Pridejo trenutki, ko človeka mine ves apetit. Človeka, ki mu je uspelo ohranit še toliko občutljiv želodec, da iz čiste togote in dolgočasja ne požre vsega, s čimer je nabutan hladilnik, do ribjih konzerv s potečenim rokom, najhitreje podvržeš spontani dieti, če mu predvajaš prizore nažirajočih se ljudi, ki povsem neselektivno zbašejo vase, kar jim pride pod roke in se nato še maksimalno neolikano skozlajo pred javnostjo. In temu primerne prizore lahko spremljamo v zadnjem obdobju s puhlovanjem okrog arbitražnega sporazuma. Ubogo ljudstvo mora spremljat “neapetitlih” tekmo v nažiranju in odločit o bolj zdravem meniju, ki se je v bruhancu ovekovečilo na malih ekranih.
Na podobno predvidljiv scenarij gledam s toleranco samo pri obsesijah okrog nogometa. Ne zato, ker bi v sami substanci imela dobro mnenje o naravi emocij, ki se sproža ob presilnem navijaškem onaniranju, ampak iz čistega kompromisa. Veseli me, da imajo ljudje pri težavah s testosteronskimi udari v glavo svojo igrico, ob kateri lahko v prosti eter izbrizgajo toliko neuporabnih spermalnih izbruhov, da imamo morda vendarle manj vojn na svetu, kot bi jih sicer imeli. Malo sem nesrečna ob izlivih raznih tipičnih spremljevalcev nacionalističnega, homofobnega in drugega anarhobutlovanja, ki klišejsko imitira vzdušje vročih mednacionalnih bojev z brezmejno slo po katarzičnem občutku “zmage” ali “poraza”. Na več avtorefleksije in odgovornosti pri odzivih medijsko izpostavljenih “fenovskih bratov” tistega segmenta navijaških fuzbaloljubcev, ki se zavedajo svojega drajva in bi z lahkoto pogrešali obnašanje padlih in ubogih na duhu, pa toliko bolj živalsko naravnih, ki kar tako iz orgazmičnega gušta malo razbijajo, zažigajo in nabutajo kakšnega homoseksualca za bajdvej, še čakam. Ko se navijači stepejo med seboj, ne vidim problema in jim privoščim obilo užitka v upanju, da jim končno vsaj pride, če se že od togote ne pobijejo. Kje je še dejansko napredek, ko bi znalo človeštvo v povprečju vsaj približno tako kakovostno in ustvarjalno fukat z drugimi ali sami s seboj, da se nam za take igrice ne bi zdelo vredno podpirat tako nesramno obsežnega obračanja kapitala. Daleč, daleč je še pomlad in ne samo na področju brcanja žoge.
Še malo, pa bo mesec dni po svetu vršalo od testosteronskega vreščanja, katarzičnega orgazmiranja nad navideznimi zmagami in porazi, nalivanja s pirom in nažiranja s klobasami. Prava fešta vsega vajenih in razvlečenih želodcev. No, v Sloveniji enake prizore že spremljamo v tekmi Slovenija : Hrvaška na prekleto bolj resnem terenu, saj me silijo v soudeležbo anarhoveselice, ker sem pač slovenska državljanka. Bitke za teritorij v imenu bitke za kruh od nekdaj niso prinašale nič dobrega za slehernika in nikoli ne najebejo deklarirani navijači, kaj šele organizatorji tekem, ki jih zbrca iz varnih zaklonišč kvečjemu uspešen atentat. Najebe pač tisti del civilne družbe, ki noče vojne in se noče vojskovat. Zato si je verjetno težko zamislit kaj bolj perverznega od razpisa referenduma na vprašanje o arbitražnem sporazumu.
REFERENDUMI ZA BUTALCE
Višek perverzije pri razpisovanju referendumskih vprašanj smo že doživeli pri meglici prepiranja okrog odpiralnega časa trgovin ob nedeljah. Večina je dobrohotno podprla domnevno stremljenje, da ubogi trgovci ne bi trpeli in morali garat še na gospodu posvečen dela prost dan. Svojo vlogo so spet izjemno slabo odigrali mediji, ki se niso niti približno zadovoljivo ukvarjali, kaj šele izpostavljali, ključne poante, zato je referendum v svoji gnilosti substance ostal nerazkrinkan. Najkrajšo, ker so zmagali, so odnesli dobrohotni floskulatorji v borbi za pravice in vsi tisti, ki v dobrohotnosti niso zmogli spregledat prozorne prevare kot sicer pri seriji politikantskih zarot, ki zarotniško funkcinirajo zgolj zaradi površnega vpogleda v problem in lenobne neumnosti civilne javnosti. V tistem obdobju se ni razpravljalo o kriminalni srži problema, da so razžaljeni pobudniki upora nedeljskemu delu samo preslabo plačan, celo nemarno okraden in izkoriščan segment delavcev, ki je očitno že tako otopel v volji do vpliva na sistemske spremembe delovanja, da se jim je preprosto zdelo enostavneje izborit pravico do ušive proste nedelje, namesto da bi sprožili sistematiziran upor neplačanim in preslabo plačanim (nad)uram za svoje delo. Zdravniki pač nimajo nič proti opravljanju dežurstev, ker se jim ravno preko dežuranja stekajo mastni denarci v žep. Se pa zelo razburijo, ko se jim obeta rahla omejitev dobička v razmerjih do dela druge narave in drugih poslanstev. Kaj smo takrat profitirali? Nič. Referendumske odločitve se ne spoštuje, ker je gospodartvu po logiki stvari preveč škodljiva, delavci pa so izkoriščani in okradeni še naprej, iz dneva v dan bolj, in vsi neupravičeno naduti neproduktivni delodajalci s svojimi neupravičeno pohlepnimi, a z naklonjenimi ekipami ob boku do nadzornih svetov nad glavo, si še vedno bašejo žepe in Slovenijo vodijo stagnaciji naproti. Za kaj neki in komu na ljubo bi bil kraval okrog referenduma torej sploh koristen? Za spuščanje megle, ki gre v prid tistim, ki od megle udobno živijo, sicer bi bila slika diametralno nasprotna. Pri tem znajo tudi takoimnovani aktivisti v imenu borbe za demokracijo odigrat pomembno in zelo zaželeno vlogo. Večinoma izpadejo tako tragikomično uspešno zavedeni, da je že težko verjet, da niso preprosto podkupljeni. Stroške orgij bomo itak poravnali davkoplačevalci. V de facto smislu in v smislu posledic ponovne zmage obkoritniških prozornih manipulatorjev.
Ni čudno, da hodi predsednik vlade glancat kopačke fuzbalerjem, ki sicer skrbijo, da se narod sprosti in pozabi na vsakodnevne težave, kot smo večkrat slišali pri napovedih svetovnega prvenstva. Kako se morajo sicer politiki mučit, da med rajo spustijo podoben opijatski efekt. Patriotska zborovanja preverjeno skozi zgodovino ponavadi učinkovito užgejo. Tudi zato je lahko nogomet s stranskimi emocionalnimi učinki najbolj donosen in množično priljubljen šport. V Ameriki baseball pač. Ljudje pozabijo, kje imajo glavo in tega se v življenju povprečno najbolj veselijo skupaj s tistimi, ki jih skozi zgodovino zaradi tega kronično lažje ropajo in v glavo tudi uspešno jebejo.
PANK NI MRTEV
Tokrat se v Sloveniji ljudstvo na patriotske buče odziva pohvalno precej pasivno. Zborovalni žuri z nizko udeležbo dobesedno propadajo in kvazipodporniški popevkarji, ki se jim tako obeta nekaj dodatnega cvenka za počitnice, bolj ali manj prepevajo sami sebi. Šlik šlak korenček! Patetične ohceti. Trenutna klima je tako porazno slaba, da si ljudje preprosto ne morejo več zatiskat oči pred krutim spoznanjem, kako pojebani so, četudi so v imenu procesov osamosvajanja pijano radostno vriskali v podporo velikim revolucionarjem od JBTZ ekipce naprej. Vsi so dobili, kar so hoteli. Janša uresničenje svoje politične ambicije, Bavčar kar podjetje v naročje, Zavrl se gre mega nedotakljivega menedžerja, Tasiča začuda ne skrbi, da bi mu založba propadla, Ivan Borštner, brez katerega bi se lahko vsi pod nosom obrisali za izrabo priložnosti in je tvegal najvišjo kazen za največjega izdajalca naroda, pa se je umaknil v pokoj in nikjer in nikoli ne slišimo zanj. Še zadnjega tradicionalnega srečanja velikih štirih se ni udeležil. Jah, zakaj bi res se. To je tipična slika dogajanja v Sloveniji skozi zgodovino. Od vseh danes glasnih pametnjakovičev, ki so bili bojda v sami srčiki velike vizije novi evropski prihodnosti naproti, se ni nihče zoperstavil roparskemu procesu denacionalizacije in privatizacije. Nikomur se ni zdelo nenavadno, da razni bavčarji, jankoviči in šroti dobijo za darilo državno premoženje v rokovanje. Očitno so bili preveč zadovoljni s svojim življenjem. Pankerjem in hipijem, tem velerevolucionarnim računalniško nepismenim današnjim starostam, ki so imeli za razliko od današnje mladine bojda vizijo, se ni zdelo nič nenavadnega, da so razni gantarji vrgli kitaro v smeti in zaploskali blagodejni kapitalistični anarhiji, drugi gantarji pa so si ostrigli grivo in sedli na politični prestol. Še huje. Nič jih ne moti, da so vsi kotaleči se kamni, ki so vreščali o ljubezni, svobodi, enakosti in lagali, da they “dancing in the street”, že takrat bili navadni pohlepni kapitalisti in so to še danes. Današnji mladini je pač jasno, da so U2 predvsem monopolni turbomogotci, ki se za košček bolj polikane slave ukvarjajo še z nekoristno dobrodelnostjo postrani. Današnjim mladim je jasno, da so Rolling Stonesi še slabši kurci. Prodajajo staro reciklirano slamo in se prevažajo po koncertih z najdražjo tehnologijo. Kdor ni od požrešnosti in zadetosti že zdavnaj škripnil, si ga je šel v vilo ob bazenu na roke metat ali pa turbarit po trgu naprej in še bolj. Takšne slike, dragi starši, pa ni naslikala mladina, ki se je v samostojni Sloveniji šele rodila ali zgolj doživela puberteto, ampak ste jo naslikali vi!!! In ti današnji otroci so potomci generacije, ki nas še vedno straši od vsepovsod, na političnem, medijskem in vzgojnoizobraževalnem parketu. Rezultat, ki ga živimo danes, je rezultat veleustvarjalnosti in vizije generacije, ki hinavsko jamra o neznosni mladini. Kaj smo spoznali? Da pank resnično ni mrtev, ker se sploh še nikoli rodil ni!
FRIZURCE in CVENK
Ne bi me mogel bolj kislo nasmejat predsednik državnega zbora, Pavel Gantar, ki nas je v oddaji Hri – bar obveščal, kašno frizuro in obleko je nosil v svoji rani mladosti. Jah, veste, on je bil hipi, ali nekaj temu podobnega. Kmalu zatem smo lahko spremljali resničnostni šov okravatanega gospoda s pristriženo frizurco, ki v mikrofon razdira floskule o nezaslišani škodi, ki jo je zagrešila razvajena, podivjana mladež na demonstracijah in izkazoval neverjetno čustveno ginjenost, ker je bila poškodovana spomeniško varovana stavba. Starši današnje mladine, od mene navzdol, ki nisem več mlada po nobeni uradni kategoriji, radi cvilijo, kako bojda dandanes mladi razmišljajo samo o oblekah, frizurcah in denarju. Da ne počim od smeha. Samo o tem so od nekdaj razmišljali ravno njihovi starši. Samo o tem, kdo bo imel bolj raztrgane kavbojke, dolge ali mastne lase, morda irokezo, osnovne dobrine so pa itak uživali. Če nisi bil alternativec, si bil kmet, se je reklo. Za stanovanje in zadovoljivo plačano delo jih skrbelo ni, zato so sanjali samo o še boljših časih, ko bodo kupovali tiste kavbojke tudi v Sloveniji, po kakršne so hodili sicer na šoping v Italijo. In kakršno vizijo so imeli, takšno so nam ustvarili. Kurčevo turbokapitalistično džunglo z mega ponudbo za zadovoljevanje potreb z glavo na mestu, kjer naj bi sicer počivala rit. In ti nad današnjo mladino zgroženi bleferji danes ne spustijo blizu ustvarjalnih in prodornih posameznikov, o čemer najbolje pričajo podmladki političnih strank, ki so očitno z bednimi rozinami poplačani za to, da stresajo floskule o plesnivih teritorialnih in ideoloških temah, ob kakršnih se iz čiste razvajenosti naši starši radi prepirajo še danes po gostilnah, medijih in v parlamentu.
T’R’ŠICE
Vzgojnoizobraževalni sistem še vedno ambiciozno furajo tovariši in tršice po modelu angelc likovič, ki enako niso prišli do svojih položajev zaradi kreativnosti in vizije, ampak zato, ker so predvsem zelo lačni in ambiciozni vedno v pravi družbi pač uprizarjali bobnenje praznega soda. Od partije dalje pa do krščanskih navideznih polikancev po potrebi. In tako razumejo pojem prebijanja do kariernega uspeha še danes. In vsi so drug pred drugim zadolženi do grla, zato se veleslavne mreže negativne selekcije in slabe produktivnosti ne razbijejo, pa če bi jih s sekiro mlatili do leta 3000. Ni čudno, da predsednik vlade razmišlja, ali bi stavbo NPU odkupil, čeprav je ne potrebujemo. Nekaj je treba naredit za prijatelja. Vedno. Sicer bo … Heh! Zato moramo prenašat na ključnih položajih ene in iste face, ki pobirajo velike plače in nagrade za neproduktivnost. Kako se lahko neka Hilda Tovšak s svojim cinizmom še vedno sprehaja med top poslovnimi direktorji? Zelo ji verjamem, ko pred kamerami zarobanti, kaj neki se mediji sploh grejo, da jo maltretirajo z vprašanji, saj se ona vendar ukavarja s temi problemi že od nekdaj. Jah, neverjetno, to pa res ni nič novega. Zelo verjamem. Zadnji primer makedonskega delavca zagotovo ni prvi in edini, ki je na tak ali drugačen način umrl ali umiral zaradi sužnjelastniškega izkoriščevalnega delovanja. Samo trenutno je klima takšna, da ljudstvo kolektivno nabira nekaj več poguma, da javno pizdi! Ker vidi, da nobene reforme ne nastajajo v obče dobro. Da nobena plača ne bo nič višja in delovni pogoji nič boljši. Potrebujemo torej fuzbal in potrebujemo patriotske meglice okrog arbitražnega sporazuma. Se še spomnimo izjave veselja ob visoki gospodarski rasti? Gradbeništvo je bilo predstavljeno kot pomemben vir profita v Sloveniji. Evo vam vir profita?! Seveda nobena gospodarska rast ne jamči, da bo kdor koli v Sloveniji zaradi tega živel bolje, razen tistih, ki hočejo ohranit svoje ambiciozne pozicije in kapital. Zato tudi naša mladina nič ne zna. Ne glede na to, ali se pifla in prigura do zlatih maturantov ali razgraja in popiva. V vsakem primeru so z uvedbo malega dela najebali, ker bodo lahko samo še kelnarili in nosili omare po stopnicah. Če namreč na trgu ne konkurirajo, ker so za delodajalce poceni in lahko odpravljivi, ni več razloga, da bi jih uporabljali, saj imajo težave z zaposlitvijo še po diplomi. Nič ne znajo, če se ne učijo sami, pri zaposlovanju pa so zaželene celo izkušnje! Seveda jih izkoriščajo tudi študentski servisi, vendar je zakon o malem delu glede na kontekst pot v poslabšanje razmer za študente. V takšnih razmerah se pa vsaka skupina družbe raje pajdaši magari z mafijo, če jih ta vsaj ubožno podmaže, država jim še tega ne nudi.
UBOGI PIFLARJI in SVETLA VIZIJA PRIHODNOSTI
Mladi se samo piflajo in selektivno pozabljajo napiflane informacije. Od piflanja so tako obremenjeni, da ni čudno, če se ga za sprostitev samo še zapijajo. Od piflanja so tako obremenjeni, da jim zmanjka časa za učenje in za podcenjeno kreativno delo v našem vzgojnoizobraževalnem procesu, zato seminarske naloge za tistih borih nekaj obveznih toč kupujejo preko interneta. Razmišljanja, razumevanja vsebin in uporabljanja le teh, jih nihče ne uči. In takšna lobotomična politika je politika teh, ki se pritožujejo nad današnjo mladino. Učijo jih tako, kot sami znajo. Nič ne znajo!!! Razlika med včeraj in danes je le v tem, da so nekoč brez znanja in razumevanja česar koli preko politikantskih lobijev gurali do kapitala in uglednih pozicij, danes pa so mladi vrženi na trg, ignorirani in poplačani zgolj za zvestobo ostarelim prdcem brez znanja in sposobnosti. Pustili so jih brez stanovanj in osnovne varnosti. Domnevno užaloščeni jih obveščajo, da se ne obeta prav dober pokojninski standard v bodočnosti, medtem ko so se njihove generacije upokojevale pri petdesetih. Država, ki futra nesposobnjakoviče na ključnih pozicijah, ne more bit produktivna in ne more obdržat največji potencial mladih v državi, ker bežijo v tujino iskat priložnost, da ne bi doma ohromeli ali celo propadli. Zastarel pokojninski sistem ne bo več dolgo funkcioniral, ne znajo in niti ne upajo pa vzpostavit zagon boljšega. Seveda ne. Saj bi se morali v prvem koraku najprej spokat s scene sami, z vsemi svojimi podjetniškimi in županskimi kompanjoni.
POLITIKI GROZIJO V SUŽENJSTVO ZAKLETIM
To, kar so si politiki s Pavlom Gantarjem na čelu privoščili po študentskih demonstracijah, je nepredstavljivo srhljivo za vsako demokratično družbo. Dobesedno zagrozili so vsem potencialnim organizatorjem demonstracij, da jih bodo kaznovali s finančno odgovornostjo v primeru kakršne koli eskalacije izgredov! Takšna retorika pomeni zagon tudi morebitnim podmazanim saboterjem demonstracij, ki bi povzročili nalašč mnogo hujšo gmotno škodo od minorno obdrgnjene fasade, ki je ponudila dober posel Steklarstvu Kresal in še komu. Škoda je bizarno majhna v primerjavi z eno neupravičeno izplačano menedžersko nagrado v državi. Kdo, zaboga, bi si sploh še upal organizirat demonstracije v imenu katere koli skupine ljudi, če živi v državi, kjer je zagroženo s poravnavo gmotne škode ob morebitnih izgredih, medtem ko je policija pohvaljena, ker je nastajajočo povzročanje škode mirno opazovala, heh, v imenu zaviranja medsebojnih obračunov!!! Kako neki je uspelo organom pregona zaustavit napad na parlament s strani prekleto večje množice demonstranstov v Grčiji??? In kje, zaboga, po svetu ste videli, da bi pri eskaliranju razbijanja, država grozila organizatorjem demonstracij s finančnim pritoskom?! Danes se fašistoidno nasilje pač ne odvija več z grožnjami po zapornih kaznih in golih otokih, ampak se nad ljudmi izvaja pritisk z vzvodi, ki ljudi eksistenčno hromi, tiša in ubija. Točno to taktiko je izvedla naša politika v primeru študentskih demonstracij! Nezaslišano! Še huje. Medijem, za katere upam, da so podkupljeni, ker sicer pomeni, da so brezmejno neumni, je fliknila v eter še politikantsko jamranje, koliko hrane je šlo v smeti od serviranja toplih obrokov po šoli. Sramota! Naj gredo preštet še izkupiček zavržene hrane povsod drugod. Barabsko hinavsko! Po demonstracijah nismo videli prispevkov o demonstrantih, ki so vedeli, zakaj so tam in kaj hočejo. Nismo videli osredotočenja na večino študentov, ki niso prav nič razvajeni. Od koga neki pa??? V državi, kjer imajo njihovi starši sramotno neevropsko nizke plače, najnižje pa blestijo na pragu revščine. Razvajeni so otroci teh, ki vreščijo o razvajanju. Niso mladi krivi, če jankovičevim otrokom nič ne manjka. Niso mladi krivi, če je oče Zoki nekoč pod mizo pomagal sinu, ko je zašuštral zaključni izpit. Niso mladi krivi, da je Jankovič po razkritju šišmiša takrat v kamero odkrito izjavil, da bi starš za svojega otroka pač naredil vse. Kako lepo! To je bila verjetno najboljša Jankovičeva poteza v njegovem življenju, ker ni povedal nič takega, kar ni plod mentalitete njemu podobnih simbolov uspeha. Takrat Zoran Jankovič še ni bil župan. Ker takšni ljudje predstavljajo staršem današnjega podmladka vrhunec ugledne osebnosti, je župan z lahkoto postal. In taisti starši rezgetajo o neki razvajeni, bojda dela nevajeni mladini brez vizije, pri čemer si ne upajo obregat ob potomce patronov, ki dejansko razvajeni so in so jim starši prinesli k riti pač vse, ker bi za njih pač storili vse in nikakor po zaslužnosti. O, ne!!! Ti otroci niso problematični. Dediči so okej, kot v starih fevdalnih dobrih časih. To so naši mladi obetavni nadebudni podjetniki, otroci dobrih staršev, a ne. In kaj pričakujete, da se mladina od takih zgledov nauči? Kaj se nauči od staršev, ki so računalniško lenuharsko nepismeni bojda prepričani, da je vse zlo nad mlade prinesel internet??? Ne bi rekla. Moja generacija je prenašala očitke, da je za vse zlo nad našo generacijo prinesla televizija. Starši naših staršev pa so mi pripovedovali, da je vse zlo nad njihovimi otroci prineslo poslušanje rokenrola, ob čemer niso počeli nič drugega kot popivali, fukali in se klatili po ulicah. Kakšni površni abervezni idiotizmi skozi zgodovino!
MLADI ČETVORKARJI POLAGAJO ZRELOSTNI IZPIT
Med mladimi obstajajo takšni in drugačni profili ljudi. Večino imaš tako prekleto težko rad, kot imaš prekleto težko rad večino odraslih. Najtežje imaš rad tiste, ki gredo ponižno veseli plesat skupinsko četvorko po ulicah in tekmovat v nabijanju čimvečjega števila spotikajočih. O brezmejnem čredniškem simbolu kvantitete nad pojmom kvalitete jih učijo njihovi bojda odrasli učitelji. Prioritete pa take. Spodbujanja kreativnega druženja seveda od nikoder! Reveži se morajo zajebavat z maturo, namesto da bi se tokom srednje šole pripravljali in preizkušali za sprejemne izpite na fakultete in tako spoznavali, kaj sploh hočejo počet v prihodnosti in v čem se lahko najbolje znajdejo! Maturo, ki jo iz neznanega razloga nekateri imenujejo zrelostni izpit, so jim pametni odrasli z vizijo palca pred lastnim nosom podtaknili, da jih lahko preko nične ponudbe programov na univerzah ropajo preko izrednega študija, na katerega se dijaki vpisujejo, če niso nabrali dovolj skupnega števila brezveznih piflarskih maturitetnih točk. Najbolj nesposobnim in neustvarjalnim dijakom takšen sistem seveda najbolj leži. Enako kot jim najbolj leži piflanje skozi celotno življenje, saj bi se morali sicer privadit razmišljanja, uporabe znanja in ustvarjalnosti.
Med mladimi je enako kot med odraslimi le manjšina sploh učlovečena. Bistveno za debato je, ali omogočamo manjšini učlovečenih, da se izkazujejo v svojem potencialu ali ravno te zatiramo? Ali polagamo pozornost na tiste, večino, ki potrebujejo roko ali zamegljujemo bistvo problema s pizdakanjem nad domnevnimi razvajenci, pri čemer puščice nikoli niso usmerjene nad tiste, ki so nezaslužno razvajeni resnično so, ker gre ponavadi za froce velečastnih ostarelih grebatorjev.
STARI ČETVORKARJI SE GREJO REFORME
Ozračje se pregreva in po vseh nujno potrebnih reformah, ki se izvajajo, bo kmalu evidentno, da od reform spet ne bo imela družba v občo korist nič, ampak se jih bo kvečjemu ropalo še bolj, da bi novodobni fevdalisti lahko še naprej nezaslužno rovarili po državi in jo spravljali na rob obubožanosti. Klima je pač tako vznemirjena, da so se javno končno razburili celo danes že odrasli otroci, ki jih nesposobne mreže med centri za socialno delo in temu primerno vzpostavljena zakonodaja že desetletja trkolikajo po družinah, ki se z rejništvom samo okoriščajo, z otroki pa ravnajo še slabše kot z živino. V današnjem Polnočnem klubu bodo nastopili pravi heroji družbe. Prave ugledne osebnosti. Dva mlada človeka, ki sta se znašla v primežu starih četvorkarjev, ki pišejo zakonodaje in radi opravljajo delo, na katerem razsajajo s samo škodo. Neira Mikič je napisala knjigo o grozljivkah, ki se godijo v sferi podajanja otrok med rejniki. To je primer ugledne in uspešne posameznice, ki se upira novodobnemu psihološkemu nasilju z vzbujanjem sramu in občutka manjvrednosti, da se ne bi izpostavljali proti bolni in degenerirani mentaliteti na oblasti v vseh porah družbe! Seveda pa ne bodo dosegli veliko, če se ne bodo lotili posameznikov, ker kljub potrebni spremembi zakonodaje nobena zakonodaja ne more kakovostno delovat, če vlečejo niti nesposobneži ali barabe. Podobno bedno otroštvo imajo na žalost tudi nešteti otroci, ki starše imajo in pri starših ostajajo, ker se jim v rejniških družinah itak lahko ne bi godilo nič bolje.
O morali in barvi uspeha nam že predolgo pridigajo politikantski razvajenci vseh sort, ki jim je bilo vse prinešeno k riti in ki so svojim otrokom vse, kar so si nagrebli, vrgli v naročje brez realne zaslužnosti!
ARBITRAŽNA MEGLA
Ne moremo vedet, kakšen bo rezultat. Bo gol, ne bo gola, koliko golov za koga. Odločamo se samo med taktiko pri vodenju nogometnega moštva ene ali druge strani. Leva opcija ponuja arbitražo, desna opcija izsiljevanje Hrvaške pri vstopu v EU in temu primerno zavlačevanje z rešitvijo. Nekateri spori okrog mejnega vprašanja na morju med državami, preden sta se sosedi odločili za arbitražo, so trajali tudi več kot stoletje. Ko je do arbitraže prišlo, so arbitri odločitev, formalno po mednarodnem pravu in glede na argumente obeh strani, podali v roku dveh do treh let. Večinoma sta se državi z odločitvijo strinjali, v redkem primeru je bil rezultat pogajanj zavrnjen. Dejstvo je, da arbitraža zagotovo prejudicira kompromis, ki bi zadovoljil temeljno zahtevo obeh strani in nikakor nerazumnih želja teritorialnih vznesencev, ki so očitno dovolj razvajeni in penzionistično zdolgočaseni, da se jim ljubi fantazirat magari o borbi s puško na rami za vse ozemlje, ki naj bi jim pripadalo in še tisto, ki je že izgubljeno. Pajade. Dejstvo je tudi, da arbitraža dopušča prostor za politiko in je zato pripomba navijača Daniela Starmana, da je veliko odvisno od zastopnikov interesov držav in politike ostalih treh dodeljenih arbitrov, zagotovo umestna. Pravo je pač fleksibilen interpretativen skupek zapovedi, podobno kot Biblija. Veliko nam je povedal ribič, ki mu trenutno stanje neodločenosti ustreza in je izjavil, da ga ne bi nič motilo, če se meja ne razreši in lovi ribe pač tam, kjer le lahko, vsaj dokler ne gre on v penzijo. Heh. Za prihodnost potomcev se mu fučka. Ja, tako deluje politika in menedžment ponavadi. Marsikaj se lahko dogaja v času, ko se z razrešitvijo situacije zavlačuje. Ja, morda se tudi stolčemo, morda se ne dogaja nič. Zelo moteč je pogled na agresivne obraze akcije željnih intelektualcev v zimi svojega življenja in na tiste, ki svoj politikantski uspeh gradijo na veselju do navijaškega razgrajanja. Na razgretih obrazih piše, da bi z veseljem doživeli še kaj domovinsko razburljivega, saj jih bo sicer od tišine, miru in depresije razneslo, pa tudi od občutka manjvrednosti in nekoristnosti. No, mi mlajši in mladi nikakor ne delimo takih občutkov, še posebej če nismo poplačani za njih. Hvala lepa za doto, ki je nihče pri zdravi pameti noče!
Vendar tudi jurišanje z arbitražnim sporazumom brez dvoma ni samo akt dobrohotnih namenov. Največ o slednjem so nam povedali poslovneži, velecenjeni menedžerji, ki viharno podpirajo sporazum. Od bridkega smeha me je skoraj prekucnilo s fotelja. Kaj smo slišali? Brezmejno jih skrbi za biznis, saj Hrvaška predstavlja pomemben vir dobička Sloveniji, kakor so ji ga sposobni omogočit naši vrli poslovneži. Gospod Janez Škrabec je pametno poudaril zavedanje, da vsak menedžer v državi začne s poslovanjem v sosednji državi. Če smo si malo ogledali nabor zbranih podpornikov arbitraže, ki se jim tresejo hlače, da bodo poslovno jebali ježa, je šlo za stare javnosti poznane face, ki s politiko v paktu poslujejo v ubogi Sloveniji še iz časov Jugoslavije. In v slogu Škrabčevega opozorila se jim očitno v vseh teh premnogih letih še ni uspelo učinkovito prebit dlje od začetka poslovanja v sosedski državi. Menedžersko elito, prosto pošteno po Škrabcu, v Sloveniji še iz časov Jugoslavije vodijo večni začetniki, zato pa smo, kjer smo, in se lahko potimo od strahu, če bodo Hrvati bojkotirali brezmejno kvalitetne plodove ustvarjalnosti naših večnih debitantov, saj jih nikjer drugod po svetu ne šlivijo pet posto. Svoje začetništvo niso uspeli omembe vredno razširit niti drugim sosedom. No, gospod Škrabec se je prebil do Srbije, ne, pardon, do Rusije. Ti gospodje živijo še vedno v Jugoslaviji. No, s tega vidika bi bil padec arbitražnega sporazuma omembe vreden fakof tem generacijam, ki so imeli bojda v primerjavi z današnjo mladino brezmejen kreativen potencial in vizijo!!! Da ne počim od smeha. Leta in leta so morda lahko take nakladali svojim otrokom, današnji mladeži, če so jih v zameno za nažiranje s prozornimi kvakami temu ustrezno razvajali. Seveda pa jih nikakor niso mogli vzgajat v kreativnem in produktivnem duhu. Ostali so lahko le gledali, kako ravno takšni pristopi v cvetočem kapitalističnem debaklu po slovensko uspevajo, potencial, kreativnost in produktivnost pa ne!
Zato ni nelogično, da si vlada močno želi uspeha arbitražnega sporazuma, saj naslednja leta življenja v Sloveniji ne obetajo nič dobrega, razen sklepanja o možnem upiranju situaciji, ki skrbi samo za futranje peščice večnih začetnikov. V naslednjih letih bomo žrli rezultate klestenja pravic in življenjskega standarda, medtem ko bomo še vedno zijali v ene in iste face na pomembnih podložajih, od krščanske demokratke Hilde Tovšak, raznih vodij v tekstilni industriji brez omembe vredne kreative, pa do politikantov z enimi in istimi prijatelji, ki jim je treba, če so v krizi magari pomagat z nakupovanjem njihovih nepremičnin. Ključno vprašanje v Sloveniji torej je, kako razbit v vse pore družbe zažrto klientelo, ki spodbuja negativno selekcijo in se futra s totalno obglodano državo na plečih hlapčevskega ljudstva.
Problem arbitražnega sporazuma osebno vidim predvsem v tem, da funkcionira podobno kot gospodarska rast po slovensko. Popolnoma vseeno je, kakšen bo rezultat, ker državljani očitno v nobenem primeru ne bodo imeli nič od nalovljenih rib. Mladi Anže Logar, ki se pripelje na kolesu mimo zborovanja za sporazum, “vse ve”. Pribije, da je prišel pogledat, kaj se dogaja tam, kjer rolajo balkansko muziko. Problem seveda ni v balkanski muziki. Dejstvo je, da si Jankovič vodenje Ljubljane predstavlja kot urejanje svojega vrtička, po svojih željah. K temu spada tudi to, da poslušamo na prireditvah po Ljubljani muziko, ki je njemu Pač všeč. In gradimo Stadion, ker je on nor na fuzbal. In rušimo kolibe vrtičkarjev, ker ima on raje vse enako pobarvane v ravni vrsti. V omenjeni percepciji širine duha in vizije pa ni nikakršen osamljen primerek. Raznim mladim anžetom logarjem je jasno, da pod raznimi vodji druge politične opcije poslušamo drugo muziko, takšno, ki je pač všeč Peterletu in podobnim. Od vsepovsod svirkajo narodnjaki in poslušamo svetovne idiotizme, da gre za simbol domoljubnega ponosa, s čimer bi se lahko strinjali samo nemškogovoreči narodi, nikakor pa Slovenec, ki je kdaj slišal pristno slovensko ljudsko pesem. In tako se pričkajo, ali bomo hlapčevali Balkancem ali Nemcem, če vse skupaj zalijem s parodijo večno ambicioznih in pohlepnih začetnikov brez omembe vredne vizije.
Pod nobeno razpoložljivo vlado Slovenci ne bomo imeli več kruha, več postavljenih hišic na zemlji in ne bomo pojedli več rib. Pod nobeno od omenjenih vlad ne bo mlad kreativen potencial ostajal z veseljem v Sloveniji in se uresničeval vsaj v začetnem zagonskem idealu. Ne, mladi talenti bodo raje čim prej bežali v tujino po košček priložnosti. Slovenija ima talent, ampak se prijavi na tekmovalni šov z vizijo, da zmaga in pobere finančno injekcijo, da bi se lažje znašli čez mejo. Ne z upanjem, da jih čaka kaj dobrega tudi v Sloveniji.
Zato ima smisel podpret arbitražni sporazum samo v primeru strahu pred izgredi, sabotažami in igračkanju s pištolcami zdolgočasenih večnih začetnikov, ki jim je preveč udobno, glede na to, da pasivna tiha vojna vre itak že na notranjem državnem nivoju, odkar se je Juga poklala. Za možne drobcene teritorialne izgube, ki v nobenem primeru ne predvidevajo izgube stika z odprtim morjem, se mi sicer milo rečeno fučka v vsakem primeru taktiziranja. Kronično začetniški simboli uspeha še s teritorijem, ki ga neizpodbitno imamo, ne zna nič omembe vrednega počet. Mi smo, glede na to, kar imamo, turistični debakl, ki še ene Lipice in Postonjske jame ne zna produktivno izkoristit in negovat. Za čem, zaboga, se nam tako toži? Za več prostora, kjer se bodo večni debitantski simboli zgodbe o uspehu s svojimi sitimi hlapci praskali po jajcih na zasebnem vrtičku z eno ponosa vredno suho slivo, večina bo pa lačna gledala ali bežala čez mejo? Pa naj še kdo reče, da Slovenci nimamo smisla za humor. Še preveč ga je.
Ah…… Jaz pravim NE za referendum. Zdrava logika in pamet mi tako velita. Po vsem prebranem in slišanem, malo z leve malo z desne, imam pač takšno mnenje. Nekam preveč sumljivo se z AS strinjajo kar vsi tam dol na Hrvaškem, vsepovprek navijajo ZA. Oni pa se okoli zagotovitve teritorija nikoli ne zmotijo. Žal. Ali bolje rečeno: vedno zmagajo. No, Hrvati nimajo v nobenem primeru nič izgubit, glede na postavljene dispozicije tega sporazuma. In to me zelo moti v osnovi. Zato niti malo ne zaupam Barbiki&co. Pa Kučan kot nekakšna papiga z leve trobi v rog, leta 2005 pa je izjavil, da bi vsak arbitržni sporazum kapitulacija… (?) Saj človek res ne ve kaj si misli.
Še bolj žalostno je, da nismo nič iztržili, pa smo imeli krasno priliko. To je še en razlog za moj NE. Vse je nekam zelo sumljivo. Sicer pa, tisti, ki se hočete še malo prepričat o tej zadevi, berite blog: Mare Liberium (marko pavliha) pa bo marsikaj jasno.
Se pa strinjam, da je zadeva čisto preveč spolitizirana in narobe nastavljena. Ni nobenega razloga za to, prav sramotno se mi zdi, da se vse konča na “levi” ali “desni”. Folk je res butast, da se pusti nasrat in bo volil zaradi pripadnosti k eni ali drugi stranki. Bedarija na kvadrat. Na koncu bomo jebali ježa vsi, bili plavi, rdeči ali zeleni. Hrvati imajo v tem pogledu neko primarno, čredno logiko, in glej, kljub neverjetni arognaci jim vedno rata. A se res mi tako počas učimo, na tej sončni strani alp?
JBTZ je bila neprimerljivo pogumna četica, katere si danes ne moremo predstavljati, tudi če bi hoteli. Uboga mladina, ki se mora samo piflat in se nacejat. Z jajci nad parlament- stara žoga no, ves intelektualni performans pa jo bo potegnil čez lužo. Tatice in mamice ne morejo vse kreditirati iz državnega proračuna, v tej bramaži je presežka ne sam na kubik, krivi so pa stari, zato je potreben vse obmetati z jajci in rešen.
Na šolah je dost šip, kako dolg še.
Bo treba delat, karkol že, tko je.
@amanda:
Res je, da Hrvati ne morejo toliko izgubit, kot lahko mi, imajo pa velik interes za vstop v EU in jim ni do pretiranih težav na te področju, še posebej, glede na to, da niso ravno ta glavni na vasi, ki bi izpolnjevali pogoje.
Blog Marka Pavlihe poznam, sem dobila nekaj linkov serviranih na mejl, pa brošurice Zbora za republiko itd. … hehe … Vse skupaj je prenapeto, ker gre za teritorialnoljubno vznesenost ljudi, ki premorejo prekleto malo empatije za ključne probleme v državi in za prihodnost mladih. In njim je treba kvečjemu prikrivat, da dejansko bo Slovenija vsaj nekaj ozemlja zelo verjetno pri kompromisu izgubila (stik z morjem zelo verjetno sploh ni ključen problem). Zakaj neki bi sploh tvegali izgubo česar koli že? Vsega ne moremo zagotovo vedet, osebno pa, kot sem zapisala, vidim povsem dovolj poante že v gospodarski krizi in s tem povezano grožnjo v zraku, da poslovanje z Balkanom ne bo več tako prduktivno, če se ne pogodimo in nekaj ne žrtvujemo. Zgodba našega gospodarskega funkcioniranja je žal še vedno zelo na Balkanu,pa prekleto malo napredovala še proti Evropi. V bistvu hoče stara garda obdržat neokrnjeno moč v državici. V vsakem primeru se pa ne bi kar tako odpovedali poziciji, kakor se nikoli noben ne, ampak v primeru stagniranja kaznujejo delavce, tvegajo propad slovenskega standarda, vse, ker se njih vse dotakne itak manj. V tem smislu nima vizije nobena od opcij, vsaka pa veliko svojih, ki hočejo prevzet oblast, pri čemer je obvladovanje gosp. terena ključno in ki speljuje reforme vedno tako, da gre v prid pokrivanja teritorija in repenčenja z zunanjimi kazalci (GR), od česar nimajo državljani nič. Žalostno je, ker je pravzaprav vseeno, kaj se zgodi. Borba za kos zemlje nič ne pomaga. Je samo ideološko sredstvo za obračunavanje, mi pa gledamo fuzbal, pa še stroške prireditve plačamoin vstopnico seveda.
@tavelika:
Zame je bil pogumen vojak samo Borštner. Ostali so opravljali novinarsko delo, ki ga ne bi, če ne bi bili “pogumni” v slogu Che Guevare. Pri takem značaju ima pa pogum tolikšno vrednost, kolikor se sveti vrednost zasebnega profita in ambicij in ja, s tem povezanega delnega tveganja. Vendar tako tveganje je za tovrstne značajske profile vir smisla življenja, funkcionira pa na temeljih borbe za preživetje po pravilih igre v džungli. Temu primerni so rezultati.
Ravno sem gledala ponovitev oddaje “Vroči stol” in moram reči, da se to pot res (na žalost) strinjam z Jelinčičem, izjemoma. Vse kar pove je logično, čeprav mace podpihnjeno, ampak to je pač on. Kot pravim, popolnoma vseeno mi je iz katerega lonca je kdo, ampak tisti na levi so govorili take neumnosti (po mojem tolmačenju) da bi morala biti res nora, da bi nasedla. Ne gre se za “kos zemlje” ampak za princip. Očitno smo iz takega testa, mi Slovenci, da zmeraj popustimo. Nam je nerodno pred drugimi. Se bojimo. Popušimo. Ni važno kdo sosedi, ni važno kdo na vladi, ni važno koliko je ura. Očitno narod hlapcev. To je tisto, zakaj bom rekla NE. Naj bo sporazum v osnovi dobro dispozicioniran ali pa ni muzike. Konec koncev se Hrvatom mudi v EU in ne obratno, oni nam kar naprej nekaj kradejo, mi pa se takole ponižujemo. In potem nam ti pametnjakoviči solijo pamet! Kot da bi gledal eno grotskno uprizoritev tragične komedije Cesarjeva nova oblačila.
Na žalost smo spet mi pristali na hrvaške pogoje, ne obratno. Rešiti nekaj za vsako ceno, četudi v lastno škodo, tako govori lahko samo en velik luzer ali pa človek brez hrbtenice. Sram me je takšnih ljudi, ki nam vladajo, in tega prislinjenega predsednika, ki tako očitno brenka na eno struno, da ga sram ni! Ali misli, da smo še vedno v diktaturi? Očitno tudi ne razume besede “referendum” oziroma možnosti in pravice do lastne izbire in demokratičnega odločanja. Ali pa je plačan od katere strani posebej? Fuj!
Najbolj od vsega si želim, da bi folk spregledal in stvari ne bi gledal tako “leva -desna” – ker tole vsekakor presega te dimenzije. In še to povem, da nisem – in nikoli nisem bila – v nobeni stranki.
@amanda:
Princip je še manj oprijemljiv in še bolj ideološko puhel od principa. Ob vseh problemih, ki tare našo družbo in katerim se ne polaga niti dovolj pozornosti, kaj šele jih rešuje, nekaj sem jih naštela v zapisu, se bomo pulili in jebali za nekaj iz principa? Iz principa za kos zemlje, da bo iz principa propadala kot Kolizej? Osebno nasplošno gledam na zdeve v smeri obče pozitivnega izkoristka. Nisem podpirala niti srbske muke ob izgubi Kosova, čeprav so nekateri bentili, da gre pač za srbski kos zemlje, kamor so se naselili nebodijihtreba in razmnoževali, zlorabili brezmejno srbsko gostoljubnost. Bejž, no. Ne kupim takih puhlic. Življenje je pomembnejše od igrice Zemljo krast, s karkšnimi zastrupljajo otroke. Pomembno je, kaj na osu zemlje počnemo, sicer nismo niti upravičeni do nje. No, v tem primeru itak ne moremo natančno sklepa o končnem rezultatu v nobenem primeru. Bistvenega izgubili ne bomo, spet v nobenem primeru, lahko pa zaradi kompromisa, ja, ki je biznis narave in posledice preteklega, tudi neoptimalnega in nečednega delovanja, razdelimo kakšno fliko, bolj na kopnem kot na morju.
Skratka, ključno vprašanje se mi zdi, kakšno korist oziroma profit si Slovenija obeta, če bi dobila v najboljšem primeru vse, kar si želi v slogu desnice, ki itak vzneseno fuzbalersko pretirava z apetiti še k že izgubljenem ozemlju … hehe …? In koliko časa in bremena je pripravljena žrtvovat za to prekljanje v primerjavi z drugimi tegobami, ki so po mojem mnenju premnogo relevantnejši?
kar se tiče fuzbala, je skupaj z vsem primitivizmom prelep za pretirano zaničevanje … nastaja nekje na meji med čisto poezijo paula van oistijena in logiko, morda bojem med čistostjo/logiko poezijie kakega sinanovića … poezija kot simbolni pojav pa je predmet takih in onih manipulacij, še sploh če vsebuje kako kletvico ali v tem primeru kako mišico. misteriozen pa je boj med primitivizmom in poezijo.
kar se tiče kraje zemlje, mar ne gre za stik z odprtim morjem, torej za razvoj luke koper, torej za razvoj slovenskega gospodarstva skozi notranjo in zunanjo trgovino?
kar se tiče ostalega, se strinjam.
kar se tiče mene, sem en sam človek, en sam pekel (quassimodo). kar se tiče mene, se sprašujem, če sem se približal ekstazi. ekstaza ono, to, verjetno, manj verjetno, tukaj in zdaj? absolutna bit je blebetanje, praivjio. praviim? blaaaaaaaaaaaa. bla!
bla? en sam človek. boj. in vrnitev.
He, he ko boš skapiru, da je poezija remeck primitivzma, se ne boš nikol več vprašu, sem jaz zdej tukaj in sedaj tam v vsakem trenutku.
Komentatorski arbitri proti arb. sporazumu so na mestu.
He, he, kdor ne šteka principa, ne šteka bitva, ker je sam brez bistva, ampak sam besede gunca, brez da bi s prstom mignil za en sam revolucionrani podvig. Narod hlapcev zbud se in nehi tolk rogovilt okrog nesmislov in v njih iskat smisel. Še najmanj v kokošjih jajcih. Drugi so nas ujeli na zanko, mi se pa pustimo lovit in spisat en cel traktat, dejmo pustimo se lovit, ker so principi brez smisla. Beda socialnega traktata!
AHa, če prav razumem, kar so nakradli naj imajo, ko jebe stik z odprtim morejm, Hotizo, Dragonjo, pa še, pa še, pa še…. naj ga pač imajo, who cares; samo, da se ne bomo duvali in izpadli budale v očeh drugih? Da ne bomo slučajno preveč simpatizirali z desnico (ki je “debilna”, četudi bi v tem primeru utegnila imeti prav, a vseeno, princip zvestobe je princip) bomo da bomo za vsako ceno ohranili kul kri in volili z DA… Na tak način razmišljanja danes ne bi bilo niti toliko Slovenije kot je je. Bi govorili nemško, ali pa italijasnko. Na tak način razmišljanja se za našo ljubo zemljico nihče nikoli v zgodovovini ne bi boril ali prelival krvi. Torej vsi NOB boji so bili potem tudi brez veze, saj je v končni fazi šlo le samo za zemljo, a ne? Pač vuršt, če bi govorili nemško (če bi generalno gledano Nemčija tako ali tako ne kapitulirala, seve) In, če si sosed pač prilasti tvoj kos travnika, naj ga kar ima? Sorry, Simona, tule me nisi prepričala.
Hrvati so z arbitražnim sporazumom oziroma obeti ravno tako nezadovoljni kot Slovenci. Razen tistih, ki živijo ob meji ali v mešanih zakonih…ti si želijo, da se problem uredi, ekr se zavedajo kako zelo se lahko takšen problem neurejenih meja obrača v nizkotno politkanske namene.
JBTZ- smešno, da nekateri o tem še sploh gojijo kakršne koli iluzije. Ali ni jasno zakaj je pri vsem tem šlo? Za lastno pizdo, ki je iskala zatočišče. Saj se je vse jasno pokazalo. domoljubi JBTZ na koncu pač najbolj nategnejo lasten nardo. in kot do so bili državotvorni za časa Juge (sorry zelo težko omejujem svojo solidarnodt z fellow human beingsi na neko dvo milijonsko četico bojda mojih ljudi)tako so državotvorni tudi zdaj. Državotvorni za svojo pizdo in kot dokazujejo z svojo retoriko katere se ne bi sramoval niti sam Milošević, so svoj narod pripravljeni pokrasti, ga zatreti in celo popeljati v vojno, če ne bo šlo drugače. Meni je to kriminal brez primere in kazen bi bila strašna…la kakšna je lahko kazen za razdiralno politiko, ki lahko vodi v vojno…
in še nekaj o ukradenih tajnih dokumentih…vse države, ki nas kao učijo demokracije, bi pri takšenm aktu ukrepale skrajno opresivno. Juga je takrat pokala po šivih. Akt JBTZ je bil daleč od herojskega. V najboljšem primeru je marketinški.
Jup tako kot za evrovizijo nimam smisla za domoljubje, ga nimam niti pri demagogiji in politkanstvu. In če ne žrem govedine ali svinjine temveč vegi burger, na grmado z menoj-prekleto neprilagojenko in posnemovalko vsega zla iz zahoda, ker je fancy hehehehe. dLepo se imejte v svojih miniaturnih kvadratih, deliverance akterji.
Jaz ne mislim dreka pucat za našimi velecenjenimi politiki, ki kradejo in se do svoje domovine obnašajo kot najhujša mačeha na zemlji tej. Kako imajo obraz jokati, da so Hrvati zasedli slovenska ozemlja. Kje pa so bili takrat, ko so Hrvati to počeli. Zakaj niso sprožili spora pred ZN in obvestili obče svetovne javnosti o delni okupaciji slovenskega teritorija.
Pahorju pa tako nič ne verjamem. Kot tudi Janši ne. Pa četudi je Pahor še teko fin gospod, se je z vladanjem Sloveniji lotil naloge, ki ji ni niti približno kos, razen v elementu, ko se k tej nalogi sili po vsej sili.
Nisem se še odločil, kaj bom jutri napravil. Najverjetneje ne bi šel nikamor, če pa bom že šel, bom glasoval PROTI, da jim vrnem drek, ki ga hočejo zliti na glavo državljanov. Naj bo porcija dreka dvojna.
Tudi jaz. Če bom že šla, bom glasovala proti.
p.s. ne da se pa iti mimo dejstva, da je Hrvaška dejansko gric po gric de facto osvajala teritorij, za katerega je mislila, da je to sveta hrvatska zemlja, kot se radi ekstremistično izražajo. Slovenija je na račun svojih podrepnih politikov izgubila, kar je lahko izgubila. Izgubiti več ne moremo nič, razen ugleda, kot nekateri radi strašijo, hehe. Kakšnega ugleda? A imamo mi kakšen ugled, razen hlapčevske politike? Biti hlapec ni ugledno.
..čeprav dejansko to smo, tako se obnašamo. Želimo biti “ugledni” hlapci. Zato pa lahko imamo na oblasti potrče, potrate, pahorje, janše, anderliče, golobiče in njihove še hujše klone v obliki kresalke, zalarja in vseh zrcalnih podob na desni strani že 20 let.
Najprej lep pozdrav! Ne bi se mogla bolj strinjati z napisanim, prav tako pa se strinjam tudi z Amando in Davidom. Res da izid referenduma in konec koncev niti morebitna razsodba arbitraznega sodisca ne bo nic bistvenega spremenila, ampak v tej splosni megli ne gre vsega metati v isti kup blata, ceravno bi na ta kup vse skupaj sodilo. politicno se nikoli nisem opredeljevala, ker imam glede vseh teh sistemov popolnoma drugacno mnenje in tudi mislim, da prepiranje za kose ozemlja sodi kvecjemu v prejsnje tisocletje, pa vendar. pri “sporu” s hrvasko po moje ne gre za to. gre za priloznost, da iz omenjenega blatnega kupa nekaj vzamemo, cemur se lahko upremo. ce lahko nemocno opazujemo vse ostale necednosti, ki smo jih delezni tekom let iz leve in desne, imamo zdaj priloznost, da oblast vsaj zmedemo. ce s svojim glasom ne moremo prepreciti nobenega prevzema, nobenega drugega kriminala, ki nam ga zavijajo v meglen celofan in verjamejo, da smo nasedli, vsaj tukaj se lahko upremo in pokazemo, da niso na gospodarskem podrocju vecni debitanti samo nasa podjetja, ampak da so na politicnem parketu se vecji debitanti nasi politiki. in nic ne kaze, da se bo to kdaj spremenilo. ce pri vseh trenutnih adutih, ki jih ima Slovenija v roki ze nekaj casa, ne znajo zagotoviti vsaj v oceh javnsti pravicne meje s hrvasko, ce se ob tem kar naprej ozirajo levo in desno v skrbi, kaj si bo kdo mislil o nas, ce ne znajo ugotovit, da pri teritorialnih vprasanjih ne gre mesati sicersnjih politicnih nasprotij, ce celotna slovenska politicna srenja ne premore niti enega govornika, ki bi vsaj za silo obvladal retoriko na nivoju in ce v koncni fazi to breme prelozijo na drzavljane, potem si ne zasluzijo drugega, kot da jim jutri zabijemo mocan gol iz nastavljene enajstmetrovke. zame je proti v tem primeru edina opcija. kaj bo pa z gospodarstvom, standardom, bruto proizvodom…. o tem pa se bomo pogovarjali po mundialu, lol!
