ne obstaja taka masa ljudi, ki bi bila pripravljena igrat in ohranjat skriivnost zase.
blodnje, ki si jih zapisial v zaključku so katastrofalne. simona torej ni histerična navdušenka, kii rada spremlja oddajo, ampak je kritični mislec, ki rada gleda oddajo. kot taka je zmožna povezovati razne nivoje in niti šova v konstruktivno ini bogato celoto. ti tega nisi sposoben. to še ne pomeni, da boš kaj bolj sposoben v čemerkoli, če s elotiiš pritlehnih poniževanj. tvoja nemoč je očiitna iin namesto, da s esiliš tule, se klofnii po obeh licih in poglej v svojo sramoto. potem se skrij v nek kot in začni razmišljat. to je moj majhen nasvet.
Nidurun:
tematika oddaje Talent je neresna, ker gre za nekvaliteno oddajo, s katero se nima smisla preveč ukvarjati, oziroma je vsaj treba biti do nje skrajno kritičen, kar pa Simona ni! Bila je kritična do žirije, kar je super. Je pa problem celoten koncept in tudi ni res, da dobri pevci pri nas ne dobijo priložnosti! Dobijo, vendar pač bolj postopama in predvsem z mngogo več kvalitete, ker ti ki so bili na talentu, pač niso bili ravno strašno dobri pevci, prevsem pa niso bili avtorji! Skratka ni smiselno prevč analizirat takih neresnih oddaj, čeprav je lahko razparva o njej vsekakor zelo resna, kar se tudi vidi na tej strani! Skratka mogoče sama tema niti ni neresna, ker se pač da o vsaki temi resno razpravljati, tudi če gre za šov kot je Talent!
Temo Obami se da tudi resno obravnavati, ja! In glede na to, da ameriški predsedniki prisežejo z roko na Bibliji, sploh ni čudno kakšna je Amerika! A sploh veš kakšna čudna, dvolična in nasilna knjiga je to?? To knjigo bi morali že zdavnaj odstranit iz raznih zapriseg! In seveda ni lepo, če je Obama prevaral ženo, ker potem je bolje, da se sploh ne poroča, če ne misli biti zvest, ker je pač to poanta poroke in je pač treba dobro razmislit. A če mu žena oprosti, to še ne pomeni, da je dvolična, ampak pač samo ne dojema prevare, kot neko grozno moralno katastrofo, ampak bolj kot nedržanje obljube in ji je zato seveda lahko hudo, ampak če mu prvič oprosti, še ni dvolična, ampak lahko to naredi tudi ker ga ima rada in ker želi, da ostaneta skupaj zaradi otrok. Tudi če je predsednik seksal z drugo, seks ni nič slabega in osebno nimam nobenih moralnih predsodkov niti do ljudi, ki živijo totalno avanturistično življenje, le nezrelo se mi pač zdi, če ima nekdo vsak dan drugo žensko(ali ženska moškega seveda), ker pač živi le seksualnost, ne pa tudi ljubezni in prijateljstva v partnerstvu, pa tudi partnerke tak človek večinoma obravnava zgolj kot seksualne objekte. No Obama pa je vendarle porčen, zato ni lepo, če je to res storil, a zanimivo bi se bilo tudi vprašati, če bi v Ameriki sploh lahko zmagal kandidat, ki ni poročen!?
Pa commonsense ni napisal, da je Simona histerična navdušenka šova Talent, ampak da se agresivno in do neke mere histerično odziva na komentatorje, ki se ne strinjajo z njo. Pa določene nivoje je Simona res opazila pri oddaji, ampak marsikaj pa ni videla ali pravilno ocenila!
Pa pri Simoni je problem, da se pritožuje nad komisijo in še čem, oddajo nasploh pa hvali in ne vidi, da je koncept oddaje kriv, da je žirija in še marsikaj slabo!
Verjamem sicer, da so žirije v tujini nekoliko boljše, ker je pač večja izbira, a koliko sem videl ne bistveno boljše.
In Cowell je predvsem primitivec in promotor osladnega popa in njegovi kometarji ne vsebujejo nič strokovnega in pač opazi predvsem to, kar opazi vsak, da pač nekdo slabo ali dobro poje! Ima sicer neke voditeljske sposobnosti, a v osnovi je pač neposoben žirant, ki ga drži pokonci ta beden šov, ki je pač dovolj beden, da ga lahko on vodi!
@Nidurun:
Hmmm..vem kaj misliš, sem tudi razumel Simono… in to bi lahko trdil recimo za Petra…pri Lini bi težko rekel, da gre za neko osebno noto, ker je deklica pač še premlada… ker le ni Mozart… Pri njej gre za dober poriv s strani staršev, ker Linin nastop meni deluje kot stvar naučenosti, ne neke izrazito osebnostne poteze…
Vem, kar se tiče načina prodaje sem samo še enkrat razložil, nič nisem negiral.
Se mi zdi duhovita pripomba, zakaj je zmagala ravno deklica, ki po mojem naravnost pooseblja ideal mlade države – polno upanja na dolgo in srečno ljubezen…končala pa bo (če si sposodim Simono) kot skuštrana in razočarana…tako da je tale naša SloveLina že v obdobju adolescence…mi pa še kar upamo…hehehe
@samokodela:
Vidiš, še vedno se ne bi strinjal s tabo. Ker “malo manj resni” projekti (simona jih je opisala kot bedaste – kar se strinjam) vsekakor negirajo lastno bistvo, ker so tudi “komercialni” kvalitetni izdelki “resni”! Isto kot če bi pesnik sestavljal verze za reklamo za pralni prašek…kaj pa je to, če ne zanikanje bistva lastnega dela, ustvarjanja? Tu je srčika problema namena in konteksta, ne? Torej – ni problem v Talentih, dokler v ansamblu ni razprodaje. Simona, niti jaz, nisva nikoli govorila, da je vsaka “komercializacija” slaba. Pomembno je, čemu je namenjena in tu se strinjamo, ne?
Lepo si napisal, kaj bi moralo biti delo igralca v gledališču, vendar si se “izdal”, ko si navedel, da delo v komecializaciji ne vpliva na njegovo “akademsko” delo…no to pa ne bo držalo sploh. Pa še kako vpliva! Zakaj potem misliš, da so igralci, ki se takemu načinu upirajo…ker bi jim smrdel denar? Pajade.
Gre za to, da si umetnik hitro zapaca duha…kar je palilo pri publiki v Špas teatru, pri publiki v Drami pač ne. Ker ni isti kriterij za doseganje ustvarjanja celovitega užitka…ta kriterij se pri umetniku gradi z izkušnjami in je stvar določene modrosti, na katero se umetnik hitro lahko podela, ko sprejme določeno delo v komercializaciji…in mogoče se lahko zgodi, da se mu ne bo poznalo prvič..ampak drugič, pa tretjič pa že…Toliko kar se tiče komercialnih predstav in nanizank.
Kar se tiče pa reklam…neka igralka lahko reklamira drag parfum, ker tudi umetnost “drago diši”…ne pa akcije razprodaje mehke solate in hrenovk! Ker bistvo umetniškega izdelka ni v razprodaji.
Sašec:
Ne bi rekel, da umetniki s tem ravno negirajo lastno bistvo. Dokler razumejo in naštudirajo zahtevne predstave, je vse ok. Saj lahko tiste manj vredne projekte takrat odklopijo iz glave in predvsem dvomim, da lahko sploh postanejo igralci, če niso res globoki ljudje in dvomim, da bi to globino potem z leti izgubljali, samo zato ker so sodelovali v nekaj manj resnih projektih, ki pač nimajo tako globokega sporočila, ampak so namenjeni za zabavo, hkrati pa ne negirajo osnovnih vrednot.
Negiranje lastne umetniške osebnosti pa je vprašljivo! Dejstvo je, da če si priznan igralec v Drami, si velik dramski umetnik in tudi če delaš kaj manj resnega, boš vedno zmogel v Drami prepričljivo igrati, ker kot sem že rekel, manj resno ne uniči tvojega bistva, le odločil si se, da boš naredil kaj manj resnega, za širšo publiko in dodaten zaslužek. Kar se tiče pesnika, ki napiše verze za pralni prašek, je tudi to možno, čeprav dvomim, da bi kateri pesnik to počel, a svoje delo bi zagotovo opravil dobro in vsekakor bolje od šarlatanov, ki sicer ustvarjajo dolgočasne in nedomiselne reklame! In tudi Prešeren je pisal gostilniške, kosmate pesmi, vendar jih je strogo ločeval od resnih, pa ni bil zato nič manj vreden kot pesnik in njegovo pesniško bistvo je ostalo nedotaknjeno, tudi če je sebe in zbrane kdaj bolj ljudsko pozabaval.
Osebno raznih ljudskih komedij po gasilkih domovih vsekakor ne maram, mislim pa da nivo vseeno ni tako grozno nizek in predvsem se vrhunski igralec, ne rabi nujno počutit umazanega, ker je igral v taki predstavi, ker se je pač samo odločil, da bo pozabaval ljudi in to na način, ki ga razumejo, še vedno pa ne bo šel nobeden v razne debilije, s katerimi bi spodbujal razne nestrpnosti, predsodke, politični debilizem in podobno. Takih primitivizmov se pa vendarle grejo le vaški komedijanti, ki jih vidiš v oddaji Na zdravje in med raznimi amterskimi vaškimi skupinami. Če bi bil jaz igralec, sicer nikoli ne bi igral v ljudskih komedijah, a dokler vendarle imajo nek osnovni nivo, trdim, da se resen dramski igralec s tem ne umaže in ne postane slabši igralec!
@Nidurun:
Čestitam za rojstni dan. Želim, da bi premogel ohranjat več rokenrola v duši od Predina in več modrosti od Tupaca … hehe …
Spet isto. Kot sem rekla. Imama rada Nirvano, ne dojemam jih kot slabe rokerje, daleč od tega. Zato nisem niti na strani tistih, ki jih zaničujejo, niti na strani tistih,ki jih poveličujejo v smislu vrhunskih rockerjev, ker menim, da pri njih, in eksplicitno pri Cobainu, sploh ni šlo za to. Šlo je za izraz. Za osebni preboj in to mu, jim je uspelo prepričljivo. Če jih imam rada in imam njihove plate, se verjetno z mano ni treba fenovsko preklat, a ne. Me pa to dejstvo, da jih imam rada, nikakor ne ovira pri umevanju, da gre za lahkotni rock. Seveda je spet odvisno od tega, s čim primerjaš. Brez dvoma obstaja še lahkotnejši, slabši pa sploh. Pri ocenjevanju manekenk se ne pogovajamo o zanemarjenih in predebelih, a ne. In ja, nevermind je najbolj lahkotna komercialna plata, ni pa edina plata z ahkotnimi komercialimi komadi. Norvana so definitivno manj lahkotni v konceptu od lahkotnih Beatlov in med Beatli je McCartney blefer, Lennon pa vrhunski umetnik. Nirvana pa, na primer, ne sega do kolen WhiteStripesom s podobno dušo.
O teh temah se s tabo precej težko pogovarjam gladko, ker je posredi še vedno s tvoje strani bremza zaljubljanja. Pa naj gre za pogovor o nogometu, Koranu ali kakšnem bendu. Preprosto na svoj rojstni dan zaenkrat še nočeš ugledat temnih plati medalje svoje ljubezni in razumet, da mrak nikakor ne demantira svetlobe ljubezni, niti je ne zmanjša. Gre samo za definiranje območja raja in pekla. Meni je pa že nekaj rojstnih dni minilo brez strahu pred razočaranjem. Ker ni poanta v razočaranju, ampak v razumevanju. Se spomniš najine debatice o neki kratki zgodbi? Isto. Kot nogomet, koran ali Beatli. Obstajajo stvari, v katere želiš bit zvesto in dosledno zaljubljen. Razumem. Ampak na tej točki se zame debata konča, ko to zavoham. Ker me že predolgo zanima predvsem negacija mojih emocionalnih vzgibov, v obeh smereh. Zato, ker samo tako zadevo lahko spoznam. Ne moti me, če je Jim Morisson filozofski debakl in nikoli ne bom trdila, da ni, čprav sem opazila, da si je želel bit ravno obratno. Ampak ni bila v tem njegova vrlina, pač pa v nečem popolnoma drugem. In zato ga nič manj in nič bolj rada ne doživljam v njegovem izrazu. Mene občudovanje preprosto ne briga (več). Niti najmanj. Dokler me je pa brigalo, priznam, sem bila pa prepričana, da brez občudovanja nima smisla živet. Moje osebno mišljenje in spoznanje je, da nima smisla živet za občudovanje kot filing, ampak samo za spoznanje, doživljanje spoznanega (samo v tistem, kar je, brez tlačenja v paket vse, kar ni, kaj šele ignoriranje tistega, kar ni) in uporabljanje. In ja, tudi seks je tako neprimerljivo boljši … hahaha … Še takrat, ko ga ni, je boljši.
@Sašec:
Ja, saj sem razumela. In nič ne demantiram, kar si zapisal, samo še malo sem dodajala in se razpisala na tematiko.
Ja, deklice imajo čudovite glasove v zborih, ampak v tem se strinjam z Nidurunom, da to ne igra edinstvene vloge. Lina obvlada tudi nastopanje. Zato sem omenila nadarjenost za nastopanje, igro, če hočeš. Zna iz sebe potegnit tisto, kar se pričakuje. Ne slabo odigrat, ampak po navodilu (ker navodilo je bilo jasno) potegnit iz sebe. Podobno kot tista dve leti starejša hrvaška deklica. To je Lini treba priznat. Seveda pa v primerjavi z nekaterimi drugimi ni bila boljša. Bila pa odlična, tudi med starejšimi kategorijami otrok, v primerjavi s talenti po svetu. To pa ja!!! Osebno sem o najboljših itak zapisala mnenje in jih izpostavila.
No, ti si mutiral vmes in še danes poješ odlično, torej pevski zborček v ranem otroštvu škodil že ni …. hehe …
simona,
si ti brala moje odgovore samu kodeli? saj sem napisal, da imaš rada nirvano in da ne misiliš, da so kaj slabši band. celo izpostavil sem tvoje mnenje kot primer tega, da lahkotno ni enako slabo! jaz to razumem! jaz poslušam pet shop boys, recimo, hej! poslušam tudi robyn, recimo. jaz ne gojim nobenega občudovanja do cobaina. pod prejšnjim zapisom sem izjavil, da zame nič ni veličastno. ker je vse v nas. vsi smo cobaini. vsii smo povprečneži. ne preklam se s tabo o platah! ne vem, kje si to videla. izpostavil sem sebi najljubšo in najbolj komercialno, ker si sama napisala, da imaš vse plate, in s emii je zdeloi zanimivo še pokramljati o tem. mccartney ni blefer. mogoče je bil v solo karieri. ti recimo si nekje zapisala tudi, da je recimo samo lennon izdal dobre solo plate. kaj pa harrison? http://www.youtube.com/watch?v=Y5R1anXnsXQ v kontekstu beatlov je mccartney funkcioniral odlično tako kot pevec, skladatelj, basist in tekstopiisec. white stripes so vrhuski ampak še zdaleč ni situacija taka, da jim ne bi segala nirvana do kolen. pa to niiso zgolj moje čudaške preference, lahko greva v debato z ostalimi glasboljubci in bomo prišli do podobnih zaključkov. ne mislim se sklicevati na slepo na druge, skozii kresanje argumentov bomo prišli do podobnih zaključkov.
oprosti, ampak mislim, da me zadnje čase bereš površno. ne morem skriivati, da sem nad tem razočaran. mogoče si pa ti zaljubljena v površno branje mene, zaradi česarkoli pač. heh.
“Moje osebno mišljenje in spoznanje je, da nima smisla živet za občudovanje kot filing, ampak samo za spoznanje, doživljanje spoznanega (samo v tistem, kar je, brez tlačenja v paket vse, kar ni, kaj šele ignoriranje tistega, kar ni) in uporabljanje. In ja, tudi seks je tako neprimerljivo boljši … hahaha … Še takrat, ko ga ni, je boljši.”
eksekli. simona, delaš mi krivico, zdaj je zagotovo hehe. to je natančno moj pogled na svet, kar si napisala. prepričan sem, da si površna v obravnavi mojih objav.
aha, tisto kar si napisala o platah ini preklanju, sem si narobe ziintepretiral.
in ja, mislim, da se je s sofani pogosto treba še bolj srdito prerekat. hehe.
@samokodela:
“Najprej bi ti rad rekel, da me moti tvoj način odzivanja na komentarje, ko človeka prav agitirano napadeš in uporabljaš jezik in prijeme, s katerimi hočes dati človeku vedeti, da je totalen idiot, samo zato, ker se pač ne strinja povsem s tabo!! Poleg tega pa moj komentar bereš tako, da si izmišljuješ stvari, ki jih nikoli nisem rekel!!”
Ne uporabljam nobenih prijemov, s kakršnimi bi hotela kar koli dat človeku vedet, jezik pa uporabljam za izražanje tega, kar resnično mislim, za argumente in za vsebino. Prijeme uporabljajo tisti, ki tega ne premorejo, bi pa radi nekaj dosegli, kar si niso (še) prislužili in za kar niso še nič omembe vrednega naredili, preverili, se naučili. To počneš ti. Kako, več kasneje.
Verjamem, da te moti moje odzivanje. Ne na komentarje, ker se ne odzivam na vse komentarje enako, ampak te moti odzivanje na tvoje komentarje. Bodi, zaboga, iskren in ne uporabljaj posploševalskih prijemov. Nikogar ne dojemam in ne izražam česa podobnega, da je idiot, ker se ne strinja z mano. Za strijanje ali nestrinjanje samo po sebi se mi gladko jebe, ker je za kakršno koli vsebino nepomembno. Obstajajo pa velike razlike v vsebinskim razlogih in nivojih za nestrinjanje ali strijanje pri komunikaciji. Nestrinanje s tabo je na popolnoma drugačnem nivoju kot nestrinjanje s kom drugim. Nestrinjanje ali strinjanje s tabo do zdaj poteka na zelo nizkem nivoju.
Moram te razočarat, kar si lahko vzameš v prid. Da se mi tudi jebe, če te moti moje odzivanje. In moram te obvestit, če ti še ni jasno, da tudi tvoji komentarji mene izredno motijo, pa zaradi tega ne cvilim, kako me PAČ motiš. Koga neki briga, da ti mene motiš. Se kaj sekiraš, ker me ti mene motiš??? Si potreboval direkten podnapis in prevod, da me motiš? Ti to ni jasno brez jamranja in cviljenja? Misliš, da je to posebej pomembno, kaj tebe moti? Bi bilo morda bolje, da bi se vprašal, zakaj in kdaj ti koga motiš? Itd. Blesavo.
No, jaz ti bom povedala, zakaj ti mene motiš oziroma tvoji komentarji. Ker so blesavi, nesramni, nespoštljivi, plehki, primitivni, neupravičeno naduti in arogantni. Te moti, ker sem to zapisala? Super. Postavila sem ti nekaj vprašanj, ki so zelo pomembni, da bi imelo sploh smisel komunicirat naprej, pa nisi odgovoril niti na enega. Vprašala sem te, v kakšen okvir oddajo sploh postavljaš in te pozvala, da navedeš vsaj en ušiv primer kakovostne razvedrilne oddaje v primerjavi s to, da bi imelo sploh smisel spodbijat moje argumente? Nič od tebe. Jasno sem ti zapisala svoje mnenje o tvojem pavšalnem, nesramnem, nedostojnem in vulgarnem zmerjanju čez določene akrobatske skupine, ki so nekaj vložili v to, da obvladajo, kar obvladajo, pa nobenega odziva od tebe, od kod ti predrznost za tako klamfanje. In tebe moti, ker je nekdo nesramen do tebe??? Si sploh normalen? Postavljaš same trditve o tem in onem, argumenta, primerjave za trditve od nikoder, si pa drzneš sodit o mojih, ki jih pojasnim in argumentiram, kar poignoriraš. Še huje. Očitno si tak razvajen lenoben smrkavec, da celo brez sramu navržeš, da si si ogledal samo deset minut oddaje. Seveda si to navrgel, ker si hotel izpast frajer, ki takih stvari ne gleda, ker bojda časti umetnost. Pa nisem jaz neka pubertetnica blesava. No, meni si s tem povedal, da pojma nimaš, o čem govoriš. Ampak še vedno postavljaš trditve. Da na primer nek Cowell govori samo, kdo je slab in kdo je dober. Kako, zaboga, ti to veš s svojo desetminutno kilometrino opazovalca? Potem sem te vprašala, da mi daj minimalen argument, nekaj, kar bi me približno prepričalo, da si sploh kdaj prestopil gledališče, ker po tem, kar pisariš, menim, da blage veze nimaš o umetnosti. In spet nič od replike. Ampak ti še vedno prav naduto blebetaš. Celo filozofiraš, kako je vseeno, če igralci nastopajo po treš ohcetih in blablablabla … Toliko o umevanju in ljubezni do umetnosti. Tipično zapletanje v kontradiktornosti nadutih floskulačev. In zdaj spet natreseš neko trditev, kako da ne razumem, da je koncept te oddaje slab. Osebno sem kar nekaj povedala, zakaj menim, da je dober, ti pa prav ničesar, zakaj naj bi bil slab. Tudi na primerjavo lahko čakam do naslednjega stoletja. Blefiraš v tri krasne in mi objestno kradeš čas.
S komentarji si mi pokazal tudi popolno pomanjkanje osnovnih manir in spoštovanja. Kar gre v slabo predvsem tebi. Ti ležiš in si ga mečeš na roke, potem bi pa rad pametoval, kako neki bi morala bit soba pospravljena in še opremljena. Potem bi dajal še navodila, ki so seveda zmotna, ker niti sesalca še nisi prijel v roke za več kot pet minut v življenju, še malo pokritiziral kakšen kot, ki bi se moral svetit drugače, a ne veš, kako se do tega pride, in logično, da nekoč fašeš upravičeno kritiko, da si len aberveznik in da zapri gobec, ja, zelo verjetno tudi, da si idiot, ali pa si prisluži moralno pravico do pametovanja in kaj pokaži in dokaži ali pa se drži svojega spektra obzorja, ki ga obvladaš in v kar si kaj vložil. V pajčevine na stropu. Takih ljudi jaz ne maram. Imam slabo mnenje o njih. Menim, da so primitivni in neupravičeno naduti.
Naj ti nekaj še povem osebno dobronamernega. Da ja, jaz lahko izpadem nesramna, naduta, kakor koli že. Ampak predvsem v očeh tebi podobnih, o kakršnih sem ti pa že povedala dovolj. Jaz namreč nisem bila vzgajana v nadutosti in egocentrizmu, ampak ravno obratno. Če sem se kaj naučila, sem se naučila spoštovat ljudi, ki se nečemu posvečajo in ne ravnajo s svojim obzorjem kot svinja z mehom. Pozitivna plat medalje je, da se seveda od takšnih ljudi različnih spektrov veliko naučiš in začneš prepoznavat, kdaj je vredno čemu prisluhnit in kdo je bolj svetla osebnost in kdo ne itd.. Negativna plat medalje je, da seveda prepoznavaš tudi nespoštovanja vredne ljudi in bolj občutiš raznovrstne primitivne osebke. Negativna plat v smislu, da te bolj motijo, ker jih bolj zaznavaš.
Zato ni nič bolj patetičnega, nesramnega in bednega od tega, da prideš cvilit, kako te moti, ker občutiš, da te nekdo ne spoštuje, glede na to, kar daješ od sebe, namesto da bi se raje vprašal, zakaj.
Če si še zelo mlad, imaš čas, da se malo zamisliš nad sabo. ti pa nič ne pomaga po defoltu, če si mlad, ker premnogo ljudi za vedno ostane takih, kakršni so bili pri sedmih letih. Na primer arogantni, objestni in neupravičeno naduti. In če si tak, ti tudi učenje nič ne pomaga, ker nič ne spustiš do sebe. Gledaš, pa ne vidiš in kar naprej goljufaš, uporabljaš razne prijeme itd. Kaj je pomagalo Ruglju? Nič. Zelo rad je, podobno tebi, posegal v velike teme, na najbolj kompleksna področja in se spotikal ob ljudi, ki so marsikaj kompleksnega in vrednega izražali, medtem ko je on nad njimi stresal banalne, primtivne, ja, tudi idiotske pristranske floskule, glasno prepričan v svojo veličino. Veliko patetične samoljubne komedije, namesto da bi se držal, kar je obvladal in se učil, če bi hotel kaj več. Take občutke vzbujaš pri meni tudi ti.
Upam, da si zadovoljen z odgovorom. Ko ali če boš komuniciral drugače, v strinjanju ali nestrinjanju, brez skrbi, bo tudi moj odziv zelo drugačen.
@olna:
Ja, izbira je za medije še najboljša, se strinjam. Čeprav še ta ne nevemkaj. je pa fino, ker zmagovalcu ni treba nič takega nudit. Ne pričakuje se. Kako boš tršil otroka v tem malem prostoru, ko še za omembe vredne pevce ni prostora … hehe …
@commonsense:
Ti imaš probleme s svojo famo, da sem jaz intelektualka in te to neznosno nervira, provocira in vzburja očitno. V tem kontekstu tvoj psevdonim ni irelevanten podatek. Saj si ti tisti, ki se kar predstavljaš kot “zdravi razum”. Jaz se namreč nikoli nisem propagirala za intelektualko, nikoli se nisem tako predstavljala, ampak samo pišem in komuniciram kot pač pišem in komuniciram. Pa nakladaš, da veš, da se imam jaz za intelektualko?!! Jah, hvala, da si direktno pojasnil svojo frustro in problem z mano, saj ne bi bilo treba, no. In zdaj mi nekdo, ki se že za dober dan predstavlja, da je “zdravi razum”, pride z izjavo, ker vem, da se imaš za intelektualko in sveveda non stop, kadar se sploh oglasi, skuša blatit mojo domnevno intelektualnost in kar naprej frustrirano prihajaš pridigat, kako naj si ne domišljam to in ono in naj se ne spuščam v to in ono. Patetičen, nadut, mašictičen, prozoren in plitek nevoščljivec si. Drugega ne izkazuješ. In takih primitivnih tipov je na svetu kot dreka in mene ne zanimajo, ampak jih preziram. V reali se jim ogibam, ker me dolgočasijo in samo ogrožajo, tukaj pa pač nekateri prihajate s svojim razkazovanjem kronične nepotešenosti. Kot bi gledala masturbiranje tipa, ki ga res nočem gledat.
Čudiš se, kakšnim plehkim in nesmiselnim temam se posvečam? No, to z lahkoto sprejmem. Če se res tako čudiš, bi pač preprosto kaj vprašal, pa bi ti pojasnila svojo plat medalje. Ne boš verjel, ampak meni se še fuzbal zdi pomembna družbena tema v sferi razvedrila, pri kateri pa ni nepomembno, kako jo obravnavaš in s kakšnih aspektov vse. Pa fuzbala sploh ne maram in menim, da ne gre za absolutno nič manj plehko zadevo v osnovi od resničnostnih šovov, mogoče še za bolj plehko v poanti. Odvisno od kakovosti in koncepta resničnostnega šova. Ampak ogromno ljudi mara fuzbal, torej gre za vpliven šov. Te to čudi? Lahko razumeš? Te sploh zanima? Ali si si ga prišel samo na roke metat. Daj, odjebi, prosim in me nehaj posiljevat!
