Eurosong je po eni strani mednarodni tekmovalni in povezovalni šov z dolgo tradicijo, ki garantira številčno pozornost občinstva, s tem garantirano pozornost medijev in nezanemarljivo priložnost za propagando s strani posameznih držav, zaradi česar je v vsakem primeru s fenomenološkega vidika v razvoju zanimiv medijski pojav. V kolikor se obetajo ali celo uresničujejo dobri rezultati, si nobena država ne more kaj, da se ne bi ponosno veselila dosežka svojega predstavnika, ki si v dveh večerih prisvoji tri minute, da kraljuje na resnično velikem odru z resnično ogromnim številom navijaške publike. V tem primeru se radi nastavijo fotografom celo predsedniki držav. Ker gre za razvedrilni festival popularne glasbe, takšni prizori izpadejo še posebej simpatični. Ne glede na vsakoletne očitke razočaranih o možnih kuhinjah pri glasovanju in amaterske razprave o diasporah, gre za festival, za katerega trdim, da je skozi čas dokazal največ pomanjkanja smisla za kuhinjo od vseh možnih tekmovanj na sicer bolj resno konotiranih umetniških terenih. Kar je res žalostno. Po prerešetanju dejstev o raznih uvrstitvah so se na vrh uvrščale že male države, države brez garantiranih glasov radodarnih sosedov, velike države in plačniki so neštetokrat odjokali domov s porazno uvrstitvijo, države s številnimi in dobrimi sosedi so jo kdaj odnesle bolje, kdaj porazno. Resnično ni mogoče dokazat pravila igre, ki bi zadostila apetitom po serviranju teorij zarot. Možno je zganjat le argumentirana nestrinjanja ali strinjanja s trendi in okusi javnosti ali žirij, povsem enako kot na terenu ameriškega monopolnega krojenja in trženja mainstreamovskega popa, pri čemer eurošov ponuja še dovolj raznolikosti v trikih, na katere stavijo posamezni predstavniki, da bi se prebili v ospredje in tudi dovolj signifikantnih nastopov, ki prezentirajo povprečno stanje duha posameznih narodov. Lani smo na primer ravno Slovenci še posebej zablesteli, kar se tega vidika tiče.
POLIGON ZA FILOZOFSKE KIKSE V IMENU INTELEKTUALNE DRŽE
Zato imam o Eurosongu na splošno dobro mnenje in podpiram njegov obstoj, še posebej z vidika Slovenije. Za Slovenijo je Eurosong edinstvena priložnost za refleksijo o nivoju popa na domačem tržišču, ki ne prenese izgovorov. Za dobro uvrstitev na Eurosongu je povsem dovolj doseganje povprečnega nivoja v svetovnem merilu, nikakor ni potrebe po nadpovprečju, čeprav se tudi pojavlja in je dobrodošlo, a Sloveniji gredo na terenu mainstreamovskega popa že osnove porazno slabo, zato se lahko na ponudbi Eurosonga pravzaprav uči o temeljih z vseh aspektov. Za začetek je dobro. In nobeno razvedrilno področje ni zanemarljiv pojem, ker avtomatsko ponuja tudi veliko možnosti za učinkovit in po dosegljivosti enostavno učinkovit poligon za vpliv na splošno mentaliteto javnosti. Vsak razvedrilni program je še bolj politično tendenciozen od političnega šova znotraj informativnega programa. In kar je najlepše … predvsem takoimenovani intelektualci se od razvedrilne ponudbe radi distancirajo, ker se bojda tako spodobi, in jih obravnavajo površno, z levo roko, kot ekskluziven trenutek za klišejske izbruhe zgražanja, kar naj bi potrjevalo njihov visok nivo dojemljivosti. Prispevki na teme Eurosonga, izborov talentov, resničnostnih šovov itd. po takoimenovanih resnih časopisih so vsebinsko porazno skopi in trapasti, povsem enaki v poanti raznim polpismenim izbruhom po komercialnih tabloidnih revijah, le zapakirani so v bolj dovršen jezikovni slog. Realen rezultat ad hoc poskusa potrjevanja intelektualne drže je tako paradoksalno naivno ravno obraten. Tudi plehkobneži, ki celo proizvajajo instantne cenene produkte namreč zlorabljajo takovrstne zabavne dogodke za izbruhe neargumentiranega populistično cenenega zgražanja, da bi s takšnim obnašanjem vsiljevali vtist, kako morda vendarle niso le butlji. Razvedrilni teren, Eurosong pa vsako leto še posebej, je točka, na kateri se prodajalci butlomanije in intelektualci radi združijo in skupaj pobutljujejo s povsem enakim nekoristnim in tragikomičnim ciljem. Patetično.
POJAV SLOVENSKIH LOKALNIH VERSKIH POSEBNEŽEV
V Sloveniji pa pri poplavi javnomnenjskih bonbončkov pride do izraza še lokalni eksluzivni fenomen s skupino nergačev, ki sem jo osebno poimenovala kar Lado Leskovar & Co. Gre za skupino verskih fanatikov, ki žalujejo za časi iz dobre sredine prejšnjega stoletja, ko je bil še zelo živ njihov najljubši bog klasične slovenske popevke. Ta skupina posebnežev, ki jim ni uspelo razširit duha, niti niso želeli, kot se od zvestega vernika pričakuje, je prepričana, da se njihov bog dokončno poslavlja preprosto zato, ker svet propada. Zato vsako leto v javnost posredujejo nekaj fascinantnih opazk in modrih misli. Prepričani so, da so nekdaj na Eurosongu nastopale velike zvezde z neverjetno kakovostno glasbo, danes pa bojda države pošiljajo na oder le tretjerazredne anonimne amaterje, čeprav dejstva pričajo drugače, Eurosong pa sinonim za kakovostno popularno glasbo nikoli bil ni z orkestrskim aranžmajem ali brez, še najmanj skupina Abba, ki je iztržila največ. Johnny Logan ni bil nikakršna omembe vredna svetovna zvezda, ampak kralj Eurosonga pač. Pesmice tipa J’ame la vie v izvedbi pocukrane punčke, ki na ginjenost staršev celega sveta vrešči, kako zelo ljubi življenje, so bile tako podkategorično štancarske, da jih danes še najbolj sladkorno kičasta ameriška produkcija ne bi spustila niti v vogalni bistro med pedofilske pijance.
Slovenska popevka, podobno kot italijanska, je stvar tradicije in bohnedaj, da bi predstavljala model za en in edinstven sprejemljiv primer žanra, ki je v začetkih Eurosonga pač prevzel monopol, saj bi človeštvo izumrlo od dolgčasja. Ostali bi Brez besed in ko bi slišali, da kdor koli sproducira mamljivo ponudbo Pridi, dala ti bom spet, pardon, cvet, bi le še umrli od smeha. Skupina verujočih v boga klasične popevke je vseeno vsaj zabavna s svojimi prepričanji. Današnje pevke in pevci si po njihovem ne znajo izbrat niti primernega oblačila (muslimani in večina katolikov trdijo enako za zahodnjaško nezaslišano opravo), ne znajo pet in ne znajo … mah, ne znajo pravzaprav nič. To je velik kompliment za današnje mlade predstavnike na manjših in večjem trgu popularne glasbe. Pomeni najmanj priznanje, da se niso zataknili v prejšnjem stoletju kot slovenska mentaliteta in posledično lokalna politika.
Kako vrhunski izvajalci so nekdaj prihajali na površje, je pa ravno letos lepo dokazala izraelska kandidatka Dana International. Nekdanja zmagovalka, ki se je očitno prav tako zataknila v prejšnjem stoletju, je upravičeno izpadla. Kar je nekoč veljalo za dovolj dobro celo za zmago, danes ni vredno niti uvrstitve v finale.
EUROSONG 2011 – NI FAVORITA
Nabor kandidatov na letošnjem Eurosongu ni sproduciral očitnega favorita, ampak le nekaj posameznih. S strani pozornosti občinstva predstavnica Madžarske, duet iz Azerbejdžana in bojda poskus izstopanja z opernim kičem iz Francije. Piarovsko gledano je tokratna poteza Francozov na videz dobra. Lahko računajo na nekaj glasov žirij, ker se tako bojda strokovnjakom spodobi, na glasove prenekaterih mam in babic ter nezanemarljive skupine ljudi po svetu, ki so pripravljeni plačat nekaj centov, da se pred seboj potolažijo kot podporniki kakovostnih produktov. Opera pa naj bi bila “kakovostna” po defoltu, še posebej če se vsaj okvirno drži tradicionalnega okvira izvedbe. Vendar glede na trende in konkurenco Italijana s podobno piarovsko tendenco “v imenu kakovosti” projekt lahko propade.
Zato madžarska predstavnica Kati Wolf s štanco in nekaj disko ritmi v refrenu What About My Dreams? pri žiriji verjetno ne bo ravno veliko pridobivala. Popevka sicer poseduje vse bistvene elemente za dober učinek na prvo poslušanje, njen adut pa se skriva kvečjemu v kvalitetni vokalni izvedbi. Ni pa najbolj dober material za vizualni efekt, kar na ESC veliko šteje. Previsoka dolgonoga pevka se v tem žanru bolj stoično znajde na odru in vzbuja strah, da bo padla, čeprav kljub disko ritmom ne izziva usode z zahtevnejšimi koreografskimi ambicijami.
Azerbajdžan je pričakovano spet poslal na tekmovanje zelo učinkovit hit. Marsikomu nepoznana državica, ki se je pridružila Eurosongu šele pred nekaj leti, je že začela z udarno propagando, jasnim sporočilom, da obvladajo predvsem produciranje hitastih popevk po osnovnem principu iz osemdesetih, vendar jih ustrezno zapakirajo v sodobnejše aranžmaje in vizualno opremo. Vedno kotirajo na zmago in se uvrstijo visoko. Sedmo mesto za njihov prvi nastop na ESC je predstavljalo nepopisno razočaranje. Skratka, ta državica nikoli ne debatira o velikem dosežku uvrstitve v finale, ker finale pomeni samo po sebi umevno dejstvo. Tokrat se predstavlja duet Ell/Nikki s pesmijo Running Scared. Njun adut se skriva v izstopajoči barvi glasu na moški strani dueta in predvsem v samem konceptu po zgledu skupine Ficton Factory z mega popularnim hitom iz osemdesetih – Feels like Heaven. Popevka Running Scared se le zgleduje po refrenu omenjene uspešnice in jo izvaja v enakem slogu skozi celotno kompozicijo. Z občinstvom težav ne bosta imela, žirija pa lahko komplicira, ker se tako spodobi za štanc produkcijo, vendar je zmaga Azerbajdžana vseeno najbolj verjetna.
Kadar očitnega favorita na Eurosongu ni, je vpeljava 50% glasov žirije lahko precej nehvaležna pridobitev, ker na koncu z večjo verjetnostjo zmaga nekdo, ki ni niti posebej priljubljen pri občinstvu, niti pri žiriji, zaradi česar so nekoč žirijo tudi ukinili.
ZGLEDI IN BREZSRAMNE KOPIJE – Moldavija in Danska
Manj truda v izziv od Azerbajdžancev je vložila srbska predstavnica Nina s preprosto pesmico Čaroban. Eden izmed njenih najljubših bendov je verjetno skupina Jinx. Slog, ki so ga Jinxi vnesli na balkansko sceno, Nina ponuja okrancljanega z aranžmajem in predvsem imidžem iz sedemdesetih. Boli jo kurac. Po svetu itak ne vedo, kod so Jinxi. Izvedba je sicer korektna, ona pa predvsem sladka kot bonbonček na dveh nogah.
Evelina Sašenko s komadom C’est ma vie predstavlja Litvo. Celoten nastop je dosledna in uspešna kopija sloga, ki ga komercialno najbolj uspešno servira britanski maestro mjuziklov Andrew Lloyd Weber, ki je bil za Anglijo leta 2009 avtor sklabe It’s my Time v izvedbi Jade. Razlika je le v imidžu. Če je Jade nastopala v kraljevski pozi, Evelina deluje kot kmečka dekla, ki se je prvič oblekla za na lepš. V obeh primerih gre pa za sterilno, kompozicijsko dovršeno baladno dolgočasje v zahtevni vokalni izvedbi, ki ga žirije ponavadi podpirajo, ker, jah, ker se spodobi.
Drugo mesto na lestvici najbolj nesramnih kopipejsterjev zaseda tokrat Moldavija s pop rock komadom So Lucky v izvedbi Zdob si Zdub. Lepo, da znajo fantje cenit odlične Beastie Boyse, predvsem njihov hit No Sleep Till Brooklyn, le škoda, ker je kopiranje omenjenega hita edino dobro, kar ponudijo. Cirkus, ki ga zganjajo z debilnimi kapami na odru in kolesarskimi spretnostmi, je neznosno moteč in nedostojanstven. Še posebej v žanru, ki ga izvajajo. Pesem in izvedba je celo ena izmed najboljših. Zato lahko pričakujejo podporo celo od žirije, še posebej če bodo države izbirale žirante z nekimi referencami in malo posluha s še manj razgledanosti na področju popularne glasbe skozi zgodovino, vsaj tja do presežkov na mainstreamu tipa Beastie Boys. Fuj za Moldavijo!
Kot zmagovalci v presilni nesramnosti z navadnim ušivim plagiatom blestijo letos Danci. Skupina A Friend in London s pop rock izvedbo pesmi New Tomorrow, nas lahko zabava s proizvajanjem zgražanja zaradi plagiatorstva, le z ničimer novim, še manj s čimer koli, kar bi obetalo nov jutri, ne. Še frizure so zastarele in trapaste. Pevec ponuja spodobno kopiranje sloga petja prosto po frontmanu britanske slavne skupine Coldplay. Izvajajo pa komad, ki je res absolutno pretirana kopija pesmi Sing for me švedskega pevca Andreasa Johnsona. Pesem je dovolj dobra, da bi pričakovali podporo žirije, tudi dovolj všečna, da bi jo lahko podprl omembe vreden del občinstva. Morali bi bit pa kaznovani z nizkim točkovanjem, ker so navadni lopovi, četudi so slučajno glede na zaporedje tonov uspeli zmanipulirat možnost formalne oznake za plagiat.
CIRKUSANTI ali PERFORMERJI – Estonija, Moldavija in Irska
Estonija s pevko Getter Jaani, ki izvaja simpatično pesmico z naslovom Rockefeller Street, uprizarja predstavico, s katero premore dovolj okusa, predvsem pa izpade osmišljena glede na besedilo in poanto pesmice, ki končno premore bolj izvirno poanto besedila od stereotipnih popevkarskih ljubezenskih tegob. Mešanica žanrov se dobro preliva in obnese. Nastop, ki izpade lahkoten in preprost, v resnici pa gre za preprostost, ki je ni enostavno učinkovito izpeljat. Ljubko in “izvirno”, a nima šans.
Slabo in posesivno verzijo cirkusarjenja za prazen drek in brez smisla zganjajo že omenjeni kopirajoči Moldavijci.
Irci so na veliki oder poslali utrgana zafnana dvojčka Jedward s satiričnim komadom Lipstick. Fanta sta komedijanta, performerja in pevca. Proizvod X Faktor šova, ki para živce Simonu Cowellu. Bolj komedijanta in performerja kot glasbenika. Problem je v tem, da ni nič kaj preveč duhovitega pri njunem izvajanju, v kolikor nisi več osnovnošolec, pa veliko skrajno zoprnega, tako da vse skupaj izpade preveč poceni parodija na parodijo sebe. Komad sam po sebi sploh ni slab, ampak zelo dober tudi ne. Nekaj posebnega v primerjavi z drugimi? Ja, recimo. A kaj ko izstopanje še ne pomeni prebavljivosti. Kotirata visoko, ker sta dovolj prepričljivo prfuknjena, da vzbujata simpatije. Njun cirkus in prezentacija prfuknjenosti namreč ni specialen prozoren plan za Eurosong, ampak del njune siceršnje kariere.
FUK ŠOV – Rusija, Švedska in Francija
Letos fukiš uprizoritev za moško občinstvo ni. Nastopajo sicer tudi lepe ženske, vednar so, razen mimobežnega koketiranja s kamero, njihovi nastopi v mejah bontona, primernega tudi za poglede otrok. Edino nemška predstavnica Lena ima erotično zelo dodelan nastop, ampak tako sofisticirano temačen in na prvo žogo neulovljiv, da se povprečnih nedonošenih fukfehtarjev, torej večine, dotaknil ne bo oziroma jih takšno kompliciranje prej prestraši. Punca vodi komunikacijo za zahtevnejše gurmane z več domišljije za perverzije, ki jim ne prihaja že ob pogledu na invalidno prevelike joške ali riti.
Povsem druga zgodba se bo odvijala za žensko občinstvo. Rusi in Švedi so namenili posebno pozornost ženski in gejevski pohoti. Tisti neposredno animalni, pri kakršni si je bolje zagrenit akcijo za mimogrede z natikanjem kondoma. Rus Alexej Vorobjov, sicer poleg pevca tudi kaskader, z dance štanco Get You že v naslovu grozi s svojimi domnevnimi apetiti, kar na odru s porno koketarskim plesnim šovom samo še potrdi. Novega na ESC seveda nič, pred njim je z dobrimi uvrstitvami enake orgije že uspešno zganjal grški fuk idol Sakis Rouvas, vendar ga letošnji ruski predstavnik tehnično v vseh ozirih potolče. Plesno se bolj dodelano razmetava, s kamero koketira še petkrat bolj nedvoumno in, kar je pohvalno, vokalno je nadpovprečen in pritegljiv. Ne bi bilo treba za ta pristop, je pa dobrodošlo. Alexej Vorobjov funkcionira na hard core, precej agresivno. Tudi po nastopu se rad še dere proti publiki z nekimi nam večinoma nerazumljivimi pobudami v ruščini, ki zvenijo … hmmm … bolj v sado mazo smeri, tudi če v resnici besede pomenijo le “lep večer vam želim”.
Švedski lepi divak Erick Saade nastopa s komadom Popular v enaki plesno koketarski maniri, le da z izgledom in imidžem pokriva bolj soft porno vižo za device, najstnice in občutljivejše geje. Skratka, deluje, kot da bi šel pred bistvom mogoče celo v kino ali na kozarček močnega, da se malo sprostiš, če hočeš. Bolj pomembno se mu zdi, da je popularen, medtem ko je ruski fanatik na obsesivnem lovu, še preden bi uboga žrtev uspela sapo zajet. Oba predstavnika pa baje nista na voljo gejem v uporabo. Ha! Šved bo kotiral višje, ker bo pokril večji glasovalni stroj in izmaknil glasove tudi Rusu.
V vsakem primeru moram priznat, da se ob takšnih nastopih zabavam s skrajno blagodejnim idiotskim nasmeškom na obrazu. Prijetno je buljit v fante in moške, ko se takole matrajo, napenjajo in švicajo, da bi se dokopali do orgazmov. Vse skupaj izpade precej ceneno in poniževalno, ampak silom prilike še obstoječih okoliščin se trudim gledat na pojav s pozitivne plati. Te telovadce dojemam kot propagando na dveh nogah, da se neprivlačni in dolgocajtni moški malo zamislijo nad sabo in se nehajo slepit z idiotizmi, kako moškemu ni treba skrbet za imidž, saj je bojda pomembna karizma. Takšne oslovske floskule so naplavile en kup lenih, zanemarjenih erotičnih mrličev, pri katerih ni ne duha ne sluha o kakšni karizmi, kaj šele očarljivosti in pameti, tako da je bolj zanimivo buljit v stuširane in očedene migajoče lutke, če je že resnična kvaliteta zgodovinsko v popolni recesiji. Zoprno je samo to, da se takoj začnejo drenjat zraven še primerki, ki tulijo, da so geji in da spet hočejo zabavo samo zase. Tipičen dokaz, kako grebatorska in po naravi neprivoščljiva je moška vrsta človeškega izvora.
Francoski lepotec v zadržani maniri Amauri Vasilli, zelo priljubljen in tržno uspešen v Franciji, s precej klasično sterilnim čustvenim tenorsko neoporečnim napevom Sognu in klišejsko predvidljivimi vrhunci bo na polno izkoristil spogledovanje s kamero in vlažil mednožja bolj polikanega ženskega občinstva, predvsem tistega v jeseni ali celo zimi svojega življenja. Lepo, da je poskrbljeno za masturbatorske vzgibe vseh generacij.
MAJI KEUC IN STILISTU DAVIDU MATEJU GOLJATU JE USPELO ZA FINALE
Letošnja možnost za preboj v finale se je uresničila, predvsem po zaslugi Maje Keuc, ki je izvedla dober nastop in največ iztržila iz sicer zelo povprečne popevkarske starokopitne skladbe. Zasluge gredo tudi stilistu Davidu Mateju Goljatu, ki je poskrbel, da je slovenska predstavnica med izvajalkami baladnih songov izpadla bolj seksapilno in vpadljivo od povprečne uglajenosti, pri čemer niso niti udarno visoki podplatasti škornji, niti hard core rokavička v kombinaciji z mini oblekico izpadli ceneno vulgarno. Preprosto šik s ščepcem čilija. Za slovensko folkloro je okusen in učinkovit stajling na odrih izjemen dogodek. Pripombo imam le na frizuro, saj menim, da Majinemu obrazu pristojijo bolj ravni lasje (z volumnom in ne polikano zalizani) v primerjavi s pudlastimi kodri. In definitivno bolj prečka ob strani, namesto pijane na sredino neporavnane sredinske verzije.
