FILM, DA TE KAP
Prve skope novičke, da je tokom operacije NATA v napadu na teroristično utrdbo v Pakistanu ubit Osama bin Laden, so me spravile v dobro voljo. Podobno kot me vsaj za trenutek spravi v dobro voljo vsaj približno duhovit košček spodobno zrisanega stripa. Izigravanje preroka, da bodo Američani klišejsko zgodbico koristno uporabili za neumorno veseljačenje po ulicah z ustreznim čustvenim nabojem po osnovnem hollywoodskem receptu, ki so ga s skupnimi močmi uspešno prodali najbolj priljubljeni tajkuni Steven Spielberg in James Cameron analno, Oprah Winfrey pa oralno, ter zavladali svetu, je precej enostavno. Malo manj enostavni tako na hitro so se mi zdeli odgovori na vprašanja, kako bo ameriška administracija v predvidljiv scenarij predrago prodane B produkcije vtaknila vendarle nujne informacije o verodostojnosti obstoječega trupla. Nakladanja o prepričljivi DNK analizi na podlagi materialov, ki naj bi jih pridobili s strani nekoč hudo bolne bin Ladnove sestre (ganljivo), so dovolj za film, v katerem lahko verjamemo vsaj enemu protagonistu, ki nastopa zato, da predstavlja “good guya”. Tega v filmu o ameriški in arabski diplomaciji ali malo mešano pač ni. Kvečjemu “good fellas”, medtem ko jim “bad fellas” asistirajo v ozadju ali celo ne obstajajo sploh, a vseeno učinkovito asistirajo. Good fellas so good predvsem zato, ker dovolj dobro sestavljajo scenarije zarote in jih režirajo, da se številčno nabere dovolj zadovoljnih potrošnikov. Tudi tokrat brez presenečenja. “Ovacije in množično konzumacijo” požema tretjerazredni krimič, v katerem se ameriški specialci znebijo trupla zlobnega terorista v roku 24ih ur. Zakaj? Ker so prosto po cmerastem avatarju Cameronu dovolj tolerantni in dobri po srcu, da spoštujejo muslimanske običaje. Ameriški filmi kar naprej šokirajo. To je res. Če ne drugega s predrznostjo notoričnega poniževanja gledalcev. Tudi tokrat ne končajo. Trupla so se znebili tam nekje v prostranih vodah. Aha. Zakaj? Da se okrog pokopanega mističnega vodje Al Kaide ne bi zbirali teroristi in slavili svojo zlobno ideologijo. Pametno. Čemu bi Američani privoščili neumnim teroristom takšno veselje, ki bi jih lahko stalo glav. Bolje je, da skrbijo za njihovo varnost skrivanja po rovih in trdnjavah ter jih ne vpeljujejo v skušnjave razkritja. Hmmm …
OBAMA MED ŽIVLJENJEM IN SMRTJO
Amerika in z njo svet je spet na pragu trdega predvolivnega boja, pri čemer je Barack Obama precej neupravičeno pred republikanci izgubil kar nekaj prednosti, kar je bilo tudi formalno očitno jasno najkasneje novembra 2010, ko so republikanci zasedli večino v predstavniškem domu. V Ameriki se vzdihovalski orgazmi ob ganljivostih prvega temnopoltega predsednika hitro poležejo in na sporedu so že novi hiti. Da so Američani z Barackom Obamo dobili verjetno bolj belega predsednika 21. stoletja, kot bi si sploh lahko predstavljali, je postranskega pomena. Usral ga je samo enkrat, ko je Afroameričane, ki stagnirajo po getih, pozval, naj bolje vzgajajo svoje otroke. Ampak ni bilo večje panike. Itak je moral za začetno privajanje na življenje v Beli hiši sprejet dobrodušno “pomoč” žene nekdanjega zapufanega “kralja” Billa Clintona, ki je moral na dopust, ker njegovo srce ni več dobro prenašalo napornih orgij. Gospa Clinton je uresničila svoje sanje, gospod pa si je privoščil še številne sproščujoče izlete po svetu, kjer je zavidljivo dobičkonosno prodajal populistična nakladanja ubogim na duhu, ki se jim ga je ljubilo poslušat. Tudi Slovence je obiskal. Smo znani kot dobra publika, če se nas že ravno kdo spomni.
OSAMA SPET MRTEV
Osamo bin Ladna je po različnih scenarijih vzela smrt že večkrat. Najslabše je bila sprejeta različica, v kateri naj bi ga pogubila huda bolezen. Nič posebne akcije, romantike, en sam živ dolgcajt. Najbolj prepričljiv je izpadel film s herojsko glavno protagonistko Benazir Bhutto. Benazir Bhutto je poosebljala vsaj skoraj vse, kar lahko v filmu s političnim predznakom arabsko-ameriških odnosov pritegne čustveno naklonjeno pozornost predvsem ameriškega, pa tudi evropskega občinstva. Prva in edina predsednica vlade Pakistana, hkrati predsednikova žena, ki tekoče obvlada tudi angleški jezik in je seveda nadgrajevala visoko izobrazbo v Ameriki, kasneje še v Veliki Britaniji, in načeloma zastopala izhodišča demokracije, ki so nekako slalomirala med zahodno in arabsko kulturo. Težave na pakistanskem prestolu vključno s poskusi umora so bile samo po sebi umevne, tragičen konec pa na žalost precej predvidljiv. Benazir Bhutto je že leta 2007 v intervjuju Davida Frosta precej za mimogrede fascinirala javnost z novico, da je bil Osama bin Laden ubit. Umor naj bi izvršil nekdanji vojak Omar Sheikh, ki je igral dokaj pomembno vlogo v še nekateri zarotniških operacijah, med drugim najbolj znan po obsodbi zaradi ugrabitve in umora ameriškega novinarja Daniela Pearla. Kasneje se je pojavil videoposnetek z analizo intervjuja v povezavi z izjavami po drugih medijih, kar naj bi dokazovalo, da se je Benazir Bhutto zmotila pri navajanju imena. Kakor koli že, dva meseca kasneje atentata ni preživela.