Sedaj pa resno.
Saj tipično za slovensko folkloro, ki se širokousti, vendar ne ve o čem govori. Vsak mora prevzemati del svoje odgovornosti, a ste mogoče videli zgodovino brez napak?
Ne vam ni, da bi jo popravili, da bi sploh razumeli kaj to pomeni? V Simoninem drilu se tudi ne da. V kolikor ste vsi po vrsti new – agerji, za vas ne more biti drugače in v kolikor vam je priprojena kritičnost brez sprejetja odgovornosti za karkoli, razen za blatenje in delovanje proti vsemu, potem vedite, da se niste sposobni vrteti niti okrog svoje osi, kaj šele da bi razumeli, kaj pomeni sodelovanje, ker je tako prav brez vsake najmanjše manipulacije.
Če ti je vse prinešno na krožniku, tudi ne moreš razmišljati drugače, kot da se boriš v okviru svojih sposobnosti. Lahko si spustite petardo, saj bo vaša, Hrvati vedo, da bodo zmagali zaradi popustljivosti Slovencev. To vedo že od SHS dalje.
Hlapci s pokončno držo se lahko zadržujeo samo v hlevu, ker ne znajo hoditi po stopnicah. Iščejo pot in mislijo, da so jo našli v kontrapruduktivnem meketanju.
veselo dalje, s pokončno hlapčevsko držo, saj je dovolj vrteti jezik, ki zna retorično opletati!
Simona arbitružni sporazum ni evrosong, zate je tako vse isto. Če bi napisala vsebino artbitražnega sporazuma in če bi vedela kaj v njej piše, potem bi napisala sestavek optimalne vrednosti, tako pa ima le tvoj profilni kot. Lastno profilirnaje in iskanje ovc, pa koga to briga. Ovčice!
Zelo moteč je pogled na agresivne obraze akcije željnih intelektualcev v zimi svojega življenja… Na razgretih obrazih piše, da bi z veseljem doživeli še kaj domovinsko razburljivega, saj jih bo sicer od tišine, miru in depresije razneslo, pa tudi od občutka manjvrednosti in nekoristnosti.
(citat Simona).
Ta misel je vredna svojega posebnega posta. Je sicer formulirana – za moj okus – nekoliko ostro, naj rečem nespoštljivo? Nespoštljivo zato, ker je dotične stare gospode silno lahko zvabiti pred kamero ali pred mikrofon, in ker politiki (skoraj) vseh barv to nesramno izkoriščajo. Stisne me pri srcu, ko vidim, kako majhen je korak od častitljivosti do smešnosti…
Pa brez zamere, če me je majčkeno popadla sentimentalnost.
“Stisne me pri srcu, ko vidim, kako majhen je korak od častitljivosti do smešnosti…”
Če si mislila na zadnje politične študentske akcije, imaš prav.
david: a ni po eni strani porcija dreka s proti, porcija tudi na glavo ustašev, torej morebitina porcija na glavo vseh? a ni edini relevantni referendumski glas neglas v tem priimeru, če misliš kaj relevantnega sporočiti politikom.
olna: se strinjam z obrazi starih. sem videl, da je dušan jovanović dejal, da se proti proti ne da boriti z argumenti, ker gre za boj med vernikii in ateisti. kaj je s tem tipom. in seveda spet vseprisotna manca košir.
OPOZORILO:
Komentatorje bi opozorila, da na dan predreferendumskega molka ne izražajo jasnih stališč navijaštva, ki bi kakor koli propagiralo katero koli odločitev glede arbitražnega sporazuma!
@Nidurun:
Nisem zaničevala fuzbala kot takega, ampak zaničujem podpihovani simbolični testosteronski vojni moment v imenu nacionalizacije, s tem povezane odzive in neodzive pri drugih oblikah nestrpnosti, kar sem jasno tudi s primeri navedla, in posledično komercializacijo – obračanje mega kapitala. Menim, da bi se pravi ljubitelj fuzbala, ki morda vse skupaj celo primerja s poezijo, zaradi mene še z ljubeznijo ali pa delovanjem vesolja, če hočete, moral ravno tej plati medalje komercializacije upirat. V Sloveniji sem preko medijev takšno resnično fuzbaloljubsko držo opazila samo skozi prispevke Boruta Mehleta na primer. Na drugi strani imamo na primer tenis, ki se gre drugovrstno simboliko aristokratske drže, kjer nastane cel škandal, ker je na igrišče priletela ena ušiva piksna! To so zanimive primerjave. V obeh primerih pa se nesramno izkorišča simbolično naravo za kapitalski monopol. In ne samo v tem primeru, seveda, golf ima spet svojo zgodbo itd.
V osrednji poanti gre za stik z odprtim morjem, ja, in po logiki stvari za gospodarski profit, od lovjenja rib do teritorialne prometne prehodnosti. Vendar gre tudi za določanje mej na določenih točkah pripadajočega ozemlja ali če parafraziram za Jorasov zaselkarski moment, pri čemer se lahko, kar se tudi dogaja v razpravah, togoto pri pelje do domnevno ukradene Savudrije, pa če hočemo spodbujat emocije žalovanja v imenu poprave krivic in s tem podpihovanje občutka nezaslišanosti izgube še kakšnega kvadratnega metra ob obali, dodamo še Trst in Gorico. Ko so je pri razpravah že razgrnilo in razpadlo na prafaktorje problematiziranje stika z odprtim morjem, so zato nastopila v ospredje problematiziranje kopnega. Skratka, ko je vzbujanje suma, da se prodaja Hrvatom morje zvodenelo, je nastopil plan B poskusa razkrivanja nezaslišane zarote pri razprodajo pripadajočega ozemlja.
Koliko ima pri vsem skupaj zrave gospodarstvo, sem po svojem mnenju zapisala v poudarku na posreden efekt poslovanja s Hrvaško in s tem povezanimi možnimi bojkoti. Ker menim, po izpovedanem z obeh strani, da gospodarski element na morju ni bistvo spornosti, saj od tega ključnega elementa zahteve s strani Slovenije, nihče ne bi odstopil. Gre lahko samo za problematiziranje načina, kar se je pa že izkazalo za meglo, zato se je razprava tudi preusmerila na kopno, ki pa je relevanten “problem”, v kolikor vidimo problem.
Tokrat menim, da si, sicer res dolg zapis, prebral precej površno … hehe …
@tavelika:
Tvoji komentarji so totalno vsebinsko prazni in nepotrebni. Izkazujejo nič drugega kot že v začetku tvojega oglašanja, s psevdonimom izraženo frustracijo, da bi bila rada tavelika, izražan nek brezmejen gnev nad pisanjem in poskuse ljubosumnega nestprnega bojkota vrednosti pisane besede kot take. To so tvoji osebni problemi. Ni moj problem, če me tako prekleto rada bereš in si ob tem tako prekleto očitno togotna, zavistna in ponižana. Očitno z razlogom, kar pa spet, nikoli ne bo moj problem, ampak samo tvoj. Prej boš to dojela, prej se boš nehala takole javno ukvarjat sama s sabo, namesto z vsebinami, ki te bojda zanimajo. Tebi širokoustenje pač ne gre v prid.
Tudi arbitraža je neke vrste evrosong. Odvisno kako kompleksno in na kakšnem nivoju obravnavaš katere koli pojave. Na tvojem nivoju je vse plehko, enoznačno, površno in minorno obravnavano, nevredno pozornosti in je, ja, popolnoma vseeno, ali kokodajsaš o arbitraži ali pa o evrosongu. Enako kot pri meni in vsakomur. Vsebinske in nivojske razlike so pa enormne.
Če je v mojem zapisu, ki obravnava temne in svetle točke obeh plati, iskanje ovc, bi morala slednje konkretno argumentirat in dokazat. Pavšalno obtoževanje in diskreditacija pritiče primitivcem. Osebam, ki poznajo vsebine, ki se jih lotevajo, pa je tak način izpos časti in dostojanstva, ker ne potrebujejo repenčenja z gostilniškim širokoustenjem.
Če bi napisala vsebino arbitražnega sporazuma ali limala na blog zemljevide, bi bila navadna kopipejstarka nečesa, do česar ima vsak državljan dostop na nešteto koncih po internetu in po drugih medijih. Jaz se na blogu pri nobeni vsebini ne ukvarjam z obnovami stokrat predstavljenega in že povedanega po medijih. Če je kdaj potrebno, zalimam samo link do osnovnih informacij, o čem teče beseda. V primerih, ko ne gre za aktualne teme, ko je hitra dostopnost do osnovnih informacij sila enostavna.
Kot sem zapisala, pa kakšnih sklepanj o golih, rezultatih sporazuma ali v primeru druge taktike, ki sem jo omenila in je verjetno vsem jasna, ne bi sklepala, ker gre po defoltu v obeh primerih kvečjemu za špekulacije, ki so dobre samo za populistično nabiranje točk pri ideološki razklanosti in s tem povezanem čredniškem drhaljenju. Skratka, strinjam se z opozorilom pravnice Vasilke Sancin, da so kakršne koli špekulacije in risanje možnih rezultatov odločitve arbitrov neumesten populizem, saj je natančen rezultat nemogoče napovedat. Če bi bilo mogoče, bi bil sporazum že sklenje brez arbitraže in tudi brez kakršnega koli izsiljevanja in pogajanja preko vstopanja Hrvaške v EU. Zato se, kot sem v zapisu poudarjala, pogovarjamo samo o optimalnejši taktiki zastavljenega načina reševanja omenjenega problema. Pri tem pa je relevantna debata izključno v tehtanju in oceni posledic v enem ali drugem primeru, ki odslikavajo prioritetne ambicije v smer določene koristi. In o tem sem pisala, kjer vidim osebno ključni faktor stremljenja in pogledov na prioritetni profit v enem ali drugem primeru, ki, ja, je povezan s poslovno poanto, ampak ne direktno predvsem na morju. Seveda je pa težje politikom govorit o indirektni vsebini. Osebno spet mislim, da zaradi neželje po pretiranem razkrivanju obstoječe gospodarske situacije in s tem povezanih poslovnih mehanizmov in možnosti v določene smeri (kar pomeni, da jih v druge določene smeri ni!).
Če ti potrebuješ še osnovne informacije o vsebini arbitražnega sporazuma, kar pomeni, da tebi v osnovi ni pol kurca jasno, za kaj gre, ni moj problem. Jaz se o tem pozanimam za izhodišče, da sploh vidim smisel pisanja, objavljam pa svoja razmišljanja na podlagi predelanega. Malo poguglaj, pa boš osnovne informacije dobila.
@amanda:
Stik z odprtim morjem ni ključen problem, ker ga enako v prioriteti zahteva arbitraža, kot bi ga kateri koli drug pristop. Mislim, daje iz zadnjih razprav že dovolj razvidno, da gre predvsem za prioritete v možnem profitu ali izgubi obstranskiv delov teritorija in za ideološki moment, koliko je katera stran pripravljena v kompromisu glede na poslovne obete v prihodnosti s Hrvaško nasploh. Pri tem so pogajanja prisotna itak vedno. Ampak težko se zmenita dve strani, pri čemer bi ena zradirala utečen tok poslovanja s Hrvaško, druga stran pa bi ga še razširjala. O teh vzrokih v dobrem in v zlu sem jaz videla pomembno vrednost pozornosti in mogoče vzrok za razlike pri odločanju za eno ali drugo taktiko. Ker stika z morjem nihče ne zastavlja, zato se je tokom razprav tudi preusmerila debata na problematiziranje obstranskih teritorialnih izgub in celo v zgodovini že izgubljenega ozemlja. Kaj pa češ, a ne. Malo razprave pa se je odvijalo na temo, v čem je profit želje po ohranjanju prijateljskih odnosov z dotično sosedo in flegmatičnosti do te poante na drugi strani. Posredno jo je vsaj meni predstavila ravno menedžerska elita! S tem, kar mi je povedala, mi je pa tudi razjasnila problem razklanosti med obema političnima opcijama. Potem sem se vprašala, zakaj o tem ni bolj transparentne razprave z ene in druge strani. In razlog je, še posebej v trenutni situaciji več kot jasen, saj nobena od obeh opcij z različnima ideološkima in konkretno posledičnim poslovnim konceptom ali vizijo, če hočeš, ne verjame, da bi lahko fascinirala javnost, zato se tej temi obe raje izogibata. Skratka, menim, da ta prepir med obema opcijama temelji na poanti za frontalnim izigravanjem vtisa, da gre dejansko za ključen problem v borbi za kos teritorija.
Predvsem pa ni dobro posploševat pojmov pri vprašanjih ozemlja. NOB borbo za obstoj države, jezika in kulture določenega naroda je precej deplasirano metat v koš omenjenega problema izmenjave in kompromisov gospodarskih in političnih interesov. Primera ima smisel mogoče na drugem nivoju zgolj zaradi sporočila. Nekoč je na primer Mrkaić s prioritetno tendenco provokativnosti spisal kolumno, v kateri je diskreditiral slovenski jezik na pravo guglarsko neznanko v primerjavi z nemščino in se “čudil” zadovoljstvu Slovencev, ker niso bili ponemčeni in se zdaj šlepajo na gospodarstvo Nemčije v minornem izkupičku. Valjda, da je sprožil totalno pizdenje in nepotrebne osnovnošolekse razlage vrednosti NOB borbe in ohranjanja kulture naroda. Nepotrebne zato, ker poanta provokacije ni bilav tem, kar je vsem jasno, ampak kvečjemu v opozorilu na presoje o kakovosti uporabe pridobljenega! Če parafraziram … lepo, da smo zgradili Kolizej, lepo, da smo si izborili in se še borimo za Postojsko jamo, lepo, da imamo Lipicance, a škoda, ker je prvo propadlo, drugo se ne trži in ne neguje, tretje pa enako. Če se ozrem v spomin na svojo pokojno babico, ki je bila partizanka oziroma spomeničarka, lahko rečem, da vrednosti njene žrtve ni bilo zadoščeno. In pogost je bil klasičen stavek, a smo se za to borili! V kolikor izborjeno ni zadoljujoče otimalno v prave in pravične cilje izkoriščeno, na vrednosti izgubi. V tem smislu je pa zelo na mestu polemika o vsebini in naravi določene uporabnosti. In o tem smo v Sloveniji vedno premalo konstruktivno razpravljali, ker so preglaševale ideološke teme tistih, ki jim nič ne manjka in so se fletno okoristili na račun države in državljanov z zamegljevanjem ključne poante pridobitve. Ali preko NOB ali nadalje v osamosvojitvi Slovenije. Partizani so se borili za idejo demokracije in boljšega nehlapčevskega življenja svojega naroda. Na žalost smo dobili “kulturno” diktaturo, srbski centralizem in razpad slabo vodenega in usmerjanega gospodarstva, ki je Slovence postavljal spet v deprivilegiran položaj. Potem smo se osamosvojili, se spet “borili” za svoje ozemlje, v poskusu izkobacanja iz primeža Jugoslavije ubežali mesarskemu klanju med bratskimi republikami, a za ceno prijljučitve Evropi in predvsem Natu, s tem pa izpolnjevanju novih, precej identičnih pogojev, ki spet v upravi z državo plujejo daleč že od vizije NOB-ja po demokraciji, produktivnosti in kulturnem razcvetu naroda. Kako se sukajo evropski problemi, od Berlusconizacije dalje, pa tudi vidimo v kopipejstu poante. Pa vendar … Kar je aktualno zame zdaj, je pogled, kje smo. Kot sem pisala, še vedno predvsem v Jugoslaviji in na drugi strani v odvisnosti od gosposarstva Nemčije, standard pa za državljane ni spodbudna informacija, ampak samo sprememba sheme v enak in mestoma še slabši rezultat. Hej! Za to se moja babica ni borila. Partizani se niso borili za teritorij, da na njem ne bi nič konstruktivnega počeli in da bi narod kruha stradal, peščica legalnih ali nekriminaliziranih mafijcev pa vse pojedla! Preden je moja babica umrla, pred dvema letoma, je na to temo jasno odgovorila in ni bila edina, da se nikoli več ne bi šla borit brez odgovorov na vprašanja in zagotovil, za kaj se bori! V godljo s podobno poanto so padli konec koncev tudi vietnamski veterani. Ker se nikoli niso borili samo za kos zemlje! Na koncu so se počutili nafukane, ker so mislil, da kos zemlje dejansko simbolizira motiv v dobrobit življenja naroda! Pa se tako ni izkazovalo, a ne. In zakaj, zaboga, se pri fliki kosa zemlje v primerjavi s celotno državo ne bi začeli končno spraševat o vsebinskem temelju. Čez nekaj let bo vsem za ta kos zemlje vseeno, če boš z njim vred živela v državi, kjer boš strgala plesen s kosa skorje, ki jo je nekdo od peščice fevdalcev zavrgel. V kolikor pa boš imela za seboj mesarsko klanje za kos zemlje, v prepričanju, da bi sicer imela kos kruha manj, boš pa milo rečeno zelo slabe volje hodila polagat vence na grobe žrtvovanih. Žrtvovanih za koga? Kdo vedno preživi in mu nič ne manjka?
Zato je problem trenutnih vprašanj okrog arbitraže naravnost obskuren! Obskuren, zavajajoč in nekonstruktiven. In zato ni nelogično, da se ob njem najbolj izživljajo tisti, ki so večino svojega življenja že preživeli in tisti, ki jim res ni nič hudega in vedo, da jim tudi nič hudega ne bo v prihodnosti.
@vanja:
Okvirno se strinjam s poanto tvojega komentarja. Le da, kot sem zapisala, izvzemam iz JBTZ evforije Borštnerja v smislu relevantnih zaslug. OSebno sicer tudi JBTZ marketinško akcijo podpiram in je dobro, da se je zgodila. Tisto, kar je nezaslišano, je, da se je podprlo in izplačalo izključno samopromocijski aspekt akcije, vse ostalo, kar bi bilo možno v oprijemljivosti peljat nadalje, pa se je izkazalo, kot si opisala, za navadno meglo in ostal je samo element promocijskega profita protagonistov. Protagonistov pa je seveda več, naveč v zakulisju, a vsi so vse pojedli.
@David:
Ja, naredil boš, kot se ti zdi najbolje znotraj slabe ponudbe … hehe …
@patricija:
Replika, ki bi bila morda relevantna tudi zate, je v repliki amandi in taveliki. Po mojem mnenju ni toliko vprašanje, kaj premoremo oziroma premorejo politiki, ampak kje se dejansko ne ujamejo v prioritetah in tendencah obeh opcij in kaj dejansko obe opcije ne želijo polemično obravnavat, ker nobena nima vizije, ki bi nas navdušila, ampak obe predvsem špekulirata v svoje ideološke smeri, ki obetajo profit po starih tirnicah. Ena gleda proti Jugi, druga pa proti Nemčiji. Zastarele teme, a ne, ampa gospodarsko smo še vedno samo tu. In to je problem. Nihče od protagonistov se pa seveda noče spokat, ampak bi z veseljem tako lepo udobno preživela do penzije. Potomci pa že in še bomo žrli posledice. Pridno pridelane z obeh strani.
@olna:
Ja, ta psihološki moment ni zanemarljiv. Osebno na primer zelo spoštujem Bučarja. Hkrati si pa skušam predstavljat njegove občutke ob priloženem, ko na koncu sam ob priliki v imenu poštenosti ne more več drugega, kot da popljuva celo lastno ustavo. Moment, da na koncu, ko si lahko res slabe volje, če opazuješ, kako je tvoje delo in čisti nameni izrabljeno in je voda spet stekla na stare mline, ki z demokracijo, pravičnostjo in solidarnostjo nima zveze, skušaš še na silo v paniki nekaj iztisnit, je zelo nevarno.
Državljanom bi moralo bit, ker jim v bistvu stvari je, ko jih stisne, vseeno, ali krojijo vzvode za svoj fevd, ki omogoča politični monopol, nosilci desne ali leve opcije. Od obojega nima narod nič, ampak ostaja oropan pod tajkunizacijo državnega premoženja. V tem smislu vidim zelo podobno situacijo v Ukrajini. Na eni strani Janukovič s svojim simpatiziranjem z Rusijo po starem ideološkem modelu, na drugi strani pa Timošenkova s svojo kvaziliberalno tajkunsko shemo, zadolžena do vratu do svojih botrov, za katere politično deluje. V obeh primerih ostajajo Ukrajinci brez kruha in brez demokracije v pravem pomenu besede z odprto pipico za plin ali z zaprto, če jih Rusija zafrkava. V vsakem primeru se ne dopusti, da bi bila odprta ali zaprta pipica za plin problem državljanov, ker ima korist samo desna ali leva peščica fevda.
Simonca po pričakovanjih. Iskren povedan, se bom razpočla od ljubosumja, ker se tako prehitro pokažeš. Mal prevč otroško si vrinilia obrambne mehenizme, saj veš. Praznina je ravn dolgovezenje, iz katerega vre kritičnost zaradi kriričnosti same – Slovenija je šit.
Ne berem, tolk dolgih sestavkov,le kakšen odstavk. Pišeš jezik poosebljene intelektuale vzornika, zato nimam nič nič proti tvoji muškarčini. Tako je vse šit, včasih mi čist paše tist en odstavk, sam šit ima preveč obrazov, vsake tolike se moram prestavit na novga. Hočem reč, da se moram bolj potruditi, sam to je zate praznina. -:). Malo sem ti nastavla ogledalce. Zdaj razumeš?
Vsebine arbitre nisi prikazala, ker si jo hotela iz principa zatolči (defacto), zato si opletala s kilometrsko pisarijo o ničvrednih in nesposobnih ta starih in celotnem sistemu, sam po tvoji presoji čist uravnoteženi argumenti, ker ti nič ne napišeš brez. Pajade.
Nadaljuu s pokicami.
JBTZ starosti manjkata najmanj dva E-ja. Grozen! Kdo je kej ljubosumen, a? Če bi takole začel.
tavelika, prijateljski nasvet, smešno izpadeš, raje se ne javljaj več.
Simona, “sovražim” ponudbo, ne vem, če se bom kaj odločal. Naši vrli oblastniki so nam zadali nalogo, dati focl dreku, hehe
Ko sem jih včeraj gledal na TV pa priznam, da jim nisem prav nič fouš.
Po mejah genijev ni dober hodit, tako da imaš prav.
simona,
očitno sem res bral nepozorno, tudi zaznavam od včeraj zvečer nek štrajk možganov. obenem je pa oboje zame spolzek teren, tako nogomet, na katerega gledam preveč navijaško kot tudi politika, ki je ne spremljam. hvala za obnovo. heh.
IR: nujno potrebuješ, da komu sprazniš “mošnjo” in on tebi prepuca kanalščine 🙂
Ženska s toliko agresije v sebi je nevarna še v kamnolomu – kaj šele na ulici 🙂
IR: kaj nisi na prižnici, kva?
@tavelika:
Če si ti prazna, polpismena in nesposobna branja, je spet tvoj problem. Vsaka tvoja beseda je odveč, nepotrebna in jih tukaj trosiš izključno na podlagi najnižje primitivne gostilniške babje zavisti. Drugega pač ni mogoče razbrat. Zakaj za boga hodi na moj blog neka pička otresat osebno togoto, ki itak ne bere, samo kakšen odstavek in očitno nima o ničemer nikakršnega pojma, razen Lady poučnih kratkih in jedrnatih informacij.
Hvala za zrcalo, ampak to ni zrcalo, je samo folija od žvečilnega gumija, v kakršni se moj obraz pač ne vidi. Za tvojega je zelo verjetno to povsem zadovoljiv informativen odsev.
Svetujem ti, da nehaš hodit po mejah genijev, ker se samo spotikaš, razbijaš kolena in na koncu koncev še glavo. Najdi si družbo, zaboga, ker meni nudiš samo mimobežen sadističen užitek, da te skurcam.
@David:
Razumem. Jaz jim tudi nisem fovš, smilijo se mi pa prav tako ne … hehe …
@Nidurun:
Saj se da tudi brez navijaštva in s tem povezano visoko tolerančno stopnjo dobro fukat. Najprej greš v akcijo, potem pa zaloputneš vrata ali po potrebi pokličeš policijo … haha …
Simona opredelitev za miks je edino relevantno ravnotežje tvojemu retuširanemu egu.
Mene so zelo lepo vzgajali. RAZLIKA a? Spoštovanje človeka mi je domač, tud dost profesorjev zlo cenim, tud zlo lahk razumem tvoj cvili- Kanibal- drili. Za odjebat to, ker je nardil men tolk prima vrstniških papagacijev.
Polpismena sem iz svojga, ma pajade d best razloha. TVOJ EGO se lahk en mal nakinti s sveto nepismeno šentlorjavščini. Egokinta je tvoj profi.
Pravš, da pecaš na svoj mozag, na ktere padejo ovčato- falsifikato nehrbteničarji, ostale pa je treba odjebat kanede.
Kva, ravn gostilniška hrulja koh(K))etira po sistemu v tvojem egoprudukšen šitu, lahk pa te še bolj shurcam, ker že tolk ciljaš v moj herz iz tvoje lobanjske egocentrale. Kej še ne bo dost, lahk si kupiš paket jajc h(B)aterijske reje, greš na prvo ulico h (G)enialne mladeži, in si štukaš svoj h(G)enialni ego na mejah matriarhalnih, fakju traktatov. Jaz sem off med nepismenimi, tko da na hulco ne hrem. So what? U bistvo ne spadam v tvoj folkormerat, he, he.
Živim u slovenskem Parizu, vsi imamo grozen veliko napako. Med sabo se spoštujemo. Tko da, sorry, opravičilo pošiljam v tvojo egocentralo.
Uživi u svome d best kažinu, iz kterga se da tolk zjebano izvažat granatno, egotropilne japke. Bruh za moj herz obalnega markiza.
Metki tle gor so palce nehrbteničarjev.
gostilniško babše sedi v kotu, otresa s svjimi nepotrebnimi joški, kaže svoje nepotrebne zobe in sii kdaj pa kdaj podmolklo potegne kiklo malce navzgor. več kot pokaže, več prazniine je viideti. svojega ega ne gradi na pameti, ampak na prazniini. s tvoje strani pa še nismo doživieli kakšnega protiargumenta simonini pameti. po naravii zakonov je pomanjkanje argumentov, kadar nekomu nekaj očitaš, ena velika praznina. če se spoštuje prazniina, se ne dospe do civilizacijie. lahko se spoštuje bit, ki se skrivia nekje za vso praznino. podpirianje v praznini pa ni nič kulturnega. seveda je pa padanje na mozag zate nehrbteničenje, si napisala že pod eurosong zapisom. ulezi se na tisto kamnio obalo in hhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhrkaj v nedogled, tule tvojih pljunkov ne prenašamo z veseljem. z njimi tudi ne boš povečala volumna morja.
simona: za upoštevat nasvet. hehe.
@tavelika:
Za miks se opredelim velikokrat, kadar se mi zdi relevantno v primerjavah, kontekstu ali oceni določene klime ali drugovrstne rdeče niti. Tudi v časopisih zelo rada prebiram predvsem takšne prispevke, če so dobri, ki se ukvarjajo s konteksti, ker je razdrobljenih ozko fokusiranih zapiskov veliko več, še več temu primernih recikliranih enih in istih poant, saj je takšno instant produciranje enostavnejše, nobena oblast v širšem smislu pa nima nič proti, če se ljudje izgubljajo v razdrobljenosti in se jih zlahka vedno znova lopne od zadaj po buči, medtem ko vedno bolščijo samo v eno smer in prekleto počasi obračajo oči, kaj šele glavo. V bistvu se velikokrat karambolirajo na križiščih kar sami zaradi vajenosti na ozke horizonte pogleda. Razdrobljenost informacij in vtisov hromi smisel za presojo o kontekstih in s tem povezanega uvida v vzroke, posledice in povezanost enega z drugim. To je pa to, kar mene pač vedno najbolj zanima.
Smetenja na svojem blogu ne dovolim, še manj kričavega primitivizma. Samo komentarje vezane na vsebino želim in na nivoju iq-ja vsaj desetletnega otroka. Taki komentatorji lahko pa tudi pizdijo, preklinjajo ali žalijo, če čutijo potrebo. To je zelo pomembno, ker agresivni retardoidi s svojim primitivnim vreščanjem odganjajo žlahtne goste, ker jim po logiki stvari nočejo bit blizu. Žaljivo bi bilo do normalnih komentatorjev, če bi tebi podobne ubožneže na duhu, ki si celo bojda domišljajo, da so vzgojeni, obravnavala enako. Pogovarjaj se o tem s svojimi starši, toži zaradi mene vse učitelje, ki se jim je fučkalo, če ostaneš primitivna in polpismena. Če bi se hotela in sploh znala pogovarjat o arbitraži, želela opozorit na kakršne koli relevantne informacije, ali o kateri koli vsebini, pod katero se javljaš, bi lahko. Zato so omogočeni komentarji. S puhlim primitivizmom na bazi osebnih problemov pa adijo.
tavelika: In ti si upaš oporekatir superpameti supernove Simone Rebolj? 🙄 Saj z njeno pametjo ni nič narobe, z njenim egom pa. Pamet in ego pač nista eno in isto. Vsi, ki si drznemo tukaj piskniti smo: babše, branjevka, brezveznica, budalo (vse na B!!! ahahaha)… Kaj jaz vse že nisem bila? Tako, da. Sprijazni se s tem, da je SR najpametnejše žensko pero, ki obstoja v Sloveniji, hvali jo ali pa se ne oglašaj tu, ker boš grda, debela gospodinja, brez zob itd.
😉
Simonči: mi je čisto vseeno, če me izbrišeš, oz. kaj boš spet rekla, da sem. Ampak – v zvezi s fuzbalom si popolnoma falila. To je stvar, pri kateri ljudje pozabijo na svoje ego in postanejo eno z Bogom. Podobno je pri seksu, podobno je pri plesu, petju, muziki – temu, kar ima človek RES rad in ko včasih pozabi, da je Slovenec in da bi pravzaprav “moral trpeti”. 😉
Ja, tudi Slovenci se znajo včasih sprostiti. Šokantno, a res. 😉
@Dajana:
Tavelika mi v ničemer ni oporekala. Za oporekanje je treba vedet, o čem govoriš in vsebinsko argumentirat kar koli. Žaljenje na “osebnem” nivoju ni oporekanje, ampak samo primitivizem. Tudi tvoje naštevanje, kaj neki si vse ti že bila bojda od mene, so navadne babje čenče in laži. Tudi tebi sem vedno povedala svoje izključno glede na vsebino, s kakršno razsajaš. Nikoli pa te nisem kar počez zmerjala z grdo, debelo gospodinjo brez zob ali podobno. Bi bia lahko še bolj zaskrbljujoče otročja??? Toliko o egu in primtivizmu. Vse, kar sem te kdaj prosila, je, da svoja čenčava klevetanja, natolcevanja in hujskanja odneseš na svoj blog in me pustiš pri miru, ker nimaš nič za povedat. Se jaz vtikam vate? Ne, se ne. Niti ne hodim na tvoj blog, ker me pač dolgočasiš. Ne vem pa, kaj neki ti počneš na mojem, razen da prihajaš sesuvat hujskaške idiotizme. Bi bila rada moja prijateljica al’ kaj, da te tako prekleto privlačim? Ne bova. Ker mi kot značaj absolutno nisi všeč in nimam dovolj dobrega mnenja o tebi, premorem samo nekaj sočuti do tebe, še več sočuti pa do tvojih otrok, ki jih nemarno izživljajoče se valjaš po gobcu na svojem blogu. Veseli me, da tudi jaz nisem všeč tebi in pričakujem, da se me boš izogibala.
In tudi brisala te nisem nikoli. Zakaj bi te. Brisala bi tvoje komentarje, če bi te imela bolj rada, da te obvarujem pred samoblamažo, ki si jo delaš z njimi. Ne premoreš niti trohice osebnega dostojanstva več.
Kar se tiče tvoje pripombe na fuzbalski kos vsebine zapisa pa pojma nimam, kaj neki naj bi se izkazovalo po tvoje, da sem kar koli falila (glede na kaj?), saj ta kliše v pogledu na stvar, ki si ga nakopipejstala v komentarju, bojda v neverjetno zanimivo pogruntacijo, moj del zapisa niti demantira ne, ker je preveč samo po sebi umeven. Obravnava pa nekaj drugega, timskim športom specifičnejšega.
Na svidenje.
babe – umirite se 🙂
saj še ni fuzbalsko prvenstvo, da bi vam bilo dolgčas 🙂 še par dni si lahko prste zaposlite z otepači, pa jih potem “gonte” po tipkovnici, ko bo večina descev zaljubljenih v TV_je 🙂
Človek čisto nehote klikne na link in na konec bloga, pa ga poleg oči še ušesa zabolijo od kokodakanja 🙂
Arbitražni sporazum izgleda, da bo šel skozi. Jaz sodelovala nisem, iz čiste lenobe. Me pa veseli, da bo stvar enkrat zaključena. Kakorkoli, poozivanje “razumnikov” k orožju je bilo patetično in daleč od razuma, čeravno me ponavadi Pahor starejši fascinira. Predvidljivi so tudi odzivi Janše. Vendar me uspe vsakič znova šokirati kako nizko se spušča.
Glede JBTZ…mene ne fascinira niti Borštnar, čeravno je poštenjačina v primerjavi z ostalimi mrhovinarji. Vendar sem ga že dolgo tega poslušala, ne vem točno kaj je govoril, vem samo, da sem bila samo šokirana nad njegovim primitivizmom in nacinoalizmom.
Sicer pa osamosvojitev v meni, kot sem že povedala, ne zbuja nekih grandioznih občutkov, prej obratno, saj se i je eko sistem drastično skrčil…kar me, kot precej klaustrofobično bitje, nikoli ni kaj preveč veselilo. No, še vedno ap je tu EU, hvala bogu, čeravno sem malce razočarana, kako nepatriotsko se počutim nad staro damo, pa tako sem jo občudovala tam na kontinentu ukradenem Indijancem.
Ker sem falsifikato nehrbteničar…zanimivo ne…, vsakemu, ki mu je tvoje pisanje všeč…je to po defaultu…Res kreganje na ravni vrtca, minus zlobe in frustracije, ki prav zagotovo za takšen obseg gnilobe potrebujejo kar nekaj desetletij. Potem lahkotno priskaklja še Dajana s svojim pikčastim lončkom, vedno kadar se kdo loti njenih namišljenih sovražnikov na najbolj pritlehen, primitiven način, je vedno zvesto zraven, ta prisklednica. Ne spreglada niti enega komentarja kjer nato položi svoje dračje in vriska med tem ko se ji smodijo lastni brki.
NoMercy, ne vem od kje moškim tako samozavestno prepričanje, da ste prvo in zadnje na kar ženske mislimo in živimo. Sploh niste tako zelo pomembni. Vsaj tile…tvojega tipa ne, ki tako nehote klikate na linke bojda.
hihihihi, kako fajn je, da nimam bloga na Blogosu, hvala MC. Vanja, ti si res eno posebno bitje. Kje ti pa sploh še pustijo komentirat? Joj, kakšni zombiji vsepovsod. Joj, kaj pa naj zdaj naredim Simona, ker me ti ne bereš???? ahahaha, kako si ti pomembna! Od pomembnosti se kar tresem, tako kot se tresem od gnusa in žalosti, ko pridem na Blogos in se butara butasta brezveznica branjevska budalasta še komentirati drznem. 🙄
@Vanja: za tvoje učke: cca 40 (štirideset!) let že nabijam po tipkah računalnikov 🙂
cca 12 let sem se podil po SVN in okoliških državah in dneve in noči preživel na delu in mi je bil net nitka na kateri sem visel v socialnem okolju (kakršnokoli že pač je), da se mi ni sfuzlalo – od tod tudi moj cinizem in “podjebavanje”, ko se bejbe usekate kot kure 🙂
Comprende 🙂 – cmoka
NoMercy, kompliment delovnemu človeku, čeprav nimam nič proti Vanji, da me ne bi kdo narobe razumel.
Dajana, tvoje zagovarjanje tavelike je bilo res brez kančka pameti. Verjetno zadnje čase sploh ne bereš več, za kaj se gre.
Dajana, če se treseš od gnusa in žalosti, zakaj se mučiš? Resnično te ne rezumem. Razen, če ti gnus in žalost in tresenje ne dajeta kakšnega perverznega užitka?
NoMercy, kolikor sem se jaz potikala po okoliških vaseh in na podeželju celo živela sem in tja nisem nikoli viodela kur, da bi se med seboj uskele. In zadnja asociacija na kuro mi je na primer bojevniška ženska a la Simona. Je pa ta sindrom kjer je treba žensko poniževati in jo primerjati z raznimi domačimi živalmi zelo priljubljen šport v Sloveniji. In mi gre na živce. To je vse. Vem tudi iz kje ta potreba po ponižanju žensk izvira. In mi je strahotno dolgočasen in beden ta način reševanja lastnih moških travm.
Vanja: Včasih mora človek pač pogledat, kako daleč naprej je. 😉
David: hahahahaha nekaj si pa moral povedat, ane?
Zdaj pa obljubim, da ne bom več tu kracala. Oblubm. 🙄
Dajana, ne razumem, da se pritožuješ glede svojih komentarjev. In kasnejših reakcij. Zakaj ne komentiraš teme? Nisi prišla komentirat teme, ampak si se popolnoma neupravičeno in brez razloga postavila na stran komentatorja, ki je komentiral brez vsebine.
Tudi jaz pogrešam kakšno dobro kresanje mnenj na blogih, vendar ne na tak, ampak argumentiran način.
Grdo je, če nekdo drhali ali pa še huje, če žali, brez argumentov nekoga, ki argumentirano razpravlja. To se je tudi meni v preteklosti dostikrat zgodilo. In prenašanje komentarjev, kjer nekdo pridrvi na blog užaljen tožarit, ker goji zamero do nekoga drugega ravno tako.
Ja, David. Sem razumela. A jaz nimam nikogar, ki bi mi ukazoval, kako naj se obnašam. Oz. imam, pa ga nikoli ne poslušam. Vedno se obnašam točno tako – po Dajansko. Zdaj pa me sprejmi ali pa me izbriši. Jaz se ne pogovarjam argumentirano in sploh se nikoli ne pogovarjam o temi posta. Včasih celo SR preberem, tako kot tole. In ji pač pustim, da klamfa svoje. Kaj naj ji rečem: Prvi stavek si napisala prav, drugi pa ne??? In vsake toliko časa si drznem komentirat. In… čao. Argumentirano komunikacijo pa išči kje drugje, ne pri meni. Sem opazila, da si tako obupan, da se moraš celo z Nikom in Vladko bosti. Moj nasvet: poišči mir v sebi, nikakor ne na Blogosu. 😉
p.s. PJ je na Kati objavil fantastično zadevo, kjer lahko najdeš vse!
Dajana, jaz imam svoj mir, RES GA IMAM, KOLIKOR ZMOREM, SEVEDA, popolnoma narobe sklepaš. Delam tisto, kar mi je všeč, kolikor pač imam časa, komentiram kjer si JAZ zaželim, nikogar ne obsojam po nepotrebnem in ne dajem nikomur predznakov, vsaj na zavednem nivoju ne. In z nikomer se ne bodem, četudi včasih tako izgleda, samo izmenjujem mnenja. Do nikogar ne kuham zamer in sem to že večkrat tudi poprej napisal. Nihče mi na duši ne leži, pri tebi pa to ni tako, kljub vsem naukom, ki jih deliš po netu.
In četudi imam o nekomu “slabo” mnenje, še ne pomeni, da ne morem komunicirati, če je komunikacije mogoča. A pri tebi res vse teče tako linearno?
Kar se pa nasvetov tiče, bi ti res predlagal, da s svojimi žavbami najprej sebe namažeš in če bo RES uspešno zaupaj še drugim.
“Vedno se obnašam točno tako – po Dajansko. Zdaj pa me sprejmi ali pa me izbriši. Jaz se ne pogovarjam argumentirano in sploh se nikoli ne pogovarjam o temi posta. Včasih celo SR preberem, tako kot tole. In ji pač pustim, da klamfa svoje.”
NoMercy se globoko opravičujem, tvoj komentar o kurah je bil na mestu.
p.s. res si presegla samo sebe po streljanju kozlov z izjavo, da se obnašaš po dajansko, in da to pomeni, da se ne pogovarjaš o temi posta.
A mi lahko zaupaš, v čem je poanta pojavljanja na blogu, če ne misliš tega početi na temo posta? Ne štekam.
David: Samo sebe in še tebe. 😉 Poanta mojega pojavljanja na blogu je, da se pač pojavljam. Tako kot ti.
Draga Vanja: Če ne bi bilo tebe, bi se mi zdelo, da nisem popolna. 😉
Dajana… če je to tvoja poanta, ti povem, da je popolnoma zgrešena. Jaz se ne pojavljam zaradi tega.
@Dajana:
Spokaj se z mojega bloga s svojimi klamfami v tri nepofukane pizde!
@Vanja:
V smislu samega akta je Borštner pač tvegal največ in brez njegovega dejanja ne bi bilo nič. Že leta ga nisem nič polsušala,ker ga nikjer ni. Tisto, kar sem ga, nimam slabih vtisov in ne spomnim se kakšnih ekstra nacionalističnih izjav. Patriot je pa definitivno bil, ja, in ne ravno Jugonostalgik. Bi me zanimalo tudi to, kar praviš. Skratka, JBTZ je bil zagon za osamosvojitev in tega meni žal ni. Mi je pa zelo žal tega, kar se je dogajalo naprej in ker v tem pač niso bili prioritetni družbeni cilji v primerjavi z osebnimi. To bi se seveda dalo preprečit, pa se ni. Tudi s strani teh filozofskih mega demokratičnih starost danes, ki še vedno sesuvajo največje modrosti in sladkosti.
Nič niso imeli proti denacionalizaciji, niti privatizaciji. Po toči pa spet pesmi prodajajo in si spomenike žengnajo. Vedno isto. “Kulturniki”, ki pridejo na viski na začetku in na koncu, da svojo “umetnost” in ime fino prodajo, vmes, ko se krade in drobi glave jih pa nikjer ni. Oziroma pridno in ubogljivo mlackajo sendviče. Patetično.
Superpametna Supernova SuperSimona: Vse, kar znaš, je ponavljanje primitivizma za drugimi. Še originalna ne znaš bit. Ti si nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi Slovencem. Ne samo da si vulgarna in primitivna, še tisto zdrave pameti, kar ti je ostalo, se ti je spremnilo v sovraštvo. Ker tako sovražiš vse ljudi okoli sebe, posebej ženske, ti je zelo hudo. In to potem seveda razlagaš naokoli. In ne Slovenci, svojega miru ne boste našli na Blogosu. In ja spokala se bom, rešila se me boš, a to ni rešitev. Nisem jaz tvoj problem, Simona. Ti meni še milijonkrat lahko rečeš, kako debilna sem in ostale vulgarnosti, ki jih poseduješ. Problem je v tebi, ne v meni.
Ista si kot Vlatka! Čisto ista!!!! Samo več besed napišeš.
@ Vanja: sprejeto 🙂
respect, da se znaš tudi opravičiti. 🙂 (cmoka)
Na študentske demonstracije se da gledat tudi kot na odpoved nepodpisane pogodbe: vi dobite cvičkarije, podaljšano adolescenco, denar preko študenta, nepretežke fakse, v zameno pa daste mir in se ne prijavljate v evidence brezposelnih in kvarite ekonomske slike in ne razgrajate okrog in jamrate da ste generacija 700€
Ampak v tej državi so zgleda edino avtoprevozniki sposobni mobilizacije in dejanske artikulacije lastnih interesov, vsi ostali pa se posledično vozimo za kolonami tovornjakov.
Kakšnih organizacijskih sposobnosti pa ni bilo videti pri policijskih šefih, ki so skrbeli za javni red in varnost pri zadnjih študentskih demonstracijah. Najprej so konfrontativno zablokirali celo cesto, kjer so imeli študentje sicer regularno prijavljene demonstracije, potem pa namesto, da bi razgnali množico, kar bi komot lahko storili, ko so se začeli neredi, vztrajali na pozicijah, da je lahko nasilje nemoteno eskaliralo. Najebali so policisti, ampak ti so tako že od začetka trenirani, da prenašajo vse vrste pogosto arbitrarnih odločitev znotraj hierarhije, vključno z nesposobnostjo.
Da, prave butalske zgodbice pa so se začele pri odzivih na to dogajanje, pri čemer se je prav posebej izkazala nova politika. Šefe parlamenta, ki je napovedoval tožbe in pa šefe stranke, ki je v najboljši janševski maniri za vse obtožil Janšo. Ta naveza se je pred leti sicer tako že krasno izkazala pri upravljanju telekomunikacij, čemur so sicer rekli kar informacijska družba, recimo odstavljanje Graška je bil zelo poučen primer, kje je dejanski doseg tovrstne takrat še ne obnovljene politike. Tako da se ne gre čudit, da ni kakšne hude refleksije, če pa je veliko pomembnejših tem. Recimo 180M evrov nepovratnih sredstev, večinoma evropskega porekla, ki jih je potrebno razdelit pravim in je bilo zato ravno te dni potrebno preventivno počistit s kakšnimi zagretimi mladci na MG, ki bi se morda dejansko radi šli celo kak razvoj, proaktivnost in profesionalnost. Ali pa obstaja samo strah, da nimajo zadosti močnih želodcev za to, kar sledi. No, pa tudi kakšna zastarela tehnologija cestninjenja, da jo bomo podobno kot Čehi lahko kupovali dvakrat, še pride in za katero se že nekaj časa intenzivno lobira na najvišjih ravneh in za katero bomo zapravili, ajd, zdaj ko so ceste večinoma že zgrajene, recimo vse skupaj na koncu kakšno miljardico, dvakrat po par sto miljonov (jasno, za kak miljonček z mize vse strokovno preštudirano inu utemeljeno). Da o kotlih, ki so jih scoprali za v Šoštanj niti ne govorimo. Tako na palec, igrice vredne tam 5000€ na glavo zaposlenega v gospodarstvu.
Ker si v valenci of Sant Anger ne bi iskal korelacije, itak!
Pač mala d Slovenija ima Talent (hehe) pobaše za kutuzoviće_busance (bravo tata in mama,seveda) 50.000,00 €, druga dubi
nasvet, naj konča že z maturo pred jesenskim rokom in dancerji…
Ko je ljudstvo fifti_fifti, je znak za individualce, da je stanje nirvane in da je treba na svobodno murje spet!!!
al’ bilo 60:40 al’ 0:0 ?
http://www.youtube.com/watch?v=wzNjmIWbns4
@Dajana:
Želim samo, da kronična hujskačica in natolcevalka Dajana, ki razsaja po spletu s svojimi frustrami samo zato, ker je, kakršna pač žal je, kot si pojasnila Davidu, neha smetit po mojem blogu in potem ne bo nobenega problema več.
@bp:
Se popolnoma strinjam. Ta naveza s ŠS je nasploh mafijozarska in študentom, valjda, tudi škodi daljnoročno. Problem je samo v tem, ker država deluje isto, samo drug mafijozast koncept ponuja … hehe … Kar se artikulacije problemov tiče, je pa spet večplastna zgodba. Kot prvo se študenti samo težko organizirajo … hmmm … še posebej zdaj, ko so fasali grožnje, da morajo imet precej denarja za organizacijo že itak, pa še postrani za vsak slučaj, če bi kakšni bojkoterji nalašč povzročili hujšo gmotno škodo. Seveda pa vrh organizacije ne more bit ŠOU, ki je v paktu s ŠS. Torej so opleli. Potem so tukaj mediji. Pred filofaksom so bile demonstracije zelo artikulirane in z lahkoto bi kdaj na tak način artikulirali še marsikaj drugega pomembnega. In kakšna je bila podpora medijev??? Nična. Sploh jih ni bilo tam. Neki trije novinarji, ki so to tudi omenili v članku, kjer so pač lahko … na deseti strani časopisa enkrat sredi tedna. Kar ni pred kamero, vemo, da ne obstaja. Nagnusno, če mene vprašaš.
Skratka, ja, mobilizacija je velik problem. Še večji v državi, kjer imajo oblastniki mirno seje in se jim niti ku ku ne ljubi izreči v dobrodošlico, medtem ko naj bi mobilizirani demonstrirali. Ko pade prvi kamen v šipo, začnejo pa grozit. To je debakl, ki nič dobrega ne obeta v bodoče, kar se mirnega in konstruktivnega dialoga tiče. Glede na to, da bo še hudo.
To s policijo, se spet strinjam. V bistvu so mlade dobesedno popeljali pred parlament … hehe … Pa ne samo to. Po eni strani podpiram, da raje vidijo, če šipe pokajo, kot da bi se spravili mlatit ljudi, ampak da je takšna organizacijska in konceptualna taktika hvalevredna me pa noben palček Smuk ne bo prepričal. Na tak način bi že nešteto držav ostalo brez parlamenta, ker bi odfrčal v zrak. In zdaj naj bi organizatorji demonstracij plačevali morebitno škodo ob izgredih, da se bodo naši policaji in vojaki lahko sprehajali naokrog kot manekenke??? Poleg tega niti ni res, da niso napadali ljudi. Tistega fanta, ki je smuknil čez ograjo, so povsem za prazen drek preganjali, ko je že zdavnaj stekel nazaj v množico in ga potem brez potrebe valjali po tleh. Voljo so torej imeli, četudi brez potrebe, ko je začelo ravno zaradi tega bolj množično vršat, so pa okameneli. To je vsa zgodba.
Kar se odzivov tiče, ne samo, da je bil za vse kriv Janša, Gantar je celo kopiral njegove izjave, ki jih je levica najbolj zgroženo obsojala. Rekel je, da študentarija, ki meče jajca v parlament, ni lačna. Identična neokusna izjava Janševim štrucam, ki gledajo iz smetnjakov. Farsa. Totalna.
Kar se škode tiče, je pa tale referendum naravnost tako nesramno drag, da je tisti opraskan omet naravnost smešna žepnina, denar se je pa mirno vrglo stran samo zato, ker so levaki in desnaki v parlamentu skregani in nikoli ne bi prišli do enotnega sporazuma, kako naprej. Torej so nesposobni, mi pa plačujemo za delo, ki ga ne opravljajo v našem imenu. Pfej. Rezultat je pa po logiki stvari razklana Slovenija, kjer igra vloga procentek gor ali dol, kot na volitvah. Drago plačana igrica. Res. Ti ljudje so premalo lačni.
@štulič:
Talent še pride.
Človek zlahka postane depresiven po prebranem tekstu zgoraj. Pa ne zaradi teksta samega, ampak zato ker je vse jebeno res. Kapo dol Simona. Včasih, v trenutku slabosti se vprašam kam plove tale naša zmatrana barka.? In seveda nimam odgovora, ki bi me navdal z optimizmom. Res je vse skupaj precej z(a)jebano v tejle naši mali deželici…
lp
Ali je pomembno, kje ima Slovenija svoje meje?
Pri tovrstnih vprašanjih je po moje smiseln nekoliko širši pogled – takšen, ki ima tudi zgodovinski spomin hehe. Poglejmo si globalizacijo. Dolga leta, celo desetletja, se je omenjeni koncept prodajal kot panacea za vse svetovne probleme. Free trade all the way, kapital se igra brez meja, dejavnosti se outsourcajo, … Pustite velikim korporacijam, da v vašo domačo zaplankanost vnesejo pridih svetovljanskosti in gurmanskih užitkov … otepanja demokracije neposredno iz pločevinke. Revščine bo manj in manj, socialna pravičnost bo dosegla neslutene razsežnosti, prevladal bo splošni pozitivizem,… Hopla, pa je vse to res???!! Vsakemu otroku je že jasno, da globalizacija in prosta trgovina nista prinesli blagostanja. Menda dandanes 1,2 milijardi ljudi na svetu živi z manj kot 1 dolarjem na dan! Ampak to še ni vse. Niti slučajno. Odkar so nekatere države tretjega sveta začele svoj pohod proti trgom najbolj razvitih (nekdaj) globalistov, so le-ti pričeli javkati o nelojalni konkurenci cenene delovne sile ter peti junaške patriotske himne. America is under attack, je kvakal Bush še dolgo, dolgo po 11/9/2001. Dolgo, dolgo po tistem, ko je napol zravnal Afganistan, poračunal s Sadamovim (z nafto bogatim) Irakom ter neuspešno iskal jedrsko orožje sredi puščave. Še dandanes na ameriških TV postajah, zlasti na Fox News, lahko velikokrat slišimo, kako prekleto ogrožena je Amerika. Tako ogrožena, da menda na meji z Mehiko gradi obzidje. Tako ogrožena, da planira preventivne napade. Naključje?