Od predstavitve generalke se je popravila tudi koreografija oziroma osredotočenost kamere na Majo, namesto da gledamo blodeče sprehajalke po odru – spremljevalne vokalistke. Koreografija je srednje dobra oziroma niti ne bi bila potrebna. Najmanj potreben je prizorček, ko Maji uide roka v bok in se zaziblje. Neverjetno. Kot pri Alenki Gotarjevi. Ta klišejski slovenski narodnozabavni gib je neprebavljiv in se očitno še med hiphoparje zažre. Srhljivo.
Pohvale Maji Keuc tudi za dobro izpeljano angleško izgovorjavo. Odločitev za izvedbo komada v angleščini je bila za možnost preboja nujna, čeprav je besedilo naravnost patetično slabo. Presilno nedostojanstveno klišejsko cviljenje in klečeplazenje, kako Ga nihče ne bo tako ljubil in tako oh in sploh pedenal kot ona. Ježešmarička. Še takrat, ko pošljemo v svet čedno punco, ki celo nekaj zmore pokazat, jo spravimo na kolena magari s cenenim tekstom ponosno užaljenega hlapca. Je pa sploh nedopustno, da se na domači pridreditvi EMA niso predstavili kandidati s takšnim besedilom in v tistem jeziku, kot so nameravali nastopit na Eurosongu. Goljufivo!!!
PREDOBRI ZA EUROSONG – Nemčija in Italija
Nemci so se določili, da ne bodo komplicirali in bili očitno tako navdušeni nad lanskoletnim uspehom Lene, da so jo angažirali še enkrat, kar takoj, dokler so žemljice še vroče. Problem je v tem, da je čarobna jockersko lepa Lena lani nastopila s poskočnico v indie maniri, ki je v zanimivi izvedbi vendarle pritegnila občinstvo tudi na prvo poslušanje. Letos pa se punca predstavlja s komadom par exelons za evrovizijske razmere. Taken by a Stranger je zelo poseben hipnotičen in sofisticiran komad s polno drobnih detajlov v Lenini izvedbi glasovnih poudarkov in dovtipov, subtilen, erotičen, a brez vrhuncev na prvo žogo. Z vsakim poslušanjem bolj leze pod kožo. Definitivno zanimiva in estetsko dovršena pesem, pa tudi nastop in videospot, ki predstavlja presežek. Redko se zgodi, da se na Eurosongu pojavijo pesmi, ki nimajo veliko možnosti za dobro uvrstitev, ker so predobre in ne preprosto preslabe. Lena sicer več možnosti ima kot že znana predstavnica, morda s pomočjo nekaterih žirij, ki bi bile res profesionalne in iz aktualnega stoletja, ampak možen je tudi pogreb. Kar dolgo sem potrebovala, da sem izvlekla iz spomina, na koga me v slogu petja spominja. Na zelo pogrešano Edie Brickell in … ja, je kot Edie Brickell na hipnotični podlagi Suzanne Vega. Skratka, osebno moja favoritka v vseh ozirih.
Predober za Eurosong pa je tudi italijanski predstavnik Raphael Gualazzi s pesmijo Madness of Love. Dobro izvedena in zelo “poštena” pesem za klavirjem z jazzi in kabarejskimi prijemi. Na Eurosongu prednačijo zgledi sodobnih trendov v popularni mainstreamovski glasbi in takšni primeri izstopajo kot izvenligaši, pri katerih se ne pričakuje visoka podpora občinstva. Precej več s strani žirije. Tudi izvedba v angleščini, kar je za divje patriotske Italijane presenetljivo, ne bo zelo pomagala. Pravzaprav je izvedba v angleščini za takšen slog pesmi prej napaka. Že res, da so Bolgari izpadli z zelo dobro pop rock skladbo v še boljši izvedbi najverjetneje ravno zato, ker so moderno vižo izvajali v nepopularnem materinem jeziku, vendar drugi slogi lahko bolje prenesejo ravno domač jezik. Odvisno od melodike. In ravno jazzi kabarejska kancona je kot ustvarjena za romansko melodiko. V vsakem primeru bo Italijana podprlo tudi občinstvo, ki bo želelo izrazit težnjo po kakovostnejših performanskih in ta težnja ob predvideno močni podpori žirije ni zanemarljiva! Italijani so se sicer vrnili na tekmovanje po dolgih letih užaljenosti, ker se nikomur ni več ljubilo poslušat njihovega San Rema povsod in vedno, tudi na Eurosongu.
OB FINALNEM VEČERU SE USPEHOV IN NEUSPEHOV IZ POLFINALA NE SPOMNIMO VEČ
Ko se je Alenka Gotar uvrstila v finale, se spomnim, da sem tekom finalnega večera pomislila, da bi bilo bolje, če bi izpadla. Takrat se namreč nihče več ni ubadal, kaj šele da bi omenjal, izpadle finaliste, so se pa svetila na ekranu imena držav, ki so predstavljale uboge luzerje na zadnjih mestih. Upam, da se bo Maji Keuc z No One uspelo uvrstit vsaj v prvo polovico ali vsaj višje od dna, sicer jo v piarovskem smislu bolje odnesejo tisti, ki preprosto imena svoje države že po polfinalnem nastopu niso slišali in videli napisanega več. Borba preprosto ni šibka za to, kar ponujamo mi in za finale pravzaprav ni treba veliko, le Slovenija je vedno producirala pretirano, včasih že prav sramotno podpovprečen afengunc brez občutka za osnove. Ziher špila se pa Slovenija predvidljivo še ne zna igrat.
Poleg omenjanih je še nekaj prijetnih komadov za različne skupine ljudi. Avstrijska balada The Secret is Love v odlični vokalni izvedbi Nadine Beiler, ki bo ugajala morda žirijam in starejši generaciji občinstva, Dino Merlin za BiH z romantično preprosto pesmico Love in Rewind, ki bo prav tako ciljala na točke starejšega občinstva in ljubiteljev klasične popevke. Ni presežek v nobenem oziru, a saj tudi nikoli ni bil. Nadpovprečno za Balkan, povprečno všečno za svet. Je pa do polfinala zelo uspešno popravil koreografijo in pametno skenslal bedasto pretirano hopsanje po odru, kot bi se mu na zrela leta utrgalo. Romunija s pesmijo Change v izvedbi skupine Hotel FM je nepretresljiva celo za voljo do zgražanja. Zna pa ugajat kakšnim žirijam z referencami in padlim kurcem. Tako sterilno prijetna je. Anna Rossinelli prepeva za Švico In Love for a While. Ko jo namreč poslušaš, pritegne posebno pozornost, a pozabiš na prijetno doživetje že naslednjo minuto. Nastop, ki dobesedno demonstrira naslov In love for a While. Španija je vsako leto ista, vsako leto z isto zguncano lajno po španskem sterotipu in si ne zasluži niti posebne omembe izvajalke, kaj šele naslova pesmi. Prelepa Ukrajinka Mika Newton, kot so ponavadi Ukrajinke na vrhu lepotic, se predstavlja s povprečno šolsko dosledno balado Angel, a jo izvaja s strastjo na ustreznih mestih in na pritegljiv način. Grk Loucas Yiorkas je sicer zelo zanimiv in močan v prezenci, ampak v kombinaciji s Stereom Mikeom, ki zganja nekaj, kar je totalno poniževalno za pojem kvalitetnega repa, izgubi na patini. Gruzija s skupino Eldrine prav tako nekaj malega odrepa bolj prebavljivo, a spet precej neumestno, sicer pa ena najboljših pesmi, dober hard core pop rock komad One More Day z izjemno močno vokalistko in obupno slabim stajlingom. Velika Britanija s pop štanco v predvidljivi boyband maniri, a s precej udarnim in nalezljivim beatom, po nekaterih stavnicah velja celo za favorita. V Angliji kar popularna skupina Blue pravi I Can. Really? I can’t believe. Finska in Islandija očitno računata na podporo žirij s poštenim instrumentalom. Oboji so dolgočasni in pretirano neizvirni, vendar predvsem finski deček za kitaro Paradise Oskar lahko prileze visoko, ker takšni dečki ponavadi visoko prilezejo. Mame bi namreč za njih naredile vse.
DO ZMAGE JE PRIVIJUGAL … (ŽIRIJE PA NE OBSTAJAJO)
Azerbajdžanski duet po predvidenem planu enega izmed omenjanih favoritov občinstva. Žirije očitno večinoma niso žirije v profesionalnem pravem pomenu besede, ampak razni osebki, nekako povezani z glasbo, ki reagirajo na prvo žogo kot kdor koli s ceste in tako tudi glasujejo, pomagali so pa Italijanu, ker bi bilo verjetno preočitno, da niso ravno stroka z ekskluzivnejšim posluhom. Morda ga celo niso podprli zaradi dobre pesmi, ampak simpatičnega izstopanja. Popolnoma nemogoče je, da bi kdor koli nadpovprečno podkovan na glasbenem področju podprl azerbejdžanski nastop, ki predstavlja le všečno štanco s sicer dobrim modernejšim aranžmajem in spodobno produkcijo. Še bolj neverjetno pa je, da se je tako visoko uvrstil Šved z dance štanco Popular, ki je bila predvsem precej jalova podlaga za fuk šov na odru. In tudi danskemu plagiatu in pevskemu kopiranju navkljub ni šlo slabo, torej so bile žirije večinoma gluhe in neobveščene. Velecenjene žirije prav nič ne pripomorejo niti k temu, da si sosedske države ne bi podeljevale najvišjih števil točk (kar sicer nikakor ne pomaga pri omembe vrednem napredovanju po lestvici navzgor ali navzdol med glasovi več kot 40 držav), kar je tipičen dokaz, da funkcionirajo enako kot običajno nestrokovno občinstvo.
NAUK
Skratka, žirije v bistvu ne obstajajo, zato je najbolj pomemben smisel za dovršeno všečnost na odru, ki pritegne pozornost čim več generacij hkrati. Medtem ko je za posamezne žanre in pristope koketiranja z občinstvom pomembno, da si v posamezni kategoriji najbolj dovršen in pritisneš na čim več predvidenih strun vpliva na emocije, ker le najbolj dovršen nastop v kategoriji (štance, dance, balade, pop rock, računica na mlade, starejše, privlačnost izvajalcev itd.) pobere največ glasov, ostali pa jo odnesejo slabo. S tega vidika je bolje bit predober kot malo slabši od najboljšega v posamezni skupini. Povsem enako funkcionira vse skupaj kot v času, ko so žirijo ukinili. To je najbolj pomembno sporočilo za priprave na akcijo v bodočnosti. Pa tako smo se nekateri veselili ponovne uvedbe “stroke”, ki itak na vseh področjih izumira v svoji ključni poanti.
O Italijanu:
‘…Februarja 2011, Raphael Gualazzi, se predstavi na Sanremu s pesmijo “Follia d’amore”. Z njo osvoji 1. nagrado v kategoriji ‘Mladi’, nagrado kritike ‘Mia Martini’, nagrado televizijskih in radijskih novinarjev (it. il premio della Sala Stampa Radio e Tv), nagrado Assomusica (za najboljšo live izvedbo v kategoriji Mladi). Raphael je sam poskrbel za pesem (tekst, aranžma, produkcija)…’
vir: http://www.raphaelgualazzi.com/
Italijani so na tekmovanje s fičkoti spustili Ferrarija.
Pretiravajo!:) V kategoriji Big (na Sanremu že nekja časa imajo dve kateogriji..), t.j. Uveljavljeni pa je zmagal stari maček, Roberto Vecchioni, (pesem Chiamami ancora amore). Moj komentar: Hvala bogu! Njegova stara, velika uspešnica je Samarcanda.
Navijam za Merlina, Maja bo prišla med top5.
Hja, ena redkih dobrih vokalistk, ki bi, to si upava trditi, na ESC z drugačnim komadom lahko celo zmagala, bo letos nekje v zlati sredini. Pa še to samo zaradi izvedbe. Vlašičeva, ki sta svojo ustvarjalnost pustila nekje na sredini devetdesetih, sta z Vanilijo Maji naredila več škode kot koristi, zato bi nama bilo ljubše, če bi Keučeva z Emo počakala in morda naslednje leto prišla s komadom, ki bi bil vreden njenega vokala in naših uhljev. Škoda. Drugače pa tudi midva staviva na Leno, čeprav se bojiva, da širše evropsko občinstvo na Esc rajši posluša bolj popaste komade. Še uro in pol. Maja bo štirinajsta.
Prebral z velikim (veseljem + zanimanjem)! Še uro in petindvajset.
točno to sem si mislila o italiji, ko sem prvič slišala pesem. in potem sem poskušala ostali mladini okol mene razložit, kak je pa ta pesem nad vso to evrovizijo in da se mi kar smilijo te italijani, da so nekaj tako kvalitetnega poslali na ta šov, no, pa me tak ni noben razumel, vsem se zdi pesem pač bedna, ojoj!
Kot zmeraj najboljši komentar Eurosonga, in se strinjam, Nemčija in Italija sta tudi moji favoritiki, daleč najboljši. Najbolj trendovski hitič, ki se bo pogosto rolal po (gej) klubih pa imata twinka iz Irske, ki izstopata po svoji fame-obsessed energiji, ki je ravno dovolj blesava, da pritegne…je pa res, da bi ju po petih minutah okloftal, a na srečo je komad krajši.
Ok, vzamem nazaj za Irca, očitno je limit za kloftanje presežen ob drugem gledanju.
@smoger:
Hehe … saj so tudi fičkoti še kar priljubljeni kot redkost. Ne vem, če bo Maja med prvih pet … oziroma zelo dvomim.
Imajo pa VB najpopularnejšo skupino, najlepšega in privlačnega afroameriškega moškega na odru in najmodernejši udaren elektro beat. Tako da mislim, da Dino ne bo še enkrat zapel … hehe …
@GT:
Se popolnoma strinjam. RTV s svojimi plačanci je Majo pričakovano zatrl,ker bi bila lahko top. Morda bi ji lahko uspela vsaj desetka.
@mgerencer:
Me veseli. Bomo videli, kako bo.
@frue:
Razumem zadrego, ja. Mladi so čisto v drugih ritmih danes in če niso posebej vzgajani s posluhom še za druge zvrsti, ni šans, da bi ujeli valove kvalitete iz neznanega vesolja.
@beatnik:
Uau! Čao. Lepo, da si se oglasil. Torej se strinjava v kakovosti in favoritu. Ja, Jedward vzbujata predvsem simpatije, sicer pa mislim, kot sem že omenila, da so nevarni, kar se hita tiče, pač Britanci letos. Če odštejem hitast Azerbajdžan.
No, glasovanje se začenja.
delim šok ob visoki uvrstitvi švedske, nekoliko šokiran pa sem bil tudi ob visoki uvrstitvi ukrajine.
čestitam za zelo prodorno analizo, za analizo eurosonga kot faktorja na družbeno pomembnem nivoju. klasična zgodba o takozvanih intelektualcih, o takozvanih poznavalcih, ki se ponavlja na žalost iz leta v leto, kot se druge verzije te zgodbe ponavljajo tudi v vsakdanjem življenju. osebno podobno pomembne za refleksijo naroda doživljam tudi šove talentov, kar si, če se ne motim, tudi napisala, in v neki meri, s primernim pristopom, tudi nastope športnih kolektivov na različnih tekomvanjih ter vse kar jih spremlja skozi odzive javnosti, novinarjev, studijev. skratka, groza. na vseh področjih ugotavljam, da pomen izraza profesionalnost ni nikomur jasen, ampak se igra na srečo, na nacionalna čustva, nacionalne psihoze in na osnovnošolske samoprevare v stilu lažnega optimizma, zelo redko pa na karto profesionalnosti. ni sistema. tudi v “muzikološkem” pogledu se v glavnem strinjam s tabo, edina pripomba je na oceno irskih predstavnikov. zdi se mi, da sta fanta ujela duha in zvok tako imenovanega mainstream-alternativnega dance-punk gibanja, tudi v sceni in hiperaktivnem nastopu (vendar ne v pink roomu, kjer sta bila iritirajoča). beat se mi zdi sofisticirano moderen, komad uspešno, skozi neko prefinjenost naspidiran, vizuelno pa popolnoma v skladu s tem. tu se cilja po mojem na neko tradicijo sedemdesetih, robotsko-funky ritmov in na nek pop artič. seveda, v eurosongu primerni preobleki. tudi njunega nastopa nisem dojel kot namerno humornega, ampak se mi zdi ta zajebancija v skladu s tem stilu. primer precej znanega komada iz tega žanra: http://www.youtube.com/watch?v=aY7-0W0celo
grški pevec se ti ne zdi primeren kandidat za med fukače letošnjega evrosonga? se mi zdi, da ima ta apil in da erotično nagovarja nek specifičen profil interesentov (kar lahko potrdim iz prve v tistem trenutku dosegljive roke, hehe).
strinjam se z oceno leninega erotičnega naboja, osebno je edina tekmovalka, ki je v tem smislu zganila moje senzorje. bi pa rekel, da je druga ravno maja keuc, za katero je pa itak jasno predvsem iz šova talentov in drugače, da s takšno prezenco zna operirati in je bila na eurosongu znatno kastrirana.
no, za foro še tole. s prijateljico sva ocenjevala komade tokom šova in na koncu izdelala vsak svojo lestvico. naj omenim, da je verjetno par kiksov, ker sem večino komadov slišal prvič (razen tistih iz 2. predizbora), nisem pogledal videov, in koncentracija je na momente padla. nagrado za izviren koncept pa podeljujem estoniji. to je torej moja lestvica, kakršnakoli že je:
1. Nemčija
2. Italija
2. Irska
4. Gruzija
5. Azerbejdžan
6. Francija
7. Finska
8. Grčija
9. BiH
10. Slovenija
10. Srbija
12. Danska
12. Estonija
12. Švica
12. Ukrajina
16. Rusija
16. Romunija
18. Litva
18. Avstrija
20. Madžarska
21. Islandija
22. Moldavija
23. Velika Britanija
24. Švedska
24. Španija
Jaz zmagovalne pesmi ne bi nikoli spustila v finale, tako zelo mi je zanič.
Aja, žal moram priznati, da je bil od vseh tipov letos tudi meni najbolj všeč Grk, pa ravno zato, ker je absolutno negrški, ker je bil daleč najbolj elegantna in evropska pojava. Muzika je bila pa tako, nekaj srednjega. vokal zelo dober.
Naša Maja je pa v mojih očeh kar zmagala. Obleka pa žal ni bila primerna za njeno postavo, če že moramo o tem kaj reči, svetleče oblekice res niso za okrogle trebuščke itd…
No, če bi Bosna razpadla, vsaj še na pet držav, bi bili tudi v resnici bolj visoko, tako pa eks SZ sesuva Evropo.
Irska dvojčka pa sta me spominila na sodobno verzijo Milli Vanilli, celo nekaj plesnih korakov je bilo čista kopija, kot ugotovljeno, čisti cirkus in nastop, ki bi lahko sprožil epilepsijo.
Dobro zapisano! Lena je bila tudi meni najbolj všeč, tudi Italijan mi je bil zelo fin. Med top mi je bila tudi Švica, čeprav na splošno nisem fen tega tipa povprečne na,na,na muzike. Azerbajdžan jaz ne bi dal v finale. Če se spomnim na te vrste duetov, sta mi najboljša lanskoletna Danca z “In the moment like this”.
Se strinjam z Nidurunom kar se tiče Irske. Mene je njun šov na odru popolnoma prepričal, ne glede na to, da sta se v greenroomu obnašala kot dve zalutali spermijčici. Pravzaprav hecno, ker me je njun videospot odbijal in sta mi šla takrat na živce, še ko sta se pripravljala na odru sem si rekel, ah ja, to sta pa tadva…ampak na odru sta bila v svojem stilu neverjetno prezentna.
Ja, Lena je seksala na odru in presenetljivo veliko ljudi je to opazilo. V bistvu se je uvrstila višje kot sem pričakoval glede na splošni evrovizijski okus. Na moje veliko presenečenje prav tako Italijan. Osmoljenka večera pa je očitno Madžarka, ki bi se ji po regelcih enačba morala izit bolje. Zmagovalni komad je sicer brezvezen, a so še bolj brezvezni slovenceljski komentarji, da Azerbajdžan nima kaj delat na tekmovanu, ker sploh niso v Evropi ali pa užaljeno tripanje, da bo očitno naslednje leto tekmovanje organizirano med kozami. Lepa priložnost, da se nerazgledano občinstvo izobrazi o tej z nafto in zemeljskim plinom bogati državici, katere povprečna kvaliteta štancanja je očitno vendarle na višjem nivoju kot pri nas. Ne vem, kako še komu ni jasno, da se koze kvečjemu pasejo po slovenski estradi…
Kakšno pa je bilo komentiranje na slovenski televiziji? Jaz sem na polovici prešaltal iz pogrebno dolgočasnega spremljanja nizozemske ekipe na BBC z duhovitim komentatorjem, ki je navduševal s pripombami kot je tale o Klemnu S.:« Oh God, this guy is even more annoying than the one from San Marino…«.