OBAMA S PRAVLJICO NAD TERORISTE KOT MENDAX Z RESNICO NAD LAŽNIVCE
Tokrat je informacijo o uspešni eliminaciji Osame bin Ladna posredoval Barack Obama osebno. Zelo pompozno. Kot se šika za nastop na pragu predvolivne kampanje. Če insinuacije in razne teorije zarot, da Osame bin Ladna ni več med živimi in celo, prosto po CIA žanru, da nikoli sploh obstajal ni, Georgu Bushu niso koristile, vsaj dokler je ameriška politika nameravala nadaljevat z vojno v Iraku in Afganistanu, pa je Barack Obama v zdajšnjih okoliščinah z novimi operativnimi strategijami ohranjanja velesile na prestolu brez dvoma potreboval dobro zgodbo, ki bi napolnila srca ameriškega ljudstva z upanjem in podporo obstoječi ameriški oblasti. Uboj Osame bin Ladna pomeni povsem dovolj učinkovito propagando, čeprav orožja za množično uničenje verjetno ne bodo “našli” nikoli in ga Obama, za razliko od nerodne marionete po Bushu z neposrečeno neumnim izrazom na ksihtu, niti ne išče več. Povsem jasno je, da takšna provokacija ne vpliva pozitivno na upanje Američanov, da bi se teroristični napadi s strani Al Kaide prenehali, ampak prej obratno. Človek bi pomislil, da je Obamova poteza javnega obvestila o atentatu na bin Ladna zelo neprevidna, neumna in Američanom, pa tudi Evropejcem, nevarna, še predvsem če bi šlo za zgodbo po resničnem motivu! Za eno noč ljudske žurke po ulicah se zdi tako neposredno provociranje teroristov malček prevelika žrtev, vloga Baracka Obame pa vendarle ne sovpada s cirkusantsko vlogo za evropske ovce nekega hekerja tipa Julian Assange oziroma Mendax, če uporabim njegovo hekersko ime, ki v prevodu iz latinščine pomeni Lažnivec.
Če se sploh še spomnimo belolasega Avstralca brez preteklosti, no, s tipično aretacijo zaradi hekerstva v rani mladosti in temu primerno klasično nedostopnostjo do spisov sodnega procesa, kot v primerih, ko oblasti sprejmejo taktično učinkovito ponudbo hekerjev in jih rekrutirajo v namene zglednega služenja državi s svojim brezmejnim talentom … mimogrede, vojak Bradley Manning je še vedno v zaporu, konec januarja napovedano sojenje se še ni zgodilo, Julian Assange pa predvidljivoni več javne pozornosti željna figura, najtesnejši sodelavci na pro-bono lažnivih idealih so ga zapustili in mu neuspešno grozili z razkritjem nekih sočnih informacij iz preteklosti, od napovedane finančne podpore Manningu s strani Wikileaksa je predvidljivo ostal le drobiž za vzorec in grobni molk, čez noč totalno zadrogiran heker Adrian Lamo (prav tako nekoč že najprej aretiran in kot računalniški genij rekrutiran) pa ne more predstavljat verodostojne priče niti za obnovitev pravljice o Sneguljčici in sedmih palčkih. Film, ki naj bi ga posneli o Julianu Assangeu, bo lahko v najboljšem primeru le zabaven, ker bo tako poniževalno debilen in seveda vreden kvečjemu B ali TV produkcije, le mnogo bolj prozoren od fikcije Danielu Ellsbergu v poklon. V vsakem primeru pa so ameriški filmi boljši od slovenskih medijev in ameriški mediji, predvsem internetna produkcija, boljši od slovenskih filmov.
GADAFI PREŽIVEL, OBAMA HOČE ŽIVET, OSAMA MORA UMRET
Zanimivo je, še posebej za vsakega omembe vrednega piarovca, da je novica o eksekuciji bin Ladna odjeknila takoj za novico, da naj bi bili med obstreljevanjem Tripolija s strani NATA ubiti Gadafijev sin in trije vnuki. Po logiki stvari prenekateri Libijci dvomijo v resničnost Gadafijevih navedb vsaj toliko, kot bi lahko kolikor toliko priseben Američan vsaj dvomil v resničnost navedb Obame niti dan kasneje, da so operativci NATA ubili Osamo bin Ladna, ki naj se res ne bi skrival v Afganistanu, kjer ZDA še vedno vodijo vojno, ampak, lej ga zlomka, v Pakinstanu, kot je rad opozarjal afganistanski predsednik. V vsakem primeru bi bil izbris obstoja Gadafijevega sina Seifa al Araba precej težaven, v kolikor ne bi bil resnično umorjen. Vprašanje je lahko predvsem, kdo ga je umoril in zakaj. V vsakem primeru se ne obetajo optimistične posledice, ampak lahko zgodba služi le spodbudi Gadafija, da bi mu uspelo bolj uspešno rekrutirat radikalce proti Ameriki in Evropi ter ohranitvi oblasti. Osama bin Laden z Al Kaido torej ni nujno več osrednja figura strahu pred terorističnimi akcijami in napovedmi čim bolj krvave vojne zahodu niti v teoretičnem zgodbarskem smislu, v praktičnem pa itak že dolgo ne več. Upori dela ljudstev zoper diktaturo v arabskem svetu so premešali karte, nikakor pa niso spremenili kasting igralcev pokra za mizo.
V vsakem primeru je s perspektive politične agende za ameriško ljudstvo zadnji dogodek v Libiji skrajno neprijeten, saj Američani po dolgoletni in dragi vojni v Iraku in Afganistanu niso podpirali vmešavanja Amerike v nova vrelišča na muslimanskem teritoriju, ampak želeli, da breme in stroške prevzame na svoja pleča predvsem Evropa. Pa vendar po logiki stvari NATO tudi v Libiji odigrava pomembno vlogo pri rušenju Gadafijeve vladavine s prelivanjem nafte v paketu. Američani bodo brez dvoma pripravljeni z veliko toleranco prenašat kakršno koli poostritev varnostnih razmer v državi zaradi eksekucije Osame bin Ladna. V imenu “Die Hard” sage gorečih emocij. Le v takšnem primeru ostaja tudi Obama, prosto po Bruceu Willisu, heroj št. 1. Tisto, kar so pričakovali od Busha, ki ga sicer v drugo marsikdo ne bi volil. Apetit po heroju v tem oziru je bil s strani Američanov vsaj toliko velik, kot je pri produciranju herojskih likov podprt in slavljen Hollywood. Če bi se kateremu koli Američanu skrivil kakšen las v bodočnosti zaradi Gadafija, bi Obama postal kvečjemu antiheroj in stopil v vrsto za odlikovanje izgorelega luciferja prosto po Bushu. Za Gadafijevo obsedenost z diktatorskim prestolom in žrtve se Američanom vsaj zaenkrat pač fučka. Fučkalo se jim je tudi za žrtve v Srebrenici, ja, kar slovenski medijsi tako radi ponavljajo, a žal predvsem kot izgovor za nasprotovanje posredovanju v Libiji. Če Američanom zgodbe niso kakor koli blizu očesa, jim niso blizu srca, ostalo je stvar biznisa, zato so Bosni podelili oskarja za tujejezični film – Nikogaršnji zemlji, film je prišel bliže njihovemu očesu od države, in to je to. Ampak vest in politična moralna zaveza do pomoči upornikom ali okupiranim po svetu tudi drugih narodov ne gane nič kaj bolj. Še najmanj Slovencev, ki so bili čisto paf od občutka oškodovanosti že ob drobni ponujeni roki Janeza Drnovška Tomu Križnarju v Darfurju in le slovenski predsednik vlade Borut Pahor lahko dandanes halucinira, da je na pravem mestu ob pravem času, ko z Gadafijem sklepa prijateljstvo in se veseli kameljih poslov prosto po Thaler – Zidar – Dimic brošurci o poti k uspehu.