Kaj pa naša ljuba stara Evropa? Se morda kdo še spomni obdobja neposredno po padcu komunizma? Kako so nam iz vseh strani svetovali – kaj svetovali – zapovedovali, naj čim prej odpremo svoje meje tujim naložbam in razprodamo svoja najboljša podjetja? Ker jih bodo tujci dosti boljše vodili. Bojda. Madžarska je tem usmeritvam nekritično sledila in haaam so jo pobasali Nemci, Francozi, Angleži, Američani. Pa živijo danes madžarski mezdni delavci bolje kot drugi Evropejci? Po moje slabše. Tujci prav gotovo ne vlagajo veliko sredstev v kulturni razvoj Madžarske ali pa v socialne transfere. Menda ja nihče resno ne misli, da tuji vlagatelji svoje dobičke puščajo sredi Panonske nižine? Vendar to ni vprašanje za milijon dolarjev. Vprašanje za milijon je naslednje: koliko podjetij iz nekdanjih komunističnih (ali manj gospodarsko razvitih) držav je začelo harati po trgih Zahodne Evrope in prevzemati tamkajšnja podjetja? Deset, sto, tisoč??? Morda sem za luno, ampak na misel mi ne pride niti eno. Ja, kako pa to? Ali niso vse meje odprte? Zakaj ne bi vzhodnoevropsko podjetje kupilo nemške tovarne sredi Duesseldorfa in jo reorganiziralo po zahodnem modelu downsizinga in cost cuttinga hehe… Saj ni važno, kdo je lastnik, mar ne? Sure it is, bi zacvilil kakšen severnoirski unionist, claro que si, bi se pridušal kakšen Španec. Aja (plosk na čelo)!!! Saj »v tujini neoliberalno, doma pa protektionistično razmišljanje« ni povezano samo z gospodarskimi subjekti heheh. Irska in Velika Britanija sta obe v EU, le zakaj VB ne prepusti Severne Irske – Irski? Hudiča, zakaj Španci ne pustijo Baskom, da se organizirajo v svojo malo državico, saj so oboji del veliko evropske družine? Morda pa zato, ker veliki vedo, da meje so pomembne. Velike države namreč poznajo politiko, ki jo v resnici furajo. Poznajo svoje cilje. Tuje hočemo, svojega ne damo! Od nekdaj je bilo tako. Prosti trgi, življenje brez meja pa so samo fodder za množice…
Zaradi vsega zgoraj povedanega, se meni zdi pomembno, kje ima Slovenija svoje meje. Nikakor nisem obsedena ali fašistoidno razpoložena, ampak imam pa jasno mnenje. Jasno ter poenoteno mnenje bi morali o tako pomembni temi imeti tudi naši parlamentarci in ga tudi pogumno izraziti! Ne pa takole potuhnjeno razpisati referenduma: naj ljudstvo odloči. Naj potem ljudstvo odloči še o tem, koliko plače in drugih privilegijev naj imajo poslanci, porkaduš. Že dolgo časa čakam na tovrstno referendumsko vprašanje, na priložnost da povem svoje mnenje. Morda ga pa le dočakam okoli svetega Nikoli hehe.
Hja, v podalpski Culokafriji je brezjajčnost in prelaganje odgovornosti pač nacionalni šport. Nacionalni šport večnih debitantov, odlično si to povedala, Simona. Debitante-začetnike pa seveda zmoti vsako odstopanje od napiflanega scenarija, oplaši vsaka vejica, ki poči. Zato pridno hodijo le po zunanjem obodu gospodarsko-političnega labirinta, v notranjost si ne upajo. Tam je Minotaver. Menda. Za vsak primer mu vsak dan žrtvujejo nekaj slovenskih devic, da mrcina ne bi zapustila svoje luknje. Tako bomo drugi bolj varni lahko še naprej peli: We fell you, sLOVEnia. Oh, yeah, we do!
iPade in iPode kitajci delajo po novem za 170 $/mesec.
Ali je to bruto ali neto cifra?
Kakšni mesečni dohodki so “pravični” pri nas, ki ne delamo tako HI_tech igrač?
@Boasi:
Hvala. Tudi mene že med razmišljanjem in pisanjem o teh zadevah velikokrat ošvrkne misel, da se peham v depresijo s pretirano radovednostjo in brskanjem po realnem stanju stvari. V tem tiči tudi razlog, da se večina ljudi raje zateka v blagodejne ideologije in druge fantazme, namesto volje do vpogleda v dejstvo, da ne samo, da ni vse zlato, kar se sveti, ampak da nič, kar se sveti, ni zlato, če parafraziram. Trik osebno vidim v tem, da depresija itak ne uide, če slika ni lepa, ker ima vseeno slab vpliv, četudi tega nočeš videt. Nič manj nisi bolan, če bolezen zanikaš in nič manj ne občutiš, da te ljubimec vara, če se izogibaš dokazom za dejstvo in omamljen od zaljubljenosti tlačiš obraz v blazino na mrzli postelji … hehe … Razlika je predvsem v tem, da trik ogibanja realnosti omogoča, da se realno stanje veliko počasneje ali sploh ne “zdravi”, ker vse stoji in deluje, medtem ko si ljudje na sto in en način izmišljujejo mantre, da bi lažje zgolj prenašali obstoječe stanje, namesto soočenja in razreševanja. Za nagrado za osebnostno pasivnost dobiš težo ujetosti v situacijo in depresija je še hujša. Vsak, ki se je kdaj spustil v proces soočenja s kakšno črno piko v svojem življenju, je lahko spoznal, kakšno olajšanje že zavedanje in ozaveščenje prinese, kaj šele učinkovito delo na stvari. Veliko lažje je prenašat breme, za katerega veš, da obstaja in ga poznaš, ker ga začneš nosit sam in avtomatsko nekaj počneš z njim. Avtomatsko se počutiš bolj svobodnega in ne zgolj ukleščenega, če ne drugega. In potem nikoli več ne bi zamenjal za stanje, ko je breme tlačilo in nosilo tebe in si se moral zadevat z raznoraznimi fantazmami, da si lahko sploh dihal. Slabše od tega preprosto ne more bit, samo enostavneje se zdi na prvi pogled tako živet, kar je spet trik gravitacije, ki vedno hitreje in bolj rušilno pač vleče navzdol, vzpenjanje je po naravi stvari na tem svetu težavnejše, ampak prinaša mnogo več možnega zadovoljstva. V drugi osebi ednine pišem na splošno, v smislu problema vseh nas, da ne bo pomote.
Lp
@Horizont:
Ja, pod tvoj komentar seveda ni mogoče drugega, kot se podpisat, da tako zadeve potekajo (vključno s slogom tragikomedije opisanega dogajanja) in da je seveda v tem smislu nauka zgodovinski pogled še kako pomemben.
Vendar bi vseeno samo nekaj dodala oziraje se na delček zapisa, kjer izpostavim poanto upravljanja z zemljico in s tem povezanim širjenjem ali krčenjem meje. Torej kaj nek narod na grudi počne. Tudi ta poanta se odslikava iz vsebine tvojega komentarja. Če pogledamo v zgodovino klanja za kos zemlje in kos vode, je v začetku slika jasna. Tisti, ki je več nakradel in več glav posekal, je več dobil. Potem se je razvijal, tehnološko in v strategijah funkcioniranja, precej manj duhovno in socialno napredoval, zato smo še vedno večinsko nesrečni, demokracije od nikoder itd. 2% ljudi ima v rokah 80% svetovnega premoženja. Še vedno marsikdo nima za marmelado, so pa napredovale tehnike orožja in s tem povezanega možnega izsiljevanja, tudi strategije funkcioniranja na trgu. Neposredno represijo zamenjujejo pritiski preko kapitala! V ožjem in širšem smislu delovanja. Skratka, tudi če ti ne grozi zapor ali linč pod diktatorksim režimom, ti grozi eksistenčni krah in s tem povezani pritiski, preko česar se samocenzuriraš. Enak odnos poteka do posameznika kot med državami. Razumemo, kaj je Nemčija hotela, ko je poklala toliko in toliko židov, pri čemer se zavajajoče poudarja nacionalistični naboj, ker je mnogo bolj pomemben aspekt vzroka v eliminaciji omreženih uspešnih trgovcev. Trgovcev od nog do glave, po duši in delovanju. K takšnemu osredotočenju na eno bistvo funkcioniranja paše avtomatsko in edino samo še močna militantna vzgoja. Torej vojska in trg. Ko je narod, ki kulturno bazira na trgu in vojski na trgu poražen, dobimo posledico, ob kateri bi se lahko spraševali v vzgibu, kako je mogoče, da nek narod, ki je dal skozi holokavst post festum doživi ironijo usode in samo še kolje za fliko zemlje. Lahko se celo zdi, da je vse v redu, v smislu, da ni nič čudnega, da so doživeli, kar so doživeli, glede na naravo njihovega funkcioniranja. Zaradi te izjave bi me seveda kdo lahko takoj obtožil, da propagiram hitlerjanstvo, kar seveda nima absolutno nič s tem in je daleč od resnice(ker je itak šlo pri Hitlerju za isto stvar, saj je jasno, da je njegova fanatična ogroženost temeljila na gnevu do lastne kaplje židovske krvi), še posebej v mojem primeru, ki sem celo potomka v Jugoslavijo pobegle nemške židinje. No, res pa je, da so bili simptomi tudi v tem mikrokozosu, da kri ni voda, opazni. Vse se je osredotočalo na trgovanje, na sanje o svojem vrtičku, posedovanju gostilne in posedovanju otrok. Največji poraz v življenju je pomenila ločitev brez otrok. Ampak ločitveni poraz je simboliziral izgubo gostilne, porazila jo je pa lahko samo baraba, ki je bila boljši trgovec od nje in si je nagrebla več od nje. Nov zakon s popolnoma drugačnim človekom v prioritetah je sicer spoštovala, ampak nikoli ni bila fit, zato se je raje posvetila samo svoji lasti, sinu. In logično, da ji je njen sin pokazal ogledalo in se ukvarjal v življenju s popolnoma po njenem mnenju nekoristnimi stvarmi, ni hotel v vojsko, bil popoln anafalbet za biznis in se ukvarjal z umetnostjo. Buuu … Kaj pa je to? Na vprašanje, kaj bi si mama želela, da bi postal, je bil odgovor direktor ali pa mehanik (ker je takrat ta biznis dobro laufal v frontalnih linijah). Direktor česa pa, kaj bi pa ustvarjal? Saj ni važno, važno je, da si direktor, kar pomeni, da dobro služiš. Medtem človeka že povozi tudi čas, saj tudi trgovanje in takoimenovano služenje ne poteka več na tako simpl paradigmah, kot je prodajanja cvetače na ulici in s tem povezano barantanje, še manj pristop dobička za kos zemlje s sunkom na gobec, potem pa gledamo, kdo hitreje pade in poje krompir.
Skratka, za zamrznjenost v duhu in času plačaš s takoimenovanim bolj primitivnim načinom bitke za preživetje od manj. Več kot očitno se nihče ne sekira za dolgoletno mesarsko klanje med židi in palestinci. Popolnoma jasno je, da gre za stejtment tipa, eh, tisti primitivci naj se pač koljejo na svoj primitiven način, dokler se jim bo ljubilo. In to ni edini primer seveda.
Prav gotovo je Evropi figo freško malo mar, če bi se Slovenci poklali s Hrvati za kos vodne ali ozemeljske flike. Pozornost pomoči vzbudi šele možen gospodarski interes! Okej, Američani pomagajo Kosovu, ampak pod pogojem, da pristanejo na vse apetite Amerike. Torej se morajo odločit, kje vidijo več boljše možnosti v daljni prihodnosti oziraje na to, da so samo hlapci enega ali pač drugega. Podobno poanto je imela Slovenija pri vstopu v EU. Saj je bilo jasno, da nas bodo veliki cuzali, ampak odločali smo se med slabšo in boljšo možnostjo, ker z drugim nismo mogli parirat. Ob vihtenju pušč, sulic in podobnega se pa veliki po logiki stvari samo režijo, podobno, kot se lahko režiš otroku, ki maha s pestmi, medtem ko ti pušiš čik v tanku pred njim. Hej, tako se danes ne pogovarjajo več. Kaj pomeni diplomatsko reševanje nesporazumov. Vojno z preko vzvodov obvladovanja trga in s tem povezanega eksistenčnega pritiska. Čas, ko so države, ki so se nekoč klale za bazo svojega delovanja in ustoličile svoj teritorij, je že zamujen. Danes si s to mentaliteto v bitki za bolj udobno življenje nimaš kaj pomagat, ker boš moral itak klonit pod tem, kar si opisovala. Prodat se boš moral, če boš tako primitiven.
Nauk se skriva v popolni “zaroti” hita tipa Avatar, o katerem sem pisala. V brezmejni katarzični orgazmičnosti nad solzavo poanto, kako ubogo dobro ljudstvo, ki pleše in raja okrog dragocene rudnine v vojnem uporu porazi veliko izkoriščevalsko državo klavko, tisto, ki jamra, ja, da jo ogrožajo teroristi, medtem ko je sama sredi izvajanja okupacij. Problem je v tem, da nobena verzija od teh dveh plemen, ni simbol lepote in odrešitve. Ples okrog dragocene rudnine in ideja, da je tvoja last, torej ti z njo ni treba nič počet in je z nikomer na svetu delit, je totalen teritorialen resignacijski debakl, ki enako zavira razvoj k vsemu tistemu, po čemer skozi celo zgodovino hrepenimo, odkar smo šli na pot iz džungle, kjer smo bili vsi enaki, kot napadalci, ki bi radi rudnino ukradli, ker plesači in zijalci v luno nočejo delat. Oni skupaj so drug drugega vredni po domače povedano, kdo vojno izgubi je pa jasno in jasno je, da jo lahko plešoče pleme dobi samo v filmu!
Kakšna je možna razvojna pot zarukanega naroda. V najboljšem primeru Kitajska, ki parira na ceneni delovni sili tipa naši migrantski delavci. Na kaj pomislim, če me nekdo vpraša, ali bi bila raje Kitajka ali Američanka. Preprosto. Polije me mrzel pot ob pomisleku, da bi bila pojebana Kitajka ali sploh del tega kroničnega onesneževanja ozračja in “hinavsko” nestrpno navijam za Američane. Pika in amen. Kje se skriva košček hinavščine. Samo v tem, da je jasna odgovornost bolj demokratičnih in naprednejših v celotnem kontekstu do tistih, ki pač ne znajo s svojo nafto nič počet, niti nimajo interesa. Ampak zakaj??? Zato, ker je narod pristal na peščico šejkov, ki jim vlada in jih enako podjarmlja kot Amerika, da se lahko valja v zlatu. Pa imaš sklenjen krog. To, da je edino, kar premorejo, pograbit kamen v roko in streljat s puško za kos zemlje, ki se suši na soncu, je njihova izguba in veselje osvajalcev, ker s tem pa res ni težko popucat danes. Kako monopolne države krotijo družbo, da mirneje in tiho prenašajo tudi sami izkoriščanje, na pač spiralasto malo udobnejšem nivoju kakovosti življenja? Preprosto. Puščajo jim zmotno mišljenje, da je vsega zlega kriva njihova napadalnost na uboga preprosta ljudstva, ki se bojda ne morejo branit. Največ za njihovo obrambo naredijo pa tisti, ki nekaterim od njih privoščijo, da zaživijo v Ameriki in se prilagodijo njihovemu kulturnemu okolju. Ti bi se lahko kasneje vračali v svojo deželo in učili ljudi, kako se lahko borijo za svoj kvalitetnejši obstoj, tudi proti močnejšim in bojda krvoločnejšim (kar je zmota, ker predvsem krvoločni so vsi). Ampak problem nastane v tem, da večina izobraženejših in/ali uspešnejših na teritoriju, ki jih skubi, pač nima nobenega interesa več, da bi se vračala, od koder je prišla, kjer je bil oskubljen še bolj. Življenje je pač prekratko, da bi si ga grenil. Vse poti vodijo torej v smer, ki briše meje in poanto flike zemlje in pripadnosti narodu po defoltu! Vprašanje je samo še, ali bi pristopili k OECD, pri čemer je razorožena državica, ki vihti sulice na koščku svoje obale lahko samo vesela, da je sploh povabljena, čeprav ve, da jo bodo napikovali v rit in da se bo morala zelo potrudit, da bi se komu ljubilo z njo bolj fer od nefer poslovat. Ljubilo pomeni, da vidi kakšen smisel v tem. EU od te državice zahteva, da je pripravljena na kompromise. V prioriteti je pa poslovanje s Hrvaško in preko Hrvaške, še ena molzna krava pač. EU je v mnogo večjem interesu vstop Hrvaške v EU kot kos našega vrta za nas. Kaj pa ponujamo, da bi koga to pretirano brigalo??? Aja, saj res, cvilimo in jokamo, ker nam hočejo bojda Italijani ukrast Postonjsko jamo, s čimer mi ne počnemo nič!! Obnašamo se kot afriško pleme, ki je neznosno začudeno, da pride sraka in vidi, kaj bi pa ona s tem koristnega in profitabilnega počela, tile vrabci pa puščajo, da vse propada.
Ker nismo dovolj napredovali in ker še danes naša mentaliteta bazira na preživetih ideoloških teritorialnih idiotizmih, nimamo v rokah privilegija, s kakršnim bi se lahko borili za teritorij, ker teritorij nikogar ne briga več in je iz leta v leto manj pomemben. Pomembno je predsvem, kaj na tem teritoriju počneš. Nekaterim pomorskim državam slednje pomeni veliko gospodarsko prednost, nekaterim pa namakanje nog treh penzionistov v slano vodo in peko ribe na družinskem pikniku. Take se danes pusti, da se tepejo in koljejo s sulicami izpred dveh stoletij in vsem se fučka, koliko zemlje kdo dobi. Joško Joras zabava je lokalna zabava. Kaj ti bo zemlja in krompir, če vsi kupujejo uvoženega, mi pa niti svoje Nokie nimamo, ker naši inovatorji raje spokajo v tujino. O, dober dan, gospod Lešnik, a vi ste v Nemčiji eden najbomembnejših person v avtomobilski industriji, aja, aja, pri nas so vam povedali, da niste dobri in da so vaše ideje brezvezne, ofkors, seveda, kaj neki bi pričakovli drugega. Da bi prepoznal dragocenost, ki jo imaš, moraš kaj znat in kaj poznat. Če si pameten, se boš od boljših od sebe učil tistega, v čemer so boljši in skušal delovat v smer korekcije v tistem, v čemer je jasno, da so še vedno zelo slabi. Pričakovat, da ti bo kos zemlje več nudilo veliko prednost, ker, kot vidimo, tudi monopolne države samo osvajajo meje in si širijo teritorij, si se pa zajebal v osnovno možgansko jedro. Tudi manjše državice z manj “naravnih” privilegijev so bolj uspešne ali pa neuspešne. In monopolne definitivno niso gradile bistvo svoje fevdalne nadvlade samo s sulicami. Tiste velike države, ki so počele samo to in zraven bogu molile ter plesale okrog ognja, so v totalnem kurcu, na podnu kakovosti življenja. Bistvo napredka, ki prinaša več od manj blagorja je vedno bilo v odpovedovanju ideologijam, v znanju, ustvarjalnosti, produktivnosti in močnem čim bolj svobodnem kulturnem potencialu. Razliko med monopolno Ameriko in neko Dansko pa vidimo. Že sama mentaliteta in kultura motivira ljudi k drugačnim prioritetam, zaradi česar na Danskem živijo s svojim kapitalom bolj srečni vsi, Amerika pa bazira na možnosti uresničenja sanj, ki se preobilno futra na račun tistih, ki so jim sanje spolzele iz rok ali bile ukradene. Tudi o teh pristopih pristopov razporejanja kapitala se lahko odločamo. Opazim, da je razklanost podobna kot v naši politiki sicer. Namreč nikakršno poenotenje stališča ni možno. Tudi o arbitraži ali drugačnem pristopu je vlada naredila po svoje, ker je jasno, da se ne bi zedinili, ker bi desnica za vsako ceno nasprotovala vsemu bistvenemu s strani levice in obratno. Zakaj, sem zgoraj nekaj primerov nasprotujočih si apetitov omenila, in za državljane prinašajo enak nekoristen rezultat, samo razlika v teritoriju, ki nas molze, je.
Zato menim, da Slovenija ni v poziciji za cufanje in kruljenje za kos zemlje, ampak je v stanju, ko ji je prioriteta možnosti poslovnega sodelovanja in razvijanja. Stik z odprtim morjem menim, da ni vprašanje in je itak kot prioriteta izpostavljeno v obeh pristopih. Problem po mojem mnenju, ki diši kao po zaroti, je velika verjetnost, da bo nekaj ozemlja in vode odneslo za ceno tega. In da je Slovenec brezmejno smešen, če bi se v svoji poziciji, za katero je odgovoren tudi sam glede na neprave prioritete preteklega delovanja, šel magari streljat in se pretepat, potem pa vreščal še, da ne more prebolet izgube Savudrije, Trsta Gorice in še culkafrije in da hoče vse nazaj. Hej, miško, a si nor??? Pojdi kdaj počitnikovat na svojo obalo, ki jo imaš, da boš videl, kako se dolgočasiš in nimaš pod milim bogom kaj počet tam, vse skupaj pa še predrago plačaš, zato greš pa raje na počitnice puščat denar kamor koli, samo doma ne ostaneš, a ne?!!!! Take bebce monopolne države puščajo, da se iztrebijo kar med sabo in/ali shirajo na svoji zemlji, ki jo potem drugi “dobrohotno” spravijo k rodnosti. Kdo jim je kriv, če še vedno trošijo čas, energijo in možgane za jamranje iz časov, ko je cufanje za šarovčevo slivo še nekaj štelo. Samo na mizo si jo položil in pojedel pač. Danes moraš pa razmišljat, kako jo boš ohranil, varno in profitabilno naložil, prepričal ljudi, da je vredna grižljaja bolj od sosedove, jo potem vnovčil in si moral z dobičkom omislit še pomarančo in tako dalje.
Strinjam se. Teritorij je pomemben. Ampak ne na kakršen koli način in v kakršnih koli okoliščinah enako.
He, he, super. Hudič je v tem, da tega ne berejo tisti, ki bi to morali. Če pa berejo, pa ne razumejo. Če pa razumejo, pa boga molijo, da vsi ostali ne bi razumeli.Pa še pomagajo v smeri nerazumevanja
@Simona
Jap. Se strinjam s poanto tega, kar si napisala. Seveda ni dovolj samo, da imaš nekaj. To je samo predpogoj – v drugi fazi je brez dvoma najpomembnejše, kaj s tem počneš. Ali ustvarjaš nekaj več. Ali sploh znaš kaj ustvarjati. Odličen članek na temo ustvarjanja presežkov v Sloveniji je napisal Mazzini v aktualni sobotni prilogi Dela. Bom kar citirala nekaj njegovih ključnih poudarkov, če smem:
Razvrsti se vsaka družba, a nekatere ustvarijo koalicijo šibkih, ki tlači alfe, da ne pridejo do izraza. V skupini torej sposoben posameznik dvigne glavo, šibki se spogledajo in – pof! – ga družno čofnejo po betici. S tem ohranjajo navidezno enakost, kar psihološko ustreza večini.
…
Pri nas davkoplačevalski drobiž izginja s krikom, milijarde pa z medlim vzdihom ali celo v tišini. Kot smo iz primerov videli, je za tiste, ki so izstopili iz množice z dosežkom, škoda vsakega davkoplačevalskega centa, za pomoč tistim, ki jih smatramo za naše, torej pripadnike črede, pa ni ovir v višini zneskov.
Tole je po mojem krasen opis rak rane slovenske družbe. Mi še pri plesu okrog ognja ne prenesemo izstopanja. Pri nas bi lepo Anko, ki kolo vodi, najraje s koprivami našeškali po riti, ji pridigali o ponižnosti cankarjanske matere, ji zlobno zrecitirali zgodbico Hudabivške Mete in jo poslali okopavat krompir v bližino požiralnika. Vozi! Pa tudi postavnemu Janezu se ne bi godilo nič boljše: za hlapca je rojen pač in lahko samo toži kot ujeti ptič. Ampak ni panike za nas. Saj lahko gledamo mehiške telenovele, nogometno prvenstvo ali pa Big Brother show in se na ta način povežemo z Bogom kot je »ugotovila« Dajana haha. Hopla, pa je vse to res?
Simona, ne vem, če na tem področju deliva mnenje, vendar se meni zdi, da se dandanes večina svetovne populacije ukvarja samo s plesom okoli ognja, ne samo Slovenci. Že res, da razvite države ponujajo veliko, veliko udobnejše in zabavnejše načine tega plesa – za razliko od depriviligiranih narodov, ki svoj plebs pošljejo direktno v ogenj ali pa kar v mesarsko klanje – vendar poanta ostaja. Ogromna večina ljudi svojo realizacijo in celo religiozna doživetja še vedno vidi v brcanju žoge na primer. S čimer ni čisto nič narobe. Vendar! Samo pod pogojem, da se ne začne izgubljati stik z realnostjo in okoljem, ki nas obdaja.
Ni važn, če je tanartanižja plača premal za prežvet, glavn, de so naš dal gol, madona! Penetrirali, bi rekel Vodeb hehe. Tako razmišljanje pa je problem. Tistih 3% ljudi, ki obvladujejo svet se namreč ob tovrstnem modrovanju lahko samo zlobno nasmehne. Super, da je človeška narava tako predvidljiva. Malo kruha in veliko iger je že od pamtiveka naprej preizkušen recept za ekstazo. Če vse skupaj začiniš še s poveličevanjem praznoglavosti in neznanja (ki je itak predpogoj za srečo, duhhh!) ter primerno dozo strahu pred izgubo dveh rezin starega kruha, potem imaš pravo kurjo juhico za korporativistično dušo. Življenje je res lepo.
Zadnjič sem na neki ameriški televiziji gledala soočenje na temo ponovne vpeljave kreacionizma v ameriške šole. What the fuck(???!!!), sem zijala od silnega čudenja. Celo uro so resno razpravljali o tem, kako so ljudje po naši ljubi zemljici hodili v družbi dinozavrov in pojasnjevali fenomen Noetove barke!?! Kako koristno bi bilo za ameriško otročad, če bi se v šoli seznanila z obema platema medalje. Potem so pomahali še s statistiko: 66% Američanov verjame v kreacionizem… Skoraj sem dobila napad panike: pa saj to ni res! Nič nimam proti veri. Bila sem katoliško vzgojena ter sem celo več kot enkrat prebrala Biblijo – z vsemi dobrimi in slabimi odstavki vred, ampak ob takšnem poveličevanju ignorance, se mi pa samo obrne želodec. Potem sem naravnost odbrzela v svoje lokalno okolje preveriti, če je pri nas še upanje. Pri prvih dveh »anketiranih« sem na vprašanje, če razumeta evolucijski proces, dobila spodbuden odgovor, potem se je že pri tretjem zataknilo na celi črti. Rečem vam, fakultetno izobražen človek, star dobrih 30 let, me je pričel strastno prepričevati, da se je vse začelo v edenskem vrtu z Adamom, Evo, Kajnom in Abelom. Kako sta pa Kajn in Abel dobila svoje potomstvo, sem ga zlobno vprašala, da bi prikrila svoj šok. Ne boste verjeli, človek se je resno zamislil!? O, Marija, pomagaj!, mi je ušlo. Saj vem, da je bil vzklik ironičen, glede na kontekst, ampak prišel je od srca… Kult opevanja neznanja je izgleda tudi v Sloveniji že dosegel neslutene razsežnosti.
Kje so dandanes ideje razsvetljenstva, ki so bile osnova za vzpostavitev višje kvalitete življenja na zahodu? Kdo se sploh še ukvarja z razmišljanjem, spraševanjem, odkrivanjem? Koga zanimajo vzroki in posledice? Ma, danes je to že popolnoma iz mode. Preživeto in pase. Uradno »požegnana« srečanja z Bogom namreč niso več filozofsko transcendentalna, ampak nogometno profana. V takem okolju je seveda že vsak navaden f*u*k prava sublimacija, še posebej, če ženska poniž(a)no izvaja felatio na golih kolenih pred celim avditorijem Jerry Springer showa. »Slut! Slut!«, vrešči občinstvo v divjem zanosu in besno masturbira pred TV ekranom. Hell, yeah!
No, ampak vse skupaj seveda nikakor ni brez komercialne vrednosti. Ob pisanju tega komentarja se mi je celo utrnila ideja za trženje Postojnske jame. Pardon, luknje. Predlagam izdelavo enega velikega lesenega ali kamnitega kemblja (takega klenega, trd(n)ega), montiranega na »gor-dol, noter-ven« sistem vzvodja. Naj ta sistem potem postavijo neposredno pred vhod v luknjo in naj se v božjem imenu začne nabijanje. Noter-ven, noter-ven, noter-ven. Seveda ob primerno ženstveni zvokovni podlagi, ki bi prihajala iz samih globin (pre)potrebnega postojnskega Krasa. Vsak dan vsaj tri ponovitve – do vriska! Evo ti presežek trženja. Grem stavit, da bi se obisk našega bisera eksponentno povečal. Za vse tiste, ki so preveč sramežljivi/zategnjeni/tercialni/sprenevedavi, da bi si predstavo ogledali na licu mesta, pa lahko Pop tv naredi »Postojnska luknja šov« s Salome kot voditeljico ter Angelco Likovič, heh, kot prvo komentatorko. V slovenski egalitarni družbi moramo pač vsi priti na svoj račun, mar ne?
P.S. Se opravičujem za post delno izven konteksta. Okrivila bom evolucijski debakel.
Horizont, kapo dol.
@Simona:
Moj poklon. Bravo! Vprašanje je, kje se skriva rešitev…mogoče v p…hehehe
@Horizont:
Stik z božanskim izvira iz ritualnega ludusa, ki ga je Platon v Državi razglasil za neprimernega, predvsem zato, ker se je etos izvajalca “prenevarno” enačil z etosom izvajanega. Od takrat neprej se človeštvu slabo piše, saj se je ujelo v filozofsko klerikalno kliko, da je možno bistvo bivanja doseči zgolj z mislijo – malo morgen! Človek ne more doumeti resnice mimo lastnega biosa…ker na koncu pač samo umre. Crkne. Skurjo al pa črvi pojejo. In človek, ki ne verjeme v lasten konec, je človek brez vesti – teh pa je na milijone. Zato pa imamo tak sistem, kot ga imamo. In čas, ko tepenih buč nihče več ne sliši.
@Dajana:
WTF?!
sašec:
“Človek ne more doumeti resnice mimo lastnega biosa…ker na koncu pač samo umre. Crkne. Skurjo al pa črvi pojejo. In človek, ki ne verjeme v lasten konec, je človek brez vesti – teh pa je na milijone. Zato pa imamo tak sistem, kot ga imamo. In čas, ko tepenih buč nihče več ne sliši.”
kakšen bulšit.
zakaj ne more doumeti? če ti ne moreš, zakaj vsi ne morejo? če se prevodnost tvojihi živcev konča pri najprimarnejšem vidu, sluhu, tipu, okusu, ne pomeni, da ni v možganih še kaj drugega. pričevanja tisti, ki so se na robu smrti videli od zunaj? moj pokojni oče se je, če se ne motim, dvakrat. se ti ne zdi verjetno, da bi možgani lahko zbirali informacije o svetu in ustvarili sliko tudi samega sebe od zunaj. saj navsezadnje je tudi primarni vid samo konstrukcija … kako lahko trdiš, da človek samo crkne in ga požrejo črvii? kako lahko trdiš, da človek, ki neverjame v lasten konec, je človek brez vesti? jaz ne verjamem, in nisem človek brez vesti. poleg tega je dosti hujše videti sebe za vekomaj v peklu kot videti sebe v popolnem koncu, kjer ne dobiš kazni. Koran (torej po mojem prepričanju Bog) prosi ljudi, ki delajo slabo in verjamejo, da ne bodo kaznovani, naj si zaželijo smrt … se vendarle med bivanjem v času zavedamo večnosti? si pomislil na ta vidik? svetlanina zvezda, če sem jo prav preko posredniikov razumel, je tudi nekaj takega, če si ateist. v bistvu gre pa za samo idejo o večnosti. gregor strniša, vrba? ti nikoli ne boš umrla, ker tudi vrba ne umre. če niste verni, se vsaj spomnite tega kar veste in črpajte iz tega. a ni ravno platon, ki ga navajaš, rekel, da je učenje spominjanje. najmodrejši je tisti, ki se najbolj spominja. ki gre najglobje vase. vsi imamo vse, moramo se ga samo spomniti. ne zdi se mi upravičeno to navedbo platona brez rezerve povezovati z osebno filozofijo. ker je platon govoril o tribalni religijii, če se sklepa iiz tega, kar si napisal.
tribalni, torej ne najintimnejši religiji.
… se ti ne zdi verjetno, da bi možgani lahko zbirali informacije o svetu in ustvarili sliko tudi samega sebe od zunaj. saj navsezadnje je tudi primarni vid samo konstrukcija … …
če se dopolniim … se ti ne zdi verjetno, da bi bivali tudi izven telesa? saj je telo samo koknstrukcija. meni se zdi ta verjetnost enako možna, kot se mi zdi možno prestaviti kocko iz ene konstrukcije kock na tepih.
@Nidurun:
Zato, ker človek ni telo, ki misli, ampak je telo, ki misel čuti. Misel je nastala zaradi artikulacije čustva. Ne vem, jaz Gregorja Strnišo razumem drugače. Večnost, o kateri je pisal, razumem v resnici kot hrepenenje – to nikoli ne bo umrlo. Vrba je prispodoba za hrepenenje. Če bi on dejansko verjel, da vrba ne umre, se verjetno ne bi zapil. Zapil se je, ker ga je bolelo. Vse. Tudi glava, ki misli.
Zato božansko lahko SCELA doumem samo skozi telo. Seks. Rojstvo. Smrt. Bios, ne? Večnost dojemamo samo zaradi lastne minljivosti – to je naša definicija časa.
Misel sama po sebi pa meni osebno ne pomeni nič, dokler nastane iz nič. Ker prava misel ne nastane iz nič.
Vsak človek (ne samo vernik) je naredil že nekaj slabega – ker je pač človek. In sebi ni priznal, da je delal slabo… pa še nisem slišal, da bi si želel umreti.
Religija je uspavalo. Svetlana je temu rekla plomba na možganih, pa so jo hoteli ljudje (verjetno užaljeni verniki) raztrgat v Sobotni na prafaktorje. Zakaj misliš?
A ni hecno, da ravno ti meni očitaš primitivno dojemanje sveta, medtem ko sam potrebuješ posrednike, da bi razumel Svetlanino poazijo?
nikjer nisem napisal, da človek ni telo. kar sem hotel poudariti, je, da lahko telo eksistira izven tega, kar je naše trenutnoi telo. natančneje – nikjer nisem napisal, da karkoli obstaja izven snovi. tudi po islamu je posmrtno življenje, življenje rekonstruiranih teles.
vsi se borimo s časom. čas včasih zmaga. to ne pomeni, da strniša ni verjel ves čas. to ne pomeni, da strniša ni verjel del časa. problem je kompleksen. človek recimo lahko vidi, da ga je partner prevaral, pa še vedno ne verjame. tako, da se mi to ne zdi argument. vprašanje je tudi, kako je strniša razumel večnost, če je vanjo verjel. torej je vprašanje, kako je dojemal dobro/slabo.
zanikal sem, da je človek, ki se ne zaveda konca samega sebe, nujno brez vesti. konec je pa lahko tudi peklenski nekonec.
v tistem delu iz Korana, ki sem ga navedel, je govora o speciifičnem, večjem zlu. človek po islamu je samo človek. tudi Jezus je po islamu Božji poslanec, ne božanstvo, torej človek. tudi Mohamed je človek.
tudi jaz bi jo hotel raztrgat na prafaktorje v sobotni prilogi. zato, ker je, če je res to izjavila v kontekstu, kakršnega si navedel, izjavila neumnost. zakaj so to drugi počeli, ne vem, možno, da so se počutili na nepravi strani ogroženi in so ravnali animalno. nisem bral. kar pa nima ničesar skupnega z bistvom religije, kar je ona izjaviila. in ja, možno je, da je bila religiozna, obenem pa imela religijio za bulšit. lahko pa, da je bila plomba v drugačnem kontekstu.
posredniki so biili ljudje, preko katerihi sem prebral obnovo njenega pisianja o zvezdi. torej ne o sami pesmi in ne razlage. samo obnovo. to, kar si napisal o meni ini poezijii, me je zelo prizadelo. če bi me poznal, bi vedel zakaj.
pripravljam namreč pesniški prvenec pri renomirani založbi in tudi prevod določenih pesmi v nizozemščino se pripravlja. ok, moral sem. da bom lažje dihal.
Svetlana ima negativen odnos do religije zaradi svoje preveč pobožne matere, ki ji je priskutila vero. Kar resnici na ljubo, ni težko storiti. V “naši” veri se mnogo preveč poudarja trpljenje, kot pa živi ljubezen. Marsikaj je narobe. Zato takšne in drugačne interpretacije.
Zanimivo je njeno razmišljanje ko pravi, da ko vidiš otroka na onkološkem, ki umira za rakom, ugotoviš, da Bo*a ni, da smo sami, odvisni samo en od drugega.
Ne odklanjajte razmišljanja drugih.
@Nidurun:
Ne razumem: telo eksistira izven tega, kar naše telo trenutno je, potem pa napišeš, da nič ne obstaja izven snovi. O čem se pogovarjava? Človek je vpet v naravo. Res je, da lahko ponoči zaradi elektrike prižge luč in si naredi dan, ali pa pozimi zakuri radiator in ga zato ne zebe, ali pa misli, čuti, sklada pravljice, še vedno na koncu umre. To je fakt. Telo zgnije. Kot breskva, ki ostane na tleh na tržnici, ko branjevke pospravijo stvari in grejo domov. In to dejstvo je neznosnost, če češ hrepenenje ali pa muza, zaradi katere senzibilni ljudje kot je Strniša pijejo. Ali pa se drogirajo. Ali pa so kakorkoli samodestruktivni. Zato pa je religija sploh nastala. Ker je človek v evoluciji nenadoma doumel, da se konča, da bližnji, ki umre, se NIKOLI VEČ ne vrne. In to ga je ločilo od živali. Srna, plen, ki se je pasel po jasi, ni imela uvida v to, da se konča. Se je pač pasla. Njen nagon jo je silil k bežanju pred plenilci. Ne razmislek.
Religija pa je perfidno uspavalo in JE plomba na možganih, ker ljudem preprečuje, da bi imeli uvid v lastno smrt, kar pomeni v lastno bistvo, ker je tak uvid, kot sem že napisal, neznosen. In sili človeka k razmisleku o sebi. Religija ne želi, da bi imel človek uvid v lasten konec – logično – želi, da bi se človek, tako kot srna, brezskrbno pasel na pašniku, ker je tak lažje vodljiv. In Platon ni naredil nič drugega kot skozi filozofijo vzpostavil nadzor. Svinjarija! Ampak to je perfidno dejanje in je mnogo širše in zelo globoko tangira vse nas – tako kot je Simona napisala v članku – ali pa bolje: primer na televiziji, kjer reklamirajo avto, ki se začne s stavkom: ali na življenje gledate s srcem ali z razumom. Well, wrong question! In to je ta megla, o kateri piše Simona, če sem jo bral prav.
Treba je stvari gledati scela, ne? In tu se midva razlikujeva. Še tako lahko filozofirava in pametujeva – ti misliš, da boš večen, jaz pa ti zapojem: Čez tisoč let ko naju več ne bo….
In potem napišeš, da se vsi borimo s časom. Ja, točno! Zakaj pa? Ker smo prekleto minljivi, ne?
Glede na to, da si pesnik, celo preveden v nizozemščino pri etablirani založbi, naj bi bil vreden posebnega zaupanja.
Zakaj? Ker svoj “pesniški” komentar začiniš z besedo bulšit? Oprosti, nisi me prepričal.
@David:
Ja, grozna iskušnja je gledat fantiča, ki umira za rakom. Takrat ni večnosti. Je ena sama dejanska praktičnost.
“Zakaj? Ker svoj “pesniški” komentar začiniš z besedo bulšit? Oprosti, nisi me prepričal.”
haha! ti bo imela simona kaj povedat na to temo o bulšitu … nisem napisal, da sem preveden, ampak, da se prevod pripravlja. niti me ne bo prevajala založba, ampak gre za drug projekt. to je za začetek. aha, pa jo vprašaj še, kdo po njenem zmaga v tej debati … glede na to, da se nanjo sklicuješ, tudi pričakujem od nje odziv. si se tudi na platona, brez previdnostii …
kar se tiče telesa … telo izven telesa v telesu. drugo telo v tej povedi je metafora za bivanje v fizičnem. nihče ne more upravičeno trditi, da je tisti del človeka, ki omogoča čustvovanje in razmišljanje, učinkovit samo v tem našem, trenutnem telesu. tudi zraka ne vidimo. pa je zrak nefizičen, torej netelesen v tej debati?
kar ti vidiš kot religijo, je vsekakor možen in logičen pogled na stvar, če se ne poglabljaš.
islam zahteva pridobivanje znanja, zagovarja razmišljanje in zahteva politično dejavnost v tuzemnem življenju. se ti zdi, da zato, da bi bili ljudje vodljivi? zavest o večnosti ni nobena tolažba, ampak v kontekstu obstoja nebes in pekla, prinaša ogromno odgovornost. tolažba je lahko za modrega človeka, ki je pa do modrostii prišel preko muk. prinaša pa tudi lahko ogromno nepotrebno blažilo, če se napačno interpretiira. zato se mora vernik poglabljati v svet.
o strniši sem ti že odgovoril.
stvarii utrjujem scela. zapisujem argumente, ki imajo smiselno podlago.
“@David:
Ja, grozna iskušnja je gledat fantiča, ki umira za rakom. Takrat ni večnosti. Je ena sama dejanska praktičnost.”
grozno je gledati, kako ti beli ubijejo starša. takrat ni morale. je eno samo maščevanje belemu.
lahko bi tudi obratno napisal. da rdeči belemu ubije.
“In potem napišeš, da se vsi borimo s časom. Ja, točno! Zakaj pa? Ker smo prekleto minljivi, ne?”
še tega nisem komentiral. ne, nisem samo napisal, da se vsi borimo s časom, ampak sem koncept borbe tudii opisal. glej priliko o prevaranem, ki tega noče videti. s časom se torej borimo, ker živimo v času. zakoni minljivega časa so pa drugačni od zakonov večnosti, in princip miinljivosti lahko človeka prepriča v svoj prav. borba proti času je hkrati borba za čas. ubijanje v vojni je borba proti sebi in borba zase. ni se prav boriiti s časom. ni prav ubijiati.
Zakaj se vidva tako na trdo prepričujeta v svoj prav? Sta se kaj vprašala? Težko je tako vehementno zatrjevati, da je to tako ali drugače. Jaz mislim, da se resnica skriva nekje vmes, na preseku vseh verstev.
Sašo, tudi to, da se je človek lahko začel spraševati o svojem obstoju ima svoj višji namen. Nič ni naključno.
@David:
Jaz pa mislim, da je to, da se je človek začel spraševati o svojem obstoju, čisto naključno. Zato, ker verjamem, da je narava splet naključij. Ker če ne bi bila splet naključij, bi imela svoj kontekst. Pa ga nima. Imela bi svoj smisel. Pa ga nima. Človek je v umevanju sveta edinstveno bitje – ker edino poskuša svet spraviti v smiselno celoto. Zato pa je nastala umetnost.
@Nidurun:
Nirudin,tale bulšit je bil mišljen malo drugače…pa ga očitno nisi razumel…in ne domišljaj si, da si ga začinil, tako kot ga Simona.
Lepo, da si se poglobil v različna verstva…tudi v Koran, kjer si prebral, da islam zahteva pridobivanje znanja in politično dejavnost…Ja, ampak kako? Tako, da ženska po cesti hodi pet metrov za svojim možem? Da mu je pohlevna? Ma nemoj! Očitno si ga bral površno, ne vem, ali pa prenaivno. Pa krščanstvo ni nič boljše…Seveda, je nekaj stavkov v Koranu in Bibliji, s katerimi se tudi sam strinjam. Ampak premalo, da bi lahko zato globalno o omenjenih knjigah spremenil mnenje.
Ko sem pisal o vesti – vsaka religija je po defoltu dogmatična. Zato si izmisli kup različnih “etičnih” dognanj o svetu (nekatere bolj všečne, druge manj), ki jih potem nabije na nos ljudstvu, da bi lahko vzpostavila kolektivno vest. Ta ponavadi zapeče kot ovco električni pastir ob različnih priložnostih – tudi ob tistih, ko ne bi smela. Ker je dogmatična. Zato tudi moj pomislek o tem, kakšno razmišljanje o svetu lahko neka religija sploh ponudi. In do kam dopusti.
Očitno je, da si transcedenco razlagava vsak po svoje. Ti si jo našel v religiji, jaz mislim, da jo religija ubija. Tu se očitno ne bova mogla srečat. Zato tudi poezijo bereva drugače.
Edino se strinjava, da se vsak s časom bori na svoj način…samo da jaz mislim, da čas vedno zmaga.
@Nidurun:
Ko sem omenjal Platona, sem zelo dobro vedel, zakaj ga omenjam. Platon je med drugim, kot sem že zapisal, prepovedal, da bi pesnik svoj etos, ko izvaja določeno dejanje enačil z etosom izvajanega. Zakaj? Ker je verjel, da to škodljivo vpliva na stanje duha pesnika. Do resnice se edino da priti skozi filozofski razmislek – to je danes ostanek vseh religij (vsaj na evpropskih tleh, če želiš…čeprav mislim, da tudi drugod)
Kaj je s tem Platon pravaprav povzročil? Pesnika je s svojo tezo oropal empatije. V čutnem smislu. Ja,ja,ja…lahko filozofiramo, kako nekoga boli, se mu dela krivica – ampak brez empatije. Empatija je postala stvar razuma in ne čutenja. Brez čutne empatije pa človek ne mora razviti vesti. Brez empatije tudi ne more doseči transcedence. In tak človek je še kako vodljiv.
Zato pa je religija v dogmo dodala spisek stavkov, ki naj bi zapekli. Razumeš??? Zato imamo kup vernikov, ki se na vsa usta hvalijo, kako želijo biti pravični in pošteni in oddajati samo ljubezen, hkrati pa so potem isti ljudje proti družinskemu zakoniku, ker je dogmatično družina samo ati pa mami pa dete.
In po vsem napisanem moram priznat, da so mi zelo zanimivi tisti umetniki, ki navdih iščejo v religiji, saj se vedno sprašujem, zakaj ga iščejo ravno tam…
Sašec. Nič se ni zgodilo naključno. Naključij ni. Življenja so načrtovana in se vse, kar se zgodi, zgodi z namenom. Človek kot tak, brez udeležbe “višje sile”, povzroča samo kaos.
@David:
Ne razumem. Če po tvojem naključij ni in ima vse nek namen, pa mi prosim razloži, kakšen namen ima fantič, ki umira za rakom? Čemu je njegova počasna smrt na obroke namenjena? Da smo lahko vsi potihem zadovoljni, ker nismo na njegovem mestu? Ker potrebujemo takšno šolo, da bomo boljši ljudje? Ne vem,ne vem…
Svet je kaos, narava je kaos, življenje je kaos. Brez smisla in brez namena. Zato človek ustvarja umetnost, ker na tak način urejuje svet. Ga poskuša osmisliti. In to je tista Strniševa vrba in to je tisto hrepenenje. Človeku – pesniku – ne bo nikoli dano, da bo do konca doumel lastno bistvo, pa če ga še tako močno čuti. Zato se pa pesnik zapije.
@Nidurun, Sašec
Vidim, da je moj komentar res odprl eno od Pandorinih skrinjic haha. In to tisto, zaradi katere se je v človeški zgodovini prelilo največ črnila, krvi, ljubezni in sovraštva. Ni bil moj namen žaljenje verskih čustev kogarkoli, kar sem tudi jasno napisala. Moj namen je bil opozoriti na velik razmah kulta neznanja in ignorance. Na prodajanje mitoloških zgodbic kot znanstvene resnice, pa čeprav za to ni niti najmanjšega dokaza – izven »The scripture«. To pa se mi zdi strahotno podmuklo. In nevarno.
No, če smo že zašli tako daleč od arbitraže, morda ne bo preveč »bogokletno«, če nekaj napišem še na temo vere (upam, da lastnica bloga ne bo zamerila hehe)…
Verovanje je prastar koncept: od nekdaj smo se ljudje zatekali pod okrilja božanstev, da bi ubežali… lastni nemoči. Nemoči pred neizprosno naravo, pred zahrbtno boleznijo, pred neznosno osamljenostjo, pred neizbežno smrtjo. Oprijeti se česarkoli, česarkoli, samo, da ne bomo tako slabotni, negotovi, tako odvisni od naključne rulete življenja. Vera je moč, vera je opora, vera je hmm… Kako pravi Buda v svoji priliki? Bom citirala (upam, da vsi razumemo angleško):
A man is trapped on one side of a fast-flowing river. Where he stands, there is great danger and uncertainty — but on the far side of the river, there is safety. Yet there is no bridge or ferry for crossing. So the man gathers logs, leaves and vines and is able to fashion together a raft, sturdy enough to carry him. By lying on the raft and using his arms to paddle, he crosses the river to safety.
The Buddha then asks the listeners a question: “What would you think if the man, having crossed over the river, then said to himself, ‘Oh, this raft has served me so well, I should strap it on to my back and carry it over land now?’” The monks replied that it would not be very sensible to cling to the raft in such a way.
The Buddha continues: “What if he lay the raft down gratefully, thinking that this raft has served him well, but is no longer of use and can thus be laid down upon the shore?”
The monks replied that this would be the proper attitude.
The Buddha concluded by saying, “So it is with my teachings, which are like a raft, and are for crossing over with — not for seizing hold of.”
Ta prilika je zame ena najlepših prispodob o veri. Vera je splav, ki nam pomaga čez deročo reko. Lahko tudi hrepenenje po večnosti (omenjeno v enem od prejšnjih postov), upanje proti upanju. Če nam je v pomoč, zakaj pa ne? Čeprav morda samo zaradi benevolentnega efekta »mentalne bergle«. Ni važno. Zelo nespametno pa je splav vlačiti za seboj po kopnem! In ravno to delajo razni religiozni fundamentalisti: »Bog je na naši strani in samo mi imamo prav! Vsi drugi se bodo cvrli v večnem ognju!!« »Lahko se boriš proti meni, ne moreš se pa proti Alahu!«, je grozil svojemu nasprotniku nekdanji boksarski šampijon (kasneje pa ušesogrizec hehe) Mike Tyson. Bila sem še pubertetnica v tistih časih in čisto po naključju sem ujela to veleumno izjavo, ampak vtisnila se mi je v dolgoročni spomin pod rubriko: »kaj (po moje) prav(ičn)a vera zagotovo NI«.
Bog naj ne bi bil na strani nikogar oz. naj bi bil na strani vseh. Vsak se mora na svoj način truditi, da preživi svoje življenje tako kot misli, da je zanj/zanjo najboljše. Po možnosti, če spoštuje splošno sprejete (in nikakor samo religiozne) moralne nauke, tako, da ne prizadene gorja drugim ljudem. Zdravil, ki bi delovali za vse enako, pa ni. TV pridigarji, vrači, kler na splošno in tudi nekateri militantni »ateistični verniki«, tega ne razumejo in vsem vsiljujejo isti krožnik instant juhe ter jo prodajajo za ne vem kakšen gourmet izdelek. Retorično jih vprašam: zakaj bi morala biti npr. jaz srečna po Huxleyansko – na način kot vsi drugi, zakaj bi morala biti moja odrešitev taka kot od vseh drugih? Moja deroča reka ni tvoja deroča reka. Moj splav mora biti morda povsem drugače narejen kot tvoj… Zakaj je potrebno ljudem nasilno vsiljevati (velikokrat) egoistično domišljene zapovedi in pri tem pompozno mahati z neko knjigo? Zakaj je potrebno poniževati vse drugačne, četudi nam v ničemer niso škodovali? Zakaj je potrebno groziti s peklenskimi mukami na veke vekov že za majhne »prekrške«, majhne človeške slabosti? Vse to v imenu ljubezni, lepo vas prosim!?!
Kaj je ljubezen? Kakšna je ljubezen? »Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Ljubezen nikoli ne mine.« Energije so pač večne…
Tiste verujoče, ki svojo vero – ljubezen do Boga ali npr. do umetnosti – dojemajo in vsaj približno živijo na način, opisan v zgornjem odstavku, zelo spoštujem in občudujem. Neverjetno težko je namreč preseči lastno sebičnost in omejenost. Onim drugim, ki krakajo o večnem ognju, mukah, želijo smrt in pogubo vsem drugačnim ter nesramno propagirajo ignoranco za množice, pa v mislih namenim: Apage, satanas! Če mi kdo od slednjih pride preblizu, to misel povem tudi na glas.