@beatnik:
Ja, Lena se je še posebej potrudila orgazmirat, kar je zelo pomagalo, še vedno pa ne toliko, kot je pomagalo Švedu, pri katerem ni motilo, da bi bilo kaj omembe vrednega za poslušat … haha …
V bistvu je treba pri ESC gledat na sklope glasujočih s svojimi žanrskimi in psihološkimi apetiti. Visoko se uvrsti en fuk dance komad, ker pobere glasove vseh naklonjenih, potem ponudnik za starejše, pa štanca, rock komad itd. Vsi, ki v določenem žanru ali na določeno noto izvajajo podobno, se osmolijo, če niso v tem najboljši. Šteje pa vse. Osebni videz, koreografija, beat itd. Zato osmoljenost Madžarske ni tako presenetljiva, ker je imela najbolj vizualno okoren nastop med modernimi dance komadi. Če bi taisto pesem izvajala neka brhka gibka mladenka, ki bi orgazmirala na odru, bi bilo že bolje. In v tem se razlikujejo vnaprej napovedani favoriti od končnega rezultata. Tisti, ki zajebejo vizualni nastop, se osmolijo sami. Tipičen primer je tudi Ukrajinka z balado med baladnicami. Bila je najlepša in v nastop, predvsem v finalni, je vložila neverjetno veliko strasti v izvajanju in koketiranja s kamero. Težko si jo pozabi. Medtem ko Avstrijko, kaj šele Litvanko, z lahkoto in tudi Majo precej bolj. Jebi ga.
Največji osmoljenec po mojem mnenju, ki je slabo voljo tudi pokazal, je v bistvu Francoz in Velika Britanija. Francoz je presenetil s slabim treme polnim in zatikajočim nastopom, mislim, da mu je veliko simpatij pobral Italijan. Angleži se bodo pa sploh zjokali. Končno so poslali zvezde, kar je bila svojevrstna sramota in podatek o monopolnem mainstreamu, saj so tipi vokalno na odru dobesedno kolapsirali in vse, kar je ostalo, je bil privlačen beat, česar je imel pa tudi lepi Šved na pretek, pa je vseeno zmogel pet, čeprav je poleg plesa uspel še šajbo razbit … haha …
Pripombe tega tipa o Azerbajdžanu so res mimo in ja, še najbolj smešne s strani Slovencev, ki ne bi mogli gostit Eurosonga niti na vseh kmetijah skupaj, Stadion ima pa prostora za šolski nastop. Osebne frustre je vedno najlepše trosit naokrog. Azerbajdžan je s štanco posnel vse generacije, tako je pač to. Edino, kar je nedopustno, je pač to, da se opazi brezveznost žirij, ki bi kakor koli prispevala k situ za bolj zanimive od zgolj kičastih.
Komentiranje na TV pri nas je bilo pač Hofersko in kakopak porazno. Klemen Slakonja je pa zablestel, ja. Spet tipično za Slovenijo. Če je dobro vodil EMO, še ne pomeni, da obvlada tip vse, na primer hitro poročanje na ESC, kjer ni časa za afengunc in vse kvečjemu moti kvazi duhovito debilovanje. Vse zanimajo le točke in Klemen je poskrbel, da mu je to čisto ušlo iz rok, saj je kar vreščal svoje, ko ni bil še trenutek za to. Naši voditelji, ki se bolj ukvarjajo s seboj kot s tistim, za kar so nagažirani pač.
@Sašec:
U, bravo, ne spomnim se lanskoletnih Dancev … Azerbajdžanca sta bila vendarle predvidljivo všečna, ampak pri občinstvu, ne pri žiriji, ki očitno prav tako ni skoparila s podporo.
@beatnik, Nidurun in Sašec:
Poglejte si tale posnetek z avdicije Jedward, kako sta spravila ob živce profija Simona Cowella, samega proti vsem:
http://www.youtube.com/watch?v=OWwW_DYmxEw
In potem pri šestem nastopu, ko občinstvo niti preostala žirija ni nehala glasovat za njiju, Cowellovo težko sprijaznjenje z Jedward world, whatever this means … ahahaha … :
http://www.youtube.com/watch?v=_J2_t_9BmAo&feature=relmfu
Za tole sta posnela mulca celo videospot z Vanillo Ice himself:
http://www.youtube.com/watch?v=J8Cq6rVAWt8
Več o mojem mnenju o Jedward v tretjem odstavku pri komentarju Nidurunu.
@Nidurun:
Ja, pri razvedrilnih programih vseh sort kvazi intelektualci kolapsirajo, kar je največja prednost razvedrilne scene, ker lahko v miru izvaja tudi zelo prebrisane politične zadevice, ki v vsakem primeru bolj vplivajo na mentaliteto ljudi, kot kateri koli drug medijski žanr z radikalno nižjo stopnjo gledanosti.
Ja, Grk vsekakor je s svojo prezenco in izgledom primeren kandidat in očitno je zaradi tega tudi daleč prišel, ker je komad totalno u kurcu z vseh vidikov. No, mene je trapast amaterski prijatelj, ki ga je privlekel na oder, da kao repa z njim, tako zelo motil, da mi je zabrisalo pozornost na njegov seksapil oziroma vse skupaj je vplivalo name v stilu … če si je tip izbral tako bedastega soizvajalca, pa že ne more bit kaj prida seksi … hahaha …
Mah, ja, saj za Jedward sem zapisala, da sta nekaj posebnega tudi s komadom, ampak še vedno trdim, da je to mainstreamovski afengunc, ki kaj več od tega ni. Če za Lady Gaga na primer trdim, da ima poanto in izdelane nastope poanti v prid, pa da ponudi tudi kvalitetno vokalno in performarsko izvedbo svojih replik na pop in parodij v svetu kiča na primer, pa za Jedward trdim, da sta primerek všečne praznine in foric na prvo žogo, magari na pank (še huje), na tem področju, ki ga bo konec v všečnosti v trenutku, ko bosta simpatična fantiča odrasla in dobila prve gube na obrazu.
@nevenka:
Štanc je večen in Azerbajdžanca sta v tej kategoriji, ki ima veliko skupino glasovalcev po svetu, najbolj ujela vse, kar se za kič spodobi in za vse generacije. Se pa strinjam, da očitna podpora tudi žirije, ki bi morala delat sito za kakovost, je pa porazen moment spoznanja … hehe …
Ja, Maji je obleka res preveč poudarila zaobljenost trebuha. Pod pasom bi morala bit bolj razširjena v majhen zvonček. Ampak se mi na koncu ni zdelo tako grozno moteče, ker je ostalo odlično funkcioniralo po mojem mnenju. Mislim celo, da če bi bila v klasični opravi tipa drugih pevk, ki so izvajale balade, bi bila njena uvrstitev veliko slabša, ne glede na to, kako lepa bi obleka bila … nič posebnega ne bi bilo in to bi jo stalo še manj pozornosti. Sfalil je, ja samo ta trebušni detajlček v kroju. Ampak okej … to je pri slovenskem okusu še najmanj.
Jedward se sicer bolj nagibata k Vanilli Ice sindromu … no, kakro koli obrneš je neka Vanilla pri asociacijah vmes … haha …
@GT:
Dobra prognoza uvrstitve Maje … samo za eno mesto gor od napovedi.
Neprecenljiv dogodek večera je bil, ko so za nekaj sekund pokazali Francozov obraz, ki je govoril nekaj takega: “Pa zakaj folk ne glasuje zame? Saj sem izvajal opero, OPERO!!!” oziroma me je njegov izraz spomnil na tisto sceno, ko se ženska odloča med tipom z doktoratom in tipom z mišicami, se odloči za slednjega, prvemu pa ni nič jasno, hehe.
Tisti grški refren je imel nekaj v sebi, kot da je pevec zajel celotno bedo trenutne tamkajšnje gospodarske krize – krik obupa pa to. Motil je le tisti lejm reper, bolj Mono Mike kot Stereo Mike.
Še najbolj udaren pa se mi je zdel uvod, kjer so Raab & co. pokazali kako se naredi ŠOV!
P.S. A lahko povemo, da sta bila Duo Platin Azerbajđanca za zelo revne? 😉
“…je besedilo naravnost patetično slabo. Presilno nedostojanstveno klišejsko cviljenje in klečeplazenje, kako Ga nihče ne bo tako ljubil in tako oh in sploh pedenal kot ona…” in pa “iz sicer zelo povprečne popevkarske starokopitne skladbe”
ma s tem se strinjam popolnoma, Vlašiča, in ona in on sta tako nadležna s temi svojimi prežvečenimi, patetičnimi zmazki, da mi gre na bruh ko poslušam.
Imeli smo vokalistko kot je letos na eurosongu nihče ni imel, pa ji nismo znali nardit komada, ki bi jo bil vreden.
A se res ne zavedamo, da nikoli ne bodo niti med deset, kaj šele zmagali, če ne bomo Evropi dali vsaj enega solidnega komada? In da je treba imet paket, ne pa da nam rata iz velikega upa kot je Maja zmanjšati njeno vrednost na skrajnost.
Vlašiča naj sama nastopita na eurosongu pa naj sama cvilita to njuno žalost od glasbe. Ali pa naj Rtv končno začne iskat dobro glasbo in avtorje, ne pa,da vedno obstane nekje na pol. Ker dugače bo Hofer spet šele čez 7 let doživel svoj orgazem v živo:))
@mgerencer:
Jahahaha …. odlična prispodoba za opis trenutka, ko je kamera pokazala utapljajočega se Francoza. Ne glede na to, da sem ga osebno sicer spljuvala kot operetni kič, a kakršnim bi se tolažile razočarane gospodinje in žirija po protokolu, se mi je kar zasmilil, ker je bil knockout vseeno kar malo prehud. Še posebej zato, ker je šlo precej bolje Grku, ki je izvajal nekaj podobnega arijski maniri samo z refrenom, da si le zapomnimo, ampak v tej primerjavi vendarle na zelo poceni način, z mono Mikeom pa še na ponesrečenega. Je pa pokazal več prezence in tiste klene mišičnjaške moškosti, ja. Tako da so mišice butale v Francoza z vseh strani, ki je finalni nastop za povrhu še kolosalno zajebal in res preopazno ni bil v formi.
In ja, lahko povemo … hahaha …. res sta Duo Platin hotela doseči točno ta efekt, a sta bila prerevna. Kar je tipičen dokaz, da revščina med drugim vpliva tudi na smisel za estetiko, če nisi z glavo med bogatimi, kar sta Azerbajdžanca iz revščine bila – od začetka do konca z glavo povsem nedvoumno v glamurju.
@nebo:
Svoj bruhanc nad Vlašič, Grabnar, Klinar and RTV Co. sem že pri zapisu o letošnji EMI izlila in se zato zlahka popolnoma strinjam s tabo. Vlašiča sta se dobesedno letos našlepala na Majo Keuc, za katero sta pač vedela, da je izredno priljubljena pri publiki in bo zlahka zmagala tudi z gnilim komadom, ker bo dala vse od sebe. Zato sem med drugim nekaj jeze zlila tudi nad Majo, ki se je pustila okupirat temu povabilu že preverjene najslabše sorte, ki je v izumiranju že od prejšnjega stoletja, a seveda noče in noče izumret, dokler jih RTV futra
Maja Keuc bi lahko sama našla nek kaliber, ki bi sestavil dober komad, se udeležila EME in prav tako z lahkoto zmagala. Po mojem bi še njen bend Papir uspel sestavit kaj boljšega. In res je pomemben cel paket. To se je letos videlo pri Madžarki, ki je pri glasovih na poslušanje in spot samo pridobivala glasove, čim se je pojavila na odru kot totalno zgrešen stoičen pojav za tip popevke, je izgubila vse. Dovolj drugih disco štanc je bilo na voljo, kjer so z izgledom, s koreografijo in scenografijo pač v nulo dodelali zadeve. Pop rock bendi si lahko več svobode privoščijo, v smislu, da se jim je treba ukvarjat le z obleko in osebno všečnostjo, prezenco, zato se mi zdi pri Maji še posebej kretensko, da se je spustila v te RTV-jevske starokopitne vode, ki ji sploh ne pristojijo že po imidžu in vibraciji, ki jo oddaja. Tako da moje mnenje, da je tudi čisto sama kriva.
hehe, tega “reperja” pa res ne vem, kje je staknil. jaz sem sicer sklenil na ta kolaps pozabiti med spremljanjem njegovega nastopa. podobno kot pri gruziji. mislim, da se raperji po evropi tepejo po glavi. zdaj bodo zopet med nepoznavalsko publiko uvrščeni med popolne kretene in nesposobneže.
sem pogledal linke z jedward in vidim, da gre za polomijo. tako, da se moram strinjati z opazko, da bo vsega konec s pojavom gubic, vseeno se mi pa zdi evrovizijski komadič nadpovprečen zanju, pa ne, da bi jima pripisoval kakšno poanto ali pirmerjal šov s tistim od lady gaga … nima veze in smisla na dolgo in široko filozofirat o njiju.
Ja, grški rapar je bil pa kot kak zablodeli deathmetalec, ki ni točno vedel s katero barvo glasu bi nabijal, pa je kar brundal nekaj iz pekla. Vse je pokvaril. Bolje bi bilo, če bi vrgel par krožnikov po tleh. Bi bilo vsaj spevno.
“Lepo, da je poskrbljeno za masturbatorske vzgibe vseh generacij.”
“Ostali bi Brez besed in ko bi slišali, da kdor koli sproducira mamljivo ponudbo Pridi, dala ti bom spet, pardon, cvet, bi le še umrli od smeha.”
tudi jaz umiram od smeha, evrovizijo sem gledala z enim očesom, Maja super nastop, končno ena seksi, temperamentna, “bad girl could be”. in jah, Lena je fenomenalna. Malo podobna tisti igralki iz Amelie, samo da nima nič bambija v sebi, kar je mene na Amelie hudičevo nerviralo in jah Lena tudi ve zakaj jo ima. hvalabogu!
aja, umiram od smeha nad tvojimi duhovitimi opazkami. sem zgoraj pozabila napisati.
@Nidurun:
Pri Grku nisem mogla pozabit, ker je bil to osrednji nastop, pevec je imel samo refren, ki ga je pač ponavljal in ponavljal. Pri Gruziji je bilo drugače, ker je imel repar samo intermezzo desetih sekund vmes, pa vseeno je še tisto malenkost veliko bolje odrepal, vsaj solidno. Tako da pri Gruziji sem lahko pozabila, pri Grku, kjer je skrajno nesposoben repar predstavljal osrednji motiv, na katerega se je vezal pevčev refren, pa nikakor. In ja, vsi reparji, ki so vredni tega naziva se tepejo po glavi. Še jaz sem se, zgolj kot fenica dobrega repa.
Ja, za Jedward ta komadič verjetno predstavlja nadpovprečje. Tudi nisem mislila, da ne bo nesporazuma, primerjat s cirkusovanjem L. Gage v produkcijskem smislu, ampak bi lahko bilo vsaj delno primerljivo v samo poanti izraza, pa še tukaj nimata kaj dosti štofa. Sicer so se mi ti linki zdeli bolj tudi tako za zabavo. Ker je fajn pogledat, kakšen šov naredi ta Cowellovska žirija v dvorani. Vsak pogled, grimasa, prepirčki med žirijo, emocije, kamera, ki šiba s face na faco itd. štima. Tako da je zadeva zabavna, tudi če na odru stoji najbolj dolgočasen primerek antitalenta na svetu. Tudi na tem področju smo Slovenci približno tam s smislom za koncepte in izvajanje le teh kot pri Eurosongu. Kakor koli obrneš se še iz Jedwardov da piarovsko gledano nekaj naredit, tako da jih lahko dobro prodaš. Če ne štekaš in ne znaš, se pa še iz Maje Keuc naredi manj, kolikor bi si sploh lahko predstavljal, da je možno in se jo zatre s slabim zastarelim komadom, mongoloidnim videospotom in ničnim piarom. V tem smislu nihče od uvrščenih med prvih deset ni tako trpel in so bili dobro podprti.
@nevenka:
Ja .. hahaha … res bi bilo mnogo bolje, če bi vrgel par krožnikov po tleh. Bolje bi bilo tudi, če bi se tepel po čelu. Ko smo že pri razbijanju … V tem smislu je Šved res prekosil vse in pokazal ogromno truda. Potrudil se je bit najlepši, pel je kot utrgan, plesal, pa še vseeno razbil kar veliko šajbo, ne le krožnika. Ampak to ni vse, kar je pripravljen naredit, da ne bi ostal pozabljen. Pripročam ogled njegove točke z lanskega tekmovanja za ESC, kjer zmagal ni. Če se ti ne ljubi poslušat istega komada, kot ga je imel letos (ker so očitno vsi na isti foro), samo poglej od 2:40 minute dalje:
http://www.youtube.com/watch?v=AtK7lsAdBos
Očitno tveganje utopitve pod slapom ni bilo dovolj, pa je letos zmagal s tveganjem resnih poškodb na črepinjah … haha … Tako da tvoja ideja o razbijanju in drugih veščinah sigurno šteje. Pokaže, koliko ti je do zmage pač, če že drugega ne. S tem ljudje sočustvujejo očitno tako zelo, da še žirije tvegajo dostojanstvo in ganjeno nagradijo to silno voljo do preživetja.
@Vanja:
Me veseli, da si se zabavala. Moram reči, da je ta fešta res učinkovita inspiracija za duhovičenje. Veliko materiala ponudi, tako da sem se tudi jaz zelo zabavala med pisanjem.
In zelo se strinjam, da Amelie simpatičnost za popizdit nervira. Mene je čisto ob živce spravila, zato sem takrat strašno navijala, da ne bi dobila nominiranega oskarja. Tako da ja … vizualna podobnost z Leno bi lahko štimala, ampak tistega izgubljenega bambija pa, hvala kurcu, res nima v sebi.
vanja & simona : haha, amelie je meni osebno najbolj nadležen lik vseh časov. ker se pa tudi drugače zanimam za obraze, se ne morem strinjat, da je med njima kakšna velika podobnost. obe imata temne lase in oči ter svetel ten, ampak amelie ima tipičen romansko obraz, medtem, ko ima lena močnejšo čeljust, bolj grobe poteze in lisičje oči, to je tip, ki je v nemčiji zelo pogost, avstriji tudi, določen procent je pa tudi pri nas. to je prav prepoznaven tip obraza.
simona:
aja, res je bilo tako pri grškem komadu. očitno sem izvedel samozaslepitev, ker je spremljevalka rekla, da kot tip moškega malo spominjam ant ega grka. haha.
kar se tiče linkov, se pa seveda strinjam in ni dosti za dodat. ker ni filinga, se ponavadi vadi na neke infantilizme in ne samo v popu (če se psomniš tistega literarnega večera). vseeno je ameterstvo tele žirije slovenija ima talent zame kar šok. verjetno zato, ker se te žirije pri nas ponavadi skrivajo, ne moreš jih izbrskat, ne moreš jim jebat mater. kot kurčevi nedotakljivi mafijski botri, brez mafijske karizme, enigmatične prezence in jajc. to je tako verjetno prvič v zadnjih letih, da vsa ta mentalitetna navlaka pride na plano. slabo za narodni karakter, dobro za sadizem do narodnega karakterja.
khmm, jest se ob branju tega počutim out of time. včasih je bilo kul rečt: eh evrovizija, to je čist bv, to je za ta stare, za zombije. bolj kul je bilo tako s flašo in družbo v grmovju za lublanco, kot tudi v kakšnem klubu, celo s knjigo doma v tišini. danes pa ljudje navdušeno tvitajo in celo pišejo traktate o debelini podplatov maje kevc. in s tem se ubada celo mularija, tudi taki, kot recimo lokalni ajan hađikrtis (ja, nidurun, ti ja).
in meni se to še zmeri zdi bv, edino kar ne štekam, ali sem že tako star, da mi duh časa že uhaja iz vizirja, ali sem tako neresen, da ne štekam pomena in pomembnosti tega semnja ničevosti, parade nastopaštva in kiča. ja, res je, nekateri so morda celo znali pet, ja, res je, mogoče je bil vmes en ali dva solidna pop komada, ja, res je, vse skupaj – celota – mora štimat in stane, ah stane (pa ne oni franc rozman na kovancu za 2 eura, precej več), ampak boli me đoli za vse skupaj. povezovalno je za zaresne fene ene tolk kot soočenje navijačev arsenala in manchester uniteda, tako da na koncu ne ostane kaj dosti več kot hudo koncentrirana pozornost stotin miljonov in cedenje slin marsikoga, ki si jo želi občutit na svoji koži.
razen … hmm … pravijo, da je pozornost danes valuta, enim se jo sicer zelo mudi monetizirat z zelo različnim uspehom, ampak tale evrovizija je en tak enotin impulz pozornosti, ki pa mora relativno hitro izzvenet, če naj bi bili družbeni sistemi stabilni. nič si ne želim časov, v katerih bi to postala pomembna preokupacija. geekovernout.
@bp
Nekaj misli. Na tem mestu bom skopiral komentar, ki sem ga na tem blogu zapisal leta 2009 (ja, sem ga šel poiskat), tudi pod zapisom o Evroviziji.
“Evrovizija v bistvu gledam vsako leto in to predvsem zaradi stališča, da je treba biti na tekočem z vsemi kulturnimi frakcijami, tako dobrimi, slabimi, precenjenimi, hajpanimi… Neka vrsta splošne razgledanosti bi rekel 🙂 In seveda ne pričakuješ razsvetljenja in kulturne katarze, dovolj je že, da dobiš vpogled v aktualno stanje stvari.”