Obama je vendarle taktično preveč bistroumen, da bi si brez potrebe zlahka pokvaril reputacijo, in njegove ambicije presegajo le en srednje slavno izpeljan mandat. Osama bin Laden ni prvič pomagal Američanom premostit kakšno oviro na poti svojih strateških namenov in ciljev. Zakaj bi bilo tokrat drugače, če preverjeno vsaj dovolj uspe! Osamo je Obama pokopal, ampak Al Kaida seveda še živi, zato bo tudi Osamov duh še živel. Bližajo se časi, ko bo Obami brez dvoma lahko pomagal vsaj pri ohranjanju vere vase, če bodo imperij pretresali razni nepotresni sunki. Kako pomembna za čim bolj nemoteno vladanje je vera v vodjo ljudstva, se zaveda vsak kralj, predsednik ali zvezdnik druge kategorije, ki obvlada svojo vlogo. Obami zaenkrat kar gre.
Osama spet mrtev, Obama spet živ
»The big wheel keeps on turning
On a simple line day by day
The earth spins on its axis
One man struggle while another relaxes.«
Masssive Attack
Na vrtiljaku od nekod
Ves čas brizga kri, v nepravilnih
Črtah se razporeja po smejočih
Obrazih. Kri je umetna, kot iz filmov,
Vendar se čuti kot prava. Tudi smeh
Je umeten, vendar je prijeten. Glave
Ne bolijo od njega, samo testisi in
Bolj zgodaj se umira. Nekaj je tudi pravega
Smeha – če nam je prav ali ne, je takšen
Prizor navsezadnje smešen. Da se pisati
Teorije, reševati matematične uganke, da,
Celo uživati je mogoče.
Pomembno je, kje na vrtiljaku človek sedi,
Ker se nikoli ne obrne v celem krogu,
Figure se premikajo samo po loku,
Naprej in nazaj, nazaj in naprej. Znano je,
Da so gonilna sila trupla, ki jih na sredi
Meljejo. Vendar kri, ki se čuti in vidi, ne prihaja od njih.
Dobri so upravitelji, preden pride do gostov, je predelana
v umetno. Tisti, ki se torej vrtijo, so nekakšni vegeterijanci.
Kri, ki pronica skozi kožo, je nihova hrana. Šibka je,
Telesa so tako šibka in če se slabo držijo, pogosto
Odletijo v neznano. Včasih se zdi, da gre za zapleten
Sistem gledaliških predstav. Predstave so gradniki
Te žalostne in vesele kreature. Kdor se vrti, ta gleda eno
In se ji smeji, vendar druga isti hip zida prvo, drugo pa nekateri
Raje gledajo. Vendar se nadaljne predstave samo sluti.
Če nam je prav ali ne, je takšen
Prizor navsezadnje smešen. Da se pisati
Teorije, reševati matematične uganke, da,
Celo uživati je mogoče.
Tudi grozen je takšen prizor navsezadnje, srh
In drhtenje bosta verjetno ostali tam, tudi, ko
Vrtiljaka ne bo več – nekdo trpi,
Ko drugi počiva, drugi pa spet trpi in počiva kar obenem.
od novodobne kolonizacije v imenu pravičnosti, nenehnih vojn, ki jih podtikajo plejerji- na vročem pesku se jim utegne še bolj spipati.. vprašanje je do kje bo to neslo vode? nekoč bodo tudi lobiji in manipulacije za dobrine prenasitili maso delovnega stroja, ki tlačani, da se sistem vrti. tudi podjarmljenim narodom se bo odprlo. trenja bodo gotovo vodila v spore, močno upam, da na nas ne bodo imeli preveč vpliva..
kaj nam je storiti? mogoče le to, da lahko vplivam na svoj mikrokozmos, živim pošteno in srčno s svojimi ljudmi in vsi poskusimo narediti enako? bolj verjetno pa nas bodo tokovi nosili kamor bo pač pokazal interes..
hvala za odlične prispevke, in en lep pozdrav po dolgem času! =)
Najprej, kudos za dobro analizo.
Izjemoma svoj komentar namerno objavljam v googledocs formatu. Zaradi slik, ki se jih pripopala.
Tukaj je link: https://docs.google.com/document/d/1WIQ-AniF9quJW8q1WW4H3bR7d0J6PkLthCxHhRbvKcE/edit?hl=en
@Nidurun:
Hvala za objavo poezije.
@smuk:
Se strinjam. Podjarmljenim se bo odprlo. Kaj temu sledi, pa vemo že iz zgodovine, ki se v tem oziru žal ponavlja.
V bistvu je problem, da se ta plat medalje zgodovine ponavlja tudi v tem, da se ponavlja sodelovanje “plebsa” pri procesu. V času vzpenjanja in optimizma po razsulu in vojni zamre pozornost na nove priložnosti, ki spet producirajo tatove in to spet do skrajne točke.
Hvala in lep pozdrav tudi tebi. Res se že dolgo nisi nič oglasil.
@Horizont:
Uf. Tole pa je dobrodošel prispevek še z ekonomskega vidika. Hvala. In ja, temu se ne da nič dodat, kaj šele oporekat.
Če se bo republikancem resnično zdelo optimalno, da h kandidaturi resnično spustijo Sarah Palin, bo to za moje pojme v zvezi z Ameriko še en, posebne analize vreden podatek, ki bi pričal o večjih precej zoprnih spremembah na ameriški šahovnici. Zato zanekrat te informacije, ki vsekakor kroži in je logično, da v interesu Palinove osebno je, še “modro” molčim. Je pa že dolgo jasno, da si republikanci s ponudbo omembe vrednih možnih kandidatov od Busha dalje hudo v krizi. Obama kot svež obraz je imel relativno lahko delo ob republikanskem veteranskem kandidatu. Ostali možni so verjetno vmes že pomrli. In kriza očitno še traja, ker imen na pladnju preprosto še ni, razen štosi tipa Palin ali Trump (ki seveda ne prvič naklada za lastno promocijo in nič drugega). Če bodo morali pristat na Palin verzijo črne komedije, bo to informacija o prekleto pomembnih drugih stvareh z ameriškega političnega in družbeno-kulturnega terena.