Simona:
Tvoji komentarji se mi zdijo problematični zaradi tega, ker si agresivna in ker imaš ljudi za idiote in podobno. Kar se tiče vsebine pa gre pač za tvoje mnenje in torej v tem smislu ni problem vsebina! Na vsebino pač odgovorim s proti argumenti, tvoj ton odgovarjanja pa se mi zdi neprimeren, ampak vsebina pa ni nekaj, kar bi me v tem smislu motilo, ampak se pač o nekih stvareh samo ne strinjam. Skratka, ko se kdo ne strinja s tabo, ga na nekulturen način napadaš, namesto da bi le povedala svoje mnenje! In tudi meni je vseeno, če te motim, a jaz te motim zaradi vsebine, ti pa mene zaradi načina podajanja vsebine! Drži??
Na večino tvojih vprašanj sem ti zelo jasno odgovoril, tudi v zvezi z akrobatskimi skupinami sem ti vse odgovoril, Talent in druge oddaje sem gledal dovolj, da imam ustvarjeno mnenjne in to, da sem malo gledal oddajo sem povedal samo zato, ker je res!
Dovolj se spoznam na umetnost, čeprav ne hodim veliko v gledališče, ampak kljub temu lahko brez težav razpravljam o umetnosti in gledališču, predvsem pa o tem, da je Drama oddala prostor tej oddaji.Pri tej razpravi o oddaji prostorov v Drami, sploh ni pomebno koliko hodi nekdo v gledališče. Pa imam zelo veliko zbirko kvalitetne glasbe in rad berem kvalitetno poezijo, tako da marsikaj vem o umetnosti!
In ne vem, kako lahko govoriš o tem, da nimam manir in spoštovanja, v naslednjem stavku pa nakladaš, kako ležim in si ga mečem na roke in ne popravljam sobe in to bi naj bile neke prispodobe na nivoju,…??To je pa res izjemno spoštljivo, pa da bi me vsaj poznala, pa ne veš nič o meni.
In predvsem je tvoj zadnji komentar popolnoma brez vsakršnega protiargumenta. Gre pač za to, da pač v neki svoji jezi, postavljaš teze o moji osebnosti, brez da bi me sploh poznala in me imaš za bedaka, idijota in ne vem kaj še vse in moji argumenti so pač ničvredni, plehki, primitvni in ne vem kaj še vse, a protiargumente je očitno zelo težko najti!!
Ne bilo bilo bolje podati protiargumentov, kot pa diskvalificirati človeka s skrajno nizkotnimi izjavami, ker ti je pač zmanjkalo argumentov!!??
Skratka ustvarila si namišljen esejček o moji osebnosti, čeprav o meni ne veš nič in me poskusaš sesuvat s tem, da mi pripisuješ neke izjemno negativne osebnostne lastnosti, kar izveni kot da enostavno nimaš argumentov in si zato jezna in napadaš!!Katastrofa!!
Dobra razvedrilna oddaja pa je bila naprimer A si ti tud not padu. Ampak zakaj bi moral navajat take stvari, ko kritiziram Talent?? Podal sem dovolj dobrih argumentov in to da povem eno dobro oddajo, pa res nič ne doda k argumentaciji!!
Pa ne vem zakaj to, da ti povem koliko hodim v gledališče, imenuješ argument?? Argument za kaj?? In predvsem tudi če sploh ne bi hodil v gledališče, lahko še vedno vem marsikaj o umetnosti in še vedno lahko kritiziram oddajanje prostorov!!
Res Samo, metanje ženske lutke z neke strehe se ti je zdelo duhovito, in to ne samo enkrat?
Meni je bilo pri A si ti tud not padu samo sem pa tja kaj všeč. Živ dokaz za to je bil, da sem zlahka ob tej oddaji zaspala. Sem pač zahtevnejši gledalec.
simona,praviš :”Ti imaš probleme s svojo famo, da sem jaz intelektualka in te to neznosno nervira, provocira in vzburja očitno.”
ne, nimam problemov, intelektualke so mi zelo všeč, zato sem tudi tebi 50% naklonjen. kaj pa naj si sicer mislim o osebi , ki pravi “Odraščala sem z umetnostjo in med umetniki, delala na terenu kulture v različnih oblikah, me pa zanimajo tudi mediji v širšem fenomenološkem smislu… “.no, ni ti treba biti tako skromna.
nekam pogosto v zadnjem času omenjaš samozadovoljevanje (vulgo: drkanje). ali imaš s tem kakšne posebno dobre izkušnje, ali pa gre, ko ciljaš name in na kodela le za “penis envy” ? hehe.
za razliko od tebe sem sam vedno pripravljen priznati svoje zmote: tam zgoraj sem te primerjal z gledalkami Esmeralde, kar pa se je pokazalo kot eklatantna ( da bom še jast zvenel kot pravi intelektualec) neresnica- gre namreč za gledalke Kasandre. se opravičujem.
Nevenka, saj A si ti tud not padu, tudi ni bil neki čudež v primerjavi z Monty pythonom, s katerim sem dobesedno obseden, a vendarle je bila to dobra razvedrilna oddaja!!
Meni se je zdela samo boljša od drugih.
commonsense: zakaj ne upoštevaš mojega nasveta. zakaj se raje sramotiš v očeh javnosti? mislim, jaz bi ase v zemljo vrl, če bii kdaj zadrogiran napiisal kakšen tvojemu podoben stavek ini 2 meseca ne bii upal iz stanovanja. ne glede na to, da pišem pod vzdevkom.
nevenka: kakšen zahteven gledalec pa si to ti? koncept te oddaje je lahko zahtevnega gleddalca obdržal v zanimanju od začetka do konca. nobena sekvenca ni bila izvedena dolgočasno. pogovori z gosti so bili svežina, glede na to, da sta gostila ljudi, s kateriimi se ponavvadi pogovarja v nekem slovenskem krču ini zaradi česar naša pop scena je, kakršna je. vmesni skeči so bili češnja na tortici. zrnec je izjemne trnutke. koncept je bil izjemen. mogoče je prišel kakšen šibkejši moment, vendar to nikakor ni biil razlog za spanje. kdo na svetu je s svojim bodočim premirerjem izvedel oddajo, v kateri je ta iigral v montipajtonovskih sečiih. ali naredil iintelektualko iiz severiine?
hahahahaha Če hočeš komentirat pri Superpametni Supernovi Superzakompleksani Superintelektualki SuperSimoni, moraš prej njene zveste pse vprašat za dovoljenje. Commonsense: Meni je zadnjič Vlatka rekla (mislim, da trikrat), naj se grem obesit in da bom končala v Ljubljanici. Simona Rebolj pa me ne prenaša, ker je ne hvalim (jaz SuperSimone niti 50% ne berem, ker se stalno ponavlja in nič novega ne pove – razen, da vse sovraži). Torej, zakaj se trudit in superintelektualkam zagotavljati, da jih bereš? Še jaz sem nehala pisat (no, skoraj). Pa nisem na Siolu.
Commonsense: Blogi so v zatonu. Razen omenjene Superpameti pišejp samo še Superhlapci, Super najboljša slovenska pesnica vseh časov (ki bi morala biti, če bi obstaja pravica, zaprta na psihiatriji) in super jasnovidka, ki pravi, da bo tale, ki bi morala biti na psihiatriji, bodoča predsednica Slovenije. Torej: Kdor ni nor, ni Slovenc! 😉
nidurun- kdo pa je tebe kaj vprašal? namesto, da se v tuje razprave vmešavaš, pojdi raje spet enkrat simoni škornje polizat.
če ne razumeš tona, v katerem tokrat pišem, si najprej preberi simonin odgovor na moj prvi komentar. po pohvali vsaj polovice njenega zapisa, na povsem stvarno in krotko kritiko objekta njene nekritičnosti (ad rem) dobim ( kot po navadi vsak, ki se ji upa kaj pripomniti) totalno nekulturen “ad personam” odgovor.
sicer sem vedno kar strpen in vedno poskušam biti debatno civiliziran, a taki nepofukani frustriranci (simonin besednjak,seveda) kot sta ti in tvoja gospodarica od časa do časa le potrebujete kakšno lekcijo, da vidite, kako to lahko izgleda s stališča prejemnika.
drugače pa sem vedno za civiliziran pogovor in debato.
dajana: a ti še ni dosadilo s svojiimi abotami opletat? kakšen zvesti pes? že dvakrat sem se sfajtal s simono v zadnjih dveh njenih zapisiih. ahtevam pa nivo. ker nismo na fuzbal tekmi v sektorju nrgačev s pivskimii trebuhi, ampak smo v sferi argumentiranega debatiranja. jebem te u ta usta škrbava.
commonsense: blog je medij, odprt za vsakogar. čutim dolžnost do zatiranja neumnosti ini do poidpore pametii. ker prevečkrat ostanem sam v pameti. če hočeš molk, pojdi ubit kima joinga in zasedi njegov prestol. do takrat pa spizdi v tistii kot, ki sem ga omenjal. nehaj se zažirat v ljudi kot črv v jabolko. črv mora jesti ini seveda nii nič kriv. ampak tii imaš najprej svoja jabolka za zglodat, da boiiš malce zrasel. zdaj si smešen in nadležen kot muha. lizanje škornjev simoni pa bolj priporočam tebi. kot da jihi pljuvaš. klečiš v vsakem primeru. in sliina bo na njih v vsakem priimeru. tu normalni stojimo.
nidurun dajani : “smo v sferi argumentiranega debatiranja. jebem te u ta usta škrbava.”
prelestno.
ok, to je moj zadnji odgovor tebi.
jebem te u ta usta šrkbava je referenca na dejana saviičevića. dajana je goreča nasprotnica vulgarizmov. zadnjič s eje označila za škrbasto, češ da ji je to simona kdaj napisala. označila se je tudi za branjevko. z dajano si lahko privoščiš malo ajebancijie, ker je iizrazito komičen lik. prelestno ni, je pa razmeroma duhoviito.
otročje jemanje stvari iz kontekstov pa je za odraslega loveka nekaj skrajno ponižujočega.
@samokodela:
“Tvoji komentarji se mi zdijo problematični zaradi tega, ker si agresivna in ker imaš ljudi za idiote in podobno. Kar se tiče vsebine pa gre pač za tvoje mnenje in torej v tem smislu ni problem vsebina! Na vsebino pač odgovorim s proti argumenti, tvoj ton odgovarjanja pa se mi zdi neprimeren, ampak vsebina pa ni nekaj, kar bi me v tem smislu motilo, ampak se pač o nekih stvareh samo ne strinjam. Skratka, ko se kdo ne strinja s tabo, ga na nekulturen način napadaš, namesto da bi le povedala svoje mnenje! In tudi meni je vseeno, če te motim, a jaz te motim zaradi vsebine, ti pa mene zaradi načina podajanja vsebine! Drži??”
Na to sem ti zgoraj odgovorila. Torej bi lahko imel kakšno repliko, če se že oglašaš, namesto da se ponavljaš kot pokvarjena plošča. In ne, seveda ne drži. Saj sem tudi napisala, da me motiš zaradi načina in opisala, zakaj. Vsebine ne zaznam nobene v pravem pomenu besede, razen nesramnega pljuvanja brez argumentov in nekaj negativnih trditev brez argumentov. Tebe pa moj način moti, vsebino pa ignoriraš. O navidez “prijaznih” in nesramnih cinikih kar tako na oko sem pa tudi v zapisu pisala. Nisi prebral, da me ne ganejo taki idotizmi? Ne, nisi okej, ker si predrzno drzneš pljuvat po “akrobatih”, a jih nisi ozmerjal za idiote. Popolnoma vseeno je. Jebeš kulturo, če je vsebina primitivna. Jebeš oprano obleko, če se vanjo odene umazanec. Se strinjaš?
“Na večino tvojih vprašanj sem ti zelo jasno odgovoril, tudi v zvezi z akrobatskimi skupinami sem ti vse odgovoril, Talent in druge oddaje sem gledal dovolj, da imam ustvarjeno mnenjne in to, da sem malo gledal oddajo sem povedal samo zato, ker je res!”
Ne, ni res. Zdaj pa še lažeš. Na večino mi nisi odgovoril, niti repliciral na moje replike. Če si odgovoril, mi, prosim, skopipejstaj še enkrat odgovore. Vprašanja sem ti navedla. Kaj si mi odgovoril v zvezi z akrobatskimi skupinami??? Prosim za kopipejst. Nisem zasledila odgovora. Si gledal oddaje dovolj, praviš … koliko je to, ali deset do petnajst minut, kot si zapisal? Odloči se že vsaj, kaj boš naložil.
“Dovolj se spoznam na umetnost, čeprav ne hodim veliko v gledališče, ampak kljub temu lahko brez težav razpravljam o umetnosti in gledališču, predvsem pa o tem, da je Drama oddala prostor tej oddaji.Pri tej razpravi o oddaji prostorov v Drami, sploh ni pomebno koliko hodi nekdo v gledališče. Pa imam zelo veliko zbirko kvalitetne glasbe in rad berem kvalitetno poezijo, tako da marsikaj vem o umetnosti!”
Heh, ja, dovolj se spoznaš ti na vse, čeprav ne hodiš veliko, ne gledaš veiko, ne poslušaš veliko. Ti si v bistvu car, ki ve vse o vsem, čeprav ga ni nikjer in nič ne vidi, nič ne sliši. Zabavno. Brez težav razpravljaš o gledališču, čeprav ga ne obiskuješ veliko, kar verjetno pomeni nič. Kot sem ti zapisala … Neupravičena nadutost. Slabo. Slabo, ker niti ne opaziš, kakšne težave imaš pri razpravljanju o stvareh, ki te sploh ne zanimajo veliko.
Ja, se strinjam, o oddaji prostorov Drame imaš lahko mnenje, kot vsak, ampak žal se nisi mogel izognit še sodbam o igralcih, o posvečenosti hrama. Nisi odgovoril na primerjavo s cerkvijo in duhovniki, prodajal si hinavsko moralo, seveda verjetno pomotoma, ampak zgodi se, kadar človek z lahkoto pretirano govori o stvareh, ki ga ne zanimajo prav veliko in se res ne ukvarja z njimi prav veliko, pa prekleto malo prisluhne čemur koli. Zato do razprave sploh prit ne more.
“In ne vem, kako lahko govoriš o tem, da nimam manir in spoštovanja, v naslednjem stavku pa nakladaš, kako ležim in si ga mečem na roke in ne popravljam sobe in to bi naj bile neke prispodobe na nivoju,…??To je pa res izjemno spoštljivo, pa da bi me vsaj poznala, pa ne veš nič o meni.”
Ja, to so prispodobe na nivoju, ki pritičejo danemu vzdušju. Če bi dovolj, ne veliko, bral, v življenju, bi se ti to zdelo logično kot pasulj. Zakaj in kako si nespoštljiv, sem pa jasno opisala. Imaš kakšno repliko? In ni mi treba poznat nobene osebe tukaj na interenetu. Komentiram vsebino komentarjev in ta najpomembnejši odsev osebe. Ostalo me ne briga. Ti pa sam že veš, kako deluješ še v živo. Razlika je samo v tem, da če bi se midva srečala v živo in bi take začel sesuvat, bi se že zdavnaj spokala ali začela klepetat s kom drugim. Tukaj si pa pač tukaj, jaz te nesramno preprosto ne izbrišem, in se grem opico, ki se da sprovocirat, in zabavam bralce mojega bloga, ki se vračajo na oglede temu podobnih komentatorskih blogošovov. Mimogrede … Saj se zavedaš, da si prostovoljno pro bono vključen lik internetnega reality showa? Zdaj počasi prehajaš že v stereotipno travmatsko fazo cviljenja in jamranja, kako nisi tak zasebno, kot te kdo vidi nastopajočega v cirkusu … hehehe … Spremlja te pa več publike v dnevu v tej simonarebolj.blog.siol. net dvorani kot se lahko nabere publike v dvorani SND Drame.
“In predvsem je tvoj zadnji komentar popolnoma brez vsakršnega protiargumenta. Gre pač za to, da pač v neki svoji jezi, postavljaš teze o moji osebnosti, brez da bi me sploh poznala in me imaš za bedaka, idijota in ne vem kaj še vse in moji argumenti so pač ničvredni, plehki, primitvni in ne vem kaj še vse, a protiargumente je očitno zelo težko najti!!”
Protiargumenta čemu??? Ogromno argumentov sem nanizala, ki si jih po logiki stvari spustil in samo ponavljal eno in isto? Na pametovanje, kako se igralcu ne pozna profesionalno, če se gre tretjerazrednega klovna za prodajo na treš cirkusariji, ti je pa že Sašec odgovoril. Ti pa za to morda res ne bi bilo treba veliko hodit v gledališče, da bi ti bilo lahko jasno. Pa ti pač ni. Tukaj prodajaš neko snobistično zločinsko ideologijo, da je vse v redu, če prodaja plehko podebiljevalno komercialo vrhunski umetnik, medtem ko se po raznih komercialnejši pevcih, pa še akrobatih za postrani kar pljuva, ker stojijo na napačnem parketu. Fuj. Pa kaj še? Kralj lahko posiljuje, ker je kralj, kmeta, ki je kelnarci najedal za šankom, bomo pa obesili, a ne. Čudna ljubezen do umetnosti in do življenja je to. Potrebuješ še kakšen protiargument?
“Ne bilo bilo bolje podati protiargumentov, kot pa diskvalificirati človeka s skrajno nizkotnimi izjavami, ker ti je pač zmanjkalo argumentov!!??”
Seveda. To tudi počnem. Diskvalificiraš se pa sam. Nihče te ne ovira, da napišeš, kar želiš in briljiraš v polnem sijaju. Čemu bi bil zaskrbljen za diskvalifikacijo ob zgolj nizkotnih izjavah. Tvoje nizkotne izjave “akrobatom” vseh sort v življenju ne pridejo do živega niti za lasek, pa če se s svojimi nizkotarijami na glavo postaviš. Pač zapravljaš svoj lajf za nizkotnosti.
“Skratka ustvarila si namišljen esejček o moji osebnosti, čeprav o meni ne veš nič in me poskusaš sesuvat s tem, da mi pripisuješ neke izjemno negativne osebnostne lastnosti, kar izveni kot da enostavno nimaš argumentov in si zato jezna in napadaš!!Katastrofa!!”
Nobenega esejčka o tvoji osebnosti ni, ampak komentar na tvoje komentarje z nekaj primerjavami in prispodobami. Saj ti razumevanje besedil, ki jih bereš, menda ne dela težave. In nehaj s temi prijemi postavljanja trditev, kaj neki jaz imam in kaj ne. Drugim očitaš, kar sam počneš. Kako tipično. Kaj ko bi se raje držal protiargumentov.
“Dobra razvedrilna oddaja pa je bila naprimer A si ti tud not padu. Ampak zakaj bi moral navajat take stvari, ko kritiziram Talent?? Podal sem dovolj dobrih argumentov in to da povem eno dobro oddajo, pa res nič ne doda k argumentaciji!!”
Ja, prav imaš. Da poveš eno razvedrilno oddajo, res ne doda nič k argumentaciji in ti nisi primerjave nikakor uporabil za oprijemljivo pojasnilo česar koli, sploh ne veš, kaj bi počel z njo. A niti osnov česa podobnega za razpravo ne učijo več v srednji šoli al’ kaj??? Nič ne vidim. Nič ne piše. In ne, nobenega dobrega argumenta nisi podal, samo trdiš, brez dokazov, da si nekaj naredil, česar nisi. In potegnil si iz riti kr eno oddajo, ja, brez premišljene primerjave.
Ampak okej. Se da tudi nekaj potegnit. Oddaja As ti tud not padu je drug tip razvedrilne oddaje z dobrim konceptom. Ampak ta koncept je prav tako pobran od že znanih pristopov tovrstnih oddaj. Nič novega. Nekaj sta si celo sposodila iz slovenske razvedrilne oddaje Res je! Obdarovanje. No, ampak nastope skupin in darila so kmalu opustili. Verjetno že “preveč” stane. Tudi ta koncept že preverjeno zažge, a kakovost pač ni neodvisna od voditeljev oddaje, ki morata bit po tem, tudi v Ameriki že preverjenem konceptu – Saturday night live, seveda satirika. Koncept je torej okej, ampak če sta voditelja zanič, oddaja pač ni kvalitetna. Enako trdim za oddajo talentov, idolov itd. v povezavi z žirijo. Koncept je preverjeno okej, kar se tiče uspeha pri občinstvu in okej menim, da je, tudi iz razlogov, ki sem jih naštela, večjo ali manjšo kakovost, dolgčas ali pestrost pa doda predvsem žirija. No, ti pa nisi nikakor demantiral razlogov, ki sem jih navedla, zakaj je koncept po mojem mnenju dober, ampak si samo zapisal, da moram razumet, da je že koncept v podnu. Še vedno ne vem, zakaj bi bil koncept na podnu. Oziroma mi je lahko jasno, da sploh ni pomembno zate, saj si konec koncev opljuval akrobate, ki so bili na naši verziji talentov še posebej vrhunski in svetovno primerljivi, nekateri tudi potrjeni. Torej tvoja mentaliteta sega na nivo, da je vsak, če je še tako dober v tem, kar izraža v okviru določene oddaje, poden od podna. No, to pa pomeni, da pojma nimaš. Da o ničemer ne zmoreš presojat, kaj šele razpravljat, ampak samo malikuješ fasade.
PRIMERJAVA AS TI TUD NOT PADU IN SLOVENIJA IMA TALENT
Pa greva še malo k argumentom, ko ti bojda tako veliko pomenijo v primerjavi z osebnimi neprepoznanimi artikuliranimi vzgibi. Tudi Zrnec in Bizovičar imata v oddaji goste, ki sodelujejo tudi na način, da nas znotraj skečev pač zabavajo. Pri klepetih se posebej trudita s komentarji zabavat občinstvo. Neka povezava s funkcijo žirije pri talentih torej je. Voditelja, “zanimivo”, pa gostita pretežno najbolj profane like z estrade. Od raznih atomičnih špelc grošelj, lenderičnih sašk, turbo cec pa do, heh, kakopak murka!!! Goste bi torej lahko primerjali s kaniddati na talentu, ki afne guncajo s sumljivo definicijo talenta, pa do tistih, ki bi jih lahko označili za talentirane. Na tem mestu bi se lahko takoj skisala, da Zrnec in Bizovičar pretežno posredno reklamirata najbolj bizarne mentalno nekonkurenčne kandidate in seveda na njihovi betici zbijata šale. To je tisto, akr si omenil pri talentih, da nič hudega, če se iz kandidatov, heh, šalijo. Meja med norčevanjem in šalo je seveda tanka. Zakaj Zrnec in Bizovičar prispevata k pozornosti na ljudi, ki jih v bistvu zastopniki boljšega okusa preprosto ne želijo gledat sploh? Preprosto. Ker je zbijanje šal na netalentiranih beticah pač mnogo lažje, ker do afengucarjev nimaš nobenega odnosa in si privoščiš kar ti pade na pamet in zagotovo veš, da se bodo vsi privoščljivo itak režali. Poleg tega te netalentiranež, ki je noro vesel, da se sploh vrti pred kamero in se mu s to ambicijo v primerjavi fučka, če izpade bebec, pusti na miru. Zato smo pri As ti tud not padu velikokrat gledali dolge dialoge med voditeljema, gost paje čepel na fotelju, kot da ga ni. No, drugače izpade, če se pojavi kvalitetnejši kandidat. Na primer Svetlana Makarovič. Tista oddaja je bila seveda mnogo slabša od drugih. Gosti z višjim dostojanstvom, egom in mentalno kapaciteto pač slabše sodelujejo pri afenguncih, se manj hihitajo kar v prazno, da bi izpadli le simpatični, zato marsikateri štos, če ni res vrhunski, ne užge, a ne. Gledalci pa presojamo tudi o tem, kaj je kliše in kaj ni, pri takih gostih, zato nas ne zabava tako svetlana v skeču na temo Cerkve. Hej, bi bili lahko bolj izvirni?! Zgodi se še nekaj drugega, res zabavnega. Nastopi romski bend. Tak, kvaliteten. In ko se voditelj naveliča in začne zbijat svoj tekst, ga gostja kar nadere v studiu. Hej, utihni smrkavec, geniji igrajo, ti pa regljaš vmes! In voditelj se sesede na divan kot mali otroček, ki je dobil po riti. Ja, to se dogaja pri gostih, ki ne dovolijo za pet minut slave,d a se magari tla z njimi pometa. In voditelj ne izpade tako zlahka car, ki vodi oddajo v pravem pomenu besede. Hmmmm … Zato se naslednjič namesto za tečnega in zahtevnejšega gosta raje odloči za kakšnega cimeta! Vsekakor bo lažje zganjat špas.
In ta “problem” se pri nas pojavlja na vseh nivojih, tja do tabloidov. Murkoti, netalentirani afengunc kandidati pač naredijo vse, samo da bi bili in noro enostavno jih je zajebavat. Talentirani kandidati pa so bolj probleatični, ker je treba njihov talent prepoznat, ga znat artikulirat in lahko delaš šov samo na mnogo višjem nivoju z njimi, sicer hitro izpaeš bebec. Voditeljema As ti tud not padu ni treba tako skrbet, lahko se odločita za antitalentirane goste in gre vse skupaj bolje skozi, ker se predvsem zabavata drug z drugim, gosta pa uporabljata, da je tam kot kanonfuter. Žirija pri Slovenija imatalent ima pa več problemov, ker se taki in drugačni kandidati pač pojavljajo po svoji volji pred njimi in težje skrijejo, če so za talentirane popolni analfabeti z malo talenta za dober šov.
Kaj bi bilo lahko pri navajanem zanimivo. Kako neki premoreš ti, bojda veliki zanikovalec treša, toliko tolerance do oddaje As ti tud not padu, ki izpostavlja premnoge prezentatorje poden scene? V kolikor prepoznavaš voditelja kot dovolj kvalitetna v svoji vlogi, da te to ne moti, ampak njuno zbijanje norcev v bistvu dovolj kvalitetno z vidika humorja prispeva k blatenju netalentiranih na estradi, česar se noro veselimo, a ne, vejetno razumeš, da je v svakem oziru znotraj koncepta pomembno, kaj in kako prispeva voditelj. V primeru Talentov je to žirija in delno dejanska voditelja za odrom in delno na odru, ki po konceptu bolj statirata. Moje mnenje je, da je tudi pri talentu, enako kot pri As ti tud not padu koncept preverjeno odličen (sem pojasnila, zakaj), ni pa vseeno, kako je voden s strani žirije. Enako mislim za As ti tud not padu, še bolj, ker voditelja tudi izbirata goste – torej manj ali bolj talentirane kandidate na sceni. Od tebe pa še vedno pojma nimam, zakaj neki bi bil koncept Talentov, Idolov itd. že sam po sebi slab, enako v Ameriki že rpeverjen koncept As ti tud not padu pa očitno sam po sebi dober. In kako neki ocenjuješ kandidate, ki jih gledaš v As ti tud not padu, če te samo po sebi tako motijo prerzentatorji poden estradne scene, kot si si dal duška z blatenjem kandidatov na Slovenija ima talent, kjer si celo opluval, ironično, najboljše predstavnike v svojem fohu. A Murka pa rad gledaš, da se repenči?