@Horizont:
Hehe….seveda. Izpod tvojih prstov se z zapisanim strinjam…ampak zelo hitro, kot si zapisala, se lahko nekater stvari zlorabijo…malo preobrnejo…včasih tudi nevede…takrat pa stvar ni več nedolžna in hitro zasmrdi…militantnost gor ali dol.
tvojoi omembo bulšita se da razumeti kot zakamuflirano protisimoninobulšitovanje. ob prvi priliki si s eobregnil od to. spet te poziivam, da jo vprašaš, če se ji zdi, da sem kaj manj začinil svoj bulšit od nje …
kje Koran zahteva, da ženska caplja za možem pet metrov in da mu je pohlevna …
zdaj si spremenil torej svoje mišljenje … najprej vest za nemsrtnega ne obstaja, zdaj imajo kolektivno vest. spet se poslužuješ klišejev. koletivna vest je nujna, ker večina ljudi ni sposobna razviti učikovitega moralnega sistema zase. tudi državni zakoni obstajajo … državni zakokni so dogmatiični. dogmatičnost sama po sebi je pridievnik, ki ima pomen v določeniih kontekstih. strah pred vsako dogmatičnostjo je psihoza. seveda pa dogmatičnost znotraj religijie ni absolutna za vse in v vsakem kontekstu. dogmo iz nje delajo tisti, ki ne razumejo religije. spet se zaletavam v zid v debati o religiji – jaz govorim o bistvu, medtem, ko me ti negiiraš z dogmatičnim pogledom na religiijo …
jaz nisem transcedence našel zgolj v reliigiji v ožjem pomeniu. v širšem pomenu je tudi umetnost in idiejni svet religija, v kolikor teži za etičnostjo. ker brska za istim bistvom, kar počne tudi religiija. in to z istiimi sredstvi.
ok, narobe sem torej razumel tvoje navajanje platona. spet se zatekaš v kritiko religije s kritiko njene množične intepretacije. jaz mislim, da se bistva ne da opisati z besedami, ker ne obstaja višje od bistva (hajdeger). in ne vidim, kje bi relgija sama na sebi temu anpsrotovala. seveda pa se mora do bistva dostopati preko razmišljanja. pot se mora utiratii z razumom. drugače se lahko pod krinko dostopanja do resnice marsikaj neartikulirano počne.
svojega navdiha ne iščem v religiji. Mohamed o sočutju:
… V neki znani tradiciji (Hadith) prikazujejo Mohameda, kako graja svoje privržence zaradi nesočutja: »Saj smo sočutni,« so se zagovarjali, »do žena, otrok in sorodnikov.« Odvrnil jim je: »Nisem mislil tega, govorim o vsestranskem usmiljenju.« …
toliiko o empatijii v religiji. najino glavno razhajanje je v tem, da ti kritiziiraš množične interpretacije, jaz pa imam s tem bolj malo.
v življenju sem napisal mogoče 5 pesmi, ki se dotiikajo religije, od recimo 250-ih. od tega imajo tri ali štiri kritično držo do religije. ena je pa deloma kritika večiinske intepretacijia religije. to je o mojem iskanju navdiha v tem, kar večina razume kot religiozno.
moj glavni navdihi so ljubezen, erotika ter družbena kritičnost. seveda pa ima vse to dostopa do cilja, bistva, na reliigiozen načiin (ne religiozno). in tu se razlikujeva kot sme omenil – ti religiozno doživljaš skozi množiične intepretacijei in mene vmeščaš noter. medtem, ko jaz ne gledam tako na religijo. nobena množičnopst v zgodoviini ni priniesla absolutno dobrega. nobena revolucija, niti islam ne, sčasoma je islam priniesel tudii zajetno dozo nazadovanja. če dojemamo islam, kot kaj se je iz bistva zintepretirialo. zato se religija po mojem začne znotraj in ne zunaj. Allah pomeni igro svetlobe in sence. Islam pomeni biti pokoren Allahu. in iz tega je treba črpati. tako, da mislim, da ne viidiš tiistega, kar jaz hočem povedati, mogoče nisem bil dovolj jasen. seveda je pa tudi množična religija izvajala toliiko nasilja and ljudmi, da je marisikomu težko razumeti moj pogled. ampak to je dogmatično. nasilje nad nami ni opravičilo za naše nasilje.
………… v širšem pomenu je tudi umetnost in idiejni svet religija, v kolikor teži za etičnostjo. …………
naj se popraviim. ni religija, ampak je religiozno, umetnost in idejnii svet namreč.
horiziont: zakaj se zatekaš k pisanju o tem, da ni bil tvoj namen žaljenje verskihi čustev. kje sem jaz nakazal, da je treba moja verska čustva nežaliti. zahtevam konkretno žaljenje mojih verskihi čustev, v kolikor se jih proti argumentira. zahtevam napad na moja verska čustva na vseh frontah, dokler se ta napad podpre z argumenti. zakaj me, lepo prosim, mečeš v skupino animalnih vernikov?
na vse ostalo sem ti odgovoril v odgovorih sašecu, dopolnjeno v zadnjem odgovoru sašecu.
in tu je spet glavni razhod v našihi debatah, v tem, kar sem opisal v prvem odstavku tega komentarja. vajino dojemanje religijie s sašcom je dogmatiično in omejeno. poslužujeta se klišejev in stareotipov o religiji. to me boli. kot tudi vaju boli, kadar ljudje ne razumejo srža probleva v debatii, reicmo, o arbitražnem sporazumu.
še huje je videti, da se takih vzvodov poslužuejo ljudje, kot sta vidva, ki sta sicier brihtna in etična človeka.
@Nidurun:
Ne, nič ne spreminjam svojega mnenja. Kolektivna vest je zame enako ne imeti vesti. Sem tudi razložil, zakaj tako mislim. Žal se ne strinjam, da sta si religija ali umetnost konec koncev eno te isto. Meni se pa ti zdiš tu totalno površen in klišejski, ker ju primerjaš na podlagi tega, da obe skušata priti do resnice o človekovem obstoju preko podobnih vzvodov in sta obe tako militantni v zagovarjanju sami sebe.
Bistvena in še kako pomembna razlika je v tem, da religija išče ideal v absolutu – Bog, ki se mu kot moralni strukturi poskušaš približat, tam najti resnico, ali pa v sebi. V umetnosti pa aboslutne moralne strukture kot take ni. Ker Boga ni.
Ne glede na to, ali bom, ko bom vstopil v galerijo ali cerkev utihnil (Allah pomeni igro svetlobe in sence. Islam pomeni biti pokoren Allahu), mi obe stvari pripovedujeta različno resnico in ne iste! To je moj point!!
Ne vem, po čem sklepaš, da si ti drugače prevajaš Koran ali Biblijo kot nek povprečen vernik, ker s svojim zapisom v tem smislu nisi povedal nič novega. Roko na srce, je tvoja interpretacija popolnoma povprečna, prilagojena modernemu človeku.
@Nidurun:
In obrzdaj svoje pokroviteljske misli.
@Nidurun
No, no, kar mirno. Kot prvo: tisto o žalitvi verskih čustev sem napisala zato, ker me je presenetilo komentiranje vaju s Sašcem na moj post. Odpiranje posebne debate na temo religije namreč ni bil namen mojega prvega komentarja. Pisala sem predvsem o ignoranci, kar pa sta vidva (vsaj zdi se mi) spregledala in se vrgla na precej »čustveno občutljivo versko debato« hehe. Torej: k ničemur se nisem zatekla. Bila je samo otvoritev razmišljanja.
Drugič, glede mojega premišljevanja o veri. Ko sem omenjala militantne ateiste, nisem imela v mislih Sašca in ko sem govorila o fundamentalističnih vernikih, nisem imela v mislih tebe. V mislih sem imela ljudi, ki bi vsakemu drugače mislečemu najraje s flašo razbili glavo. Na nestrpneže, ki niso sposobni vzpostaviti normalnega dialoga, na vsiljevalce t.i. »večnih resnic«. Tudi opisovala sem jih tako, čeprav morda ne točno s temu besedami (beri med vrsticami). Menda se ja ti ne šteješ med take?!
Tretjič, kar se tiče dogmatičnosti. Oprosti, ampak res nimam pojma o čem govoriš. Kje naj bi bila jaz dogmatična in kaj (po tvoje v kontekstu mojega posta) to sploh pomeni? Prebrala sem tvoj odgovor Sašcu in si z njim na žalost ne znam kaj dosti pomagati. Priznam, da ne razumem dobro, pa čeprav bom morda potem veljala za nesposobno ali pa celo za neumno heheh. Se ti zdi, da jaz dojemam religijo ozkogledno? Brez bistva? Zakaj naj bi jo ti širše dojemal? Prosim te za jasen, nedoumljiv odgovor, tako da ti bom lahko sploh vsebinsko replicirala, če bo to potrebno.
Ok?
@horizont: tule imiaš vso vsebino. vse še enkrat pisati, bi bilo zame skrajno ponižujoče. tudi simona ne piše še enkrat bloga, če je kdo ne razume. in tudi komentira do določene mere, ko pa človek ne razume, ga spodi.
v debato si se vključila dogmatiično, ker si pisala o tem, kako si določenii tysoni zintepretirajo reliigijo, kar sploh ni bila tema debate niiti od blizu. kaj je, si lahko prebereš tule. tvoj pristop je bil izraziito tendenčen in je religijo obravnaval na plemenski ravni, ne pa kot metafizični sisitem.
sašec:
“Človek ne more doumeti resnice mimo lastnega biosa…ker na koncu pač samo umre. Crkne. Skurjo al pa črvi pojejo. In človek, ki ne verjeme v lasten konec, je človek brez vesti – teh pa je na milijone. Zato pa imamo tak sistem, kot ga imamo. In čas, ko tepenih buč nihče več ne sliši.”
kakšen bulšit.
zakaj ne more doumeti? če ti ne moreš, zakaj vsi ne morejo? če se prevodnost tvojihi živcev konča pri najprimarnejšem vidu, sluhu, tipu, okusu, ne pomeni, da ni v možganih še kaj drugega. pričevanja tisti, ki so se na robu smrti videli od zunaj? moj pokojni oče se je, če se ne motim, dvakrat. se ti ne zdi verjetno, da bi možgani lahko zbirali informacije o svetu in ustvarili sliko tudi samega sebe od zunaj. saj navsezadnje je tudi primarni vid samo konstrukcija … kako lahko trdiš, da človek samo crkne in ga požrejo črvii? kako lahko trdiš, da človek, ki neverjame v lasten konec, je človek brez vesti? jaz ne verjamem, in nisem človek brez vesti. poleg tega je dosti hujše videti sebe za vekomaj v peklu kot videti sebe v popolnem koncu, kjer ne dobiš kazni. Koran (torej po mojem prepričanju Bog) prosi ljudi, ki delajo slabo in verjamejo, da ne bodo kaznovani, naj si zaželijo smrt … se vendarle med bivanjem v času zavedamo večnosti? si pomislil na ta vidik? svetlanina zvezda, če sem jo prav preko posredniikov razumel, je tudi nekaj takega, če si ateist. v bistvu gre pa za samo idejo o večnosti. gregor strniša, vrba? ti nikoli ne boš umrla, ker tudi vrba ne umre. če niste verni, se vsaj spomnite tega kar veste in črpajte iz tega. a ni ravno platon, ki ga navajaš, rekel, da je učenje spominjanje. najmodrejši je tisti, ki se najbolj spominja. ki gre najglobje vase. vsi imamo vse, moramo se ga samo spomniti. ne zdi se mi upravičeno to navedbo platona brez rezerve povezovati z osebno filozofijo. ker je platon govoril o tribalni religijii, če se sklepa iiz tega, kar si napisal.
# Nidurun – 9.06.2010 ob 21:10
tribalni, torej ne najintimnejši religiji.
# Nidurun – 9.06.2010 ob 21:13
… se ti ne zdi verjetno, da bi možgani lahko zbirali informacije o svetu in ustvarili sliko tudi samega sebe od zunaj. saj navsezadnje je tudi primarni vid samo konstrukcija … …
če se dopolniim … se ti ne zdi verjetno, da bi bivali tudi izven telesa? saj je telo samo koknstrukcija. meni se zdi ta verjetnost enako možna, kot se mi zdi možno prestaviti kocko iz ene konstrukcije kock na tepih.
# Sašec – 9.06.2010 ob 21:39
@Nidurun:
Zato, ker človek ni telo, ki misli, ampak je telo, ki misel čuti. Misel je nastala zaradi artikulacije čustva. Ne vem, jaz Gregorja Strnišo razumem drugače. Večnost, o kateri je pisal, razumem v resnici kot hrepenenje – to nikoli ne bo umrlo. Vrba je prispodoba za hrepenenje. Če bi on dejansko verjel, da vrba ne umre, se verjetno ne bi zapil. Zapil se je, ker ga je bolelo. Vse. Tudi glava, ki misli.
Zato božansko lahko SCELA doumem samo skozi telo. Seks. Rojstvo. Smrt. Bios, ne? Večnost dojemamo samo zaradi lastne minljivosti – to je naša definicija časa.
Misel sama po sebi pa meni osebno ne pomeni nič, dokler nastane iz nič. Ker prava misel ne nastane iz nič.
Vsak človek (ne samo vernik) je naredil že nekaj slabega – ker je pač človek. In sebi ni priznal, da je delal slabo… pa še nisem slišal, da bi si želel umreti.
Religija je uspavalo. Svetlana je temu rekla plomba na možganih, pa so jo hoteli ljudje (verjetno užaljeni verniki) raztrgat v Sobotni na prafaktorje. Zakaj misliš?
# Sašec – 9.06.2010 ob 21:53
A ni hecno, da ravno ti meni očitaš primitivno dojemanje sveta, medtem ko sam potrebuješ posrednike, da bi razumel Svetlanino poazijo?
# Nidurun – 9.06.2010 ob 22:04
nikjer nisem napisal, da človek ni telo. kar sem hotel poudariti, je, da lahko telo eksistira izven tega, kar je naše trenutnoi telo. natančneje – nikjer nisem napisal, da karkoli obstaja izven snovi. tudi po islamu je posmrtno življenje, življenje rekonstruiranih teles.
vsi se borimo s časom. čas včasih zmaga. to ne pomeni, da strniša ni verjel ves čas. to ne pomeni, da strniša ni verjel del časa. problem je kompleksen. človek recimo lahko vidi, da ga je partner prevaral, pa še vedno ne verjame. tako, da se mi to ne zdi argument. vprašanje je tudi, kako je strniša razumel večnost, če je vanjo verjel. torej je vprašanje, kako je dojemal dobro/slabo.
zanikal sem, da je človek, ki se ne zaveda konca samega sebe, nujno brez vesti. konec je pa lahko tudi peklenski nekonec.
v tistem delu iz Korana, ki sem ga navedel, je govora o speciifičnem, večjem zlu. človek po islamu je samo človek. tudi Jezus je po islamu Božji poslanec, ne božanstvo, torej človek. tudi Mohamed je človek.
tudi jaz bi jo hotel raztrgat na prafaktorje v sobotni prilogi. zato, ker je, če je res to izjavila v kontekstu, kakršnega si navedel, izjavila neumnost. zakaj so to drugi počeli, ne vem, možno, da so se počutili na nepravi strani ogroženi in so ravnali animalno. nisem bral. kar pa nima ničesar skupnega z bistvom religije, kar je ona izjaviila. in ja, možno je, da je bila religiozna, obenem pa imela religijio za bulšit. lahko pa, da je bila plomba v drugačnem kontekstu.
# Nidurun – 9.06.2010 ob 22:06
posredniki so biili ljudje, preko katerihi sem prebral obnovo njenega pisianja o zvezdi. torej ne o sami pesmi in ne razlage. samo obnovo. to, kar si napisal o meni ini poezijii, me je zelo prizadelo. če bi me poznal, bi vedel zakaj.
# Nidurun – 9.06.2010 ob 22:09
pripravljam namreč pesniški prvenec pri renomirani založbi in tudi prevod določenih pesmi v nizozemščino se pripravlja. ok, moral sem. da bom lažje dihal.
# David – 9.06.2010 ob 22:18
Svetlana ima negativen odnos do religije zaradi svoje preveč pobožne matere, ki ji je priskutila vero. Kar resnici na ljubo, ni težko storiti. V “naši” veri se mnogo preveč poudarja trpljenje, kot pa živi ljubezen. Marsikaj je narobe. Zato takšne in drugačne interpretacije.
Zanimivo je njeno razmišljanje ko pravi, da ko vidiš otroka na onkološkem, ki umira za rakom, ugotoviš, da Bo*a ni, da smo sami, odvisni samo en od drugega.
Ne odklanjajte razmišljanja drugih.
# Sašec – 9.06.2010 ob 23:04
@Nidurun:
Ne razumem: telo eksistira izven tega, kar naše telo trenutno je, potem pa napišeš, da nič ne obstaja izven snovi. O čem se pogovarjava? Človek je vpet v naravo. Res je, da lahko ponoči zaradi elektrike prižge luč in si naredi dan, ali pa pozimi zakuri radiator in ga zato ne zebe, ali pa misli, čuti, sklada pravljice, še vedno na koncu umre. To je fakt. Telo zgnije. Kot breskva, ki ostane na tleh na tržnici, ko branjevke pospravijo stvari in grejo domov. In to dejstvo je neznosnost, če češ hrepenenje ali pa muza, zaradi katere senzibilni ljudje kot je Strniša pijejo. Ali pa se drogirajo. Ali pa so kakorkoli samodestruktivni. Zato pa je religija sploh nastala. Ker je človek v evoluciji nenadoma doumel, da se konča, da bližnji, ki umre, se NIKOLI VEČ ne vrne. In to ga je ločilo od živali. Srna, plen, ki se je pasel po jasi, ni imela uvida v to, da se konča. Se je pač pasla. Njen nagon jo je silil k bežanju pred plenilci. Ne razmislek.
Religija pa je perfidno uspavalo in JE plomba na možganih, ker ljudem preprečuje, da bi imeli uvid v lastno smrt, kar pomeni v lastno bistvo, ker je tak uvid, kot sem že napisal, neznosen. In sili človeka k razmisleku o sebi. Religija ne želi, da bi imel človek uvid v lasten konec – logično – želi, da bi se človek, tako kot srna, brezskrbno pasel na pašniku, ker je tak lažje vodljiv. In Platon ni naredil nič drugega kot skozi filozofijo vzpostavil nadzor. Svinjarija! Ampak to je perfidno dejanje in je mnogo širše in zelo globoko tangira vse nas – tako kot je Simona napisala v članku – ali pa bolje: primer na televiziji, kjer reklamirajo avto, ki se začne s stavkom: ali na življenje gledate s srcem ali z razumom. Well, wrong question! In to je ta megla, o kateri piše Simona, če sem jo bral prav.
Treba je stvari gledati scela, ne? In tu se midva razlikujeva. Še tako lahko filozofirava in pametujeva – ti misliš, da boš večen, jaz pa ti zapojem: Čez tisoč let ko naju več ne bo….
In potem napišeš, da se vsi borimo s časom. Ja, točno! Zakaj pa? Ker smo prekleto minljivi, ne?
Glede na to, da si pesnik, celo preveden v nizozemščino pri etablirani založbi, naj bi bil vreden posebnega zaupanja.
Zakaj? Ker svoj “pesniški” komentar začiniš z besedo bulšit? Oprosti, nisi me prepričal.
# Sašec – 9.06.2010 ob 23:10
@David:
Ja, grozna iskušnja je gledat fantiča, ki umira za rakom. Takrat ni večnosti. Je ena sama dejanska praktičnost.
# Nidurun – 9.06.2010 ob 23:24
“Zakaj? Ker svoj “pesniški” komentar začiniš z besedo bulšit? Oprosti, nisi me prepričal.”
haha! ti bo imela simona kaj povedat na to temo o bulšitu … nisem napisal, da sem preveden, ampak, da se prevod pripravlja. niti me ne bo prevajala založba, ampak gre za drug projekt. to je za začetek. aha, pa jo vprašaj še, kdo po njenem zmaga v tej debati … glede na to, da se nanjo sklicuješ, tudi pričakujem od nje odziv. si se tudi na platona, brez previdnostii …
kar se tiče telesa … telo izven telesa v telesu. drugo telo v tej povedi je metafora za bivanje v fizičnem. nihče ne more upravičeno trditi, da je tisti del človeka, ki omogoča čustvovanje in razmišljanje, učinkovit samo v tem našem, trenutnem telesu. tudi zraka ne vidimo. pa je zrak nefizičen, torej netelesen v tej debati?
kar ti vidiš kot religijo, je vsekakor možen in logičen pogled na stvar, če se ne poglabljaš.
islam zahteva pridobivanje znanja, zagovarja razmišljanje in zahteva politično dejavnost v tuzemnem življenju. se ti zdi, da zato, da bi bili ljudje vodljivi? zavest o večnosti ni nobena tolažba, ampak v kontekstu obstoja nebes in pekla, prinaša ogromno odgovornost. tolažba je lahko za modrega človeka, ki je pa do modrostii prišel preko muk. prinaša pa tudi lahko ogromno nepotrebno blažilo, če se napačno interpretiira. zato se mora vernik poglabljati v svet.
o strniši sem ti že odgovoril.
stvarii utrjujem scela. zapisujem argumente, ki imajo smiselno podlago.
# Nidurun – 9.06.2010 ob 23:26
“@David:
Ja, grozna iskušnja je gledat fantiča, ki umira za rakom. Takrat ni večnosti. Je ena sama dejanska praktičnost.”
grozno je gledati, kako ti beli ubijejo starša. takrat ni morale. je eno samo maščevanje belemu.
# Nidurun – 9.06.2010 ob 23:26
lahko bi tudi obratno napisal. da rdeči belemu ubije.
# Nidurun – 9.06.2010 ob 23:47
“In potem napišeš, da se vsi borimo s časom. Ja, točno! Zakaj pa? Ker smo prekleto minljivi, ne?”
še tega nisem komentiral. ne, nisem samo napisal, da se vsi borimo s časom, ampak sem koncept borbe tudii opisal. glej priliko o prevaranem, ki tega noče videti. s časom se torej borimo, ker živimo v času. zakoni minljivega časa so pa drugačni od zakonov večnosti, in princip miinljivosti lahko človeka prepriča v svoj prav. borba proti času je hkrati borba za čas. ubijanje v vojni je borba proti sebi in borba zase. ni se prav boriiti s časom. ni prav ubijiati.
# David – 9.06.2010 ob 23:47
Zakaj se vidva tako na trdo prepričujeta v svoj prav? Sta se kaj vprašala? Težko je tako vehementno zatrjevati, da je to tako ali drugače. Jaz mislim, da se resnica skriva nekje vmes, na preseku vseh verstev.
Sašo, tudi to, da se je človek lahko začel spraševati o svojem obstoju ima svoj višji namen. Nič ni naključno.
# Sašec – 10.06.2010 ob 08:38
@David:
Jaz pa mislim, da je to, da se je človek začel spraševati o svojem obstoju, čisto naključno. Zato, ker verjamem, da je narava splet naključij. Ker če ne bi bila splet naključij, bi imela svoj kontekst. Pa ga nima. Imela bi svoj smisel. Pa ga nima. Človek je v umevanju sveta edinstveno bitje – ker edino poskuša svet spraviti v smiselno celoto. Zato pa je nastala umetnost.
# Sašec – 10.06.2010 ob 09:06
@Nidurun:
Nirudin,tale bulšit je bil mišljen malo drugače…pa ga očitno nisi razumel…in ne domišljaj si, da si ga začinil, tako kot ga Simona.
Lepo, da si se poglobil v različna verstva…tudi v Koran, kjer si prebral, da islam zahteva pridobivanje znanja in politično dejavnost…Ja, ampak kako? Tako, da ženska po cesti hodi pet metrov za svojim možem? Da mu je pohlevna? Ma nemoj! Očitno si ga bral površno, ne vem, ali pa prenaivno. Pa krščanstvo ni nič boljše…Seveda, je nekaj stavkov v Koranu in Bibliji, s katerimi se tudi sam strinjam. Ampak premalo, da bi lahko zato globalno o omenjenih knjigah spremenil mnenje.
Ko sem pisal o vesti – vsaka religija je po defoltu dogmatična. Zato si izmisli kup različnih “etičnih” dognanj o svetu (nekatere bolj všečne, druge manj), ki jih potem nabije na nos ljudstvu, da bi lahko vzpostavila kolektivno vest. Ta ponavadi zapeče kot ovco električni pastir ob različnih priložnostih – tudi ob tistih, ko ne bi smela. Ker je dogmatična. Zato tudi moj pomislek o tem, kakšno razmišljanje o svetu lahko neka religija sploh ponudi. In do kam dopusti.
Očitno je, da si transcedenco razlagava vsak po svoje. Ti si jo našel v religiji, jaz mislim, da jo religija ubija. Tu se očitno ne bova mogla srečat. Zato tudi poezijo bereva drugače.
Edino se strinjava, da se vsak s časom bori na svoj način…samo da jaz mislim, da čas vedno zmaga.
# Sašec – 10.06.2010 ob 09:40
@Nidurun:
Ko sem omenjal Platona, sem zelo dobro vedel, zakaj ga omenjam. Platon je med drugim, kot sem že zapisal, prepovedal, da bi pesnik svoj etos, ko izvaja določeno dejanje enačil z etosom izvajanega. Zakaj? Ker je verjel, da to škodljivo vpliva na stanje duha pesnika. Do resnice se edino da priti skozi filozofski razmislek – to je danes ostanek vseh religij (vsaj na evpropskih tleh, če želiš…čeprav mislim, da tudi drugod)
Kaj je s tem Platon pravaprav povzročil? Pesnika je s svojo tezo oropal empatije. V čutnem smislu. Ja,ja,ja…lahko filozofiramo, kako nekoga boli, se mu dela krivica – ampak brez empatije. Empatija je postala stvar razuma in ne čutenja. Brez čutne empatije pa človek ne mora razviti vesti. Brez empatije tudi ne more doseči transcedence. In tak človek je še kako vodljiv.
Zato pa je religija v dogmo dodala spisek stavkov, ki naj bi zapekli. Razumeš??? Zato imamo kup vernikov, ki se na vsa usta hvalijo, kako želijo biti pravični in pošteni in oddajati samo ljubezen, hkrati pa so potem isti ljudje proti družinskemu zakoniku, ker je dogmatično družina samo ati pa mami pa dete.
In po vsem napisanem moram priznat, da so mi zelo zanimivi tisti umetniki, ki navdih iščejo v religiji, saj se vedno sprašujem, zakaj ga iščejo ravno tam…
# David – 10.06.2010 ob 09:44
Sašec. Nič se ni zgodilo naključno. Naključij ni. Življenja so načrtovana in se vse, kar se zgodi, zgodi z namenom. Človek kot tak, brez udeležbe “višje sile”, povzroča samo kaos.
# Sašec – 10.06.2010 ob 11:50
@David:
Ne razumem. Če po tvojem naključij ni in ima vse nek namen, pa mi prosim razloži, kakšen namen ima fantič, ki umira za rakom? Čemu je njegova počasna smrt na obroke namenjena? Da smo lahko vsi potihem zadovoljni, ker nismo na njegovem mestu? Ker potrebujemo takšno šolo, da bomo boljši ljudje? Ne vem,ne vem…
Svet je kaos, narava je kaos, življenje je kaos. Brez smisla in brez namena. Zato človek ustvarja umetnost, ker na tak način urejuje svet. Ga poskuša osmisliti. In to je tista Strniševa vrba in to je tisto hrepenenje. Človeku – pesniku – ne bo nikoli dano, da bo do konca doumel lastno bistvo, pa če ga še tako močno čuti. Zato se pa pesnik zapije.
# Horizont – 10.06.2010 ob 12:19
@Nidurun, Sašec
Vidim, da je moj komentar res odprl eno od Pandorinih skrinjic haha. In to tisto, zaradi katere se je v človeški zgodovini prelilo največ črnila, krvi, ljubezni in sovraštva. Ni bil moj namen žaljenje verskih čustev kogarkoli, kar sem tudi jasno napisala. Moj namen je bil opozoriti na velik razmah kulta neznanja in ignorance. Na prodajanje mitoloških zgodbic kot znanstvene resnice, pa čeprav za to ni niti najmanjšega dokaza – izven »The scripture«. To pa se mi zdi strahotno podmuklo. In nevarno.
No, če smo že zašli tako daleč od arbitraže, morda ne bo preveč »bogokletno«, če nekaj napišem še na temo vere (upam, da lastnica bloga ne bo zamerila hehe)…
Verovanje je prastar koncept: od nekdaj smo se ljudje zatekali pod okrilja božanstev, da bi ubežali… lastni nemoči. Nemoči pred neizprosno naravo, pred zahrbtno boleznijo, pred neznosno osamljenostjo, pred neizbežno smrtjo. Oprijeti se česarkoli, česarkoli, samo, da ne bomo tako slabotni, negotovi, tako odvisni od naključne rulete življenja. Vera je moč, vera je opora, vera je hmm… Kako pravi Buda v svoji priliki? Bom citirala (upam, da vsi razumemo angleško):
A man is trapped on one side of a fast-flowing river. Where he stands, there is great danger and uncertainty — but on the far side of the river, there is safety. Yet there is no bridge or ferry for crossing. So the man gathers logs, leaves and vines and is able to fashion together a raft, sturdy enough to carry him. By lying on the raft and using his arms to paddle, he crosses the river to safety.
The Buddha then asks the listeners a question: “What would you think if the man, having crossed over the river, then said to himself, ‘Oh, this raft has served me so well, I should strap it on to my back and carry it over land now?’” The monks replied that it would not be very sensible to cling to the raft in such a way.
The Buddha continues: “What if he lay the raft down gratefully, thinking that this raft has served him well, but is no longer of use and can thus be laid down upon the shore?”
The monks replied that this would be the proper attitude.
The Buddha concluded by saying, “So it is with my teachings, which are like a raft, and are for crossing over with — not for seizing hold of.”
Ta prilika je zame ena najlepših prispodob o veri. Vera je splav, ki nam pomaga čez deročo reko. Lahko tudi hrepenenje po večnosti (omenjeno v enem od prejšnjih postov), upanje proti upanju. Če nam je v pomoč, zakaj pa ne? Čeprav morda samo zaradi benevolentnega efekta »mentalne bergle«. Ni važno. Zelo nespametno pa je splav vlačiti za seboj po kopnem! In ravno to delajo razni religiozni fundamentalisti: »Bog je na naši strani in samo mi imamo prav! Vsi drugi se bodo cvrli v večnem ognju!!« »Lahko se boriš proti meni, ne moreš se pa proti Alahu!«, je grozil svojemu nasprotniku nekdanji boksarski šampijon (kasneje pa ušesogrizec hehe) Mike Tyson. Bila sem še pubertetnica v tistih časih in čisto po naključju sem ujela to veleumno izjavo, ampak vtisnila se mi je v dolgoročni spomin pod rubriko: »kaj (po moje) prav(ičn)a vera zagotovo NI«.
Bog naj ne bi bil na strani nikogar oz. naj bi bil na strani vseh. Vsak se mora na svoj način truditi, da preživi svoje življenje tako kot misli, da je zanj/zanjo najboljše. Po možnosti, če spoštuje splošno sprejete (in nikakor samo religiozne) moralne nauke, tako, da ne prizadene gorja drugim ljudem. Zdravil, ki bi delovali za vse enako, pa ni. TV pridigarji, vrači, kler na splošno in tudi nekateri militantni »ateistični verniki«, tega ne razumejo in vsem vsiljujejo isti krožnik instant juhe ter jo prodajajo za ne vem kakšen gourmet izdelek. Retorično jih vprašam: zakaj bi morala biti npr. jaz srečna po Huxleyansko – na način kot vsi drugi, zakaj bi morala biti moja odrešitev taka kot od vseh drugih? Moja deroča reka ni tvoja deroča reka. Moj splav mora biti morda povsem drugače narejen kot tvoj… Zakaj je potrebno ljudem nasilno vsiljevati (velikokrat) egoistično domišljene zapovedi in pri tem pompozno mahati z neko knjigo? Zakaj je potrebno poniževati vse drugačne, četudi nam v ničemer niso škodovali? Zakaj je potrebno groziti s peklenskimi mukami na veke vekov že za majhne »prekrške«, majhne človeške slabosti? Vse to v imenu ljubezni, lepo vas prosim!?!
Kaj je ljubezen? Kakšna je ljubezen? »Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Ljubezen nikoli ne mine.« Energije so pač večne…
Tiste verujoče, ki svojo vero – ljubezen do Boga ali npr. do umetnosti – dojemajo in vsaj približno živijo na način, opisan v zgornjem odstavku, zelo spoštujem in občudujem. Neverjetno težko je namreč preseči lastno sebičnost in omejenost. Onim drugim, ki krakajo o večnem ognju, mukah, želijo smrt in pogubo vsem drugačnim ter nesramno propagirajo ignoranco za množice, pa v mislih namenim: Apage, satanas! Če mi kdo od slednjih pride preblizu, to misel povem tudi na glas.
# Sašec – 10.06.2010 ob 12:45
@Horizont:
Hehe….seveda. Izpod tvojih prstov se z zapisanim strinjam…ampak zelo hitro, kot si zapisala, se lahko nekater stvari zlorabijo…malo preobrnejo…včasih tudi nevede…takrat pa stvar ni več nedolžna in hitro zasmrdi…militantnost gor ali dol.
# Nidurun – 10.06.2010 ob 12:48
tvojoi omembo bulšita se da razumeti kot zakamuflirano protisimoninobulšitovanje. ob prvi priliki si s eobregnil od to. spet te poziivam, da jo vprašaš, če se ji zdi, da sem kaj manj začinil svoj bulšit od nje …
kje Koran zahteva, da ženska caplja za možem pet metrov in da mu je pohlevna …
zdaj si spremenil torej svoje mišljenje … najprej vest za nemsrtnega ne obstaja, zdaj imajo kolektivno vest. spet se poslužuješ klišejev. koletivna vest je nujna, ker večina ljudi ni sposobna razviti učikovitega moralnega sistema zase. tudi državni zakoni obstajajo … državni zakokni so dogmatiični. dogmatičnost sama po sebi je pridievnik, ki ima pomen v določeniih kontekstih. strah pred vsako dogmatičnostjo je psihoza. seveda pa dogmatičnost znotraj religijie ni absolutna za vse in v vsakem kontekstu. dogmo iz nje delajo tisti, ki ne razumejo religije. spet se zaletavam v zid v debati o religiji – jaz govorim o bistvu, medtem, ko me ti negiiraš z dogmatičnim pogledom na religiijo …
jaz nisem transcedence našel zgolj v reliigiji v ožjem pomeniu. v širšem pomenu je tudi umetnost in idiejni svet religija, v kolikor teži za etičnostjo. ker brska za istim bistvom, kar počne tudi religiija. in to z istiimi sredstvi.
ok, narobe sem torej razumel tvoje navajanje platona. spet se zatekaš v kritiko religije s kritiko njene množične intepretacije. jaz mislim, da se bistva ne da opisati z besedami, ker ne obstaja višje od bistva (hajdeger). in ne vidim, kje bi relgija sama na sebi temu anpsrotovala. seveda pa se mora do bistva dostopati preko razmišljanja. pot se mora utiratii z razumom. drugače se lahko pod krinko dostopanja do resnice marsikaj neartikulirano počne.
svojega navdiha ne iščem v religiji. Mohamed o sočutju:
… V neki znani tradiciji (Hadith) prikazujejo Mohameda, kako graja svoje privržence zaradi nesočutja: »Saj smo sočutni,« so se zagovarjali, »do žena, otrok in sorodnikov.« Odvrnil jim je: »Nisem mislil tega, govorim o vsestranskem usmiljenju.« …
toliiko o empatijii v religiji. najino glavno razhajanje je v tem, da ti kritiziiraš množične interpretacije, jaz pa imam s tem bolj malo.
v življenju sem napisal mogoče 5 pesmi, ki se dotiikajo religije, od recimo 250-ih. od tega imajo tri ali štiri kritično držo do religije. ena je pa deloma kritika večiinske intepretacijia religije. to je o mojem iskanju navdiha v tem, kar večina razume kot religiozno.
moj glavni navdihi so ljubezen, erotika ter družbena kritičnost. seveda pa ima vse to dostopa do cilja, bistva, na reliigiozen načiin (ne religiozno). in tu se razlikujeva kot sme omenil – ti religiozno doživljaš skozi množiične intepretacijei in mene vmeščaš noter. medtem, ko jaz ne gledam tako na religijo. nobena množičnopst v zgodoviini ni priniesla absolutno dobrega. nobena revolucija, niti islam ne, sčasoma je islam priniesel tudii zajetno dozo nazadovanja. če dojemamo islam, kot kaj se je iz bistva zintepretirialo. zato se religija po mojem začne znotraj in ne zunaj. Allah pomeni igro svetlobe in sence. Islam pomeni biti pokoren Allahu. in iz tega je treba črpati. tako, da mislim, da ne viidiš tiistega, kar jaz hočem povedati, mogoče nisem bil dovolj jasen. seveda je pa tudi množična religija izvajala toliiko nasilja and ljudmi, da je marisikomu težko razumeti moj pogled. ampak to je dogmatično. nasilje nad nami ni opravičilo za naše nasilje.
in ne, nisem mislil, da si mene imiela za militantneža. od kod ti ta ideja? od kod to avtomatiizirano prepričanje, da moram bitii butast, če zagovarjam religiijo? res se počutiim do skrajnosti neupraviičeno ponižanega.
@ sašo:
če ne iščeš pri uimetnosti ideala v absolutu, nimam blage veze, zakaj sploh konzumiraš umetnost? človek ima svoje bistvo in to je absolutno … na svetu je samo en absoluten prav. v vsakem priimeru na tem svetu, ko se je treba odločit, je samo en absoluten prav. lahko je več različic prava, vendar na svetu obstaja samo en možen prav.
nimaš pojma, kao jaz iinterpretiram. moja interpetacijia je zgrajena na podlagi opazovanja psiiholoških značilnosti človeka, dolgotrajnihi razmišljanj in branj. s tega vidiika ne more biti ista kot intepretacija večine. večiina reče: “Delitev je slaba.” čez pet minut se deli na te in one. jaz rečem:”Delitev je slaba.” nikoli (no, ne čisto nikoli) se ne delim na te in one, ker sem prišel do srži pomena tega, kar sem rekel. učenje je spominjanje. cel svet je poln resnic, ki so prešle v floskule, ker jih nihče ne razume. jaz jih pročujem in razlagam. torej niso več floskule. pokroviteljsko pozicijo si kot človek z boljšimi argumenti zaslužim. in mi vrača delčekk dostojanstva, ki mi ga ti neupravičeno kradeš.
@Nidurun
Citiram tvojo izjavo: “…zakaj me, lepo prosim, mečeš v skupino animalnih vernikov?” To si napisal v komentarju, namenjenem meni in jaz sem ti odgovorila.
»@horizont: tule imiaš vso vsebino. vse še enkrat pisati, bi bilo zame skrajno ponižujoče. tudi simona ne piše še enkrat bloga, če je kdo ne razume. in tudi komentira do določene mere, ko pa človek ne razume, ga spodi.
No, tale izjava pa ni nikakor ni bila v stilu Simone Rebolj. Daleč od tega. Nikar ne mahaj z njenim imenom naokoli, poskusi se raje osredotočiti na moj post in ga komentirati. Se ti res zdi, da je omemba Tysona bistvo mojega zapisa? In kje je to tvoje globoko dojemanje vere? Iz tvojih zapisov ga ne vidim…
da, omemba tysona je bistvo tvojea posta, ker v njem ni bila poanta, večino komentarja pa si piisala o tem.
da, biila je v tem stilu. kje si to ovrgla? nobenega protiiargumetna. zakaj ni v tem stilu? na tvoj post sem se osredotočil. videl sem, da je v poanti podoben kot post sašca, kii sem mu odgovoril na dolgo in široko. s tega vidiika, je ponižujoče ini skrajno naporno z moje strani pisati eno in isito, ker se lajnata. čez uro ini dvajset imam izpit iz programiranja. programiranje zahteva precejšnjo zaposlenost možganov. na dveh frontah se fajtati, je precej naporno. se pa rad fajtam. nikakor pa nočem izpostavljati svojihi možgan tveganju z nepotrebniim ponovnim pisanjem. nisem superman. seveda se nisii lotila branja, tega kar sem napisial, glede na tvoj hitier odgovor. kaj šele, da bii predelala. če vidva ne raztegujeta svojihi možganov, se ne mučita in švicata v tem, z vama ne morem debatirati.
@Nidurun
“…cel svet je poln resnic, ki so prešle v floskule, ker jih nihče ne razume. jaz jih pročujem in razlagam. torej niso več floskule. pokroviteljsko pozicijo si kot človek z boljšimi argumenti zaslužim.”
Wow!!! Grandiozno. Megalomansko. A bit over the top, se ti ne zdi???
ok, ta zadnji post je lahko dokaz, da sem te popolnoma sesul. seveda nisi nobenega argiumentiranja uporabila, ampak si napisiala floskulo. zakaj ne sme biti grandiozno? zakaj ne sme biti megalomansko? da ne govorimi o tem, da grandiozno in megalomansko vidiš predvsem tii, ker jaz samo razmišljam. to so suibjektivine preference, ki s poinitom nimajo veze. kafka ni grandziozen. niietzche ni grandiozen. ničesar nista izumila. o čemer sta pisala, je v nas in nam je dobro znano. torej ne more bitii grandiiozno in megalomansko.
@Nidurun
Ja, prav imaš. Sesul si me na prafaktorje. BTW, ne misli, da nisem prebrala tvojih prejšnjih postov, ker sem ti tako hitro odgovorila. Prebrala sem jih že prej, ampak nisem razumela (butara kot sem). In sem te pač vprašala za pojasnila. In jih nisem dobila. Tudi to se zgodi.
Ohh, zdaj bom svojo (za danes) sesuto osebnost malo peljala na svež zrak. Tebi pa želim veliko sreče na izpitu.Res. Drži se!
da ne bo pomote, to,d a sem napisial, da jih nihče ne razume, je pomenilo, da mislim, da jih večina ne razume.
horizont: sem na voljo za pojasnila, samo sem dobil občutek, da nisi sledila debati, in me je prizadelo, glede na to, da sem se trudil svoje misli izpisiati. ker nisi napisala, da si prebrala, pa da nečesa nisem jasno napisal, ampak si v stilu, da sploh nisem.
zakaj se ljudje vedno izgovarjate na svež zrak. haha! zadnjič sem enega pod novicio na rtv-ju, pod glasbenim člankiom sesul, in pri tem potegnil določene, ne vsebinske vzporednice, ampak vzpoirednice v načiinu podajanja sporočila z znanimi filozofi, pa je bilo za njega konec debate. napisal je tudi, da pišem konfuzno, v resnici sem se iizogibal cenzuri ini pisal razvejano in barvito, sem mu odgovoril da v skladu z ravejanostjo ini barvitostjo svoje mislii. ker me je zaradi duhovitega nicka žalil (vprašaj simono, ona pozna vso razsežnost duhovitostii mojihi nickov), sem ga vprašal, če je z njim narobe, da je bolj duhovit od njegovega. in tu je bilo zanj konec vsega. smejal se je, češ, da s epriimerjam z znaniima filozofoma, da imam barvito in razvejano misel in da sme duhoviit.
in veš kaj je na koncu napisal? da gre na sonce ven, da je lep dan, nekaj takega.
zadnjič sem na facebooku sesul eno mlado intelekktualko.
in veš kaj mi je napisala? da ima več pomembnejših stvarii izven fejsbuka. niti enega argumenta ni napisala!
zadnjič sem na facebooku sesuval enega pesnika. končalo se je s tem, da mi je napisal, da mu puca muca. in veš kaj sem izvedel od njegove prijiateljice? da facebook ni žiiljenje, da so spljuvali nekoga, ki je objavil dolg post in da ga oni ne uporabljajo zato.
oba sta pa na facebooku napisiala post, ki je bil družbeno relevanten in intelektualisitičen! ha!
hvala za lepo željo. tudii tebi želiim veliko sreče nasploh.
te spoštujem. tvojo misel. izven te debate. hehe.
dodatna pojasnila pa lahko podam proti večeru.
@Nirudin:
Veš kaj? Nihče ti ne more jemati dostojanstva – lahko si ga samo sam s svojimi zapisi na tem blogu. Če se ne strinjam s tabo, še ne pomeni, da ti apriori jemljem dostojanstvo. Čeprav ga imaš, glede na tvojo vse bolj žolčno razpravo, v mojih očeh vse manj.
Kar se tiče absoluta: površno si me bral. V umetnosti ni absolutne moralne strukture kot je Bog. Kar pa ne pomeni, da ideal sveta ne iščeš (tega nisem nikjer zapisal). V umetnosti ga vedno iščeš, ker se ta, glede na naravo življenja vedno spreminja. Pri religiji ni tako. Pri religiji je ideal znan. Zato je tudi končen rezultat obeh drugačen. To je vse.
In prosim, nehaj že cepetat kot fantek v peskovniku, če se pač nekdo s tabo ne strinja. Si pač predstavil svoj pogled na svet, jaz pa svojega. Bodo drugi sami presodili, kateri jim je bližji.
jemanje dostojanstva je tendenčni pristop k debati, ki ne dopiušča realnihi možnosti za upoštevanje argumenta. moje razprave so vedno žolčne in to nima nič prii oceni dostojanstvenosti nekoga, prej pri oceni temperamenta.
znova površno gledaš na religijo. ideal je dan – najvšijii idieal je moralnost. moralnost ni fiiksno zacementiriana na vseh področjih življenja. religija marsikje šele omogoča iskanje idieala. saj že ves čas o tem pišem? nočeš funkcionalno brati? ne razumem, v čem iimaš problem.
s tem cepetanjem, če se kdo pač ne strinja, se pa lepo goni nekam. ne gre za strinjanje ali nestrinjanje, ampak za ključna vprašanja življenja. če tebi to pomeni igrarijo za miimogrede, meni ne. menii razmiišljanje predstavlja najpomembnejšo stvar v življenju. dokler uporabljam argumenta, te svoje floskule zadrži zase.
@Horizont:
Seveda sva na podobni valovni dolžini, kar se opažanja in mnenja o splošnem stanju stvari tiče. Vendar večinoma splošno stanje zamegljuje srž problema, ker se hudič skriva v detajlih. Kot si dodala, da gre vendarle za bolj udobno enako stanje stvari ali manj udobno, pa ob še natančnejšem vpogledu še marsikaj deluje drugače. In mene tisto drugače zanima. Kaj in zakaj je salabše ali boljše. Ker skozi zgodovino vedno prevladuje neko splošno stanje. Splošnost, zanimivo, pa se niti ne ocenjuje po večini, čeprav se tako zdi, ampak po prevladajuči mentaliteti, državi itd. Skratka, ko sem bila majhna, sem bila prepričana, da je belcev na svetu največ in da obstaja samo ena vera ali nevera itd. Podobno funkcioniramo ljudje na rpve vzgibe tudi sicer. Stopnje boljšega na spirali vedno enakega pa vendarle niso porivali naprej vdani v splošno, niti večina, ampak tisto, kar je bilo drugače, kar je izstopalo. Skratka, splošno stanje stvari na svetu je bolj ali manj takšno ali drugačno, vendar ima Slovenija še vedno porazno nizke plače z evropsko primerljivostjo. V splošnem prevladuje materializem … hmmm … ampak še vedno se v Ameriki dogaja marsikaj, četudi ni najbolj finančno podprto in popularno, imajo tudi jezzarji svojo četrt in lahko živijo dobro, v Sloveniji pa ne. Na splošno prevladuje politika prostega trga, ampak še vedno je v Ameriki lažje fantazirat, v Sloveniji pa ne. Na splošno vlada močan prepad med revnimi in bogatimi, na stigmatizaciji revnejših in poklicno manj uglednih, na Danskem pa ne. Imajo drugačno ureditev razporejanja kapitala in mentaliteta ni matrialistična, ampak ravno obratno, zato imajo vsi relativno dovolj in smetar se ne počuti zadnji drek na ulici in ne splača se vlagat v bogatenje, ampak v ustvarjalnost, ker zasebno lastnino tako obdavčujejo, da je joj. In kotirajo kot prvi na lestvici najsrečnejše skušine posameznikov. Američani so šele na 23 mestu. Veliko možnosti za sanje, a preveč obubožanih in razočaranih verjetno. In seveda je logično, da je na Danskem najnižja stopnja vernikov in so cerkvice najbolj prazne. Ker bojda verjamejo v človeka. Saj tudi lažje verjamejo. Mentaliteta Amerike temelji na fantazmi, sanjah in ja, avtomatsko na fantazmi o bogu. Ta fantazma tudi turbokapitalistom praši vest. Vedno znova padem v smeh, ko si ogledam kakšen intervju z določenim zvezdnikom na Oprah show. Brez izjeme ne mine klobasanje, ne da bi prenapitan zvezdnik opozoril, da ga ima bog rad in ga je obdaril, ker je brezmejno verjel vanj in seveda v svoje sanje … hehehe … Jah, potem je pa vse v redu a ne. Večina po getih jebe ježa, ker verjetno premalo verjamejo v boga, pa ima on manj rad njih. Kako simpl. Vse se poklapa. Sanje ostanejo, tisti, ki so jih sanje srečale, pa lažje spijo. Bolj ko sistem deluje pravično in humano, manj so sanje in fantazme namreč pomembne v življenju slehernika.
Ob vsem skupaj se mi zdi pomembna pozornost na tisto, kar ni isto. V dbbrem in slabem ter iskanje optimalnih možnosti za najboljše glede na izhodišno stanje v tem primeru naše države.
Bi samo dala še pripombo na pravice do ozemlja ali lastnine nasploh. Menim, da podobno kot katera koli vera ali ideologija, tudi zatekanja k domišljiji, da ima kdor koli pravico do česar koli povzroča veliko škode. Sprašavenje do pravice namesto pravičnosti. Grozljivo. Nihče namreč nima pravice do ničesar. Niti do koščka zemlje. Vse je dovisno od odločitve in razporejanja. Zato sem posebej omenjala aspekt, kaj na zemlji počneš in da se mi zdijo komične fantazme o nekih lepih miroljubnih ljudstvih, ki plešejo okrog dragocenih rudnin, kot da je njihova. Kar seveda ne opravičuje, da se take kar pokolje, ampak vseeno ne gre za enoznačen problem. Predvsem pa ta realnost stvari deluje, ne glede na prepričanje. Nekdo je lahko prepričan, da ima pravico do nečesa, česar sploh ne uporablja in nič iz tega ne dela, vendar sila propadanja itak dela svoje in ne prinese zadovoljstva. Enako kot pri kadrovanju … ja, saj lahko leta in leta hinaviš in plačuješ delo nezainteresiranim nesposobnim prijateljem, ki jim imaš tako prekleto rad, pa naj zaslužijo, ampak takšni bodo tudi rezultati in slej ko prej bo prišlo do propada ali mesarskega klanja zaradi izkoriščanja. Način je vse. Ni vseeno, če se nasplošno zdi vse enako, ker detajli krojijo usodo. Seveda se v Ameriki tudi skozi vzgojnoizobraževalni program pretakajo take in drugačne kler fantazme itd. Vendar obstajajo odlične šole, z neverjetnim kreativnim potencialom in sistemom, ki lucidnost in ustvarjalnost spodbujajo. Mi take šole nimamo!!! In ti posamezniki so srž poteniciala države, ne povprečneži, ki s tako ali drugačno čredo lajajo v luno. Res je, da brez kapitala nimaš kaj praskat, to je njihova slabost, za razliko od Danske, ki imajo povsem javne šole in enako dobre v smislu spodbujanja kreativnosti. Ampak pri nas si pa še kupit ne moreš dobre šole, ki bi nekaj štela. Plačaš lahko v isti državni piflarsko zatirajoči izredni program. Kaj takega. Skratka, polno je razlik med državami po svetu in mentalitetnih odstopanj in ta so ključnega pomena. To, da na splošno vse deklice hočejo bit lepe, imet tipa s kešem in večinoma bolehajo za anoreksijo, ker bildajo vitkost, je pa bulšit za rajo, da ne gleda v pravo smer, medtem ko se jo krade. Ker to sploh ni problem. Včeraj histerija, danes anoreksija in depresija. Samo odgovor na vprašanje, zakaj takrat to, danes pa to, je pomemben. In potem, kam bi z ljudmi, če bi zaprli farmacijo, ker je ne bi potrebovali … hehehe …
Ja, Mazzinijev tekst je bil spet dober. On opozarja na tisto, kar je v naši družbi največji problem. Večkrat in z več aspektov, kar je v tem primeru dobro. Še večkrat bi bilo treba in še bolj udarno. Pojav negativne selekcije vendarle ni tipičen za Ameriko, ki je prej preobsedena z iskanjem talentov in s tem povezanega profita, ki omogoča sanje in toliko in toliko “robije”. Negatvna selekcija je tipična za nas, pa za Romunijo, Ukrajino … In s to mentaliteto si nimamo kaj obedat od sodelovanja z Evropo. Ne glede na to, da na splošno cel svet poka po šivih zaradi materializma in plehkosti, pa vendarle detajli delajo velike razlike pri razvrščanju na lestvici bolj ali manj srečnih narodov … hehe …V deželi, kjer je prioriteta povprečje in čredništvo, ob tem ša za kruh večina nima, hej, nimamo kaj počet s splošnom stanjem. Vsi moški so na splošno težki in hočejo poročit mamo in imet za ljubico kurbo, vmes pa samo papcat, fuzbal gledat in se po jajcih praskat, a ne, pa vendar obstajajo skupine izjem in izjemnih in ti so pomembni in le ti povzročajo spremembe v tistem, v čemer so izjemni. Povprečni so v bistvu tako nepomembni za prihodnost in sedanjost, da je nevredno izgubljat besede za njih, pa je vedno o splošnem in povprečnem nasploh izgubljeno največ pozornosti in besed. Ker je tako najlažje seveda. In v tem je največji trik tiste stare pravljičaste floskule o bistvu, ki je očem nevidno. Ja, katerim in čigavim očem je nevidno, bi nadaljevala.