@Simona
Sarah Palin – pepčkasta maskota ali novi brand konservativcev?
Kaj je na tej ženski? Res, da se ne ve ali bo ali ne bo kandidatka republikancev, vendar ne pozabimo: dejansko je bila izbrana za podpredsedniško kandidatko leta 2008! Zadeva bi bila huronsko smešna, če ne bi bila tako resna. Spomnim se povolilne analize, kjer je bilo objavljeno, da je bila najvišje plačana oseba v McCainovi kampanji osebna stilistka gospe Palinove. Plačana je bila več kot vsi drugi, vključno z McCainovim svetovalcem za zunanjo politiko – v prvih dveh tednih kampanje ji je bilo izplačanih kar dobrih 22.000 dolarjev. Bizarno, vendar dobro kaže na relativno pomembnost, ki so jo republikanski politični strategi, pripisali posameznim »soustvarjalcem« zgodbe o Two mavericks.
Zakaj, hudiča, bi kdo izbral ravno Sarah Palin za podpredsedniško kandidatko?! Gledala sem nekatere njene predstavitvene intervjuje in stopnja njene nerazgledanosti in hkratne arogantnosti pri ad hoc poenostavitvah na poljubne (sicer zelo zahtevne) teme, me je na čase prav presenetila. Za zunanjo politiko je usposobljena, ker… Aljaska meji na Rusijo. Gospa Palin vsako jutro gleda čez piranski zaliv proti Savudriji in ve vse, kar je treba o Angeli Merkel in zadnjem kitajskem cesarju. Aja, aja, gleda preko Beringove ožine… pa saj je vseeno. Ona ve. You betcha!
Po drugi strani obstajajo logični razlogi, zakaj prav Sarah Palin. Zakaj v Sloveniji npr. ravno Zmago Jelinčič ali pa Karel Erjavec? Pa ne da bi na tem mestu podcenjevala inteligentnost obeh gospodov haha, ampak gre za isti populistični bullshit, ki se prodaja že od pamtiveka naprej. Večina Američanov pojma nima o proračunskem deficitu in kar je še pomembneje, tudi pojma imeti noče. Seveda pa se zlahka poistovetijo z gnevom neke guvernerske matere, ki javno napade svojega nesojenega zeta, ker je njeno najstniško hčer spravil v blagoslovljeno stanje in se potem še dal fotografirati za Playgirl. Pacek grdi! To pa ljudje razumejo. Ljudje razumejo, da so čefurji grdi (menda), razumejo, da bi morala biti najnižja pokojnina vsaj 1000 evrov (if only), razumejo, da je skrajno nefer, da v Sloveniji ne deluje pravna država in da v Ameriki razvratne bankirje rešujejo z izdatnimi bailouti. Razumejo. Seveda marsikdo med njimi prikladno pozabi, da najbrž Jelinčič ali Erjavec pravne države ne bi tako vroče podpirala, če bi le-ta pobrskala po njunih poslih (hej, ali nismo tega filma že gledali?) ali pa da je prav republikanec Bush lastnoročno predlagal bailout, torej kar sodrug Palinove in ne kakšen demokrat. Ampak ni važno. Zadnjič sem se v mestu srečala z bivšo sodelavko, ki s precejšnjim zdravstvenim hendikepom opravlja težko delo čistilke. Dobiva tisto najnižjo plačo in komaj preživi iz meseca v mesec, pa vendar me je med (samo rahlo politično) debato tako iskreno pogledala v oči in rekla: »Veš, prav smili se mi oni Erjavec. Oni Karel, tako ga preganjaju svi.« Prav milo se mi je storilo. Nisem imela srca, da bi ji rekla, da se meni ne smili prav nič in da imam že preko glave njegovega populističnega nakladanja in lahkomiselne arogantnosti tipa »sej mi sploh nismo u vladi, sam na pou«. Fuck off! Ampak nič nisem rekla na glas, samo bledo sem nasmehnila in promptno preusmerila pogovor.
Bolj kot se stvari spreminjajo, bolj ostajajo enake ali pa vsaj podobne. Ista prazna stvar, ista nekoristna energija, isti blabla vedno vžge. In priznati je treba, da Palinova ljudsko retoriko odlično obvlada. Na vprašanje, kakšno vlogo bi rada igrala v prihodnji usodi svoje domovine, odgovori:«I wanna be a good mom.« Perfektno. Njena ciljna publika je pravkar doživela emocionalni orgazem in kdo bi jih ne mogel razumeti? Koga briga globalno segrevanje, koga brigajo izvedeni finančni instrumenti, koga briga Libija? Ljudje hrepenijo po tistem, kar vidijo vsak dan. Ali ni tako rekel že Hannibal Cannibal hehe?
Ja, bilo bi simpatično, če bi gospa Palinova res izkazovala kaj materinskega. Kaj simpatično, bilo bi prelepo. Ampak v resnici ni čutiti te opevane materinske miline. Sarah in ostali tea baggerji se zavzemajo npr. za čim večjo zmanjšanje vloge države (kot da niso velike multinacionalke že zdaj de facto vladarji ZDA?!), so proti prepotrebni reformi zdravstvenega zavarovanja, so proti sodelovanju z muslimanskimi državami, so proti pravicam določenih manjšin (npr. homoseksualcev), so strogo proti tujim priseljencem, in (surprise, surprise) močno dvomijo v škodljivost globalnega segrevanja. Skratka, polni so pogledov, ki človeka prav pobožajo po duši.