Monty Python pa ne paše nikamor, ker ne gre za razvedrilno Oddajo, ampak za humoristično serijo. Res je, da je zgled Zrneca v te vode očiten, ampak pri razpravi o razvedrilnih oddajah ne moreš tlačit v debato humorističnih serij. Pa kaj še? Alo alo? Samo bedaki in konji? Ja, odlično, ampak to niso razvedrilne oddaje. S takimi izjavicami samo vzbujaš sum, da si rpeprosto fen humorističnih serij, stand komike in satire, akr si že nakazal pri neutemeljenem hvalospevu Valiču, brez argumenta, kar tako, ker je stand up komik, pa ga je že kar po defoltu brez presoje o kakovosti bojda po tvoje škoda za razvedrilno oddajo. Al’ kako?
nidurun “ok, to je moj zadnji odgovor tebi.”
lepšega darila mi nisi mogel nakloniti.hvala.
Simona vsaka ti čast. Te redno berem, malo komentiram (=jela, da te preberem moram na žalost dati na največjo pisavo in še kava se mi do konca ohladi). Mi je všečno tvoje razmišljanje, “sporni” besednjak je tudi pri meni vsakodnevni. Seveda od situacije odvisno. CS vidim, da ima probleme. Sem pokukala na njegov blog. Lastna hvala, cena mala (tak je bil pregovor v mojih nežnih letih). Piši še naprej in če imaš željo po ta pravem espressu se mi oglasi na mail.
Lep dan ti želim.
commonsense:
To, kaj si ti misliš o osebi, ki je zapisala, kar citiraš, je tvoja stvar. Če si na izpovedano ali še kaj drugega predloženega ustvariš mnenje, da gre za intelektualko, prav. Ni pa nikakor opravičljivo, da zaradi tega prihajaš stresat in zlorabljat svojo ugotovitev o drugem izključno z namenom pasenja hudobije in blatenja. In izjave tipa, ko se že imaš za intelektualko ali bi bilo kaj drugega, je zloraba izraza za pasenje osebne frustracije nad drugim, češ, kaj si pa misliš, da si, in nič drugega. Jah, kaj si pa ti misli, da si, da prihajaš z nekim superiornim žaljivim obnašanjem kozle streljat, kar sodit in podtikat?! Misliš, da so kozli kaj manj obstreljeni, ker si pač ti ti?! Nobene zveze z vsebino nimajo takšne podle izjave. Medtem ko sem jaz, kar si citiral, zapisala znotraj neke vsebine, za potrebe nekega dodatnega pojasnila na določeno tematiko in ne kar tako s kurca vzeto, samo da bi se malo repenčila. Pred minuto sem na hitro prebrala zapis nekoga, ki jasno piše o tem, da je ekonomist in hodi na neke ugledne seminarje in prezentacije po svetu. Pa tega ne zlorabljam, niti ne dojemam, da to počne zgolj zato, ker se repenči, saj me to niti ne zanima. Zanima me, kaj zapiše in tam sem, ker me zanima. In od mene nikoli ta človek, tudi ko se ne strinjava o čem, ne bo doživel primitivizma, da bi ga obkladala kar počez z nekimi sodbami, kaj si pa misli, da je ali zgolj z žaljivimi izjavami tipa, daj se ti raje ukvarjaj s svojo poštevanko, kot da tukaj pametuješ še o muziki, ker tudi o tem med drugim piše. To so izbruhi primitivizma, s kakršnimi ti ne šparaš. Otresaš z nekimi pridevniki in izjavami v tri dni, zgolj z nameni repenčenja in blatenja. In to ne počneš samo v mojem primeru, tako da je to očitno del tvojega obnašanja, ki si se ga razvadil, ko te privlačijo nekateri ljudje, o katerih si ustvariš ravno dolvolj dobrega mnenja, da te začene blazno žulit, kva si pa ta misli, da je. Bedno.
Kot je razvidno, tudi v zadnjem komentarju nič vsebinskega sploh ne omeniš. Nič na temo čudenja o resnih ali neresnih temah, na kar sem ti okvirno odgovorila. Seveda ne. Ker se ničemur ne čudiš v resnici, ker lažeš, nakladaš in zlorabljaš neke domislice samo zato, da prideš malo smetit. Tvoj komentar je bil totalno brezvezen in je temeljil na navadnem podtikanju, kako neki naj bi jaz nekaj doživljala. Nobene podlage za take izbruhe nimaš, zato sem ti tudi zapisala, da bi lahko kaj vprašal, če bi te res zanimalo ali če bi se res čemu čudil.
In zdaj spet opletaš z nekimi procenti in kvantaš izključno na domišljijskem osebnem nivoju, ki nima zveze s tematiko zapisa. Poglej si Dajano, kako banalno primitivna je. To je pa že tisti poden nivo brezmejne zavisti in primitivne hudobije iz psihiatričnega kotička za telebane. Kaj je moteče? Nič vsebinskega, vsak je tak, kot se predstavi pač, vendar moraš s časom blokirat take komentatorje, ker samo smetijo in jemljejo voljo za normalno debatiranje o tematiki drugih komentatorjev. Takih, ki prihajajo komentirat, ker bi radi kaj rekli na temo. Ti se pa ukvarjaš s podtikanji o mojem domnevnem spremljanju Esmeralde ali Kasandre. Ja, ti gledaš pa Našo malo kliniko. Kakšen idiotski primitiven nivo dialoga za v vrtec. Pa koliko si ti star realno in ne zgolj formalno?!!
Zakaj lahko nevenka spiše krajši ali dajši komentar, nevermind, ki ima zvezo z vsebino, ne glede na to, da se Nirudun ali kdor koli ne strinja. Njen kratek komentar ima petkrat večji smisel od tvojih nesmiselnih klobas, ki služijo samo prepucavanju z intelektualko Simono, ki te, ojoj, Freud, zbudi se, tako privlači in hkrati vzbuja sovražna čustva. Ne me dolgočasit, no.
@Dajana:
Ni problema. Če si res tako želiš, da ti blokiram dostop do mojega bloga in ne boš nehala smetit, dokler ne boš dosegla svojega, tudi prav. Razumem. To je pač očitno tvoj bistven point življenja. Da ljudi prepričaš, da si tako nemogoča, da te fuknejo iz stanovanja, zapustijo, vržejo iz trgovine, spodijo z bloga, whatever, in potem imaš spet material za mazohistično cviljenje, kako boga si, ker te vsi zatirajo. Štrik gor al’ dol. V vsakem primeru ta pot ne vodi na lepše. Ampak tvoja stvar. Morbidna in perverzna plat medalje je v tem, da morajo tudi tvoji otroci to prenašat. Če bi vedela, da ti kaj pomaga rezgetarjenje nad neko Simono na blogosu in je otrokom zato lažje, bi bila še ekstra tolerantna v dobrodelnem smislu, a žal ne gre tako, kar je razvidno iz tvojega reality showa na tvojem blogu.
@VESNA:
Sporni besednjak je nujen, če paše v sporno klimo, a ne … hehe …
Gor, skrajno desno na vrhu bloga sta dva znakca A za večanje ali manjšanje pisave s klikom. Najhitrejša uporabna stvar, ki sem jo sama opazila šele po enem letu pisanja na tole platformo.
Lep pozdrav, se kaj javim.
Nikoli nisem rekel da vem vse, vem pa marsikaj o glasbi in poeziji, vizualna umetnost pa me pač ne zanima toliko!In??Tudi nisem rekel, da se zelo spoznam na umetnost in tudi če se sploh ne bi spoznal, bi še vedno lahko sodil o tem, če Talent sodi v Dramo! Saj se nismo šli zapletenih razprav o velikih dramskih igrah! In o tvojih primerjavah cerkve in gledališča, sem vse zelo natančno razložil, ti pa govoriš o hinavski morali!?? In ni problema, če se v živo ne bi hotela pogovarjati z mano, saj imam še koga drugega!!
In mislim, da bolj komercialne igre v katerih igrajo dramski igralci, vseeno niso totalen poden vaških komedijantov, ampak to sem ti že vse razložil, ti pa nisi nič protiargumentirala!!
In na moj komentar dejansko nisi odgovorila z nobenim argumentom, ampak le s tem kakšna oseba misliš da sem, glede na moj komentar. Ni problema če to misliš, a zraven bi lahko navedla še protiargumente, saj bi bilo tako mnogo bolj jasno, zakaj sem po tvoje takšen butec!
In od mene nisi želela nič drugega kot to, da navedem dobro razvedrilno oddajo in ko jo navedem, pa hočes da jo še analiziram! Nisi mogla tega prej povedati??
Kar se tiče gostov pri Zrnecu, se dokaj kvalitetno ponorčujeta tudi iz bednih gostov, se pa strinjam, da je težje naredit dobro oddajo s kvalitetnimi gosti in tu sta se premalo potrudila.
Na Talentu pa na začetku itak nastopa ogromno podna, kjer se po vsakem nastopu sicer lahko zgodi kakšen duhovit komentar, a človek kljub ne dobi občutka, da ni ta poden v bistvu protagonizem cele oddaje. Tisti taboljši, ki pridejo dalje, pa vsekakor dobro pojejo(skratka še zdaleč niso vsi poden v svojih sposobnostih,samo zato ker je oddaja poden) in še kaj, a v samem bistvu spet ni neke resne kvalitete v materialu, ki ga izvajajo, akrobatske skupine pa so predvsem šport, ki potrebuje predvsem vajo, ne pa neki poseben (umetniški)talent, čeprav verjamem, da so bili akrobati vrhunski in da dosegajo velike uspehe, pa tudi za šport moraš bit do neke mere talentiran, ampak osebno imam te plesne in akrobatske skupine za neki sodobni kič med plesi, ki sodi med premore na košarkaških tekmah.
Na tej točki, ko so slabši izločeni, pa se oddaja itak spremeni v totalni protagonizem kiča, humorja skoraj ni več, žirija je glede svojih izjav pri nas itak bila še posebej slaba in potem vse skupaj sploh ni več primerljivo z A si ti tud not padu, kjer je humor vseeno na dokaj visoki ravni, tudi pri slabih gostih in kjer ima oddaja čisto drug koncept, zaradi katerega je kakršnakoli nekvaliteta v smislu gostov in še česa, zgolj manši in manj pomemben del oddaje, ki je del celote, ki je kvalitetna.
In zadev so primerljive z Monty pthonom, ker gre ravno tako za humrono/razvedrilen žanr in lahko primerjaš kvaliteto humorja med A si ti tud not padu in Pythonom in točno to sem naredil. Pa res sem fan satire in nekaterih humorističnih, nisem pa rekel, da je Valiča škoda za razvedrilno oddajo. Rekel sem, da ga je škoda za slabo razvedrilno oddajo!!
In večkrat sem ti tudi že povedal, da je največji problem oddaje, da so že v osnovni, v prvi oddaji, katerakoli in v katerikoli državi je že bila, namerno zrežirali vse skupaj tako, da pritegne čim večjo množico neukih,,ki na koncu preko telefonov tudi oddaji povrnejo večino stroškov ali povzročijo celo precejšen dobiček. Vse ostale oddaje pa se zgledujejo po prvi.
Komisija je takšna, da torej propagira osladen pop in da posledično tudi ni glasbeno kompetentna. In ker resni glasbeniki, ne želijo začeti kariere preko neke komisije, ampak se želijo postaviti pred občisntvo in opazovati efekt, se je že od začetka na to oddajo prijavilo zelo malo res kvalitetnih glasbenikov, pa še ti so zaradi komisije slej ko prej izpadli!
Ko pa so kvalitetni glasbeniki nekaj časa spremljali oddajo in natančno ocenili komisijo, poleg tega pa še videli, kakšni ljudje se prijavljalo, pa absolutno niso več hoteli iti na tak šov. Prej so nekateri morda še cincali, potem pa je bilo vse jasno. Nekvalitetni pa seveda hlepijo po hitrem uspehu in denarju in jim je prav malo mar, kako zanič je komisija, oni sami, publika ki na koncu odloča(kot pri Narodnozabavnem rocku) in ostali nastopajoči!!
simona, kakšen napredek! nič več kot kakšnega pol ducata osebnih napadov in žalitev na celi strani A4 formata in celo štirih (!) odstavkov meni v čast, upam.zdaj bom pa še jaz bolj spravljiv:
praviš: “…tudi v zadnjem komentarju nič vsebinskega sploh ne omeniš. Nič na temo čudenja o resnih ali neresnih temah…”
vsebinsko vprašanje sem postavil v prvem komentarju- kako, da kot poznavalka ( samozvana ali ne) ne zaznaš, da nesramnega , nesposobnega in nepravičnega obnašanja žirije niso krivi le žiristi(?) žirovniki(?) ( za žirante sem vedno mislil, da so tisti, ki jamčijo posojila,pa naj ti bo)sami, ampak licenčno režiranje oddaje, ki to zahteva, da se provocira predvsem preprostejše duše, ki potem na vse načine, tudi na blogih, delajo reklamo za oddajo. nič dosti drugače kot naš artur na kmetiji.( saj ne, da bi tile “žiranti” bili res sposobni česa boljšega, ampak moja poanta je, da so zelo očitno bili le v službi režije in licence, in če bi bilo treba kaj kritizirati, je to to).po mojem precej jasno, če pa misliš, da ni, pa bi to lahko utemeljila.
lahko bi odgovorila, da se recimo s tem ne strinjaš, ker si prepričana, da naše televizije niso sposobne takšnih podlosti, ampak zanikati, da si v nekaj takega verjela, najbrž- vpričo štirih ali petih poglavij, ki si jih temu nadvse resno posvetila, pa najbrž ne bi mogla.motiti se je človeško, kljub tvojemu trudu te večinoma še vedno imamo za človekinjo. ( oops, nesramno, se opravičujem)
ali, da so podobnosti z drugimi oddajami povsem slučajne ali povsem normalne, tako kot recimo v vsaki predstavi hamleta nekdo reče biti ali ne biti. ali karkoli drugega vsebinskega.
da bi se z mano kar strinjala, bi najbrž bilo preveč pričakovati, ampak tudi kaj takega se v civiliziranem svetu komunikacije lahko zgodi. tudi kakšno relativno spretno izvijanje bi ti tudi še prisodil.
pa si preberi, kaj si mi napisala v odgovor, in se malce zamisli.
rad komuniciram vsebinsko ( nekoč me je za to pohvalila celo ena tvojih inkarnacij 🙂 ), tokratni ton in način pa sem pojasnil v kratkem komentarju nidurunu ( tongue in cheek, seveda).vendar pa potrebujem takšno željo ( in civiliziran pristop k debati) tudi z druge strani.
peace.
In ne gre za samo sporni besednjak, ampak za agresivno napadanje in žaljenje!
In če vzamemo hipotetično, da bi nekdo res pisal na vsebinsko zelo nizkem nivoju in to celo tako nizkem, da ne bi šlo le za skromne intelektualne spsobnosti, ampak celo za razpihovanje predsodkov in sovraštva, se od pametnega človeka še vedno pričakuje, da se zato ne bo posluževal nizkotnega napadanja, ampak bo odgovarjal z argumenti. Skratka nič ne opravičuje žaljivega jezika!
Še celo če druga oseba najprej napade v komentarju, je bolje odgovoriti umirjeno in z argumenti!
Seveda pa mojim in tudi Commonsense-sovim komentarjem, še zdaleč ne manjka vsebinske kvalitete!!
@samokodela:
“Saj se nismo šli zapletenih razprav o velikih dramskih igrah! In o tvojih primerjavah cerkve in gledališča, sem vse zelo natančno razložil, ti pa govoriš o hinavski morali!??”
Nisem tega trdila, kar podtikaš. Za prezapleteno se je izkazalo že teoretirziranje o mejah preklapljanja zmožnosti igralca pri trešu in prehajanju na vhunsko umetnost. Kot bi bil robot, kar seveda ni in logično, da vpliva. Sploh je bilo pa irelevantno, saj je že sama toleranca do akta samega po sebi hinavska. Kurta Cobaina na primer ceniš, kot vhunskega rokerja. Britney Spears bi pa brezmejno pljuval. In potem bi Cobain začel izvajat komade tipa Damjan Murko, kar je mnogo slabše od Britney Spears in ti bi začel razglašat, da je s tem pa vse v redu, ker Cobain itak lahko bojda preklaplja. Ironično te tokrat ne bi motilo, da Cobain podebilja folk, in ne samo to, da je podebilil celo tebe, ki ga v tem podpiraš. Britney Spears z vsemi svojimi feni bi v taki primerjavi izpadla vsaj poštenjakinja.
“In mislim, da bolj komercialne igre v katerih igrajo dramski igralci, vseeno niso totalen poden vaških komedijantov, ampak to sem ti že vse razložil, ti pa nisi nič protiargumentirala!!”
Ta špasna scena pri nas je totalen mega poden, kakršnega ne vidiš v nobenem afriškem plemenu, vidiš pa lahko po vaseh, ja. In bizarno je, da v teh predstavah, ki niso nič bolje, ampak morda še slabše od povprečne amaterske vaške predstave, ki je vsaj delana s “srcem” za sosede, igrajo neki profesionalci, ki jih te predstave res ne potrebujejo, in za to pobirajo mastne denarce, medtem ko amaterski vaški komediant dobi nekaj malega žepnine, čeprav ni nič slabši, ker ne more bit slabši, saj je vse skupaj na žblj nivoju. Ampak žblj nivo na rojstnodnevni zabavi ni problem, da pa to predstavlja prioritetni najbolj donosen komediantski komercialen nivo nekega naroda, je pa podoben debakl kot naša pop estradna vernerska scena. Bolj komercialne igre niso problem in na to sem ti odgovorila oziroma protiargumentirala. V stavku, kjer sem omenila zadnji primer mjuzikla Neron v Drami, kjer glavno vlogo igra tudi tvoj priljubljeni Zrnec in mu seveda vloga totalno pristoji, saj dela zadevo enako kot v As ti tud not padu, kar v tej predstavi popolnoma paše in tukaj je pač močen, sicer ne nabolj … Jah, vse ima svoje vplive, a ne, ker ima dan za vse 24 ur in vse najbolje rezultira v tistem, čemur se resnično pretežno posvečaš. Skratka, nekateri kritiki so Nerona na isti podlagi duhovniških manter skurcali po defoltu. Že zato, ker je komercialen. Kar je totalen nonsens, saj je predstavica kar igralsko, koreografsko in pevsko kar naporna in vsaj koketira z broadwayskim utripom, zgodba pa tudi ni vnemar. Dobro je, da se delajo tudi takšne predstave, pa Zupančičev Hodnik na temo resničnostnih šovov, pa Tauferjeva Sneguljčica in druge, pa Jovanovičeva verzija Romea in Julije, nad katero so navdušeni tudi srednješolci, ker jim je klasika približana v pristopu in jeziku itd. Dobro je, da se spodbujajo in razvijajo tovrstne bolj kakovostne komercialne verzije ponudbe, kar še ne pomeni zatiranja poglobljenih umetniških kreacij. Špasno ljudske tretjerazredne orgije to zatirajo, pa še igralce blamirajo in kvarijo. Seveda opazim igralca sredi Bratov Karamazovih, ki je pripikiral direkt iz naše male klinike in treh še slabših ljudskih pornoskečev, da se razburi, kot se pač zna in padem v smeh. V tem primeru. V drugem pa v jok.
“In na moj komentar dejansko nisi odgovorila z nobenim argumentom, ampak le s tem kakšna oseba misliš da sem, glede na moj komentar. Ni problema če to misliš, a zraven bi lahko navedla še protiargumente, saj bi bilo tako mnogo bolj jasno, zakaj sem po tvoje takšen butec!”
Argumentov si imelv prejšnjem komentarju na pretek, pa se na nobenega nisi dzval, zato sem ti tudi servirala vprašanja, na katera še zdaj ni odgovorov. Bolj, ko samo cviliš in jamraš, namesto da bi razpravljal, ko ti je bojda tako do razprave, večji butec se mi zdiš. Razumeš argument?
“In od mene nisi želela nič drugega kot to, da navedem dobro razvedrilno oddajo in ko jo navedem, pa hočes da jo še analiziram! Nisi mogla tega prej povedati??”
Lažeš ali si pa totalno polpismen in ne znaš brat. Jasno sem navedla, da želim primer razvedrilne oddaje za primerjavo, da bi sploh vedeli, o čem teče razprava, v kakšnih okvirih. In potem se čudiš, če te nekdo dojema ne samo za butca, ampak še polpismenega butca.
“Kar se tiče gostov pri Zrnecu, se dokaj kvalitetno ponorčujeta tudi iz bednih gostov, se pa strinjam, da je težje naredit dobro oddajo s kvalitetnimi gosti in tu sta se premalo potrudila.”
Ja, dokaj kvalitetno, ne pa kvalitetno. Bolje jima gredo določeni skeči izven navezave na goste. No, na tem mestu v Sloveniji v bistvu nimata konkurence. In s tega vidika absolutno tudi sama dojemam oddajo za odlično in dovolj kakovostno, primerljivo s komercialo tega tipa po svetu. Hribar je izven kategorije s politično satiro in animacijskim pristopom. Razprave z gosti so pa večinoma slabe, ker so tam predvsem zato, da samo sedijo, medtem ko se onadva hecata med sabo in preveč tega hecanja izpade kot gostilniška zabavica med dvema prijateljema, ki sta neznosno vesela in najraje vsak dan po šihru na piru drug z drugim, kar res ni zabavno gledat. Takšen način jima pa seveda najbolje omogočajo ravno netalentirani gosti, ker so veseli, da samo tam sedijo. Zato je bila najboljša v tem aspektu oddaja z Murkom, ker sta natepla petdeset istih gostov in je bilo pač zaradi množice likov bolj pestro.
Me veseli, da se strinjava, da sta se za boljše goste premalo potrudila. Osebno se sprašujem, če se sploh lahko potudita, ali je tukaj tista magična meja verjetnosti.
“Na Talentu pa na začetku itak nastopa ogromno podna, kjer se po vsakem nastopu sicer lahko zgodi kakšen duhovit komentar, a človek kljub ne dobi občutka, da ni ta poden v bistvu protagonizem cele oddaje. Tisti taboljši, ki pridejo dalje, pa vsekakor dobro pojejo(skratka še zdaleč niso vsi poden v svojih sposobnostih,samo zato ker je oddaja poden) in še kaj, a v samem bistvu spet ni neke resne kvalitete v materialu, ki ga izvajajo, akrobatske skupine pa so predvsem šport, ki potrebuje predvsem vajo, ne pa neki poseben (umetniški)talent, čeprav verjamem, da so bili akrobati vrhunski in da dosegajo velike uspehe, pa tudi za šport moraš bit do neke mere talentiran, ampak osebno imam te plesne in akrobatske skupine za neki sodobni kič med plesi, ki sodi med premore na košarkaških tekmah.”
Ta poden od začetka ima popolnoma drug kontekst, ker gre za ljudi iz ljudstva in njihova usoda je odvisna od žirije. Nikoli več ne vidimo podna, če žirija tako reče. Medtem ko se poden, ki ga gostita Bizovičar in Zrnec svaljka povsod in še služi na ta račun, pa tudi As ti tud not padu izkoristijo za promocijo, saj jih blatenje pač ne gane, ker oni lahko o vsem razpravljajo, čeprav jih ne zanima prav veliko, a ne. Negativna publiciteta je nekaj, za kar so oni dostojanstvo že zdavnaj zakockali, nastop v tej oddaji pa že konceptualno ne omogoča kakšne posebej relevantne kritike, ki bi vplivala na njihovo nadaljnjo usodo bolj nenaklonjeno, kot je že itak sicer. In s tega vidika je delovanje Zrneca in Bizovičarja bolj perverzno po mojem mnenju kot avdicije talentovskih oddaj v svojem šovu, ki v bistvu prikazujejo, čemu se že v kali reče fakof!!! No, če žirija ni ista kot oni, kar se je pri nas dogajalo. Tako da koncept v tem aspektu nikakor ni slab. Nudi priložnost, da se marsikdo izkaže, ki sicer morda nima možnosti, lahko pa kaže tudi zabavo fakofovanja. Protagonizem oddaje je tak, kakršni so protagonisti. Protagonizem je pa nabolj odvisen od žirije. Enako kot pri As tudi not padu od voditeljev. In seveda oboje lansira POP TV, zato, glede na to, kar smo videli pri žiriji v Slovenija ima talent, niti ni čudno, da tudi v oddaji ATTNP gledamo predvsem bizarno netalentirane goste do zadnjega čuka na vasi. Tak je izbor “strokovne” žirije … hehe …, čemur pa ni kriv sicer dober koncept, ampak, ja, protagonisti.
Tudi šport potrebuje talent. Brez skrbi, jaz kot gimnastičarka bi se lahko pod nosom ubrisala za upe v večje karierne preboje. Ni imelo smisla, da bi sploh poskusila. V oddaji X ima talent konceptualno nikakor ni zasnovana z nikakršnim pravilom igre o specifični umetniški smernici kandidatov, ampak se lahko prijavi kdor koli s čimer koli. Zato je diskvalifikacija akrobatskih skupin kot kiča za na košarkaško igrišče po defoltu omembe nevredna in irelevantna. American Idol in podobno pogojuje pevce in lahko se pojavi kdor koli, ki poje, zato so se pojavljat začeli celo operni pevci. Za prepoznavnost in še posebej po tem, ko se je vedelo, da je Cowell lansiral Il Divona trg. Talent pa sprejema vse, kot sem zapisala, ki se lahko v kratkem času predstavijo in že ta čas omejujejo zadevo pač na šovbiznis. To opletanje s kičem nima smisla, saj je tudi kič lahko boljši ali slabši. Kot komerciala. Tudi oddaja As ti tud not padu, ki ti je všeč, je komerciala in nikakršna posebna umetnost. Poleg akrobatskih skupin se najde lahko tudi tip plesalke alias Nina Dremelj, ki koketira s sodobnim plesom v broadwayski maniri itd. Lahko bi se prijavila tudi baletka, če hoče. Poglej si zadnje zmagovalce britanskega talenta Spelbound. Akrobatika specifične sorte. Mučno in zanimivo. Definitivno vrhunsko in vpletanje kiča in nekih stigem nima kaj iskat tukaj zraven. izključevanje po defoltu itak nikjer nima kaj iskat, pri čemer je nepomembno, za kaj ima kdo kaj osebno. Tudi če ima osebno po defoltu črnce za polljudi. Se razumeva?
“Na tej točki, ko so slabši izločeni, pa se oddaja itak spremeni v totalni protagonizem kiča, humorja skoraj ni več, žirija je glede svojih izjav pri nas itak bila še posebej slaba in potem vse skupaj sploh ni več primerljivo z A si ti tud not padu, kjer je humor vseeno na dokaj visoki ravni, tudi pri slabih gostih in kjer ima oddaja čisto drug koncept, zaradi katerega je kakršnakoli nekvaliteta v smislu gostov in še česa, zgolj manši in manj pomemben del oddaje, ki je del celote, ki je kvalitetna.”