Pomembni se mi zdijo konteksti, konteksti spremenijo vse. Zato se meni velikokrat dogaja, da o eni in isti stvari z drugih aspektov gojim lahko simpatije ali antipatije. Oprah show je šit, Amerika je šit, ampak Oprah show je tudi odličen, nekaj kar v Sloveniji ni uspelo, ker niso znali in ker ni nič niti približno boljšega na sporedu je pomembno pogledat aspekt, zakaj je Oprav show odličen. Kdor preseže aspekt, ki priča, da je Oprah show totalen šit, pa z lahkoto ponudi nekaj drugega, boljšega in vsi so na drugo boljše mentalitetno pripravljeni, in takrat zavriska, hej, veste kaj, Oprah show je šit, ker ve zakaj in ker ve zakaj, lahko ponudi mnogo več. Tako nekako gredo zadeve po mojem mnenju na vseh področjih. Zato je kos zemlje v določenem primeru pomemben, v določenem pa ne. Kdo si jo zasluži, kdo pa ne. Kdo izgublja čas in energijo z borbo za kos zemlje, ker nima niti za grablje, kdo pa ne, ker že ve, kaj bo počel z njo. Pet držav ima lahko pet enakih problemov, a ni za vse države isti problem prioriteten.
@Sašec in Nidurun:
Samo nekaj opomb z mojega vidika, ker vsega ne morem komentirat, sem zamudila miting … hehe …
Pomembno je srce in razum v paketu, ja, ker brez razuma srca sploh ni. Največja zmota se mi zdi dojemat čustvo kot nekaj pozitivnega, dobrodošlega in toplega, razum pa kot nekaj hladnega, preračunljivega in zlega. To je samo potuha čustveno neuravnovešenim mentalnim lenuhom. Osebno se bojim čustvenih ljudi, podobno kot zveri, manj se bojim zajčka, čeprav je tudi predvsem čustven, ker je pač manj fizično nevaren. Čustvo je gonsko, intuitivno. Tudi nasilje izvira iz pretirano čustvenega človeka, ki je razumno otopel. Čustvena mati na primer, ki dojema v na videz pozitivnem smislu svojega otroka rpedvsem čustveno, mu bo z dobrimi nameni tlakovala pot v pekel. Slovenci smo še posebej cepljeni na ta model malikovanja čustvenosti. Na pehar suhih hrušk. Kaj zaboga lepega in konstruktivnega je na materi, ki ne premore toliko razuma, da bi ji bilo jasno, da so otroci lačni in da bodo šli, kot bi šla vsaka žival, v sili pokrast tiste suhe hruške? In kaj zaboga imajo otroci lepega od tega, da se mati čustveno zlomi in zjoka nad krutim dejstvom, da so njeni otroci lačni. In potem jih vsa topla, dobra in prijazna objema in jim svinja majčko s solzami, da je otroke le še bolj strah življenja. Nikogar nimajo. Samo mamo, ki je zgolj čustvena. Človek, ki je sposoben predvsem sočustvovat in malo razumne rešitve ponudit, je nevaren. Kaj imam od tega, da se prijatelj z mano zjoka in pade čustveno še v nezavest od dobrote, ker tako trpi z mano, da še slabše prenaša mojo žalost od mene? Ali pa starš, partner … Kaj ima otrok od čustvenih staršev, razen da ga je strah, zraven je pa še prisiljevan, da ima svoje čustvene starše rad, ker so pač čustveni in dobro? Kakšna ujetost. Obstaja velika razlika med sočutom in empatijo. Človek, ki bo hotel znat in bo znal uporabljat razum, kar pomeni, da razume, bo razumel, da je humanost bistven ključ do konstruktivnosti, zadovoljstva in sreče. In bo avtomatsko razvil empatijo! Razumen človek ne pomeni hladen, čustveno otopel.Čustveno otopel človek je predvsem čustven človek, ki ga je lastna čustvenost dotolkla in je še vedno čustven, samo da ni več topel, ampak hladen na primer. Odprto srce ima lahko samo razumen človek. Bolj ko je razumen, bolj razume in s tem v paketu rpemore več empatije! Empatičen človek je razumen človel, ki ima avtomatsko tudi veliko srce, kolikor je bolj razumen in empatičen. Empatični materi se ne bo zgodil pehar suhih hrušk, ker bo vedela, kakšna posledica sledi vzroku. Ematična mati se ne bo zjokala pred otroki kot majhen otrok, ker česa takega sploh občutila ne bo, saj ni otrok! Empatična mati svojih otrok ne bo strašila s svojo čustvenostjo. Na primer. In tako je z vsem v življenju.
Narava je kaotična za človeka, kolikor jo pač po defoltu slabo razume. Človek od nekdaj beži od narave, ker je močnejša od njega, kruta in primitivna. Človek ne ve, zakaj je na svetu in od kod je prišel. Smrt je ločnica, ki človeka loči od skrivnosti. Samo v enem primeru mislim, da je zagotovo najbolj pameten in končni odgovor v “ne vem”. V vprašanju, kaj je po smrti in zakaj smo tukaj. V ta koš seveda pade tudi narava. Dvomim, da je narava kaotična, je pa človek v svojem bistvu poante nikoli ne bo mogel razumet, razen tega, da mu je sovražna, ker je primitivna. Kot je primitiven človek v svoji osnovi, proti čemur se bori lahko le z razumem in iz primitivizma ustvarja razumen, human in srčen svet. Če raste človek, mu tudi narava ni več tako zelo nevarna, ker jo bolje obvlada. Tega žival ne zmore. Zato ji vlada samo zakon močnejšega in šibkejšega po naravnem in ne duhovnem redu. V duhovnem redu je pa edina odrešitev. Ker edino z duhom se je moč borit proti primitivizmu narave. Človek sicer razume naravo po koščkih, kot se trudi in mu uspeva. Razume, kje in kdaj zraste krompir in podobno. Razume, kaj naredi dež, celo približno ga zna napovedat itd. Nek red, po letnih časih, ciklih itd. se kaže, kar opozarja, da vendarle nek red obstaja. Seveda ti pa opažen red figo freško pomaga, če toliko stvari ne razumeš. Potem najdeš zatočišče in skušaš ustvarjat svoj urejen svet ter se tako boriš z močnejšo naravo. In seveda jo počasi razkrinkavaš. Vendar končnega razkrinkanja ni, ker ne vemo nič o pred in posmrtnem. Človek, ki hoče bit pametnejši in večji od narave, dobi za nagrado nauk in postaja vedno manjši in ubog. Obstaja pravilo igre, da je rojstvo in smrt skrivnost. Kdor ne spoštuje tega pravila igre, je najebal, ker izgublja na času in priložnosti, da ustvarja svoj svet, kolikor in kakor mu je dano. In na tem mestu se rodi religija! Religija se ne zgodi za boga in v imenu boga, ampak je po defoltu proti bogu. “Bog” človeku ne dovoli poseganja v čas pred in po rojstvu. Bog ne dovoli zlorabe njegovega imena in vsako omenjanje je zloraba po defoltu, ker človeku očitno ne dovoli, da bi kaj vedel o bogu, da bi splo vedel, ali obstaja. Sporočilo je več kot jasno, da nič, ampak nič naj človek ne počne v imenu boga, ampak naj prevzame odgovornost za življenje na tem svetu. Kakršen svet bo gradil, takšen bo!!!! Zato so pogovori z bogom v kakršnem koli smislu samo zelo intimna stvar hrepenenj, želja in občutkov ali si na pravi poti ali nisi. Kar je vsem enako, je želja po pravičnem, enakopravnem, humanem lepem svetu. In vsi, ampak res vsi vemo, kaj je pravično in kaj ni pravično, kaj boli in kaj ne boli, kaj osrečuje in kaj onesrečuje. Vsak naj prevzame odgovornost, ker onesrečuje, zadaja bolečino, goljufa, sodeluje pri zlu itd. Ni hudiča in ni boga za nas! Ni dovoljena zloraba tega imena, kaj šele pisanje bukel in pravil igre, kako neki naj bi bog želel, da živimo in se obnašamo!!! To odkriva posameznik in človeštvo iz dneva v dan v sebi. Postaja učlovečen ali pa razčlovečen.
Ni naključje, da so dežele, kjer vlada in prevladuje diktat religije obubožane in najslabše razvite. Žal! Pač enako kot pod diktaturami drugih ideologij, kjer ljudstvo spi na sloganih in odsotnosti prevzemanja odgovornosti za lastno misel in dejanje. Ni naključje, da kolikor bolj prevladuje sklicevanje na boga, toliko več nesreče in nepravičnosti se godi. Ni naključje, da je v Ameriki večina kapitalistov, zvezdnikov in politikov vernih, prisegajo na Biblijo. Ker svojo nepravičnost in nehumanost kljub največji odgovornosti do sistema, saj si ga najbolj prilaščajo in ga izkoriščajo v sebičen profit, upravičujejo z vero in sklicevanjem na boga. Seveda pa niso tako trapasti, da ne bi imeli Cerkve ločene od države in predvsem ne – verni, nesklicujoči na boga, prispevajo k napredku v pravem pomenu besede. Spet trik pač. Ja, hrami v imenu boga so znak nespoštovanja do boga. Nihče nima pravice citirat božje besede, ker je to edino pravilo igre, za katerega je človeštvo kaznovano, če ga krši. Da pred bogom laže, da ve, kaj bog želi in da pozna njegov obstoj. Kakšna prevzetnost in nadutost, po kakršni človek ne bi čutil več potrebe, v kolikor bi sam postajal in postal bog srečnih ljudi, kjer vlada pravičnost in humanost. Bog je človek. Tudi ni naključje na primer, da je neoliberalna politika v domeni politične desnice na primer, ki najbolj predstavlja vezanost na tradicijo in tudi na Cerkev in po možnosti ima še krščansko stranko v parlamentu. Tudi neoliberalnost sama po sebi se sklicuje na nevidno roko, ki najbolje upravlja trg. Bog – nevidna roka, svet – trg. Spet sklicevanje na boga, pri čemer se človek odreka odgovornosti za upravljanje nečesa, v tem primeru trga. Za presojo o dobrem in slabem, pravičnem in nepravičnem, zaslužnem in nezaslužnem, pri čemer humanost, empatija in socialni čut ni relevanten v primerjavi z možnostjo gajenja fantazme o nenasitnem kopičenju in pravici do bogastva na primer. Samo nevidna roka lahko upraviči, da nekdo na trgu lahko ostane brez vsega, nekdo pa ima vsega preveč. Ta filozofija predvideva sebičnost in pohlep. Predvideva tudi pravico, da je vse dobro, kar na trgu lahko prodaš. Torej lahko prodajaš tudi nekaj slabega, če ljudje slabo kupujejo. In človek ni odgovoren, ki to počne, ampak prosti trg, nevidna roka, bog. To je bogokletno!
Zato je po mojem mnenju popolnoma vseeno, kar piše tudi v Koranu. In tisto, kar piše v Koranu je isto kot interpretacija taiste religije, pri čemer so ženskam kršene enakopravne pravice, kot je omenjal Sašec. Popolnoma vseeno je, ali to piše v koranu ali ne. Ali piše v Koranu, da se je sveto v imenu Alaha opasat z bombami in v terorističnem napadu pobit ljudi v neki stavbi ali na podzemni, ali ne piše. Ker nihče nima pravice izigravat boga in v imenu boga sploh kakršna koli pravila igre postavljat ali zapisovat. In v nekaj tako minornega, kot je kos papirja, kjer nekaj piše, verjet, da je možno prebrat kar koli v imenu boga, verjet, je čisto zaničevanje boga. Samo poslušanje pridigarja, ki si drzne govorit v imenu boga, je še bolj nespoštljivo do boga.
Mene vse zanima. Zato sem za razliko od marsikoga odpirala vrata in vabila na klepet tudi Jehovove priče. Volja do dialoga se je z moje strani prijazno končala na točki, torej po prvem klepetu, ko je bilo jasno da sla vere ne zmoreta komunikacije in empatije, ker ju nič na svetu več ne zanima, zato sta na vsako stvar morala odpirat knjigo in izbirat citate. Mene to ne zanima. Vsebino knjige ima človek v glavi, da bi sam postajal ustvejalen in v dialogu z ljudmi, ker le dialog in razumevanje (razumevanje ni toleranca, ampak razumevanje) pomeni učlovečevanje in srečevanje z bogom v sebi, ker bog je človek. Ni razlike med vernikom neke religije, ki dojema za sveto in edinstveno vse, kar piše ali kar mu nekdo pove, sicer pa duhovno spi, in med tistimi osebami, ki so bile del eksperimenta, ko so prevzemali vloge zapornikov in ječarjev ali primer, ko so učitelji dobivali navodila, kako naj ravnajo z učenci, pri čemer so učitelji po navodilu mirno učencem zadajali tudi smrtni elektrošok. Zatekanje in zgovarjanje na višjega v bogu ali človeku, kar je eno in isto, pri čemer bi bil človek odrešen soodgovornosti za dejanja, ki jih izvaja, je proti bogu.Proti bogu je, ker je proti sebi in s tem proti človeku. Ker ne vemo, zakaj smo se rodili in kaj bo z nami, ko bomo umrli, obstaja zagotovo razlog za to. Da za nas to ni pomembno in da moramo iskat boga v sebi. Nimamo enakih nalog, niti enakih poti. Ne zgodi se vsako rojstvo, niti smrt iz istega razloga. Nič ni enako nečemu drugemu. Osebne zgodbe so same po sebi nauk in edino, kar lahko počnemo je, da se učimo. Zlo in trpljenje pa vsi poznamo, a ne. In kdo si drzne trdit, da nima nič s tem, ker ni bog, a verjame v boga?
Vemo, zakaj otrok bolehen in izstradan umira in trpi sredi puščave. Umira, ker dovolimo, da umira! Tisto, česar ne vemo, je to, kaj se zgodi z njim, kot z nami vsemi, ko umre in zakaj se je rodil. Očitno je zelo pomembno, da tega ne vemo. Če bi zagotovo vedeli, da je vsako trpljenje na primer po smrti zelo poplačano, bi bili še večje brezbožne pizde, kot smo in s še večjim veseljem ljudi mučili in prikrajševali. Izpolnjevali ukaze raznih pridigarjev, šefov in direktorjev z izgovorom, da samo opravljamo svoje poslanstvo, ki nam je diktirano. In če bi vedeli, da je vsako zlo, nepravičnost, ki ga storimo nad drugim, kaznovano po smrti, bi bili seveda veliko bolj pridni in odgovorni. Ampak potem človek ne bi iskreno preizkušal in se izkazoval v svoji pravi naravi. Izogibal bi se pohlepu in nepravičnosti samo iz strahu, ne pa iz srca. Bojda ne vemo, zakaj otrok zboli in umre, čeprav domnevno lepo skrbimo zanj. Zakaj pa ne bi zbolel in umrl? Toliko jih zboli in umre, ker ne skrbimo lepo zanj. Smo res zadovoljni, ker nam je za nekatere otroke vseeno za druge pa ne? Mogoče pa na svetu, kjer ne bi več pustili otroke in ljudi nasploh slabo živet, ne bi zbolevali otroci, za katere skrbimo lepo. Je za probat. Vsem bi koristilo. Mogoče bi raje poskrbeli za ljudi, ki na svetu že so, kot v mentalitetni prioriteti skrbeli samo za svoje otroke in ljudi, si želeli samo svojih. Moje, moje, moje, moje … To je kolektivna oda sebičnosti, ki kaj drugega kot na preizkušnji ne more bit.
Osebno mislim, da je vse zelo urejeno. Tudi narava. Kaos ali zarota je ponavadi, po izkušnjah, ki jih imamo, vedno kaos in zarota, dokler ne razumemo vzrokov in posledic. In ni nič hudega, da ne razumemo, ker vsi vemo, da si želimo pravičen in human svet, vsi si želimo živet med pametnimi, pravičnimi in humanimi ljudmi, le med takšnimi čutimo varnost in ljubezen, s tem pa možnost sreče. Očitno je naša edina naloga, da odkrivamo, kako postajat vedno bolj pameten in s tem avtomatsko bolj human. Menim, da nihče nima do ničesar avtomatske pravice, tudi do neumnosti ne. In v tem smislu si vsak piše sodbo sam, kar nima veze s tem, da je vsak zelo odvisen od okoliščin in tudi od drugih. Kolikor ne razumemo, rečemo, da je stvar sreče. Preko materialnega delovanja se odlikava narava duše, ki je najbolj bistvena! Človeške verzije hierarhije nimajo s tem zveze, ampak samo odslikavajo posameznikovo in kolektivno naravo stanja duha. Od kod in zakaj smo prišli in kam gremo po smrti, bo pa zelo verjetno za človeka vedno skrivnost. Da zabriljira v svojem polnem sijaju, ker ne ve, ali obstaja kakšna nagrada ali kazen. Še dobro.
strinjam se, simona, s tem, kar si napisala v prvem odstavku. tudi moj pogled na svet je soroden. ne vem sicer, na kaj točno v najini (ja, horizont si po prijateljsko lepo pospraivla pod tepih, hehe) nanašalo … prosim, da opredeliš.
z drugim odstavkom se lahko deloma, celo precej, strinjam. seveda sem skoraj identične ideje tudi sam zapisoval v tej debati. nazadnje pa – kje si dobila občutek, da sem jaz kjerkoli zagovarjal pisanje česarkoli ali odločanje o čemerkoli v imenu Boga? kje si dobiila idejo, da jaz mislim, da dostii vem o Bogu? ničesar ne vem. in nikoli ne bom vedel. lahko pa tipam obstoj Boga. tako kot ti. vse, kar vem o Bogu, je to, da ga je treba iskati v absolutnem dobrem. k temu težimo, kot si omenila, vsi. skozi debato sem zapisal, da je to del spominjanja, da je to dolžnost vsakega. edino, kar jaz zagovarjam, da je treba početi v imenu Boga, je to, da ga je treba iskati v sebi. kar se tiče zapisanihi pravil, ta morajo obstajati. drugače sploh ne bii mogli živeti. in kkar se tiče zapisianih praviil s strani Korana, ne posegajo v nobenem smislu v avtonomnost človekovega iskanja Boga, in ne odstirajo nobenih temeljnih skrivnosti. dokler se ne poglobiš v zadeve, se mi ne zdi pošteno pisati o tem, da človeštvo v vsakem primeru piše o tem, kar bog želi. ker tega ne počne v vsakem primeru. kar je zapisaino v Koranu, ne temelji na človeških težnjah, kot jih poznamo. temelji na težnjah absolutnega. navsezadnje tudi sama pišeš o tem, kar Bog želi. v tem zapisu, recimo. tudi tvoj zapisi ne temelji na človeških težnjah. ampak na težnjah absolutnega. ti si dosegla to stopnjo. in seveda te imam za veliko večjo vernico od velike večinie vernikov. ne smeš mi delati krivice. vsi trije delate moji misli krivico. ostalo je stvar prepoznavanja. ker lahko Koran razbijia moje težnje človeškega, me je sposoben presenečati in me spravljatii v ekstazo, ki je stanje dostopa do čisite biti, verjamem, da je Koran Božja beseda. človek je človeški, ker biva v času. ker biva v času, se je primoran boriiti za preživetje. to od njega zahteva človeškost. kar je izven časa, ni človeško. je večno, absolutno. dokler sem pripravljen tipati večno, sem prepričan, da to obstaja. nimajo jehovcii s svojiimi citati in muslimani s svojimi citati tu nobene veze v moji misli.
mogoče si pa ti tokrat mene površno brala, lahko pa samo,d a sovjihi misli ne artikuliram dovolj natančno, ker mislim, da so določene stvari jasne ali ker se kamufliriam, da bi bil bolj veličasten. skratka, najino razmišljanje se v marsiičem prepleta. v določenii točki gre narazen, kot glavii dveh kač. in ja, mislim, da sem jaz bolje opredelil, zakaj je na svetu lahko Božja beseda kot ti, zakaj ne more biti. sva pa oba dobra vernika, mislim, da si tii boljša. upam, da ne boš razumela tega, da te opredeljujem kot vernico, da te hočem stlačiti v določeno religijo. tudi sebe ne. opisal sem, kar dojemam pri sebi kot islam iin je daleč od množičnega islama. po definiciji pomena besed islam (pokoren Alahu) in Alah (igra svetlobe in sence), moj islam niiti ne more bitii podoben množiičnemu islamu.
“Očitno je naša edina naloga, da odkrivamo, kako postajat vedno bolj pameten in s tem avtomatsko bolj human. Menim, da nihče nima do ničesar avtomatske pravice, tudi do neumnosti ne. In v tem smislu si vsak piše sodbo sam, kar nima veze s tem, da je vsak zelo odvisen od okoliščin in tudi od drugih. Kolikor ne razumemo, rečemo, da je stvar sreče. Preko materialnega delovanja se odlikava narava duše, ki je najbolj bistvena! Človeške verzije hierarhije nimajo s tem zveze, ampak samo odslikavajo posameznikovo in kolektivno naravo stanja duha. Od kod in zakaj smo prišli in kam gremo po smrti, bo pa zelo verjetno za človeka vedno skrivnost. Da zabriljira v svojem polnem sijaju, ker ne ve, ali obstaja kakšna nagrada ali kazen. Še dobro.”
evo, to je moj islam, vse kar si tu napisiala, razen zadnjih dveh povedi. ta skrivnost človeku v svojem osbtoju očitno ni pripomogla, da bi zabriljiral v polnem sijaju. kar se tiče tistihi, ki so dobri zaradi nagrade … če ne bi bilo nagrade, ne bi bili dobri. nagrada nikomur ne preprečuje, da bii postajal bolj pameten ini bolj human. tako kot skriivnost ne. lahko pa vera v nagrado spodbudi dobra dejanja.
in kar ti tu opredeljuješ kot materialno delovanje sem jaz opredelil kot bivanje v času. narava duše pa je razcepljena na čas in večnost. teži po večnosti ini teži po času. proti obema se istočasno bori, to je izpeljava. duša se mora odločiti. bodisi za prekletstvo, bodisi za raj. hierarhija je večna. ogrodja časa se da vedno odluščiti, če si pripravljen za to. nikjer nisiem človeške hierarhijie zagovarjal. nikjer ne vidim v islamu človeške hierarhije, ki bi bila kaj več kot orodje prepoznavanja večne.
kar se tiče večne hierarhije, ne mislim na hierarhije dobesedno. mislim na absolut. pomočnik absoluta je lahko model, ne mislim pa na model v času. ampak model, ki potuje skozi čas.
skozi čas, se ne ustavlja, čeprav je zamejen s časom. jaz pa res ne znam enega posta napisat naenkrat, ampak kapljajo opombe.
Nekaj dni po referendumu so zmagovalci pričeli odličnost AS relativizirati.
Kot nekaj popolnoma jasnega je postalo dejstvo, da bo meja določena šele čez nekaj let. Pesimisti iz zmagovitega tabora izjavljajo, da bo določena čez 15. let. Torej so bile napovedi po takojšnji ureditvi mejnega problema in pomiritve s sosednjo Hrvaško lažne. Slovenski narod so tudi naplahtali s tem, da Hrvati ne bodo mogli več z agresivnostjo posegati na sporna področja. Mar res? V naslednjih 10 – 15 letih bo lahko polovica Piranskega zaliva eno samo Školjčišče hrvaških školkarjev.
Naslednje razkrivanje prevare, da je namreč AS dober, se kaže v napovedih nekaterih vladnih predstavnikov, tudi zunanjega ministra, se razkriva z izjavami, da ima Hrvaška še zelo trnjevo pot pred sabo do vstopa v Evropsko unijo.
Odprlo se je vprašanje Ljubljanske banke, odprlo se je vprašanje ribolova in še marsikaj.
Torej AS ni aspirin, ki odpravlja glavobol. AS bo povzročal nove spore in zaplete, s tem, da nam na koncu ostane arbitraža. V AS je slabo formulirana in zato ni naključje, da sedaj želijo funkcionarji, ki so zagovarjali in dobesedno posiljevali volilce, da glasujejo za, z zaostrovanjem pokazati, da jih je še neka v hlačah. Razumni vidijo, da je napenjanje mišic po izglasovanem referendumu popolnoma nepotrebno. Priznajte, da ste, tako kot mnogokrat doslej zaigrali napačno karto in uresničile se bodo besede nasprotnikov, pred vsem Janaza Janše, ki je dejal : Izgubila je Slovenija!
@Simona:
Ja, se strinjam z zapisanim…tudi sam sem zapisal, da je vprašanje, ali človek posluša srce ali razum, popolnoma zgrešeno – treba je na življenje gledat scela. In ga živet scela…Bom pojasnil ta “scela”.
Ko govorim o naravi, življenju, biosu – govorim o telesu, ki ne samo misli, ampak misel čuti. Bom poskusil razložit skozi svojo osebno izkušnjo…upam, da mi bo uspelo, ker mi je težko ubesedljiva.
Čez dan pač sem – se pogovarjam, gledam, mislim, čustvujem, informiram…in potem odidem zvečer spat. Včasih pa se ponoči zbudim iz globokega sna, da bi šel popit kozarec vode ali na stranišče, in takrat se mi zgodi občutek, da naekrat vsa ta mrena vsakdana popolnoma zgine. Ampak stanja ne prikličem sam hoteno. Zbudim se vanj.
In to stanje je – kot bi se resetiral. Je stanje, kjer ni misli. Ni besed. Ni informacije. Je svet, ki takrat nima smisla. Ker ga za svoj obstoj ne potrebuje. Enostavno je. Nič več kot samo je. In potem vzamem k sebi svojo roko. Jo gledam. In je na meni samo zato, da bi prijela. Je praktična. Je dejanska. Ne nosi pomena. Ni metafore. Ni poezije. Je kepa mišic. In takrat je moj Sem drugačen, kot je čez dan. Takrat moj Sem samo je, zato ker je. Ni razlage. Ker je takrat svet brez razlage.
Miza, stol, omara samo so. V svoji funkciji da so – na stol se usedem, na mizo položim krožnik, v omaro zložim stvari…In ko to doživim, začutim strah. Mi gre tudi na jok. Ker je neznosno… Ker ne samo čutim cikel…sem cikel…sem svoj konec..Postanem svoj konec. Razumeš?
Ne samo začutim smrt, ker takrat smrt ni samo beseda, ali personificirana, da bi mi sedela na rami. Ne…smrt sem dejansko jaz…v meni…jaz,moje telo je del biosa…cikla. Dejansko sem minljiv. Telo, ki zdaj še je…ne bo.
In vidiš Nidurun, to je ta praktičnost, o kateri sem govoril. To je ta telesnost. In zato lahko svoje bivanje v času dojemam samo skozi svojo minljivost. Ne skozi metaforo, ampak dejansko. Večnost jaz lahko razumem samo kot metaforo – skozi svoje hrepenenje, da se moj trenutek nebi nikoli končal. Ampak samo tako, nič drugače.
Zakaj naj bi človek sebe izuzel iz cikla? Ker če me po smrti čaka odgovor o smislu,,,potem čaka tudi vsako kravo ali kuro ali solato, ki sem jo ubil, odtrgal, da bi jo pojedel. To, da mi je dano razmišljati, se poglabljat v svoj konec – me še ne priviligira, da ne bom končal kot breskev s tržnice. Ker ne morem mimo cikla.
In zakaj religije ne morem čutiti kot ti – ker ne morem mimo vprašanja o večnosti. Ker svojega bivanja ne dojemam samo skozi metaforo. Ko se dotikam poezije ali umetnosti, se z metaforo samo igram. Jo preoblikujem. Jo ukrivljam. Jo negujem. Ampak moj prostor se dejansko zato ni nič spremenil. Veš kaj mislim?
Vse ostalo je samo…”filozofija”.
Religija ne želi, da bi imel vpogled v dejansko minljivost, ker je njeno bistvo v večnosti.
vprašanje iz kategorije: Gre za življenje in smrt:
kateri kis je boljši za vlaganje kumaric 🙂
In najolj paradoksalno se mi pri celi stvari zdi to – da tako veliko dejanje, kot je dejanje smrti človeka – človek vedno zamudi. Ker je umrl in ne ve, kako velika stvar se mu je pravzaprav zgodila.
In to je ta večna klavrnost človekovega življenja.
sašec, metafora je zame zelo fizična. dojemam jo zelo telesno, jo nekao čutim. tudi glasbo, ki je čista metafora, čutim izrazito telesno. kar poslušam, skušam umestiti v nek prostor in čas. glasba je zame lahko časovnii stroj. moja roka na mišici je metafora. ista sta. metafora je fizis! tako jaz dojemam. ne govoriva o snovii in nesnovi, ampak oba govoriva o snovi! zakaj se na galsbo pleše? zato, ker je metafora fizis! in to, o čemer sem jaz pisal v tej debati, vse dojemam fizično. v tem pogledu se midiva ne razlikujeva. moje telo, je moja metafora. najpopolnejša zemeljska metafora je seks.
moje žolčnostii ne razumi narobe. sem zelo gibljiv in se lahko tudi mirno pogovarjam. če ti preklejem mater, vsekakor obstaja verjetnost, da greva lahko naslednjii dan na kavo. to ni posledica pokvarjenega karakterja, da bi se zapičil nekam in ne bi oid tega odstopal niti za piikico, tudi, če niimam prav, ampak izraz strasti. v osnovi sem mešanica kolerika in melanholika, ampak nisem pokvarjen in fanatičen. fanatičnost je slepa zaverovanost.
in sašec, jaz še zdaleč ne pravim, da živiali niimajo duše, bistva. da bodo končale drugače kot mi. moja mama je večkrat rekla, da tudi trava vpijie do neba, če jo pohodiš. samo je ne sliišimo.
@Nidurun:
Ja, dobro..razumem…ampak – moja metafora se bo končala skupaj z mojo mišico.
Po smrti je zato meni smiselen samo nič. Ampak ta nič ni prostor ali metafora. Je samo znak za neobstoj.
Pa nič hudega, če se v tem ne strinjava. Važno je, da si oba želiva živeti prav.
če dopolnim, važno je, da si oba želiva naprednejše mentalitete v družbi in da sva nagnjena k humanemu. važno je, da debatiriava, kaj je smisiel dobrega, ne pa, kaj je dobro.
@Simona – Oh, ti indeksi sreče
Hudič je vedno v detajlih, res je. No, pa poskusimo pogledati na stvari malo bolj detajlno. Zakaj so Danci (menda) najsrečnejši ljudje na svetu? Zakaj sploh Danci? Konec koncu živijo v manjši deželici na severu Evrope, brez spektakularnega podnebja in s precej neizrazito kulinarko. Daleč, daleč od peščenih plaž, vročih fiest, sijočega sonca 250 dni na leto in kičaste kulise hehe. Človek bi si mislil, da bodo najsrečnejši v kakšni Španiji ali pa celo v »preddebakelski« Grčiji. Ravno Grki so ga zadnjih 10 let srali na polno, zapravljali svoje novce in živeli dolce vita do bridkega konca. Do zadnje pare v državni blagajni hehe. Marsikdo bi bil prepričan, da se vsaj uživali, dokler je trajalo. Pa menda niso. Uvrstili so se celo za nami, za čemernimi in godrnjavimi Slovenci – za posrat!
Nasploh je s temi »indeksi sreče« precejšen križ, vsaj kar se tiče interpretacije. Pogooglala sem malo po spletu in zelo na hitro našla par seznamov »srečnih« držav. Na enem od teh seznamov (naročnik je University of Michigan) vodi Puerto Rico, druga je Mehika, tretja Danska, četrta pa Kolumbija. Zanimivo. University of Leicester ima tudi svoj seznam in na njem je res prva Danska, ampak na petem mestu najdemo Bahame in (kakšno presenečenje) na 8. mestu celo Butan – torej pred Irsko, Kanado, Luksemburgom?!? Ne nazadnje ima svojo listo tudi Erasmus University iz Rotterdama in na le-tej vodi Costa Rica, druga je Danska. Kako bi se torej lahko človek sploh lotil analize? Težka bo. Ampak poskusimo lahko vseeno hehe.
Kaj govori v prid Danski? Uradne razlage izpostavljajo izjemno homogenost, relativno nizko stopnjo imigracije (pa še ta je bila v glavnem iz drugih nordijskih in zahodnoevropskih držav), majhne razlike v razporeditvi bogastva in odsotnost raznih »nacionalnih vrenj« v zadnjih nekaj desetletjih. Hmm, zakaj potem tudi Slovenci nismo srečnejši? Konec koncev smo kot narod zelo homogeni, velikega priseljevanja iz tujine nismo doživeli, imamo tudi zelo majhne razlike v razporeditvi narodnega bogastva. Ej, ej, že slišim ogorčene proteste glede zadnje trditve haha. In vendar je povsem resnična. Poglejmo si številke Svetovne banke (poročilo za leto 2008): Ginijev koeficient, ki meri »neenakost prihodkov«, za Slovenijo znaša 0,239 – trarara, zmaga je naša! Za nami se uvršča Švedska, sledi Danska, potem Češka in Avstrija itd. Zelo podobno sliko kaže tudi UN »List of countries by income equality«, kjer se Slovenija spet uvršča med najbolj enake na svetu (na 6. mestu smo, vendar so ti podatki nekoliko starejši kot pri Svetovni banki) – que sorpresa, spet pred Dansko! Res pa je, da se neenakost povečuje, ampak ne glede na vse bomo kot kaže še precej časa med 15 državami na svetu, kjer so razlike najmanjše. To pa ni pes! Če za bis pogledamo še podatke za Costa Rico (Ginijev koeficient 0,46) in Butan (Ginijev koeficient 0,55), potem pa Slovenija glede neenakosti prihodkov res nima kaj pisniti – vsaj ne v kontekstu »uradnega« merjenja sreče.
Kaj hudiča torej je odločilno za srečo? Denar sigurno ne. Slovenija je bogatejša kot so Butan, Costa Rica, Kolumbija, Dominikanska republika, Guatemala – pa se uvršča precej za njimi. Tudi neenako razporeditev dohodkov lahko mirno izključimo, številke so jasne. Morda pa je vse skupaj stvar percepcije. Slovenci smo bili navajeni popolne uravnilovke, do daske. V klenih komunističnih časih je bil razpon plače med direktorjem podjetja in najnižje plačanim delavcev največ 1:3. Ja, če to vzamemo kot izhodišče, potem pa danes razlike neminovno so velike. Ampak takih nizkih razmerij v svetu ne poznajo, niti v najbolj socialno naprednih skandinavskih državah ne.
Nadalje si v svojem razmišljanju napisala naslednji stavek (citiram): [Na Danskem]…ne splača se vlagat v bogatenje, ampak v ustvarjalnost, ker zasebno lastnino tako obdavčujejo, da je joj. Hmm, sliši se zanimivo. Pa poglejmo primerjavo s Slovenijo. Spet številke haha. Vzemimo primer poročenega odraslega človeka, ki ima dva otroka (podatki Forbes). Od bruto zneska 50.000EUR (ni slaba plača, kajne) Slovenec dobi 27.600EUR, Danec pa 35.400EUR. Od bruto plače 1.000.000EUR (milijon!) bi Slovenec dobil 398.500EUR, Danec pa 389.000EUR. Razlika v škodo Danske nastane šele v najvišjem plačilnem razredu, ki ga v lepi naši deželici tako rekoč ne poznamo. V vseh nižjih razredih Slovenci plačujemo krepko višje davke kot Danci. Mene to sploh ne preseneča. Kaj lahko zaključim? Visoka obdavčitev ni nujno vzpodbuda za ustvarjalnost – sicer bi Slovenci skoraj celemu svetu lahko (se opravičujem) j*bali mater. Pa je ne.
Kaj bi še lahko izpostavili pri Danski? Omenja se dober zdravstveni sistem (javen – tako kot v Sloveniji), dostopnost do izobraževanja (šolstvo je javno – tako kot v Sloveniji). Težko primerjam, ker nisem (dovolj hitro hehe) našla podatkov o npr. čakalnih vrstah. Kaj še torej? Hmm, še na nekaj opozarjajo kar Danci sami – menda imajo nižja pričakovanja kot ostali hehe. No castles in the sky, torej. Morda je prav to tisti recept, ki je za Slovence izmuzljiv. Pa tudi za Američane seveda, ki imajo svoj American Dream haha. Tina Turner lepo poje I wanna make a million dollars, I wanna live out by the sea, have a husband and some children,… Hell, yeah – ona (Amerika) hoče vse. Francija, Italija pa itak tudi – zato je pa njuna percepcija sreče še nižja kot pri nas. Ni bogat tisti, ki ima veliko, ampak tisti, ki ima dovolj.
Na koncu pa še nekaj misli o smetarjih oz. najnižje plačanih poklicih in njihovem dostojanstvu. Ne bi se mogla bolj strinjati s teboj: tudi ti poklici bi morali imeti dostojno plačo. Ne bom spet zatežila s statistiko primerjav med najnižjimi plačami na globalni ravni, čeprav bi lahko. Bom malo drugače zastavila. Da bi bili tudi najnižji poklici solidno plačani, mora država dosegati zelo visok standard. Zelo visok. Danska ga ima, zelo visokega namreč. Vprašanje za milijon je, zakaj ima tako visok standard in seveda hkrati tudi močno socialno zavest? Če človek malo po netu pobrska z geslom »denmark economy«, potem mu v oči padejo (na različnih straneh ponavljajoče) besedne zveze: high-tech agricultural sector, state-of-the-art industry with world-leading firms in pharmaceuticals, maritime shipping and alternative energy. Kaj pa pravi za Slovenijo? Kot največji plus je navedeno naslednje: »Slovenia lies right in the middle of one of the world’s most exciting business regions. It sits on the intersection of several of Europe’s historical crossroads.« Mi imamo torej lokacijo, fliko zemlje, o kateri je bilo na tem blogu že toliko napisanega. Če parafraziram tebe: imamo teritorij, ampak ne vemo, kaj bi z njim počeli heheh. Ne (oz. premalo) vlagamo v naš razvoj, kultura kvalitetnega izdelka je slovenskim povzpetnikom pač španska vas. Kdo jo sploh rabi, če si pa v lokalnem okolju pivski bratci med seboj razdelijo nekaj lokalnih projektov hehe. In bogato zaslužijo. Ampak to ni bogastvo naroda! To je prerazporejanje. Tisto prerazporejanje, ki ljudi tako zelo moti in ga najbrž dojemajo kot neenakost, čeprav je v primerjavi s trendi v svetu še vedno zelo nizka. Kljub temu jim lahko dam prav. Zakaj? Zato ker podlaga razporejanja NI dosežek, ni dober (mednarodno konkurenčen) izdelek, ampak velikokrat »skup zmašen pofl«, ki ga lokalcem prodajajo kot suho zlato. To pa je zelo slabo. O tem bi se morali pogovarjati – kaj pogovarjati – na tem (na izdelku) bi morali delati v Sloveniji. Ampak mi se raje zamotimo s fuzbalom, telenovelami, lokalnimi političnimi razprtijami in ostalim bullshitom! Raje plešemo okoli ognja… Prav zato sem napisala tisti svoj prejšnji komentar, kjer sem izrazila zaskrbljenost nad kultom ignorance. Elita ima vedno rada neumno rajo. Po svoje to niti ni problem – kot si že sama omenila, povprečneži za razvoj niso nikoli odločilnega pomena haha. Problem pa nastane takrat, ko je tudi elita zarukana in ambiciozna samo pri delitvi vedno manjšega kupa denarja. V tem primeru lahko standard večine samo pade. Če se vse skupaj združi še s korupcijo, klientelizmom in balkanskimi manirami, potem težnja po primerjavi s Skandinavskimi državami, izpade milo rečeno patetična. V takem okolju najbrž niti percepcija sreče ne more biti preveč visoka. Ni namreč osnovnega fair playa, ni skandinavske poštenosti in doslednosti. In po drugi strani tudi ni turkiznega morja, 250 dni sonca, palm, peščenih plaž in toples kreolk kot npr. na Costa Rici, da bi človek lahko kar preplesal celo leto, če malo zbanaliziram hehe
@Nidurun:
Tako.
Nidurun:
Skupaj sem povzela, ker mi je bilo lažje, glede na to, da sta s sašcem veliko komentarjev izmenjala. Pobereš pač tisto, kar se ti zdi posebej relevantno, kar si tudi storil.
Nočem ti delat krivice, čeprav ti jo morda storim ali pa predvem ti tako občutiš. Včasih je treba kaj dodatno pojasnit, ja, ker takole pisno počasneje teče debata in logično, da lažje pride do misandrstendinga. Si pa definitivno v svoji strasti in mešanici kolerika in melanholika, kot si se po mojem mnenju okvirno odlično predstavil Sašcu, hitro krivičen tudi ti. Vsi, podobni, ki nam misel je pomembna in vemo zakaj, bolehamo avtomatsko tudi z udari ega. Provokacija je v tem, da ego kdaj pomeša štrene med tistimi, za katere je škoda, da se pokoljejo med sabo, ker imajo podobno vizijo. Nisem pometla pod preprogo s Horizont in sploh pometala nisem, samo izmenjujem ali dopolnjujem svoja mnenja. Tudi ti bi lahko nehal z metlo plesat … hehe …
Razumem, kaj mi govoriš o vsebini korana. Sem imela že nekaj lekcij s strani muslimana v preteklosti in pogovorčkov na to temo. Strinjam se s tvojo ugotovitvijo, da sem primerek vernika, na način, kot si opredelil, kar se tiče pogleda na življenje. Ja, sem vernik in mislim, da samo ne-vernik v smislu zavezanosti neki religiji lahko postane vernik. Sem celo mistik na nek način, ampak nikoli z mistiko ne operiram, čeprav jo zaznavam … hehe … V trenutku, ko bi z mistiko začela operirat, bi me pustila na cedilu. Zelo podobno je z ljubeznijo. Nemogoče je, da bi jo doživel, kaj šele doživljal, če začneš delovat v smer, da bi jo doživel in če ji začneš risat ali pisat v glavi način, kako bi morala izgledat oziroma se udejanjat. To je popolna nikoli dosegljiva svoboda. Ljubezni se ne razlaga in ne pridiga, lahko se samo pove kaj o njej, kako si jo doživljal, če si jo že kdaj doživel. Na primer.
Žal je koran podvržen molitvi, še bolj žal je podvržen politiki. Tisti, ki vidi vrednost v vsebini korana, bi po mojem mnenju mora zavračat religijo. Kaj šele politiko v imenu religije. Kot si dejal, koran je ena izmed knjig, kakršno lahko piše v podobni poanti (pa vendar je načinov življenja, preko kakršnega lahko prihajamo do enakih spoznanj veliko različnih) tudi kdo drug, konkretno ali metaforično. Ti si načitan človek. To vem. Ti si radoveden človek. Tudi to vem. Ti nimaš samo korana! Verniki pa ne samo, da imajo samo koran, ampak sploh nočejo preizkusit še česa drugega, da jih le ne bi pokvarilo (podobno je z drugmi religijami, da ne bo pomote). Zato, kot sem že zapisala, tudi s tega spekta, ni nenavadno, da tam, kjer vlada religija, vlada tudi v povprečju slabo razvito, revno in uniformirano življenje. Treba se je tudi vprašat, zakaj moramo poslušat kar naprej toliko opravičevanja, da v koranu ne piše, kar po prenekaterih muslimanskih državah, od zatiranja ženske, kazni po šeriatskem pravu pa do terorističnih izbruhov v imenu boga. Hej!!! Zakaj toliko ljudi, ki je prebralo in samo koran bere, tako prekleto “narobe” razume njegovo vsebino. Jah, z veseljem, a ne. Predvsem pa zato po mojem mnenju, ker tisti, ki bojda razumejo koran v njegovem pozitivnem sporočilu, ne upajo pristat na zoperstavitvi korana kot temelju za vzpostavitev religije in s tem povezane inštituciliziranosti. Zakaj ne? Misel z močnim sporočilom ne potrebuje diktature, niti se ni treba ogibat primerjavam. Tole je zelo podoben srž problema kot sva se zataknila pri fuzbalu. Ja, ni problematična ljubezen do fuzbala, do igre. Ampak kdor v imenu ljubezni do te igre z žogo odvrača pogled od navijaških agresivnih absurdov in kapitalistične kraje, pač nima rad igre dovolj.
Mene lahko na primer ti lahko poimenuješ za vernico in prebiraš moje zapise, klepetaš z mano, whatever, in me jemlješ skrajno resno. Ampak jaz ne pričakujem od tebe in od nikogar, niti od svojega otroka ne bi, da posluša in bere samo mene, verjame samo vame. Nasprotno! Menim, da me sploh ne more razumet oseba, ki ne pozna in ni imela rada in ima rada še marsikaj. Šele tako se lahko sploh odloči, kam neki me sploh umešča razumsko in po srcu. Velja za vse, ne samo zame.
Skratka, Nietzsche je okej. Ni njegov problem, če so ga butci tlačili v parket za nacizem. Nikoli ni postal bog in njegovo delo biblija za kakršno koli ideologijo. Vzamem, kar potrebujem in znam uporabljat ter odvržem, kar ne!!! Imam svojo voljo v klepetu z Nietzschejem! In vsak, ki spoštuje njega in njegova dela bi moral absolutno zanikat in zavračat kakršno koli politiziranje le tega!!! Tisto, da bi jaz lahko rekla, pa koji kurac si misli ta tip, da je, da bo meni krojil pravila igre na tem svetu, namesto da bi me le učil in spoštoval tudi druge učitelje? Dober učitelj ne izgubi renomeja zaradi drugih dobrih učiteljev nikoli, kaj šele zaradi dobrih učencev. Pri vsaki sveti knjigi pa je žal nastalo iz nje točno to. Ja, ni knjiga kriva. Knjiga je pač mrtva. Svete knjige ni, tako kot svetnikov ni. So pa modri ljudje, ki učlovečevanje razumejo kot boga in se trudijo postajat bog, uživajo v tem, kar je tudi bistvo življenja, čeprav vedo, da nikoli ne bodo bog postali! Saj tudi pojem ljubezni ni na svetu zato, da bi jo uporabili, doživeli in jo kar imeli, to je samo cilj in prekleto ni vseeno, kako živimo vmes.
Saj z budizmom je enako. Ne vem od kod ljudem ideja, da gre za najbolj takoimenovano zenovsko miroljubno religijo. Celo rano mladost so mi pokvarili s takšno neumnostjo. Pokvarili v koščku seveda, ker sem še res verjela tej nebulozi, da gre za edino religijo, ki vsebuje to svobodno in modro luč, o kakršni si pisal tudi sam na primeru korana. Bulšit. Seveda vsebuje. Kot vse svete knjige. Imajo pa svojo pravljico o karmi, ki sicer v koščku renice drži in če z mistiko ne opreiraš, jo tudi čutiš, a kaj ko je bolj bistveno, da se na kastnem sistemu in floskulami o karmi ljudstvo drži v revščini in brezizhodni nemožnosti napredovanja, ker, heh, je to pač njihova karma, za razliko od velikega bude, ki selo življenje čepi in mantra, mu nič ne manjka seveda. Dalajlama pa taka.
Na koncu je vseeno … zen in vsi bogovi, kar si jih je svet izmislil. Vse je to eno in isto. In vse zlorabljeno, ker preprosto ne moreš postat modrec, če samo ubogaš in buljiš v eno knjigo, poslušaš enega pridigarja. Točno takrat postane literarno delo brez vrednosti! Vrednost ima samo med drugimi, še drugačnimi literarnimi deli. Zakon tega sveta! Sam nisi človek, ker se ne moreš učlovečit. Ostaneš na razvojni stopnji živali. Učlovečenju daje možnost samo radovednost, razumevanje (ne pomeni nujno tolerance, a že jezik, SSKJ, vsiljuje bolno mentaliteto, da naj bi bilo to eno in isto) in učenje, brez prestanka. Kar nam pomeni sveto, je v trenutku brez vrednosti, ko smo nekaj stigmatizirali za sveto. Ni tako preprosto. Tako preprosto je po naravi. Ki je kruta in primitivna. Iz te narave človek, kot sem že zapisala, beži in ustvarja svoj svet, ki je nad naravo … je duhoven znotraj materije. Ta svet ni raj, je definitivno pekel po naravi stvari, iz katerega lahko človek raj ustvarja. Res bi bilo zanimivo kdaj izvedet, zakaj smo se znašli tu … hehe … Smo ga karmično nekaj hudo usrali, smo vojaki z izbrisanim spominom na misiji … ali nekaj tretjega. Niti ni pomembno. Saj lahko spoznamo in vemo, kaj je bistvo. Če nočemo, je naš problem … ampak problem ostaja.
@Sašec:
Ja, ja … vem, da si to zapisal … sem se samo odzvala. Nisem delala ločnic, na kaj repliciram, ker je bilo preveč komentarjev.
V bistvu mi je zanimiv prepad v aspektu pogleda med tabo in Nidurunom, čeprav je pri obeh pogledih stična točka v enakem, kar sta tudi vidva spravljivo ugotovila, kot vidim. Je razlika, pa ni. Kadar se to zgodi, se meni ponavadi misel obrne k psihologiji. Vidva sta v neki stvari očitno drugačna, ampak stvar, o kateri govorita je po logiki stvari ista, samo takšna, kot je. In zdaj se lahko skregata, ker jo doživljata psihološko drugače ali pa si prisluhneta in se razumeta, drug drugemu predstavita različni aspekt enakega. Druga verzija se mi zdi uporabnejša … hehe …
Osebno razumem Niduruna, kar misli in čuti, ko govori, da on je metafora in materialno je metafora. Podobno doživljam tudi jaz sebe. Po drugi strani razumem tudi tvoj opis materialnega in poanto minljivosti. Razliko vidim v tem, kar si tudi sam naznačil, da je razlika živet z občutkom večnosti ali minljivosti. No, o tem pa ne vemo nič. Ne vemo, ali smo minljivi ali smo večni. Torej gre za oseben odnos do sveta, s tem pa oseben odnos do sebe. Hmmm … Mogoče so pa res celo nekateri minljivi, drugi pa ne … haha … To bi bil špas spoznanja. Mogoče je tako, kot čutiš, da je. Ampak to je vse samo mogoče.