Sarah Palin je republikanski brand za ciljno publiko, ki je presenetljivo številčna. Sestava te publike je povedna: 79% je belcev, 61% je moških in 44% se jih identificira kot born again Christians. Hej, ali ni Amerika edina razvita država, kjer se po sodiščih še vedno resno tožarijo okoli uvedbe kreacionizma nazaj v šole? Pardon, ne kreacionizma, ampak inteligentnega dizajna. Jep. Dobrodošli nazaj v stari svet…
Dobro si napisala Simona, če bi Palinovi dejansko uspel veliki met pridobitve kandidature, bi to zelo veliko povedalo o dandanašnjem ameriškem obrazu. Tistem obrazu, ki nima nič z New Yorkom, L.A.-jem, Bostonom, San Franciscom, Chicagom in ostalimi velikimi mesti, ampak tem več z ruralnim Bible beltom. Tistem obrazu, ki ga zanima ali se na televiziji vrti wrestling obračun ali šov Jerryja Springerja. Tistem obrazu, ki ga Sarah Palin nagovarja, ko sprašuje: »So how’s that hopey-changey stuff working out for you?« In moram priznati, da ga ta, po moje pepčkasta maskota, nagovarja presenetljivo uspešno in učinkovito. Tako da je človek nikakor ne sme na hitro odpisati z zamahom roke, kar bi si glede na svoje prazno kvakanje sicer povsem prislužila. Ona dejansko lahko postane contender…
Takim kot sem jaz ostane samo upanje, da nas usoda obvaruje še ene zmage populistov s pretanjenim posluhom za ljudske množice in minimalnimi sposobnostmi za konkretno delo. Ne glede na to ali gre za slovenske Jelinčiče in Erjavce ali za ameriške Palinove. Da ne bo ta naša dolina izgubila še tisto malo zelenja, ki ga še ima…
@Horizont: tožarjenje je bila stara taktika proti poučevanju evolucijske teorije, trenutno pa se poskuša uzakonit pravice do poučevanja različnih teorij, kar seveda vključuje tudi kreacionizem, stanje na terenu pa je, da samo še 28% ameriških srednješolskih učiteljev biologije konsistentno poučuje samo evolucijsko teorijo, 13% jih poučuje (tudi, včasih celo preferira) kreacionizem, ostali pa se poskušajo temu raje izogibat.
Ne razumem pa, kakšno spremembo prinaša “grizli mama” Palinova sploh glede na Georgieja W. Busha, ki tudi ni bil ravno nek biser razgledanosti, je pa simpatično mežikal in z določenimi težavami postal “mož na mestu”.
Meni se zdi, da bi bil recimo Martin Sheen lahko krasen protikandidat Palinovi. Zgleda “predsedniško”, ljudje so ga že tako navajeni iz West Winga, njegove intelektualne sposobnosti sicer morda ne dosegajo Palinove, ampak zna brat, igrat in memorirati besedila, edini problem je morda, da je katolik in ne protestant, amapak to ni resna ovira že od televizičnih Kennedyjev naprej.
Vprašanje, ki je zato zanimivo, je, kako se zoperstavit družbi spektakla, kako pripravit, da se recimo politika ukvarja z ustrojem in razvojem družbe in ne z bleščicami in kremo za obraz?
Če zelo poenostavim, nosita danes pri nas črne klobuke recimo naprimer Franci Zavrl in Vlado Miheljak. Prvi, kot kreator predstav, ki naj bi jih pasivno opazovali, drugi kot gun for hire, ki ga ni strah in sram še tako zahrbtnega strela v hrbet, oziroma z drugimi besedami še takšnega sofizma, kot resnega argumenta, če je pač takšna potreba. Omenjam pa ju zato, ker sta v prvi vrsti v boju zoper komentarje na netu in bloge in podobno, ki so sicer hudo uboga oblika javne debate o določenih problemih, ampak na žalost pogosto edina možna.
In meni se zdi bistveno, da se začne spet govorit o politiki, tisti zaresni, o interesih, podatkih, pa še o marsičem drugem, ker je to predpogoj za kakršnokoli akcijo. Sicer pa se mi je nekje v spominu zataknil en opis Ervina Hladnika, citiram po hudo luknjastem spominu, iz časa dopisništva na bližnjem vzhodu, ko so mu arabski sogovorniki dejali, da tukaj vsi govorijo o poteh nafte in interesih, ki stojijo zadaj, Američane pa pač bolj zanima Oprah (ali kaj podobnega).
In da se navežem še na Osamo. Njegova smrt je spektakel, ki ga bomo gledali še kar nekaj dni (da bodo končno izpljunili posnetke in fotke), ki ne bo spremenil ničesar, saj gospod niti imel kakšne dejanske poveljniške vloge, ampak predvsem simbolno. Američane pa je razjezil predvsem s tem, da je bil pripravljen povsem nerazumljivo vtakniti precej miljonov dolarjev namesto v luksuz, v svojo resnico, v širitev neke sicer hudo zakotno zagovedne verzije islama po celem svetu in financirat včasih tudi uprizoritev kakšnega neholivudskega spektakla.
@bp
Kako se zoperstaviti družbi spektakla vsaj do neke mere? Najbrž z družbo znanja ali pa če malo parafraziram, z družbo, ki bolj resnico ljubi, kakor hvalo. Ali se splača upati, da jo bomo vsaj do neke mere dočakali, to je zdaj vprašanje.
Ne nazadnje, ta evolucijsko-kreacionistični spopad. Omenila sem ga namenoma v prejšnjem postu, ker sem ne tako dolgo nazaj spremljala tovrstno polemiko v pismih bralcev Sobotne priloge Dela. Polemika je bila tako dolgotrajna, zagreta in razvneta, da me je prav presenetilo… in nemalo prestrašilo. Kaj me je prestrašilo? Najbolj od vsega dejstvo, da obstaja cela horda ljudi, ki postaja tudi v Sloveniji glasnejša in glasnejša ter promovira – ignoranco, resignacijo, apatičnost ter kot ponavadi, hkratno doseganje instant nirvane. Samo oči je treba zapreti, nič razmišljati, sprejeti vse najboljši veri ter seveda, v čarobno travico je treba pihniti…
Sama sploh ne trdim, da ima znanost vse odgovore tega sveta, vendar pa mi je pri njej všeč koncept iskanja resnice, všeč mi je dvom, všeč mi je radovednost, želja po razumevanju, celo negotovost mi je všeč. Ker vse te stvari pomenijo napredek, pomenijo možnost boljšega razumevanja sveta in nas samih. Na drugi strani pa vehementno ponujajo eno samo resnico, glede katere seveda ne sme biti nobene nejevere in ta resnica velikokrat ni inkluzivna, ampak izključujoča, elitistična in pravičniška. Radovednost je nepotrebna in odveč, dvom popolnoma nezaželen, razmišljanje s svojo glavo celo preganjano.