Ko so slabši izločeni, se po tvojem mnenju šele zgodi najhujše, parada kiča, medtem ko si prej problematiziral ravno začetno predstavljanje podna. Jah, res ti nič ni prav, a ne … hehe … Ne govori, da pri žiriji ni več humorja, ko se poden izpoje, ker to, kakod eluje žirija, ni stvar koncepta. Nikjer ne piše, da žirija v polfinalu in finalu ne sme bit več duhovita (vidim, da razvedrilno še posebej dojemaš predvsem kot plasiranje vicev)!!! Žirija je takšna, kakršna je. Če ni duhovita, ni duhovita. To nima veze s konceptom, ampak s slabo izbiro protagonistov. Naša žirija ni merilo. Če si gledal samo deset do petnajst minut naše oddaje, to ni primerljivo z ameriško in britansko verzijo. Ni ustrezno koncepta enačit z izborom in delovanjem žirije, ki je v vsaki državi drugačna!!! Kot voditelja v As ti tud not padu nista enaka voditeljema Saturday night live. In lahko potem primerjamo, kdo in zakaj bi bil boljši ali slabši. meni sicer izbira gostov pri As ti tud not padu pač ni irelevanten pojem in ta del oddaje, ki vendarle zajema kar precej časa, je najslabši ponavadi, vključno s humorjem. Komaj čakam, da tisto gostilniško klepetkanje med voditeljema mine in pride na spored kakšen, upam, da dober skeč. Tako lahko pri žiriji, če ni dovolj vsebinsko zanimiva in zabavna komaj čakaš na kakšen dober nastop na odru. Sta pa seveda, to se strinjam, Zrnec in Bizovičar v svoje fohu absolutno trikrat boljša in rpebavljivejša, kot je bila žirija pri Slovenija ima talent v svojem poslanstvu, saj je bila porazna.
Ja, ja … kar se Pythona tiče sem itak dodala, da je primerljivost z aspekta koketiranja s stilom humorja, se strinjam. Za debato o razvedrilnih oddaja pa pač ne, ker razvedrilne oddaje ne pomenijo samo satire. Odlična razvedrilna oddaja pri nas je bila tudi Res je!, s popolnoma drugim pristopom, brez satire. Razvedrilna oddaja je tudi Oprah Show, pa naš Spetdoma itd. V omejitvi na plasiranje satire je debata o razvedrilnih oddajah mimo. To sem mislila.
“In večkrat sem ti tudi že povedal, da je največji problem oddaje, da so že v osnovni, v prvi oddaji, katerakoli in v katerikoli državi je že bila, namerno zrežirali vse skupaj tako, da pritegne čim večjo množico neukih,,ki na koncu preko telefonov tudi oddaji povrnejo večino stroškov ali povzročijo celo precejšen dobiček. Vse ostale oddaje pa se zgledujejo po prvi.”
Oddajo so skonceptuirali tako, da priteguje vse. Od neukih do ukih. Je izredno profitabilna, ja. In? Je to kaj slabega? Po mojem ne, če ta kanal potem z dobičkom ponuja še boljši program tudi sicer. Odkupuje dobre filme in vedno več, a pri nas se tone zgodi. Pri nas na POP TV zdaj gledamo star odpadni material oddaje Slo ima talent, kar pa spet ni kriv koncept oddaje. O zgledovanju oddaj po prvi, ne razumem poante??? Govoriš o franšizi? To je normalno. Imaš tudi nešteto pogovornih zabavnih oddaj po svetu z enakim konceptom, ki preverjeno pali. No, pri nas nimaš niti ene! To se mi zdi bolj problematično.
In nasploh je razvedrilna kategorija vezana na ljudstvo. Mar misliš, da Zrnec in Bizovičar ne gostita slavnega podna tudi zato še toliko bolj z veseljem, da ju gleda še ogromno neukega ljudstva, ki jim srčece poskoči, ko se Špela Grošelj ali Saška Lendero pojavi na ekranu???? Hej! Oddaja talentov tega vsaj ne hlini, ker je, kar je pač in možno je vse.
“Komisija je takšna, da torej propagira osladen pop in da posledično tudi ni glasbeno kompetentna. In ker resni glasbeniki, ne želijo začeti kariere preko neke komisije, ampak se želijo postaviti pred občisntvo in opazovati efekt, se je že od začetka na to oddajo prijavilo zelo malo res kvalitetnih glasbenikov, pa še ti so zaradi komisije slej ko prej izpadli!”
Jah, “resni” glasbeniki zagotovo nimajo užitka prit na oddajo, kjer je žirija opazno netalentirana in takšna, kot sem itak opisovala v zapisu in tudi zapisala, da dvomim, da bi se ob taki žiriji naslednje leto z veseljem prijavil kakšen talent s prgiščem dostojanstva. Tako da meni tega ni treba razlagat. Ampak nikjer ne piše, da žirija mora bit takšna. Ta žirija je pač takšna. Na ameriškem terenu pa Cowell z ekipo pač ni privabljal samih diletantov. To preprosto ni res. Osebno sem na lastne oči videla, da je dobre zelo podpiral. Pri Idolu pa so tudi nastopi s pop estrade različni, od dobrih rockerjev, preko Princa, pa do lahkotnejšega popa. Pa še kakšen Anthony Hopkins ali Brad Pitt pridejo pozdravit in spodbujat. Nič slabega ne vidim v tem. Zabavno in fajn. Tako da res še vedno ne vidim, kaj neki bi bilo narobe s konceptom.
Problem je v tem, da kar naprej govoriš o naši žiriji, kar sem itak tudi jaz spljuvala, samo da iz meni še vedno neznanih utemeljenih razlogov vse skupaj pakiraš v problem koncepta.
“Seveda pa mojim in tudi Commonsense-sovim komentarjem, še zdaleč ne manjka vsebinske kvalitete!!”
Hahahahaha … in potem si zgrožen, če kdo ob takih izpadih pomisli, da si butec. Si komik mogoče?
@commonsense:
Vse, kar si v tri dni stipkal v komentarju je pojasnjeno v mojem zapisu. Ne vem, kakšne replike imaš na posamezne moje argumente, vključno s primerjavami in v nekaterih primerih linki za popestritev in dodatno informacijo, najmanj, kar je lahko jasno, je pa to, da se ne strinjam.
S tabo bi torej morala začet debatirat od začetka o poanti in okvirih žirije in primerjavah, kot da nisem zapisala temu v namen zadnje objave. Ne ga srat. Na pavšalizme in modre ugotovitve, da je žirija v taki razvedrilni oddaji tam zato, da uprizarja šov, se meni ne ljubi spuščat. To je v mojem zapisu samo izhodišče za nadaljnjo analizo o zadevi.
Na tak način, kot pa ti komuniciraš, lahko pa Arturja Šterna strpaš skupaj tudi z Mick Jaggerjem, pa še s čarovnikom Copperfieldom, a ne. Vsi so na sceni z namenom, da zabavajo, del šovbiznisa. Mislim … Brez veze. Na kaj naj repliciram? In čemu sploh repliciraš ti?
ja, simona, brez veze, če je to zate vse eno in isto. imam občutek, da se ti imaš za ženskega arturja šterna, le riti nam še nisi pokazala. če pa boš, povej kdaj, da še pravočasno preklopim na parlamentarni kanal. 🙂
Simona ne da se mi več, imava pač različna mnenja, z mojim mnenje se ne strinjaš, naredil sem vse, da ti neke stvari pojasnim, zdaj pa sem se naveličal vsega skupaj!
Edino kar bi še rekel je, da te komedije po mojem niso na tako nizkem nivoju, kot če bi Cobain pel Murka. Kvečjemu kot če bi Cobain na kaki žurki zapel kakšen simpl pop komad in zaradi tega se mu nič ne bi poznalo!
In logično je, da se eden in isti igralec v resnih in neresnih sferah na isti način razjezi. Tebe pač zmoti le to, da se pač spomniš na nek prizor iz Klinike. Ampak če je celota dobro odigrana, je to treba pač odmisliti in gledati naprej!
O Talentu pa ne bom več pisal, mislim da je to nasploh moj zadnji komentar, ne da se mi več, ker sem ti že vse stokrat povedal, pa ne razumeš in oddaja je skonstruirana za neuke, gledajo pa tudi nekateri intelektualci, a so vsaj kritični, večinoma najbrž bolj kot ti. In koncept JE problem, zakaj, pa si preberi v mojih prejšnjih komentarjih! In komisija v kasnejših oddajah je manj duhovita, ker se pač najbolj hecajo iz tistih res slabih.
Pa tuje žirije niso nič bistveno boljše! In res resni glasbeniki nimajo volje prit na šov, kjer je žirija netaletirana, a tako je tudi v tujih šovih! Za kaj je talentiran Cowell?? Je glasbenik!? Ni!! Kaj šele talentiran!
Pač deluje v žiriji bebaste oddaje in je producent kičastega popa!! Skratka komisije so tudi v tujini nesposobne, pa četudi bolj spretne v vodilteljskih sposobnostih!
ah ja, simona,v pojasnilo, da ne bo spet hude krvi-vsebinsko vsaj jaz razlikujem med zabavljaštvom in provokacijo zaradi provokacije.
tega,da bi bil bolj radoveden na irgličino, pa mi menda kot liberated woman gotovo ne boš zamerila, ane. 🙂
Simona:
Gimnastika? Fino, fino….hehehe
Samokodela:
Hja…spet ne bo nič. Tole o umetnosti (gledališki) si Tako popreprostil, da ne vem kako naj ti še…
To kar si napisal, da se igralec pač na isti način razjezi v resnih ali neresnih predstavah je točno posledica, rezultat tega, da “preklaplja”. Tak igralec, ki svoj igralski etos namerno posploši do te mere, da z lahkoto “preklaplja” – je pečen! Ker v resnici NI PREKLOPIL! Izpade smešen, neverjeten, neprepričljiv, kot ti je napisala Simona. Kar si ji ti repliciral, je traparija – da naj pozabi lik iz Klinike, četudi je ta isti lik uletel na oder Karamazovih…hahaha…kaj pa govoriš? Saj gre že v osnovi za dve popolnoma različni odrski verjetnosti, prepričljivosti.
V igralčevi igri mikoli ne gre samo za njegovo direktno reakcijo ali repliko. Igralec poleg tega s sabo pripoveduje še marsikaj drugega, ne? Gre za celotno njegovo prezenco. Bit njega in lika, ki ga igra, če češ. In zato, kadar igralec ne preklopi na odru – ti pač lahko pozabiš, igralcu oprostiš – nekdo, ki ga zanima še kakovstnejši in celovit užitek, kot očitno tebe, pa tega ne more, ker ga tak “preklop” enostavno ne zadovolji.
Zato tudi jaz mislim, da blefiraš!
Ja igralec mora bit prepričljiv vsekakor!! Človek ne bo pomislil na igranje istega igralca v manj resnem projektu, če bo igralec dobro odigral resno vlogo, kar pa pomeni, da mora biti celota dobra, a to še ne pomeni, da igralec kdaj ni podoben ”samemu sebi’ v manj resnem projektu. Mislim da je to celo nemogoče. Pri Šugmanu se mi recimo včasih zdi, da bo zdaj zdaj potegnil po hrvaško, ker njegov Veso pač temelji na običajnem Šugmanovem govoru, ki mu doda hrvaščino, resna predstava pa seveda tudi temelji na njegovem glasu, ker drugega nima, če razumeš??!
Moj komentar je bil mišljen bolj v smislu, da pač do neke mere igralec igra povsod enako, vendar če hoče biti v resni predtsavi prepričljiv, potem ne sme s sabo prenesti preveč ”karakterja” iz manj resnih vlog! In mislim, da se to ne dogaja prepogosto, a vendar če gledaš zelo pozorno, lahko kaj takega opaziš in takrat je to bolje odmisliti, ker je celota dobra!
Blefer nisem, nisem pa tudi pogost obiskovalec gledališča, ampak imam kljub vsemu mnenje o določenih temah!
Simona, a lahko samo eno vprašanje usput – koliko časa porabiš za en daljši komentar povprečno oz. zanima me, kako hitro tipkaš, ker se mi zdi, da komunikacija tukaj zelo hitro teče kljub maratonskim komentarjem; prej bi rekel, da bo trajalo kak dan, da v miru prebavite to, kar nekdo napiše, ampak iz vas besede kar bruhajo.
Pa reciva tisti komentar na “17.06.2010 ob 14:49” ali pa “17.06.2010 ob 18:25”.
Kako ti uspe organizirat svoje misli v koherenten komentar, a si narediš kak miselni vzorček ali alineje, preden začneš pisati? Ali vse skupaj (strukturo) nosiš v glavi medtem ko pišeš? Ali se tudi čisto nove misli sproti porajajo? Ali se morebiti kdaj ujameš v protislovja v svojih mislih in potem moraš iskati pot iz tega?
Hvala vnaprej kljub nekoliko banalno zastavljenim vprašanjem. Pozdrav!
Samokodela:
No vidiš, tvoj zadnji stavek, ki si ga napisal, je tisto, kar se ti že ves čas očita. In očitek je popolnoma upravičen glede na tvoj argument okoli Šugmanovega glasu.
Nismo na isti valovni, pač.
Toliko od mene, adijo!
koki – ljudje, ki veliko razmišljajo, imajo že oblikovan nek miselni sistem. ne rabiš alinej ali podobnega. miselni sistemi niso komplicirani, zahtevajo pa velko, da do njih pridieš. večina vzorcev v glavah ljudi s eponavlja in na to si potem pripravljen. pri meni se pa včasiih kaka misel zgradi tudi med pisanjem, vendar ima vse že neek temelje. mislim, da smo vsi pametni. samo spomnitii se moramo tega.
http://iztokgartner.blog.siol.net/2007/12/26/simona-rebolj-me-je-razocarala/#comment-81578
kot kaže nisem imel samo jaz problemov z oddajanjem komentarjev na tvojem blogu. spodaj sem videl, da preusmerja na neko račko in na neko poljsko stran. hehe. priiporočam, da obestiš admina.
ah, ja , simona, moja vest mi pravi, da bi v skladu s svojimi načeli po besedici “peace” moral odnehati.
zato se opravičujem in prosim, da tisto zadnje odmisliš, črtaš, ali izbrišeš.
@commonsense:
V tvoje mokre sanje okrog Šterna se ne nameravam spuščat. Te pa obveščam, da si se spustil točno na Dajanin nivo, ironično, pa ravno opozorila sem te nanjo. Ona nekaj časa v vsej svoji neizvirnosti ni počela drugega, kot se me trudila jezit z raznimi primerjavami z osebami, za kakršne je pač sama menila, da bi se mi zdelo primerjanje posebej poniževalno. Vrtec pač. Seveda je tvoj zdrs prebil dno obupnosti, pa če se trudim odmislit tvoj zadnji, predzadnji ali prepredzadnji komentar. Sam si pripiši. Računalnik lahko črta ali izbriše, človek za odmislit marsikaj nima niti razloga, niti moči. Sam si si kriv in nič od predloženega ti ne bi bilo treba zganjat sam s sabo, a si. Očitno se ti je zdelo za nekaj vredno, zdaj pa imej. Od mene imaš samo Adijo.
@samokodela:
“Simona ne da se mi več, imava pač različna mnenja, z mojim mnenje se ne strinjaš, naredil sem vse, da ti neke stvari pojasnim, zdaj pa sem se naveličal vsega skupaj!”
Za svoja pojasnila verjamem, da si naredil vse, saj ni bilo kaj dosti pojasnjevat, na voljo si imel s svoje strani prekleto malo obdelanega materiala. Poajsnilo samo po sebi ne pomeni nič. Še psebej, če so samo trditve, o katerih večinoma pojma nimaš, kako bi jih argumentiral, saj si jih samo povzel in ne temeljijo na kakšnem tvojem trudu po primerjavah, ugotovljanju in spoznanjih.
“Edino kar bi še rekel je, da te komedije po mojem niso na tako nizkem nivoju, kot če bi Cobain pel Murka. Kvečjemu kot če bi Cobain na kaki žurki zapel kakšen simpl pop komad in zaradi tega se mu nič ne bi poznalo!”
Spet samo trditev. Od človeka, ki ne hodi veliko v gledališče, torej verjetno nič, in je očitno pristransko posebej naklonjen komedijantstvu, saj po predloženem predvsem to podrazumeva kot razvedrilo. Mnenje je mnenje. Osebno imaš lahko mnenje, da je sladoled pomembna hranilna snov za krepitev nadnaravnih sposobnosti. Da pa pišeš take traparije, da naši špasni teatri v primerljivosti, kar vse ostaja po svetu, predstavlja kot bi Cobain pel simpl pop komad, je pa nezaslišana neumnost. Še posebej ob pritoževanju čez prezentiranje lahkotnih popevk na oddajah tipa talent. No, na teh oddajah na primer je zanimivo, ko kakšno lahkotno popevko odpoje kandidat premnogo bolje in jo bolje interpretira od originala. Zgoraj sem navedla link do enega takega primera z zadnjega idol izbora izvedbe Jacksonovega komada. Marsikatera gledališka izvedba je primerljiva z lahkotno pop popevko, ampak se uprizarja po gledališčih, predvsem v MGL so precej naklonjeni raznim komercialnejšim projektom. Oh, kako bi ti vedel in sploh ločil, če pa ne hodiš veliko v teater, a ne??? Saj nič hudega. Hudega je to, da si domišlja, da dejansko lahko vseeno razpravljaš, kot bi pošrl vso pamet in informacije tega sveta, čeprav te ne zanima veliko in nisi jedel prav veliko. Eh, samo ne razumejo nekateri tvojih pojasnil, a ne. No, ti špasni teatri po španskih kočarah, trgovinskih kompleksih in na žalost kdaj celo na gradu, predvse odkar je župan Jankovič, z izjemnim smislom za umetnost na vseh nivojih seveda, pa so primerljivi z afengunci tipa atomičnih harmonikarjev, raznih jozo afenguncarjev in podobnega. Primerljivi so seveda tudi z nivojem humorističnih serij, ki jih moramo pri nas prenašat, tipa lepo je biti sosed. Ni hujšega. Cobain bi se moral prekleto potrudit, da bi uprizoril kakše tako gnil komad, ker dvomim, da je sploh vedel, da kaj takega obstaja. Razen po zasebnih rojstnodnevnih zabavah v Texasu.
Seveda nasuješ še eno pristransko trditev o neškodljivosti enega lahkotnega komada za siceršnje zveličavno poglobljeno delo. Joj, kolikšna toleranca tako prekleto velikega ljubitelja umetnosti, razen v primeru komercialne oddaje, kjer se pač večinoma izvaja pop, ki v svojem žanru sploh ni na slabem nivoju. Res si osebnost par ekselons. Igralec ima, v kolikor je angažiran, vaje dvakrat na dan. Zjutraj in zvečer. V primeru vsebinsko težjih dram in večje zahtevnosti režiserja se pričakuje, da miselno in duhovno okupaciji z dramo in likom posveča svojo pozornost tudi v rpostem času. Ja, umetnost je ančin življenja, kot sem zapisala. V nekaterih primerih, kot sem imela priložnost opazovat, ob zahtevnem režiserju, pa igralci svojega časa skoraj niso imeli, delali pozno v noč itd. Dober igralec, ki je tudi bolj angažiran hkrati, težko najde čas za prodajanje sebe za afengunc, kjer je treba tudi nekaj vadit, rpedvsems e pa odigra na stotine predstav za podebiljevanje ljudstva, ki to z veseljem konzumirajo, ko se jim že raavno nič boljšega ne ponuja v sprostitev, a ne. Tak igralec se po defoltu začne za keš izogibat angažmajem v matičnem gledališču, če je redno zaposlen, ali tudi sicer ima manj časa in volje za boljše projekte, če je na svobodi. To pa ni najhuje. Če se veliko posvečas in ukvarjaš s samimi vsebinskimi kozlarijami, sčasoma postajaš kozel. To ne velja samo za igralce ali umetnike drugih vrst, ampak na splošno. Možgani so tudi neke vrste mišica in duh propada ali obratno, če ga neguješ. Človek pa ni vsemogočno bitje, ker je omejeno z zmogljivostmi in predvsem s časom. Za preklapljanje je treba imet materal za preklopit na kaj, a ne. Tako, kot ti nimaš materiala za razpravo, čeprav bi rad razpravljal. Temu primerna je kakovost tvoje vloge, ki jo prezentiraš. Je pretenciozna, a slabo in neprepričljivo izpeljana. Premalo si vložil v podrorčje in vadil. Področju za na predložen oder se nisi prav veliko posvečal, špasno poslušanje muzike in bolščanje v strop pa ni dovolj.
O tem priča tudi tvoja nadaljnja trditev in dialog s Sašcem o razjezitvi igralca na odru, o glasu … Ja pa kaj še? Pa o enekem nosu, trepalnici in številki noge?!!! Umetnost pač ni šlosanje. Sprememba glasu, frizure, limanje brkov itd. je za šlosarski špasen teater dovolj. V umetnosti pa je treba občutit spremembo in gledalca prepričat, da res čuti, kar bi po predloženem moral čutit. In potem se v drugih čevljih pač ne razjezi igralec enako kot se razjezi Veso, za katerega je že dovolj, da obvlada jukospakedranščino in deluje kot bebec, kot je sicer pri nas dovolj, da bojda blazno smešen lik zavija po štajersko in spet, deluje kot popoln retardiran bebec brez kakršne koli zanimive zgodbe lika, skozi katero bi se moral odražat. No, če navežem na polresničnostne šove tipa idolov in talentov, so še na tej točki kandidati s svojim izkoriščanje osebnih zgodb za slavo bolj zanimivi od omenjenega. Neke zgodbe vsaj obstajajo in lahko opazuješ uspeh večjega ali manjšega truda, da kandidat prepriča ljudstvo, kako je njegova zgodba privlačna. Perverzno, ampak vsebuje več oprijemljivega šova od povprečnih brezizraznih afenguncarskih likov po našem komedijantskem terenu špasnega kova.
Ne more igralec, ki svoj čas, misel in duha trati za idiotizme, ohranjat “mišično” maso potenciala za več enako kakovostno kot tisti, ki se razprodaja idiotzmom ne. Tako, kot ne more nastat vrhunsko literarno delo s strani nekoga, ki večino svoje misli in časa trati za listanje po Lady, gledanje fuzbala, kavičarjenje ob trapastih klepetih in poslušanje bedne muzike.Podobno špornik ne more ostat v vrhunski formi, če vmes precej časa samo popiva, poležava in hodi kegljat. Tudi Zrnec na primer, pri katarem pozdravljam njegovo ukvarjanje s komiko, ker je v tem brez dvoma zelo dober, pa vendar ni niti približno tako preprečljivi v drugačnih, resnih vlogah. Kot Vronski ob Ani Karenini je bil zgolj okej, sicer pa ni prepričal, da bi se splačalo za njega vreči pod vlak. No, ampak v tem primeru ne vidim problema, če ima človek svoj specifičen žanr, s katerim se pretežno ukvarja, in ga fura, nadgrajuje vsaj dobro. Problem bi bil, če se ne bi zavedal, da mu gre dobro predvsem to. Do vprašanja osebnosti pa ob vsem tem sploh še ne pridemo. Vsak umetnik namreč mora kotirat tudi kot osebnost, ker po defoltu kotira, ker je odvisen od prepoznavnosti. Torej je po defoltu malo “politika” in je ocenjevan tudi kot “politična” osebnost. Metaforično seveda … no, pa lahko tudi konkretno. Ob zadnjih volitvah je piarovec McCaina izjavil, da je mnogo bolj političnih analitikov za zmago desničarjev na volitvah pomembno, kako se bo obnašal Mel Gibson kot eden najslavnejši zvezdniških podpornikov desnice … hehehe … Kje so naše igralske osebnosti? Aja, saj, res … furajo kampanje za sirčke, salame in športne copate, ostalo so pa jako utrujeni in prezaposleni s stoto ponovitvijo špasne komedije s kronično pomenljivimi naslovi tipa Butelj za večerjo.
“O Talentu pa ne bom več pisal, mislim da je to nasploh moj zadnji komentar, ne da se mi več, ker sem ti že vse stokrat povedal, pa ne razumeš in oddaja je skonstruirana za neuke, gledajo pa tudi nekateri intelektualci, a so vsaj kritični, večinoma najbrž bolj kot ti. In koncept JE problem, zakaj, pa si preberi v mojih prejšnjih komentarjih! In komisija v kasnejših oddajah je manj duhovita, ker se pač najbolj hecajo iz tistih res slabih.”
Dvomim, da je oddaja po defoltu skonstruirana za neuke, saj se ti tukaj izkazuješ za precej neukega in ne samo to, še za posebej nezaintresiranega za “ukost”. Taki se seveda vedno trudijo prepričevat, da bi morali bit samo razumljeni, pa bi bilo vse v redu. Jok, brate. Za začetek je treba najprej bolj opazovat in poslušat, da sploh znaš s časom ločit, kdaj je bolje, da ne bluziš v tri krasne, ampak se še malo pomujaš in kdaj lahko kaj, kar želiš, že pojasniš bolje kot kdo drug. Saj ni problem v tem, da česa ne veš. Nihče nikoli vsega ne ve. Problem je v repenčenju in neprepoznavanju, ko nečesa ne veš. Problem je v tem, da tudi ko veš, da te nekaj ne zanima prav veliko in ne poznaš prav veliko, še vseeno kar na polno soliš pamet ljudem, ki pač se zanimajo precej več, vedo precej več in so se ukvarjali z nečim precej več. Tako obnašanje pa začne hitro mejit že na primitivizem kvantanja izza šanka s šnopcem v roki, pameten o vsem in prevzeten, da se kar kadi in padajo same na repu privlečene trditve.
In nadalje bluziš o inteektualcih, ki so večinoma bojda bolj kritični do oddaje kot jaz. Jah, povej, prepričaj, kje neki si to pobral??? Trditve postavljaš kot pijanec, ki preživi pol svojega življenja v bifeju, drugo polovico pa prespi. Zgoraj v zapisu sem tudi to obravnavala. Popolno pomanjkanje kritičnosti po resnih medijih do pomembnih elementov oddaje. Sicer so se po teh istih prispevkih svaljkale izjave raznih takoimenovanih intelektualcev, ki so v glavnem oddajo podpirali. Predvsem na podlagi tega, da ponuja možnost do preboja kvalitetnejšim iz anonime in možnost predstavitev raznih še drugih veščin, ki se v svetu šova ne pojavljajoizpostavljeno in da bi ta zgled stave na talente bil še kako dober za Slovenijo, da bi se usmerjali v podobne načine, kako nudit mladin in drugim talentiranim tudi na drugih področjih, da se lahko pokažejo in izkažejo. Peščica se jih je pritoževala zaradi dovoljenja udeležbe otrok in peščica zaradi tega, ker gre gre izključno za predstavitve, ki kotirajo na šovbiznis, kar je pa po defoltu irelevantna kritika, saj ni šovbiznis kriv, če si omišlja svoje projekte, pametnjakoviči na drugi področjih pa nič v tej smeri ne počnejo. Osebno pa nisem prebrala nikjer niti približno kvalitetnega članka, ki bi obdelal približno zanimivo več vidikov tega šova, ki je množičen in jabolj dobičkonosen pojav, zato sem si ga napisala kar sama. Ti pa verjetno prekleto mešaš kritično mišljenje z golim mnenjem, ki ga lahko tudi pes na repu prinese.
Kritično mišljenje se presoja po kakovosti obdelave, primerjav, predstavitve aspektov, skratka po kakovosti analize in iz tega potegnjena spoznanja. Mnenje ima pa lahko pač vsak, tudi če je nor, popolnoma neumen ali zadeve, o kateri goji neko mnenje pojma nima, niti ga ne zna ustrezno oprijemljivo pojasnit. Kdo ima lahko mnenje tudi, da so črnci vsi umazani, zato so pa črni, a ne. In celo življenje veka, da ga nekateri pač samo ne razumejo, čeprav pojasnjuje, da gre za trdovratno umazanijo pač. Ampak to ne pomeni bit bolj kritičen do temnopoltih, ampak pomeni, da si zabit in primitiven, pa pač kvakaš in širiš svoje zablode na nični osnovi.