In to so isti motivi, ki te vodijo, da si ogledaš kakšen del Slovenije ima talent, prebereš Harryja Potterja, pogledaš kakšen hajpani film, knjigo … Gre za interes, vrednote, ki se nanašajo na določeno področje in zato pač pogledaš vse odtenke, oziroma čim več odtenkov.
Po Godardu si tako lahko ogledaš kakšen del Kmetije, a tega ne zaznavam kot paradoks ali konflikt. Za vse se najde mesto, le dovolj predalčkov je treba imeti.
aja, še nekaj mi je padlo na pamet. Čeprav na mojem blogu pišem večinoma o glasbi, ki je manj znana, oziroma o taki, o kateri se ne piše veliko, zelo rad spremljam MTV, ker je veliko za videti in slišati – glasbenega sicer še najmanj, a zanimivo je spremljati kako se nekatere ideje in vzorci ponavljajo že več desetletij, kako npr. v hitičah vzniknejo ideje, ki so bile še pred petimi leti “underground”, kako npr. trenutno David Guetta & co ameriškemu hip-hop in r&b prodajajo derivate eurotehna in trensa, ki smo jih v Evropi poslušali pred 10-20 leti ipd. In seveda je MTV produkcija minljiva in manj pomembna, a za tistih nekaj “sekund” vedno znova zelo zanimiva.
jaz bi še poleg mgerencerjeve odlično izpostavljene poante še izpostavil nekaj, kar je itak že v blogu. jaz osebno nikoli ne poslušam glasbe, ki je predstavljena na eurosong (ok, leno bi od letošnjih že lahko in si kdaj zavrtel italijanski komad). kaj me torej veže na eurosong in s fani eurosonga? to, da ti ljudje predstavljajo odtenek glavnine povprečnega prebivalca naše civilizacije. tu je povezava že bolj razvidna. s temi ljudmi sem povezan svojem vsakdanjem funkcioniranju znotraj družbe. ljudje smo po mojem bitja, ki v glavnem delujemo kot celota. nekogaršnji glasbeni okus, recimo, lahko izraža v nekem segmentu tudi to, kako funkcionira kot uslužbenec, kot sočlovek – seveda ni nujno. ampak, če naredimo prerez, potem se v eurosongu izražajo določenje težnje in lastnosti povprečnega prebivalca te civilizacije. in če se ti ljudje, kar je še bolj pomembno, združujejo v mase, potem je poanta na dlani – imam precej lepo priložnost za revizijo te mase, ki me obkrožajo, s katerimi soustvarjam družbo, sem del njih. zdaj, če smo cinični, lahko rečemo, da je civilizacija pač v zatonu in da je eurosong pač nekaj, od česar je potrebno odvrniti pogled, če nočeš znoreti ali propasti še sam ali pač rečeš, da te ne zanima. ampak takšno početje ni upravičeno, ker je znotraj eurosonga toliko nians, da zadeva ne obstoji na nogah. spomnim se, da je bil na tem blogu objavljen zapis EMA – metafora za politično zamrznjene v času. mogoče sem se malo zmotil v citiranju tega naslova. in ja, dejansko gre za metaforo. v času zamrznjena pesmica za eurosong se odraža tudi v času zamrznjeni politiki. skoraj vse, kar počnemo v vsakdanjem življenju, od prehranjevanja, umivanja, dela v službi, hoje na volišča, nakupovanja, je pop. in boljši pop lahko pomeni tudi boljšo politiko, boljše kadre, boljše prehranjevalne in higienske navade. ker se istih orodij poslužuje tako pop glasba kot pop vsakdanjega življenja. karakter eurosong izvajalca, če je kakovosten, je karakter, ki si ga želimo videvati povsod. civilizacija ne more narediti preskoka iz vsakdanjega janeza v bp-ja v trenutku. in tudi bp in tudi Nidurun nista popolna. prisiljeni smo komunicirati med sabo, se učiti drug od drugega, dajati sugestije, skratka soustvarjati, riniti naprej vsak na svojem nivoju in vsi skupaj. gre za poanto, ki je v človeku, pa če posluša kraftwerk, hendrixa ali pa justina timberlakea.
druga stvar je, da ljudje, večina, če si priznamo ali ne, rabimo kič. kakršnakoli ljubezenska zveza po mojem težko preživi brez kiča. recimo. jaz osebno 10 ur na leto uživam v kiču in to je moja potreba, ki, če ne bi bila uresničena, bi se slabše počutil. tu pa spet lahko določamo in sooblikujemo kič, ki ga bomo konzumirali in ki ga rabimo. ni vsak kič enak kič, kar se spet navezuje na moj prvi odstavek v tem komentarju, kot ni vsak smetar enak smetar, vsak politik enak politik, vsak direktor enak direktor, vsak računalničar enak vsakemu računalničarju in vsak zidar enak vsakemu zidarju.
še nekaj opomb, zaradi nerodnega izražanja:
“jaz bi še poleg mgerencerjeve odlično izpostavljene poante še izpostavil nekaj, kar je itak že v blogu.”
nočem reči, da je moje mnenje identično simoninem, ampak, da se nekako tipa v tej smeri – ne z namenom tipanja v tej smeri, ampak, ker tako mislim. jaz kot pesnik seveda posplošujem in delam pompozne zaključke, vendar skušam ohranjat stik z izvorom. sigurno pa bi se pri njej pojavila kakšna pripomba na to, kar sem napisal, če bi šli vsak segment teksta podrobneje čekirat, saj je moje poznavanje ekonomije, sociologije, politike v smislu znanosti, aktualnega in zgodovinskega dogajanja precej na psu. ampak stik z izvorom lahko ohranjaš na različne načine in s posluhom za izvor in nianse, po mojem moj komentar obstoji kot relevanten.
“karakter eurosong izvajalca, če je kakovosten, je karakter, ki si ga želimo videvati povsod. civilizacija ne more narediti preskoka iz vsakdanjega”
v prvi vrsti gre seveda za takmovanje pesmi. mislil sem seveda na karakter, ki se izraža skozi izvedbo pesmi in samo pesem, kjer gre v nekem segmentu tudi za več osebnosti, kar seveda ni relevantno znotraj tega, kar sem napisal. saj izvedba in pesem izražata to, kar sem napisal, da izražata in še vedno si želimo isto.
“gre za poanto, ki je v človeku, pa če posluša kraftwerk, hendrixa ali pa justina timberlakea.”
mogoče ni dovolj jasno, da s tem ne relativiziram kakovosti okusov. ne gre za to. poanta, ki sem jo omenil, je poanta, ki je dana vsem, nekdo jo pa lahko globje in bolj temeljito spozna. poanta pa je v tem, da je treba poanto sploh uzreti za uspešno funkcioniranje. če rečemo, da so profesionalnost, iskrenost, eroticizem deli poante uspešnega funkicioniranja, potem mislim, da je bolj jasno, kaj sem hotel napisati.
saj je fajn kje v kakšnem novem trendu prepoznat kaj, kar ti je bilo včasih všeč in ti je malo toplo pri srcu, kako si pred časom in napreden in še kaj. ampak to se meni dogaja bolj pri poslušanju muzaka, ob zvočnih kulisah, priplava od kod iz ozadja, včasih pa celo ob muziki ki mi je zares všeč. ampak da bi sledil vsemu živemu, da bi našel kje kak zanimiv košček, nah, se imam preveč rad.
ja, seveda je mogoče v evrosongu najti kje kakšno iskrico, kaj kar te lahko navduši. in seveda je mogoče to tudi izkoristiti za kakšen retoričen moment, še posebej če nagovarjaš raznoliko publiko, ki ji je skupen evrosong in malo drugega. ampak zadevo bi primerjal s kakšnimi (pol)dragimi kamni, ki poudarijo eleganco vratu dame, ki se kdaj podiči z njimi in pa istimi kamni na mizi šlogarce, ki ti bo zanesljivo napovedala spremembe v ljubezenskem življenju. iz kamnov se da razbrat navadno tisto, kar želimo itak povedat, poudarit, so prej okras pri našem cold readingu, del magijske predstave, šov, tisto, kar naj odvrača pozornost od tistega, kar hočemo obdržati zase.
strinjam se tudi, da če že je šov, naj bo vsaj dober in dober šov ni naključje, improvizacija, ampak najpogosteje v vse detajle izdelana predstava. tudi s tem, da se ga ne da potegnit iz nič, ampak navadno odbliskuje okolje, v katerem je nastal. nisem pa tako ziher, da je to še posebej dober način za kakšno analizo stanja duha, drugič pa da je okolje v katerem nastaja posebej reprezentativno za kakšen širši kontekst (lahko da je, ampak se je treba potem pomatrat in to pokazat). poleg tega pa obstaja resna nevarnost, da se s pretiranim fokusom na bleščice in kamenje preseliš v nek virtualen, vzporeden svet, tak v katerem se poljub nikdar ne dotakne lica in potem nastane tole.
@Nidurun:
Aja … možno. Ampak zelo na hitro. Kar se podobnosti tiče, dam še vedno več točk C. Sheenu v mladih letih, tako da lahko zdaj opazuješ, kaj bi nastalo iz tebe, če se boš preveč zapil, zadrogiral in znorel … hehe …
@bp:
Tvoja komentarja sta po eni strani ena izmed tistih, ki me frustrirata v smislu, da je moj zapis na temo prekratek, ker bi morala poanto, ki si jo izpostavil, še bolj razdelat in pojasnit … hehe … po drugi strani me pa veseli, da si zapisal, kar si, ker se ne navezuješ skoraj na nobeno omenjeno poanto, ampak mimo tega pač izraziš osnovni srž svojega apriornega odklona, kar pravzaprav potrjuje intelektualno držo, ki jo v zapisu sicer kritiziram.
Na splošno seveda podpišem mgerencerjevo in Nidurunovo repliko. Okvirno obstajata dve perspektivi spremljanja takovrstnih projektov. Ena je spremljanje na način, da si del šova, kar pojasniš z bojaznijo na koncu in linkom, kaj se ti lahko zgodi, druga perspektiva je pa to, kar pojasnjujeta mgerencer in nidurun, torej spremljanje z distance v smislu fenomenološkega vpogleda v popkulturo in interesa, kaj to sporoča, prinaša in podtika družbi. Verjetno ni treba posebej pojasnjevat, da moji zapisi na te teme vedno pokrivajo ta aspekt interesa. In tega mešat ne gre!!!
Česar torej verjetno ne štekaš, kakor se izraziš v prvem komentarju, se skriva v poanti, da gre za enega izmed razvedrilnih šovov, ki od nekdaj pokrivajo najširši spekter konzumatorjev, kar avtomatsko pomeni močan vpliv na javnost. To, kar zelo dobro poznam, da si bil ti kot mladenič del subkulture, kjer je bilo pač kul opljuvat take fešte, ni nezanemarljivo. Namreč ravno iz takih mladostniških grup, katere del sem bila tudi osebno, zraste posredno največ intelektualcev, ki hočejo doseči in predstavljat na duhovnem nivoju nekaj več. In tudi na zrela leta funkcionirajo enako. Kot sem opisala v zapisu. In tudi, kaj neugodnega prinaša takšna drža. Prinaša ignoranco in nepoznavanje dogajanja na področju, ki poseduje najbolj enostaven in množičen vpliv za lansiranje takih in drugačnih mentalitetnih sporočil. Skratka, oddaja Na zdravje! gosti tudi Janeza Janšo, če radikaliziram, in ta ne pride v studio zato, ker se mu sanja ne, zakaj. Prav tako Pahor ne pride v oddajo As ti tud not padu, ker se je izgubil. Pred nekaj leti niso Rusi prepovedali nastop njihove zmagovalne pesmi na ESC s Put-in v naslovu zato, ker je ESC pač tako zanemarljiv pozornosti nevreden razvedrilni šov. Bi pa pričakovali več odzivov na take izpade s strani intelektualne elite, če se jim ne bi zdelo tako izpod časti ukvarjat s temami, ki, paradoksalno, požemajo največ pozornosti javnosti, ki pomenijo tudi volivce med drugim. Nihče od bojda bolj ozaveščenih gostov, niti v odmevih, ni omenil, pa očitno tudi opazil ne, da vpeljava strokovnih žirij ni nikakor pomembno prispevala k omejevanju preboja v osepredje tistih najbolj kičastih na prvo žogo všečnih glasbenih produktov, niti se ni omejilo sosedsko deljenje točk (ki na uvrstitev sicer ne vpliva pomembno v morju glasovanj s strani več kot 40 držav), kar pomeni, da stroka sploh stroka ni več, ampak je že v kotlu posladka dneva. Se bodo pa taisti pametnjakoviči radi razburjali nad slabim nivojem ponujane in konzumirane popularne glasbe, ko bodo hoteli poudarjat svoj izbran okus. Kako pričakujejo razvoj mentalitete na višjem nivoju okusa, če jih razpad stroke sploh ne moti ali jo celo niti opazijo ne???? Ta princip enako vlada na mainstreamu, ne le na Eurosongu, saj gre za preboj enakih trendov. Ampak s pomočjo samozvane stroke, ne le zaradi nezaslišano bebavega in na prvo žogo cenenih for vodljive raje. To je pomembno sporočilo, ki enako funkcionira tudi pri ustvarjanju piara na političnem in drugovrstnem kulturnem področju.
Zadevo si v povezovalnosti (čeprav sem zapisala tekmovalnost in povezovalnost hkrati) primerjal s hajp učinkom nogometne tekme. Pirmerjava je v enem izmed kontekstov vsekakor dobra. Problem je le v tem, da meni ravno to potrjuje, da je zadeva s fenomenološkega zornega kota pozornosti vredna. Zato ne glede na to, da osebno nisem fen fuzbala, ga ne spremljam, ne hodim na tekme, spremljam osnovne tokove dogajanj okrog fuzbala, kakšna sporočila in ikone se lansirajo, kakšni družbeni problemi se okrog tega spektakla za rajo izpostavljajo. Konkretno tekme, okrogle mize in prispevke intenzivneje spremljam ob vsakem svetovnem prvenstvu. Zanimivo je, da se pri fuzbalu na kup kot fenov zbere tudi veliko intelektualcev z velikim veseljem, čeprav se strinjam s tabo, da je nivo duha in namen povsem enak Eurosong contestu oziroma pri obračanju denarja in prodaji tržnega blaga še bolj pokvarjen in hipokritski. Zakaj je temu tako? Osnovna permisa je zgodovinske narave, da je moškemu delu pač uspelo prodat svojo zabavo kot pomembno bolj učinkovito v primerjavi z drugimi kruha in iger proizvodi (celo v imenu nacionalnega ponosa). Brez kakršnega koli sociolođko omembe vrednega argumenta bodo v tem primeru prenekateri predvsem moški intelektualci opletali s poudarki na določena pomembna sporočila, ki se infiltrirajo v to bojda prečudovito igro, tudi tako zelo za lase privlečena v smislu pretiravanja in poveličevanja, da ti dih zastane. Ko boš povsem enake hajpe izpostavil pri Eurosong contestu ali pa MTV projektu itd., pa se jim bo zdelo omembe nevredno in nespodobno razprave, češ, to gre lahko samo v sektor načina obravnave tipa Posladek dneva. S čimer padejo ujeti v paradoks neumnosti na vseh izpitih. In potrdijo, kar sem poudarila v zapisu, kako zlahka se zgolj na vodljivi emocionalni osnovi znajdejo v popolnoma istem koritu nivoja z raznimi nezaslišanimi aberveznimi plehkobneži, konzumatorji in poveličevalci kiča.
Kaj se lahko še zgodi in se dogaja zaradi tega sindroma? Z njihove strani prihajajo povsem enake nekoristne in pavšalne obravnave produktov popkulture kot jih servirajo namenoma tisti, ki jih tako prezirajo – prodajalci in poveličevalci kiča. Zato na primer ne opazijo zoprnosti, ki se lahko odvija v kakšnem resničnostnem šovu. Nobene pripombe na velepomembnico v žiriji s pedagoškega terena, vedno politično in karierno podprto, nekdaj ravnateljico itd., ki v šovu prezentira nižji iq od neke Urše Čepin ali Zlatka, ki jo peljeta scat v petih minutah, zabavljač Artur Štern pa itak pokaže, da je pozitivnejši proizvod tega, kar naši takovrstni intelektualci ponujajo in kakor vzgajajo in vplivajo na naše otroke. Pozor! Ne pozabimo, da gre za najbolj gledano oddajo, ki je s tem lansirala sporočilo, da smo pravzaprav vsi enaki in je vse v redu. Urška Čepin bi lahko postala ravnateljica, politična ikona, predstavnica sveta za vzgojo in izobraževanje, pa bi si v primerjavi s tem, kar smo lahko poslušali in opazovali, obetali več smisla za psihologijo in opazovanje, kaj se sploh dogaja. Kje so intelektualci, da bi kdaj koristni kakor koli posegli v to sliko družbe, ki operativno funkcionira nemoteno še danes? Ti povem, kje na primer so?
Na primer na literarnem večeru z dvajsetimi obiskovalci, med katerimi sem tudi jaz. In kaj poslušam v post festum pogovoru? Polno skrajno trapastega klatenja pametovanj o nezaslišanem populizmu in banalnosti internetnega medija. Zelo na prvo žogo. Kot bi brala prispvek Iztoka Gartnerja o kulturi. Osebno to lahko zaznam, ker sem vsaj približno na tekočem z vsem omenjanim, oni pa ne in (se) ne opazijo. Kakšen je rezultat? Teh intelektualcev znotraj medijskega hajpa nikjer ni, razen v oddaji Omizje ob polnoči, ko večina spi. Oddaje o kulturi so zastarele in piarovsko porazne. Medtem ko o komerkoli s terena tujih večjih držav najdem na internetu, kar mi pade na pamet s par kliki, si o slovenskih predstavnikih lahko obrabim prste, pa bom našla le spisek njihovih del. Če je padla kakšna nagrada, pa mogoče še opis dela v treh stavkih. Odlična podlaga za katerega koli novinarja, ki si najkasneje takrat, ko sede za računalnik, premisli za intervju, ker nič ne izve o avtorju pametnega dela, mnogo več pa o Saški Lendero. Tako pametno je njihovo poznavalstvo neznosnega komercialnega in populističnega internetnega medija.
In to še ni najhuje. Omenjena intelektualna elita se seveda zaveda bremena komercializacije in populizma, ki jih brca na stranski tir. In kako se odzovejo? Na primer tako, da se skušajo približat trendu in nam prodajo komercialni roman Čefurji raus kot kvaliteten roman na ustreznem vsebinskem duhovnem in intelektualnem nivoju, ki je potrjen s Prešernovo nagrado. To ni edini primer. In potem praznujejo veselo, ker se produkt za naše razmere dobro prodaja, čeprav je označen kot kvaliteten. Kaj so s to hinavščino sprožili? Na primer to, da je dober procent mladih z veseljem prebralo to knjigo, se še kar zabavalo, a so prepričani (ker je to prva z veseljem prebrana knjiga v njihovem življenju, ki jo podpira pedagoška srenja in druga intelektualna elita), da določena knjižna dela, ki so prepoznana za kvalitetna, v resnici kvalitetna niso, ker bi lahko bila napisana tako berljivo, da bi lahko tudi oni uživali, ker jih ne utruja s pretiranimi globinami, ampak zabava z akcijo in vici na prvo žogo. To, bp, se dogaja. Namesto da bi raje kaj zaznavno pametnega in relevantnega povedali na teme komercialnih produktov, se raje prilagajajo in gredo veselo na pir ob ogledu kakšne fuzbalske tekme. Še več zabave proizvaja informativni program s populističnimi prispevki z eno in isto skrajno površno vsebino o Erjavcu, Assangu, Kresalovi itd. Populizem in komerciala žre intelektualce ravno zato, ker so do nje arogantni in je sploh ne poznajo oziroma celo producirajo enak nivo pogleda kot tisti, ki to komercialo prodajajo.
Naj te opozorim še na eno zadevico. Link na Posladek dneva so proizvodi, ki polnijo prve strani. Tudi na blogosu se povsem enak tip zapisa o Eurosongu pač posebej ponuja, predvidljivo pa ne moj ali kakšen drug, ki bi ponudil s fenomenološkega vidika vsebinsko kaj več. In reciva, da tebe to zelo veseli in se ti zdi bolj vredno pustit pri meni pripombo v stilu, čemu temu sploh posvečat pozornost, kot da bi te motilo privilegiranje podladkov dneva. Morda se ti zdi tako celo bolje in bi podprl pristop, da se o takoimnovanih banalnih zadevah producira pač banalne prispevke, medtem ko se zganjanje filozofije o tako banalnih stvareh poskuša zatret, ker se ne spodobi. Osebno pa mislim, da je ravno takšno ravnanje neumno in producira klimo, proti kakršni naj bi se intelektualci borili. Pa se ne. Ampak jo z aroganco in cinizmom celo podpirajo in še sami padajo v enak kotel. Postajajo predstavniki in podporniki banalizacije. Piarovci kiča so jih poscali. Intelektualno in operativno. Intelektualci pa kot da ne opazijo, ker imajo pametnejše opravke v življenju. Kakšne pa? Aja, ogled poročil, trud, da bi prodali kakšen komercialen proizvod kot duhovno degustacijo leta in ogled fuzbalske tekme. Pa otroke je treba nahranit in ni jasno, kako bodo preživeli, če ne bodo prodajali še politikantske pavšalne prispevke na željo lastnika medija.
Nobenega vzporednega sveta s posladki dneva ni. V tem je problem. Samo en svet je, v katerem je pomemben način in ne sredstvo.