Meni na primer je zanimivo pri tvojem komentarju, da sem se ob njem vprašala, hej, kako se ima ta človek rad, da že zdaj žaluje za seboj. Ne samo to! Izpostavil si minljivost kot nekaj res velikega v življenju človeka, kar pa zamudi. Jaz na primer smrti e doživljam kot nečesa velikega, ampak kot nujnost. Tudi prehranjevanja ne dojemam za nekaj velikega, čeprav mi predstavlja nujnost za preživetje in zaradi te nujnosti lahko umrem, če ni izpolnjena. Razumem strah pred neznanim. S tem v paketu tudi strah pred smrtjo. Zato doživljam vse skupaj bolj kot neko breme, nujno zlo. Ker sem pač človek, ki hoče vse vedno vedet in me nikoli ni zanimalo takoimenovano henganje, avanturizem. Ne hodim na potovanja rada. Pravi pekel. Vedno vprašam, kaj bom pa tam počela??? A ne vemo … jah, potem pa nima smisla, a ne … hahaha … Zato me tudi pri posmrten pač po naravi stvari moti, ker ne vem, kaj bom tam počela, če sploh kaj. To je pa tudi vse. Po drugi strani me pa spet ne moti, ker vem, da se težko poslavljam v življenju in odhajam, ampak ko se poslovim in odidem, pa zelo hitro padem v drugo klimo, med druge ljudi, tudi v drugo okolje. In potem mi spet ni za nikamor, dokler spet ne grem. Lahko se spet vrnem, a to je isto, kot bi bilo na novo, z nekaj več informacijami pač. Pomembno je, da mi je všeč. Vse, kar upam, je, da mi bo po smrti kar koli že všeč. Upam na bolje. In tako nekako metaforično tudi živim. Če dobro premislim, sploh ne živim za tukaj, ker se vedno odločam v imenu scenarija, ki ga gradim in na katerega upam v bodočnosti. Tukaj in potem. Veselijo me spremembe. Z upanjem na boljše seveda. Lahko si predstavljam, da se ne pogrešam. Lahko si predstavljam, da sem drugje in je vse drugače. Lahko si predstavljam, da postanem drugačna. Če sem iskrena, me pomislek, da bi bilo to življenje večno, peha kvečjemu v napad panike. Grozljivo. Pa kdo bi se prenašal večno v svoji koži tako rad, da bi mu minljivost predstavljala grozo. Zadeva se mi zdi podobna kot spanje. Včasih trpim za nespečnostjo in potem hodim okrog kot totalen zadet lunatik … Če daš kdaj skozi daljše obdobje nespečnosti, veš, da te prime, da bi se ustrelil, začel streljat ali oboje hkrati. To je zame kar pomembna informacija o zavednem, nezavednem, minljivosti in prebujenjih.
Sem se pa spomnila še na en svoj eksperiment, ki sem ga pripravila neki svoji bližnji osebi, ki mi je dana po rodu. Po eni strani sva si blizu, po drugi pa kar od nekdaj veje prepad. Tujca. Hotela sem se prepričat, če prav mislim, zakaj je to. Obema sem postavila vprašanje, kakšno življenje bi si ustvarila, če bi si lahko izmislila kar koli. Jaz sem vzela v svojo predstavo s seboj iz zdajšnjega življenja samo dušo, pisanje in spol in si dodala še nekaj uporabnih veščin in lastnosti, ljudi okrog sebe sem opisala, sicer pa sem večino spremenila. Kraj, delo, način življenja, status itd. No, ta oseba je sebe vzela s seboj v predstavi v celoti, ohranila celo svoj poklic, leše nekaj angažmajev si je dodala, pobrala s sabo ljudi kar poimensko, ki so bili ali so še okrog nje, seveda nekoga še od mrtvih zbudila in ostala v Sloveniji. S seboj je vzela celo koga, ki ga kar naprej kritizira. In vprašam, zakaj je s seboj vzela še tega, ki ga ne mara, pa je rekla, jah, je pa le moj človek, a ne! Sem mislila, da bom s stola padal od smeha. Skratka, sumi so se mi potrdili. Pomembno je, da ne gre za kakšno nadpovprečno zadovoljeno osebo, ki bi imela vsega polno rit in vse uresničeno, kar bi si želela itd. Nekaj vmes. Ampak ona je vzela s seboj še vse probleme in si ni dala nobene nagrade. Še otroštvo, ki ga je preživela v revščini, je brez opombe vzela s sabo. Sem vprašala, a ne bi imela vsaj v otroštvu kaj več blaginje. Je rekla, no, ja, okej, ja, to bi lahko imeli, kot da se je komaj spomnila. Če bi torej ne vzela vsega s seboj v dobrem in v zlu, bi imela občutek, da ona ni več ona. Ona se zdi pa sama sebi zelo pomembna. Zakaj ta primer posebej omenjam. Ker ima ta oseba tudi zelo dramatičen odnos do smrti kot same po sebi (ne le v primeru, ko gre za izgubo povezave in s tem povezanih bremen za preživele, kot je logično, da trpi in je strah na primer otroka, če mu umerejo starši). Kadar koli zadiši po smrti ali se celo zgodi, reagira, kot da gre za nenormalno presenečenje, šok stoletja, seme vsega zla in najhujšega. Glede na to, da gre za osebo, ki je zelo v sebi in predvsem s sabo ter dejansko doživlja celo druge, kot da so njeni, ta presilna psihološka nesprijaznjenost s smrtjo ni nič nenavadnega. Zanjo se res s pojmom smrti vse konča, kar pozna, kar pozna, pa ji pomeni vse. Meni pa včasih še več pomeni tisto, česar ne poznam in ne živim. In zelo velikokrat se osredotočam na stvar izven sebe in mi to več pomeni kot jaz ozroma dojemam, da tisto izven mene je jaz in da sem jaz lahko marsikaj. Vedno delujem z mislijo v bekstejdžu, da delujem predvsem za nekaj drugega, za nek drugi jaz in da vse to šteje. Če kaj težko verjamem, je pa to, da bi bil po smrti nič in ne nekaj drugega. Ne vem. Ampak preprosto ne čutim tako in težko verjamem. Ker tole tukaj pa res ni bohve kaj, no. Če bi dobila neizpodbitno dokazljivo informacijo, da je to vrhunec transformacije zavesti v vesolju, ostalo pa nič, bi se pa takoj fuknila z nebotičnika.
In zanima me, kaj zaboga se zdi tako pomembno in fajn v tem življenju nekomu, ki doživlja posmrtno v mišljenju, da je potem samo še nič. Ker drugače si ne znam predstavljat, da si nekdo to misli, namesto da bi si mislil drugače. Pač lahko izbiramo idejo, glede na to, da ne vemo.
@Horizont:
No, zame na primer peščene plaže niso vabljivost, ker ne maram vročine, niti me ne privčači morje, še bolj se mi gnusi prebujajoči se insekti, v vročih krajih še posebej veliki … hehe … Imam en zapis na to temo na blogu – Rajsko poletje … da ne boš mislila, da te iz inata zafrkavam.
Jaz bi bila v Španiji verjetno zelo nesrečen človek na primer. Ne samo, da me ne mika njihovo podnebje, tudi njihov temperament mi gre na kurac, ni po moji meri. Podobno velja za Grke in Italijane. Preprosto, če stereotipiziram, me mine fukat z nekom, ki se takoj ponuja in zganja ogromno hrupa, še preden bi se skoncentrirala in malo globlje pogledala v oči … hahaha … Zato mene latino loverji nikoli niso rajcali, ker se mi je vse skupaj zdelo kot lovljenje ribe v akvariju. Brez veze. Da ne omenjam špansko bikoborsko drhaljenje. Že koline mi gredo na kurac … da bi hrepenela po deželi, kjer se grejo koline, bikoborbe in še tek za biki … ne hvala. In ne maram Hemingwaya, še manj Picassa.
Hočem samo poudarit, da radost do peščenih plašč, sambe, sonca in vročine ni samo po sebi umeven osrečujoč faktor. Kar pomeni, da je lahko človek tako srečen ali drugačen. Jaz na primer obožujem zimo. Vse na njej. Krvosesna žvad spi, nihče ne smrdi očitno po švicu, ko fukaš, se ne zalimaš na nekogaršnji trebuh in ne doživiš infarkta od pomanjkanja kisika, vse je bolj tiho in mirno, zato je vse zabavno, bolj zabavno in delo je bolj skoncentrirano in produktivno. Jaz namreč rada delam, kar in če rada delam. Snežinke in sprehod po snegu je nekaj najbolj romantičnega na svetu. Slačenje je skrivnostno in seksi. Ko poleti vsi napol nagi hodijo naokrog, ni vse seksi, rpedvsem pa ni skrivnostno. Tudi doma je čuštno bit, na toplem in gledat skozi okno. Še posebej, če pada sneg. Vprašanje je torej, kaj neki je tisto, kar povzroča vtis, da ljudi na splošno najbolj osrečuje vročina, sonce in poletje??? To je stvar piara in s tem povezane psihologije. Nič drugega. Na čemer delamo, to imamo. Kar pa ne pomeni nujno, da je najbolje. Skratka, ni razloga, da se v hladnejših deželah, brez peščenih plaž, ljudje ne bi imeli mega dobro in bili srečni. Enako velja obratno. Stvar značaja in psihe.
Z listami je posplošeno križ, ker se razlikujejo. Če nas bolj zanimajo merila in s tem povezani vzroi za določeno razvrstitev, pa ni križ, ampak samo takšne in drugačne informacije. To je spet podobno kot pri najinem klepetu o svetu na splošno in mojem poudarku o pomenu izključno detajlev, v smislu konstruktivnosti in s tem povezanih informacij.
Tisto o najmanjših razlikah pri razporeditvah v gospodarstvu je brezvezen bulšit, ker za srečo naroda ne pomeni nič. Preverjeno in že znano je, kar pa res naši politiki radi zamolčijo … hehe …, da so ljudje na večje razlike pri razporejanju denarja toliko man občutljivi, kolikor je višja najnižja plača oziroma najnižji standard prebivalcev. Če ljudje z najnižjim standardom živijo relativno dobro in se potem seveda po hierarhiji bolj ali manj standard viša, se ljudem toliko bolj fučka za ultra profiterje. Zelo preprosto. In tukaj ima Danska spet veliko prednost, ker ima velik poudarek na socialni politiki. s tem povezano visoke davke na nepremičnine, tudi sicer precej visoke, ampak tudi visoko nadomestilo v primeru brezposelnosti in vse javno seveda. Pri vpisu na univerzo dobi študent celo žepnino za spodbudo. Naša najnižja plača se pa bori, da bi dosegla mejo praga revščine po evropskih standardih. Na Danskem se najnižje plačani delavci ne poutijo kot tretjerazredne smeti. Ne v finančnem in ne v kulturnem smislu!!! Oni namreč zelo negujejo mentaliteto, ki je usmerjena proti stigmatizacijam, zato pri njih tudi ne doživi infarkta intelektualna družina, v kateri se njihov sin odloči, da bo ključavničar. Večji pomen dajejo in propagirajo pomen sreče … da uživaš v tem, kar delaš. To je prednost. Seveda si je pa treba to privoščit. Moj dedek je bil kovinski delavec in ure je popravljal. To je resnično rad delal. No, ni bil pa rad reven. Denar definitivno je eden izmed faktorjev sreče. Brez skrbi, da je.
Tistega mojega citata pa očitno nisi razumela, čeprav je jasen. zapisala sem, da se ne splača vlagat v bogatenje!!! Ti si pa nadalje pojasnila, kako Slovenci v nižjih rangih plačujemo prekleto višje davke od Danske in da se Danski pozna šele v visokih razredih. Ja, no, saj!!! Ne splača se vlagat v bogatenje, a ne, pri nas pa se splača samo to, ježa pa jebejo tisti z nižjimi dohodki. In kje zaboga sem jaz zapisala, da naj bi bila obdavčitev kar sama po sebi spodbuda za ustvarjalnost?!!! Nikjer. Prav gotovo n spodbuda ropanje ljudi, ki imajo že itak nizke plače. Spodbuda je obdavčevanje v smer, ki sporoča, da se bogatenje ne splača. Seveda se mora s tem poklopit tudi kulturni vzorec in mentaliteta, kar pir Danski se. In to je spet druga debata.
Ja, imajo javno zdravstvo in šolstvo. In verjetno ti je jasno, da imajo sistemsko in po pristopih prekleto boljše šolstvo.
Danci imajo definitivno nižja materialistična pričakovanja. Ne vozijo na primer v povprečju nevemkakšnih znamk avtomobilov, slovijo po bicikliranju, čim je le toplo, nimajo nevemkako velikih stanovanj in hiš v povprečju. To jih ne zanima. Imajo pa visoka pričakovanja na terenu umetnosti in ustvarjalnosti nasploh. Velik vpliv imajo pri njih tudi plemiške družine s svojimi kulturnimi rituali itd. Precej dajo na obnašanje človeka. Take stvari.
Ostalo v zadnjem odstavku pa itak podpišem, saj sem podobno pisala v komentarju. Seveda je produktivnost in prerazporejanje problem. Vse skupaj pa zalito s kulturnim potencialom in posledično mentaliteto. Torej je jasno, zakaj je Danska relativno srečna v primerjavi z relativno nesrečno Slovenijo. Tukaj je seveda še zgodovina in s tem povezan kapital in kulturni kapital. Ampak vikingi niso izgovor za vzpostavljanje take ali drugačne mentalitete, politike in sistema. Dovolj smo pametni. Ni izgovora. Izgovor imajo mogoče lahko Mehičani, da so srečnejši od arsikoga zaradi nižje stopnje izobrazbe in s tem povezanih pričakovanj. Smejoči Afričančki, ki prosijo turiste za plastenko vode, mene v svoji sreči ne fascinirajo. So preblizu nesreči.
“Sem celo mistik na nek način, ampak nikoli z mistiko ne operiram, čeprav jo zaznavam … hehe … V trenutku, ko bi z mistiko začela operirat, bi me pustila na cedilu. ”
pred nekaj minutami sem bral spremno besedoi k romanu Taharja Ben Jellouna z naslovom Ta svetleča odsotnost svetlobe, ki sem ga danes skoraj po naključju kupil in govori o zaporniku, po pričevanju resničnega zapornika v tajnem zaporu Tazmamart v Maroku, ki se je pozneje izkazal za obstoječega in so bili vanj zaprti vojaki, ki so izpolnjevali ukaze za strmoglavljenje (ne vem, če tudi uboj) kralja Hasana II. (na njegovo željo naj bi biili tja zaprti) v nečloveškihi mukah … bral sem skratka o tem, da se glavni junak te knjige zateka k islamskemu misticizmu. njegova spoznanja so sorodna spoznanjom zapornika v Tujcu in filozofiji Camusa, ki ga avtor romana menda rešpektira. pomislil sem, da sem jaz mistik in si za nekaj sekund nadel unifromo. potem sem se zavedel, da ne bi mogel biti misitik, če bi to hotel … ha! samo jaz bi to drugače formuliral. ampak ne morem. ker drugačno formuliranje me napeljuje k želji po biiti mistik. no, tako Tujec, kot Salim, junak tega romana, se oba odpovedujeta upanju. Camus zavrne religijo kot upanje, če sem prav razumel. Salim ostane brez upanja skozi upanje. in to je ta neoprijemljivost islama, ki ga jaz iščem. in s tega vidika Koran zame preneha biti list papirja in mrtva knjiga. obenem ostaja mrtva knjiga. dvojnost …
in ne misiliim, da bi jo lahko marsikdo drug napisial. koran je odličen primer, kako je lahko poetično razmljivo manj načitanemu in bolj načitianemu. primer. prej sem odprl Koran na naključni strani. na začetek 39. poglavja.
9. (Dali je bolji ovakav) ili
onaj koji vrši svoju dužnost u noć-
nim satima, padajući na seđđu i
stojeći, čuva se (kazne) budućeg
svijeta i nada se milosti svoga Go-
spodara. Reci: Jesu li (mogu li bi-
ti) jednaki oni koji znaju i koji ne
znaju? Samo razumni primaju
pouku.
predtem Koran obravnava tiste, ki se obračajo k veri v težkih časih, “a kad mu podari blagodat od Sebe”, se obrnejo. podarii Bog, od Sebe.
6. On vas je stvorio od jednog
bića kojemu je od njega stvorio
družicu (drugo biće); stvorio vam
je osam pari životinja. On vas
stvara u utrobama vašiih majki, da-
jući vam jedan oblik za drugim
(postepeno) u tri tmine) (prola-
zeći kroz tri tmine). To vam je
Bog, vaš Gospodar. Njemu pripada
sva vlast. Samo je On Allah. Pa ka-
ko se (pored svega toga) obraćate
(drugom i obožavate ga)?
to je zame slog, ki je zelo edinstven. lahko nagovarja malega človeka, vendar kljub temu ohranja dostojanstvo in moč. tega pesniki ne moremo. ni pomembno, koliko je človek načitan, pomembno je koliko je odprt in moder. zdravljca je tudi recimo preprosta ini širše razumljiva. vendar zdravljica nudi nekaj, kar vsi razumemo na enak način. Koran odpira različen, vendar spet isti pogled bolj in manj načitanemu. in spet tu pridem do dvojnosti.
in islam sebe ne opredeljuje kot edini vir, ki ne dopušča drugihi učiteljev! islam omenja števiilne Božje poslance, ki zanje ne vemo. islam omenja to, da ima vsak narod človeka, ki ga poučuje, napoča na pravo pot. moja mama, musliimanka, od hodže (islamksi duhovnik) hčer, pravi, da je mogoče bil Buda Božji poslanec!
islam tako ni in je političen. ni poilitičen v ožjem smislu, političen je v srži. srž pa je iskanje znanja. spet dvojnost. Mohamed je rekel, da moramo (verjetno se je nanašalo na muslimane v tistem času na arabskem ozemlju, ker je nagovarjal njiih, da ne bo geografske zmede za morebitne kitajske muslimane) v iskanju znanja tudi do Kitajske, če je treba. (a je referenca na Budo naključna, hehe?).
to je torej moj pogled. torej sem in nisiem pripeden religiiji ini to dojemam kot pravo točko. ne nepripadnost ini ne pripadnost, obenem pa nepripadnost in pripadnost.
kar se tioče kritike moje osebnosti, jo sprejemam. če bi me vprašala, kakšno bi bilo moje žiivljenje, če bi si ga izbral, bii moral temeljito premisilitii. mislim, da bi bil moj odgovor nekje med tvojim in med odgovorom osebe, ki je bila tvoja sogovornica pri tem vprašanju.
sii pa ti zelo velik človek, in močno spoštujem način, s kateriim si spravila vse tri skupaj – mene, sebe ini sašca. to pa je zame nekaj “neverjetnega”.
“No, zame na primer peščene plaže niso vabljivost, ker ne maram vročine, niti me ne privčači morje, še bolj se mi gnusi prebujajoči se insekti, v vročih krajih še posebej veliki … hehe … Imam en zapis na to temo na blogu – Rajsko poletje … da ne boš mislila, da te iz inata zafrkavam.
Jaz bi bila v Španiji verjetno zelo nesrečen človek na primer. Ne samo, da me ne mika njihovo podnebje, tudi njihov temperament mi gre na kurac, ni po moji meri. Podobno velja za Grke in Italijane. Preprosto, če stereotipiziram, me mine fukat z nekom, ki se takoj ponuja in zganja ogromno hrupa, še preden bi se skoncentrirala in malo globlje pogledala v oči … hahaha ”
sva si pa tu izredno podobna. si izredno podobna tudii moji punci. sva imela zadnjič debatico, kjer sme ji očital, da ni poletna ženska (čeprav tudi jaz nisiem). in je rekla, naj kar grem fukat svoje poletne ženske. iin seveda, nikolii ne bii fukal raje poletne ženske, kot njo, zimsko.
obenem jaz to mediteransko mentalitieto dojemam kot nagnjeno k fanatizmu. in opažam, da je vse preveč alternativnih, kvaziintelektualcev nagnjeno k oboževanju vsega sončnega. in so največkrat nagnjeni k pavšalizmom in k fantičnim intelektualističniim nazorom. zato to ne morejo biti initelektualci.
kar se tiče mojih prepisov iz Korana, pa bii še dodal, da velja, da je Koran nepreveldjiv. ker je arabščina jezik, čisto različen od našega. moje ime v arabščini opisuje določen občutek, ki ga v našem jeziku skozi daljši opiis težko ujeti. pogovarjal sem se nekoč s Sirijcem ini ga prosil za initepretacijio mojega imena, ini ni mogel. ker so naše besede preveč omejene. prevod Korana je precej osiromašena verzija orginala. siicer pa to velja tudi za vsako poezijio, vendar mogoče pri arabščini še posebej. in tudi v okviiru arabske književnosti velja Koran za veliko mojstrovino. kot sem opisial, pa dojemam Koran za izjemno mojstrovino tudi v prevodu.
še to sem pozabil – omenjeno spremno besedo je napisiala prevajalka tega romana, Suzana Koncut in vse na kar sem se navezoval, je napisiano v sprmeni besedi, povezave Camusa in Jellouna, njunihi junakov … avtentično moje je vzpostavljanje dvojnosti pri misitiiciizmu salima, torej odpoved upanju skozii upanje in ta dvojnost, v kar se ona, če se ne motiim, formatu spremne besede primerno, ni spuščala.
@Simona – še malo razmišljanja
Najprej replike hehe…
Citat: »Tisto o najmanjših razlikah pri razporeditvah v gospodarstvu je brezvezen bulšit, ker za srečo naroda ne pomeni nič.«
Hmmm, ne zdi se mi brezvezen bullshit v kontekstu najinega razmišljanja. Saj si omenjala dejstvo, da je na Danskem relativno majhen prepad med revnimi in bogatimi, kot enega od (možnih) dejavnikov sreče, mar ne? In jaz ti glede tega pritrjujem: seveda je. Glava v zlatu, od vratu navzdol pa v blatu, še nikoli ni bil recept za srečo – kaj za srečo!? – še za vzdržnost ne, heh. Vendar! Tudi v Sloveniji imamo relativno visoko stopnjo enakosti med ljudmi in številke to lepo potrjujejo. Še celo bolj enaki smo kot Danci, seveda pa smo štartali iz druge osnove. Danci niso bili 50 let v socializmu, kjer je veljala tako rekoč popolna uravnilovka in razlike med njimi so se najbrž vzpostavljale postopneje kot v Sloveniji, kjer so nekateri obogateli tako rekoč v desetih letih. Kar je moteče, še posebej, če za prebojem ni »stal« dober izdelek. Ampak, absolutno gledano, smo Slovenci med 10 najbolj enakimi narodi na svetu – to je odlično in nujno potrebno za vzpostavitev sistema enakih možnosti. Da bi le tako ostalo!
Citiram: »Tistega mojega citata pa očitno nisi razumela, čeprav je jasen. zapisala sem, da se ne splača vlagat v bogatenje!!!…[etc] + [Na Danskem]…ne splača se vlagat v bogatenje, . ampak v ustvarjalnost, ker zasebno lastnino tako obdavčujejo, da je joj.
Sem razumela. Morda pa sem malo nerodno napisala pojasnilo, priznam. Bom poskusila še enkrat. Obdavčevanje plač sem izpostavila, ker je Danska ravno pri tovrstni obdavčitvi na samem svetovnem vrhu. Pri obdavčitvi plač – to je zelo pomembno (bom pojasnila zakaj)! In še pri tej obdavčitvi je razlika med Danskim in Slovenskim sistemom minorna. Morda nisem dovolj izpostavila: pri znesku 1 milijon, bi v Sloveniji plačala 9.500EUR manj davka, kar je zanemarljiva razlika. Slovenec bi tako od milijona dobil za 0,95 promila (ali za 0,0095%) več denarja… Moja poanta: nihče iz Danske se ne bo preselil v Slovenjo, ker bo tu plačeval nižje davke, pa tudi Slovenci se na Dansko ne bi preseljevali iz tega razloga. Ergo, tudi v Sloveniji se izgleda ne izplača vlagati v bogatenje, ampak npr. v ustvarjalnost (kar si napisala ti). Ampak to še ni vse. Vprašajmo se: ali je plača sploh merilo za bogastvo? Se da od plače obogateti? V 99% vseh primerov najbrž ne, saj mora biti človek na čelu kakšne res pomembne firme, da lahko sploh začnemo govoriti o bogatenju. Obogati se od kapitala oz. od ustvarjanja lastnega kapitala (podjetja, če hočeš). To je stara resnica.
No, kako je pa z obdavčitvijo kapitala na Danskem? Vidiš, tukaj pa Danska čisto nič ne izstopa v svetovnem merilu. Sicer ima nekoliko višjo cedularno obdavčitev dobičkov kot pri nas – 25% (v Sloveniji se spuščamo proti 20%, efektivno v letošnjem letu 21%), vendar je stopnja zelo, zelo zmerna. Za primerjavo: Francija ima dobičke obdavčene po 33,3%, Nemčija povprečno po 29,8%, ultra kapitalistična Japonska 40% in celo mega pogoltna Amerika 39% (v razredu prihodkov nad 100.000USD, kar ni veliko za podjetje)! Kdo ima zdaj raje bogatenje???!!! Danska je izjemno prijazna za kapitaliste hehe. Bom še dodatno pojasnila zakaj.
Poglejva si še enkrat tisti primer bruto plače 50.000 EUR in primerjajva stroške delodajalca v Sloveniji in na Danskem. Da bi se v Sloveniji delavcu izplačalo 50.000 evrov bruto (27.600 EUR neto), mora slovenski delodajalec odšteti 65.500 EUR (neto plača + prispevki iz plače + prispevki na plačo), na Danskem pa samo(!!!) 50.700 EUR. Neverjetno! Prispevki danskega delodajalca iz naslova zdravstvenih in socialnih prispevkov so samo 700 EUR, pri nas pa 15.500 EUR. Še kako se splača vlagati v bogatenje na Danskem – če si podjetje! Pa nizki stroški dela niso edini razlog. Na Danskem na trgu dela vlada tudi neverjetna fleksibilnost – delavec je lahko odpuščen dobesedno čez noč. Brez odpravnine!!! Za odpravnino oz. socialno podporo poskrbi država, prav si povedala. Država in ne delodajalec. V Sloveniji pa je odpuščanje izjemno težavno in vse stroške nosi delodajalec (kapitalist, če hočeš) sam. Za vsake pol leta, ki jih slovenski delavec »preživi« v neki tovarni, mu pripada 0,5 mesečne plače, limit je pri 10-ih plačah. Če vzameva, da podjetje mora/želi odpustiti delavca, ki je v tovarni delal 10 let, mu mora »ob slovesu« izplačati 5 plač, kar sploh ni malo. Na Danskem ne bi podjetje plačalo nič, bi pa država prevzela breme nadomestila za brezposelnost do nekega limita. Kje je zdaj lepše biti kapitalist, biti bogat?
Ne, visoko obdavčevanje bogastva po moje nikakor ni vzrok za dobro ekonomsko pozicijo Danske. Danska visoko obdavčuje samo plače (vendar samo za dohodninski del, tisti del, ki se tiče fizične osebe – torej visoki so prispevke iz plače, ne pa prispevki na plačo, ki jih nosi delodajalec), nikakor pa ni mačehovska do kapitala, do resničnega bogatenja. Zakaj bi tudi bila? Saj so ravno mednarodno konkurenčna podjetja glavni vlečni konji narodnega gospodarstva – s tem pa tudi socialne države. Veleumna Slovenija pa ima drugo strategijo, mi udarimo oboje – tako pravne kot fizične osebe, naj se oboji jebejo enako heheh. Da ti pamet stane…
Moram reči, da sem zelo vesela, da na tvojem blogu potekajo tovrstne debate, ker mora človek res veliko razmišljati, če hoče sploh ostati v špilu haha. Razmišljati in se pogovarjati – pri tem pa izve strašno dosti novih stvari. Kaj hočem povedati? Da sem se v zadnjih 2 dneh kar precej pogovarjala v svojem družinskem in prijateljskem krogu o Danski, kar je bil čisti (danski) debut haha. Kje torej moji sogovorniki vidijo največjo primerjalno prednost Danske? Predvsem v starem germanskem geslu Ordnung und Disziplin«. Tudi jaz se strinjam. Danska je pač bistveno, bistveno bolj urejena država kot Slovenija. Tudi Švica, Švedska, Norveška so bistveno bolj urejene države – posledično so te države na vseh lestvicah sreče (ne glede na morebitna manj posrečena merila pri posameznih naročnikih heheh) uvrščene pri samem vrhu. V teh državah vlada vsaj osnovno zaupanje na relaciji država-posameznik, ljudje se držijo dogovorov, negativni ekscesi pa se sankcionirajo. Nedelovanje pravne države in vsesplošna odsotnost sankcije za do konca nesramna in (povsod v civiliziranem svetu) kazniva dejanja nekaterih naših sodržavljanov – to je mlinski kamen na vratu Slovenije! Kako bi lahko v okolju, kjer vse šteje samo predrznost, bratsko lobiranje in nepotizem, sploh zaživela inovativnost? Kako bi lahko v tej vsesplošni kulturi prodajanja pofla sploh prepoznali bisere?
Zaradi zgoraj omenjenih zadev mene zelo skrbi za mojo deželico. Nimamo namreč slabih izhodišč, vsaj 80% ljudi na svetu ima slabše pogoje za življenje od nas. Se pa stanje poslabšuje. Če bomo še naprej stavili samo na klientelizem, ne pa na kvalitetne izdelke, se bodo razlike poglabljale na skrajno boleč način. Ne bomo namreč dosegli človeka vredne minimalne plače, ki si jo omenjala ti.
Glede pomembnosti solidnega plačila za solidno delo se ne bi mogla bolj strinjati s teboj – ampak jaz mislim, da je za doseganje le-tega treba v državi spodbujati bogatenje, ne pa ga zavirati haha. Vendar ne kar katerokoli bogatenje a la »stric mi je zrihtu, da drago prodajam shit lokalcem«. Niti pod razno. Tako bogatenje je treba ustaviti per takoj. V mislih imam bogatenje na račun mednarodno konkurenčnih izdelkov. Bogatenje, ki ga prinesejo uspešna podjetja a la Krka, ki si lahko privoščijo, da izplačajo minimalno plačo vsaj 800 evrov (to je v Krki že danes realnost). Bogatenje, ki ga prinaša znanje. Tako bogatenje pa se seveda ne zgodi čez noč. Je treba delati leta in leta – zato podjetnik, ki si je z lastnim trudom in inovativnostjo v dolgih letih zaslužil svoj denar, dosti bolj zna ceniti svoje delavce, ker se zaveda, da so mu novce pomagali soustvariti prav oni. Kaj pomeni (ekonomsko gledano) en sam človek na svetu? Vse skupaj nič. Ena je osamljena številka. V slogi je moč.
P.S. Glede appeala »melodij sonca in morja«, okoli katerih si se kar razpisala, se pa strinjam, da je subjektivnega značaja. Sem tudi napisala, da sem malo zbanalizirala haha. No, za razliko od tebe, imam sama pomlad in poletje dosti rajši od zime. Zaradi sonca in dolgega dneva. Hvala Bogu, da nismo vsi isti. Viva la difference!
osnovni psihološki pogled na ljubitelje pomladi ini poletja (med ljubiitelje pomladi se tudi sam prištevam), nam pove, da to ne more biti stvar subjektivnega značaja v večini primerov.
ljubezen do poletja je pri človeku podobna kot ljubezen iinsekta do poletja. gre za obdobje, ko so naši predniki lahko bolj initenzivno lovili, se borili, jim je bilo topleje. skratka, gre za čas, ko se da bolje napiti krvi. več svetlobe pomeni tudi pogosto manj depresije. ravno tako, pa je tudi dejstvo, da se da poleti najslabše seksati, zaradi vročinie in znoja. tu iimamo dva pola – pitje krvi in seks. ljudje so v zgoddovini vsekakor bolje pili kri kot seksali. zato je družba še vedno takšna kot je. in posledično je poletje preraslo v simbol pitija krvi, ki se ga večina ljudi veseli. ne zdi se mi naključje, da v tem primeru jaz, moja punca in simona nisimo najbolj anvdušeni nad poletjem. vsi trije smo namreč ljudje, ki imamo večjo možnost samorefleksijie. iimamo celo hordo t.i. intelektualcev, ki se navušujejo nad sončnimi doliniami južne amerike, recimo pogostoi nad che guevarro, nad latinskimi državami nasploh, nad afriko, nad balkanom. če smo pozorni na njihov karakter so ti ljuje polni posploševanja ini v svojem bisitvu niso boljši odd večine ljudi. ponavadi so željni revoluciionarne krvi. iiz tea se da izpeljati, da so na tem položaju samo zato, ker jih je večinia stisniila v kot ini s emorajo protii njej boritii. niso prišli do nobene samorefleksiije, ampak se pač borijo za preživetje. dokler jim nikdoi ponuja možnost boja, se bodo borilii. siimona je omenila, da so jii filali glavo s tem, da je budizem edina miroljubna religija. večina ljudi, ki to trdi, je nora na poletje, upam stavit. še bolj kot večina, ker so bolj željni krvi kot večina. ker je večinia bolj zadovoljna, ker jihi je več.
zato sem jaz zagovornik samote, poleg tega da ne maram poletja. vsi trije, jaz, punca ini siimona, o tem sem prepričan, bolje seksamo kot večinai. in tudii bolje mislimo.
razlike torej v tem primeru naj umrejo.
Ja, seveda…tudi jaz smrt doživljam kot popolnoma naravno stanje, ki se bo enkrat zgodilo. Pa me še vedno presune, ko se zgodi. Na pogrebu recimo. Ali pa kje drugje. Pa tu ne gre samo za jok iz nekega egoizma. Enostavno me stisne v grlu. Ampak me ne stisne seme zla. Me stisne strah – pa ne pred neznanim, ampak pred znanim. Razumem poanto, da ni fino v lastni koži preživet še nadaljnih milijon let, ker bi se potem moje življenje relativiziralo – zakaj bi nekaj delal, razmišljal, če pa imam čas…ja, ampak tu pa je šit ta, da pride prasica(hehehe) vedno prezgodaj! Nikoli ni človek v resnici pripravljen nanjo (v “normalnih” okoliščinah). Tega enostavno ne verjamem. Zato tudi težko verjamem, da bi se, če bi tudi dobila neizpodbiten dokaz, da je po smrti res samo nič, fuknila čez balkon, ne glede na to, da tole življenje tu ni nič posebnega. Težko verjamem, da bi se ti mudilo…
Še papež Vojtila, ki je bil prepričan v obstoj, ki ga čaka po smrti, v drugi obliki onkraj…ne verjamem, da ni tik preden pomislil, kaj pa če je vse skupaj samo mit, splav, kot je napisala Horizont, ki ti samo pomaga, da se prebiješ skoz.
Misel o bekstejdžu je lepa. Jo razumem – ampak v smislu metafore skozi telo. Moje telo pleše na metaforo – glasbo…ampak kot sem že napisal,se mi zdi, da se takrat prostor dejansko ni spremenil.
Moram priznat, da mi je bila zelo prava tudi besedna zveza : Žalovanje za seboj, ker se mi zdi, da govori o naravi človekovega bivanja. Žalovanje je pravzaprav hrepenenje za nečim. Torej, hrepenim za sabo, ne? Sem se tudi na svoj račun nasmejal, ko sem razumel poanto razčlenjevanja zakaj nekdo hrepeni za nečim, ker ima pač vsak zakaj svoj zato. Vseeno pa : kaj pa če se človek rodi hrepeneč in hrepeni, čeprav ima recimo temu zadovoljivo otroštvo in kasneje življenje? Primer so že fotografije otrok,katerih pogled je enostavno predirljiv in govori preveč…
Če gledam Gregorja Strnišo…ne bi mogel zanj reči, da se je imel kaj posebej rad, še več…grde stvari je počel tudi drugim in se totalno zapil. Pa je vseeno hrepenel za svojim življenjem. Pa ne samo svojim. Ker če ne bi, verjetno ne bi pisal poezije. Veš kaj mislim?
Kaj je fajn v tem življenju (včasih precej posranem)? Marikaj. Ne morem naštevat, ker bi bil banalen. Se želim čimbolj resno in globoko kratkočasit, predno me pobere. Tudi s tabo:-))
hehe. saj človek se zapije ravno zato, ker se ima preveč rad. in ravno zato tudi drugim počne grde reči. nekateri s(m)o se prisiljeni imeti preveč radi. in obenem odkrivaj/m/o, da se ne smemo imeti preveč rai in s eimamo manj. mislim, da se me loteva norost zaradii teh dvojnosti. heh. čuden strah me je. bolj kot s eimaš rad, manj se imaš. pa jaz sem že tako vraževeren prekomerno.
Spremljam debato in ker se načelno strinjam tako s Simono kot s Horizont, nimam kaj bistvenega dodajati. Me je pa malce zbodla Nidurunova izjava: “ne zdi se mi naključje, da v tem primeru jaz, moja punca in simona nisimo najbolj anvdušeni nad poletjem. vsi trije smo namreč ljudje, ki imamo večjo možnost samorefleksijie. iimamo celo hordo t.i. intelektualcev, ki se navušujejo nad sončnimi doliniami južne amerike, recimo pogostoi nad che guevarro, nad latinskimi državami nasploh, nad afriko, nad balkanom.”
Nidurun, vidiš, jaz pa mrzim zimo, nizke temperature in vse ostudne vremenske pojave povezane z zimo (od plundre dalje). Namreč – sem neznansko zmrzljive sorte in moja idealna zunanja temperatura je kakih 30 stopinj suhe vročine. Podedovala sem blažjo varianto revme in šele na soncu se moji ubogi sklepi nekako odločijo, da me ne bodo vsak dan opominjali, da so. Izjemno zoprna stvar, ki pride pozimi toliko bolj do izraza. Nekaj malega sem se klatila po svetu in moram reči, da mi tropske deželice, ki med drugimi po tvojem navdušujejo horde posplošujočih intelektualcev niso strgale gat od navdušenja. Saj je luštno videti še kak drug kraj razen rodne evropske grude in ja, bilo je kar vroče. In kaj zdaj? Nikakor se ne počutim del horde, ki si jo omenil, seksam pa v rednih dozah, celo kvalitetno, ob vsakem letnem času, prav tako sem rahlo depresivna ves čas – poleti in pozimi. Kam pa taki spadamo? Hm, malce mi diši po posploševanju… In jebe se mi za religije, od balkana pa mi je všeč rakija, mesni izdelki in glasba iz 80ih (EKV in podobno). Kam potem spadam po tvoje? 😉
posebej izpostavljaš, da rada ješ mesne izdelke. mesni izdelek je biilo nekoč živio bitje. če jaz uživam, vem, da delam narobe in tega ne bi nikaor izpostavljal takole brezskrbno. posebej izpostavljaš, da se ti jebe za religijie, da. kar je zagotovo narobe. religije igrajo tako pomembno vlogo v funkcioniranju sveta, da se splača poglobiti. imam pa tudi jaz rad balkanski novi val. ekv, šarla, azro in haustor. vem pa reciom, da obstaja verjetno cela plejada manj razvpitih balkanskih glasbenikov iz tega obdoba. recimo … in sem se pripravljen poglabljati naprej. in imam slaboi vest, ker se ne.
seveda obstajajo mutacijie. nočem vseh ljudi zmetati v dva pola. ampak mislim, da to, kar sem napisal, je neko ogrodje. in tudi ti kažeš določene karakterne značilnosti, da bi te lahko okvirno nekam posadil. ljudje smo raztegljiiva bitja in pobiramo od tu ini tam. pri tebi je drugače, ker imaš recimo blažjo obliko revme. to je recimo že druga stvar, lahko pa s ekonča v poanti podobno.
nisem pa napisial, da poletni ljudje seksajo slabo. samo, da ne najbolje kot bi lahko …
Nikjer posebej ne izpostavljam, da rada jem mesne izdelke. Omenila sem samo, v povezavi z balkanom, da so mi všeč mesni izdelki pripravljeni na način, kot to tam počnejo. To sem mislila. Brez mesa sem preživela kakih sedem let, preprosto zato, ker mi je v enem momentu prenehalo “dišati”. Poslušala sem zahteve telesa in prekinila z uživanjem mesa. Ko mi je po vseh teh letih spet zadišalo, sem ga začela jesti. Tu nisem komplicirala. Če bi mi telo nakazalo, naj npr. sosedi prerežem vrat, bi verjetno prej globoko razmislila. Kar verjetno zveni plehko, ampak vseeno se mi zdi manjše zlo, da jem meso kot pa sosedom režem vratove. In mogoče bi celo jih, če bi bila situacija primerna (nisem še preverila ali sem zmožna ubijati).
V religije sem se poglabljala kakih pet, šest let, recimo sedem s pisanjem diplome vred. Nazadnje sem ugotovila, da so vse institucionalizirane religije nezadostne za moje duhovne potrebe in se odločila, da verjamem v to, da bom po smrti imela mir. Za časa življenja pa poskusila ne najedati soljudem in se držati pradavnih moralnih zapovedi. Tako da sem celo nekje resignirala in si skušam nadeti plašnice pred ponorelim svetom, ki ni tak kot si ga želim. Vseeno pa se trudim, da ne najedam. Preveč. 🙂
Zmožnost poglabljanja zelo spoštujem pri ljudeh, verjetno zato, ker sem sama precej raztresena, zanima me ogromno stvri naenkrat, jih pa obdelam bolj površinsko. Mislim, da je to značajska lastnost in ne zdi se mi vredno truda, da bi jo spremenila. Življenje je prekratko. Čeprav se včasih tudi neznansko vleče.
Sigurno spadam v kak predalček, saj vsi nekam spadamo. Le v napačnem predalček me ne tlači, Nidurun, ker me ne poznaš, niti jaz tebe. Imaš pa verjetno “močne” komentarje, ker me je en od njih očitno dregnil. Me ne vsak. Lepo se imej. 🙂
Neverjetno! Da se pojavijo celo male ekonomske disertacije in citati Korana. Internetni precedens … hehe …
@Nidurun:
Jah, vse takoimenovane svete knjige nagovarjajo ne samo tudi preprostega človeka, ampak predvsem … hehe … In to je tudi največji problem. Preprost človek pač zlahka tudi preprosto po svoji meri razume nagovarjanje, nepreprost pa spet po svoji meri preproste besede prekleto zakomplicira in vanje strpa še malo morje možnega v aspektih.
“Bog, vaš Gospodar. Njemu pripada
sva vlast. Samo je On Allah. Pa ka-
ko se (pored svega toga) obraćate
(drugom i obožavate ga)?”
Tale citat na primer je srhljiv, če pomislim, da ga prebere preprost človek. Še srhljivejši, če pomislim, da ga prebere preprost človek, ki mu je bilo opasano orožje in bombe, da se za edinega gospodarja bori proti nečemu, na primer kvarni civilizaciji in dobi jasen napotek, da si ne sme drznit kogar koli, razen Alaha, oboževat, torej tudi spoštovat ne. Tudi sebe ne, saj je samo človek. Kaj je torej umor in samomor v primerjavi s služenjem edinega oboževanega Alaha? Nič.
No, na splošno je pa kleč najine debate v tem, da sem ti jaz politični aspekt, ki ni naključje zelo konkretno navedla v konkretnem učinku in izpeljala mnenje, zakaj bi se morali ravno komplicirani ljudje, ki vidijo visoko vsebinsko in sporočilno vrednost v določeni sveti knjigi, zoperstavljat inštitucinalizaciji in politizaciji taiste svete knjige. Opozorila sem tudi na dejstvo, da zaprtost, uniformiranost in nizka kvaliteta eksistence, kjer religija predstavlja politični in celo pravni stejtment, ni naključje. Ti pa o koranu razpravljaš izključno z vidika korana samega kot literarnega dela. Podobno, da ponovim, kot fuzbal izoliraš na lepoto igre, kar ni noben problem v njenem obstoju.
Doživljanje korana, kot ga doživljaš ti, si lahko privoščiš, ker si turist. Woody Allen, sem prepričana, bi znal posnet odlično komedijo s tabo v naslovem liku, ki se odpravi živet v muslimansko deželo. Predstavljam si scenarij. Pol filma bi prikazovalo tvojo brezmejno zavzetost in celo do neke mere pokornost in spoštovanje do ljudi, “šeg” in načina življenja. Drugemu delu filma bi sledil tragikomičen preobrat, v katerem sta dve možnosti … lik postane upornik v imenu korana ali lik zaradi lastne dvojnosti tragikomično propada, ker ne more živet vsebine, ki bi jo rad živel, na tako sistematiziran način. In se seveda sprašuje o biti ali ne biti do tragikomičnega konca. Preprosto si te živečega v Iranu predstavljam približno tako enostavno kot da postaneš poklicni vojak. Skratka, lepo in celo zelo čisto je bit musliman v nemuslimanski deželi. V miru uživaš vso veličino korana, potem greš pa fukat, preklinjat in popivat, razpravljat o veličini osebnosti Gregorja Strniše ali Henryja Millerja in se priklopit na internet, pa s Simono udarit kakšno mastno čez politiko. In ja, se strinjam, samo tako z možnostmi svobodnejše odločitve in velike izbire možnosti za opazovanje in odzivanje lahko veličina literarnega dela sploh zasije v svoji “svetosti”, v kolikor to substanco vsebuje. Eden izmed zadnjih ljudi si, ki bi si te predstavljala, da živiš duhovno povsem fit z logiko šeriatskega prava. Prej si te predstavljam, da kdaj kaj ukradeš. Pa ne kar tako, da bi ukradel in imel, ampak z neko logiko višjega prava oziroma pravičnost nad dejanjem. Šejku ukradeš sončna očala na primer. In ostaneš brez roke. In potem kaj? Sestaviš pridigo o pravi poanti korana in jo objaviš na internetu ljudstvu v razsvetljenje? In potem ne slišimo zate več nikoli … hehehe … Kar se mene tiče ni problema, z veseljem sprejmem vsebinsko veličino katerega koli filozofskega dela, tudi svete knjige, ki ne potrebuje tega pridevnika v opozorilo, če res sveta, a ne, ampak v trenutku, ko ne želi ali ni zmožen tisti, ki vsebinsko vrednost je dojel na optimalen moralen način (ker morala je osnoven bit učlovečenja in s tem povezanega duhovnega napredka proti naravi in s tem povezanim primitivizmom), zavračat politizacije, kaj šele inštitucionalizacije sporočilne vrednosti, rečem, na svidenje in se vidimo prihodnjič. Nekaj ne štima. Kar ne štima v taekm primeru, je pa lahko samo dvom v dejansko moč in svetost spročilne vrednosti, v katero verjame, če se izgublja v primerjavi. In to demantira moč vere same po sebi.
Lepo in edino smiselno je biti turist. V vseh ozirih v življenju. Velja tudi za vroče poletje, o čemer več pri Nataši. Samo opozorilo. Ne samo budizem, tudi muslimanstvo je najbolj utrjeno v radikalnem pomenu besee pod vročim podnebjem.
@Horizont:
Ja, delim navdušenje na debato, ki se je razvila. Po drugi strani je pa že kar moteče, ker terja toliko posvečenosti, kot si sama zapisala in začnejo človeka okovi omejenega časa in energije zavirat pri zajemanju z veliko žlico … hehe …
Ja, seveda, s tega vidika ni bulšit. Tudi jaz sem se malo nepopolno izrazila v kontekstu pomena manjših prepadov med ljudmi, zaradi slik v glavi, kako to izgleda in postanejo kar samo po sebi umevne. Bulšit je v smislu prioritete, ker je bolj pomembno, da je najnižji dohodek človeka vredno visok in potem nadalnja hierarhija. Moje mnenje je, da motivacija za človekovo ustvarjalnost ni kazen in grožnje z borbo za preživetje. Ravno nasprotno. Ne verjamem v lenobo. Sploh ne. Menim, da v okoličinah, ki je motivacijsko človeku naklonjena, lenoba ni nekaj, kar bi zavidali človeku in ga zaradi tega psovali, ampak je kvečjemu nezavidljivo obupano depresivno stanje. Precedens. V človekovi naravi je hrepenenje po dostojanstvi in občutku koristnosti, ki ga potrjujev njegovi biti večjega zadovoljstva s seboj. Saj je povratno le tako deležen večje ljubljenosti. V okoliščinah, ker človek nima kaj izgubit, pa lahko postane apatija in lenoba način življenja. To je recimo ena izmed stvari, v kateri se z Mazzinijem, ki ga sicer cenim kot mislečega zelo, ne strinjam. V eni izmed njegovih izpeljav, da je afriška beda in revščina na primer tipičen primer razvajanja, saj, kar je tudi preizkusil, tam ljudje gojijo prepričanje, da so upravičeni do prejemanja pomoči. Zadevo je parodira z napadom otrok nanj, kot na turista, ki drdrajo stavek: “Give me my money” … hehe … Seveda je dejstvo, da človeku najbolje pomagaš, če ga naučiš ulovit ribo in preko oblik pomoči dajatev, je dejstvo, da se tem obubožanim državam pomaga, da tako obubožane ostanejo, s tem pa odličen metek za izkoriščanje. Ampak obubožani niso samo finančno, temveč tudi umsko, izobrazbeno. V takem stanju pa ne morejotekmovat s hitrejšimi in razvitejšimi. Ti bi jim morali pomagat, ja. Tisti otroci, ki drdrajo “Give me my money” ne poznajo drugačne primerjave!!! Nikoli niso videli, kako realno živijo ljudje drugače in drugje. Tipičen primerek so anekdote iz geta. Mlad fant hoče študirat, zaživet drugače, pa ga starši ne pustijo, ker bi se tako lahko začeli samo počutit nevredne, ker se vredne počutijo samo v getu med sebi enakimi. Tam,kjer jim ponujajo napredek, jih namreč hkrati ponižujejo in prezirajo, kdaj že po rasnem defoltu. In ti vplivi presegajo simplificiranje na osebno voljo, moč in na nemoč ter lenobo na drugi strani. Lenoba nikoli ni problem. Ker po defoltu ni v človekovem sebičnem interesu. Lenoba je lahko samo posledica nekega negativnega vzroka ali sklopov. Je kot invalidnost ali bolezen, kar sicer ne obsojamo, a ne.
Skratka, v svetu, ki se ne bi repenčil v profitu, blagostanju in osebnem zadovoljstvu na temelju izkoriščanja drugih, ti otroci ne bi drdrali “Give me my money”, saj bi se jim zdelo vredno za osebno srečo stavit na dostojanstvo in videli bi možnost, da si ga krojijo! Treba bi bilo sprejet pravilo igre, da je vsak, ki ima več česar koli že, bolj odgovoren za tiste, ki nimajo, od tistih, ki nimajo. S tem se sebičen človek noče sprijaznit, ker hoče izgovor in odpustek za lastno sebičnost in pohlep … ker noče sreče delit. Seveda jo ima zaradi tega tudi sam manj, ampak se boji delitve. Zakaj se pa boji? Ker vidi, kaj pomeni beda in nesreča! Če bede in nesreče ne bi videl, ker bi jo izkoreninili na preživetveni bazi, bi bil tudi tisti, ki ima, veliko bolj z veseljem in brez strahu plemenit. V tem vidim trik!!! V mojem znancu, ki mu bančni račun poka od nafilanosti, pa se manično udeleži vsake razprodaje in, neverjetno, celo skrega za zadnji kos neke aparature, ki si jo zlahka privošči po neznižani ceni. Zanimiv sindrom, a ne. Omenjam ga, ker ni redek pojav. Nikoli ne boš videla tako pogosto med revnim in srednjim slojem neverjetno voljo za cenkanje in škrtarjenje kot pri tistem, ki ima vsega preveč. Na videz neverjetno, pa ni. Ker kopičenje bogastva ni posledica dejanske večje sreče, ki sploh ni več uporabna, ampak strahu pred tistim, kar tudi obstaja in gojimo v obratnem smislu. Pri čemer se bogatemu podzavestno zdi, da lahko veliko izgubi, medtem ko reven nima kaj izgubit in ima poln kufer že borbe incenkanja za osnovo. Zato mu tudi prekleto primanjkuje energije in moči, da bi se šel na primer podjetnika, ki je pripravljen “pogumno” veliko tvegat za velik profit in se v tveganje veliko težje spusti, zato ostaja v bedi. Pa imamo spet trik.