Ali je vse skupaj ustvarila božanska sila ali je zemlja in življenje na njej zgolj posledica nekaterih naključij kombinatorike in boja za preživetje najboljših konceptov? Ne vemo zagotovo. Ampak, ko gre za izobraževanje, za sistem šolanja, se mi zdi edino pravilo, da se učencem/študentom predstavijo argumenti, tisto, kar je bilo dognano in da se opozori na obstoječe sive lise, kjer dokončnih odgovorov še ni. Morda bo pa prav kdo od njih kakšen siv košček pobarval s svoji prispevkom. Saj to je cilj, mar ne? Da se vzbudi radovednost, željo po »vedeti in razumeti«. Ne pa da smo vsi takoj zadovoljni s prvo, morda z riti privlečeno, rešitvijo. Al’ kaj?
V ZDA zadnjih deset let intenzivno rovarijo z inteligentnim dizajnom. V Pennsylvaniji je pred kakšnimi petimi leti potekal zelo odmeven sodni proces, kjer sta se soočili znanstvena in inteligentna, khm, kreacionistična stran. Sodnik je bil republikanec in izpričan vernik, pa vendar je presodil v prid znanosti. Zakaj? Neizprosna teža argumentov in dokazov na eni strani ter coulda woulda shoulda na drugi. Kljub temu odmevnem sodnem zmagoslavju znanosti, vojna še zdaleč ni dobljena. Ja, bp, v številnim ameriških šolah se učenci pri biologiji o evoluciji ne učijo več. Menda zaradi tega, da ne bi koga užalili, da ne bi predstavljali zgolj ene teorije na škodo druge. Dandanes je svet res kot kaže že toliko prepojen z relativnostjo, da se vse teorije obravnavajo kar kot enakovredne. Pa to je škandalozno! No, vprašajmo se, kaj bi se zgodilo, če bi npr. imeli drisko, pa bi nam zdravnik namesto antiperistaltika, predpisal npr. Prozac. Saj je vse relativno, kajne? Ali si predstavljaš, bp, da se potem ta pacient in zdravnik čez 1 teden spet srečata in ga zdravnik vpraša: »Kako pa kaj vaše zdravje?«, pacient pa hladno kot špricer odgovori: »O, serjem še, serjem, samo sekiram se pa ne več.« Me prav zanima, kako bi na relativnostno medicino dejali inteligenteži heheh
Grizzly mama in tudi tvoj simpatični mežikalec Bush, sta tipična zagovornika tovrstnih relativnosti. Ampak pri Bushu je bilo človeku bolj jasno, zakaj se je prebil v ospredje. Stari ata veliki bankir in senator Prescott, ata, George Herbert, naftni magnat in predsednik ZDA. Že res, da je Georgie Junior intelektualni lahkokategornik, vendar pa nihče ne sme pozabiti na njegovo izjemno finančno-politično zaledje. Kaj ima pa Sarah? Populizem in prodajanje ignorance – to ima. Kar je očitno tudi povsem dovolj. To je tista groza. Zafuran šolski sistem – ameriški ali npr. slovenski – proizvaja velike količine volivcev, ki nekritično volijo najglasnejšega prodajalca čudežnih krpic za brisanje prahu po dnu morja. Karel je obljubil večje penzije. Prav. Ampak namesto, da bi se takoj vprašali, kakšen je Karlov konkretni načrt za uresničitev tega hvalevrednega cilja, začnejo rajati okoli tabornega ognja in skandirati: Kar-el, Kar-el! Morda pa mislijo, da gre za Kal-El-a? Ma, ne, ne, ljubčki in ljubice, ni Superman, samo en Korelček je. Spandeks obleka ne bo rešila dneva in zvesta Lois Lane, pardon, Micka Kovačeva, tudi ne bo doživela tako želenega kriptonskega vrhunca. Žal… Vprašanje pa ostaja: ali je še kaj upanja, da bi kritična večina to spregledala.
Zakaj menis da je Obama “neupraviceno” zgubil vecino v kongresu? Njegova politika je tista ki je vodila v obupen poraz…
Spostujem vsako mnenje podkovano z dejstvi, in upam da nisi ta mnenja privlekla iz kaksnih popularnejsih ameriskih blogov kot so Crooksandliars ali kaj takega… tam so precej neobjektivni in pisejo na principu dvojnih meril.
Skoraj noben politicno aktiven blog v ZDA je nepristranski… to ti kaze v kaksni pravljici zivijo njihovi drzavljani. To novinarjem hudo olajsa delo. Ce zelis ugajat doloceni strani populacije: govori proti levicarjem… in obratno.
To daje vtis kot da je svet razdeljen na CRNO in BELO.
Tako pa razmisljajo samo naivnezi… to pateticno hrepenenje po temu da obstaja absolutno DOBRO in SLABO je preslo vse meje ko so zaceli ljudje zurat v NY da je Osama Bin Ladin bil ustreljen (celo neoborozen).
Ko bi si le prebrali kaksnega Platona v delu Republika… ehhh
p.s.: seveda moje vprasanjo temelji na nekem sumu… in prepuscam moznosti da se popolnoma motim glede tvojega mnenja o tistem specificnem stavko glede Obame, ki si ga napisala.
Ciao 😉
@Horizont in bp:
Suma sumarum je tako, da “hollywood” vlada ameriški politiki že zelo dolgo in take so tudi ameriške kampanje vključno z vmesnimi slavnostnimi pojavljanji prvega obraza v državi, kateri koli že je. Zato se o resnih diskusijah o interesih, kot je izpostavil bp, lahko kar pod nosom obrišemo, ker ni na vidiku nič podobnega. Predsednik je zato vedno nekakšna marioneta konstruktorjev iz ozadja, ki so Američanom v povprečju itak skoraj nepoznana imena, kaj šele, da bi jih kaj posebej zanimalo. No, ampak pozitivna plat medalje pa je, da diskusije vendarle obstajajo. V dobi interneta je to možno spoznat. Skratka, zadeva funkcionira na principu, da ponudba na voljo je, ampak ne v frontalni liniji (spredaj so Oprah, ja, pa tudi so Kingi s CNN ni nič bolj vsebinsko natančno, relevantno ali globoko, da ne bo pomote). Da se dokoplješ do relevantnih diskusij ali analiz, moraš imet osebno motivacijo pač. Tako funkcionira dežela možnosti, blišča in bede … hehe … To posebej poudarjam zato, ker sem v že več zelo pomembnih tematikah s svetovnega političnega parketa po brskanju zlahka tudi praktično preizkusila, v čem je razlika, če nekaj na voljo vendarle je, ali če sploh ni. Skratka, po slovenskih medijih celo prenekaterih zelo relevantnih informacij sploh ni na vidiku. Ampak res ni!! Posledično smo pa dobesedno obsojeni na neka pametovanja, ki se sploh ne zavedajo, da pojma nimajo, kje so šele diskusije.