Mene zaenkrat ne skrbi, da bi padla v kotel duhovnega nivoja posladka dneva. Ne produciram posladkov dneva, ne fasciniram s trudom zbiranja in štepanja lepih sličic, niti se ne omejujem na vsebinski nivo posladka dneva, tudi če tuhtam o namenu kupa dreka, ki ga je nekdo spustil in tako prekleto trudoma izsral za vogal. Sem pa med drugim opazila prenekatere burke in sladke izjave okrog EPK na primer, kjer so posladki dneva briljilali na ekranu, od Pandurja, Čandra, Živadinova, Kanglerja itd., za mimogrede, medtem ko se pretepajo pri prelaganju kupov denarja od enega k drugemu koritu. Prekleto malo materiala za intelekt in duha, pa veliko lepih gvantov in koketiranja s kamero. Z lahkoto bi pristali v rubriki tedenska diareja in nič več. Da ne pristanejo, je le stvar formalne drže odnosa do posvečenih in ne vsebinski razlog. To je svet, v katerem živiš. In se strinjam z izrazom zaskrbljenosti.
ne vem, če rabim gledat ravno vse nastope angelce, da bi spoznal, da ji ne bi želel pustit vzgajat svojih morebitnih otrok, angelca je tako direktna, da imaš hiter vtis o njenih posploševanjih, kdo manj neposreden je zato večji izziv. ne bom pa je gledal spet in spet z namenom, da se bom lahko potem zgražal. no fun, nobenega zadovoljstva nimam potem z ogorčenostjo, izjavami saj sem vedel, ali čem podobnim. enako velja za evrosong, potrebe po kiču pa tudi trenutno niso zgleda preveč frustrirane.
nimam kaj apriori proti esc sem kakšnega tudi videl, nimam pa občutka, da sem recimo pri tem zadnjem, ki ga nisem, vsaj ne v celoti, kaj posebnega zamudil, tako glede splošne razgledanosti, kot fenomenologije pojava evrosonga, pa ne mislim, da se ga ne spodobi gledati, ampak mi je samo vseeno. podobno kot za big brotherja, kot tudi neslavno kmetijo slavnih in še kaj. ravno ti mi s tem zapisom celo potrjuješ, da ni bilo pri vsem kaj dosti fenomenalnega. Na teme razgledanosti, duha časa, profesionalnosti, talenta si poantirala že kar nekajkrat, tokrat je bila pač izjema od običajnih ceterum censeo pevski talent in stajling na eni in neprofesionalna predstavitev na drugi, ki bi si zaslužila kakšen hall of shame. ampak všeč/ne všeč krasno služijo tudi irenini posladki in grewsome twosome(tm) gravž. kar je posebno pri tebi je, trditev, da je ignoriranje eurosonga nekakšen kiks in tale moja post festum apriorna ignoranca tukaj te sprašuje, kakšen kiks je to. Nisem se zgražal, upam nisem preveč posploševal, zanima pa me, kaj zamujam. In sem prebral tvoj zapis. Če sem kaj pomembnega spregledal, kaj, kar škoduje moji orientaciji v svetu, obljubim, da si bom 3x in to na 2x povečavi pogledal posnetek.
En primerek članka, ki vidik Eurosonga, glede na zmagovalko, na primer zanimivo predstavi s političnega konteksta ter tako prijetno in na videz nepomembno razvedrilno temo uporabi, da pove nekaj več o določeni politični situaciji in hkrati poudari relativnost nepomembnosti takih šovov mednarodnih razsežnosti za klimo družbe:
http://www.guardian.co.uk/commentisfree/2011/may/17/eurovision-song-contest-azerbaijan-dictatorship
Takšne prispevke na primer bi pričakovali po resnih časopisih, pa jih v Sloveniji, prepolni frustracij iz črno belega za ali proti duhovnega podna, ne bomo doživeli. Tudi povprečna novinarska sposobnost je vprašljiva. In v tem je moja ključna poanta poudarjanja negativnih učinkov kvaziintelektualne ignorantske drže do takoimenovanih nepomembnih tem, pri čemer na koncu koncev itak po logiki stvari pridemo do tega, da tudi pri t. i. pomembnih temah ne dobivamo kaj več od tedenske diareje, pa se tega že niti zavedamo ne več, tako vajeni smo že pavšalnih zmazkov s formalnimi oznakami “resno” in “za hec”.
P. S. : Tole ni še replika na komentar bp, ki je bil objavljen istočasno z mojim, ampak dodatek k prejšnjemu. Več kasneje.
@bp:
Nikjer nihče ne trdi, da rabiš gledat vse nastope angelce, da bi ugotovil, da ji ne boš osebno prepustil vzgojo svojih otrok. Taki avtomatsko sarkastični stavki recimo ne koristijo konstruktivni debati o čemer koli na svetu po mojem mnenju. Ni pomemben tvoj ali moj oseben odnos do angelce in nikjer nisem zapisala, da bi moral kdor koli gledat vse njene nastope. Tudi osebno nisem spremljala vseh njenih nastopov, pač pa toliko, da sem izluščila bistvo in razumela populistične tokove, ki so na primer Zlatka postavljale na vse glavne odre, še malo ob policaje v objemu Kresalove, pa z Jonasom na Viktorjih itd. Tako se postavljajo izkrivljeni zgledi. Ti osebno namreč nisi primerek večine! Večina dojema Angelco za posrečeno neškodljivo osebo, ki prispeva k strožji vzgoji, kakršne primanjkuje v današnji neznosni permisivni pedagoški klimi. V resnici je primerek angelce tisto, kar je sprožilo današnjo neznosno klimo. In o tem bi se moralo pisat, namesto da naletim na članke o neverjetno zanimivi osebi, ki je z lastnimi rokami zgradilo hišo, vzgojila otroke in ustvarila bleščečo kariero (ja, ampak kako?). Ne samo to, brez posebnih pripomb intelektualcev gospa še vedno zaseda pomembne položaje komisij za šolo po meri in pametuje o primernih in neprimernih učbenikih. Kaj je resničnostni šov ponudil intelektualcem, če bi jih zanimalo in ne bi avtomatsko odklanjali pozornost (čeprav prav tako gledajo). Ponudil jim je določene dokaze, na katere bi se lahko konkretno navezovali s pripombami na to področje obvladovanja sfere. Jaz sem na primer hodila na osnovno šolo pod njenim ravnateljevanjem, torej sem bila delno podvržena njeni mentaliteti pristopov. Na to šolo me niso vpisali starši, ker bi bili tako butasti, kot bp ne bo, ampak niti ni bilo kakšne izbire, pa tudi prekleto malo se je vedelo bistvenega o gospe. A danes, ko se ve, ni nič drugače. In vprašanje, če boš uspel bit tako pameten, da boš kakšno angelco št. 250 prepoznal kot učiteljico ali ravnateljico in uspel otroke obvarovat. Ker angelce so vzpostavile pač mrežo angelc. Kakšne pametne razprave o tem pa ni. Obstaja pa obvestilo, kako se v osnovnih šolah opisno ocenjevanje ni obneslo, ker ga nihče ni razumel in znal interpretirat. Za počit od smeha.
Ni torej pomembno tvoje osebno zgražanje, ampak konkretno mnenje o posameznih stvareh, ki kot posledica izvirajo iz določenih pojavov, informacij in potez, ki se pojavljajo tudi v množičnih medijih na ogled. Ni pomembno zgražanje kot čustven akt, ampak vsebina zgražanja ali pa veselega orgazmiranja. Nisi pomemben ti kot posameznik, ampak vpogled v večinsko ali manjšinsko mnenje ter opazovanje konsekvenc, ki se dogajajo ali se ne.
Prav tako ni pomemben kič nekega Eurosonga kot tak. Ampak medijski hajp, ki temu sledi. Zato se vsako leto pač razpišem, o čem drugem. Odvisno, kaj obeleži ESC. Ko je na primer zmagala srbska predstavnica, sem več pisala o hajpu njene pozicije v homofobni Srbiji, ki je rezultirala v njeni pridružitvi konzervativni stranki, distanci do homoseksualcev, zanikanju svoje orientacije in s tem povezanim politiziranjem. Ob odcepitvi Črne Gore spet druga tema. Kdaj o samih trendih popularne glasbe v svetu, na ESC in poziciji Slovenije v smislu notranje politike in menedžmenta popularne glasbe. Letos sem prvič napisala tekst vnaprej, ker sem se orientirala na predvidene favorite, posamezne skupine pristopov in izpostavila psihološki vidik kako in zakaj na koncu v rezultatih nekaj uspe, nekaj pa ne in zakaj. Koliko je vpeljava stroke v 50% funkcionalna ali ni. To se ne tiče le ESC, ampak funkcioniranja mainstreama nasploh. Prva tri poglavja sem pa namenila odnosu do ESC, kakor sem pač zapisala in povsem jasno izrazila, kaj in zakaj se mi zdi pomembno. In ti potrebuješ razlago? Dvomim. Lahko pa bereš moj zapis tudi z vidika uživanja ob branju, ki zaradi določenih prispodob zabava, če lahko padeš v moj slog pisanja, kot je na primer zapisala Vanja. In ti to primerjaš z objavo fotke o posladku dneva. Resno misliš, da bi moralo to žalit mene ali s takimi nizkotnimi pavšalizacijami bolj uspešno žališ sebe?
In zdaj me še ob neskončnem poudarjanju, kako te te zadeve ne zanimajo, sprašuješ, kaj zamujaš in če si kaj pomembnega spregledal??? Tako sem jaz spraševala pred dvajsetimi leti mamo na počitnicah, kaj neki zamujam, ker me ne zanimajo njene navdušene pridige o cvetenju določenega drevesa na poti. Biologinja pač. Tudi ko mi je skušala pojasnit, kako se tudi v flori skrivajo zanimivi življenjski pojavi, vplivi in prispodobe, me ni uspela prepričat, ker me ni zanimalo pač. Sem se pa že trudila brat Dostojevskega in sem bila blazno ponosna zaradi občutka, da sem na pravi poti. Saj sem bila, ampak to še ni pomenilo, da se tudi v flori ne skriva nič zanimivega, pa če mene osebno zanima ali pa ne.
Če ne drugega, si spregledal bistvo osrednje poante zapisa in predvsem zaključka, ker moj zapis nima nobene zveze s tem, kaj je meni všeč ali ni všeč, zato je tvoja primerjava z ireninimi posladki še na kvadrat trapast poskus žalitve. Pač tisti nivo, ko se zaradi nestrinjanja v zvezi z nečim začne v dialogu grabit za vsa možna sredstva poskusov diskreditacije in ostane vsebinska tematika postranska stvar. Važno, da si drek zmečemo v glavo. In zato si pripravljen tudi ti kdaj pa kdaj izigravat bebca. In tega seveda ne maram. Gartner me s takimi izpadi ne spravlja v slabo voljo, ti pa že nisi več v tej kategoriji.
Ne gre za to, da bi bilo tvoje ignoriranje Eurosonga ali pa svetovnega prvenstva v nogometu ali pa MTV-ja ali pa … izberi pač … kakšen poseben kiks. Kiks se zgodi, če tisti, ki ignorirajo določene v tem primeru množične pojave, o njih razpravljajo tako, kot da jih poznajo, spremljajo in vse vedo, za kaj gre, zato so ugotovili, da so nepomembni in nevredni kakršne koli omembe, kaj šele razprave s fenomenološkega vidika in vpliva na klimo družbe ter skušajo vsakogar, ki se te teme loti po defoltu, ne glede na vsebino, diskreditirat. To je pa zelo narobe, tako narobe, kot je narobe v primerih klerikalcev, ki zganjajo podobne šove radikalizma v odnosu do nereligioznega razuzdanega in plehkega življenja!!! Če nekdo nekaj popolnoma ignorira, kar in ker ga ne zanima, naj ignorira in ne postavlja pavšalnih sodb po možnosti s polnim košem avtomatističnih diskreditacij sebi v zadovoljstvo (da se pač malo zgraža, ko je že ravno zamudil samo fešto, nad katero se zgraža … hehe).
Človek lahko v bistvu preživi povsem solidno življenje, tudi če se preseli na neobljuden otok in goji zelenjavo, daleč stran od ponorelega sveta s polno populističnih for, diplomatskih zarot, kapitalističnega grebatorstva in kiča, tudi na mestih, kjer temu tako naj ne bi bilo. In če bi me tak človek vprašal, kaj neki je zamudil, tudi če ne hodi v gledališče, ne bere t. i. resne literature, ne hodi v kino, kaj šele, da spremlja množične medije, res ne vem, kaj neki naj bi mu odgovorila. Osebno še samomorilcu ne znam odgovorit na vprašanje, ali bo kaj zamudil, če si jutri odpihne možgane.
Mene zanima pač vse, kar proizvaja politika, kultura in popkultura, ker me zanima predvsem fenomen družbe z vseh vidikov. In Eurosong kot množično fešto v smislu in poanti postavljam kot pozornosti vredno daleč pred praznovanjem božiča na primer, ki ima za moje pojme več slabih posledičnih učinkov kot dobrih in več slabih kot Eurosong. Takoj za božičem iz določenih razlogov sledi svetovno prvenstvo v nogometu. In tako naprej.
Pogledala Erica Saada. Hja. Modern Talking štance. Letos je bilo pa res neverjetno veliko kopiranja, cel sprehod skozi čas.
@Simona, bp
Nekaj mojih besed. Najprej, kulturnih in šov dogodkov običajno ne komentiram, ker o teh stvareh preprosto nimam preveč izdelanega mnenja. Vraga, najbrž bi me lahko zlahka proglasili za štancarko. Tudi prav. Trudim se, da s svojim okusom ne bi obremenjevala več od svoje neposredne okolice – ta pa je najbrž navajena mojih pop izpadov haha. Evrovizije torej ne bom posebej komentirala, čeprav sem jo gledala. Mogoče samo to, da me nobena pesem ni prav pogrela. Vsaj tako ne kot lanskoletna Lena, na katero sem potem veselo densala na preplesavanjih.
Bi pa, glede na debato med bp in Simono, rada povedala nekaj drugega. Namreč, kako sem jaz sploh prišla do bloga Simone Rebolj. Ker, moramo reči, da bi se zlahka lahko zgodilo, da ne bi o njem vedela prav nič. Čisto zlahka. Kako torej? Hja, slučajno sem malo surfala po nekih blogih ali forumih, kjer se je razpravljalo o določenih precej populističnih temah. Ne spomnim se, kaj točno je bilo in kje točno. Bilo je cel kup komentarjev, več ali manj popolnoma neprimernih, na momente celo bebastih in prostaških, med njimi nekaj solidnih, vendar precej neatraktivno napisanih. Potem pa komentar Reboljeve. Ne da bi na tem mestu komu lezla v kamže, ampak vendarle: tisti komentar se je svetil kot reflektor v temi. Madona, sem si rekla, še je upanje za ta svet. Ženska je res oštra do konca, na momente zelo neizprosna, ampak ima pa dobro izgrajeno mnenje in ga zna odlično, prepričljivo podati. Ima mnenje, ki lahko nagovarja marsikoga. Marsikoga, ki morda (še) ne piše komentarjev. Marsikoga, ki se morda ne želi spuščati v direkten dialog z ruljo, čeprav se sploh ne strinja z njo. In danes, ko sem celo uspela napisati kakšen komentar na tem blogu, lahko rečem, da počasi ugotavljam, da bi se bilo v dialog treba spustiti marsikje. In z marsikom. Tudi s tistimi, ki se podpisujejo enahuda, kekec, džek in kar je še tega. Mogoče še posebej s temi, še zlasti, če gre za obče pomembne teme. Če le dopušča čas. Ne zaradi njih, bognasvaruj, ampak zaradi vseh tistih, ki samo berejo. Ker sicer se zgodi, da ti agresivci popolnoma uzurpirajo prostor in začnejo dajati vtis, da je mnenje poenoteno. Ne, pa ni, draga Angelca L.! Niti slučajno ni! Zato si na prsi ne pripenjajte bedža, da vas podpira ljudstvo. Jaz sem del ljudstva pa vašega vreščavega moraliziranja na poljubno temo ne prebavljam. In verjamem, da nisem edina. Vendar je to treba napisati, treba je reči glasno. Ker dosti ljudi še vedno zasliši glas razuma, zasliši kvalitetne argumente, če jih ima le priložnost slišati, prebrati.
Zelo sem vesela, da si tudi določeni pametni in razgledani ljudje upajo/želijo razpravljati tako o trivialnih temah, kot tudi o tistih, ki so kot trivialne samo predstavljene ter seveda o tistih, ki so nadvse resne. Vse te teme namreč sestavljajo naše življenje in sooblikujejo mnenje množic – nikar jih prepustiti samo največjim populistom, bp. Morda sama menim, da Eurosong res ni najbolj žgoč problem pri nas, je pa zagotovo eden od puzzlov v mozaiku in ja, po več prebranih prispevkih na tem blogu lahko rečem, da je ves ta cirkus in njegovo ozadje postal še zame razumljivejši in predvidljivejši. Za navadno štancarko torej hahah – in to je zame eden od večjih plusov takih zapisov. Namreč, da se pokaže druga plat medalje tudi tistim, ki je (medalje namreč) sami od sebe na določeno temo ne bi obračali.
Tako da: ne predajte se, avtorica bloga ter ostali debaterski kolegi! Eee, ja neću imati s kim ostati mlada ako svi ostarite… Ne dajte se, Simona et al!
hmm … kar se angelce tiče, je bila moja poanta skoraj identična tvoji, le zdi se mi da je v izogib višanja nivoja stresnih hormonov, bolje, če ji sledim manj kot pa več (če že vplivat na pojavljanje ne morem dosti), da o času, ki bi ga bolje uporabil drugje, ne govorim. si bom pa naslednjič vzel čas in poskusil bit bolj jasen, včeraj se mi je res mudilo in sem na koncu pisal samo še o zamudi.
uporabil pa sem jo še za primerjavo z esc in še čem, tako kot angelci, ne rabim sledit tudi esc, samo zato da bi si lahko ustvaril mnenje o popularni glasbi, niti zato, da bi povedal kaj o popularni glasbi, ali povedal kaj o čem drugem. lahko mi pomaga povedat kaj o popularni glasbi, ali pa o čem drugem, ker gre za deljeno izkušnjo miljonov gledalcev in mi lahko pride prav kot primerjava, izhodišče, karkoli že, tudi o tem se strinjava.
nivo javne razprave je nizek tako o esc, kot tudi o vsem ostalem. in če govoriš o javnem (ne)angažmaju kot o kiksu, potem je res, da je potreben tako na tem področju enako, kot na kakšnem drugem. in to je vprašanje intelektualne drže. dosledno angažiranje in sledenje na vseh področjih je precej naporna aktivnost, prej verjetno nemogoč cilj, zato si izbiramo kakšne teme, ki se nas še posebej dotikajo, tebe tebe pogosto pripravi k akciji butalska razmišljanja za določenimi javnimi nastopi nasploh, mene bolj specifično tiste samoumevnosti v nastajanju, ki mi direktno omejujejo svobodo, precej teh je zadnje čase združenih pod marelo z nalepko intelektualna lastnina, srečuješ pa jih lahko tudi kot kakšne butalcev vredne razmisleke na vseh nivojih tako pop kot tudi intelektualnih in gospodarskih elit oz. bolje klik.
kar se vzporednih svetov tiče, torej posladkov dneva, se mi zdi, da jim ne rabim sledit, da se me prav v ničemer ne dotikajo, dokler mi kot angleca ne vsiljujejo svojega pogleda, ali mi s čem ne omejujejo mojega, v tem je njihova vzporednost. in tak vzporedni svet je lahko tudi esc, če te ravno kakšna reakcija posebej ne razburi. precej bolj provokativna teza pa je, da je ukvarjanje s samim esc, recimo napovedovanje zmagovalca, priljubljen šport (v katerem so v soboto vsi komentatorji dosledno ignorirali prej na generalki objavljene glasove žirij), precej podobno kakšnemu šloganju. v bistvu me je spomnilo na maručine kristale, TV šlogarco, ki sem jo pred leti videl na neki obskurni TV in si pri tem nisem mogel pomagat, da se ne bi zraven na glas režal.
če še malo bolj pogeneraliziram tisto od prej: glasbena kritika je ali hermetična, ali precej težko ločljiva od napovedovanja prihodnosti. vkolikor greš izven običajnih ali pa samopostavljenih žanrskih kriterijev, potem lahko zavzameš kvečjemu eno (ali več) od naslednjih vlog: fashion scout, storyteller, ali pa analitik trendov oz. futurolog. v vsakem primeru si obsojen na parcialnost, holistični poskusi niso nič bolj nasitni od dobre štorije.
zabavna recimo ni samo šloganje, tudi idiosinkratični kritiki se da režat, recimo ob marsikakšnih recenzijah včasih mi je šlo že fajn na smeh, pa je imel avtor resen pristop. pravzaprav velja to pogosto tudi, če si ne deliš vrednostnega okvirja in se ti ne da fajtat v nedogled. ker tukaj se potem vse zreducira na všeč/ne všeč.
vzpostavit skupne kriterije za obravnavo popa, da ne bomo večno kot kaki štrumfki rajali v zaprtem krogu in si govorili, kako smo vsi dobri, lepi in pametni, ampak nekaj o čemer bo možna tudi debata, to pa je zalogaj in počasi morda razumem zakaj je toliko truda vloženega v to. meni se je do zdaj zdelo lažje zradirat kakšen otok z vseh slik, radarjev in zemljevidov.