Bistveno pa je, da če te bo celo življenje brigalo samo to, kakšen odnos neki gojijo ljudje, ki bi jim bil ti rad blizu, čeprav te malo zanima in se malo ukvarjaš s tistim, s čimer se oni, nikoli ne boš počel drugega kot streljal v prazno. Ker boš pač samo hotel po lažji poti prihajat do nekih stališč, o katerih pa sam ne boš vedel veliko v resnici. Taki ljudje delajo po logiki stvari hude napake. Gredo prepričani v svoje stališe tudi hitlerjem mahat. Presojanje na podlagi lastnega spoznavnega sveta, je pa nekaj popolnoma drugega. In prvo spoznanje je, da svet ni črno bel in preprost. Da ne obstajajo na primer intelektualci na eni strani, ki so res vsi takoimenovani samo to, nekaj več, in neuki na drugi strani, ki so res samo neuki in nekaj manj. In bohnedaj, da bi si mislil, kako boš zadovoljen in prepričljiv sam s seboj v življenju, če se boš po lastni lenobni odločitvi neuk poskušal z blefom dokopat do titule intelektualca med intelektualce. Na tak način boš našel zagotovo samo pot med bleferje … hehe …
Ne, Cowell ni glasbenik, ampak je producent. Ne boš verjel, da celo kritiki v umetnosti niso večinoma iz foha, ampak se predvideva, da ustrezajo profesionalnim merilom teoretikov, ki prepoznavajo čim več plasti umetnosti, ki jo obravnavajo. Celo ni priporočljivo, da na primer piše kritike o gledališču ali filmu nekdo, ki sicer tudi sam aktivno deluje v sferi, ker bi se hitreje lahko dogajala pristranska naklonjenost smernicam in načinu, kakor zadevo umetnik fura sam. No, da ne omenjamo še po osebnih poznanstvih, kar je pa v majhni Sloveniji še posebej pereč problem.
Sicer je pa v teh šovih mišljeno, da obstaja bolj v detajle sposoben kritik, ki je, ali kritik ali producent, predstavnik foha in pedstavnik medijev na primer. Ni pa nujno, lahko stva dva producenta ali kaj podobnega. Vedno pa je, nekdo tudi kot predstavnik foha. kdo pa je to in kaj dela, je pa druga zgodba in stvar izbora. In spet zadeva ni črno bela. Ker ne pomeni, da če sedi v žiriji nekdo, ki sicer prezentira lahkotnejši komercialen pop, da ne bo bolje prepoznal kakovost konteksta v različnih žanrih kot kdo iz vrst na primer klasične umetnosti. Simfonik je lahko nestrpen do rokenrola … hehe … Cowellu se je pa na primer očitalo, da je bolj nastrojen co countryja. Čeprav osebno menim, da je v countryju veliko treša in nekaj odlične glasbe, ampak gre hitreje za večji treš od treša. Ker sem videla posnetke, kako je sekiral neko bjondo, ampak Carrie Underwood, ki je zmagala na enem izmed Idolov, je pa zelo podpiral in je ravno pred kratkim na podelitvi nagrad za dosežke med kantrijaši poleg veleslavnega Keith Urbana prejela eno, tako da … Ja, vem, da verjetno ne veš, o čem jaz to in kdo je kdo.
Commonsense: Ne preostane ti drugega, da se greš obesit. Mogoče pa boš končal v Ljubljanici, tako kot jaz. Vprašaj Vlatko! 😉
Ups, spoštovana SuperSimona, sem “kot” pozabla. Me vedno tak zmedete gos.Simona. Bom morala Vlatko vprašat, če se kar danes vržen u Ljubljanico. 🙄
@Sašec:
Ja, gimnastika … hehe … Ples in podobno mi je šlo, ob veščinah, ki se ne dotikajo več tal, me pa zablokira … hehe …
@koki:
Niso banalno zastavljena vprašanja. Tako normalno pametno zastavljena so, da je kar neverjetno v primerjavi z marsičim, kar se banalnega nič ne sprašuje, ampak predvsem trdi, po blogih … haha …
Tipkam seveda zelo zelo hitro, lovim hitrost misli v tipkanje, in veliko v povprečju stipkam, ker ne tipkam samo po blogu, pa že tu veliko. No, ravno v zadnjem obdobju imam zaradi tega fizične težave z roko, še posebej zaradi neustrezne samoučne drže in nepravilnega razporejanja pritiskov. Heh. Razmišljam o tečaju pravilnega slepega tipkanja.
Pri pisanju komentarjev pišem direkt, vse, kar napišem, se mi v mislih že med branjem komentarja, na katerega odgovarjam, uredi in potem samo odtipkam. Med pisanjem mi pade na pamet še to in ono, pa je komentar še daljši … hehe … Pri zapisih, ki jih objavljam, pa ne pišem iz glave oziroma le včasih, ja, ampak še v teh primerih potem naknadno zadevo uredim in spoliram. Sicer pa večinoma tekst planiram in ga pišem kdaj tudi po kosih, več dni. Popolnoma prav predvidevaš, da si delam tudi opombe, alineje. Na moji pisalni mizi je nasploh vedno gora malih pildkov, kamor pišem opombe, asociacije o tem in onem itd. In potem, ko pišem tekst, pobiram te pildke, ki jih čudežno med drugimi razmetanimi vedno najdem takoj prave, da česa ne pozabim. Kakšen link shranim med favorits vnaprej itd. Včasih nekaj dni sploh ne pišem teksta, ki ima že naslov in nekaj odstavkov, ampak si samo kaj zabeležim, brskam za primeri, informacijami, razmišljam itd.. Če delaš tako, že leta opažam, se uriš tudi v strukturiranju in pozornosti na razna možna protislovja itd., ker pustiš času, da se zadeva medi. Včasih kaj pomembnega pade na pamet v trgovini ali pa ko bereš ali delaš nekaj čisto drugega. In si je dobro zapisat opombo. Tako da struktura se mi sestavlja kar v glavi in sproti, zapiske pa delam, samo v smislu opomb, da ne pozabim. A tako ni od nekdaj. Dlje časa sem tudi strukturo delala vnaprej, ker mi iz glave ni šlo gladko. Sem se izgubila in ni prišlo ven tisto, kar sem hotela, da bi. Šele urjenje je potem prineslo avtomatizem, da strukturiram lahko sproti oziroma se mi sestavi že z mislimi v paketu. Seveda s časom, če veliko operiraš z mislimi in absorbiraš informacije, jih povezuješ itd. tudi to lažje, hitreje in z užitkom počneš. Podobno kot reševanje matematičnih enačb, ki so od začetka lahko muka, ko jih obvladaš, pa kar ne bi nehal, kot igrica, in bi še eno neznanko več, pa še eno … hehe … In seveda, ko vedno bolj obvladuješ obrten vidik, si vedno bolj svoboden v tem primeru pri razmišljanju, poglabljanju, ker je ostalo rutina. Niso vpeljave neznank problem, ki bi se ga izogibal, ampak rutinski užitek, ki te motivira po še več. Tudi ko strukturo zlahka pleteš in nosiš v glavi, se lahko šele bolj svobodno posvečaš še slogu, vrinjenim mislim, asociacijam, duhovičenju … whatever.
No, in to se navezuje na protislovja. Protislovja so največji privlak, bistvo vsega. Zelo dobro zaznaš občutek, razliko, ko protislovja zaznavaš bolje od časa, ko jih nisi. Točno veš, kakšna je razlika v načinu razmišljanja in postopkih, po katerih zbiraš in s katerimi se lotevaš informacij. Včasih se zamisliš v preteklost, kako si nekaj mislil in te ni nič motilo, da si bil v totalni zablodi, samo s časom si slutil, da nekaj ne štima, pa nisi vedel, kaj bi s tem počel … haha … Ko začneš protislovja zaznavat, je itak pol že narejenega. Pomembna razlika je predvsem v tem, ali se s protislovji sprijazniš, ali točno veš, da ima vsak zakaj svoj zato in da moraš, če si hočeš razjasnit, pač pljunit v roke. Da so protislovja tako kot zarote ali čarovnije. Toliko časa obstajajo, dokler ne izveš, za kaj gre. In potem ni več protislovja, ampak logika stvari. Protislovij ni. To je izziv za razkrinkanje dejstva in enačba mora na koncu štimat, ob čemer seveda občutiš zadovoljstvo. Možnosti je pa vedno veliko.
Protislovja, ne samo, da jih zaznavam, ampak jih celo iščem, da me najdejo, če obstajajo, da bi se mi sploh ljubilo s kakršno koli zadevo ukvarjat … hehe … In v bistvu je tako tudi sicer v mojem življenju, ne samo, kadar pišem.
@Nidurun:
Ne vem, zakaj je tebe usmerjalo na poljsko stran in med račke, za tiste osebke pa definitivno vem, da so očitnno našli pot do tja, kjer jim je mesto. Na mojem blogu nimajo kaj počet, samo nočejo se zavedat tega.
O ne, jaz potrebujem “alineje”, oziroma opombe, ker preveč razmišljam o tem in onem, tako da če planiram pisanje teksta, si raje opombe pišem, da na kaj ne pozabim med razmišljanjem še o drugih stvareh in dogajanjem nasploh. Miselni sistemi so komplicirani, če greš v kompliciran miselni sistem. Seveda pa komplicirane enostavneje obvladuješ, če se veliko ukvarjaš z njimi. Imaš enostavne, težje in zelo težke enačbe pač.
Hmm … in ne strinjam se, da smo vsi pametni, samo spomnit se moramo tega. Če ne nabiraš materiala za pamet, se nimaš česa spomnit, razen morda bitja materinega srca, ko si bil še na cevki v njenem trebuhu. Še huje je po mojih opažanjih. Možgani, če jih ne treniraš, zatrokirajo, tako kot jih na drugi strani lahko preforsiraš in eksplodirajo. Zelo podobno kot z mišicami in kondicijo. Ne moreš bit mišičast in imet kondicijo, če samo počivaš in se želiš spomnit, kako je, če bi imel kondicijo in bicepse. In menim tudi, da če se preveč zapustiš, lahko, tudi če si nekdaj v možganski kondiciji relativno bil, mirno padeš v stanje otoplosti. Veliko hitreje kot obratno. Samo v tem primeru lahko hitreje prideš spet v formo, ker se imaš vsaj česa tudi spomnit.
Na žalost pa tudi to po moje ne drži, da bi bili vsi lahko enako zelo pametni. Že dejstvo, da obstaja mentalna zaostalost kot medicinski pojem, govori o tem, da zmogljivosti niso neka vsem enak absolut. Še več povedo o vsem skupaj primerki otrok, ki so preživeli v divjini. Pričakovano je, da v višji starosti pač ne znajo govorit in je njihovo vedenje živalsko, vendar pomemben je podatek, da nikoli več, ne glede na večletno maksimalno pozorno oskrbo ne morejo rehabilitirat možganske zmogljivosti dlje od podpovprečne. Izboljšanja so, a ne do mere, ko se ne bi drastično poznala omejenost. To pove, kako pomembno je urejenje možganske “mišice” že od malega. Vsaj zadovoljivo, da bi lahko človek nadgrajeval, še preden vse skupaj zakrni. Seveda je pa res, da sama možnost še nič ne pove o človeku. Nekdo z ugodnim kapitalom za veliko pameti, lahko nič s tem kapitalom ne naredi in ga celo zapravi, nekdo z manjšim pa iz svojega kapitala v glavi dela ulala.
aha, sem mislil, da je šlo za tehnično napako.
ja, ravno to sem mislil, da če se dlje poglabljaš, da niso več komplicirani. torej sploh niso. saj sem napisial, da je težko do njih prit. heh. vidim, da se zapletava v besedah zadnje čase, misliva pa dostikrat isto. zanimivo. tu sem zajebal s temi alinejami, v bistvu, ja. kokiijevoi vprašanje sem namreč drugače dojel.
ja, nabiranje materiala je spominjanje, a ne. spominjanje nekih odzivov, ki jih imamo v sebi in se sprožijio ob materialu. telovadba je spominjanje.
o mentalni zaostalostii sem tudi jaz razmišljal. mislim, da so tudi živali pametne. ne merim pamet s sposobnostjo zavestnega analitičnega razmišljanja. pamet je to, da si dober človek. ali dobra žival. nezavedno nas usmerja. strinjam se, da je “ubogih na duhu” nebeško kraljevstvo. ker so pametni. torej dobri. v podrobne analize svojega mišljenja se ne bi spuščal. rad bi napisal esej na to temo, morda roman, monografijo. gre za psihološko-misitčno teorijo. zdaj se mi ne ljubi.
in nekaj te očitino motii na meni, če me demantiraš, potem pa drugemu človeku napišeš isto kot jaz.
drugi osebii ali meni samemu.
eh simona (včeraj ob 2024), ne bom nezvest svojim načelom, če ti še pojasnim, česar tako prodorno nisi hotela razumeti: štern provocira s svojo ritjo, ti pa s prostaškim izrazoslovjem in z agresivnostjo.enaka sta si v tem, da oba imata namen provocirati, in to je poanta.( s tem, da je štern pokazal, da zna tudi kvantati, ti pa… ah pustimo to 🙂 ).
kaj imata s tem copperfield pa jagger, je jasno samo mnogo intelektualnejšim od mene.
kot sem rekel, bi moral odnehati že prej, a kaj, ko ti ipika ne da miru, da ne bi praskala in grizla še ko nasprotnika že nikjer ni več.morda ti je to takrat še najbolj slastno, kapavem.
zdaj pa res: PAX
@Nidurun:
“in nekaj te očitino motii na meni, če me demantiraš, potem pa drugemu človeku napišeš isto kot jaz.”
Hmmm … Nič me ne moti na tebi. Kot da ne veš, da vsakomur zelo jasno povem, če me kaj moti in kaj me moti. Skratka, ne gre za motiti nekaj in nič osebnega ni. Morda bi bilo tako, če bi te demantirala, potem pa drugemu človeku napisala isto. Se strinjam. Ampak tudi tega jaz ne vidim, ker pač tokrat očitno ne misliva (na) isto. To pa res ni katastrofa.
“ja, nabiranje materiala je spominjanje, a ne. spominjanje nekih odzivov, ki jih imamo v sebi in se sprožijio ob materialu. telovadba je spominjanje.”
No, vidiš. Saj je že iz mojega prejšnjega komentarja razvidno, da ne misliva isto, torej nisem drugemu govorila isto, tebe pa demantirala. Zame nabiranje nabiranje materiala pač ni spominjanje, ampak sem zapisala, da je treba nabirat material, da bi se sploh imel česa spominjat!!! Tudi telovadba zame ni spominjanje. Je lahko tudi, okej. Ampak bistvo telovadbe, o kateri sem jaz govorila, je urjenje miselnih shem in pristopov z materialom, ki ga pridno nabiraš. Spomin je le en element procesa, ki niti ni najbolj pomemben za kreativen potencial in zaznavanje stvari globlje in bolj kompleksno. Osebno na primer dokaj redno kurcam naš šolski sistem, ki pretirano bazira na spominu in s tem povezanim piflanjem, medtem ko kreativna uporaba in s tem povezane stopnje spomina, peša. Internetna doba, preko katere je do informacij toliko lažje in hitreje prit, poanto uporabo predvsem spomina samo še bolj porivajo v ozadje, kar se mi zdi pozitivna plat medalje v smislu možnega večjega izkoristka časa za produktivno uporabo informacij in razvolj kompleksnejšega, natančnejšega in poglobljenega razmišljanja o xy. Spomin na lastne odzive na nekaj je okej. Ampak za kompleksna spoznanja in ugotovitve o čemer koli itak ni dovolj spominjanje nase in na lastne odzive. Tudi v tem primeru je pomembno tudi opazovanje drugih, saj smo ljudje različni in se odzivamo, glede na okoliščine, različno. Za spoznavno sfero o nečem, je torej osebna izkušnja itak samo delček možne pomoči, včasih je osebna izkušnja za spoznavni nivo o nečem lahko celo prepreka in ne prednost … zaradi morebitnega pristranskega osebnega čustvenega odnosa do določenega obravnavanega pojava.
Skratka, material je zame tudi zunaj in predvsem zunaj sebe. Zato nabiranje materiala ni isto kot spominjanje svijih lastnih odzivov in spomin nasploh le del procesa in šele druga stopnja, saj se ni česa spominjat, če ni materiala, zgolj osebni odziven material je pa morda dovolj za avtobiografski roman, za umevanje nekega spoznavnega pojma pa premnogo premalo.
“o mentalni zaostalostii sem tudi jaz razmišljal. mislim, da so tudi živali pametne. ne merim pamet s sposobnostjo zavestnega analitičnega razmišljanja. pamet je to, da si dober človek. ali dobra žival. nezavedno nas usmerja. strinjam se, da je “ubogih na duhu” nebeško kraljevstvo. ker so pametni. torej dobri. v podrobne analize svojega mišljenja se ne bi spuščal. rad bi napisal esej na to temo, morda roman, monografijo. gre za psihološko-misitčno teorijo. zdaj se mi ne ljubi.”
No, spet. Vidiš, da ne misliva (na) isto. Živali zame niso pametne v primerjavi s človekom. Nimajo že v osnovi tolikšnih zmožnosti za razvoj sposobnosti, ki jo pripisujemo pameti. So pa seveda čustvena bitja, imajo tudi dušo in so pametna pač, kolikor zmorejo in to v primerjavo z normalno razvitim človekom ni prav dosti.
Če ne meriš pameti z zavestno sposobnostjo analitičnega razmišljanja, je več kot jasno, da ne misliva isto, ker jaz pamet merim predvsem tako in po koristi rezultatorv povezanega z zavestnim analitičnim razmišljanjem. Ostalega ne imenujem pamet. Zato pamet nikakor ne enačim s tem, da je nekdo dober in ne mislim, da stva dva človeka enako pametna, ker sta oba dobra. Tudi med dvema po neki oceni dobrima človekoma, lahko premore nekdo več pameti, nekdo pa manj. Zato imamo dva izraza za dva različna pojma, sicer bi dobrota pač pomenila pamet ali obratno. Strinjam se pa v tem, da v primeru pameti, je avtomatsko povezava tudi z dobroto. Ni pa nujno, da je dober človek tudi pameten. Dober človek lahko zaradi pomanjkanja pameti dela tudi slabe stvari, ker preprosto ne premore dovolj analitične zavestne sposobnosti, da bi znal kakovostno predvidevat rezultate določenih svojih dobronamernih dejanj. Pravimo, da je včasih pot pekel tlakovana z dobrimi nameni.
Pameten človek pa nujno je tudi dober. Ker je dobrota optimum, predpogoj za optimalno koristno delovanje. Pri tem se dogajajo verbalne zmote. Da se na primer blebeta, kako je bil Hitler pameten, pa, glejte, tako hudoben … hehehe … Nikjer in nikoli nisem zasledila, da bi bil Hitler pameten, ampak predvsem obratno. Bil je predvsem zelo čustven in precej manj pameten! Ljudje neradi čustvenost omenjajo v negativnem smislu, čeprav pretirana čustvenost je lahko in je velikokrat izredno negativen element človekovega značaja, ki deluje rušilno. Čustva niso samo pozitivna. Sicer je Hitlerju zaradi neumevanja širšega koncepta vplivov na želene rezultate propadlo pač vse in za seboj je pustil razdejanje. Jah, pamet pa taka.
Nasploh obstaja problemček, ker ljudje velikokrat umevajo gol vzgib po preživetju, moč, iznajdljivost v apetitih po oblasti, karieri itd., da to pomeni, da si pameten. Češ, poglejte, kako se tale znajde, kaj si je vse nabral, pa tak prasec. Eh, ta pamet nam je vsem v pogubo. To seveda ni res. Človek, ki se do marsičesa dokoplje, je lahko popoln bukselj, ki je izkoristil vse možne prilike za svoje osebne apetite, zelo gonsko in zgolj na temelju zaledja in naključij, ki jih je izrabil in zlorabil. To gonsko počnejo tudi živali. Kar pa ne pomeni nujno, da je pameten. Pomeni lahko, da je pripravljen veliko tvegat in da je pripravljen marsikaj naredit, česar pameten in kultiviran človek ne bi. Se sploh ne bi znašel med takimi primitivci. Tudi pri nas obstaja nekaj kapitalističnih carov, ki so od začetka po mafijozarsko s ceste krijumčarili to in ono, potem pa zgradili imperij. To nima veze s pametjo. In marsikdo si misli za koga, ki se nerad kaže po medijih, da gre za neverjetnega cara, tudi mafijozota, ki je definitivno pamet in deluje nekako tako kot pravljični elegantni Corleone iz pravljice Boter … hehehe … No, v resnici pa vse skupaj deluje bolj podobno realni karikaturi tipa Good Fellas in oseba se nerada kaže pred mediji, ker ve, da hitro izpade kot nek vaški posebnež, ki še pismen ni. To je to.
Skratka, simbolika tipa Jezus Kristus priča nekaj, kar lahko razume vsak. V realnem življenju pa se ne nujno ustrezno povezuje konce informacij. Zgodba o Jezusu govori o nečem večnem na primer. Govori o tem, da pameten človek še ne pomeni nujno, da je uspešen v človeški džungli, ampak lahko celo tragično konča, čeprav se trudi razsvetljevat učit in zbere celo “apostolsko” skupino, društvo itd. Sila, objestnost in predrznost nima veze s pametjo. To je neumno, kar pa ne pomeni, da je pamet vedno močnejša. Številčnejša neumnost jo zlahka porazi. Je pa pamet vedno veličastna in večna v sporočilu, tudi če, simbolično, obvisi na križu. Sporočilo ostane, četudi ga neumni (še vedno) ne razumejo. Jezus v simboliki lika ni predstavnik zgolj dobrega človeka, ki bi bil le zaradi tega tudi pameten, ampak predstavlja tudi pametnega, pametnejšega od večine, kar pa neumni težko razumejo, če mislijo o sebi, da so dobri ali pa ne.
@coomonsense:
Ja, prav si ugotovil. Primerjave so lahko delane na idiotski bazi ubogih na duhu in ubogi na duhu marsikatere primerjave, ki ni le idiotska in še hudobna za povrhu, kar je lastno idiotom itak, ne razumejo. Se strinjam.
spet sii me sfalila. če nisi ratala do mene hudobna, poitem se pa res preslabo izražam.
ker to, kar ti meni pišeš v odgovore zadnje čase, je meni zelo jasno. občutek imam, da me zelo podcenjuješ. in ne, ne dojemam kot katastrofe tega, da s ene strinjava, pač pa to, da mi tako pišeš. jasno mi je, da čustva niiso nujno dobra. da uspešen mafijozo ni pameten.
na pamet gledam šiirše. pamet je posledica gona po preživetju. analitična sposobnost, humanost … kot posledicia odpovedi drugim sferam, v katerih pametni ne more biti uspešen. kot posledica frustracije, zaradi katere se je pametni prisiljen poiglabljati vase. ali pa kot posledica vzgoje. analitičnost je ozaveščenje podzavestne analize. to razumevam kot most. med zavestjo in podzavestjo. če nekdo in sposoben zavestno analizirati, potem to ne pomenii, da ni nezavedno. nezavedno pa usmerja njegovo ravnanje. pekel ne more nikoli biti tlakovan z dobrimi nameni. dober človek ne more delati slabega. tu vidim toje idealiziranje človeka. ne govorim o dobrodušnih povprečnežih, ampak o zares dobrih ljudeh. jaz sem neusmiljen do ljudi.
če imamo mene, v nekii drugi siituaciiji, recimo da bi me starši dali komu drugemu v rejo, bi bil mogoče zelo butast in zelo hudoben. kljub temu, bi v sebi imel možnosti, da to ne bi bil. dokaz je to, da zdaj nisiem zelo butast in zelo hudoben (razen včasih). torej bi se moral spomniiti tega kar je v meni, če ne bi hotel biti zelo butast ini zelo hudoben.
niisem torej ciljal na spomiin v primarnem pomenu besede, ampak bolj metaforično. spominjanje kot raziskovanje sebe.
@Nidurun:
Nič hudega, če bi sfalila. Saj mi lahko naknadno pojasniš, v čem in kje sem sfalila in zakaj. Ker odgovarjam na točno določene stavke in misli, to ni težko. Predvsem se mi zdi pomembno poudarit, da nisem sfalila tebe (replika na stavek: spet si Me sfalila). Ne ukvarjam se namreč s tabo, ampak izključno s poanto vsebine, ki jo podajaš. Občutek, da te podcenjujem, je informacija o nečem drugem, ki je vezana na oseben odnos, in lahko prekleto meša štrene, meče v isti koš dva različna “problema”, pri čemer oseben občutek lahko vpliva na podajanje in razumevanje vsebine. Kako na primer? V primeru, ko se mi zdi za podajanje vsebin relevantno omenit moj odnos do človeka, to tudi izrazim in povem zakaj mislim, kot mislim, kot v primeru commonsensa, in na drugačen način in iz drugih razlogov v primeru samakodele … v tvojem primeru pa nič takega nisem izrazila, razen da debatiram. In zdaj na primer, če bi jaz iz osebnih razlogov želela, da se ti ne bi počutil podcenjevanega, razlog je pa samo v debati o nečem, pri čemer pač v tem primeru ne misliva enako, bi začela kot pridna punca, ki želi obdržat fanta, rokovat s tabo v rokavicah, da se le ne bi počutil podcenjevanega. Ti bi me o preseganju mojih mej pridno obveščal, da bi vedela, kdaj naj se potegnem nazaj. To je seveda, še posebej med moškim in žensko zelo pogost pojav odnosa raznih kategorij, na kakršnega večinoma ljudje pristanejo, meni pa na pamet ne pade. Zakaj? Ker bi v tem primeru sogovornika, prijatelja, partnerja, ljubimca, sodelavca podcenjevala in bi se s podcenjevalnim odnosom tudi sprijaznila. V obzir bi vzela, da je pač s tem “otrokom” treba delat v rokavicah, da ne bo hude ure, torej ne bi od njega sploh pričakovala, da je sposoben preseči osebne čustvene vzgibe in prevzet za njih odgovornost, jih skomunicirat z ustrezno objektivno distanco itd. No, meni gredo pa odnosi z ljudmi, ki bi jih pocenjevala, prekleto slabo in mi niti ni do tega, da bi mi šlo dobro. Nekdo mi je nekoč izjavil na primer, da bom zaradi tega ostala celo življenje samska oziroma na kratkotrajnih vezah, kar je lahko tudi opazil v mojem primeru, ker nočem sprejet osnovnega gonskega vzgiba moških, da hoče bit za vsako ceno ta glaven in da ga premnogo hitreje v primerjavi z žensko že marsikaj osebno ponižuje in premnogo težje požre kakršen koli neprijeten občutek v primerjavi z žensko in premnogo težje do vzpostavi distanco do svojih občutkov v odnosu v primerjavi z žensko. Mislim, da je imel kar prav, tudi z osebno prognozo moji malenkosti, in meni je tudi prav. Da izjeme potrjujejo pravilo, je zame olajševalna okoliščina, drugega pa nočem. Vzgibi me namreč pri človeku najmanj zanimajo, zanima ma predvsem njegov boj, način in barve preseganja “naravnega”, vzgibnega, podzavestnega itd. Zanima me človek, žival v človeku pa samo kot fakt, do kakršnega vsak človek pri učlovečevanju vzpostavi nek odnos znotraj nikoli zaključenega procesa učlovečevanja.