Zanimivo je tudi to, kako je ameriški politični vrh pravzaprav zmonarhiran. Bolj kot VB, ki neposredno vezana na monarhijo sploh ni. V Ameriki se pa kar mirno sprejema celo armado bratov Kennedy, ki zavzamejo politični prostor, potem pride na vrsto družina Bush in lej, ga zlomka, družina Clinton je že na sceni. Tudi trenutno je verjetno familija Clinton bolj pomembna kot Obama. Obama je samo zelo ustrezen. Scenarij pač predvideva poker face za specialne efekte … haha …
No, s tega vidika tudi Sarah Palin v smislu afengunca pač ni presenečenje, kar se tiče možnega izbora, kdo bi bil pripravljen nastopat (kar pa še nič relevantnega ne pove o tem, kdo piše besedilo, režira, skrbi za scenografijo itd.). Najbolj ubog igralec je bil Bush mlajši. Prispevki iz njegovega življenja so fenomenalni, predvsem njegovo posedanje na gugalniku pred polje, bolščanje v prazno in praznjenje steklenice do 40ega leta. Revež, in potem so ga prisilili, da abstinira in odpeljali na dvor kot prašiča na zakol. Še bolj patetična štorija od katerega koli jecljajočega bodočega kralja, ki noče bit kralj, kar ameriški hollywood očitno tako prekleto gane. No, ampak Palinova je vendarle lik, ki vnaša v ta fame monster svet nekaj zoprnega v napredovanju. Jasno je, da pojma o pojmu nima in da je svetoven zabitek. Saj je nikoli nihče ni poslušal oziroma ni bila v tem poanta pozornosti do nje. Sklepam, da lik zabitka na desnici tudi mora bit tak. Njena agenda je pa šminkiranje pred kamero s klanjem puranov v ozadju. To je izjemno zanimivo propagandno tihožitje, ki so ga naprimer lansirali, očitno upajoči, da bo tak komad zažgal, kar pomeni, da nekaj je na tem. V primeru, da bi predstavljala relevantno kandidatko seveda.
@TeeGee:
Njegova politika ni bila, še posebej glede na nasledstvo po Bushu, nič kaj posebej porazna in definitivno za kar nekaj korakov boljša od predhodne, vendar se je zasral predvsem z lansiranjem zdravstvene reforme … ker tega Američani pač ne razumejo. S to potezo je veliko tvegal in tudi izgubil. Koliko pa slabo stanje v gospodarstvu Američane zaenkrat gane, je jasno tudi ob zadnjih dogodkih. Zaradi objavljene smrti osame pač gospodarstvo čez noč ni še nič boljše, a ne, pa bi jutri gladko dobil nov mandat. Itak je pa jasno, da se namerava potrudit in nakrast, da bo trezorček spet gladko tekel.
Ne, pojma nimam v bistvu o tem popularnem blogu, ki ga navajaš, in ne vem, zakaj takšni pomisleki. Sem si pa izborila Platonova zbrana dela huronski ceni navkljub, prebrano in na častni polici … hehe …
S pristranskostjo blogov ali drugih medijev nimam kakšnih resnih problemov, ker kadar se lotim brskanja v zvezi z določeno tematiko itak pregledujem vse plati in ven izluščim prereze ali kaj prepričljivo vrednega, sicer sploh nima smisla. Nikjer po svetu več. Samo nad tujo ponudbo sem bolj navudšena, ker je je vsaj več in obstaja možnost informiranja.
In ja, seveda se strinjam, da je črno – beli svet tragedija neumnosti. Najbolj zanimivo je ravno brskat za barvami. Ni pa enako s svetimi preprosteži, ki se želijo počutit samo varno ali pripadno seveda. Ti so radi v črnem ali belem svetu in so pripravljeni plačat z zdravo pametjo, nemalokrat pa celo z življenjem za to. Zato pa imamo, kar imamo.
In ja, seveda se strinjam, da je črno – beli svet tragedija neumnosti. Najbolj zanimivo je ravno brskat za barvami. Ni pa enako s svetimi preprosteži, ki se želijo počutit samo varno ali pripadno seveda. Ti so radi v črnem ali belem svetu in so pripravljeni plačat z zdravo pametjo, nemalokrat pa celo z življenjem za to. Zato pa imamo, kar imamo.
S tem odstavkom je povedano vse o vsem in o vseh! bravo!
@mojca h:
Tnx. Se strinjam … hehe …
Konspirativna interpretacija zgodovine je na netu mainstream. Bhutto se je res zareklo, da je Osamo štihnu ali kaj še KSM, ampak kmalu zatem je bil ta faux pas pojasnjen in v nobenem od kasnejših (in ni jih bilo malo) intervjujev je ni nihče več nič vprašal o tem. Ker je bilo jasno, da je šlo za lapsus.
Sicer pa jasno, da je Obama vsem najbolj koristen mrtev. Američani lahko spakirajo iz AfPaka brez izgube obraza, Talibani se grejo naprej državotvornost, ISI pa še bolj neovirano in nenadzorovano izvaja svojo agendo.
Še najbolj presenetljivo pri vsem skupaj je reakcija “Al-Qaede”, ki ima naenkrat svojo PR službo in praktično isti dan potrdi Obamino smrt. Kot da gre za legitimno politično organizacijo s headquartersom in glasogovorniki.
Vsak ki je kdaj nameraval izvesti državni udar točno ve, da vse prave gverilske organizacije delujejo po sistemu celic, kjer samo eden v celici pozna samo eno osebo višje v organizaciji, ponavadi člani celic še pravih imen svojih soborcev ne poznajo.
Sicer jim je pa uspelo, Al-Qaedi kot ideologiji, šiitski konrcept mučeništva so tudi s pomočjo interneta prodali milijonom po svetu. Islamski bratje so v primerjavi z novo generacijo ekstremistov katoliški skavti in Obamina smrt je v tem kontekstu povsem nerelevantna.
@Cox Ackermann:
Ne razumem, zakaj mi pojasnjuješ, da naj bi bil domnevni faux pas pojasnjen, če sem v zapisu pojasnilo, da naj bi šlo za faux pas celo linkala, tako da si lahko vsak sam ustvari mnenje in razišče, če se mu ljubi, ali pojasnilo zdrši. Trditev, da naj bi bil razlog, da Bhuttova nikoli ni demantirala v javnosti domnevnega faux paja, ker je kar jasno, da je šlo za to, je pa za lase privlečena. In ne moreš vedet, da je ni noben medij nič vprašal in ne moreš vedet, zakaj je ni vprašal ali opustil ukvarjanje s tem, v kolikor Bhuttova ni hotela več govorit, ker je imela takrat ogromno težav zaradi svojih nastopov, ki so se kmalu za tem izkazale tudi za res resno težavne. Skratka, ne moreš kar sam pisat zaključkov zgodbe, o katerih dovolj podatkov pač nimaš. Mediji pa ponavadi za lapsuse vedno rufajo avtorje izjav za potrditve ali demantije. Po logiki stvari. Še posebej pri tako resnih temah.