Mene pa zanima ena čisto obrobna zadeva. Vem, da za poznavalce ESC to ne bo pretrd oreh: kako je ime nemškemu izvajalcu dveh komadov, ki jih je odperformansal med votingom. Tip je bil oblečen v karirasto obleko, skakal po odru kot klovn, ampak sploh drugi komad (ala disco-funk) je bil špica. Baje je v Nemčiji velika zvezda. Pravi zabavljač
Hvala in lp
Aleš
@Aleš
Jan Delay
@Horizont:
Točno to, kakor si zapisala, je moj point. Predvsem v delu, da je pomembno izpostavljat mnenje tudi in ravno tam, kjer se redi in množi takoimnovana omembe nevredna banalizacija besedičenja, stanja duha in okusov. Me veseli, da si to zapisala, ker je bolje, da to pove še kdo z vidika opazovalca, ne samo tisti, ki se zagovarja kot na sodišču, da se ni sprehajal v bikiniju sredi ulice, ampak obravnaval fenomen izrabe, uporabe in zlorabe bikinimanije … hehe ….
Ravno ta distanca v imenu vzvišenosti povzroča, da se trivia, banalizacija in populizem pač v miru med seboj podpihuje, reklamira in razrašča. T. i. intelektualci se pa čudijo, da nivo pada. Ja, kje pa so? Saj nikogar, ki učinkovito in uspešno skrbi za padanje in razraščanje nizkega nivoja, ne motijo s svojimi pametnimi idejami in mnenji. Še huje. Včasih se jim nevede še celo pridružijo, kar je milo rečeno tragikomično, ker se jim v teh primerih posmehujejo tisti, ki so s strani intelektualcev prezirani. In ko postanejo bolj nervorzni, je vse, kar uspejo zavreščat “Ukinimo bikini, dol z bikinijem?” In nastopi kler, ob kakršnem osebno vprašam, kaj neki je pa narobe z bikinijem? Oni pa … ma, ne vem, me ne brigajo te banalne teme (in gre na pir ob fuzbalski tekmi s petimi prjatli še kakšno rečt čez vlado med propagandnimi oglasi). Luštn.
@bp:
Mislim, da nisi v poanti, ampak pojasnjuješ pač svoj oseben vidik, osebnih muj, koristi ali ne koristi. Zato samo na počez:
Ne rabiš sledit esc, da bi si ustvaril mnenje o popularni glasbi in tega ni nikjer nihče trdil, da bi šlo samo za to.
Tudi posladkom ti ni treba sledit, nihče od nas jim ne sledi zavzeto in sem mislila, da smo to že razčistili v prejšnjem komentarju. Da ne gre le zate namreč. Ampak za to, kar je tudi Horizont zapisala.
“kar se vzporednih svetov tiče, torej posladkov dneva, se mi zdi, da jim ne rabim sledit, da se me prav v ničemer ne dotikajo, dokler mi kot angleca ne vsiljujejo svojega pogleda, ali mi s čem ne omejujejo mojega, v tem je njihova vzporednost.”
No, na tale odstavek imam pa močno pripombo. Kaj hočeš s tem povedat, da ti pač osebno (1:2000 000 ljudi predstavljaš) ničesar ne vsiljujejo in te ne omejujejo??? Kako ne? Ker ne kupuješ njihovih produktov, jih ne poslušaš, ko začnejo lapat in bežiš pred njimi? Ker ti je vseeno, da je njihov vpliva na splošno populacijo mnogo večji od tistega, kar ti osebno bolj ceniš, ti osebno pa si del celotnega okolja in klime družbe. Seveda ti vsiljujejo. Samo na bolj premeten način od siljenja. Hej, živiš v ekonomsko propagandni kapitalistični eri, kjer je do hamburgerja mnogo lažje prit in se nasitit. In zdaj bo bp rekel, da je bistvo v tem, da te nihče ne sili, da hamburger poješ, saj greš lahko tudi v restavracijo s petimi zvezdicami na zdrav gurmanski obrok. Pa greš res lahko? Jah, blagor ti, ker gre za manjšino. In ne bo šlo na bolje. Tudi jaz bi lahko rekla, da me pač boli kurac, saj grem lahko v knjižnico in si privoščim večere s Simone Weil. Ja, že že … samo Simone Weil zmanjkuje, ker se ne splača. Pa kar naenkrat se nimaš več s kom pogovarjat o tem, ker nihče več pojma o pojmu nima, so pa slišali, da je Čefurji raus ful dober roman, nagrajen, pa še ministrica za notranje zadeve je povedala, da je to to, kar je treba vedet o čefurjih in kvaliteti vsebin.
Ja, se strinjam, tudi jaz se smejim kakšnim recenzističnim cvetkam, danes res ni težko, ko postane plačan pametnjakovič lahko predvsem vsak, ki hodi v pravi kafič na kavo. Ampak saj ne gre samo zame. Gre za vse in tudi zame. In ko zapišem kaj na takšno temo, naj mi ne hodi nihče srat, češ, kaj me briga, saj mi ni treba proizvodov s temi komedijantskimi zmazki kupovat. Raje bi videla, da bi več ljudi prišli razsajat s svojo pametjo tja, kjer se redijo in množijo komedijanstki zmazki. Garantirano postanejo slabe volje. Kar naenkrat nekaj moti njihov mir in ogroža profit. Žalostno je samo to, da so vedno blazno presenečeni, kadar se jim sploh kakšna pripomba zgodi. Ker tega preprosto niso vajeni. Vajeni so, da se pametnjakoviči zbirajo po nekih vogalih in furajo zaprte okrogle mize za svojih pet prijateljev in če se hoče kdo približat coni za kakšno malo pozornost več, je odfukan ali ignoriran, pa še pet prijateljev ga nahruli za izdajalca. Ker pač nihče nikogar ne sili, da bi podpiral višji nivo in ljudem ponudil kaj, kar bi prav tako z veseljem pograbili, če bi bolje dobili v ponudbo!!! Noro veseli so, da nihče nikogar v nič ne sili. In še naprej delijo hamburgerje, ki ljudi silijo v odvisnost, ker so enostavni, ceneni, poceni in ker vsebujejo toliko cukra, da se množijo navlečeni na svinjarijo kot gobe po dežju. Lepega dne se pa, glej, ga zlomka, zgodi, da moraš tudi sam na hamburger. Ker ji več kinte in ker prosto po Bodysnatcherjih ni več nikogar drugačnega okrog tebe. Takrat se pa lahko spomniš, kako vesel si bil laži, da bojda nihče nikomur ničesar ne vsiljuje. Življenje se je zdelo enostavnejše. Potem nastopi sram in ne zakričiš na glas, ampak se zapreš med štiri zidove raje molčiš. Ker si si sam kriv. Ker smo si bojda vsi za vse popolnoma sami krivi in je vsak svoje sreče kovač. Kdo take bedarije že trosi? Aja, saj res, pet pametnih prijateljev, ki že skozi celo zgodovino na koncu crknejo med plesnivimi drobtinami in če so uspeli kaj omembe vrednega pustit na tem svetu, brez skrbi, hijene pograbijo in drago prodajo na dražbi zbiralcu jaht in dragocenih umetelnosti. In še kar ne odnehajo smetit sveta z držo posvečenih in izoliranih. Pet pametnih prijateljev namreč, ki se ne zavedajo, da pišejo enako usodo milijonim sebi podobnim.
@Simona
Opravičujem se ti, ker bom uporabila tvoj blog za objavo off topic in si pri tem prisvojila tvoje bralce. Če se ti ne zdi prav, brez problema izbriši.
Počasi začenjam razmišljati, da bi res odprla svoj blog, ker sem se v zadnjih mesecih nekaj strgala s ketne… No, bomo videli.
Kot rečeno: Ravnaj po svoji presoji. Pa brez zamere.
Link:
https://docs.google.com/document/d/1D3TjjUxU2l6XYjX3-aGDXYVE2ua-Ooubi1qnwPHlArw/edit?hl=en_US&authkey=CI_MzdgM
Valjda, da se mi zdi prav. Hkrati pa zelo podpiram idejo, da odpreš svoj blog, kar sem itak že nekoč izrazila. Pa ne zato, ker bi me motili tvoji komentarji, tudi če so kdaj off topic znotraj razprave ali kar tako. Meni je super, da se pod mojimi zapisi bohotijo vsebinsko kvalitetni in privlačni komentarji, samo res bi bili vredni vsaj posebnega bloga. Moji bralci bi se ziher popasli tudi na tvojem blogu, pa še kakšni drugi plusa. Komentiramo drug drugega pa še vedno lahko.
Tale tvoj zadnji komentar bom pa verjetno prekopirala še pod naslednji zapis, ki ravno na to temo nastaja že nekaj dni izpod mojih prstov, ampak ne pridem nikamor, ker me ven mečejo druge nuje in muje.
@Simona: Ne, ne gre za osebne muke in koristi, ampak za to, da me hudo dosledno sledenje in ukvarjanje z nečim, kar me nič ne navdihuje, veseli, poživlja z namenom zgražanja, kritiziranja, beleženja, ali česarkoli že, preveč ne pogoltne, prežveči in izljune. Z lahkoto priznam kakšno ahilovo peto, kaj peto, korpus.
Če me kaj močno potegne, je to lahko že blizu obsesije.
Sem pa zadnjič gledal nek XY Top Model celo ene 3 epizode, ker so mi bile vrednote, sptretnosti in življenski stil tako tuje in je bilo nadvse zanimivo gledati odnose, še posebej žirijo in vse sodelujoče profesionalce, da o možnostih manipulacije niti ne govorim. Kot je bilo zanimivo videt tudi ene par nadaljevanj Trumpovega vajenca. Se bojim, da če bo to postalo moje celotno obzorje, postanem ob polni luni Gartner jr. Sploh žalostno bi se mi zdelo življenje, ki bi ga posvečal spremljanju/reagiranju na vse to, da bi si moral recimo za kaj meni sicer bolj ljubega vzeti dopust. Še več, zdi se mi, da prav raznim medijskim spektaklom jemljem veter iz jader ravno s tem, da jih ne spremljam, da ne reagiram, ne gledam reklam od katerih živijo. Ja, sem eden od 2.000.000 in imam nekaj malega vpliva morda na pet prijateljev, ampak ti imajo vpliv potem vsak še na drugih pet in tako dalje do nikakršnega vpliva po šestih korakih do Kevina Bacona.
@Horizont: Ljudje na netu so hitro pogruntali, da je življenje lažje, če v tekstu z debelimi črnimi črkami označijo . Kasneje je bilo to manj potrebno, ker smo začeli namesto debate bolj furat egotripe (beri bloge) in kontrolirat odzive, sarkazem pa se je selil na koncu res proti raznim video izrazom in odzivom.
S tem spotom je povezano kar nekaj zanimivih vprašanj: Ali “se spodobi” v debati o resni politični temi v javnosti uporabiti sarkazem? Po mojem v tem primeru ja, ker je nivo debate o pokojninski reformi tako nizek in tako poln raznih zavajanj in celo laži, da je v tem primeru koristil šok. Zakaj pa so se šli tako primitiven seksizem pa ne vem, verjetno pa prej zaradi lastne omejenosti, kot zaradi razumljivosti (ker bi lahko, če bi bili kompetentni, predvideli kakšno bo razumevanje in reakcije).
Ali gre v vseh primerih za sarkazem? Pri spotu z Uršo gotovo, ko pa govorijo o demografskih spremembah in vzrokih v planiranju družine, pa nisem več čisto ziher, da ne gre spet za omejenost. Demografske spremembe so takšna stvar, ki se nam ni zgodila od danes na jutri in zato ne bi smeli spustit vseh generacij politike, ki je te probleme desetletja ignorirala in prepuščala prihodnji generaciji, torej nam. Potem je tu številčna generacija upokojencev, ki jim je življenje teklo po maksimi vsi za enega, eden zase, da se je precej težko pogovarjat o kakšnem odrekanju. Pa saj to velja tako za neprimerljivo neučinkovite sodnike, kot za pogoltne zdravnike, organizirane učitelje, zakaj ne bi še za številčne upokojence.
Da o ceni za tole “viralno kampanjo” ne govorim.
horizont: kljub lomečim se valovomm na najini relaciji (ki nimajo vsebinske osnove) podpiram, da odpreš blog, ker imaš ta udaren, igriv slog, ki se seveda napaja in vsebinske čistosti in prodornosti in tudi kot avtorica zapiskov lepo vibriraš in tako na odličen način loviš in predeluješ impulze iz zraka, posledično iz različnih tem. naj se dvigne malo to slovensko internetovje, ima veliko koristi, od nas, ki nam pomeni nekaj prava klima in nas vsak dodaten osebek še malo ponese ter enovito s tem, da pomeni pomembno protiutež mizeriji, ki se pase po tej sceni kot sta s simono porazpravljali. osebno čutim, da je na vse mogoče načine pojavljanje pravih ljudi vedno bolj potrebno.
@bp:
“da me hudo dosledno sledenje in ukvarjanje z nečim, kar me nič ne navdihuje, veseli,”
Še enkrat, čeprav je bilo že dovolj pojasnjeno!!! Ne govorimo o hudo doslednem sledenju. To si kar sam dodal. V mojih komentarjih ni zasledit nobene potrebe ali podpore hudo doslednemu sledenju, niti na blogu ne obravnavam teh tematik s hudo doslednim sledenjem, ampak se samo pojavljajo občasno zapisi tudi na te teme. In v tem je pomembna razlika med posladki dneva in blogom tipa Irena Sirena ter kritičnim obravnavanjem takšnih ponudb z nekim vsebinsko relevantnim sporočilom. Gre torej le zato, da se ne podpira ignoranca do tega pojava, ki močan vpliv na najširše množice ima, slediš pa ravno toliko, da si lahko na tekočem in da lahko o tem kaj relevantnega pogruntaš, poveš, napišeš. Blogi in mediji tipa posladki dneva pa so ravno to: prioriteta je v hudo doslednem sledenju in kopičenju posladkov v imenu poveličevanja ali zgražanja, spročilnost, vsebina pa je postranska stvar oziroma sploh obstaja ne.
“poživlja z namenom zgražanja, kritiziranja, beleženja, ali česarkoli že, preveč ne pogoltne, prežveči in izljune.”
Če poživljanje ob zgražanju, kritiziranju in beleženju rezultira in ostane le na tem, se strinjam, da nima smisla. Smisel bi imelo, če so ti občutki le sredstvo za določena spoznanja o situacijah, trendih in vplivih v določenem obdobju in prostoru družbene klime. Kar lahko lepo povezuješ s situacijo tudi na takoimenovanih bolj resnih področjih. Tipičen primerek tega je na primer ravno ta zadnja situacija s spotom z Uršo Čepin in pametjo strokovnjakov okrog vlade, ki to niso. V prejšnjem komentarju sem ti za primer navedla, kako nezaslišano se mi zdi, da kljub pisanju o resničnostnih šovih, intelektualno povprečno javno mnenje ni premoglo iztisnit niti najmanjše koristi, da bi se vsaj obregnilo ob še kako pomembno tematiko čepenja domnevno ugledno in zelo angažirane profesorice in pedagoginje, nekoč ravnateljica, ki jo je Urša Čepin v petih minutah prizorov popolnoma nategnila z zlaganim imidžem. Kar je demonstriralo, da je gospa Likovič na nivoju pedagogike in psihologije popoln diletant, analfabet, Čepinova pa je izpadla prebrisana in brihtna v primerjavi s tem. Za gospo je uprizorila takoimenovan zadržan, miren in priden karakter (za slovenske idiote z eminentnimi intelektualnimi kadri v paketu), potem pa stekla v srbski reality show in se pred kamerami na polno kurbala (tam, je precenila, da takšno obnašanje pač prinese boljše rejtinge in dobre odnose).
No, zdaj se lahko mirno sarkastično zajebavam kar direktno in rečem … za te slovenske vladne analfabete, ki avtomatsko predstavljajo zgled ljudstvu ali pa vsaj smernice, kakšno je sprejemljivo obnašanje, je še navaden kurčev resničnostni šov čisto prevelik intelektualizem. Ker so že itak škodljivi in na pozicijah očitno zgolj zaradi zavezništev in ne sposobnosti in znanja, bi bilo mnogo bolje, da bi več čepeli pred televizorjem in gledali resničnostne šove. Vsaj naše. Potem bi jim bilo morda danes miceno bolj jasno, zakaj si vlada ne more privoščit uporabe Čepinove v propagandi sploh!!! No, jasno pa bi se jim slikalo tudi, zakaj bi morali sami takoj odstopit, medtem ko bi opazovali presilen talent Likovičeve, ki je enak kaliber njim in neštetim tako omreženim pri nas. Skratka, ni razloga za podcenjevanje trivialnih razvedrilnih vsebin pri nas in precenjevanje takoimnovanih resnih. In ne, seveda ni potrebno nobeno hudo dosledno sledenje, potrebno bi bilo samo več sledenja in predvsem miselne reciklaže na tej podlagi. Ker takoimonovana resna vprašanja, resna področja postajajo trivialna, ne da bi se tega zavedala! Zavedala, zakaj in od kod!!!
Ni pomembno vprašanje, bp, ali se spodobi o resni politični temi v javnosti uporabit sarkazem?!! To sploh ni zanimivo vprašanje in ne bi smelo predstavljat družbi zanimivega vprašanja, ker bi moral bit odgovor jasen. Sarkazem in humor nasploh je možen in dobrodošel v vsaki civilizirani demokratični družbi s svobodo govora o čemer koli!!!! Satira lahko predstavlja celo zelo uporaben, učinkovit in koristen medij za prenašanje še kako koristnih sporočil na najbolj enostavno in ugodno pokonzumiran način. Vprašanje pa je, ali gre za kakovostno satiro, parodijo, sarkazem in ali je kvalitetno sproduciran. In vsa vprašanja, kaj neki naj bi to sploh pomenilo (ali vemo, kaj naj bi ločilo dobro od slabe literature, dobro od slabe glasbe itd.). Družba, kjer se polemizira, ali se humor o določenih temah sploh spodobi, je retardirana družba, ki ni sposobna razprave o zaznambah načinov in vzrokov ter posledičnih učinkih določenega izdelka. To se sprašuje družba, ki se trka po prsih, da so zelo izobraženi in napredni, ker skrbijo, da jih trivialne oddaje in njih nosilci ne bi pozavgali vase, potem se pa tragikomično kar sami mečejo v taiste vsebine, na povsem enak banalen način oziroma še huje, prav tako pa ne znajo povedat nič omembe vredno pametnega niti resno o nobeni resni tematiki, ampak se kot prvošolčki sprašujejo o osnovah, na primer, ali se spodobi iz resnih političnih tem kovat humor. Gugugu???
“Z lahkoto priznam kakšno ahilovo peto, kaj peto, korpus.
Če me kaj močno potegne, je to lahko že blizu obsesije.”
to je pa drug problem, kar lahko razumem, in je povsem osebne narave. Za ta problem pa pač ni kriva blogerka Simona, ker lahko temu in onemu sledi v mejah potreb, ne obsesivno, in o tem tudi piše.
“Kot je bilo zanimivo videt tudi ene par nadaljevanj Trumpovega vajenca.”
Ja, saj … Zanimivo je videt ene par nadaljevanj Trumpovega vajenca. Se strinjam. In jih tudi ni treba videt več. Tudi sama sem jih videla ene par. Dovolj, da imam izoblikovano mnenje in da lahko rečem, da sem sledila dovolj, da lahko tudi na to temo kaj zanimivega pogruntam. Še preveč zanimivega glede na grotesko te oddaje, ki povsem sovpada s trenutno politično situacijo na trgu svetovnih razsežnosti in zelo poljudno in lepo razgalja temni madež plati ameriške kapitalistične mentalitete na več frontah.
“Sploh žalostno bi se mi zdelo življenje, ki bi ga posvečal spremljanju/reagiranju na vse to, da bi si moral recimo za kaj meni sicer bolj ljubega vzeti dopust.”
Jah, to pa res. Ne ga biksat. Kdo, zaboga, je pa tukaj trdil kaj takega.
“Še več, zdi se mi, da prav raznim medijskim spektaklom jemljem veter iz jader ravno s tem, da jih ne spremljam, da ne reagiram, ne gledam reklam od katerih živijo.”
Tega stavka pa ne razumem. Namreč zato, ker sem nestrinjanje s takim mišljenjem v komentarju že izrazila in tudi argumentirala. Zato bi pričakovala na to temo kvečjemu kakšno repliko, protiargument, ne pa le ponovitve takega mišljenja. Ja, vem, sem že replicirala na to. Prav nič jader se ne jemlje s tem, ker gre za zanemarljiv odstotek družbe, ki teh programov ne spremlja. Zaradi ignorance, torej nereagiranja, pa se ta odstotek kvečjemu povečuje in ne manjša v stopnji pozornosti in števila občinstva. Tudi zato, ker tisti zanemarljiv minoren odstotek, ki ne gleda, pač tudi ne reagira, kar pomeni, da nikakor tega procesa ne ovira in ne moti. Da moja teza drži, je več kot očitno, ker komerciala in triviala tudi se bohoti, kakovostna produkcija pa opazno le izumira in se s svojimi vzvišenimi ignoranti, ki ne reagirajo, potiska v marginalo nepojavljanja v javni sferi množičnejših komunikacij. To je že dolgo opaženo s strani intelektualcev, dokazljivo in tudi statistično dokumentirano. Zato je zatekanje k moralizmom, kako naj bi ignoranca prispevala k dobrobiti zajezitve trivializacije mentalitete, v bistvu navadna hipokrizija (razen v primeru, če oseba seveda resnično verjame v to), ker po nobeni matematični logiki to ne drži in tudi rezultati kažejo sliko, ki potrjuje, da ne drži.