Da se vrnem k bulšitu in pomenu manjših razlik. Menim, da je prioriteta nivo spodnje stopnje kakovosti bivanja. V tem primeru ljduje lažje prenašajo tudi velike razlike. Na Danskem na primer so manjše, vsaj v primerjavi z Ameriko, ampak ta manjša razlika je brez vrednosti, če so na primer v državi vsi relativno revni, brez drugih oprijemljivih kulturnih faktorjev, ki postavljajo merila sreče. Enakost sredi afriške puščave ne pomeni veliko. Radi rečemo, da smo bili v Jugoslaviji mnogo srečnejši, čeprav smo imeli manj in zaključimo, da zaradi večje enakosti in solidarnosti. Absolutno res! Saj tudi Danski se očita, da je socialistična dežela. Jah, good for them. Oni odgovarjajo na to, da se dojemajo predvsem za civilizirane … hehe … No, ampak pomembno je, kakšni so možni kanali za samoureničevanje poleg večje enakosti in socialnosti. Ob misli na enako in solidarno Jugoslavijo se nikomur ne naslikajo pred očmi cankarjanski hlapčevski časi naših dedov in babic, kjer revščina in valjanje po senikih, krpanje streh ni bilo nič izjemnega, ampak večinsko stanje stvari. Najbolj srečen je bil pa lahko tisti, ki je bil najbolj neumen. Toso te floskule o nasmejanih obrazih afričančkov, ki jih ugleda turist in si domišlja, da so tako srečni, ker so srečni. Ne pomisli, da se režijo, ker so ugledali turista, ki nekaj prinaša, čeprav se najbolj zaostali v razvoju režijo tudi v sonce. Nasploh se zaostali v razvoju več smejijo. No, ob pomisleku na enako in solidarno Jugo se sleherniku odrolajo pred očmi predvsem spomini na kulturni razcvet in s tem povezane možne aktivnosti ali zganjanja alternative, kar se je oddaljilo od grabljenja po hlevu od zore do mraka večine enakih, a ne. Lepo je bilo, da so imeli vsi stanovanje in osnovno varnost. Ni bilo treba študirat, ampak če si študiral, si bil pa svojevrsten car, ki je kleptal s profesorjem o hudo zanimivih zadevah. Danes so študentje številke in prekleto malo klepetajo s profesorji. Razcvetel se je umetniški potencial, pri čemer se je vsak, ki je imel pet minut časa namaškaral v pankerja ali hipija in tudi če mu ni bilo nič jasno, se je vsaj počutil del nečesa, kar naj bi imelo pomen v misli, hrepenenju in stremljenju. Zato osebno poanto večje enakosti na primeru Danske vidim predvsem v kulturnem vzorcu. V odnosu do “smetarja”, ki je spoštljiv, on ima pa tudi dovolj za zadovoljno preživetje. Zelo pomemben je pri njih faktor prostega časa!!! Tam zelo redki presegajo osemurni delavnik, ker v mentaliteti zelo stavijo na pomen družine in preživljanja skupnega časa. Imajo pa visoko stopnjo samskih in malo porok, kar povsem sovpada. Ker je tudi to v redu, saj gre zaradi ugodne sosialne politike predvsem za zmanjšanje strahu pred eksistenčnim propadom, kar vpliva na podzavest smisla odločitve za poroko in vzdrževanja partnerstva za vsako ceno ali pač ne. In tudi v tem primeru cenijo pomen prostega časa, ker hobiji in kreativnost visoko kotirajo na mentalitetni lestvici prioritet. Skratka, “smetar” je okej, verjetno se bolj ukvarja s familijo, morda rad igra fuzbal, ampak cena za dostojanstvo je pa nasploh v kreativnosti in gradnji osebnosti. V ta koš pade tudi to, kar si omenila, da se splača bogatet na Danskem. Jaz sem izpostavila obdavčevanja nepremičnin, ne ugodnega terena za podjetništvo. Podjetništvo je kreativno donosno podorčje, ki ga zelo cenijo. Ja, flexibility je pomemben faktor, ampak, kot si omenila, dobro deluje zaradi faktorja Securuty na drugi strani. Flex brez secure je stagnacija. In obratno! Sama splošna mentaliteta pa ni usmerjena v materializem kot znak ali simbol dostojanstva. Tam veliko višjega sloja živi v primerjavi z ameriškim enakim standardom v majhnih stanovanjih. Na primer. Ker jim to ne pomeni veliko in ne predstavlja pomembnega statusnega simbola za ugled. Danska slovi po najbolj razvitem kolesarskem prometu. Pri nas se folk na miniaturnih relacijah fura z avtom že podzavestno. Da ga pokažejo, ker imajo ta dobrega, a ne. Tam se posamezniku take zganjat ne zdi vredno. Piarovsko pa izpadeš bolj ugleden in frajerski, če se kot uspešen podjetnik, ki ima doma najnovejši model BMW-ja za večje ture, prifuraš v tovarno na biciklu. Tam so ponosni na kinematografijo, ker so ustvarili Dogmo 95 (skupaj z drugimi skandinavci), ki je povsem specifičen obrtni način in pristop do filma. Nekaj ustvarjalnega. Njihov Lars von Trier si iz filma v film izmišljuje nove forme in načine podajanja zgodb in sporočil. Ima visok ego in precej ambivalenten odnos do poslovnega uspeha. Njegov ego je še večji, ko mu antikrista spljuvajo in upa si tvegat, da posname triurni film na odru. V vsakem primeru pa Dogma 95 že po formi zahteva močan poudarek na psihološkem in duhovnem efektu, ker eliminira uporabo posebnih efektov po defoltu. To je sinonim za drugačen način razmišljanja, ki je predvsem antimaterialističen, kar pa nikakor ne pomeni, da je človeku vseeno, če je reven. Nasprotno! S tem želi uspet tudi v kontekstu večjega blagostanja. Da je eno z drugim povezano, hkrati pa ni osnovna poanta v materializmu in kopičenju proti obubožanim. To je velika razlika! Seveda imajo tudi ogromno komerciale in treša za sprostitev in preprostejše ljudi. Ja, saj to ni problem, če polka ni edinstven prioriteten način življenja. Jaz na primer nisem človek, ki bi zase trdila, da mi materialno nič ne pomeni. Zelo mi pomeni in želim si več. Ampak v Sloveniji skoraj vse, kar se dotika kreativnega načina delovanja, pomeni ubžen profit. Pri nas je Tuš, prodajalec salame in Šrot, prodajalec piva car med bogatimi, ostalo pa mali podjetniki na robu propada, ker jih država udarja z vseh strani po tikvi, s slabimi kreditnimi pogoji in davki. Kulturniki so obubožanci po defoltu itd. Velika razlika je tudi, ali mladostnik preživi celo najbolj ustvarjalno obdobje v slabih šolah, ki spodbujajo samo piflanje in zanemarjajo pomen kreativnega potenciala ali obiskuje šole, ki to omogočajo in spodbujajo. To je pomemben faktor sreče posameznika. Poleg javne dostopnosti seveda. Na teh paradigmah ameriška mentaliteta propade. Mentaliteta, ki jo tudi mi povzemamo, le da nimamo niti bogate sfere, ki si lahko kupi več. Tudi omogočenje ustvarjalnega potenciala (v smislu šolanja in posledične konkurenčnosti na trgu dela itd.).
Se strinjam, da smo Slovenci homogen narod, kar je prioriteta. Smo pa politično zelo skregani, kar je pa slabo. Vse ostalo, kar si napisala v zvezi s stanjem stvari v Sloveniji in skrbmi ter upanji na bolje pa samo podpišem.
@Sašec:
Ja, no, saj, ampak to je ta razlika. Mene na primer smrt ne presune na primer. Pogrebi še manj. Vedno sem sočustvovala samo s preživelimi, ki so bili zaradi smrti nekega bližnjega lahko zelo prikrajšani, ker so tako soodvisno delovali. Pa so na primer še za pogreb komaj napraskali cvenk. Ta pogrebovalska statusna ritualnost mi gre itak izjemno na kurac. Še z mrtvimi ravnamo tako kot z živimi. En ima velik marmorni spomenik, drug pa je vržen v skupinsko greznico ubožnih. Pogrebniki pa obračajo velike denarje na krstah, kamnu in parcelah za prazen drek. Jaz bi to prepovedala. Otroci, ki ostanejo brez staršev. S tega vidika razumem tudi, da presune izguba dobrega prijatelja ali ljubimca seveda. Ampak zaradi izgube živega in prisotnega, ne zaradi smrti. Zato mene pogreb ali obvestilo o nekogaršnji smrti čustveno ne presune. In v tem je psihološka razlika! Ni moj namen, da bi postavljala en odnos nad drugega, da ne bo pomote. Samo je drugačno in zanimivi so samo vpogledi v vzroke in posledice enega ali drugega pristopa. Je lahko uporabno pač v določenih primerih.
Verjetno to tudi je povezano s tvojim stejtmentom, da je po smrti nič, pri čemer zagotovo smrt deluje bolj presunljivo, in z mojim stejtmentom, da ne čutim in ne verjamem, da je nič. Jaz torej psihološko in čustveno živim, kot da po smrti obstaja še kaj boljšega, podobno kot na tem svetu, kjer obstaja slabše in boljše. Seveda računam na boljše in skušam bit po merilih, kakor umevam, da duhovno najbolj šteje tukaj čim bolj pridna, verna, bi rekel Nurudin, da si prislužim vozovnico k boljšemu po smrti … hehehe … Seveda nihče od naju ne ve, kaj je po smrti, zato nasplošno nerada operiram s to temo. Ta ne vem osebno uporabljam v presojo, kako vidim tudi na tem svetu prave smernice delovanja za obče dobro. Torej za tisto človeško božje, ki v peklu primitivne narave kreira raj ali pa ga vleče navzdol in prispeva k ostajanju na primtivnem nivoju. Drugega nimam.
Imaš prav, ko si izrazil dvom, da bi se fuknila z nebotičnika, če bi dobila dokaz, da je po smrti nič. Odvisno od okoliščin. Morda se ravno zaradi takega podatka ne bi fuknila v Cioranovskem smislu odnosa do vprašanja, da itak lahko tudi rojen ne bi bil, čemu bi si torej belil glavo s samomorom in obupom, če lahko, ko že ravno sem, še malo razgrajam naokrog, saj se mogoče še kaj zanimivega zgodi, a ne. V kakšnih drugačnih okoliščinah, prepolnih bolečine ali dolgočasja, životarjenja, pa bi bila tudi odločitev za samomor neprimerljivo lažja v prepričljivosti smisla tega dejanja.
In seveda razumem, da je marsikaj lepega na tem svetu. Absolutno tudi, če ne kar predvsem, kratkočasenje s tabo. Problem je samo v tem, da jaz, ki računam na bolje, tudi najino kratkočasje zlahka prestavim v drugačne okoliščine, kjer bi se lahko kratkočasila še bolj konstruktivno in uživala drug ob drugem še bolj … hehe … Skratka, omejena sva oba (in tvoja druga oseba). Omejena z vsakdanom in določenimi “nujnostmi”, da se kratkočasimo veliko več časa tudi med ljudmi, s katerimi se kratkočasit sploh ne želimo, a ne??? Ker v smer želenega izboljšanja okoliščin, v kakršne mo ujeti, vidim precej manj možnosti na tem svetu, kot bi želela, mi je kar všeč občutek, da po smrti ni nič, ne zate ne zame … hehehe … Tudi s tabo namreč sem kot duša mnogo več in mnogo bolj, kot z marsikom, ki ga srečujem v vsakdanu in sodelujem z njim mnogo več. In ni nujno, da je moj najboljši prijatelj tisti, s katerim preživim največ časa. To je samo možnost. Občutek, ko se počutiš z nekom zelo povezan, čeprav ga nikoli nisi spoznal osebno, ampak si na primer samo prebral njegov roman, pa ti, vem, tudi zelo dobro poznaš.
Descartesu ni uspelo dokazat, kje in kako počiva človekov duh, ki naj bi se razlikoval od živali. Zgrešil je na celi črti v prepričanju, da je duh in duša eno in isto in da po tej logiki živali pač nimajo duše, a ne. Po njem nikomur ni uspelo dokazat nič več, razen da se Descartes motil, saj živali so čustvena bitja in občutijo bolečino in ugodje. Verjetno je tisti faktor x v poanti duhov, ki nas obsedajo in jim odpiramo vrata ali jih zapiramo. In mogoče si s tem krojim posmrtno usodo v smislu, kateri in kakšni duhovi nas bodo pričakali in z veseljem sprejeli v svoje vrste. Verjetno sem jaz samo košček duhov, ki je vezan na materialno življenje in sem tako hkrati metafora za duhove,ki jih gostim in nekakšno materializirano sporočilo, propagandni letak iz mesa in krvi določene pisane družbe v meni, ki ji služim in verjamem, da se splača z njimi bratit v primerjavi s kakšnimi drugimi. Ker duhovni svet ima drugačna pravila igre od navideznosti uspeha preko materializirane metafore. Zato imam rada lepe čeveljce in vem, da taisti čeveljci ne učinkujejo na vse ženskah enako. Tudi lepe čeveljce si prislužujem preko duhovnega, da bi sploh imeli želen metaforičen učinek. Včasih se je treba čemu odpovedat, ker na določen način nima pravega želenega metaforičnega učinka, glede na okoliščine. Lepa ženska na primer ali lep moški je sam po sebi brez vrednosti. Pomembno je v kakšne kontekste se umešča, zato Trumpu lasni vložek nič ne pomaga. Še vedno je grd kot človeška svinja, pa ne zato, ker bi bil grd rojen. In njegova bojda lepa Slovenka res ni nič posebnega med neštetimi lepoticami na svetu. Povprečna simetrično grajena kmetavzlarka pač. V družbi takšnih duhov se ne želim znajt na tem svetu, ker nočem, da me pričakajo še na drugem, kjer lasni vložek, metaforično, ne šteje za pol pizde gnile vode pomena. Saj že tukaj v bistvu ne, samo primitivna narava se trudi, da bi štelo, ker tako izpade lažje živet, čeprav še to ni res. Mislim, da si nivo state of minda pač prislužujemo. V tem smislu karma verjetno ima enako svoj pomen. Saj to čutimo. Samo ne na tak način, kot ga radi otročje za otroke recitirajo budisti.
Mi ne vemo, ali smo šli čez vse oblike bivanja. Je moja duša nekoč blodila po gozdu kot pračlovek? Mogoče je, mogoče pa ni. Mogoče obstajajo paralelni svetovi. Mogoče celo paralelni temu svetu in je še v tem trenutku nekdo v letu daleč pred našim štetjem, nekdo pa v leti 5012. Da nek časovni red obstaja, vemo, a da časa ne obvladujemo povsem tudi vemo. Že to, da se neka urica vleče za popizdit, neka pa mine, kot bi mignil, govori o obstoju relativnosti časa. Zdaj si pa predstavljaj svet, v katerem ni dneva in noči, niti koordinat planeta. In recimo, da je inteligenčen in duhovni nivo tako višji od našega, da je čas merjen po dejanskem trajanju in vseeno vse usklajeno štima, ker je jasno, za kaj se ga potreuje več in za kaj manj. Itd. Znanstvena fantastika. Pa je res znanstvena fantastika izmišljija??? Kaj pa je izmišljija? Od kod pa prihaja in se poraja v človekovi glavi? Vključno s hororjem, na žalost.
Skratka, težko verjamem, da je ta svet edino vesoljno zavestno bivanje, bivanje zavesti. Vem pa ne! Zato nikoli ne prodajala religije na to temo. Samo ponudbe v razmislek delim v gostilni ali na blogu.
@Nataša (in Nidurun):
Strinjam se z aspektom Niduruna, ki ga je na svojstven način opisal in izpostavil, da naklonjenost nečemu ali drugemu ni naključje. Okej, Nidurun seveda to naredi opremljeno z ego simptomi, ki po logiki stvari razkurijo ega drugih. Umetnik, pesnik … mora ciljat na utelešenje genialnosti in nadčlovečnosti, sicer ne obstaja. Umetnikov cilj je vedno v zasedanju božjega prestola in druženju z bogovi na tak ali na drugačen način, saj je to ključna eksistenčna poanta umetnosti in s tem umetnika, sicer nima smisla. Zato so zasebno umetniki med ljudmi, ki nimajo takšnih ciljev in se ne izpolnjujejo v tem, zelo nepriljubljeni za druženje … haha … čeprav so zanimivi. Ja, zanimivi, ampak če jih prenašaš z občasnimi srečanji in na distanci. Če jih razumeš in želiš bit del tega sveta, ker zaznaš in občutiš tudi svojo poanto pri tem, greš celo živet z njimi, ampak žrtev ni majhna. Mislim, da Nataša to razume.
Moj vidik: Topli kraji so mnogo bolj v skladu z naravo kot mrzli. Lahko bi rekli, da topli kraji simbolizirajo življenje, rojevanje, mrzli pa spanje ali smrt. Sonce, toplota nudijo pogoje za življenje, prehranjevanje s plodovi. Rastlinojedci imajo kaj papcat in mesojedci imajo tudi kaj papcat, na primer rastlinojedce, ki le tako preživijo, da so papcani. Tudi žužki, insekti itd. imajo svojo poganjalsko funkcijo pod sončnimi in toplimi pogoji. Bojda človeštvo izumre brez pridnih opraševalski čebelic itd. Pozimi imam božji mir pred njihovo pridnostjo, ki mi baje omogoča, da živim. Jap. Seveda obstaja radikalna verzija opustošenja zaradi pretirane vročine.
No, hkrati pa, seveda po logiki stvari, ravno v toplih krajih in bolj kot vroči so vlada največ vojne, revščine in bede, skratka, življenje na primitivnejšem, nič kaj duhovno naprednem nivoju. Ni naključje. Možgani pod toplim podnebjem so na offu. Zmožnosti razmišljanja in storilnosti drastično zmanjšane. To vemo. V vročih krajih lenoba ni lenoba, ampak najboljši način izogiba pred infarktom v primeru večje aktivnosti. Narava v svojem zagonu je itak primitivna in intelektualno duhovno zaostala. Je pa dlje od smrti, od zimskega spanja in zimskega pokošenja, ko vse zmrzne, sneg in mraz vse preženev spanje ali kar pomori, a ne. Ni banane, ni krompirja, premalo sonca, heh, kaj bomo pa jedli. Vendar si človek, ki je tudi bitje duha, na hladu ohladi glavo, kot radi rečemo, v podaljšani noči, namesto nasilnega sonca, ki podi k akciji ali v skrajni verziji hromi, človek lažje razmišlja in ustvarja, ker je večji mir. Če je tega preveč seveda pade v depresijo, na soncu pa v nevrozo na primer. Kokain in heroin. Pretiran mraz seveda tudi človeka ubije, kot vročina.
Če stereotipiziram, so mi ljudje iz vročih krajev seveda večinoma zoprni, ker so nevrotiki tipa veliko hrupa in miganja za malo vsebine. Veliko se režimo, vpijemo, blebetamo, ampak same neumnosti. Ja, veliko fukamo, ampak res slabo. Predigre, osvajalski plesi itd. so mizerni, podobno kot povrprečen pornič. Obstaja logika po naravi stvari, ki jo spoznam, kadar grem na morje in mi iq avtomatsko pade za več deset procentov, ker je prevroče za pametovanje. Kako neki, če se mi blede pred očmi od vročine, možgani pa se kuhajo kot zmehčan korenček v vroči župi. Večinoma mi je tudi umetnost, ki prihaja izpd prstov raznih mehiških, španskih in drugih velikašev iz toplih krajev, kjer so celo uspeli postat pismeni, milo rečeno vsebinsko plehka. Da so nori na impresivno občutevanje narave in s tem povezani opisi, seveda ni nič čudnega in ne bi me mogli bolj dolgočasit. Seveda se mi zdi super, da obstajajo, delujejo in da ta narava, vključno v izrazu, ima svoje mesto. Kako bi sicer umevala razlike in se odločala, kako in zakaj se jim posmehujem in jih zaničujem. Absolutno jih tudi potrebujem za vitalistično in ekstrovertirano inspiracijo, da me duhovi in možna depresija ne požrejo, vitalno ne ohromijo. Vedno sem se rada družila tudi s preprostimi, vreščečimi in radoživimi ljudmi, da so me prebudili, sprostili in nazabavali. In nikakor nisem pričakovala, da začnejo pametovat, ker dolgočasja pač ne potrebujem. Pametujejo lahko ljudje z ohlajenimi glavami in v plačilo za vitalno razposajenost, ki prebuja, nudijo razposajenemu otročaju s pregreto glavo več pameti v uporabo. Skratka, pomembno je, da se povezujemo in izmenjujemo potenciale. Zato moram tudi jaz kdaj na sonce in na toplo, da kri cirkulira, se telo pregreje itd. In seveda imam tudi jaz kdaj probleme pozimi, zarai določenih vnetij, ki mi jih lahko prinese mraz. Ampak sem do teh nevšečnosti bolj tolerantna zaradi večje naklonjenosti ohlajeni glavi, ker mi prinaša več tistega, za kar v bistvu stvari v prioriteti živim.
Seveda je Che Guevara tipičen primerek vročičnega primitivca, ki se gre revolucijo zaradi vročičnosti, če zagleda več profita z vidika vročičnega jurišanja, postane pa vročično egomanski zatiralec in rušitel, morilec … whatever. On zna vse. Še ekonomist je lahko, si domišlja, ker je pač preneumen, da bi doumel, da je vročičnost premalo za raj na zemlji. No, saj si ga niti ne želi. Njegov stejtment je itak vojna. Življenje v džungli pač. Brez veze. Hitler je imel itak isti problem, samo slabšo piarovsko reputacijo je imel, kar se tiče uvodne revolucionarne filozofije, ki se je pod rokovanjem primitivnih preobrazila v primitivnost pač. Čeprav priznam, da itak težko razumem, da kdor koli ob že preživeli rodbini Castro sploh še pada na El Chejevske puhlice.
Zato je spet isto. Lepo je bit turist po toplih krajih. Lepo je imet več letnih časov na razpolago itd. Obstajajo pa seveda tudi Kalifornije, kjer ni gradila roka pregretoglavcev, kar je bistvena razlika. Tako da so lahko tam živeči primitivni s pregretimi bučami na mondenejši način.
Tudi za Horizont in Natašo, kar je Nataša že itak izrazila, dvomim, da bi v vročih krajih dolgo z veseljem bivali med vročeglavci. Mogoče v penziji. Turizem je pa lahko spodbuden, ja. In v drastičnih okvirih hoje po obubožanih “tropih” s lahko tudi perverzen v navduševanju. Juj, kako je na Kubi luštno, sami plešoči nasmejani in gostoljubni obubožanci, neverjetno, še prostituke so tako vedre, a ne. Za kozlat. Take navdušene turiste bi takoj poslala v poduk tja živet za tri leta, brez denarja seveda. Da bi dojel, zakaj smo svinje.
In seveda, da tudi s tega vidika ni nenavadno, da se ravno skandinavci repenčijo z obiljem in zavidljivo stopnjo demokracije itd. Preprosto jim možgani bolje delujejo in duhovna plat medalje, težave z depro pa pač preganjajo s turizmom. Ni tako problematična z mojega vidika kot norost pod vročim soncem.
kako vložena paprika da večji “return-on-investement”: v filejih ali cela ??? 🙂
Simona, res je, moj in Nidurunov ego sta trčila. Včasih se je tak trk, če se je zgodil na štiri oči lahko zelo konstruktivno razvil (celo v posteljno aktivnost), takole na spletu pa je težko, ker mi manjkajo pomembni atributi (fizična prisotnost, način govora, kemija…). Ampak, ja. Vem. Živim z umetnikom. Asocialnim in brutalno odkritim. 🙂
Sama sem obupala nad revolucijami in se nehala udejstvovati. Začetno navdušenje je propadlo, ker sem zadeve dojemala preveč kapitalistično (paradoksalno, ja, ampak želela sem biti plačana za delo), pa ne bi zdaj o tem… skratka – plašnice, občasna pizdakanja in upanje na večni mir po smrti ohranjajo moje življenje v nekakšni normali. Ker že leta ne hodim na dopust, sem dojela, da je moj ideal jaz in sonce, pa v radiju enega kilometra nobenega živega človeka. Mogoče kak ražnjič z mlado čebulo. Hehe.
@Nataša:
“Začetno navdušenje je propadlo, ker sem zadeve dojemala preveč kapitalistično (paradoksalno, ja, ampak želela sem biti plačana za delo)”
Hahahaha … Ljubko. Tvoja kapitalistična pričakovanja se meni zdijo logična in če bi ustrezno funkcionirale zadeve, tudi zaslužno in upravičeno. Vsi revolucionarji pričakujejo tudi in predvsem to. Janša je enako pričakoval, še Bavčar. In so tudi dobili plačilo. Ampak za ceno plačila, so opustili vso vsebinsko bit in poanto revolucije, sicer verjetno plačila ne bi dobili. Tudi El Che, ekonomski analfabet, je dobil plačilo in mirno v roke ekonomijo države in jo seveda pomagal spravit v bankrot, kar samo Castra ne moti v svojem preobilju. Bi rekli opičnjaška posla, če se ne bi zlahka čudili, od kod ideja, da pri nas Bavčar dobi bojda enega najpoomembnejši podjetih v roke???? Jah, jaz dobim vrtnico za rojstbi dan, nekateri pa obilen kredit in podjetje, a ne. No, bistvo je, kdo je res revolucionaren in pri revolucionarni biti, vsebini in poanti ostaja. Na žalost pa to večinoma še pomeni, da zadeva po začetnem navdušenju, da boš za delo ustrezno poplačan in boš lahko ostal revolucionaren seveda, propade.
In ja, seveda je razumljivo to hrepenenje po soncu, kot si ga opisala v kontekstu. Saj razumem tudi brezmejen zagon Trumana Capoteje v udobni hišici nad obali pod krošnjami, ki delajo senčko in na višini, kjer prijetno pihlja in z zabavnimi nočnimi klubi v bližini. Še bolj razumem vse skupaj z montirano klimatsko napravo … hehe … Ampak to je seveda že ustvarjanje raja iz tropskega dreka.
nataša, bolj sem mislil v smer, da brezskrbno omenjaš, da rada ješ meso. iimamo več kontekstov poglabljanja. vseeno je mogoče pri poglabljanju posploševati, ekr imamo neke utrjene norme. vesel sem komentarja, da te je dregnil. večina se namreč začne braniti s podlostmi, ko jih dregneš. ti sii pa to priznala. ko mene bližnja oseba recimo dregne, popizdim. na internetu je malo drugače.
simona, pozabljaš, da jaz nisem turist! jaz sem rojen v muslimanski družini, mojii predniki pa že stoletja kot muslimanii živjo v evropi, drugače kot živijo arabci, iranci. ssimptomi fanatiizma so se po vojni sicer pojavili. jaz se poščiijem na iranske šege in navade, na isilamsko revolucijo, na iran … ne čutim nobene želje, da bii tam živel. in ja, seveda je muslimanstvo najbolj radikalno pod vročim soncem. heh. jaz sem hotel izpostaviti radikalnost slovenskih intelektualnih.
vsekakor pa imaš prav v drugih aspektih. imam sicer pomislekke ini svoje teorije glede samega pomena Korana, kljub kontekstom. kii bi jih lahko pisal. reciimo, da je važna samo tista plat, ki te približuje razvoju duha. da bi med arabce fuknili lahko tudi prešernove poezije, pa bi se poklali na podlagi njih, če bi imele seveda moč svete knjige. ini da zato knjiga ni nič manj Božja kot ni prešeren slab pesnik.
ne misliim podvenjevati arabcev, ker so iizrazito polarni. po eni strani subtilni, razviti, po eni strani priimitivci. berem paula bowlesa. po stari arabski navadi so ljudje pred nevarnostjo prosili boga za sanje, ki bi jih na podlagii tolmačenja obrnili v svojo korist. dokopali so se na vročem pesku sredi ničesar do razumevanja psihe, preden smo se mi in naša znanost. na podlagi svojih tolmačenj so lahko sanje potem tudi sami krojili. po drugi stranii pa v drugi zgodbi človeka zakopljejo v zemljo sredi puščave do glave ini ga pustijo umirati, potem, ko je ta človek njihove sorodnike sorodniike pobil, enega onesposobil, pokadil kif, mu razparal tebuh, mu odrezal penis, ga obrnil ini posiilil, noič prespal pri njemu in mu rperezal vrat, ker je bil fant zjutraj še živ.
to se icer odvija v zgodbii globoko v 19. stoletju.
mimogrede, nekoč sme slišal, da je mladić silil bosanski musliimani jesti penise drug drugih.
poleg vročine, bi jaz kot faktor prištel še prostranost in neobljudenost puščave, kjer se v odsotnosti civiilizacije lahko dogaja marsiikaj in se to prenaša v mesta, v širšo družbo.
to, kar si napisala nataši, je tisto, o čemer sem tudi jaz hotel, vendar me je zadržala misel, da smo imeli tudii v manj vročih delihi polno barbarskih vojn. meni se tudi možgani kisajo poleti. družici tudi.
aha, pa na piivo ne hodim. od takrat, ko smo se zapijali v “boemski” družbi. že dve leti. to zimo sem probal, vendar to ni to. ker mi glasba vleiko pomeni, sem takoj opazil, da slabše dojemam glasbo. da je to en drek od moje glasbe. ne razumem ljudi, ki se napijejo in plešejo. hehe. s travo je isto. sama histerijia, nobene samorefleksije pri poslušanju. hehe.
najina kava je pa splavala v vodo. če ti enkrat pišem, ti ne bom dvakrat! še posebej ne, če si punca. sicer pa trenutno imam določene poteškoće v življenju, upam pa, da nii za dolgo odloženo.
da ne bo moj drugii odstavek v odgovru tebi, deloval kot da se ponavljam. da, videl sem to razsežnost, ki jo opisuješ in zdaj to, kar sem napisal, mislim, drugače, kot prej. zato sem tudi napisal, da imaš prav v teh aspektih.
Pripomba na rob: izjavo o telesu kot metafori sam berem kot deklaracijo fanatizma.
Sledenje vsaki verigi metafor nas praktično neizogibno pripelje do telesa, oz. naše vpetosti v naše najbolj neposredno okolje. Za kakršenkoli drugačen izvor pa je nekje nujen preskok v vero, ne glede na na siceršnje deklaracije avtorja.
Preskok v vero na nivoju naše najbolj neposredne izkušnje bivanja, pomeni zanikanje neposrednosti te izkušnje, njeno zamenjavo za neke druge kozmične principe, na katerih naj bi temeljila. Možen je tudi obvoz mimo te neposredne izkušnje bivanja, vendar nam ta skoraj praviloma pušča občutek, da gre za flancanje, nakladanje, v primeru poezije pa nas zna pustit hladne, vznesenim besedam in mnoštvu metafor navkljub.
Izjava o telesnosti kot metafori, pa neposredno izkušnjo bivanja instrumentalizira, naredi jo za podobo nečesa povsem neotiplivega, ples senc v votlini, igro svetlobe in sence, preplet jina in janga. In če pogledamo, kaj si lahko predstavljamo pod ravnokar omenjenimi pojmi, ugotovimo, da so določeni povsem metaforično, da njihova definicija ni nič drugega kot skupek metafor. In če že delamo obvoz mimo naše neposredne realnosti, so utemeljene v sami sebi, skratka gre za preplet, štrikarijo retoričnih, prepričevalnih spretnosti govorcev, ki jih širijo. Najbolj spretni pa znajo vmes vplest še svoje osebne, dosti bolj pritlehne interese.
V izogib temu se celo nekatere duhove prakse izjemno trudijo, da jih ne odnaša v na sebi utemeljeno zankanje oz. štrikarijo, včasih je, recimo v Rinzai Zenu, za to potrebno tudi kaj tako neposredno izkušenega kot je recimo učiteljeva klofuta. Pa pri tem ves trud vložen v neposrednost, pogosto ne zadošča, da bi se izognili recimo politiki.
Izjava, da je telo metafora, priča o drugorazrednsoti neposrednega izkustva, o nepomembnosti trpljenja, o nezadostnosti navdušenja, o primatu višjih, zunanjih ciljev, pogosto zagrobja, ki jih z zadosti treninga uspemo tudi ponotranjiti in s tem zanikat tisto nam lastno. In ko zanikamo lastno občutenje, to zamenjamo za nekaj zunanjega, potem ni ovir, potem smo pripravljeni narediti prav vsako svinjarijo za obljubo 72. devic, za papeževo izjavo, da nas to popelje ekspresno v nebesa.
aha, še tole sem pozabiil pripisati, simona.
nikakor ne misliim, da imata horizont in nataša razvito mentaliteto. lepo se je vidielo, kako se je horizont obnašala, ko se je znašla stiisnjena v kotu. čisto kot zadnja drhal, z lepo dozico floskul, brez argumentov. pri nataši sem že napisal pripombo o mesu … to je dovolj, da nekoga deklariram za drhjal. in nima moj ego kaj pri tem. ego je zgolj poslediica. tebe, simona, pa dojemam kot osebo, ki človeka preveč idealizira. zato te obenem tudi sovražim ini sem razočaran nad tabo, kolikor te spoštujem.
bp, potem pa žri svoj pomfri, seksaj slabo, poslušaj atomiične supine, gledaj zmazke od filmov in beri agatho christie s svojimi prvorazrednimi iskustvi. ampak nehaj srat s slabumnimi komentarji po blogih. tvoj komentar je preprosto tako aboten ini izven meja vsakega prvorazrednega iskustva, da se mii ne ljubi jebat spet s celim esejem. ne, ne gre za zunanje in višje cilje, ampak za najbolj notranje, kar je mogoče in ne, moje telo, metafora, ni drugorazredno izkustvo, ampak prvorazredno, zelo zemeljska in mesena izkušnja. moje trpljenje je veliko in pomembno, moje navdušenje je ogromno in oboje je večje kot si ti sposoben kdaj zaznatii.
vse je metafora, tudii govor je metafora in tudi pisianje je metafora za misel in nič v življenju ni izven metafore, tudi hrana nam je okusna zato, ker iima snovi, potrebne za preživietje, nič na tem svetu nam ni dano neposredno, kot si ti predstavljaš to. tudi veter ne piha neposredno, ampak je metafora za gibanje zračnih tokov. sovražiim vaše butaste možgane, to je neverjetno, sto let b i lahko pisal eseje, pa nobeden ne bi ničesar razumel.
o prvorazrednih in drugorazrednih izkustvih bi bil pripravljen malo privzdignit obrvi, ako bi jih pritresel kdo, ki ima recimo za sabo kakšen Čenakolo, ali kaj podobnega. za tiste, ki pravijo, da se predvsem samozadovoljujejo ob Bibliji ali Koranu, mi je precej vseeno.
še posebej, če kar tako, samo s sveto jezo zanikajo telesnost svojih misli, dejstva, da brez telesa sploh ne bi bili sposobni misliti, vsaj ne v jeziku, katerega osnova je telo in njegova vpetost v okolje, kot velja za naravne jezike in njihovo metaforično strukturo.
si nepismen? saj sem napisal, da misli moje pšofukano telo in da je pofukana metafora, moje pofukano telo. kaj ima odvisnost od drog s prvorazrednim isikustvom, pa nimam blage veze. to je nepotrebno tretjerazredno izkustvo, ki bi s emu lahko iizognili, če drzžba bolj oibčuljivih ne bi tepla. ti niisi pri pravi. kako lahko enačiš silovitost izkustva avtomatsko z visoko vrednostjo. to so samo nalepke. tudi jaz izpolnjujem določene pogoje za narkomana, pa je moje izkustvo višjerazredno kot če bi postal narkoman. če te že jebejo nalepke, moje življenje ni nič kaj rožnato nikoli bilo.
kdo pravi, da se predvsme samozadovoljujem? si fukjen? moje navdušenje nad religijoi izvira iz mesa, iz mesenega živiljenja, iiz velike doze izkustev, iiz velike doze metafor, jaz potujem od pekla do neba, od norosti do blaženosti. kkreten.
@Nidurun:
Nič ne pozabljam. Ti nisi nikoli živel v muslimanski družbi. Si potomec muslimanov, ki so živeli v Sloveniji. Ali so tvoji starši živeli muslimanstvo podobno kot pri nas povprečen katolik živi katolištvo, ali bolj ekstremno blizu načinu življenja in obnašanja v muslimanskih državah, veš najbolje sam. Zato si “turist”. Malo manj turista si od mene, ki sem na primer po starih starših tudi potomka nemških židov. Nisem pa nikoli živela med židi, niti dosledno sledila ali delovala znotraj njihove religije itd. S tem lahko torej operiram samo v drobnih detajlih večjega ali manjšega genskega vpliva, kar pa vseeno ni enako biti nemški žid in to živeti.
Seveda. Vsak narod se da stereotipizirat, znotraj obstajajo za zaznave dobrega in slabega in mnogo razlik v posameznih skupinah in primerih. Velja za vse. Tudi jaz, čeprav sem popljuvala Špance na primer, gre za prerez sicer delujočega stereotipa, najbolj zanimive pa so seveda izjeme, pozitivne plati in odstopanja. Skratka, vsebina v vzrokih in polsedicaj je najbolj pomembna. Stereotipiziranje ima konstruktivno funkcijo za ospravljanje negativnih ali zaviralnih kolektivnih aspektov in spodbujanje dobrih.
Kar se kavce tiče, nisem pozabila, samo tisto, zaradi česar sem preložila dogovor, se mi je zavleklo. In poleg tega sem bila ob hitrem nenadnem vročinskem preobratu vedno zvečer ob vsem skupaj še posebej demotivirana za premike in srečevanja. Zdaj bo bolje in se javim.
@bp:
Mislim, da je prišlo do nesporazuma v zvezi z umevanjem pojma metafore.
Kar si navezoval na religijo, nima zveze z metaforo, ker religije imajo ravno ta problem, da se obstoju poante metaforičnosti človeka ogibajo, da bi le vse skupaj izpadlo bolj prepričljivo. Bohnedaj, da bi kdo pomislil, da je Jezus samo metafora za sporočilo o določenih človeških vrlinah, moraš verjet, da j edejansko obstajal. Bohnedaj, da bi interpretiral brezmadežno spočetje v metaforičnem smislu in si sicer mislil, da je šlo pač za prešuštvo na tistem potovanju, Jožef pa je sprejel otroka drugega. Moraš verjet v konkretno brezmadežno spočetje, v čudež! In bog! Hej, bog znotraj religij ni obravnavan kot metafora, ampak dejansko obstoječi vsemogočni višjesilni bit!!! Otrokom radi kažejo slikce dolgobradega strička na primer. Religije so v bistvu najbolj daleč od bistva stvari, ker zanikajo pomen metafore človekovega bivanja.
Sicer pa izjava o telesu kot metafori nima nič skupnega s fanatizmom, ampak prej z dejstvom. Metafora človeku, kot bitju razuma in duha v primerjavi z živaljo, je prioriteta, kar se opazi že na zelo preprosti primerih doživljanja konkretnih pojavov in glede na metaforo v kontekstih predrugačena razumevanja taistega realnega pojava.
Če ostanem konkretno pri telesu za primer. Nekoč in ponekod še danes je veljalo debelo telo za privlačno. Debele ženske so veljale za lepe in privlačnejše snubcem. Danes so jih zamenjale vitke!!! In oboje dejansko učinkuje na odnos, emocije snubcev do ženskega pojava. Zelo konkretno. Ampak kaj je tisto, kar konkretno popolnoma spremeni odnos do subjekta. Metafora! Nekdaj in ponekod še danes je debela ženska veljala za simbol privlačnosti in bila tako tudi doživljana konkretno, ker je debelost pomenila obilje. Debela ženska je z debelostjo metaforično odražala blagostanje, kar je snubce metaforično privlačilo. Reveži so bili suhi in shirani. Široki boki in veliki joški pa so simbolizirali boljšo pripravljenost na številčno rodnost, torej materinstvo, kar je bilo družbi prioritetnega pomena. In imamo baročne lepotice, za katerimi dejansko tekajo snubci in jih slikajo itd. Danes družba funkcionira drugače in debelost ne more več simbolizirat obilja, ker je debel lahko vsak. Prej obratno. Debelost se veliko več zaradi slabe prehrane pojavlja med revnejšim prebivalstvom. Vitke ženske so izpostavljane kot lepe ženske in vitkost tudi predstavlja prej metaforo za obilje. Ženske, ki si lahko privoščijo razne tretmane, fitnese, masaže in dobro hrano, da ostajajo lepe – vitke!!! In tudi to dejansko zelo konkretno vpliva na čustvene vzgibe moških, da res to pomeni lepo žensko, ob kakršni mu konkretno stopi. V povprečju. Ampak ključna poanta, ki deluje na podzavest je v metafori!!!
Človek je obredno in metaforično bitje. Konkretno se odziva v prvem planu na metaforo in metaforične pomene, konkretna realnost pa je samo orodje za izražanje in doživljanje metafore. Poroka je obred, za katerega se ljudje odločajo na metaforični podlagi. Od sreče pokajo na poroki zaradi metaforičnega sporočila, čeprav ima konkretno poroka druge ekonomične in politične vplive, ki jih spet človek v suhi realnosti doživlja ob morebitni ločitvi drugače. Metafora o zapricegi večne ljubezni se razblini, ločitev pa predstavlja mnogo večjo katastrofo, kot je v resnici, če metafore ne doživljaš premočno. V resnici je problematičen lahko samo ekonomski in eksistenčni vidik, ampak premnogo ljudi ob ločitvi mnogo bolj trpi, četudi partnerja sploh ne mara več, zaradi vppliva same metafore propada ljubezni in s tem povezane zaprisege. Torej razblinjenja sanj.
V času mojih starih staršev je avtomehanik veljal za uglede poklic. Frajer si bil, če si bil avtomehanik. Danes bit avtomehanik ni nič posebnega. Zakaj? Ker je takrat to veljalo za zelo donosen poklic, ukvarjanje z avtomobili, ki so predstavljali posebe luksuz, delavski razred in s tem povezana poklicna sfera je bila pa najbolj razširjena. Avtomehanik je torej izstopal. Spet igra v odnosu do stvari, ki ima konkretne posledice, predvsem metafora. Metafora za blaginjo, metafora za ugled, glede na kontekst. Ne samo konkretno opravljanje določenega dela.
Pred leti sem zasledila prispevek, kako so na dveh zvezdnicah ob različnih priložnostih v razponu par mesecev opazili brskači enako obleko. Prvo zvezdnico so spljuvali v njej, z obleko vred, drugo pa prehvalili, brez zavedanja in opazke, da gre za isto obleko, ki jo je nosila tudi neka druga ženska. So pač pozabili med tisočerimi oblekami in prispevki o tem in onem tabloidnem. Razlog je bil spet metaforičen zaradi kontekstov. Ne samo, da ista obleka različno deluje na različnih osebah, čeprav gre konkretno za isto obleko. Šele človek obleki navdahne življenje, jo opremi z metaforo, kaj izraža. Zato se je zgodilo, da je prva oseba v isti obleki bila opremljena s popolnim pomanjkanjem okusa in blabla, ker je sama predstavljala tak tip ne-okusnega človeka, ki je obleko zapakirala v poplnoma drugačen kontekst, odzvenela je pa samo metafora, kot vedno. Druga oseba pa taisto obleko v popolnoma drug kontekst svojega telesa, drugih dodatkov in obnašanja v njej. Odzveni samo metafora! In vse, kar počnemo, počnemo zaradi metaforičnega učinka. Konkretno je samo orodje. Tudi telo. Zato tudi seks ni v vseh okliščinah, z enakimi nameni in doživljanjem enak s komerkoli, četudi enako izgleda v samem aktu. Seks je enako vedno metafora za nekaj, kar preko njega do nekoga izražamo in temu primeren je konkretni odziv in konkretno čustveno doživljanje samega akta.
Metafora je bistvo, materialno konkretno delovanje pa samo orodje za doživljanje in izražanje metafore. Tudi denar je metafora. In lahko ga uprabljamo in razporejamo tako ali drugače. Mi si izmišljujejo merila in pravila igre, kako se pretaka in to je metafora za stanje družbe, metafora za to, čemu in zakaj daje prednost ali kaj zatira. Z denarjem določa metaforične vzgibe ugleda med ljudmi ali slabšalne stigme itd.
Simona: metaforo gledam ozko, kot jezikovno figuro, v kateri nekaj nastopa na mestu nečesa povsem tretjega. Življenje je trpljenje, je primer metafore. Ljubezen je bolezen, je primer metafore. Za kakšno metaforo pa gre v tvojem didaktičnem primeru z obleko, pa pri mili volji ne uspem pogruntat.
Pri Nurudinu bi bil enačaj med mislijo in telesom nemetaforičen za vse moniste, metaforičen je lahko za samo za dualiste, vendar tam nima smisla. Telo stoji torej v tem primeru lahko samo kot metafora za nekaj tretjega. Telo je posoda (naprimer za Boga) je precej znan primerek metafore. Vendar pa je Bog, kot tudi Ljubezen, vedno določen ali avtoreferenčno, ali pa metaforično. O avtoreferenčnosti nima smisla razpravljat, metaforična utemeljitev, pa je prav tako avtoreferenčna.
Zgleda, da bo tole nadaljevanje debate o moških principih.
metafora kot nastop nečesa tretjega nima smisla. to je protislovje. metafora je konkretiziranje naviidez konktetnega. metafora se uporablja zato, da se stvar natančneje konkretizira, ne da se kar tako preimenuje. govor ne obstaja sam na sebi, ampak je metafora misli. za kakšno metaforo gre pri simoni, ti je na zelo dolgo razložila. ne boš je spravil v eno krajšoi poved.
v mojem primeru je enačaj metaforičen, torej nemetaforičen. telo je metafora za organizem. delovanje snovi ne moremo opisati v celoti z znanstvenimi izrazi, torej metaforami, ampak moramo uporabljati druge instrumente, ki so znotraj duha, torej znotraj organizma. zato jih oipisujemo z metaforami. temeljna metafora, do katere hočemo priti, je bit. zakaj jo dojemamo kot metaforiično in povzdigujoče, čeprav je snovna? zato, ker snovno je metafora. vse je določeno avtoreferenčno. to, kako bo funkciniralo tvoje telo. kako bo zraslo drevo. fizikalni zakkoni, po kakterih stoji zgradbe. graitacija, po akteri stojimo na tleh. zakon po katerem so tla dovolj trdna, da lahko stojimo na njih. hitrost setlobe je avtoreferenčna konstanta. moč upora je napetost, ulomljena s tokom. vse to je avtoreerenčno. mi to proučujemo ini skušamo iz tega iztržiiti največ.
metáfora -e ž (á) lit. besedna figura, za katero je značilno poimenovanje določenega pojava z izrazom, ki označuje v navadni rabi kak drug podoben pojav
ako ne gre (tudi pri obleki) za poimenovanje nečesa z nečem drugim, potem to pač ni metafora. obleka namesto človeka, mestna srajca, a suit (kravatar, oznaka za gospoda v obleki), pa so primerki metonimije, ne metafore.
eh, to nima smmisla. seveda je obleka izraz nečesa z nein drugim. ne govorimo o znakovnem jeziku, apak o nečem širšem, jeziku narave, ki nima 25 znakov, s katerimii se da opisat. govorimo o funkcioniiranju človeške psihe, ne o testu slovenščine. metafora je metafora metafore. ali metonimija. težko je reči.
obleka je torej metafora za osebnost. funkcija iste obleke se v simoninem primmeru iz realnosti spreminja, zato obleka ne more biti samo kos platna, ampak je večplasten metafizični pojav. izraža lastnosti njene nosilce. torej izraža nekaj z nečim druigm. metafora, srkatka.
hehe, jezik življenja ima samo štiri znake. adenin, timin, citozin in gvanin. nekateri pravijo, da ta jezik vključuje tudi velik del človeške psihe.
metonimíja -e ž (ȋ) lit. besedna figura, za katero je značilno poimenovanje določenega pojma z izrazom za kak drug, predmetno, količinsko povezan pojem. naprimer poimenovanje celote s posameznim delom
če obleka stoji namesto osebe, ki jo nosi, je to krasen šolski primerek metonimije.
metafore si lahko tudi poljubno izmišljaš (metonimije malenkost težje), naprimer ljubezen so poscane gate (vsi opazijo, da si se poscal, ampak samo tebi je toplo :), dobre metafore, ki našemu razumevanju dodajo novo dimenzijo, pa so menda kar umetnost, zadeva, ki jo zato radi prepuščamo pesnikom.
dobroi, razloži mi vseh nešteto reakcij, ki so možne med temi štirimi znaki s štirimi znaki. ali pa recimo nekkaj milijard, ki s ejih da razložitii z nekaj metaforami.
po pogovoru s punco, ki študira slovenščino in primerjalno književnost, o tem, če je obleka v tem primeru metonimiija in metafora, sva prišla do naslednjega nepomembnega zaključka. mislim, da je obleka metafora in da je telo metafora. ampak s tem smo zašli ven iz metaforičnega jeziika in neupravičeno zbanalizirali misli.
Ona pravi:
hmm. človeštvo je metafora za vse zlo.
hmm.
obleka je metafora za človeka.
obleka in človek sta bolj fizično povezana.
zato je bolj metonimija.
Jaz pravi:
kakšne bedarije so to
Ona pravi:
človeka zamenjaš z obleko.
zlo in človeštvo sta pa povezana na idejni sferi.
človeštvo je slabo.
in zlo je slabo.
torej je človešstvo zlo.
da.
obleka je metonimija za človeka.
Jaz pravi:
kaj pa ples
je metaora
ali metonimija
čustev
Ona pravi:
metafora za čustva.
Jaz pravi:
zakaj pa ni metonimija?*
saj je tesno
povezano
Ona pravi:
hmm.
ples dojemam bolj idejno.
kot literatura vs. sama knjiga.
tukaj je sicer isti izraz.
vendar …
ples kot umetnost.
Jaz pravi:
saj je tudi obleka idejno
ne, konkretenples
Ona pravi:
potem pa metonimija.
Jaz pravi:
neikdo pleše
Ona pravi:
jaz to ne vem.
Jaz pravi:
kakšno sranje
Ona pravi:
jaz samo nekaj rečem.
tudi, ko je konkreten ples.
Jaz pravi:
ok bom napisal to
Ona pravi:
je notri.
tudi v knjigi je notri.
hmm.
Jaz pravi:
kdo je notri
jebemti
Ona pravi:
čeprav tudi pri brati cankarja bereš notri.
umetnost.
hmm.
Jaz pravi:
so črke metonimija misli
besede
Ona pravi:
recimo, da je ples metonimija.
oz. ne.
ne!
gre za povezavo med avtorjem in delom.
Jaz pravi:
da
cankar je BESEDA!
Ona pravi:
ki je nekako fizična, tudi, če govorimo o delu kot o abstraktnem elementu.
Jaz pravi:
avtor je PLES!
plesalec
Ona pravi:
ni pa fizične povezave med plesom in čustvom.
in jo ti ustvariš.
idejno.
strogo idejno.
Jaz pravi:
saj tudi med telesom in obleko ni
Ona pravi:
čeprav je tudi pri metonimiji močna ideja.
vendar je hkrati priotna snovna povezanost.
Jaz pravi:
je samo idejna poveava
nista iz istega materiala
Ona pravi:
da.
menda je metonimija res samo v primeru, da gre za recimo “nosil sem armanija”.
povezana sta armani in obleka.
fizična in konceptualna.
Ona pravi:
ok, grem na blog napisat
Jaz pravi:
to je metafora! s telesom in obleko!
Jaz pravi:
prilepit
popravek:
jaz pravi:
ok, grem na blog napisat
ona pravi:
to je metafora! s telesom in obleko!
Jaz pravi:
prilepit
simono bi prosil za korekcijo v zadnji predzadnji vrstici prejšnjega komentarja. hehe.
Torej obleka lahko nastopa kot metonimija namesto človeka, kot sem že navedel primere: mestna srajca, kravatar, kikla, … Armani je prav tako metonimija, kjer samo blagovna znamka nastopa namesto obleke. Predmetna povezanost navadno pomeni povezanost del-celota, ali posamezen atribut, celota. Imaš prav, Simona je uspela v primeru z obleko res sestavit metaforo: osebnost je obleka. Vendar ta metafora obstaja šele v njeni razlagi, v primerih, ki jih navaja, je šlo za (po moji definiciji metafore vsaj) za običajne kritike obleke, na katere pač vpliva tudi osebnost tistega, ki jo nosi, morda je avtor kje uporabil tudi kakšno drugo metaforo :).
Metafore res uporabljamo pogosto nezavedno. Recimo, pred časom si osvajal svojo punco, se boril za njeno ljubezen, dokler se ni po daljšem ali krajšem obleganju s strani tebe, silovitega snubca vdala, predala. Fraze, ki sem jih uporabil v prejšnjem stavku pa so del metafore ljubezen je vojna. Očitno nam je bojevanje in vojna bližja, kot pa ljubezen, da moramo ljubezen razumevati in razlagati skozi bojevanje. Vendar to še ne pomeni, da metafore metamagično delujejo zunaj neke izjave. O metafori osebnost je obleka lahko govorimo šele po Simoninem zapisu, pred tem ni, razen fotografije iste obleke, nič povezovalo obeh kritik. Poleg tega ima vsaka metafora izvorno domeno, s pomočjo katere pojasnjujemo pojave v drugi ciljni domeni, torej mora imeti še neko pojasnilno vrednost, sicer je bolj ali manj nesmiselna. Tvoja izjava telo je metafora torej nima kakšnega posebnega smisla, pomeni nekaj takega kot gotovo obstaja nekaj, za kar velja, da je to nekaj telo. Telo oziroma karkoli drugega je vedno metafora za nekaj specifičnega.
Za ljubezen velja, da je v celoti definirana metaforično, kakorkoli jo pojasnjujemo, vedno se zatečemo v pojasnjevanje skozi nekaj drugega. Ravno obratno pa velja za telo. Telo ne potrebuje metaforičnih razlag, njegovo izkustvo je neposredno. Veriga metafor se pri telesu lahko konča. Vsaka metafora, ki poskuša razlagati kaj je telo, naprimer telo je stroj, pomeni ne razlage, temveč instrumentalizacijo telesa za neke specifične cilje.
@Simona
No, me prav veseli, da sva tako poglobljeno poklepetali o socioloških in ekonomskih pojavih na relaciji Danska- Slovenija. Veliko novega sem se naučila in “ravno v tem je vsa lepota”!
Še komentar na tole:
Tudi za Horizont in Natašo, kar je Nataša že itak izrazila, dvomim, da bi v vročih krajih dolgo z veseljem bivali med vročeglavci.