Ja, Osama (v komentarju si se vseskozi motil in pisal Obama in verjetno je jasno, da si se zmotil, ali ne???) je zdaj v trenutnih okoliščinah najbolj koristen mrtev.
Al Kaida je samo potrdila sprejem odgovornosti s strani ZDA. Ne vem, zakaj bi bilo presenetljivo, da zgrabijo ponujeno priliko za bajdvej, glede na to, da nameravajo itak planirat teroristične napade do zadnjega sodnega dne, pa nič ne škodi, če obstaja razlog več. Škodilo bi jim, če bi Osamo ubili znotraj arabskih nemirov, kot se je zareklo Bhutto (ne razpravljam o resničnosti navedbe ali ne, ampak v vsakem primeru). Tak podatek bi Al kaida pač z veseljem zamolčala.
Ja, vojščaki še funkcionirajo tako, ja. Še vedno pa obstajajo operativni vodje in duhovni oznanjevalci tipa bin Laden.
Sem se pa nasmejala videoposnetku, ko naj bi gledali bin Ladna v hrbet, kako gleda po TV sebe, medtem ko ga nekdo bojda mirno snema od zadaj. Zabaven stric s sivo brado. Utrgano poniževalno do občinstva.
Se pa popolnoma strinjam z mnenjem, da so islamski bratje katoliški skavti v primerjavi s prenovljeno generacijo ekstremistov in da je Osamina smrt v vseh kontekstih irelevantna, ne le v tem oziru. Osamina smrt je relevantna z aspekta agende, ki odvrne pozornost od bolj bistvenih problemov, tako z vidika zunanje politike kot gospodarstva.
Fenomenalno napisano! In dodatek na hitro, ker šibam, zanimivo, da se pri nas niti en novinar ni VSAJ vprašal pri pridnem posredovanju američke verzije slovenski publiki, da obstaja tudi mogočnost,da le ni vse tako. Celo, ko je prišlo priznanje, da je bila slika mrtvega Osame sfejkana, ni nihče vsaj malo na glas podvomil. In kar naenkrat velja, da dvomljivci so seveda looniji, ki verjamemjo v teorije zarote in UFO.
“In kar naenkrat velja, da dvomljivci so seveda looniji, ki verjamemjo v teorije zarote in UFO.”
na to karto se ves čas igra v slovenskem prostoru, luniji so pravzaprav vsi, ki jim pohan šnicl in pomfri ne predstavljata vrhunec kulinarike. zelo hitro padajo te nalepke, stroji, ki jih lepijo, pa imajo hinavske, na pol odprte oči in srednje raztegnjen nasmešek. hinavsko je, ker ljudje niti ne razumejo samega koncepta verovanja v teorije zarote, zdi se, da jih niti ne zanima, prav pa pride ta fraza nacionalnemu karakterju, da se hitro počisti s tistim, kar mu ne paše. slovenci so prvaki v zlorabi takšnih označb. hitro ti postrežejo z izjavo, da je nekdo slovencelj, če upravičeno kritizira kaj domačega ali da je imel cankar prav, ko je izjavil, da so slovenci hlapci, pa noben v življenju ni bral makarovičeve ali cankarja, če ni bilo za domače branje, kaj šele, da bi dojel kontekst teh izjav. isto je s konceptom teoretikov zarot, s konceptom svobode govora in enakovrednosti okusov. zadnjič sem na vlaku prebral skoraj celo sobotno prilogo, ki se je v glavnem nanašala na obamo, če poenostavim, pa nisem izvedel drugega kot stranskih plotov tega filma, da je obama tovoril orožje preko maribora in pil kavo v splitu. pridno, po utečenih stopinjah, z namenom, da se poanta zaokroži v par puhlic. nekdo piše o tem, da je uboj obame nedemokratičen in protipraven, kar je milje od recimo v tem blogu izpostavljene poante in bistva, drug obnavlja že vsem znano zgodbo o ameriških “kurbinih sinovih”, ki jih potem zda likvidirajo, tretji sicer solidno, vendar nebistveno ugotavlja, kako je svet povezan v takšnih spletkah, četrti pričakuje od ameriške administracije zgled humanosti. nikomur ni jasno, da je znotraj politike in velikih mednarodnih tokov mogoče razpravljati samo o odtenkih dobrega v slabem, da gre za film skratka, v katerem ni dobrih in slabih likov, ampak je samo film, film je pa dober ali slab in tudi morala se bo dvignila samo z vstopom v ta film. ostajajo na nivoju naivnih srednješolskih aktivizmov, kar je jasno še meni, ki me politika sploh ne zanima. noben ne zna na žalost pofukat teme, o kateri piše, v pičko. dva komada eda maajke imata večjo intelektualno vrednost kot cel izvod sobotne priloge. na žalost se urensičuje, da je pop najbolj subverzivna zadeva v tem svetu.
Osama – Obama, tudi Nidurun se je nalezel.
Glede izjave B Bhutto, my bad, 2. posnetek je res eden mnogih, ki zadevo učinkovito pojasni in res težko zdrži logika, da je šlo za karkoli drugega kot lapsus.
@Cox Ackermann:
Ja, težko zdrži logika, če vzameš vse izjave za javnost skozi čas za čisto zlato in ne vključuješ nobenega dvoma v diplomacijo glede na trenutno stanje okoliščin. Logično namreč ni tudi to, da se posebej potrudiš razlagat lapsus brez vpletenosti avtorja izjave, da bi javnosti sam lapsus pojasnil. Na primer. Logično ni niti obnašanje ZDA, ki je po eni strani zgodbo o uboju bin Ladna na polno prodal javnosti tako, kot bi si želeli čim več povračilnih udarcev Al Kaide in drugih ekstremističnih organizacij, s podrobnostmi, ki so bile tudi povsem nepotrebne za serviranje v javnost. Na drugi strani poskrbiš, da za dejanje ne predložiš niti enega dokaza, ki ne bi deloval komičen v neprepričljivosti.
@Vanja in Nidurun:
Tnx in se strinjam, ja.