P. S.: Da ne bo nesporazuma … Ne očitam ti osebno, da ne bi smel ignorirat trivialne, razvedrilne sfere in zapravljat svojega ljuvega časa za bolj relevantne reči, z vsem žarom in strastjo. Nasprotno. Vse dobro in uspešno na tej poti želim. Izpostavit hočem le to, da kdor koli kar koli ignorira, si nima nobene moralne pravice prilaščat kakršne koli zasluge za izboljšanje situacije. Niti minimalne. Kaj šele, da si vzame čas, da kritizira ali kakor koli zavira tiste, ki določenega področja ignorirajo pač ne in skušajo kaj prispevat k izboljšanju mentalitete, in jih po možnosti celo enači s tistimi, ki prispevajo k pogrezanju taistega področja mentalitete (njih seveda v imenu ignorance pusti v blaženem miru, da cvetijo s svojimi idiotizmi). To je pa že mali moralni zločin. Magari, verjame, da po nesreči. Namreč tudi tisti, ki ta področja ignorirajo in se morda res trudijo na bolj pomembnih in omembe vrednih, ne bodo prišli tako daleč, kot bi lahko, na popolnoma zasmetenem terenu, kjer tisti, ki smetijo, pač nemoteno smetijo, čistuni z žlahtnimi produkti pa vegetirajo nekje globoko v gozdu, kolikor ga je še ostalo, in sploh niso več del opažene civilizacije.
@Simona
Hvala lepa za možnost objave. Bom zelo vesela, če boš prestavila komentar pod svoj naslednji zapis, kamor bo tudi spadal. Malo sem ga še popravila, ker včasih prehitro pišem in kakšno stvar spregledam, tako mi zelo ustreza možnost nadaljnjega urejanja, ki je na siolu sicer ni. BTW: se že veselim tvojih pogledov na aktualno dogajanje v Santa Sloveniji!
Hvala tudi za spodbudo, kar se tiče odpiranja bloga – resno razmišljam o tem, samo čas me malo baše. Cel kup ga namreč izgubim že s pisanjem komentarjev in so mi že očitali najbližji moji, da čisto vsako »kozlarijo za izgovor najdem, samo da ne bi delala tistega, kar mi je menda na tem svetu namenjeno heheh…
@Nidurun
Hvala tudi tebi za spodbudo, Nidurun. Lom valov mene zelo redko pomembneje zmoti pri komunikaciji, ker sem mnenja, da dobri argumenti lahko valovom zadovoljivo kljubujejo. Res je, da jih, kot čeri, malo najeda vsa ta sol in udarna sila, vendar stojijo. Včasih si rečem: no, dobro so te opljuskali, stara moja, ampak ti se ne boš dala hahah. Ne, ne, pri meni dosti bolj deluje tista mirna moč, ko ti nekdo na enostaven in eleganten način odpre oči in ti pokaže, da je tvoje znanje in dojemanje sveta vedno precej omejeno – celo če se zelo trudiš za širino. »No, no, draga Horizont, luknjo imaš v svojem sklepanju«, mi požugajo takrat in jaz se jim brez cinizma in užaljenosti lepo zahvalim: »Hvala lepa. Pravkar ste mi eno zakrpali.«
@Simona
Spet so problemi z oddajanjem daljših komentarjev. Ponikne neznano kam. Najbrž znak od višje sile naj ga neham srat hehe. No, saj, zdaj sem napisala že večino tega, kar mi leži na duši, tako da bom zdaj lahko dala mir.
Prosim te, če lahko potem ti pod nov zapis skopiraš tudi moj odgovor bp-ju, ker se mi zdi, da je lažje za diskusijo, kadar je komentar neposredno na blogu (citati in podobno). Hvala.
@bp
Odgovor imaš tule:
https://docs.google.com/document/d/1e-iOKo0u_N6uOEC4wOyFgRjoYfR4PHW6riHoAj1RoIw/edit?hl=en_US
Mah, porkaduš, no … zdaj vem, da komentar zabriše med spam, kar mi nikjer ne zabeleži (kot na primer, če se komentar zatakne v moderaciji). Ne vem, za koji klinac. Še ko umaknem oznako spam, mi ga preseli pa še v moderacijo.
Bom spet pojamrala. Valjda, da niso administratorji mislili, da so z ugotovitvijo in obvestilom, da komentarji pri meni romajo med spam, rešili problem? Ali pač? Bahhh …
@Simona
Ali lahko namesto tiste prve verzije na blog skopiraš tisto z googledocs. Malo sem še popravila. Prvo pa kar nazaj v koš haha. Saj imaš dostop do besedila, če ti ni odveč. Hvala.
Me pa veseli, da si odkrila vzrok. Siol me je degradiral na nivo spama. To je zarota , madona!!!! hahahah
@Horizont: Sarkazem po mojem vedno pomeni zasmehovanje tistega, ki mu je namenjen. Zadevo se zavije v ravno zadosti ironije (ali v tem primeru parodije), da jih ne dobiš direktno in takoj po gobcu, ampak lahko zraven gledaš nedolžno kot ovčka, če kdo na drugi strani zgubi živce. Zasmehovanje političnih nasprotnikov je jasno sprejemljivo, zasmehovanje tistih, ki te volijo in ki jih predstavljaš, no tukaj se mi zdi zadeva precej na meji nadutosti, vzvišenosti. Ampak v tem primeru jo po mojem še nekako zvozijo s sporočilom: ne bodite tako blond kot Urša Čepin. Ta v spotu skoraj dobesedno ponavlja parole, ki smo jih bili prisiljeni poslušat v javni razpravi in ki naj v tem kontekstu izpadejo glupo (kar niti ni težko, tako izpadejo še v kakšnem drugem kontekstu).
Urše ni nihče kreiral kot stereotipno neumno blondinko, za to se je potrudila s svojim delovanjem po mojem v največji meri kar sama. In v tem zelo uspela. Morda nehote, vendar pa tako zelo, da dobiva honorar za to, da je pred kamerami stereotipna blondinka (bi me pa zanimalo, kakšna je bila njena pogodba za sodelovanje na Dvoru in od česa je bil odvisen njen honorar). Bolj stereotipen lik bi morda lahko dosegli samo še z animacijo.
Povsem se strinjam s tabo, da bi verjetno lahko ljudem kaj sporočili tudi brez glupih blondink. Čudi pa me, da marsikoga bolj moti osebno in posebno Čepinova, ne pa uporaba takšnih stereotipov in štosov na prvo žogo. Zakaj pa obstaja toliko vicev o blondinkah, zakaj je to sploh postal stereotip, pa je zanimivo vprašanje, verjetno za kakšno ambiciozno disertacijo v ženskih študijah, na pamet bi rekel, da gre tu predvsem za naš (govorim seveda s pozicije belega moškega srednjih let) odnos do spolno privlačnih mladih žensk, ki si lahko zato privoščijo marsikaj, kar bi komu drugemu prineslo že kakšno socialno stigmo (kar pojasni morda tudi averzijo do Čepinove).
Dizaster pa je dejansko govorjenje o kontracepciji, kjer ni jasno, ali naj bi šlo za metonimijo za demografske spremembe, ali so avtorji dejansko vrh demografske piramide pripisali kar kontracepcijskim sredstvom. Dejavnikov ki vplivajo na rodnost je kar nekaj, pričakovana življenska doba recimo krasno korelira s povprečnim številom otrok (jasno inverzno, daljša pričakovana življenska doba, manj otrok), ki jih rojevajo ženske v praktično vseh družbah. Kontracepcijo, sicer malo manj komot in učinkovito smo poznali že tudi pred tabletko, tako da je zadeva po mojem zgrešena.
Če so slučajno želeli to uporabit kot metonimijo so prvič slabo izbrali in drugič niso tega niti pojasnili.
Skratka s stereotipi se bojujemo proti nakladanju. Z bullshitom (o kontracepciji) proti lažem (o pokojninski reformi).
@simona: edina možnost vpliva, ki ga imam na spored na komercialnih televizijah, je, da izbiram, komu namenjam svojo pozornost in s tem oglaševalski denar, ki ji je namenjen. torej če iz znanih razlogov nočem še več Likovičeve, je bolje, da je ne gledam.
O sarkazmu sem pa napisal nekaj v prejšnjem komentarju, če ga lahko morda odspamaš.
@bp
Ne bi še enkrat na dolgo pojasnjevala vsega skupaj. Samo nekaj misli morda.
Mene Čepinova osebno ni motila nikoli do sedaj in me tudi v bodoče, če bo le ostala v okviru zakonsko sprejemljivega hehe, najbrž ne bo. Ni namreč moja stvar, če se želi gospa gola nastavljati po TV, javno prati posrano perilo, razkazovati pnevmatične pridobitve na vseh možnih delih telesa in vesoljni Sloveniji dokazovati, da pri svojih relativno frišnih 25-ih, razpolaga z inteligenčno širino še dosti, dosti mlajše ženske. Ko voli, nek’ izvoli.
Glede stereotipa o blondinkah mislim, da se motiš, ko se obračaš na ženske študije – po moje bi se moral na moške. V tem primeru bi si namreč dovolila špekulirati, da je povpraševanje tisto, ki tako agresivno drajva ponudbo. Zanimivo je namreč, da samo določeni aspekti ženske celovitosti razpolagajo s tolikšnim appealom, da ni nikdar problem dobiti prostega slota, a ne? In kateri spol, dragi bp, v največji meri odloča o dodeljevanju tv in foto -sešnov? Ja, definitivno vprašanje za moške študije hahaha…
Na temo »laži in zavajanja okoli pokojninske reforme«, bi rekla samo to, da so definitivno padle na dobro pognojeno zemljico. O tem sem tudi govorila v prejšnjem postu: manjka integritete, manjka zaupanja, doslednosti, fair playa, poštenja – v takem humusu pa raste vse kot podivjano in izjemno težko je razločiti, kaj je kulturna poljščina in kaj je navaden osat. Ne glede na vroče upe naše vlade, njivice ne bodo oplele prsate blondinke z manikiranimi ročicami, prav tako pa tudi ne »pametni« gospodje Z. Batine.
… Ah, sanja svinja kukuruz, a kukuruza nema…
@bp:
Jah, ne, ni res, da je to edini možen vpliv, ampak si si izbral takšen način. Ko si prebral trivialen članek Crnkoviča, si pa spisal odziv na blog. Torej si se odločil prebrat in odzvat, kot se ti je zdelo ustrezno. Nisi se samo zgražal ali hvalil, nisi sproduciral posladek dneva, ampak skušal nekaj relevantnega spisat na temo. In Simona, ki je tudi to prebrala, pač ni spustila pljunek pod tvoj zapis, češ, zakaj se sploh ukvarjaš s Crnkovičevimi trivializmi in mu sploh posvečaš pozornost, ko je vendar jasno, da njegovo pop umovanje seže do velikih poznavalskih dosežkov bedne prodaje Rozine Blogosu, sesutja Blogosa (prej pa Razgledov) in sprožanja populističnih zgražanj na populistične prispevke po pismih bralcev.
Kaj ti torej ni jasno?
In ne, ne zvozijo z Uršo Čepin, ker s spotom, kjer nastopa Emeršič pokažejo povsem enak nivo. Le da si očitno domišljajo, da mesarski Batina imidž klovna ustreza resnemu sporočilu ZA na nivoju reklame pralnega praška. Butast temnolasec Emeršič naj torej ne bi bil bedast, blondna Čepinova pa ja, ker je Proti???? Torej imamo še seksizem, ki se s kontracepcijsko brošurco le še pofočka. Problem torej ni v tem, da smo bojda poslušali enake bedaste argumente na strani nasprotnikov zakona, ker so argumenti Za, ki smo jih poslušali na strani pdopornikov na enakem debiloidnem nivoju. Kdo je torej debil???? Samo tisti ni debil, ki je poslušal, bral ali sam izluščil argumente proti in za, ki niso bili na tako idiotskem nivoju. Gre za vprašanja, zakaj Grčiji nič ne pomaga delovna doba do 65. leta in kakšen učinek ti ukrepi sploh imajo, če ni reform in vladne pobude še na gospodarskem področju. Idiot je tisti, ki misli, da bo reforma, ki temelji le na demografiji, rodnosti, kar koli pomagala. Brez delovnih mest so novo rojeni breme za državno blagajno. Če so slovenska državna podjetja zadnja na lestvici po produktivnosti, če smo na repu po bralni pismenosti in če tržne konkurenčnosti ni, ampak nizke plače, klientelizem, evropske cene, visoki davki itd., pomeni ljudstvu pokojninska reforma le enega izmed foric zategovanja pasu na ljudstvu, da bi si … opa, zakaj že? Aja, da si bodo prijatelji delili denar. Kako to izgleda: Da za tretjerazredni gverilski izdelek na primer zapravijo lahko 59 000€ in honorarje razdelijo prijateljem Futuri (ki so se že izkazali diletantsko s spletno stranjo Kresnice, a so očitno abonirani in podpirani vseeno) in Vest. si. Aja, pa Darijan Košir bo imel vedno ugledno službo. To je zgled, ki so ga pokazali. Pardon, toliko sem pa delala kot piarovka, da mi je jasno, da je za tole toliko zapravljenega denarja (in to brez ustreznih naročanj na podlagi treh ponudnikov) navaden rop, saj bi bolje naredili neki frendi za hobi. Za to reformo je pa čisto vseeno, ali trenutno pade ali ne. Čeprav je nujna. Sploh ni v tem štos.
@simona: Crnkovič je večinoma trivialen. Če bi reagiral na to, bi moral pisati dnevno ali pa vsaj tedensko. Celo če bi me motil njegov entitlement bi moral skakat v luft pogosto, ampak mi je škoda časa, naj, dokler mu je le sreča mila in sponzorji naklonjeni. Zmotilo pa me je, da napada mojo in tvojo svobodo izražanja. Kot me je zmotilo že prej pri Giacomelliju, Žerdinu in hkrati užalostilo, da so vsi ti gospodje za svoje udobje narediti in trditi marsikakšno neumnost. Refleksija Francija Božiča je zato zame nekaj osvežujočega in hkrati presenetljivega, do zdaj nevidenega, seveda v zelo pozitivnem smislu. Hkrat pa me je vznemirilo tudi, da si gospod Božič ni upal zapisati nobenega konkretnega imena, v strahu za konec kariere, kljub temu, da je morda najboljši športni novinar danes (je pa hkrati očitno pokazal, da si ne upa, včasih so rekli temu med vrsticami), na koncu pa je celo takšno avtocenzurirano verzio lahko objavil samo na (nekem s Crnkovičevimi očali hudo obskurnem, pa čeprav Crnkovič česa podobno relevantnega ni sposoben napisat) blogu razgledi.net.
Eurosong vidim, kot sem že napisal, kot krasno izhodišče za pripovedovanje zgodb. Sam pojav (pardon, fenomen) pa mi ni posebej zanimiv, razen napovedovanja uvrstitev, še slednje le do neke mere. Praviš, da je “poligon za vpliv na splošno mentaliteto”. Da, ampak šele s tvojim zapisom, zgodbo. Včasih z dobrim nastopom, pesmijo, za podlago, kar seveda za kalamare in zelenjavo ne velja, v takšnem primeru so zgodbe lahko precej poljubne. Zato se mi zdi, da lahko brez tega lahko mirno ali ignoriram, ali vržem kakšno butasto hitro pripombo, brez da bi zato zagrešil kakšen večji filozofski kiks, ali izkazoval neprimerno intelektualno držo.
Jest o PR sicer nimam pojma, s stroški pa se moram včasih ukvarjat in si mislim, da zapravljajo bolj frontalno velikopotezno, upravljajo pa revolucionarno radikalno, nič kaj gverilska kampanja ni videt s tega vidika.
Kar pa se tiče pokojnin, je seveda nujno, da celotna družba prosperira, da lahko izplačuje tudi pokojnine, ampak po mojem že zaradi demografskih sprememb brez omejevanj pravic ne bo šlo. Zanimivo pa je, da na drugi strani ni prav nobene medgeneracijske solidarnosti, da ne rečem družbene pogodbe več, sedanji upokojenci so pripravljeni za vsako ceno branit svoje “pravice”, na račun tistih za njimi, sindikatom je vseeno za stopnjo brezposelnosti, mularija skoraj raje dela na črno, da ji le ostane kakšen euro več itd.
@Horizont: revije, ki so najbolj zvesto spremljale Čepinovo po “poti slave”, se mi zdi tako urejajo, kot tudi berejo v večji meri ženske (nova, story, obrazi, lady, …), šele v drugi vrsti pa tiste ki spadajo pod oddelek za moške študije (playboy, …), bom predal v obravnavo posebni podsekciji poznani po imenu in načinu dela kot pivsko omizje.
@bp
Oh, daj no, bp, ne bodi tako na prvo žogo. Urednice chick revij so res povečini ženske, vendar je pa lastništvo uber ober slej ko prej moško hahah… In moški lastniki izbirajo urednice, in le-te imajo potem tudi povsem jasno začrtano agendo. Podobno kot moški Playboy, a ne? Si ne predstavljam, da bi v igrivem dečku lahko pisali npr. o štihanju vrta prav na dolgo in široko ali npr. o košnji trave, čeprav gre za t.i. moška opravila. Kapitalist namreč ve, zakaj tiska nek časopis in komu oz. čemu je namenjen. Saj je splošno znano, da je večina glossy magazinov, namenjena predvsem ustvarjanju najrazličnejših kompleksov (na katere pridno opozarjajo ti bleščeči Cosmopolitani, Elle, Men’s Healthi itd.). Hvala ti, bog prodaje, da se za te trdovratne nadloge, na trgu najdejo najrazličnejše “rešitve”, ki ti jih taiste revije tako prikladno sugerirajo na svojih sijočih straneh. Za primerno ceno, seveda heheh… In moram reči, da jim uspeva prav maksimalno. Če se malo ponorčujem iz sebe, bi lahko rekla takole: v kolikor bi vsi tisti losijoni, kremice, pomade, eterična olja, voski, šminke, pudri, vitaminske tablete, laki, spreji, energijski napitki, instant shujševalni pripravki,… res delovali, bi jaz zgledala kot Elizabeth Taylor v najboljših letih! In to bi bil čisto spodnji nivo hahaha…
Da se vrnem na temo: ne, ne, bp, še vedno mislim, da imate maslo na glavi moški in nekaj, carefully appointed by you know who, ženskih oprod. Na tv-ju npr. ni dosti duha in sluha o kakšni ženski vodstveni ročici, pa vendarle “blond efekt” tudi tam krasno uspeva. Jep. Kakor za pivskim omizjem, tako v konferenčni sobi. Amen.
@bp:
???? Očitno ni potrebe, da bi mi razlagal, da je Crni trivialen, kaj te je v tistem tekstu zmotilo in kaj neki si hotel izpostavit. Saj znam brat, pa tudi z razumevanjem vsebin nimam težav in upravičeno menim, da ne spadam v večinsko populacijo bralno nepismenih na Slovenskem.
Poanta, ki si jo izpostavil, je itak moja poanta. Ja, oglasiš se, ko te nekaj zmoti in se ti zdi v smislu družbene sporočilnosti omembe vredno. Da bi to lahko storil, moraš pa zadevo vsaj dovolj dobro poznat, torej moraš članek prebrat, si oddajo ogledat itd. In kaj zagledat. Primer, na katerega si se ti odzval, pač ni edinstven primer tudi znotraj motečnosti Crnkovičevega trivializiranja in s tem v paketu podtaknjenih motečih sporočil. Ti si si pač tega izbral, zaradi česar si sploh lahko izrazil svoje mnenje. Lahko bi si pa napisal komentar, da škoduješ situaciji, ker ne ignoriraš takih trivialnih izpadov v popolnosti in si se celo pridružil populaciji, ki to bere. Simpl.