Zelo prav imaš, Simona. Ne glede na to, da mi je toplejši del leta bolj pri srcu kot hladnejši, bi na vprašanje ali bi živela raje na Kubi ali na Danskem, samo pobarala: Kdaj že pelje vlak za Kobenhavn? Spakirala sem že predvčerajšnjim. Haha…
@Nidurun
V pričakovanju najinega naslednjega “spopada” ti pošiljam en prav prisrčen pozdrav iz Spodnje Podrhaljevine…hehehe… Bodi v cvetju.
@simona in mi ostali zimski vilinci
torej zato je rimbaud odpovedal kot pesnik ko se je preselil na jug 8) s tem, da se stereotip legitimira kot ozadje za refleksijo pa vse skupaj postane tavtološko. borges je torej tista izjema, ki potrjuje stereotipe o latinosih, sambi in migajočih golih ritih v braziliji …
kaj ko bi se (preden izpeljemo vse mogoče iz toplih in hladnih sapic) spomnili na kolonialne stereotipe, katerih otroci smo in so naše nezavedno, v pomenu, da je to tisto, kar nam je razumsko kristalno jasno, samoumevno, vendar v resnici povsem nereflektirano, psihotično. če bi kartagina davno tega premagala rim bi se mogoče tu pogovarjali o nerazvitih skandinavskih bednikih, ki jim zaradi nizkih temperatur možgani pač ne delajo najbolje … kakšen bergman bi pač bil izjema, ki potrjuje pravilo in opravičuje stereotip kot analitično ozadje, ki pojasni tisto izjemno. na splošno pa bi bilo jasno da od takih ljudi v takšnem podnebju ni možno pričakovati kaj več kot skandinavske nadaljevanke 😛
@nirudin, če že govorim o odsotnosti refleksije
slutiti je pesniško kvaliteto, vendar ti je argumentacija v kurcu. v poeziji je to lahko kvaliteta, v debati zame nikoli. ko nekaj ogrozi tvoje lažno bistvo (in to sploh ne leti nate, bistvo je vedno lažno, tudi moje) slepo gaziš vse pred sabo. to te tudi druži z drhaljo, poleg seveda prepričanja o lastni izjemnosti. za izhodišče sem te vzel zaradi te izrazitosti, kajti tvojim lepo vzgojenim nasprotnikom tega primanjuje, drugače bi te že poslali k tvojemu božanskemu viru 😉
totalne ideje ki želijo pokriti celotno vesolje kot: bog, materija, duša so mi predvsem izraz človeške nezmožnosti videti različnost, to da ni enosti ne v svetu ne v jazu (jaz in svet sta dualna pojma, seveda, vendar še kako različna :). zato so mi spopadi iz takšnih nasprotujočih izhodišč tudi zabavni: oba nasprotnika počneta isto stvar, branita celovitost svojega jaza in sveta, kot jo pač doživljata: materijo ali božansko, oba sta prepričana da doživljata popolnoma različne misli in občutke, pa sta tako zelo podobna. sicer sta vsak zase pač enkraten pojav (duša ali organizem, stvar besed), vendar se podredita isti bebavi enostavnosti, ker je kaos preveč grozljiv in ga je potrebno zakriti s poenostavljeno totaliteto biblije ali materije.
kljub občutku vsakega jaza, da je ta celovitost individualna, samo njegova, je to kolektivna slepota, priučena, sposojena iz preteklosti, iz poljudne znanosti ali bibliokorana. seveda je ključno da noben *noče* videti tega. v bistvu ista stvar kot ko se drhal na eni strani fronte sovražno dere: slovenska zemlja in na drugi: hrvatska zemlja. hej, obe strani sta med klanjem tako usklajeni kot da bi se objeli, poljubili in dali dol: enotni v misli in dejanju. ista drhal, z istimi mislimi, kolikor se temu pač da človeško približati.
nekam se seveda pride iz več koncev: recimo iz osebne izkušnje, neoprijemljivega duha ali krvavih, oprijemljivih živcev. jaz raje začnem pri živcih in kako je njihova temeljna funcija urediti kaos v nasilne sanje človeške zavesti. žižek pri svoji razlagi hegla začne iz drugega konca in pride do podobnega: zavest je ultimativno nasilje, arbitrarni red v kaosu, ki deluje prek uničenja. to ni ista točka gledišča, ne gre za to da bi nazadnje morali priti do neke enotnosti, iste točke, boga. gre za to, da različna pogleda izostrita en drugega, kot če gledaš tisto sliko dveh obrazov in vaz in spreminjaš načina videnja. za to pa je potrebno preseči fiksacijo na edino resnico, izhodišče in cilj in spoznati krhost in lažnost resničnosti, jasnega razmišljanja, percepcije, čutenja. ravno to: spoznavanje lastne zlaganosti in lahkovernosti se mi zdi najpomembnejši predmet, ki se ga nikoli nismo in ne bomo učili v šoli. ljudje ki bi videli skozi catch-22, izsiljene izbire in se ne bi potolkli ob vsaki neumnosti ne bi bili dobri sužnji duhovnega in zemeljskega kapitala …
verjetno bi se dalo nekam priti tudi iz korana, vendar se tu ne grem arbitraže 😛
še nekaj kar mi je prišlo na pamet ob vsem tem mlatenju po slamnatih možeh: r.a. wilson ima zabavno teorijo o dveh človečkih v vsakem posamezniku: pesnik štanca stvari, mislec jih opravičuje in brani. če so povsem zgrešene jih pač brani še toliko bolj 😉 no, pesnik mogoče ni najboljši izraz za mašino ki zvečine zgolj štanca stvari iz preteklosti, boga ali materijo recimo, vendar ostanimo pri ustaljenem izrazoslovju 😉 in tako je končni rezultat lots of sound and fury signifying nothing: žebranje prej omenjenega misleca in bledi odsevi čustvenih ognjemetov.
smeško:
ti se poletno-zimske teorijie nisi lotil z argumenti, ampak s floskulami. zgrešil si, da je ta teorijia zgrajena na nekih cisto drugacnih temeljih od kolonialnih stereotipov. da je natanco argumentiriana in opisana. da ni govora o politicnii siituacijii, ampak o mentaliteti. si sploh bral, kar sva s siimono napisala ali ti je udarila vrocicnost, takoj, ko si nekkje zavohal kolonialne stereotipe?
pri oceni mene si znova zgrešil na celi crti. znova si si privošcil zajetno dozo floskkul, bolj artikulirano iizraženih kot jih iizraža vecina.
ce bi bil pozoren an mojo argumentaciijo, bi videl, da se sklada z žižkom. tudi žižek ima, kakopak, svojega boga. z izostrevanjem vida, želi priti do bistva, resnice, torej do boga. v primeru svoje pozornosti, bi opazil tudi, da jaz nisem clovek, ki ne bi odstopal. simoni sem dal recimo v enem segmentu prav. videl bi recimo, da poskušam stvarii zargumentirati v nulo, da iztiskam vse sokove svojega telesa, da bi prišel do mocnejše argumentacije, da pri tem švicam in se tepem s sabo. ne bi niti postavljal poezije v nasprotje razumu. poezija se trudi biti cisit izraz razuma. tudi pri ljudeh, ki niso najbolj razuimni, najdemo v poeziji lahko
zakaj mi ne objavi? bemtiš.
tudi pri ljudeh, ki niso najbolj razuimni, najdemo v poeziji lahko veliko razumnosti. ce tega ni, poezijia ne more biti dobra.
jaz dopušcam svobodo misli, v kolikor je argumentirana, kar trdiim je, da vsi težimmo k istemu bistvu, torej k prav. torej k bogu. skratka, pogrnil si na celi crti.
moral sem pošteno razrezat, da je objavilo. se opravičujem.
in sprašujem se tudi, če me imaš za tako neverjetno zabitega, da bi mislil, da občutim nekaj totalno drugačnega kot sašec. seveda izhajava iz iste zavesti. saj o tem že ves čas piišem? spet nepisenost? gre samo za različne življenjske okoliščine in gene. najin temelj je pa isti. psiha deluje pri vseh po enakih principih. oistalo je stvar argumentov in z istostjo mehaniza psihie, se ne moremo zadovoljitii. potem ne bi ničesar kot človeštvo dosegli. ker je psihia pač ista, nihče ne bi imel prav.
@bp, glede rinzai zena in teles
dzogchen in zen bistveno bolj kot bogovom in teorijam zaupata primarnim zaznavam ker naj bi bile bližje neizrekljivi podlagi zavesti in obstoja, s katero si želiš zliti. vendar pa to kaj hitro pripelje do dogmatizma: sekaj drva, prenašaj vodo, ščij in serji, to je pač vse kar je. sicer je ta dogmatizem uradno pripoznan kot odklon. ker pa se nazadnje vse izrodi v teokracijo (z eksplicitnim bogom ali brez), je v praksi skupaj s avtentično, neulovljivo izkušnjo pripoznan kot herezija in predmet zabavnih in nasilnih verskih vojn (glej rumene čepice vs rdeče čepice vs črne čepice vs bonpo v tibetu).
tako da imaš v praksi ljudi na duhovnih in fizičnih prestolih in ljudi ki pač sekajo drva za naslednjo inkarnacijo. ne razumem sicer zakaj bi nekdo ki se zlije z vesoljem bil kaj več vreden zgolj zaradi tega, ampak to je spet herezija 😛
@narudin
če argumente zmerjaš s floskulami ne da bi povedal zakaj so floskule, je to povsem prazno pomena, torej floskula po definiciji. zakaj enostavno ne rečeš “brezveze mi je” kot normalen človek iz ulice, pomeni isto, samo bolj jasno je.
poletno-zimska teorija ni teorija ampak ljudsko modrovanje, sestavljeno iz zavajajočih analogij in stereotipov. simona sicer meni, da imajo ti stereotipi neko pojasnjevalno vrednost, vendar je jaz ne vidim. pojasnjevanje glede na stereotip ne izriše bolj jasno izjem, ampak samo utrdi stereotip. ni inherentno kolonialna teorija, tega tudi nisem nikjer trdil. je pa mnogo spoštovanih filozofov, politikov in božjih poslancev skozi zgodovino naredilo dovolj podobnega dreka in z mentaliteto in podnebjem še dosti bolj argumentirano pojasnilo zakaj so sužnji sužnji in gospodarji gospodarji. naše dojemanje kaj sploh je mentaliteta, narod, ozemlje usodno je zaznamovano s tisočletjem kolonialne zgodovine in poletno-zimska teorija mi smrdi po tem do neba. to da sem ob tem omenil rimbauda ni brezveze, kajti njegova zadnja dela se precej ukvarjajo z vprašanjem njegove rase in rase ljudi, kamor je odšel …
zanimivo da si mimogrede omenjenega žižka takoj posvojil za svojega brata v iskanju boga. zakaj neki ? žižek ni iskalec boga po tvoji podobi. piše o usodni razpoki v biti, prek katere se bit sploh ustvari. če hočeš teološko: bog je razklan v sebi, vse kar je, je plod grozljive napake, nepopolnosti v bogu samem. resnica tudi. in žižek ne omenja božjega imena po nemarnem, ampak se rajši sklicuje na lacana, hegla, marxa, sebi pa pravi ateist. zame je prvovrsten sofist, v zelo pozitivnem pomenu. ne vidim kaj ima skupnega s tabo, vernikom, polnim napuha ki misli da mora biti vse nazadnje isto ker ”vsi težimmo k istemu bistvu, torej k prav. torej k bogu”. sancta simplicitas. in *dopušča* celo svobodo misli, neverjetno!
smešno, ravno žižek ve marsikaj povedati o tem zakaj je v takšnih teženjih k istemu bistvu, prav in bogu skrito najhujše zlo. ne, ne težimo vsi k istemu bistvu, istemu prav in istemu bogu. če bi, ne bi bilo treba da kopirni stroji duha delajo noč in dan, zunaj in znotraj.
lahko bi kaj o tem prebral tudi v večjem delu mojega posta, ki je očitno odletel nekje nad tvojo glavo ali pa se zapičil v slepo pego tvojega očesa, kaj pa vem. no, bistveno je, da lahko ti nazadnje zamahneš z roko “brezveze, floskule” in mene obtožiš ‘nepisenosti’. ROTFL. pa se ne smejem sintaksi.
smesko,
v tem odgovoru si se lotil argumentiranja …
zakaj so floskule, sem skozi kontekst svojega komentarja razložil. floskule so, ker si se lotiil oceni mene na podlagi nekega utrjenega modela. označil si me za človeka, ki se dere s te stranii na nekoga drugega, na oni strani. označil si me za nekoga, ki misli, da doživlja nekaj temeljito drugega od osebe, s katero debatiram in zavzemam njej napsrotno staliišče. pojasnil sem ti, kako to nisem. skozi to je pojasnjeno tudi, zakaj menim, da si napisal floskule.
moj bog nima podobe. o tem pišem. ne zavzemam absolutnega pristopa v iskanju boga, zagovarjam pa tezoi, da bog je, in da se izraža skozii religijo. religije ne intepretiiram po večiinsko sprejetih normah, kar sem pojasnil. to sem tudi hotel povedati s tem, da sem napisal da dopuščam svobodo misli. ne vidiim razloga za posmeh, v koliikor ne jemlješ mojih besed iz konteksta. ravno tako ne vidiim razloga za posmeh pri tem, da sme narobe črkoval nepismenost, ko sem le to tebi očital, kajti očitno je bilo, da sem tebi očital nepismenost kot slabo branje mojih argumentov. očitno je, da se smejiš sintaksi.
kljub vsemu žižek torej ne išče razklanega boga, ampak išče celovitega. vsaka teorija je iskanje celovitega boga, drugače kot teorija ne more obstati. nisem poenostavil. nasprotno, mislim, da stvar enostavna je. v tem smislu težimo vsi k istemu bistvu, torej k Teoriji. ne pravim, da so naše teorije iste, ampak, da k isti težimo.
kar se tiče poletno-zimske teorije imaš lahko prav. vsekakor pa je, bodisi zaradi sončnosti, bodisi zaradi koloniialne preteklosti, človeštvo nekako razdeljeno tudi na sončen in nesončen del. po moji teoriijii je povprečen slovenski initelektualec, ki se navdušuje nad sončnim, zatravmiran, torej koloniziiran in tudi v naravniih dejavnikih poletja vidi svojo rešitev. torej gre za preplet obojega. vsekaor je pa možno, da gre izključno za posledico koloniziiranja. pokvarjenost kolonizatorjev pa ne bi smelo preprečevati razvijanja podobniih teorij kot si jih morebiti oni immeli (če so jih). reciimo španci in portugalci so bili veliki kolonizatorji ini so obenem sončni. ker nismo vsi kolonizatorji, nasprotno, prizadevamo si za izboljšanje razmer. spoštujemo črne, rdeče, zagorele, ne spoštujemo pa principa. skrata, ni izgovor, da so koloniizatorjii morebiti te teorije izkoriščali v zle namene. pa smo spet pri mnenju in pri svetihi knjiga. pri pravici do izražanja mnenj, skratka, če se izrazim po bedasto.
@maček brez režanja:
moje versko prepričanje je prej turist kot budist. in ko sem si kot tak malo pobliže ogledoval slednje, so me kar precej presenetile vzporednice med recimo kakšnimi šrilanškimi budisti in pa našo domačo rkc. stare mame pobožno žebrajo neke formulce po templjih in častijo slikce, kot hudo sveto se častijo relikvije ala budov zob, menihi znajo kot najbolj normalno avtoritarno potisnit predte svojo skodelo in zahtevat kar je budovega, tisti bolj vplivni, pa so za svoj vpliv pripravljeni razpihovat, organizirat državljansko vojno, v kateri najebejo stotisočeri. ženske so pri tem drugi razred.
tam nekje od vprašanja naštejte prosim petnajst značilnosti splošnega ljudskega odpora naprej, vem da mi učenost ne bo rezala kruha, v vsakem danem trenutku sem gladko sposoben spustit pet poljubnih lastnosti, vrlin, značilnosti, Simoninih trditev in nato čez pet minut komu z njimi pokaditi pod nos.
glede na to, da razen firbca, ki dobro sledi neumnosti, nimam učitelja, svete knjige, niti se za nebesa ali razsvetljenja kaj dosti ne ravsam, inkarnacij pa se raje izogibam da se preveč ne zaletim pri tem v prokrastinacijo, bo moj dogmatizem kvečjemu kaj čudne sorte.
s tem za sabo bi rekel, da je trditev da je sekanje drv vse kar je, nekaj kar znaš sicer raztrgati na slamice, prej tvoja kot pa že prej tu omenjana. jest o tem kaj vse je in kaj vse ni, nimam kaj dosti pojma. moja prejšnja je bila prej, da telesa in vsakdanjih izkušenj ne gre ignorirat ali pa obvozit, ker to pelje proti izkoreninjenosti, odtujenosti, fanatizmu. za vse logične napake v tistem zapisu me je sicer globoko sram.
@bp
cenim opis budistične rkc iz prve roke
@narudin
tu bi jaz moral biti bolj jasen: stvari iz predprejšnjega posta letijo neposredno nate le v prvem odstavku, potem so precej bolj splošna razmišljanja. o tem koliko držijo zate seveda ne morem presojati jaz
ja, mi je bilo jasno, da si z nepismenostjo mislil moje (ne)dojemanje tvojih zapisov, vendar mi je bilo res zabavno, da si se zatipkal ravno na tej besedi in sta se tako nivo sintakse in pomena pomešala. ni šlo za posmeh glede sintakse. zame to ali kdo črke zapiše po sskj ali drugače ni pomembno, dokler je pomen jasen, drkanje koga v glavo zgolj zaradi slovnice mi je res povsem mimo.tvoje pripombe ob tem so seveda upravičene.
pa da pustimo etiketo in etikete za sabo:
praviš da je tvoj bog brez oblike. to sicer pravi tudi ortodoksni islam, vendar je tam ta imanenca za stvarmi zgolj čaščena in spoštovana. me pa očara mistični islam, recimo poosebljen v al-hallaju. bog brez oblike in izjava “jaz sem bog, jaz sem resnica”, ob kateri ostanem brez besed. za to so ga sicer tisti bolj ordotoksni tudi križali, na zelo krut način.
žižek ni iskalec boga vendar vidi revolucionarni in emancipatorni naboj islama. iranske revolucije recimo ne vidi kot nazadovanje, zmago mračnjaškega islama, ampak kot avtentično revolucijo. zakrivanje ženske v islamu vidi kot to, da se islam zaveda moči, potenciala ženske, kar poskuša ortodoksni islam sicer zatreti, vendar ostaja kot možnost, ki mogoče ni prisotna v naši prijetno zasužnjeni družbi (simona je napisala precej dobrih stvari o tem)
da ne bom preveč odprl neizčrpne teme, bom tu nehal, ne dvomim, da boš kaj napisal še ti … frustracijo, zimo in poletje v slovenskih intelektualcih sem opazil tudi jaz, vendar mislim da je to enostavno izraz tega, da ti ljudje niso nič izjemnega. smisel življenja je ležanje na plaži pač.
je, zabavno to moje zatipkanje in se lahko smejeva temu v nekii normalnii debati, kot zdaj recimo. moja priimarna želja ni prepiranje, ampak debata. čustvenost mojiih odzivov ni dobra, vendar tudi ni dobro prehitro soditi o meni.
moja teorija o primitivnih oblikah islama je takšna, da s epojavlja, ker bivanje v času ljudi sili stran od večnosti. islam jim je obenem prinesel razvito civilizacijo, politično moč, zato se ga ne morejo znebiti. tako se je večinia muslimanov prisiljena boriti proti islamu ini ga sprejematii obenem. iz tega po mojem iizvira velika primitiiivnost mnogih muslimanskih okolij. zato so tudi mučili al-hallaja. jaz sicer ne misliim, da sem resnica, bog, misliim pa, da se je k temu treba siliti. Allah, kot sem omenil, pomeni igra svetlobe in sence. svetloba nikolii ne premaga sence do konca, vendar je to igro treba igrati.
kar se tiče žižkovega mnenja o tem naboju, bi rad videl kontekst. kako je to obdelal. če je to po njem sam po sebi pozitiven naboj ali naboj, iz katerega bi se dalo izvleči pozitivno. islamska revolucija zame ni islamska, ampak slabumna.
kar se tiče tega o pokrivanju žensk, se vsekakor strinjam. tudi sam razmišljam tako. vsii ljudje na svetu smo enako pokvarjenii, vprašanje je, koliko nam drugi dovolijo bitii poikvarjeni. pod vsi ljudje sem misliil vse narode. dobro, ne morem z zagotovostjo trditi, da se kakšen narod tudi ne spremiinja na pozitivno.
žalosten sem, da sva se poklala verjetno ravno zaradii tega, ker sva si podobna.
@Horizont:
Hvala tudi tebi za zanimivo in poglobljeno debato, ofkors. Mogoče bi se kakšne angelce likovič lahko učile od nas, kako poteka konstruktivno medsebojno učenje. Pa še pestro je. Skratka, lepo je imeti stalno prebivališče na zmerno hladnem, z vikendico na zmerno toplem … haha …
@bp:
Brez potrebe so ti ovinki, ki si jih precej na izi začel vpletat. Vse, kar sem povedala v zvezi z metaforo nič ne demantira SSKJ-ja in je mnogo bolj relevantno in zanimivo po mojem mnenju od ukleščanja metafore v PAČ poezijo. Gre samo za to, da je tvoj primer metafore za telo, PAČ stroj, primer prozorne slabe metafore, zdrajsane. Jaz sem pa pisala o metaforiki, ki ima precej bolj zanimive konotacije in je povsem konkreten del življenja oziroma je življenje. Potem je tu očitno še nerazumevanje poezije, saj poezija ne pomeni nekaj abstraktnega, ker vsebuje metafore, ampak življenje. Dobra poezija premnogo bolj realno odslikava življenje kot povprečna fotografija ali suhoparen opis pojava, dogodka, dejanja itd. Je pa res, da večina ljudi dobro poezijo težko bere, ker je preprosto ne razume. Razume metaforo za telo, da je stroj na primer, globljih zaznav dogajanja, heh, je pa že hudič. Kar pa ne pomeni, da je nekaj narobe s poezijo, ali da je irealna izmišljotina (kaj pa sploh je izmišljotina … od kod se pa vzame?), narobe je lahko samo s tistim, ki ne vidi, ki ne zazna. Vpliv pa še vedno obstaja. Vpliv vsega, če človek nekaj zazna ali pa če ne. Če razume, ali pa če ne. Že omemba ljubezni te usmerja na to pot razmisleka, saj ljubezen ne obstaja drugače kot metafora, pa vendar ne boš zanikal relevantne funkcije pojma za življenje posameznika. Itd. Itd.
@smeško ali neki znakci:
To, o čemer sem pisala nima zveze s tvojimi kolonialnimi izpeljavami. Lahko se sploh ne bi trudil, pa bi uporabil kar Eskime na primer … hehe … Ampak o relativnosti pojmov kot faktov sem nadalje v komentarjih tudi že vse nujno zapisala, ne gre za fatke, ampak za state of mind, tako da …
@Simona: Danes je zgleda na tem blogu dan mlatenja slamnatih mož. Sam verjamem, da so prav metafore in metonimije tisto, kar nam strukturira naše dojemanje sveta in okolice, po metaforah živimo, skozi metafore celo ljubimo. Seveda pa to ne velja za vsako metaforo. Metafore, ki “delujejo” so ali del našega razumevanja sveta, da se večinoma niti zavedamo ne več, da gre za metafore, ali pa nam, nove, omogočijo zavesten in dodaten uvid v določeno področje. In tako postanejo del našega razumevanja sveta.
Pri tvojem primeru z obleko pa je ta metafora pač takšne sorte, da pred tvojim zapisom, po mojem ni sodila med tiste, ki bi kakorkoli vplivale na moje življenje, PAČ ni najboljši primer za to, kar si želela povedat in po mojem ne deluje na nek čudežno mističen način, podobno jungovskim arhetipom, kakor sem te jaz (lahko napačno) razumel. Zaradi tega sem ti namreč odgovarjal. To, da je recimo vsaka metafora za telo, predvsem instrumentalizacija telesa, se strinjam in trdim tudi sam. Vsaka metafora za telo je slaba metafora. Tudi če jo kot primer metafore za telo navedem jaz. Povezava med telesom in zmožnostjo rojevanje in preživljanja potomcev, pa je komplicirana, ker je predjezikovna, lahko celo predsimbolična in s tem tudi ne more biti metaforična. Šele z uvedba naprimer nečesa precej abstraktnega, kot je zdravje (kljub temu, da bolezni niso niti najmanj abstraktne), pa lahko v ta kontekst postavimo telo kot metaforo.
@bp:
Nasplošno se po blogih, kot opažam že nekaj let, dogajajo obdobja takih in drugih množičnih pojavov brez vidno opaznega razloga. Astrologi bi verjetno razlgali vse skupaj s konstalacijo planetov … hehe …
Sicer pa očitno ni šans, da bi se sporazumela. Ker bi po prvem tvojem odstavku rekla, jah, no, saj, o tem sem pisala, popolnoma odvečen pa se mi zdi drug odstavek in seveda lahko rečem, jah, ne nikakor.
Metafora je ravno zatoeden glavnih atributov poezije, ker nikakor ne premore omejevanja, zakonov, členov in predpisov, ampak je vezana predvsem na prepričljivost, v smislu golega verbalnega fakta je popolnoma brez veze razpravljat. Tako, kot je na primerbrez veze, da mučijo dijake pretirano z razlikami metonimije in metafore ( pri čemer se mi zdi v tem primeru dialoga, glede na vsebino razprave, metonimijo precej brez veze vpletat, razen tako malo za gušt), preštevanjem stopic in podobnega, medtem ko reveži ne razumejo in ne zmorejo še doživljat pesmi v svoji izpovednosti sploh. In potem seveda ne razumejo metafore, niti čes drugega, kar so se morali piflat za oceno, se jim pa po logiki zadeve zagabi poezija, saj o njej nihče z njimi ni razpravljal kot o zapisu, ki govori njihovem življenju in jim pomagal razumet in posledično uživat tudi v razkrivanju metafor.
Ni meja. In do poezije in življenja se mi zdi precej deplasirano rokovat kot s kosi pleha in steklovine v smislu predjezikovnih, pojezikovnih in zajezikovnih povezav. To je podobno kot razprava o ljubezni na eni strani, potem ti pa uleti nekdo in ti pojasni vidike profitabilnejše poroke od manj profitabilne, kar drugo od drugega sploh ne ločuje, samo popoln kolaps je ignornca do pojma ljubezni v vseh možnih razsežnostih.
In niti pod točko razno ni primera z obleko slab primer za to, kar sem JAZ hotela povedat. Odličen primer je in vse ostalo. Morda se tebi ne zdi dober za tisto, kar TI hočeš povedat. Skratka, ne vem, kaj neki bi jaz hotela povedat, kar nisem jasno zapisala in tudi povedala. Nič nisem hotela. Samo povedalal sem in za tem stojim. Ne vem, kako si razumel, ampak očitno ne tako kot jaz, ker … Niti slučajno tudi ne vidim nobene bariere o neustreznosti meaforike za telo. Ni neustreznosti za metaforo. V katerem kodeksu pa to piše???? V nobenem. In tudi če bi kje pisalo, bi to pomenilo popoln nonsens, še večji od Platonove ideje o poeziji kot izključno himnični domovinski propagandi. Jah, to pa res ni edina plat življenja. Del življenja je pa vse. Tudi telo. In pač ne moreš kar trdit, da je vsaka metafora za telo slaba, potem se pa vadit s predjezikovnimi kompliciranostmni … hehe … Prav nič komplicirano ni. Zelo enostavno. Da je nekaj slabo ali dobro, pa potrebuje svoj odgovor na vprašanje, zakaj, da bi sploh vedeli, o čem razpravljamo. Osebno nasploh metafore ne dojemam, da bi lahko bila slaba ali dobra. Lahko je samo bolj prozorna ali klišejska ali vsebinsko bolj kompleksna in recimo temu relevantna. Tisto, kar kdo želi z metaforo povedat, je pa itak mogoče presojat samo skozi to, kar je povedal. Če ni izpovedal najbolje, kar je hotel, ostaja “očividcu” skrivnost. Enako kot v življenju možna razlika med dejansko izpovedanim in izkazanim z dejanski občutenjem ali mislijo.
@Simona: včasih vse metafore štimajo, fejst dečko, lušna punči, fuk pa ni posebej vroč, drugič pa te nekdo, ki ne spada v nobene vnaprejšnje predstave skoraj na daljavo premika, kljub temu, da veš, da je sicer grd/kreten/koza. To je tista predbesedna narava privlačnosti, kjer vse metafore in razlage odpovejo.
Tega ne znamo razložit, niti o tem kaj dosti povedat, še pri poimenovanju se zatečemo v metaforo in rečemo, da kemija pač mora bit. Pred znanstvenimi metaforami so bili razlaga pa duhovi in obsedenosti za isti primer.
Nikjer nisem govoril, da je metaforika za telo neustrezna, trdim, da je nepotrebna, za občutenja in delovanja telesa ne rabimo razlagat z zobniki ali kakšno podobno mašinerijo, skozi katero bi ga vključevali v kakšne proizvodne procese. Pa na tem temelji marsikaj, šport recimo. Druga podobno pogosta metafora je telo je posoda za dušo. To ločevanje med duhom in telesom je prav tako instrument kontrole. Kar je vodilo v zanikanje vsakršne telesnosti. Metafore za telo so osnova, na kateri se gradi politika telesa, skozi katero pridemo počasi tudi do družbene kontrole.
Nihče ti ne brani, da se o ljubezni izražaš neposredno, brez metaforike. Nobenih prepovedi ali kodeksov ni o tem. Pa poskusi, napiši par stavkov, v katerih boš o ljubezni govorila nemetaforično. Preprosto – ne gre. O telesu seveda lahko govoriš v metaforah. Vprašanje tukaj je, kaj ti vsa ta metaforika prinaša. Boljšega razumevanja telesa po mojem mnenju že ne. Bom pa vsekakor vesel kakšnega dobrega protiprimera.
Izražamo se na več načinov, tudi skozi oblačenje. Ampak kot ni vsaka beseda, izjava, vsaka črka že metafora, tudi obleka sama na sebi še ni metafora. Tudi v kontekstu z zapestnico ne nujno. Lahko je, če ima jasno ciljno domeno, da pa je kaj vredna pa mora še omogočit boljšo orientacijo skozi to metaforo v ciljni domeni. Enako velja seveda tudi za telo. Metafora postane šele z določeno ciljno domeno. To pa sem pogrešil, morda celo zgrešil. Skratka, grešil sem.
Z metonimijo in definicijami pa sem predvsem malo zatežil nurudinu, ko je nekaj pisal o nekakšni protislovnosti dveh različnih domen v metafori. On pa mi je tam pomagal najti metaforiko v primeru z oblekami. Hvala lepa.
oh, bp, preozko gledaš na metaforo. če je punčka luštna, to je to samo ena metafora te punčke. lahko jihi izraža pa še stotiče skozi svoj govor in prezenco.
mi se tu pogovarjamo o duhu kot dleu telesa. ne o notranjih organiih ipd. metafore opisujejo delovanje duha. torej telo je metafora duha in ne ne telesa. duh je pa del telesa. do tega smoi prišli, ker si mi očital, da dojemam emtafore iizventelesno. napisal sem,, da je duh telesen in metafora tudi.
@simona
“Po logiki stvari, ravno v toplih krajih in bolj kot vroči so vlada največ vojne, revščine in bede, skratka, življenje na primitivnejšem, nič kaj duhovno naprednem nivoju. Ni naključje. Možgani pod toplim podnebjem so na offu. Zmožnosti razmišljanja in storilnosti drastično zmanjšane. To vemo. V vročih krajih lenoba ni lenoba, ampak najboljši način izogiba pred infarktom v primeru večje aktivnosti. Narava v svojem zagonu je itak primitivna in intelektualno duhovno zaostala.”
pa to sploh ni najhujši kos tvojih stereotipov. tudi iz konteksta vzet ni.
za to res nimam drugih besed kot intelektualna in duhovna zaostalost. če misliš da so takšni argumenti prepričljivi imaš v tem primeru pač ti možgane terminalno na off. človeštvo izvira iz afrike in prve znane civilizacije so nastale v primitivnem, toplem podnebju. verjamem, da veš kje. piramide v egiptu, ene največjih človeških struktur so očitno nastale zaradi lenobe in brezdelja. olmeška civilizacija v mehiki je nastala v faking tropih. perzija bi čisto mimogrede lahko zmlela grke, grki so tu imeli res samo srečo. islam, nastal v vročem puščavskem pesku bi mimogrede povozil evropo. indija nikoli ni imela ravno zimskega podnebja in največji dosežki tam povečini ne prihajajo iz kašmirja. lahko bi našteval v nedogled, pa bi bilo enako brez veze kot debata s povprečnim ljubiteljem psov, ki je pač prepričan da so si psi in lastniki podobni. on tako pač vidi in ve.
kar vidim jaz, je izpeljevanje zakonov stvarstva iz zelo omejenega življenja in dojemanja. tega da zaradi tradicije hodiš sončit v tople kraje, da so ti kraji v tvoji glavi povezani z brezdeljem in nelagodjem zaradi žužkov in preprostih, vreščečih in radoživih ljudi, ki so pred tabo preprosti in radoživi zaradi tega ker pač morajo biti takšni pred zabitimi turisti (kot si očitno ti, drugače bi videla še kaj več kot svoje stereotipe). in ti vreščeči, radoživi ljudje morajo pred tabo biti takšni zaradi … česa že …. , pa saj ni važno, ker se ti možgani tu očitno spet izklopijo, drugače bi te mogoče zanimale silnice in usedline iz katerih stvari izvirajo, ne pa končan stereotipni produkt ki ga zgoraj reproduciraš. res, zgolj reproduciraš. koliko do pikice istega sranja se da prebrati v zgodovini. in kaj potem, če si sama prišla do takšnih zaključkov, vsakdo je pač sam pri sebi prišel do takšnih zaključkov, ker je pač samo lagodno plaval po površini stvari, namesto da bi pogledal v silnice in usedline, katerih produkt je njegova omejena zavest in stvari ki so mu očitne.
faking žalostno. imam tudi neprijeten občutek, da bi klimatske nebuloze znala ti prva raztrgati, če bi prihajale od drugod. ali res vidiš stereotipe le pri drugih, ne pa pri sebi ?
@nirudin
španci so res bili kolonizatorji, vendar so zdaj samo se nepomemben del kolonizirane človeške mase, naplavljene v slumih prihodnosti. vročih, mrzlih, ni razlike. res je, da teče kolonialna ločnica med južno in severno ameriko, vendar to ni podnebje. meja med mehiko in teksasom ni klimatološka meja.
@metafora
čisto iz osebne izkušnje poglabljanja v telo: telo je bolj iluzija kot metafora. telo izginja in se ustvarja v vsakem trenutku znova, ni oprijemljivo in tudi občutek in pomen telesa nista oprijemljiva, se spreminjata. čeprav mi je telo kot metafora blizu, je tudi mimo ker se podoba telesa pač gradi precej drugače kot jezik ali pojmi
@narudin
mislim, da je žižku revolucija v iranu izjemno pozitivna na samem začetku, kot izbruh možnosti, kot oktobrska v rusiji. oktobrski je podobna tudi v tem, ker se je pri obeh revolucijah se že v slabih dveh letih izoblikoval režim, ki je krvavo zatrl ta potencial. ta zatrt potencial, še posebej komunizma je žižku po lastni izjavi sploh največja travma prejšnjega stoletja. slika ki so nam jo naslikali na zahodu je homeinini in demonski islam.
težko mi je govoriti o revolucionarnem potencialu islama in o tem kako lahko spremeni svet na bolje, ga ne poznam niti približno dovolj. imam pa na spisku stvari ki me zanimajo islamske mistike in podrobnejše spoznavanje njihove kulture. in tisto slepečo odvisnost svetlobe tudi …
ob osvoboditvi ženske (in malo hecno se počutim ko kot moški govorim o tem) sem se spomnil na španijo. imeli so francovo diktaturo in zelo patriarhalno družbo. zelo zanimivo kaj se je potem zgodilo v skromnem desetletju.
@nurudin
punčka je lušna ni metafora. pa tudi metafor za telo nisem posebej ločeval, krščanske, fuzbalske, islamske, no matter. v vsakem primeru nas instrumentalizacija telesa lahko pripelje do kakšnega krščanskega, fuzbalskega, islamskega fanatizma.
@,,,=”.”=,,,?:
“človeštvo izvira iz afrike in prve znane civilizacije so nastale v primitivnem, toplem podnebju.”
Ja, in??? Moja glasbena kariera izvira iz uspešnega preigravanja lestvic na Vegovi, danes pa komaj stolčem Kuža pazi po tipkovnici. Afriki ne gre danes civilizacijsko nič bolje.
“piramide v egiptu, ene največjih človeških struktur so očitno nastale zaradi lenobe in brezdelja.”
Ene največjih struktur, čigar čarovnije gradnje še do danes niso razvozljali, ja, kar nas res jako jako nervira in arhitekturno bi bili popolnoma brezmočni brez piramid, živeli v slamnatih kočah … malo morgen. Preseli se vanje in uživaj. Mene ne mika. Kar se lenobe in brezdelja tiče, pa tudi zelo možno, ja. Lenoba je lahko odličen motivator za razne pogruntavščine, ki obetajo udobnejše lenobno življenje. Ni samo slaba.
“perzija bi čisto mimogrede lahko zmlela grke, grki so tu imeli res samo srečo.”
Bi, bi, bi … zmlela, če bi bila bula bula. In pojma nimam zakaj blejaš o mletju. Primitivno tolčenje in mletje me res ne zanima, to zna vsaka žival.
“islam, nastal v vročem puščavskem pesku bi mimogrede povozil evropo.”
Mimogrede BI povozil, pa ni. Če bi bi bi bila bula. No, mogoče jo še bo, s tvojim ljubim mletjem, al’ kako si se že izrazil …. jah, res obetavno in hladnoglavno.
“indija nikoli ni imela ravno zimskega podnebja in največji dosežki tam povečini ne prihajajo iz kašmirja.”
Dosežki??? Kateri dosežki pa? Kastni sistem? Kar izvoli in pojdi. Želim ti prelepo življenje v Indiji z njihovimi dosežki, mene tam srečal ne boš … haha …
“lahko bi našteval v nedogled, pa bi bilo enako brez veze kot debata s povprečnim ljubiteljem psov, ki je pač prepričan da so si psi in lastniki podobni.”
Ni dovolj, da si le ljubitelj psov, da bi to dejstvo pogruntal. Seveda pa ne premore vsak razvozljat podobnosti med psom in lastnikom na ustrezen način, če pojma o pojmu nima o psih, o ljudeh pa še manj in si predstavlja, da gre morda za podobnosti na fotki … hehe …
Sicer pa ni kaj pomagat … dokazano dejstvo je, da so možgani na vročini precej slabše dejavni, tudi fizična storilnost nasploh drastično upade, pa če se na glavo postaviš.
“ali res vidiš stereotipe le pri drugih, ne pa pri sebi ?”
Nikakor … o stereotipih Slovencev pišem veliko. Moji osebni pa res nikogar nič ne brigajo in ne vplivajo pomembno na njihov vsakdan.
@bp
neposredna, primarna zaznava telesa enostavno ne obstaja. zaznava in podoba telesa se gradi od znotraj, prek nezavednega iskanja smisla v zaznavah iz tistega relativno majhnega dela živčnega sistema, ki zaznava nekaj realnega. le ena od nekje deset tisoč celic v živčnem sistemu prinaša nekaj iz zunanjega sveta, ostalo je posvečeno skrivnostnim procesom shranjevanja, abstrakcije, uvida, metafore … ja, na nek način vedno ko vidiš neko obliko ali čutiš del telesa poustvariš metaforo. ko čutiš svoje telo podnevi, se v možganih dogajajo zelo zelo podobne stvari kot v REM fazi sanj, le da podnevi čutila iluzijo stalno vračajo v neke realne okvirje. ko se ponoči čutila odklopijo, notranji svet pobegne iz vajeti, vendar naučene metafore ostanejo. kdor je že kdaj doživel lucidne sanje lahko priča o neverjetni jasnosti in intenziteti vizualij in kinestetičnih občutkov, ki pa se v naslednjem trenutku razblini v meglo.
že to, da sploh ločiš svoje telo od telesa drugega je priučeno. otrok ob rojstvu tega ne loči, ampak se nauči, ko se z gibanjem oblikuje slika lastnega telesa. ta je nujno povezana s človeškim okoljem, družbo, jezikom. tu nastopijo metafore, pa ne samo v metaforičnem smislu … že to da sploh veš, da imaš glavo na ramenih je vse prej kot primarna zaznava. svoje glave pač ne vidiš in si moraš sliko o tem ustvariti posredno. to je opravljeno do recimo četrtega leta starosti, potem ta poezija in logika telesa okosteni in se umakne iz zavesti. ni pa zacementirano do smrti ampak se da marsikaj ozavestiti in spremeniti, o tem je dosti pisal Moshe Feldenkreis.
instrumentalizacija telesa je nedvomna in grozljiva. korenine ima v moderni vojski, nadaljevanje v industrijskem procesu, zdaj je dovolj izpopolnjena da se svobodni robot učinkovito zjutraj dostavi na delovno mesto, popoldne v nakupovalni center, nazadnje k zdravniku če se kaj polomi.
seveda je prisotna v religiji. pascal je rekel, da je bolj bistveno upogniti koleno pred križem kot verjeti vanj. seveda je imel prav, čustva se začnejo z zunanjim izrazom in stvari ki jih počneš te usodno določijo. je pa tam res ne vidim na način kot jo vidiš ti.
@simona
moj okvir: 15. stoletje, poti evropskih ladjic kot nitke sešijejo stari in novi svet. prišleki imajo vojaško srečo in mikrobe, novi svet brutalno posilijo in izkoristijo, združijo z evropskim ekosistemom. brez dotoka sveže biomase in surovin iz novega sveta ne bi bilo industrijske revolucije v evropi. ta omogoči še bolj brutalno izkoriščanje, vojne, začetek predelovanja vsega živega v stroj. ko se bo ta mlinček dokončno zataknil in zaustavil, bo ostal le še kup mrtvih smeti. tu kot izjemno nevtralen vir priporočam manuela delando, njegovih tisoč let nelinearne zgodovine in vojne v dobi inteligentnih strojev.
hkrati s tem je potekalo osmišljanje in pisanje zgodovine, evropskega časa. grki, srednji vek, renesansa, razsvetljenstvo. vse to je pogled iz trenutka, ko so zmagovalci prvič lahko dokončno napisali globalno zgodovino. in na površini tega pogleda si ti nalimana kot muha ki se zaletava v prozorno steklo. del tega pogleda je tudi pojmovanje narave in razvoja duha.
meni se narava v svojem izhodišču ne zdi najbolj primitivna, meni edino tam zares blesti. resnični čudež predstavlja pojav celice, tega invertiranega vesolja. že to, koliko milijonov let je bilo potrebno za to kaže kako težko je bilo nekaj takega izvabiti iz snovi. biblično rečeno je narava šest dni trdo delala na celici, potem pa sedmi dan počivala in začela celice preko kurca zlagati v organizme kot lego kocke.
na mikro nivoju ni veliko prostora za napake, na makro nivoju ogromno. mi smo ena od njih. celica je funkcionalno blizu popolnosti, človek, oz. samoimenovana krona stvarstva je več stvari, vendar nobena od njih ni elegantna ali učinkovita: je recimo zapletena kolonija bakterij in celic ki jo sesuje en sam virus. je hecna mehanična konstrukcija, z mehovi, vzvodi in črpalkami, ki jo ubije dovolj močan udarec na pravo mesto. mogoče zase res univerzum v malem. vendar univerzum ki je slep, ki ne vidi vase, katerega vsebina pa je skoraj vedno samo precejena žlobudra vsega kar se je pač steklo vanj.
najbolj skrivnostna dimenzija vsakega človeka je natančna količina njegove slepote in notranje bede. za to da si mi jo razkrila res iskrena hvala.
ps. za vpogled, zakaj afriki ne gre civilizacijsko nič bolje si poglej darwinovo nočno moro, film. na repeat, če ti prvič ne bo potegnilo. za vsaj približno razumevanje che guevare in zakaj ni ostal pri udobni eksistenci v višjem razredu družbe, kjer je bil rojen, zakaj je medicinsko torbo zamenjal za pištolo, zakaj je postal morilec, neusmiljen do sebe in drugih, vsaj preleti wikipedio ali si poglej bbc-jev dokumentarec (the real che guevara, recimo). primerjava s hitlerjem je abotna megla. če pa hočeš po germansko, si pa poglej
ali baader meinhof complex, gre za podoben state of mind.
in ps, preden še enkrat berem o smeškotih. kot je že ugotovil bp je =”.”= znan emotikon za mačka, v mojem primeru z glavo, repom in kremplji
ps2. na določene stvari mi je enostavno smešno sploh odgovarjati. recimo glede dosežkov v indiji: ničla kot število in količina s katero se da izmeriti razumevanje nekaterih. in kastni sistem je takšen red herring. razredne ločnice v imperialni angliji, ki je civilizirala indijo so bile približno enako gnusne. dickens, marx, engels.
@mačkon: marsikaj, s čemer vsak dan operiramo, je neposredno vezano na naše telo, njegovo gibanje v okolju, vse do tega, da imamo glavo pripeto na ramenih, kar je morda v kakšnem kontekstu lahko tudi metafora, pa vendar je tudi dejstvo, ki ga zaznamo preko interakcije telesa z okoljem in ne preko česa drugega. Pojmi, kot so gor, dol, naprej, nazaj, večje, manjše, neskončno, pokončno, vsega tega se naučimo trudoma kot otroci, vse to si zgradimo skozi gib, skozi interakcijo telesa z okoljem. Eni pri tem tudi nismo tako zelo uspešni, jest imam naprimer še vedno probleme z levo in desno. Da se pa za to interakcijo skriva še kaj bolj prvinskega, nekaj skozi kar bi preko metafore oblikovali svoj pogled na telo in neposredno okolje, no to bi si pa pustil z veseljem razložit, ker mi nič takega trenutno ne pade na pamet. Zame se veriga metafor zaenkrat tukaj konča, razen če ne odbluzim v kakšen bolj ali manj čuden misticizem (ki pa je, glej si ga no, navadno reč, ki jo je mogoče konvencionalno razumeti edino preko metafor, kjer zato zablodimo v začaranem krogu, ali pa ga poskušamo nekako presekat, kot primer sem navedel pred časom tisto klofuto oz. doživimo neko vrsto razsvetljenja).
@simona
“dokazano dejstvo je, da so možgani na vročini precej slabše dejavni, tudi fizična storilnost nasploh drastično upade, pa če se na glavo postaviš”
se teoretično in praktično povsem strinjam s tem dokazanim dejstvom. but: temperatura je le eden od faktorjev, za civilizacijo zna biti veliko bolj pomembno da je zemlja plodna, zato recimo egipt ali recimo lega, zato kartagina. pač iz teh dveh vidikov ugodnejše kot bolj hladna podnebja. in seveda, tudi puščavske noči so hladne … 😛
@,,=”.”=,,,? :
Se strinjam, da je le eden od faktorjev … žal vroče podnebje marsikod tudi ne obeta plodne zemlje, ampak izdušeno prst brez kapljice vode … hehe … Podobno kot, ja, se strinjam, pretirano mrzlo podnebje zagotovo ne obeta niti možnosti za preživetje človeku. O teh vidikih toplo mrzlo smo v komentarjih zgoraj že debatirali in nekako ugotovili, da je najbolje bivanje pod hadnim podnebjen, pri čemer turistično roparsko izkoriščaš dodano vrednost pod toplim … hehe … In v tem perverznem smislu tudi funkcionira tehnološko in izobrazbeno naprednejša civilizacija.
“O teh vidikih toplo mrzlo smo v komentarjih zgoraj že debatirali in nekako ugotovili, da je najbolje bivanje pod hadnim podnebjen, pri čemer turistično roparsko izkoriščaš dodano vrednost pod toplim … hehe … In v tem perverznem smislu tudi funkcionira tehnološko in izobrazbeno naprednejša civilizacija.”
lahko da ste o tem debatirali in nekako ugotovili kaj je najbolje, vendar to niso vidiki o katerih sem pisal jaz.
če naj se za trenutek še zadnjič pretvarjam, da ima to iskanje meje med toplim in hladnim kaj večji pomen kot iskanje arbitražne meje:
prva zgrešena predpostavka je, da toplo podnebje pomeni stalno nabijanje vročine. iz izkušnje lahko povem, da znajo biti karibi dokaj hladni, in to v njihovem poletju. obdobje deževja je sicer tečno, vendar manj kot naša zima in plundrovanje. druga je: da so topli kraji vsepovsod topli. mikroklima je pač precej bolj pomembna kot makroklima [5]. recimo san cristobal, jukatan, mehika je sredi gora in ima sicer veliko sonca, ki zelo prijetno greje vendar hkrati zelo, zelo sveže gorsko podnebje, z hladnimi sapicami. zamenjam za ljubljano any day. čisto osebno: sedanja vročina v ljubljani je veliko bolj moteča za moje možgane kot tisto, kar sem doživljal v recimo mehiki.
pa tudi če vročina nabija kot v puščavi opoldne, to ne pomeni možganske smrti. najde se senca, voda, noč. tudi zgradi, če je treba. človek je med vsemi živalmi najbolj neprilagojen okolju, najbolj iz ravnotežja. zato je tudi edina žival, ki je morala razviti inteligenco, da je sploh preživela. koyaniquatsi, ali življenje izven ravnotežja je odlična označba človeškega bitja [4] zelo toplo podnebje lahko na intelekt in civilizacijo vpliva kot izziv.
tudi to, da je toplo samo za žur je iz trte izvito: toplo podnebje zaradi velike količine sonca in svetlobe zelo blagodejno vpliva na budnost, posledično storilnost. ležanje na plaži s možgani na off je za turiste, ljudje ki dejansko živijo tam delajo. tistim, ki furajo stereotip o lenih grkih bi priporočil naj eksperimentalno poskusijo med tednom kaj z njimi žurati po atenah. vsi so zelo hladni, živčni, zaposleni.
zakaj ne bi raje izvajali človeštva v splošnem in posebnem iz dejstva (obstajajo eksperimenti), da v so toplem okolju ljudje bolj kooperativni, družabni, sočutni, vidijo povezave med stvarmi. v hladnem so bolj osamljeni, sebični, osredotočeni na razlike. pa imamo še eno (meni sicer zavajajočo) teorijo o mentaliteti, ki pa jo lahko zelo uspešno zagovarjam, če bom imel pet minut odveč. veliko uspešneje kot je sploh mogoče debilano o tem da so v toplem možgani off, v hladnem pa on.
skratka: arbitražna meja, meja med vročim in hladnim, oboje je arbitrary and arbitrarily stupid. v percepciji in razmišljanju imamo ljudje vgrajeno avtomatsko videnje meje, celote in smisla. kjer ga ni, ga najdemo in branimo kot sebe, kajneda ….
arbitražna meja je lep primer tega, kako meja le zamejuje misel, da se ne bi slučajno dotaknila resničnih problemov in meja. klimatsko-mentalitna je zame isto. se je pa v teh apokaliptičnih časih in klimi precej neumno ustavljati na ozemeljskih ali mentalitetnih mejah, ko je vsaj ena meja res jasno zarisana: med gospodo, sužnji in odvečnimi.
globalna super bogata gospoda so to že ugotovili. ne vem, če je kdo opazil ampak niso več hit zasebni otoki ampak zasebne super jahte ki niso več jahte ampak postajajo že skoraj letalonosilke, v desetletju mogoče že plavajoča mesta [1]. kaj je lepše kot pluti po toplih morjih, brez meja in se iz palube hahljati tistim 80 odstotkom [2] odvečnega človeštva kako konzumirajo ideologijo in produkt, ki jih uničuje, vendar ga branijo kot sebe in hočejo več. [3]
toliko o turistično roparskem izkoriščanju. o tehnološko in izobrazbeno naprednejši razsvetljenski civilizaciji pa ko se na tem blogu prikaže kakšen njen predstavnik :/
[1] za zabavo in tragičen smeh primerjaj venus project, omenjen v zeitgeistu
[2] and rising
[3] dilerji heroinske ideologije in produktov na jahtah in odvisniki v slumih so seveda globoko komplementarni in še bolj globoko zarisujejo mejo, ki jih združuje, ki nas vse združuje: med življenjem in smrtjo, čedalje bolj globalno, na nivoju edinega planeta ki ga imamo in bo mogoče naša grobnica
[4] tudi film, goddfried reggio
[5] zanimivo, da nihče od tukajšnjih teoretikov vročinske meje ni omenil vode, ki bistveno določa, kdaj je vročina poživljujoča in kdaj izčrpujoča, recimo kot vlaga, reka, morje