Zakaj sem spisala ta uvod? Da sem ločila dva problema, ki si ju izpostavil v istem košu, ker prvi obremenjuje diskusijo pri drugem, nima pa neposredne povezave. In predvsem zato, da bi pojasnila, da moram ločit ta dva “problema”, ker nameravam tudi nadalje komunicirat izključno vezano na poanto vsebine dialoga, neoziraje se na tvoje osebne občutke ob tem. Ker te ne nameravam podcenjevat. Pomembno je tudi zato, ker bi bilo v primeru, da ne bi ločila teh dveh segmentov dialoga, lahko postalo nadalje še huje, sklepam, kar se tiče tvojih občutkov. Nisem namreč zaznala, da sem sfalila, ampak sem v tvojem zadnjem komentarju zaznala kvečjemu potrdilo, saj si še naknadno pojasnil, da se ne strinjaš z mojo ugotovitvijo, da dobrota še ne pomeni pameti in celo ne strinjaš se, da je lahko pot v pekel tlakovana tudi z dobrimi nameni. To je pa srž te najine debate o pameti. Skratka, nisem zaznala, kje sem sfalila tvoj point, razen da sem replicirala nanj. In ne vem, če se izražaš preslabo ali dovolj dobro. To lahko ugotoviš sam, ker ti veš, kaj hočeš povedat. Mogoče bi svoje ugotovitve opremil še s kakšnimi primeri, da bi bilo bolj jasno, kaj misliš, če meniš, da ne razumem pravilno.
“na pamet gledam šiirše. pamet je posledica gona po preživetju. analitična sposobnost, humanost … kot posledicia odpovedi drugim sferam, v katerih pametni ne more biti uspešen. kot posledica frustracije, zaradi katere se je pametni prisiljen poiglabljati vase.”
No, jaz očitno gledam na pamet ožje … hehe … Osebno bi rekla, da je pamet posledica gona po nadgradnji in ne po preživetju. Žival za preživetje posebne nadgradnje pameti ne potrebuje. Za preživetje bi lahko tudi ljudje ostali v džungli in se pač borili za preživetje (z neizogibno smrtjo v prihodnosti, pri čemer borba za preživetje izpade res donkihotovski temelj bivanja). Nadgradnja je pa slo po kakovosti preživetja, po lažjem in večplastnejšem preživetju. No, stavka, da se človek odloči, da bo pameten in se začne poglabljat vase zaradi frustracije, ker ne more bit uspešen v drugih sferah, verjetno ne razumem pravilno, če ga razumem samo tako, kot je zapisan. Ta stavek meni namreč pove, da naj bi se človek na primer odločil za poglabljanje vase, ker mu recimo ni uspelo bit dober natakar (katere so te druge sfere sploh?). Ali pa, da se človek odloči poglabljat vase in postajat pameten, ker je bil odpuščen iz službe in preprosto ne najde zase mesta v nobeni drugi sferi. Ker je že ravno obtičal na divanu z daljincem v roki in s socialno podporo v žepu, si je pa rekel, eh, se bom pa poglabljal vase in postajal pameten. Osebno menim, da na podlagi takovrstne “motivacije” človeku ne bo uspelo postat kaj bolj pameten od prej (tudi ne opažam, da bi se na taki podlagi ljduje odločali širiti svoja intelektualna in duhovna obsorja). Povsem enako, kot dvomim v uspeh nekoga, ki se na primer odloči za nek poklic le zato, ker mu je pri roki in mu nič drugega ne pade na pamet, kaj bi počel s sabo, v nekaj primerih mu je šlo pa v drugih sferah slabo. Menim, da takemu človeku tudi v poklicu, ki mu je padel na roko, ne bo šlo dobro, razen če ga bodo umetno porivali naprej in mu vse prinesli na pladnju, kar pa še vedno ne pomeni zadovoljstva s samim seboj, ampak taki primeri obetajo zelo frustrirane posameznike, ki postanejo temu primerno nasilni do drugih, zaradi občutka nezaslužnosti in paranoje pred utemeljenimi kritičnimi pogledi drugih. Tega imamo v Sloveniji precej na primer, ponavadi paranoidno vreščijo, kako so jim vsi zavistni, sami pa pasejo zavist in hudobijo nad vso možno konkurenco, ki si svoje mesto pod soncem išče na podlagi zaslužnosti.
Osebno tudi ne opažam, da bi se človek za pamet odločal zaradi gona po preživetju, ker v radikalnem pojavu ljudje v zelo osiromašenih državah z izobrazbenim potencialom na nuli ne postajajo pametnejši, ko jim že ravno še preživet ne uspeva in vse skupaj kaže, da bodo umrli, tudi njihovi otroci lačni in bolni umirajo, ampak kar umirajo, ob tem pa ne postajajo nič pametnejši. Menim, da je razlog predvsem v tem, da gre za borbo za preživetje kot osnovni in edinstven stejtment življenja. Pamet se namreč veže na višji smisel, zato sem omenila simboliko Jezusa Kristusa kot najbolj razvpit primer zgodbe, ki je sila preprosta in resnična v poanti, pa se mi zdi, da večinoma ni jemana v obzir. Pameten človek bo v imenu pameti, učenja, napredka v obče dobro itd. pripravljen celo umret. Borba za preživetje ni njegov ključen stejtment, ampak ravno obratno. Preživet ne pomeni najpomembnejšega cilja v življenju, zato ne bo pripravljen naredit marsičesa, da bi le preživel, čeprav se tudi za preživetje seveda bori. Ne namerava umret zgolj zaradi borbe za preživetje, pa tudi živet ne namerava zgolj zaradi tega. Dvomim, da je njegovo vodilo, da se odloči za širjenje intelektualnega in duhovnega obzorja, ker je frustriran, saj mu drugače v drugih sferah ni uspevalo. Mislim, da za pameti zapriseženega človeka uspevanje v drugih sferah sploh ne pomeni nujno osebnega uspeha. V določenih primerih lahko celo osebni poraz, četudi mu je ali bi mu uspevalo. Odvisno kaj določena sfera od človeka pričakuje, da bi lahko uspel.
Zato sem omenila mafijozote. Moja omemba ni služila temu, da bi tebe osebno preizkušala, kaj je tebi osebno jasno, zato sem tudi uporabljala termin “ljudje”, pri čemer se lahko vsak bralec sam določi, ali spada med te ljudi ali ne, ampak je to služilo samo razširitvi, dodatnemu pojasnilu mojega pogleda, pri čemer je bilo mafijozarstvo mišljeno bolj metaforično v smer pojasnila načina delovanja in določenih obstoječih zmotnih definicij uspeha, tudi legalnega. Da nek viden uspeh po sistemu, kakršnega trenutno človeštvo vzpostavlja in živi v prioritetah, pomeni tako umevan uspeh, da je pač človek pameten. Že na nek način. Ignorira se pa pojme objestnosti, predrznosti, tveganja čez vse, česar se pameten v pravem pomenu besede sploh posluževal ne bo, četudi se bo zavedal, da bi tako lahko postal morda uspešen, v smislu blaginje ali kariernega uspeha. Uspe lahko tudi zelo neumen človek, ki pa premore veliko preživetvenega gona za vsako ceno. Dovolj uspešne so lahko vse tiste učiteljice za svoj cilj v življenju, ki postanejo del nekega eksperimenta, v katerem se izkaže, da so pripravljene učence tudi ubit, če jim je le tako ukazano s strani višje pozicionirane osebe. Da ne občutijo zadovoljive osebne odgovornosti. Pomembnejši podatek od tega je, da ne premorejo zadovoljive pameti, da ne bi bile ljudem sila nevarne, pa učijo in da pameti in sposobnosti na poti učlovečevanja, torej osebnostnih vrlin, nihče ne preverja. Na primer.
“če nekdo in sposoben zavestno analizirati, potem to ne pomenii, da ni nezavedno.”
Bila bi res olajšujoča misel, priznam, da je človek tudi brez muje lahko sposoben zadovoljivo analizirat marsikaj kar podzavestno. Lepo je pomislit, da sem sigurno točno ta primer sposobnjakoviča kar sam, pa se lahko uležem pod palmo in prepustim delo pridni in pametni podzavesti. Osebno pa menim, da se sicer v podzavesti marsikaj dogaja in logično, da se tam nalagajo pomembne informacije, ampak nagrado, da podzavest kakšen drobec dejansko zanalizira, pa dobi samo tisti, ki je tudi zavestno vložil že veliko truda in muje v analizo življenja. Predvsem zaradi večje možnosti prenosa sposobnosti, veščine, ki si jo osvojil, na podzavestno sfero. Sicer ti tudi podzavest dela same težave s tistim, kar curlja iz nje po vzorcu sicer zavestnega obnašanja posameznika … hehe …
“pekel ne more nikoli biti tlakovan z dobrimi nameni. dober človek ne more delati slabega. tu vidim toje idealiziranje človeka. ne govorim o dobrodušnih povprečnežih, ampak o zares dobrih ljudeh. jaz sem neusmiljen do ljudi.”
Upam si mislit, da če bi uspeli ustvarit statistiko, koliko peklenskega se zgodi in vzpostavi z dobrimi nameni in koliko s slabimi, bi zmagali dobri nameni z veliko procentualno razliko. Pri čemer bi tudi tisti procenti, kjer so slabi nameni že prepoznavni, bilo mogoče razbrat, da je že posledica frustracije zaradi prejšnjih neuspelih dobrih namenov oziroma občutevanja bolečine ob delovanju z dobrimi nameni, ki niso bili uslišani, zaradi česar človek ojača usmiljenje do sebe in neobčutljivost do drugih (pri čemer nekatere druge lahko tudi maščevalno kaznuje, predvsem tiste, ki ga asociirajo na krivične druge v njegovem življenju, s katerimi se ni uspel uspešno spopast, ampak je ostal z občutkom ponižanosti in neuslišanosti). Primer, ki je resničen: Deklica v najstniških letih, na kmetih, neuka, ampak vzgajana moralno, da se dobrota splača blabla, družina je povezana, se imajo radi itd., nekega dne pa sestro udari strela. Dobesedno. Rezultat so hude psihične motnje po šoku in okrevanju. Sestra dobi zdravila. Veliko zdravil. Ampak seveda ne pomagajo takoj. Deklici so vedno, kadar je bila bolna, prigovarjali, da mora pojest čimveč prežgane zdravilne juhice, čimveč čaja popit. čim bolj počivat itd., skratka, zdravilo učinkuje tem bolje, čim več ga je. Deklica trpi, ker je sestrica hudo bolna in nič ne kaže na bolje, zato nekoč strese v juhico sestri vse tablete, ki jih je mati prinesla domov od zdravnika. Sestrica juhico poje in umre. In potem se seveda začne pekel. Grozljiva družinska tragedija, morje žalosti, morje občutkov krivde itd.
Ta primer seveda ve kot očitno nakazuje napako v problemu slabe informiranosti. Slaba informiranost o nečem pa še ne pomeni, da človek ne more bit ali da ni sicer pameten. Pa vendar se pamet začne pri zbiranju materiala, da se imaš sploh česa pametnega spomnit in sploh s čim kaj povezovat in ugotavljat kompliciranejše enačbe na poti do spoznanj. In večina zmot z dobrimi nameni je mnogo manj očem prepoznavna kot ta primer, ki zgolj očitno sporoča poanto. Najbolj komplicirano in težavno vprašanje je, ali ima človek pravico do neumnosti. Ker je to vprašanje tako težavno, predvsem ga pa kolektivno ne rešujemo dovolj kakovostno, se seveda tudi pri sankcioniranju zelo upošteva razliko med namernim ali nenamernim dejanjem, pri čemer je to razliko premnogokrat zelo težko dokazovat. Vendar v vsakem primeru dejanja deklice ne morem označit drugače kot za posledico neumnosti in slepe vere. Prehitro je sodila in prehitro je bila zadovoljna z informacijami, ki jih je dobila od posvečenih v njenih očeh, ki zagotovo najbolje vedo, kaj je dobro, pri čemer je v tem njej tujem primeru zdravljenja seveda po svoje interpretirala dobro potezo. Nikakor pa ne morem označit dekličinega dejanja za zlobnega, namerno slabega. Njen namen je bil dober. Ona je bila tako dobra in polna ljubezni do svoje sestrice, da je naredila vse, kar se ji je zdelo potrebno, da bi ji pomagala povrnit zdravje in nasmeh na obraz. Velika tragedija, ki se ni zgodila, ker deklica ni premogla dobrote, ampak ker ni premogla dovolj pameti. Ne samo zaradi pomanjkanja informacije, ampak zaradi pomanjkanja osebnega angažmaja pri pridobivanju materiala in pametnem povezovanju pridobljenih informacij namesto slepe vere. Če bi to veščino pameti osvojila, bi se pred akcijami tudi bolj ustavljala, dokler se sama ne prepriča, pridobi sama več informcij in iz njih potegne ugotvovitev. Operirala je z nečim, o čemer Sama pojma ni imela in tudi ni nič naredila za to, da bi pojme poskušala razčistit, preverit. Reakcija brez predhodne akcije, ki bi jo lahko izvedla. In podzavestna morebitna analiza ji ni nič pomagala. Očitno ni delovala. Njena olajševalna okoliščina je samo v tem, da je bila dobra in ne zla. Njeno spoznanje, da dobrota ni dovolj in da tudi dobrota kdaj tlakuje pot v pekel. Pekel se je začel predvsem zanjo in družino seveda.
“če imamo mene, v nekii drugi siituaciiji, recimo da bi me starši dali komu drugemu v rejo, bi bil mogoče zelo butast in zelo hudoben. kljub temu, bi v sebi imel možnosti, da to ne bi bil. dokaz je to, da zdaj nisiem zelo butast in zelo hudoben (razen včasih). torej bi se moral spomniiti tega kar je v meni, če ne bi hotel biti zelo butast ini zelo hudoben.”
Otroke se da ponavadi v rejo, kadar starši niso dovolj dobri. Vem, da to verjetno veš, ampak se mi zdi pomembno in nenaključno, da si vzel ravno tak primer za pojasnilo. In nisem najbolj navudšena. Ker bi pomenilo, da so otroci, ki so dani v rejo zaradi slabih okoliščin, v katerih so odraščali, verjetno slabi. Pa je potem logično, da ljudje niso najbolj navdušeni, da bi jih posvojili. Kaj pa če se otroci spomnijo, kako slabi so in postajajo ob tako prekleto pametnih in dobrih posvojiteljih … hmmm … slabi. Mislim, da spominjanje na tak način nima nikakršne relevantne osnove, ker menim, da spomin sam po sebi nima vrednosti, ampak je ključna poanta kvečjemu v odnosu do spomina in v ravnanju z informacijami, dobrimi ali slabimi. Ja, raziskovanje, ampak raziskovanje mora potekat kakovostno, pametno, sicer je spomine bolje pustit pri miru, zato je okolje, vplivi in učenje veliko pomembnejše po mojem mnenju od dote spomina. Veliko težje bo butastemu in hudobnemu uspelo kar koli koristnega počet s spomini, ko je bil še bojda dober, za razliko od pametnega in dobrega, četudi je bil kot otrok morda že na poti k slabemu zaradi slabih vplivov. Pameten in dober bo znal s spomini in informacijami nasploh bolje ravnat, jih opredeljevat in primerjat.
Mislim, da brez muje ni nič. Da je bildanje pameti in duha tudi neka vrsta športa, pri čemer z mujo dosegaš vrhunske rezultate, brez muje pa jalove ali se celo metaforično zrediš, ostaneš brez kondicije in v skrajnem primeru komaj stopiš na pločnik. Je pa res, da je pamet težje dokazovat od športnih uspehov, kar ljudje tudi s pridom izrabljajo in zlorabljajo. In verjetno je pamet element, ki vzbuja pri ljudeh največ zavisti in gneva. Ni bogastvo, ni kariera, ni marsikaj … Največ zla se zgrinja nad pametnejše od manj pametnih v posameznih primerih. To sem večkrat opazovala, ko se je dogajalo kot kakšen pokvarjen stereotipen film, ki ga imaš res že poln kufer. Nekdo se izkaže z neko pametno idejo v primerjavi z drugimi ali bolje funkcionira od drugih in drugi, namesto da bi pritegnili ideji ali načinu, s povešenimi nosovi udarijo sveto vojno. To smo poimenovali mobing. Verjetno zato, ker ljudje ravno na tem področju občutijo največ osebne krivde, pri čemer je na voljo najmanj relevantnih opravičil, v smislu vpliva okoliščin, večje ali manjše sreče v življenju itd. Vsi imamo pač možgane in jih nosimo s sabo po svetu pod lobanjo. Nihče se more izgovorit, da mu manjka pol možganov, pa zato zganja same neumnosti, ša še zlobo za povrhu … hehe … Pizdarija.
Tisti, ki so možgansko onesposobljeni, se jim pa itak ni treba zagovarjat, ker se niti ne morejo. Ti primeri meni osebno sporočajo, da je bolje nič počet kot delovat nespametno. Se ne strinjam s tistim rekom, ki govori, da le kdor ne deluje, ne dela napak, kar naj bi služilo spodbudi in pohvali za delovanje. Jok brate. Delovanje brez sočasnega učenja in širjenja obzorij, bildanja pameti, lahko mirno seje samo škodo. Človeku nič ne zapoveduje, da bi se na napakah tudi ustrezno kakovostno in učinkovito učil. Včasih mislim, da je pametno človeku tudi plačat, da ne bi delal … haha …
sfaljenje mene je pomenilo sfaljenje mojega pojnta, tako sem mislil. ni bilo treba ločevat, ker sem že jaz. nisem mislil, da je teba molčat in biti pozoren na to, da se poznava tudi osebno ali kaj. napisal sem, ker se mi je zdelo, da mi delaš krivico. poščijem se na priilagajanje poznanstvu tudii sam. heh. ne gre za to, da bi hotel kakšno posebej prijazno besedo, samo, da hočem bolj natačno branje mojih komentarjev. če sem bolj užaljen pri tebi, je to zato, ker te iimam za pametno in je potem večji šok, če misliš, da te je bolj pameten tudi narobe bral. mislil sem pa tokrat bolj na interpretacijo mojih besed kot na strinjanje z mano. da ne interpretiraš kot napišem.
s širšim nisem mislil na bolj pametno, ampak na širše v bolj primarnem pomenu tega pridevnika kot si verjetno opazila. heh.
ne strinjam se, da je stvar kakovosti preživetja, posebna pamet. človek se ne odloči sam, da se bo poglabljal, ampak ga k temu napeljejo nagoni. v otroštvui hočemo, v kolikor nismo temeljito drugače vzgojeni, bitii kot vsi. če nam to ne uspeva, potem se začnemo usmerjat drugam. iščemo nove poti za sovje preživetje v sebi in drugih. zato razmiišljamo iin se poglabljamo. zatorej mislim, da gre za golo preživetje, v primeru, da bi se pa uspeli integrirat v večino, bi pa kakovost iskali v velikem bazenu in zlati uri na zapestju.
frustracija, ki jo omenjam, torej nii ekonomske narave. tam, kjer so revni, je revna večina. torej ne moreš v nasprotju z večino postati frustriran zaradi ekonomskih razlogov. pri nas pa si lahko frustriran, če sii kot otrok reven in se začneš poglbaljati vase. tak primer je bil prii otroštvu tudi prii meni. ne trdim pa, da je to nujno.
ne trdim, da je podzavest vedno zmožna tega, analiize, obstaja pa po mojem verjetnost. ker vsaka pamet izviira iz preprostih vzgibov. ker nekaj nam ne paše, smo proti temu. če recimo ne čutimo krivice do nas ali nismo bili tako vzgojeni, se nanje v družbi ne bomo odziivali, ampak bomoi tisti del družbe, kii jih povzroča. bogat verjetno ne bo za revolucijo.
primer s sestrama je zelo dober in prepričljiv. pustim se prepričati.
primer z oddajo v rejo je bil, vsaj na zavednem nivoju podan naključno. lahko bi podal primer, da bi starši me ugrbaiili ob rojstvu ali zamenjalii v porodnišniici z drugim otrokom in s ene bi več vrnil k svojim staršem. in se ne bi spomnil svojih pravih časov. spominjal bi se pa svoje psihe. vsako relevantno izboljševanje sebe temelji na tem spominjanju. raziskovnaju sebe. raziskovanje. ne na vsako. je pa stvar koliko je kdo pameten in dober, po mojem bolj stvar okoliščin. čeprav ima recimo vsakdo svobodno voljo. seveda pa lahko med spominjanje sodi zbiiranje materiala.
strinjam se s primerjavo športa in bildanja možganov, venar, kot sem opisal, dojemam to bildanje kot mogoče tudi drugače.
torej, dam ti prav v segmentu, da dober človek ni nujno pameten. mislim pa, da niisem napisal nič posebno drugačnega kot ti glede spominjanja.
@Nidurun:
Še vedno ne vem, zakaj si mislil, da ti delam krivico in predvsem, najpomembneje, kje neki naj bi ti naredila krivico, te podcenjevala ali whatever, poimenovanje res ni bistveno? Na vse sem replicirala točno na določene stavke in še vedno ne vidim tega, o čemer tožiš. Zato sem te že prejšnjič opozorila, da bi bilo dobro, če repliciraš na moje replike, da se jasno vidi, na kaj sploh repliciraš in kako. Takovrstna disciplina, organiziranost v komentiranju je še posebej koristna, kadar ima kdo takšne ali drugačne občutke, da eliminiramo sfero občutkov in se lahko posvetimo v miru vsebini, če nam je res prioritetno do tega.
Lepo, da želiš natančnejše branje tvojih komentarjev in to tudi dobivaš, zelo natančno branje in natančno repliciranje na posamezne poante, ki jih izpostavljaš, kar pa ne bi mogla trdit v obratnem smislu zate vis a vis mojih komentarjev, sicer ne bi takele pisal na primer:
“s širšim nisem mislil na bolj pametno, ampak na širše v bolj primarnem pomenu tega pridevnika kot si verjetno opazila. heh.”
Jah, heh, no, komu, zaboga pa to pišeš? Kje, zaboga, sem pa jaz zapisala kaj podobnega temu, da bi jaz mislila, da si s širšim mislil na bolj pametno? Zapisala sem samo:
“No, jaz očitno gledam na pamet ožje … hehe …”
Šlo je za besedno igro, ki ponazarja napoved, da mislim drugače. Če je to v primerjavi s tvojim pridevnikom širše ožje, tudi prav, sem zntraj besedne igre tako zapisala. Je pa seveda ta delček za samo vsebino najbolj medmeten v mojem primeru in brezvezen za komentirat sploh. Na primer. Že brez interpretacije bi bilo odveč replicirat v primejavi z ostalim, z interpretacijo pa totalno nepotrebno. Heh!
“človek se ne odloči sam, da se bo poglabljal, ampak ga k temu napeljejo nagoni. v otroštvui hočemo, v kolikor nismo temeljito drugače vzgojeni, bitii kot vsi. če nam to ne uspeva, potem se začnemo usmerjat drugam. iščemo nove poti za sovje preživetje v sebi in drugih. zato razmiišljamo iin se poglabljamo.”
Ne strinjam se. Delno se ne odloči sam in povsem logično, da popolnoma na vse na tem svetu vplivajo tudi okoliščine in je smisleno razpravljat samo v konkretnih primerih, kako in zakaj. Še na to, da se rodimo, tudi vplivajo okoliščine. Nikakor se pa ne strinjam, da nas k poglabljanju napeljejo goni. V primerjavi z marsičim v življenju je odločitev za poglabljanje intelektualnega in duhovnega spektra osebna volja in osebna odločitev zelo pomemben faktor. Goni imajo največ vpliva oziroma največjo vlogo ravno pri tistih stvareh, kjer ima pamet najmanj zraven. Otrok se pač uči preko opazovanja in posnemanja. Logično. Takrat ne gre toliko za neko osebno željo, ampak za vrgib, gon, če že hočeš. Da bi si otroci kaj posebej bolj želeli, da bi bili takšni, kot so vsi in bi zaželi gojit željo po izstopanju le, če ne morejo bit kot vsi, pa nisem opazila. Tudi otroci si želijo izstopat na način, ki bi jim prinašal občutke večje ljubljenosti ali drugovrstnega ugodja. Želijo bit najlepši, najboljši in posebni v smislu priljubljenosti. Želijo si bit uspešni pač in ne želijo si izstopat na način, ki bi jim s strani oklice prinašal negativne občutke. Zelo enako odraslim in že zelo hitro povsem enako odraslim. In tudi, kar se pameti tiče, se že zelo hitro med otroci začne godit enako kot med odraslimi. Neka Lina, ki se je na primer pojavila na šovu Slovenija ima talent, ko je že ravno to tema zapisa, prav gotovo ne prepeva in se ne veseli takovrstnih zmag, ker si želi bit kot vsi drugi otroci, povprečna, ampak ravno obratno. Želi si bit nekaj posebnega. Najlepša, najbolj slavna in sploh in oh kul. In dvomim, da si tega želi, ker ima kakšne posebne probleme, da ubožica, ne more bit povprečna, pa si je rekla, heh, no, bom pa pela. Po mojem mnenju je povprečna z lahkoto, samo da raje še poje in nastopa, da bi bila nadpovprečna. Nek drug otrok pa lahko ugotovi, da na nekih področjih veliko hitreje dojema, da nasploh s pametjo lahko višje kotira od povprečja in se bo odločil urit in izkazovat v tem. Itd. Zelo dvomim v potrtega otroka, ki ne more dosegat povprečja, pa si reče, huh, o, smola, bom pa skušal bit pameten. Za takšno smernico izstopanja v sili, menim, da se otroci, mladi in odrasli najbolj redko odločajo. V sili nedoseganja povprečja, zaradi česar sploh lahko imajo željo po doseganju povprečja, se odločijo kvečjemu za to, da bodo pa nadpovprečno izstopali z imidžem in se hkrati z izstopanjem poskušali zlit v neke definirane skupine, na primer mladostniki – postanejo hipiji, rejvarji, pankerji, skini itd. Ker je tako najlaže, v sili pa človek nima moči za kakšne velikopoteznosti v smeri hrepenenja po izstopanju. Med otroci in odraslimi ni opazit, da bi se začeli poglabljat vase predvsem ljudje, ki jim nič ne uspeva, kar bi jih umestilo zgolj med povprečje, ampak ravno obratno, čemur pritrjuje tudi statistika. Neugodne okoliščine botrujejo tudi nižji zmožnosti uporabe pameti v kakršnem koli smislu že, kar je s psihološkega vidika in avtomatske nižje akumulacije moči tudi logično. Večina se integrira v večino in je zadovoljna z integracijo v večino, ker se bore malo poglablja vase, niti ne verjame, da bi lahko kaj posebej izstopajočega dosegla od sebe. Nekomu, ki čuti moč in voljo po presežku, pa integracija v večino preprosto ne bo dovolj! Ker mu bo dolgčas, po domače povedano. Ker ga zgolj integracija v velino osebnostno ne bo zadovoljevala, zato bo kvečjemu pri iskanju zlate ure z večino postajal depresiven. Ampak ne zato, ker ne dosega povprečja. Tisti, ki povprečja ne zmore dosegat in dejansko občuti tako, tudi česa nadpovprečnega ne bo dosegel, ker za presežke potrebuješ presežno energijo v vsakem primeru. Med človekom, ki se ne more zlit z večino, ker ga to premalo zadovoljuje in človekom, ki hrepeni po bit povprečen, pa se ne more zlit s povprečjem, ker se ne zmore, je diametralno nasprotna razlika.
Malo me moti, ker pamet tudi med komentarji velikokrat zamenjaš z besedno zvezo “poglabljat se vase”. Poglabljanje vase je samo en možen segment pameti, ki pameti niti ne garantira nujno tudi znotraj tega segmenta. Odvisno od rezultatov poglabljanja vase. Seveda pa pameten še ni tisti, ki se samo poglablja vase, torej v samo enega človeka na planetu zemlja – sebe. Pametnega zanima vse in prevsem marsikaj izven njega, vase se poglablja kot del celote, ki obstaja zunaj njega in kar opazuje in spoznava. Pametno delovanje pa označuje seveda tudi kvaliteto slednjega početja.
“frustracija, ki jo omenjam, torej nii ekonomske narave. tam, kjer so revni, je revna večina. torej ne moreš v nasprotju z večino postati frustriran zaradi ekonomskih razlogov. ”
Saj tudi nisem pisala o frustraciji kot eksplicitno ekonomske narave. Primer z umirajočimi v Afriki je bil podan primer za pojasnilo v točno določenih okvirih. Primer se je nanašal na pojem preživetja. Kot replika na tvoj komentar v zvezi z goni po preživetju, zaradi česar naj bi človek vklopil voljo do presežkov pameti. Šlo je za uporabo primera na temelju preživetja, ne pa ekonomskega standarda, kakor si kar po svoje reiterpretiral mojo repliko. Bilo bi lepo, če bi bral moje komentarje natančneje. Prav gotovo tam ljudje ne umirajo bolj veselo in sproščeno, ker itak veliko ljudi umira. To nima zveze s pojmom revščine in s tem povezanimi izpeljavami na pojme povprečja. Kar se tiče povprečja v smislu uravnilovke, imaš pa po logiki stvari prav, ja. Ampak ni res, da si nihče tudi v revnih krajih nadpovprečja ne želi, četudi so možnosti in standardi drugačni. Skupine pomoči, ki na primer v obubožanih krajih gradijo šole, opazijo izjemen interes in voljo pri otrocih, da bi se učili in izstopali. O teh stvareh obstajajo dokumentarci. Toliko veselja, ko se naučijo pisat, ne vidiš po naših šolah na primer, ker tam to pomeni že močno izstopanje. Car je tudi tisti, ki odlično brca žogo itd. Seveda pa okoliščine ne ponujajo možnosti za presežke primerljive z našimi okoliščinami. Ampak tudi tam ne izstopajo in nimajo več volje do presežkov tisti, ki ne dosegajo povprečja, ker ne dosegajo povprečja, ampak predsvem tisti bolj zdravi in močni. V njihovem primeru pač že to dvoje pomeni več.
“pri nas pa si lahko frustriran, če sii kot otrok reven in se začneš poglbaljati vase. tak primer je bil prii otroštvu tudi prii meni. ne trdim pa, da je to nujno.”
Ja, seveda si pri nas lahko frustriran, če si reven in še marsikako. En primer ne pomeni splošne ugotovitve. Ne začnejo se vsi revni otroci poglabljat vase. Mogoče prej bežat pred sabo. Revni otroci po statistikah že vemo, da imajo prej več problemov sami s seboj kot manj. Seveda je odvisno tudi od drugih okoliščin, vendar je revščina velikokrat vezana tudi na druge posledične probleme znotraj družine in blabla … In če sam ne trdiš, da je to nujno, torej veš, da ne moreš enega primera podajat kot splošno ugotovitev za končen rezultat večinskega obstoja nekega pojava. Problematična je tudi besedna zveza “poglabljanje vase”, ker, kot sem že zapisala, poglabljanje vase še ne pomeni pameti.
“ne trdim, da je podzavest vedno zmožna tega, analiize, obstaja pa po mojem verjetnost.”
Verjetno je na tem svetu vse.
“ker vsaka pamet izviira iz preprostih vzgibov. ker nekaj nam ne paše, smo proti temu.”
Jah, pardon, očitno sploh ne govoriva o isti stvari. Jaz ne govorim o pameti, ki jo ima pač vsak in izvira iz preprotih vzgibov, ker se mi o tem nivoju pameti ne zdi vredno posebej razpravljat. In zato zame oseba, ki je proti nečemu na podlagi tega, ker mu ne paše, pač ni primerek pametne osebe. Pametna oseba ločuje stvari, ki ji ne pašejo in je zato pametno, da je proti od pojavov, ki ji ne pašejo, a to še ne pomeni, da je dobro zanjo ali celo še za druge, da je proti. Ljudje, ki reagirajo samo na podlagi osebnih vzgibov, brez sposobnosti globljega razmisleka, predhodnega informiranja, opazovanja inr ecikliranja informacij v optimalne ugotovitve, zame pač niso relevantni primeri za razpravo o pameti. Ravno ti nasprotujoči si pristopi ločujejo neumnost od pameti. Skratka, pamet si spravljal v eno izmed definicij, ki je po mojem mnenju definicija neumnosti.
“če recimo ne čutimo krivice do nas ali nismo bili tako vzgojeni, se nanje v družbi ne bomo odziivali, ampak bomoi tisti del družbe, kii jih povzroča. bogat verjetno ne bo za revolucijo.”
Ni nujno, da se nekdo, ki ni občutil omembe vredne krivice nad sabo, ne bo na krivice v družbi odzival ali celo postal tisti del družbe, ki jih povzroča. To ni pogoj. V veliko primerih postanejo še hujši rablji ravno tisti, ki so se jim krivice godile. O tem sem že v prejšnjem komentarju nekaj zapisala, zakaj in kako. Je pa res, da bogat verjetno ne bo za revolucijo, ja, ampak to nima zveze s tem, ali je nekoč, še preden je obogatel, občutil nas sabo krivice ali ni. Med bogate vstopajo tudi ljudje s socialnega dna in njihova neobčutljivost za krivice in socialno enakost je pogosto še mnogo manjša od tistih, ki iz ugodnejših razmer izhajajo že iz otroštva. To je povezano z občutki večjega usmiljenja do sebe na podlagi preteklosti itd … o čemer sem nekaj v prejšnjem ali predprejšnjem komentarju … sicer je to spet široka tema, ki pelje celo do občutkov sovraštva do svoje lastne preteklosti in vseh, ki asociirajo nanjo, s strani tistih, ki so si iz kakršne koli bede drastično izboljšali lajf.
Eh, če bi te zamenjali v porodnišnici, ne bi bilo panike. Malo možnosti, da bi se česa spomnil … hehe …
“je pa stvar koliko je kdo pameten in dober, po mojem bolj stvar okoliščin. čeprav ima recimo vsakdo svobodno voljo. seveda pa lahko med spominjanje sodi zbiiranje materiala.”
Okoliščine vplivajo na svobodno voljo, ja. Širjenje obzorij, slo po večji pameti je nadgradnja. Zame spominjanje nima nobene zveze z nabiranjem materiala, torej informacij. Popolnoma ignoriraš moj komentar o tem in kar furaš monolog brez replike na mojo repliko. Med spominjanje ne more sodit zbiranje materiala, saj je zbiranje materiala predpogoj za spominjanje, da se sploh lahko česa spomniš. Verjetno je problem v tem, da si ti ves čas pamet enačil s poglabljanjem vase, jaz pa seveda ne, ker pamet pač ne pomeni samo poglabljanje vase.
To je moj zadnji komentar na to temo, ker menim, da se v osnovi ne moreva sporazumet, kar se te tematike tiče in je za dopisovanje preveč in dovolj po mojem mnenju.
“Jah, heh, no, komu, zaboga pa to pišeš? Kje, zaboga, sem pa jaz zapisala kaj podobnega temu, da bi jaz mislila, da si s širšim mislil na bolj pametno? Zapisala sem samo:”
jah, heh, no, ves čas se zaletavaš v nepomembnosti. nisem napiisal, da si to napisiala, če ne vidiš. niti nisem mislil, da is tako mislila. napisal sem v šaljivem tonu, v smislu, če sii slučajno na to pomislila.
seveda želii biti lina kot vsii drugii. najboljša v okviru vseh drugih, ne po svoje. kaj pa je ona čudoviitea naredila v žiljenju? rada bi bila bogata. okej. mislim tudi, da bo kreten, ko odraste. pa kdo praiv,d a se kdo odloči, jebemti?! kaj si ti normalna? nihče se ne odloči, saj sem jasno napisal. ne pravim, da se vsi začnejo pogabljat, ampak, da se del. in če ne komu ne uspeva, še vedno lahko služi večini kot suženj iin v tem najde svoje preživetje. stvar je v podrobnostiih. jaz ne pišem vse počez, da tako je ini nič drugače. samo okvirije postavljam, okvirčkov je pa miilijon.
“Neugodne okoliščine botrujejo tudi nižji zmožnosti uporabe pameti v kakršnem koli smislu že, ”
to je zajebancija? močno dvomim, da je 90% velikih ljudi v zgodovini imelo dobre pogoje. večina je izšla iiz slabega okolja, ki jih ni moglo zadovoljiti. zato so šli v drugo smer. resno se sprašujem, če me drkaš v glavo?
zakaj se ti odločiš za pisanje bloga? impulzivno? ne na podlaig osebnih vzgibov? na podlagi superzavesti? brez čustev?
kje sem napisal, da nasprotovanje nečemu, kar pametnemu ni všeč, pomeni, da ne more utemeljit, zakaj mu ni všeč? ali da nima prav. ali da ne zna iz tega česa koristnega narediti? ali da ne more imeti suiperargumentov za to? ampak, če ga v osnovi, na primarnem nivoju ne bi motilo, tega ne bi počel.
na tale moj del:
“pri nas pa si lahko frustriran, če sii kot otrok reven in se začneš poglbaljati vase. tak primer je bil prii otroštvu tudi prii meni. ne trdim pa, da je to nujno.”
si odgovorila takole:
“En primer ne pomeni splošne ugotovitve. Ne začnejo se vsi revni otroci poglabljat vase. Mogoče prej bežat pred sabo.”
me zajebavaš? kje si videla splošno ugotovitev. jasno stoji na koncu moja poved, da ne trdim, da je to nujno.
nisem napisal, da je osebna krivica pogoj. izpostavil sem tudi vzgojo. primer z bogatašem sem slabo izbral. stvar je široka. zelo široka.
kje za kurac sem jaz enačil pamet s poglabljanjem vase. napisal sem, da je poglabljanje vase predpogoj pameti. ker sem pisial o tem, zakaj je nekod pameten, sem opisoval pojavo predpogoja pameti. a ne?
saj sem rekel, da jebeno spominjanje ni spominjanje materiala, ampak je zbiranje materiala pripomoček spominjanja. spominjanja svojih vzgibov. in da ne gre za spominjanje v priimarnem pomenu besede. ne, ne ignoriram te, ampak ti mene. pri tebi ni šans, da bi kdaj priznala, da imaš narobe, če imaš. bodisi zignoriraš repliko, bodisi nadaljuješ, ampak nočeš premislit. zato se mi zdi smiiselno debatirat s tabo samo, ko imaš prav.
@Nidurun:
“seveda želii biti lina kot vsii drugii. najboljša v okviru vseh drugih, ne po svoje. kaj pa je ona čudoviitea naredila v žiljenju? rada bi bila bogata. okej. mislim tudi, da bo kreten, ko odraste.”
Na tem primeru sem napisala precej dolg odstavek, da bi le natančneje pojasnila, zakaj to omenjam. Česar pa ti nisi niti najmanj upošteval, sicer ne bi spraševal, kaj neki je Lina čudovitega naredila, ker spraševanje po merilu čudovitosti nima veze s poanto, ki sem jo izpostavila. Primer Line sem uporabila za pojasnilo teženj po doseganju povprečja in razliko v hrepenenju po nadpovprečju na katerem koli področju že oseba začuti, da bi nadpovprečje lahko dosegala. Del tega odstavka kopipejstam v vednost:
“Neka Lina, ki se je na primer pojavila na šovu Slovenija ima talent, ko je že ravno to tema zapisa, prav gotovo ne prepeva in se ne veseli takovrstnih zmag, ker si želi bit kot vsi drugi otroci, povprečna, ampak ravno obratno. Želi si bit nekaj posebnega. Najlepša, najbolj slavna in sploh in oh kul. In dvomim, da si tega želi, ker ima kakšne posebne probleme, da ubožica, ne more bit povprečna, pa si je rekla, heh, no, bom pa pela. Po mojem mnenju je povprečna z lahkoto, samo da raje še poje in nastopa, da bi bila nadpovprečna. Nek drug otrok pa lahko ugotovi, da na nekih področjih veliko hitreje dojema, da nasploh s pametjo lahko višje kotira od povprečja in se bo odločil urit in izkazovat v tem. Itd.”
Za merila, kaj neki čudovitega kdo naredi, v smislu, kot si izpostavil, da zadeva nima veze s pametjo in celo prognoziral, da naj bi Lina postala, ko bo odrasla, kreten, pa sem zapisala:
“Zelo dvomim v potrtega otroka, ki ne more dosegat povprečja, pa si reče, huh, o, smola, bom pa skušal bit pameten. Za takšno smernico izstopanja v sili, menim, da se otroci, mladi in odrasli najbolj redko odločajo.”
S tem stavkom, menim, da sem dovolj jasno pojasnila, da primer hlepenja po nadpovprečnosti Line ne predvideva nujno pameti in celo dodala, da se po mojem mnenju na pot širjenja intelektualnega in duhovnega spektra ter izstopanja na tej podlagi najbolj redko odločajo tako otroci kot odraslejši (na primer v primerjavi z izstopanjem v smer petja, plesanja ali brcanja žoge itd.). Področje pameti pač predvideva največ muje, sposobnosti in ne obeta nujno najboljšo motivacijo v eksistenčnem smislu, zato tudi ni najboljša podlaga za vzgib pri revnejših otrocih, kar pa revnih v vzgibu seveda ne izključuje v možnosti, da začutijo v sebi taisti potencial in smisel, a pomembno je vprašanje, kaj je tisto, kar botruje pri človeku, da k temu teži. Take primere najdemo v različnih slojih in v različnih poklicih. O tem več kasneje.
P. S.: Zanimivo se mi zdi, da si primer Line okurcal v prognozi s kretenom, ker … mimogrede … tudi fuzbalerji simbolizirajo hlepenje bo bogastvu, dobrinah in še kurbanju za povrh, pri čemer res ne potrebujejo posvečanja nadpovprečni pameti in je večinoma tudi ne izkazujejo … skratka mokre sanje za dečke v kapitalističnem vsakdanu, ampak verjetno takšnega pogleda na male žogobrcarje nimaš, da bodo verjetno postali kreteni, če sanjajo o tem, da bi postali najboljši in najbolj slavni fuzbalerji. Predvidevam, glede na to, da te je v predhodnih debatah zmotila moja kritika na določene kapitalistične in mentalitetne debakle, za kar se fuzbal izrablja, in si mirno začel oklicevat fuzbal kot vrhunsko poezijo, ker imaš ti pač fuzbal rad. Za te popevke, kakršne popevajo razne line se ti pač osebno fučka in zlahka spregledaš kretenizem pohlepa, nikakršne čudovitosti navezujoč na kar koli pametnega itd. Seveda fuzbal ni nikakršna poezija, še najmanj vrhunska, ampak je navadna popevka, zato je lahko tudi tržno tako uspešna in fuzbalerji pač niso vrhunski poeti in misleci. Nimajo niti volje, niti časa, da bi to bili. To, kaj ima pa nekdo rad ali nima in kako doživlja čudovitost tega ali onega osebno je pa povsem drugo vprašanje, na drugo tematiko.
“kaj si ti normalna? nihče se ne odloči, saj sem jasno napisal.”
Ja, to si ti zapisal. Tvoja trditev pač, s katero se jaz ne strinjam in lahko pojasnim svoje nestrinjanje. Meniš, da bi tvoja trditev morala predstavljat sveto sprejeto resnico? Je to padec na nivo komuniciranja samokodele ali se prebujajo v tebi vzgibi malega diktatorja? Je abnoramalen, kdor ne sprejema tvojih trditev za sveto definicijo, četudi je ne uspeš pojasnit? Bi najraje strpal v norišnico vsakogar, ki se ne pokloni tvojim trditvam? Toliko o predavanjih o dobroti in pameti zaenkrat, nekaj več kasneje.
“”Neugodne okoliščine botrujejo tudi nižji zmožnosti uporabe pameti v kakršnem koli smislu že, ”
to je zajebancija? močno dvomim, da je 90% velikih ljudi v zgodovini imelo dobre pogoje. večina je izšla iiz slabega okolja, ki jih ni moglo zadovoljiti. zato so šli v drugo smer. resno se sprašujem, če me drkaš v glavo?”
Ne, ni zajebancija. Ugodne ali neugodne okoliščine se vežejo na značaj, ki je spet miks genskega potenciala in drugih okoliščin, ki se vežejo na značaj človeka. Ugodno ali neugodno ne definira obče tretirano dobrih ali slabih okoliščin. Imaš lahko brata in sestro, ki živita v isti državi in isti družini. Že spol ju razlikuje osebnostno, lahko pa tudi druge lastnosti, kar pomeni, da bo starš z obema lahko postopal enako, a bo enako delovanje vplivalo lahko na enega ali drugega popolnoma različno. V tem smislu v grobem okviru lahko na primer celo fizične kazni očeta na enega sina delujejo dobro, drugega pa ubijejo in zatrejo. Na tak način vplivajo na človeka tudi bolj ali manj srečne “naključne” okoliščine, ki delujejo motivacijsko ali zatiralno. Ista okoliščina lahko na nek značaj vpliva dobro ali pa obratno. In seveda se da najti vzrok, če opredeliš značaj v pomembnih kategorijah in vežeš na okoliščine.
Zgodovinske veličine so zmuzljiv teritorij, saj pri neštetih zgodovinskih veličinah ne zaznam nujno kakšne posebne pameti. Prispevek zgodovinskih veličin pač ni nujno v posredovanem konglomeratu nadpovprečne pameti. Veliko zgodovinskih veličin “odlikujejo” druge značajske lastnosti, ki so jih na primer vodile v nadpovprečno voljo do vojskovalne zmage ali česa podobnega. Seveda zgodovina beleži veličine tudi v nekih svojih okvirih pomembnih prelomnic, ki se velikokrat dotikajo poveličavanja posameznikov iz slabih eksistancialnih razmer, ki so naprimer sodelovali pri sproženju revolucij v ožjem ali širšem smislu. Zgodovina s svojimi veličinami pa premore prekleto malo pameti, zato se pa po svetu obetajo nove revolucije na popolnoma enakih paradigmah borbe revnega z bogatim slojem. Skratka, veličine, ki so izbojevale neko upanje v boljši svet, ponavadi niso kaj dosti delale s svojimi oprodami na pameti, ki bi boljši svet dejansko posepešeno tudi pametno izgrajeval v nadaljevanju. Pri primerjavah med družbami, državami pa seveda lahko debatiramo, kar tudi smo pod prejšnjim zapisom (predvsem s Horizont je potekala ta debata) o razlikah večjega in manjšega uspega in razlogih pri vlaganju v potencial pameti v primerjavi z borbami za fliko ali druge ideološke floskule. Tudi pri raznih izumih je poanta pameti vprašljiva. Jebeš dinamit, če moraš potem ustanovit fond za mir, ker marsikaj predhodno ni bilo pametno rpemišljeno in upoštevano. Zgodovina na primer tudi ne beleži precej dosežkov s slabšim dostopom do udarnega piara s strani posvečenih. Najbolj očitno se to kaže pri zapostavljanju dosežkov žensk po enciklopedijah itd. Pač posledica šovinizma in patriarhata, ki ga je tudi zgodovina upoštevala, saj je pač ni mogel pisat pametnejši od tistih, ki so zgodovino pač popisovali. V zgodovini niso bili, niso in ne bodo niti popisani anonimnejši veliki heroji, če bi merili naravo in poanto nekega dosežka. Skratka, o pravih herojih, zaradi katerih se svet vrti bolje, kot bi se sicer, se zelo malo govori in za večino poimensko sploh ne vemo iz zgodovine oziroma tovrstnih popisov, ki delujejo podobno kot estrada. Popisujejo pač ti in oni popisovalci po svojih zmožnostih pameti in osebnosti. Sicer iz dneva v dan sestavljajo jutri dejanja raznih ljudi s pametnimi in dobrimi potezami, za katere se odločijo, medtem ko se prenekateri odločijo ne!!! Odločitve posameznikov so tiste, ki prispevajo k boljšemu jutri. In na videz drobne potreze sestavljajo mozaik velikih napredkov. Dober in pameten učitelj, dober in pameten socialni delavec in ljudje raznih poklicev s svojimi zgodbami, pametjo in odločitvami prispevajo k spremembam zakonov ali višajo standarde in ustvarjajo kozaik napredka. Redki posamezniki, ki naredijo in pokažejo več. Ti niso zapisani v enciklopedije, ni jim postavljen spomenik, čeprav so vložili morda mnogo več truda in pameti v svoje poslanstvo, mnogo več dobrote in bili predvsem mnogo bolj sami v svojem delovanju, za razliko od prenekaterih, za katerimi je durhala taka in drugačna čreda povprečnih in jih slavila. “Ikone” so pač dobro razumeli. V zgodovini so prav tako redke osebnosti izpostavljene, ki so prispevale kaj pametnega kot so redki sicer kjer koli. In seveda v zgodovini niti slučajno niso samo osebnosti iz nekih slabih okoliščin, ampak so različni. Spremenil si tudi lastno poanto, saj izhajati iz slabih okolščin, ker te okoliščine ne morejo zadovoljiti posameznika ni enako poanti, ki si jo pisal prej, da se nekdo na primer spravi na pot pameti ali poglabljanja vase, ker ne more zadovoljevati pričakovanj povprečja. Tako da se na tak način težko debatira. In seveda iz slabih okoliščin izhajajo posebni dosežki pri peščici, torej nima smisla tega izpostavljat kot prioriteten pogoj, ker očitno ne velja, saj se večini ne dogaja tako, torej gre za nek drug moment, drugo dodano vrednost. Osebno menim, da gre za hrepenenje po nadgradnji in da je v tem razlika med veliko večino, ki pod slabimi pogoji ali dobrimi na plitvini bivanja ostane, o čemer sem pa že pisala. Mislim, da gre za poudarjeno narcisoidnost pri posamezniku in posledično željo po presežku. Na primer. Narcisoidnost v širšem smislu pomena pa ima pozitivno in negativno možno plat medalje. Zato tudi veliko revolucionarjev v dobrem zlahka postanejo po revoluciji navadni fašistoidni narcisoidni blesavci, tudi sicer se velikokrat hrepeneči po presežku slabo zavedajo svoje narcisoidnosti, zaradi česar so njihove biografije velikokrat obtežene z domnevnimi paradoksi med dobrim in zlim, čeprav sploh ne gre za paradokse, ampak za pomanjkanje pameti – v tem primeru zmožnosti za avtorefleksijo in refleksijo. Le s pametjo in zavedanjem lahko človek pametno in v dobro obvladuje narcisoidno značajsko plat medalje, ki ga goni na poti k presežkom. Na poti pri zatekanju k širjenju obzorij na področju pameti in duha gre seveda tudi za nadpovprečno subtilnost, občutljivost in prevodnost za dogajanje v življenju. Nisem prepričana, če je predpogoj za širjenje obzorja pameti in duha v poglabljanju vase, ker menim, da je prioriteta opazovanja drugega on okolja, pri čemer sebe umevaš kot del procesa in se proučuješ kvečjemu v smislu umeščanja sebe, ampak ni prioriteta. Veliko ljudi, menim, da zgreši pot širjenja obzorja oameti in duha, ker se predvsem poglabljajo samo vase in klepetajo samo s seboj, temu primerno samo sebe tudi umevajo, vendar se ne razumejo. Ker jaz ni svet. Jaz je le člen celote. In pogled od zunaj nase podaja drugačno reflekcijo od pogled od znotraj vase, pri čemer nimaš ustreznega materiala od zunaj na razpolago, če se z njim nisi ukvarjal. Tudi med literati na primer niti slučajno ne pomeni, da gre pri vseh opevanih za nevemkakšne izkaze pameti. Bukowski na primer ni povedal veliko pametnega, se je pa dovolj “poglabljal” vase in premogel dovolj veliko dozo narcisoidnega potenciala, da je želel ustvarit nekaj več kot ostali sodelavci na pošti. Dobro je slogovno popisoval svoje okolje in sebe. V informativnem smislu slogovno dobrodošlo branje, ne gre pa za nikakršne presežke v smer pameti, nikakršne posebej omembe vredne refleksije na primer. Nasploh se v umetnost res zateče precej ljudi ravno iz razloga, kakor si ga omenil sam … ker se sicer ne znajdejo v povprečju in, ja, se začnejo predvsem poglabljat vase. Ti lahko sicer dobro podajajo sebe v informacijo drugim ali pa slabo. Ne gre pa za nevemkako pametno literaturo, ker poglabljanje vase v sili razmer še ne pomeni odločitve, da boš nabiral material in skušal povedat nekaj pametnega, ker moraš najprej pameten postat, veliko opazovat in povezovat in za pamet predvsem ne smeš bit najpomembnejši sebi in lastno izkustvo. Ker je to ovira na poti odpiranja. Najhujši so hemingwayski primeri, ki so celo reklamirani kot vrhunski in se predvideva, da so pametni. To je posledica politikantskih neumnih popisovalcev zgodovine, pri čemer lahko vsak kurčev politikantski podkupljenec prodaja svoje banalizme pod piarovskim blesavljenjem vrhunskega. Se dogaja še danes. Za marsikoga, ki pove kaj pametnega pač ne izvemo, ja, zavoljo raznih okoliščin. Potem imamo razne plemiške tolstoje, ki so sicer vsaj za tisti čas povedali kar nekaj pametnega, in se ob refleksiji šli gibanje zanikanja svojega aristokratskega udobja in takoimenovanega spusta med ubožne, dalavne kmete, kar se mi v sami potezi ne zdi ravno aktivistično pametno, ker ne vidim koristi za kmete, ampak kvečjemu za prašenje slabe vesti za preteklo ne ravno vrhunsko humano delovanje v odnosu do kmetov.
“zakaj se ti odločiš za pisanje bloga? impulzivno? ne na podlaig osebnih vzgibov? na podlagi superzavesti? brez čustev?”
Osebno sem se za pisanje bloga odločila. Vpliv okoliščin je irelevanten v primerjavi z odločitvijo (okoliščine so pač lahko vse, že življenje samo po sebi). Povsem zavestno in premišljeno. Nič omembe vredno impulzivnega ni pri tem. Niti ga ne pišem zato, ker ne bi mogla počet kaj drugega. Pišem ga, ker vidim smisel v tem, ker mislim, da imam kaj, v kar tudi nekaj vlagam, za povedat, in ker gre za prostor, ki mi omogoča, da to povem tako, kot želim. Zaradi bloga sem zanemarila tudi neko drugi možnost pisanja, od kakršne bi imela osebno več profita, a mi niso bile omogočene po moji presoji dovolj ugodne okoliščine za smernice in način, kakor in kar želim pisat. Zanekrat je to najboljši način, ki mi je omogočen.
“pri nas pa si lahko frustriran, če sii kot otrok reven in se začneš poglbaljati vase. tak primer je bil prii otroštvu tudi prii meni. ne trdim pa, da je to nujno.”
si odgovorila takole:
“En primer ne pomeni splošne ugotovitve. Ne začnejo se vsi revni otroci poglabljat vase. Mogoče prej bežat pred sabo.”
me zajebavaš? kje si videla splošno ugotovitev. jasno stoji na koncu moja poved, da ne trdim, da je to nujno.”
Ne, nisem odgovorila takole. Odgovorila sem precej drugače, saj se citat, ki si ga kopipejstal še nadaljuje:
“/ …../ In če sam ne trdiš, da je to nujno, torej veš, da ne moreš enega primera podajat kot splošno ugotovitev za končen rezultat večinskega obstoja nekega pojava. /…./
Torej sem ti jasno povedala, da sem vzela v obzir, kar si zapisal in tudi pojasnila, zakaj se mi ne zdi potemtakem relevantno posebno omenjanje. Toliko o površnem branju in tvojem cviljenju o natančnem branju replik. Ne samo, da jih ne bereš natančno, ampak se zdaj poslužuješ celo potikajočih tehnik izvzemanja citatov iz konteksta, kar pri sogovornikih preziram, ker za samo vsebino ne prinaša nič konstruktivnega, ampak gre evidentno potemtakem samo za osebni boj sogovornika,d a bi imel za vsako ceno pač prav. To je tisto, kar mečeš naprej za prazen drek meni, ker se očitno sam zelo obremenjuješ s tem.
“kje za kurac sem jaz enačil pamet s poglabljanjem vase. napisal sem, da je poglabljanje vase predpogoj pameti. ker sem pisial o tem, zakaj je nekod pameten, sem opisoval pojavo predpogoja pameti. a ne?”
Zelo jasno sem citirala repliko, na katero sem se odzvala. Odzvala sem se na repliko, kakor je bila zapisana.
“saj sem rekel, da jebeno spominjanje ni spominjanje materiala, ampak je zbiranje materiala pripomoček spominjanja. spominjanja svojih vzgibov. in da ne gre za spominjanje v priimarnem pomenu besede.”
Odzvala sem se na repliko, kakor je bila zapisana in še enkrat opozorila na možno mešanje pojmov. Tvoj zapisan stavek se je glasil:
“je pa stvar koliko je kdo pameten in dober, po mojem bolj stvar okoliščin. čeprav ima recimo vsakdo svobodno voljo. seveda pa lahko med spominjanje sodi zbiiranje materiala.”
Ne strinjam se niti s tem, da je stvar, koliko je kdo pameten in dober bolj stvar okoliščin, ampak da okoliščine imajo vpliv, vendar imajo osebne odločitve drastično velik in večji pomen. Te odločitve posameznikov vplivajo na izboljševanje okoliščin v občem smislu, da je bi z napredkom vedno bolj zmanjševali vplivnost okoliščin na posameznika kot oviro za lažje uveljavljanje pametnih in dobrih odločitev in delovanja. Če si ti napisal stavek, da med spominjanje lahko sodi zbiranje materiala, površno, pa tako nisi mislil, kot se odraža pomen, je to tvoja odgovornost in tvoj problem, ki ga lahko prijazno naknadno popraviš in pojasniš in ni neka neverjetna hudobija in borba za imet prav drugega, ki, olalalala, noče razumet tvoji površnih kracanj tako, kot bi ti želel.
Za konec tele prekršitve, da sem vseeno spisala še en komentar, ti moram povedat še nekaj. Prav nič pametno, še manj odraz dobrote so tvoji izbruhi. Med dialogom si si privoščil obilo podlosti. Od pripisovanja hudobije, do vprašanj, če sem znorela, do pritiskov z vrivanjem občutkov, da te bojda ponižujem, na koncu si si privoščil pa še obsojanje brez argumentov, da bojda nikoli ne priznam, “če imam narobe”. To si si privoščil neutemeljeno, ker jaz v nobenem od komentarjev tebe z nikakršnimi takovrstnimi podtikovalnimi ocenami in sodbami obmetavala nisem, da bi se na primer ti bilo treba branit ali da bi bil moralno upravičen do takega obnašanja v imenu obrambe. Torej si se odločil na tak način komunicirat izključno zato, da bi moje komentarje na nasilen način diskreditiral, kar pa ne počnejo ravno komentatorji, ki jih cenim, kar bi lahko že vedel. To si zganjal celo navkljub opozorilu, ki sem ti ga spisala o neljubih vplivih, ko si začel bruhat z občutki podcenjevanja. Ne samo to. To si počel že prej. Ko smo komunicirali s Sašcem in Horizont, si opletal z brezveznimi nesramnostmi, ki si jih celo podtikal meni v namene, da sem bojda Horizont pometla pod preprogo na prijateljski način, da sem morala zavrnit tako trditev, ker nisem tega počela niti jaz, niti Horizont z mano. Midve sva na primer povsem normalno komunicirali in si dodatno pojasnjevali, kjer se nisva dovolj razumeli ali se nisva povsem strinjali. Ti si pa želel vnašat brezvezen prepir neke za vsebino popolnoma irelevantne vojne egov na primitivni bazi iz kamene dobe. Opozorila sem na ego, v enem primeru si se mi celo zahvalil, ker sem bojda tako lepo vaju s Sašcem zaobjela v svoji repliki na spravljiv nivo debate. Kaj ti je tega treba?!!!
In zdaj si salve neutemeljenih eksplozij še stopnjeval na mojih plečih in preizkušaš mojo potrpežljivost. Obnašaš se kot razvajen smrkavec, ki hrepeni po klofuti. Naravnost moleduješ, da bi te podcenjevala, očitno. Premalo premisliš, kar zapišeš, površno kracaš svoje misli, ki jih tudi spreminjaš vmes po potrebi in si drzneš drugemu, ki izključno zelo posvečeno in natančno komunicira s teboj očitat in pripisovat svoje lastne hibe. Te vodijo vzgibi in misliš, da si dober, da pametno opažaš namene drugega ali se sam odločaš za takšno komunikacijo z ljudmi, ki s tabo komunicirajo spoštljivo, kar pa še ne pomeni, da se bodo odpovedovali svojim mislim, če niso po tvoji volji??? Če te vodijo vzgibi, jih čim prej ozavesti in reflektiraj, ker ne izpade pametno, še manj odraz dobrega človeka. Res, da si sam zapisal, da si kdaj pa kdaj tudi butast, no, in tokrat je zagotovo ta kdaj. Tvoje obnašanje je butasto, nepremišljeno in neutemeljeno. Za prazen drek mi piješ kri in tega ti dovolila več ne bom, da boš lahko preizkusil realen pomen ignorance. Ne premorem tolerance do tvojih egomaničnih izbruhov.
no, da si se odločila celo preprečiti komentare celemu svetu, da bi se maščevala meni, s emi zdi pa skrajno abotno.
no, primer line po nadpovprečnosti seveda ne predvideva pameti, ker ne hlepeni po nadpovprečnosti, ampak po povprečnosti … nikjer nisem napisal, da se vsakdo odloča za pamet, ampak da se velik del. tako, da je replika v tej smeri zgrešena.
kar se tiče malih in velikih. odločajo se oboji, jasno, tako kot oboji različno odraščajo, imajo različne okoliščine. ene frustracijia doleti prej, druge pozneje.
očitno je spet treba rezat. se opravičujem za prenagljeno sodbo.
natanko takšno mnenje imam o večini malih fuzbalerčkov kot si ti napisala, da ga verjetno nimam. ni me zmotila tvoja kritika na kapiitalistično izkoriščanje skozi nogomet in na mentalitetne debakle, ampak sem, potem, ko si nekoč prej izražala brez refleksije mnenje, da imajo nogometaši niizek intelektualni nivo, narobe prebral, da kriitiziraš nogomet kot celoto. seveda je pa svinjarija, kar se dogaja v južni afriki, da bo narod zaradi tega obubožan in mene nikoli ni zmotila takšna kritika. to doživljam kot podtikanje.
“Ja, to si ti zapisal. Tvoja trditev pač, s katero se jaz ne strinjam in lahko pojasnim svoje nestrinjanje. Meniš, da bi tvoja trditev morala predstavljat sveto sprejeto resnico? Je to padec na nivo komuniciranja samokodele ali se prebujajo v tebi vzgibi malega diktatorja? Je abnoramalen, kdor ne sprejema tvojih trditev za sveto definicijo, četudi je ne uspeš pojasnit? Bi najraje strpal v norišnico vsakogar, ki se ne pokloni tvojim trditvam? Toliko o predavanjih o dobroti in pameti zaenkrat, nekaj več kasneje.”
ker si replicirala na mojo teorijo, si jo seveda sproti obnavljala. ker si jo narobe obnovila in spreminjala moje besede, sem se razburil. ne vem, kje vidiš diktatorske vzgibe. je pa bila ta moja poved, ki si jo seveda ti iz konteksta vzela, zelo priročna za takle odstavek, ki sem ga citiral. krivica, skratka.
– – Ne, nisem odgovorila takole. Odgovorila sem precej drugače, saj se citat, ki si ga kopipejstal še nadaljuje:
“/ …../ In če sam ne trdiš, da je to nujno, torej veš, da ne moreš enega primera podajat kot splošno ugotovitev za končen rezultat večinskega obstoja nekega pojava. /…./ – –
enega primera nisem podajal kot splošno ugotovitev za večinsko, ampak je prej moj primer izbran kot eden iz množice. svojega primera sem se namreč spomnil med samim pisanjem, splošna ugotovitev pa temelji na oipazovanjih drugih.
se opravičujem za ukraden citat. me je sram, zagotavljam pa, da ni bilo namerno.
“Če si ti napisal stavek, da med spominjanje lahko sodi zbiranje materiala, površno, pa tako nisi mislil, kot se odraža pomen, je to tvoja odgovornost in tvoj problem, ki ga lahko prijazno naknadno popraviš in pojasniš in ni neka neverjetna hudobija in borba za imet prav drugega, ki, olalalala, noče razumet tvoji površnih kracanj tako, kot bi ti želel /…/”
seveda sem mislil tako kot sem napisal? in sem napisal jasno.
mogoče premalo podrobno. imamo človeka. v njem so zapisani odzivi na določene situacije. če ga okoliščine napeljejo k temu, da se odloči pametno (ali se bo za to odločil sam), se bo odzval v skladu s tem zapisom in okoliščinami. če se ne bo, bo imel ta zapis
še vedno v sebi. ker so okoliščine univerzalne in je vsak že veliko doživel, se mora spominjati torej okoliščin in tega odziva v sebi. ni nujno, da se je kdaj odzval, da se ga tako spominja. torej, gre za metaforo spominjanja! gre za raziskovanje sebe, kot sem izpostavil. v borgesovi zgodbi, glavni junak pijie iz reke nesmrtnosti ini postane nesmrten. pride med ljudstvo, ki je ravno tako pilo iz te reke. sčasoma so postali
primitivni in so pozabili govoriti. enega od njih junak poimenuje po imenuii psa Odiseja. poimenovani reče, da je to odisejev pes. nekaj pove o odiseji. na koncu iizvemo, da je Odisejo pred tisoč in več let sam napisal. sikratka, mislil sem na to vrsto spominjanja. ne na spominjanje stvari, ki smo se jih naučili, ampak na raziskovanje sebe.
opredeljuješ se za to, da lahko različne okoliščine na nekoga vplivajo različno, sama si pa napisala, da neugodne vplivajo v vsakem primeru slabo? sam recimo nisem izpostavil, da so dobre osebe v zgodovini samo iz slabihi okoliščin, ampak sem napisial, da je takih 90%. nimam nič proti tvojemu predavanju iz zgodovine in se strinjam. na zgodovinske veličine nisem mislil v okviru standarno priznanihi vličin. to bi pa o meni lahko vedela?
evo, tu spet zaznavam nek odnos, ki sem ga prej označil za podcenjevanje. ravno tako ne mmislim, da je poglabljanje vase, kot si opisala pri bukowskem alfa in omega, ampak da je začetek pameti. nisem pa napisal, da gredo vsi dlje od začetka.
to, da me doživljaš kot smrkavca, ki hoče klofuto, je pa logično, saj očitno v skladu s svojo psihozo ves čas se obnašaš do mene kot smrkovca. ja, saj jaz tudi čutim do tebe sinovska čustva, ampak je treba v debati ločit.
nisem smrkavec, ki hoče klofuto.
to, da ne priznaš, če imaš narobe, brez nepotrebnihi oklepajev, utemeljujem na tem, da nisi podala nadaljne replike na debato o nirvani in da do časa pisanja komentarja nisi odgovorila smešku (mačku) pod prejšnjim zapisom.
dvomim, da sem se ti glede tistega s sašcem zahvalil, sem pa izrazil občudovanje. no, bom preveril.
horizont je aktivno sodelovala v debati z menoj in sašcem in se začela posluževati primiitivizmov. da gre na zrak, da če se mi ne zdi malce prepotentno, kar sem napisal, cinično priznavanje, da sme jo premagal, seveda vse brez argumentov. ti si na to debato odgovarjala, vendar si naslovila samo mene in sašca na začetku. logično sklepanje je torej, da si horizont pometla pod rpeprogo.
“sii pa ti zelo velik človek, in močno spoštujem način, s kateriim si spravila vse tri skupaj – mene, sebe ini sašca. to pa je zame nekaj “neverjetnega”.”
skratka nisem se ti zahvalil, samo izrazil sem občudovanje. seveda pa bi ti rada naredila zahvaljujočega histerika iz mene. v slogu tvojihi komentarjev pač. imam svoje napake, ampak toliko nizkiih udarcev si pa jaz nisme privoščil kot ti. krneki.
vidim pa tudi, da sem to o spominjanju že prej natančno razložil s primerom sebe, ki me ugrabijo ob rojstvu in mi ne bi bilo treba zdaj spet. skratka, sem, prijazno sem razložil, kot mii očitaš, da nisem. dobro, zdaj sem vsaj še malo razširil, tako, da ni bilo zaman. seveda pa je bilo že prvič razumljivo, ampak se ti nii ljubilo premislit. odgovorila si mi celo, da se ne bii spominjal, če bi me ugrabili ob rosjtvu. pa te ni napeljalo na misel, da je spomiinjanje mogoče metaforično spominjanje druge poti, za katero imamo potencial, kot sem omeniil. tako,d a gre vsekakor za nesramnost in pomanjkanje spoštovanja s tvoje stranii. mislim, da imam čisto vest, razen napake s citiiranjem, za katero sem se orpavičil.
ravno tako nisem line označil kot sem jo, zaradi pesmi, ki jih je pela, kar bi tudi lahko vedela o meni. sem lepo pisal kodeli, kako fajn s emi zdi, da mala poje kar poje ini kako poje. krneko podtikanje. usran labirint si, to ni noirmalno. in potem ti podtikam hudobijo? v tem komentarju si mi podtaknila celo plejado stvari, ki jih nisme niikoli napisial. za popizdit. uah.
premišljujem in se mi zdi, da sem bil na določenih točkah nejasen.
bom obnovil.
I.
1. človek se rodi nespameten.
2. človek hoče preživeti.
3. človek se preživlja nespametno.
4. človek se preživlja v skupini.
5. skupina je močnejša kot posameznik.
6. sodobno življenje je metafora za preživetje.
7. sodobni zahodni človek hoče preživeti metaforično.
8. sodobni zahodni človek si ne prizadev ne umreti fizično.
9. družba temelji na tem, da človek ne umre fizično.
10. človek živi v družbi.
11. človek mora simbolno manifestirati, da noče umreti
fizično. družba je simbolna in skrbi, da človek simbolno
ne umre fizično.
12. človek mora preživeti simbolno.
13. ljudje večinoma preživimo simbolno.
14. človek v družbi izpolnuje nalogo.
15. človek zahteva delež, ker izpolnjuje nalogo, gradi družbo.
16. nekateri ljudje imajo očala.
17. ljudje, ki imajo očala, slabše vidijo.
18. ljudje z očali, simbolno slabše lovijo, ker slabše vidijo.
19. ljudje, ki slabše vidijo, nasploh slabše opravljajo
funkcije.
20. funkcij ne opravljajo dejansko slabše, ampak simbolno.
21. družba je simbolna tvorba. glej zgoraj.
22. človek, ki simbolno slabše opravlja naloge, simbolno
dobi manj.
23. da dobii manj, lahko pomeni, da dobi manj prijateljev, da
so prijatelji manj prijiaznii do njega, da so ljudje
nasploh manj prijazni do njega, recimo tudi prodajalke,
da dobi gršo punco.
24. zaradi tega je človek manj srečen.
25. povprečje je bolj srečno.
26. to ne pomeni, da človek ne dosega povprečje.
27. to lahko pomeni, da človek dejansko presega povprečje.
28. to pomeni, da ne more biti povprečen, ker simbolno ne
prispeva k družbi dovolj.
29. dejansko lahko pomeni, da prispeva veliko.
30. človek ni srečen, zato začne razmišljati o sebi.
31. o sebi razmišlja, da bi simbolno bolje skrbel za družbo.
32. o sebi razmišlja, da bi se izboljšal.
33. vsi smo mehaniziranii enako.
34. ker človek razmišlja o sebi, torej razmišlja o drugih.
35. človek ugotovi napake drugih.
36. človek ugotovi, da je družba slaba.
37. človek hoče zamenjati družbo.
38. človek hoče simbolno preživeti.
39. človek si ne prizadeva, da ne bi fizično umrl.
40. človek si prizadeva, da ne bi umrl simbolno.
II.
41. drug človek živi v revščini.
42. revščina je tako huda, da si človek prizadeva ne umreti
fizično.
43. človek živi v revni družbi.
44. človek torej živi v družbi.
45. družba si prizadeva, da človek simbolno ne bi umrl.
46. simbolno ne umreti, je simbol za fizično ne umreti.
47. človek živi v družbi, zato mora funkcionirati simbolno.
48. človek je v paradoksu.
49. paradoks je v tem, da si prizadeva simbolno ne umreti,
medtem, ko je dejansko v nevarnosti njegovo fizično
življenje.
50. človek mora preživeti.
51. družba skrbi, da človek, ki skrbi zanjo, ne bi
umrl simbolno.
52. to ne pomeni, da družba dobro simbolno skrbi.
53. to pomeni, da skrbi, ne da nujno dobro.
54. ta človek simbolno niima očal.
55. to pomeni, da nima simbolnih hib.
56. simbolnih kot simbolno dojema družba.
57. človek mora biti del družbe, ki je slaba, ker simbolno
skrbi, da ne bo simbolno umrl, skrbi torej tudi, da ne
bo fizično umrl.
58. človek se torej za preživetje ne bori sam.
59. človek zato ne bo razmišljal pametno.
60. človek bo zato razmišljal kot družba.
61. če ima ta človek očala.
62. ponovi se primer prvega človeka iz zahodne družbe.
63. človek skrbi za svoje simbolno preživetje pametno.
64. človek se za preživetje nikoli ne bori dejansko.
65. za preživetje se vedno bori simbolno.
66. čeprav se njegovo telo bori fizično, se on bori simbolno.
67. fizični boj torej ne bo prinesel razmišljanja.
68. razmišljanje bo prinesel simbolni boj.
69. ker človek živi v družbi, ki skrbi, da človek ne bi
umrl simbolno.
70. upam, da je moja misel dovolj jasna.
71. če mislim, da prej ni bila, lahko mislim, da ni bila zate.
72. lahko, da dejankso ni bila.
73. jaz niimam očal.
74. moja punca je lepa.
75. ljudje so domene prijazni.
76. ljudje do mene niso simbolno prijazni.
77. imel sem simbolna očala.
@nurudin
vajina debata z simono je za zunanjega opazovalca preveč hermetično zaprta, da bi lahko kaj rekel o njeni vsebini. občutek pa imam, da sta prišla na točko ko bi prepad mogoče lahko še premostila, razpok pa nikakor. simoni je bilo to jasno in ti je vljudno in skulirano ponudila agree to disagree, vendar si ti rinil naprej in tudi dobil odziv ki si ga zaslužiš glede na svoje ignoriranje temeljnih zakonitosti človeške in posebej elektronske komunikacije: besede režejo, kdor reže s besedo bo dobil besedo v drob, šumi so zagotovljeni, to da prerastejo v nerešljive konflikte tudi. povsem si zaslužiš soočenje s tem, da človeško razmišljanje in soočanje ni nekakšno zlitje duš ampak je inherentno zelo nasilno. kar ni nujno slabo, je pa zelo slabo če se tega ne zavedaš.
vse živali imajo nek dogovorjen znak, kdaj se nasilje neha. pes pokaže trebuh, kakšna druga žival kaj drugega. no, včasih tudi ljudje pokažemo kakšen ranljiv del :P, vendar je naša tragedija v tem, da teh signalov nimamo, še posebej pri abstrakcijah ne, zato tudi nasilje nima meja. konrad lorenz je nekoč zaprl dve grlici, simbola miru skupaj v kletko. ena je drugo v nekaj dneh skljuvala do smrti. njegova teorija je bila da zato, ker grlice nimajo signala ki bi zaustavil nasilje in postavil mejo v takšni situaciji.
ps. ker pa se že greš tovrstna nevarna razmerja pa si lahko pogledaš istoimenski film. iz njega: ne bodi pozoren na to kaj ljudje pravijo, pozoren bodi na to kaj poskušajo skriti. in, verjetno ne iz tega filma: neizrečene besede najbolj bolijo.
maček:
I.
1. moja temeljna postavka je, da je razmišljanje nasilno.
2. moji odzivi so bilii zato nasilni.
3. posebej elektornske komunikacije —
4. telesna govorica je govorica pomirjanja.
5. ker je razmišljanje nasilno, pomirjanja ne sme biti.
6. s pomirjanjem se razmišljanje razvrednoti.
7. elektronska komuinikacija je zato boljša od telesne.
8. telo je sovražnik misli.
9. telo je obenem misel.
10. trudimo se priti do čiste misli.
11. zato moramo svoje telo utelesiti drugače.
12. elektronska komunikacijia je komunikacija metateles.
13. ta telesa niso popolna, ker človek ni popoln.
14. lahko so popolnejša, ker ne potekajo skozi govorico pomirjanja.
15. lahko so manj popolna, ker so nagnjena k nasprotni strani govorice telesa. ker želijio izničiti zadržke.
16. dejansko telo je vmesna faza.
17. elektornska komunikacijia se postavi na eno od teh strani.
II.
18. razpoke so.
19. sreča za vse je zaceljenje razpok.
20. vljudna odpšoved, je odpoved celjenju.
21. vljudnost je slabištvo.
22. klic z dveh bregov o premirju, ne pomeni zaceljenja.
23. razpoka lahko zaceli ob trku, nasprotnih strani.
24. zaradi tega nastane potres.
25. potres je potrebno preživeti.
26. pred potresom smo nesrečni, ker nisimo zaceljenji.
27. če ga ne prežiiviimo, smo nesrečni.
28. edina pot za srečo je preživetje potresa.
29. misel je nasilje.
30. misel je združevanje duš.
31. analogiija z živalmi je neprimerna.
32. pretepanje je ustvarjanje razpok.
33. razmišljanje je celjenje.
34. miselno pretepanje, v kolikor ni anmenjeno samo sebi, je celjenje.
35. zakaj ni namenjeno samo sebi, sem razložil. ker misliim, da je bil prisoten ignorantski priistop do mojega pisanja.
lahko pa, da samo nejasno pišem.
in še enkaj bi izpostavil, ko se je že oimenjal fuzbal ini se mi zdi ta blog primeren za to.
nogometna reprezentanca slovenije kaže pot celi državi. dvomim sicer, da bo spregeldala, ampak to je to – igramo moderen, pozitiivno predrzen nogomet, jemljemo ideje od igralccev, ki igrajo v tujini, učimo se od velikih in uspešnih, mešamo nemško trdnost z balkanskim šarmoim v eno užitno juho. naš vratar je eden najboljših na svetu, njegova najljubša predmeta v šoli sta bila filozofija in geografija, kar ima veliko simbolično vrednost. pomembna je simbolična vloga, ki jo zanesljiv vratar nudi. selektor je svetovljan, poznavalec urbane glasbe, mlad, pameten, karizmatičen. kot je rekel, je pozitivna energija včaishi prevetrena z negativnim. in negativnega imamo pri nas ogromno. iin dokazujemo, da lahko iz tega veliko naredimo. nismo premajhni, ljudje bi glasovali za nas po televotingu, če bi ga prvenstvo imelo. treba se je učit od te generacije.
primer samokodela razmišljanja ini nerazumevanja funkcioniranja scene, sodobnih glasbenih trendov in teženj, težišč. groza, da kaj takea objavijo na RTV-ju. nanašam se na odstavek kaj megadeth ni. fej in fuj.
http://www.rtvslo.si/zabava/glasba/velikani-metala-v-mali-siski/233687
dodatek:
avtor članka se je oglasil ini pojasnil, da ni bilo mišljeno tako kot se da prebrati in sem jaz prebral. super!
Slovenija ima talent?
Kam neki “paše” tole:):
http://simm.blog.siol.net/2010/07/27/je-v-filmu-inception-glasba-dione-dimm/
Lp Bojan
Ker so talenti spet aktualni.
Pogled v zakulisje britanskega šova, žal anonimen in nepreverljv, bo pa tole vskekakor dvignilo dosti prahu:
http://justpaste.it/c8g
Zanimivo bi bilo vedet, če oz. v kakšni meri se POPTV & co. poslužuje takšnih taktik. Glede na kvaliteteto oddaje verjetno bolj malo. 🙂
@sko:
U, haha … hvala za tole. Prebrala od prve do zadnje črke (je napeto, filmsko) in šla počekirat, kdo je mali. Ker nisem nič sledila. A je ta weekend že mimo, je že zmagal?
Bomo videli, kako bo s prahom. Zgodba je sigurno džusi, ampak res ni enostavno dokazljiva. Me zanima, kako, če, se bo Syco branil … hmmm … če ni tudi tole del kakšne skrbno planirane zarote, ker imajo v bistvu drugega favorita, pa se bojijo, da bi ga Park premagal in se grejo umazano kampanjo … hahaha … Si predstavljaš!
No, sicer je bilo sumov o predhodnih zmenkarijah že veliko in to utemeljenih sumov. Hej, nobena teta ne bi tako razcapana prišla na oder, pa tudi Boylova ne, če ni od zadaj nasvet, ki daje ubogi revni neznalici z vasi garanta, da bo tako funkcioniralo bolje, kot če se trudi zrihtat, kot se vedno za k maši, ko poje na koru, a ne.
Kar se tiče sklepanja interesantnih pogodb, pa Cowell tudi ni več skrivnost. Bojda je preko pogodbe tudi Cheryl Cole pogojeval, da prekine razmerje s premalo atraktivnim fantom za javnost, če hoče milijone za žirantko. Itd. Sigurno tip ni nobena izjema v teh “poslovnih” pristopih, ampak gre kar za ustaljene prakse poslovanja v času, ko se zvezde pač ustvarja, jap.
Kar se POP TV tiče, ja, se strinjam s presojo, da verjetno bolj malo … razen, hej, Maestro, prijavite se, prosim, če bodo samo dolgocajtni kandidati za umret. In naslednje leto … hmmm … Artifex in Martina Šraj, no, mogoče tudi mala Lina … pliiis …. haha … Luleki.
Tale komentar bom prekopipastala, če bom pisala na temo Talentov letos po našem finalu, pa link uporabila v zapisu.
Tnx za zabavo.