In potem hinavščina. Bojda naj bi bilo kljub enačaju s trivialnostjo to nekaj drugega kot Eurosong, ki po tvojem mnenju ne pokaže nič (čeprav sploh ne spremljaš). In potem mnenje, da ESC pridobi na zgodbi šele z mojim zapisom. Halo? Pa kaj hočeš povedat? Da si izmišljujem zgodbe, ki jih sicer ESc ne ponuja? Tega trdit ne moreš, ker je preverljivo pač. Pišeš torej le o tem, ali kdo opazi še kaj drugega od zgolj ocene nastopajočih ali ne. Ali torej nekaj spremlja bumbar ali nekdo, ki opazi kaj več in je sposoben na to temo spisat kakšno omembe vredno sporočilo (oziroma zgodbo). S tem očitno meniš, da na bumbarja nima nič, kar sicer obstaja lansirano, vpliva. S tem si seveda na terenu bistva oglaševalske industrije in sporočaš, da osebe, ki dejansko sprejemajo, kar jim je pač ponujeno in ne vidijo nič več, kar sicer obstaja, torej zgolj sprejmejo, da jih bo krema pomladila za deset let, na njih sporočilo vpliva ne bo imelo. Vpliv se bo zgodil šele takrat, ko bo nekdo iz tega naredil zgodbo in začel pisat argumente, zakaj krema tega vpliva imela ne bo glede na sestavine in kakšne apetitet od zadaj ima določena korporacija. Ja,tudi brez tvojega zapisa, Crnkovičev izpad ne bi imel nikakršnega vpliva. Pač eno mnenje o nečem, ki se marsikomu ne zdi nič posebnega ali celo sprejemljivo pač. Čemu se trudiš. Njegov zapis je postal sporen šele, ko si ti sproduciral zgodbo iz tega. Enako nastop Likovičeve v resničnostnem šovu, kjer pred najštevilčnejšim občinstvom pred ekrani pametuje o neverjetni škdoljivosti person, ki se očitno udinjajo samo zato, da bi prilezli do profita, ni nič posebej zanimiv in ne ponuja nič. Tudi nastop v Trenjih, kjer mirno pojasni, da je ravno ona ta lik, ker je bojda morala bit v partiji, da bi lahko kaj dosegla. In potem je izstopila in se pridružila Janši, da bi sept lahko kaj dosegla. Šele ko nekdo zapiše kaj na to temo (pa ne uradni mediji) in opozori, da ta oseba še danes nemoteno hara po odločilnih položajih, nastane v bistvu zgodba. Ker vsa ta trivialna produkcija resničnostnih in Trenja šovov sicer ne ponuja nič zanimivega, ob kar bi se bilo vredno obregnit. Dobro je, da o teh podpročjih pisakajo le tabloidarji, ki delajo takim produktom le reklamo, ostali pa molčimo, ker celo ustvarjamo zgodbe, ki jih sicer ni. In seveda je ESC zanimiv fenimiv fenomen znotraj evropske popkulture. O tem je preveč za napisat. Najprej način, kako se je obdržal. Bil je prvi tako domeven popkulturni festival, ki je podrl bariero homofobne nestrpnosti v času, ko je bilo to nepredstavljivo in celo s pomočjo izredno konzervativne države v samem preboju. Medijski hajp, ki ga dosega, seže v vsako dnevno sobo z raznimi političnimi pripetljaji. V zadnjem času od razcepa Črne gore od Srbije do takratne situacije v Ukrajini, kjer je ravno ESC hajp ukrajinske zmagovalke radikalno pomagal Juščenku na oblast. Tudi tokratna neevropska zmagovalka bo zaradi določenih barier, ki jih ESC v svojem hajpu prebija, imela naslednje leto pri organizaciji že predvidene zelo odmevne težave. Država, za katero ogromno ljudi sploh vedelo ni, da obstaja!!!! To je statistično dokazljivo. Itd. Tudi hajpi posameznih nastopov in razlogi, da obstajajo in so lansirani tako, kot so, pričajo o marsičem, če pač opaziš v smislu družbene analize v kakršni koli kategoriji. Če ne opaziš, pa samo ansorbiraš usmerjanje, kar pa ne pomeni, da ne obstaja nič zanimivega.
Kaj naj ti rečem. Seveda se ne strinjam.
Refleksija Francija Božiča je sicer čisto okej in se zlahka strinjam, da je vsaka takšna dobrodošla. Da pa trdiš, da gre za nekaj osvežujočega in hkrati še nevidenega, me pa sili v bolščanje od čudi. Oziroma ne, ker pač ne more bit razlog nikjer drugje kot le v tem, da preprosto ne slediš publicistiki in kolumnistiki kaj dosti, ker je bilo takih tekstov na račun uredništev in lastnikov v zadnjih letih napisano že zelo veliko. Na račun RTV-ja pa sploh! In ob vsakem škandalčku ponovno odstavljenega tega in onega, takovrstna pričevanja naravnost izbruhnejo, tako da … V nekaterih primerih, na primer Markeš in še in še, je bilo tudi dovolj “poguma”, da se je kar poimensko kresalo. Ana Jud je na tem premnogo bolj udarno zgradila pa kar kariero na primer … hehe … Tako da …
Problem je predvsem v tem, da nič ne pomaga in da je treba opozarjat na te stvari predvsem še z drugih perspektiv apeliranja na tiste, ki preko drugega vhoda lahko kaj prispevajo.
In seveda se strinjam s Horizont, kar se tiče “ženskih zadev”. V družbi, kjer je zaposlovalna politika dokazljivo še vedno pretežno moška po hierarhiji, ne moreš govorit samo o ženskih zadevah, ker je rekrutacija takšnih ali drugačnih žensk vključno z navodili vedno prva poteza na vrhu piramide. Če poenostavim … V kolikor na primer moški večinoma najemajo glupe prsate tajnice, v kar je neformalno vštet tudi pogoj fafanja, je naravnost smešnp naivno, da se po nekem obdobju pametno ugotovi, kako bi se morala naredit ženska študija, zakaj so tajnice vedno tako glupe in promiskuitetne. Tabloidi in ženske revije niso bile prvenstveno proizvod s strani žensk. Skratka …. tudi prva tabloidarka Jeklinova pri nas ni bila rekrutirana in izbrana s strani žensk. Bila je postavljena od moških kot ustrezen značajski profil s podprto in financirano idejo, da bo šel projekt v smer, v kakršno je šel.
V radikalni skrajni obliki je prelaganje cerlotnega vprašanja tega fenomena na ženske “stvari” primerljiva hinavščina z določenimi razlagami ženske volje v družbah z radikalnimi verskimi šovinističnimi prepričanji. Glasi se takole na primer … Ko po šeriatskem pravu kamenjajo domnevno prešuštnico so v prvi vrsti najbolj glasne ženske in podpirajo kamenjanje. Torej se strinjajo s takšnim ravnanjem. Ja, seveda, ampak kako te ženske živijo do malega, kako so vzgajane in kakšne možnosti imajo, da se izognejo lansirani mentaliteti, ki jo je vzpostavil Kdo? Še v slovenskem kurčevem kafiču sem morala nekoč poslušat teorijo gospoda, ki ne velja za zabitka, da ženske v patriarhalnih družbah niso nesrečne v primerjavi z ženskami v naši kulturi, ker so itak tako vzgojene in drugačnega življenja ne poznajo, zato tudi nevšečnosti odvisnosti ali nasilja nad sabo sprejemajo kot normalno?!!! Iz tega je razvil teorijo, da je vseeno, kakšno ureditev razmerij in pravic ima kakšna družba. Da te kap. Gospod se ni zavedal, da je s tem povedal, da je popolnoma vseeno tudi, če izvedeš etnično čiščenje, zgradiš zapore, postaviš geta, jih pobijaš, da jih le prepričaš, da so manjvredna nesposobna človeška vrsta. Brez dvoma se bo vedno našlo v teh skupinah dovolj ljudi, ki bodo za male ugodnosti, ščepec občutka dostojanstva pripravljeni celo zagovarjat teror nad seboj kot povsem lastno izbiro in enako kar koli je podtaknjeno skozi verske ali pa trendovske piarovske podvige. To so pač osnove psihologije človeka.
Omemba Playboja kot boljšega produkta je nesramno. Del Playboja, ki se sploh loteva ženske je vsebinsko na povsem enakem nivoju kot nešteto moških revij, kjer žensko ponujajo le kot nago ekshibicionistično kurbo, ki je vredna drkanja, če jo že kupit ne moreš tisti hip, ko jo gledaš na fotki. Fora Playboja v tem oziru je le v tem, da ponuja produkcijsko dražjo obliko. In ta pristop seveda podpira tudi takoimenovane glupe ženske revije, ki propagirajo marsikaj, da bi bile tako pametne in čedne kot fotošopirane pizdetine po playbojih vseh sort. A tega nisi opazil?
Pa še ena pripombica na omembo pomanjkanja ženskih ročic na vodstvenih mestih. V zadnjih časih se je na primer zelo razširil medijski hajp o takoimenovanem neverjetnem porastu možač oziroma moškinj, odkar je bojda v zahodne družbe zasekal feminizem. V podkrepitev tezi se seveda rado da za primere nekatere direktorice, ki izgledajo neženstveno, moško in so tudi podobno agresivne in robate kot moški. V resnici takoimenovanih možač sploh ni veliko, kaj šele da bi bile v porastu. Vedno več je kvečjemu žensk, ki sledijo trendu ekstra feminiziranih do skrajnosti in tako zaskrbljenih za svojo ženskost in brezhiben izgled, da se kozmetični in plastično kirurški industriji ni treba bat za propad. Je pa res, da moški na položajih čutijo večjo sorodnost z ženskami, ki so jim skoraj podobne in tudi pričakujejo od njih, da bodo delovale bolj kot možače, postale njihove oprode, zato ni nič čudnega, da se na direktorskih položajih večinoma pojavijo ravno takšne. ostalo je pa samo zloraba piarovskega hajpa. Podobno kot pri reklamiranju takoimenovanega porasta poženščenih moških, kar je čisti nonsens. Fantje, ki so takoimenovani šmeki in se rihtajo kot Beckham, so obstajali že zdavnaj. V mojih časih najstništva jih je bilo kot dreka. Moških copat v družini je bilo tudi nekdaj veliko, le da so bilio bolj skriti v hiše po kmetih. Gejev je bilo tudi brez dvoma več, kot se jih je pač nekdaj upalo pokazat na plano. Res je bilo pa nekdaj manj moških, ki so kaj dali na svoj videz, pa so bili zato bolj kosmati, trebušasti in razcapani od dela na polju. Kar pa ne definira pravega mača. Samo bolj lenobno razpoloženega v odnosu do žensk, kar patriarhat omogoča. Enako tudi ženskam, razočaranim gospodinjam, ki se ne morejo ločit in zaživet, kot bi želele.
Skratka, ima svašta. In nič ji preprosto kot pasulj.
@Simona
Najprej malo off topic:
Ha, ženska ročica, ki se menda spreminja v šapo moškinje – ta je pa čisto Vodebovska. Pred časom sem se malo sprehodila po njegovem blogospevu, da bi videla, kaj je na tem nadomestku pokojnega dežurnega šovinista – Ruglja. Zanimivo se mi je zdelo zlasti to, da je večkrat povsem javno priznal, da se s svojimi provokacijami maščuje določenim »babetinam«, ki so menda raztrgale njegov nogometni seksorat, kmh, doktorat. Ampak v isti sapi je hitel zatrjevati, da gospel po Freudu deklamira strokovno, požrtvovalno, predvsem pa z večjo mero sigmundovske pobožnosti kot si lahko svet sploh zamisli. Strokovnjak erste klase, skratka…., ki pa zelo nerad argumentirano polemizira, še zlasti z ženskami z lastnim mnenjem oz. t.i. moškinjami haha…
Zdaj pa resno:
No, ja, kar se tiče žensk v vodstvenih korporativnih krogih, sem jih pa imela priložnost precej spoznati tudi osebno (saj jih ni tako veliko hehe). Moram reči, da sem izjemno redko naletela na kakšno, ki ne bi bila vsaj povprečno urejena. Torej obleke so bile ponavadi usklajene s poslovnim bontonom. Hmmm… glede karakternih potez pa je moje mnenje naslednje: skoraj vse ženske, ki dolgoročno uspešno zasedajo določene odločile funkcije v podjetniškem svetu, so precej odločne osebe, nemalokrat tudi neizprosne in nepopustljive do sebe in drugih, praviloma visoko strokovne in delavne. Morda se bo komu zdelo, da pristransko nakladam, ampak ne, sploh ne – take so pač moje izkušnje. Izjemno težko je namreč, da bi pomemben položaj dolgo časa obdržala ženska, od katere moški okoli nje ne bi imeli velikih poslovnih koristi. Nikoli pa nisem imela čast osebno spoznati ženske, ki bi se na ključne položaje v upravi (npr. finance, komerciala) uspela dvigniti (in tam dolgoročno obdržati) izključno zaradi fukabilnih sposobnosti. Slednje so prilezle do mest poslovnih sekretark, mogoče PR-ovk, kakšnih prodajnih referentk in podobnega, kaj dosti dalj pa ne, razen, če so imele v svojem arzenalu ponudbe še kaj uporabnega. Ne spomnim se niti, da bi kdaj vodstvena mesta opravljale ženske, ki so bile pretirano nežne, čustvene, da ne rečem materinske, vsaj ne dalj časa.
Ne, v korporativnem svetu je treba biti fajter in to se ti obrestuje tudi, če si ženskega spola. Zakaj? Kot sem že povedala, ženske v upravi so običajno angažirane, da kaj konkretnega postorijo (saj veste, kaj je rekla Margaret Thatcher: if you want something said, ask a man, if you want something done, ask a woman) – to se pravi, da enostavno morajo nastopiti odločno, včasih celo neizprosno, sicer rezultata ni. Da ne bo pomote: tudi moški, ki morajo/želijo uspešno opravljati konkretne naloge, se obnašajo povsem enako. Vse tiste nežne dušice (moške in ženske), ki računajo, da bo njihova dobrota poplačana v suhem zlatu, vrli sodelavci prav pridno spečejo, skuhajo in pohrustajo. Na žalost. Večkrat sem bila priča tragičnemu propadu kakšnega vodje, ki je bil/bila oseba na mestu, tako po strokovni še posebej pa po človeški plati, pa so ga/jo podrejeni odfrkali za malo malico. V drugi rundi so pa jokali nad svojo usodo pod terminatorjem/terminatorko – vedno sem jim privoščila: blagor ubogim v duhu, zakaj njih je morda kraljestvo v nebesih… in, heh, definitivno pekel na zemlji.
Glede na izkušnje sem torej mnenja, da ne gre primarno za to, da bi se moški namenoma obdajali s sebi podobnimi ženskami, s ciljem ustvarjanja bolj domačega okolja – preprosto gre za naravo vodenja samega. Odločnost, samozavest, nemalokrat tudi arogantnost, so osebnostne poteze, ki olajšajo načelovanje nad drugimi ljudmi in posledično doseganje poslovnih ciljev. Ali tisti najboljši leaderji ponujajo še kaj več? Brez dvoma. Karizmo, energijo, strokovnost, pogum, integriteto, ne nazadnje tudi pravo mero ponižnosti (izraženo na pravem mestu ob pravem času), ki jim omogoča nadaljnje učenje – vendar vsega tega niti pokazati ne morejo, če od strahu/nežnosti/čustvenosti, pokleknejo pred prvim, ki jim reče žal besedo ali pa manipulira z njimi. Tako se zna zgoditi, da vodstveni personal, ne glede na spol, začne dobivati trše in trše poteze, pojavlja se prekomerna neizprosnost, arogantnost in samo največji/največje uspejo zadržati pravo mero človečnosti in integritete. Sama sem srečala tako moške kot ženske šefe, ki so v tem uspeli –bili so pa v manjšini, tako kot vse dobre stvari na svetu. Jah, življenje pač…
P.S. Da ne bom takoj dobila pod nos kakšne Hilde Tovšak, ki ima zelo vprašljive osebnostne in strokovne poteze, pa je vendarle vršila visoko funkcijo lepo število let. Ne pozabite, gospa zlatega srca je bila predvsem in v prvi vrsti političarka. Moje razmišljanje se je nanašalo na poslovni svet, glede politike izkušenj nimam. Bi bila pa zelo presenečena, če mi boste povedali, da si je Hilda svoje mesto prifukala haha…..
@Simona, bp
Še en P.S. Zgoraj sem govorila izključno o ženskah na korporativnih funkcijah kot so npr. finance, računovodstvo, risk management ipd. – torej o funkcijah, ki so v prvi vrsti strokovne in ne “politične”, ki torej niso tako PR-ovsko udarne. Na t.i. politične funkcije, ki se trudijo neposredno oblikovati javno ali podjetniško mnenje, sem sama štejem npr. tudi uredništva glossy revij, pa so kadri zelo skrbno izbrani točno po ključu, ki ga je opisala Simona z Jeklinovo. In v tem primeru lahko precej lažje govorimo o iskanju “duš dvojčic” s strani moških. Pa čeprav so te dvojčice nemalokrat na pogled izredno nežne, čustvene in sploh oh in ah feminilne. Videz vara včasih…
@Horizont: nekaj o Hildinih posteljnih aktivnostih lahko prebereš tule.
@Horizont: veliko uspeha pri prebijanju steklenih stropov še naprej.
@Simona: Aha, Ana Jud, pogrošna novinarka, katere knjige so napisane tako konfuzno, da si moram malone sam pritisnit pištolo na čelo, da lahko berem naprej, no, bi si jo, če me ne bi bilo malo strah, da od muke prej pritisnem na petelina, najmanj 3x sem probal brat njeno knjigo in odnehal po petih straneh in pa Franci Božič, ja to ti je res relevantna primerjava, ki po mojem kaže kar na deficit, ne na problem v mentaliteti. Pa tudi če spustimo fukanje in plezanje preko glav tokrat ob strani, kot tudi, da sta se tako Judova kot Markeš oglasila šele potem, ko sta ugotovila, da je njuna (ne hudo dolga) dotedanja novinarska kariera najverjetneje mrtva, pa ostane dejstvo, da je njun pogled ne seže prav daleč preko osebnih zamer in razočaranj nekdanjih vernikov (več o tovrstni veri proti koncu). Božičev članek je opis stanja z zadosti distance, ki jo je ob insajderstvu (predpostavljam, da se ni ravnokar upokojil), težko vzdrževat. In ko o krizi piše športni novinar in to s stilom, ki še s tistim, kar v članku ni neposredno zapisano, kaže na porazno stanje v medijih, veš, da so problemi daleč od posameznih oseb, primerov in pritiskov. Krasno (kratko in jasno) opiše tudi pristop k reševanju problemov, opozori na tiste mentalitetne deficite, ki se jih je dalo opazit že daleč vnaprej, če si problematiko približno poznal in si bil sposoben to opazit.
No pa dajmo namesto o ESC pisat o naprimer o pomeni Frankfurtskega skylinea in njegove arhitekture, kot o nečem kar je morda obema zadosti tuje. Za koga je lahko to nadvse vznemirljivo in pomembno in moderno in odslikuje ne vem kaj vse. Sam žal tega nisem sposoben uzret, pa če naravnost sije ven, o tem lahko govorim kvečjemu v okvirju neke osebne zgodbe. Je to torej problem, intelektualni deficit, filozofski kiks? Ali arhitektura vpliva na mentaliteto javnosti? Na počutje gotovo, na razmišljanje posledično tudi, najbrž.
Je torej moja skoraj naključna pripomba, da gre za od užitka ločeno arhitekturo, triminutni vtis, ki sem ga dobil z vožnje med nebotičniki, intelektualni bankrot? Po mojem ne, nobena teorija mi ne more popraviti tistega vtisa, ki sem ga dobil na tem mestu in nič hudega, če se pripomba komu zdi butasta. Po mojem bi nastal problem šele, če ne bi razumel več stroke, če ne bi mogel sledit pogovoru ampak bi se zanašal samo na vero v te ali one strokovnjake. To pa je intelektualni bankrot in pri Crnkoviču gre natanko za to, tip ni sposoben sam misliti polja v katerem deluje, posledično ni mogoča več niti debata, on lahko samo še verjame Andrewu Keenu in to na ves glas razglaša okrog in s formulami in floskulami in retoričnimi triki smeši vse ostale, drugega mu ne preostane. Zelo podobna reč, kot pri večini zagovornikov in nasprotnikov pokojninske reforme.
@Horizont:
Ja, čeprav je ta retorika obstajala že pred Vodebom, on jo je kakopak samo z veseljem povzel. Na njegov blog se pridem pozabavat vsake pol leta in vedno zažene kažin. Zanimivo, da si ga omenila ravno zdaj, ko sem se po dolgem času spet oglasila s komentarjem na njegovo nezaslišano zavajanje, ki lahko v svoji bistveni tendenci ostane nespregledano le skrajno ubogim, naivnim in zakompleksanim ljudem, sicer je prav smešno prozoren. No, kakor koli, odziva na komentar, kakopak spet nisem dobila (ker je nemogoče argumentirano kar koli replicirat po njegovi preočitno tendenciozni formi), sem pa fasala polno hruljenja in na koncu izbris vseh mojih komentarjev. Patetično.
No, ampak okej … to je sfera klovnovstva, pri čemer me razni vodebi niti ne skrbijo preveč, ampak veliko bolj povsem enaki vodebi, ki pa zaradi nekih referenc ne uživajo, kar si zaslužijo, torej tolikšnega zasmehovanja, kot ga premore nekdo, ki je le zelo prozoren s svojimi problemi, za kar zlorablja takoimenovano “strokovno” retoriko (ki to sploh ni). Hočem reči, da v nivoju in poanti ni nobene razlike med vodebom in tem prispevkom dežurne intelektualke spet s svojimi preočitnimi problemi, namesto ustrezne objektivne distance s pametjo v paketu:
http://www.dnevnik.si/novice/aktualne_zgodbe/1042445422
In kaj gospo doleti v isti izdaji Dnevnika … tale nehotena replika:
http://www.dnevnik.si/novice/neverjetno/1042445596
Toliko o vrednosti ženske in prozornemu zavajanju za idiote, ki pač ne obstajajo s svojimi pametovanji le v SA, ampak se smešijo tudi po časopisih v Sloveniji. Sem prepričana, da boš zlahka razvozljala “keč”.
No, in s tega vidika, na razne vodebe sploh ne gledam tako kritično kot na pojave ad hoc populističnih izbruhov omenjene intelektualke, ki jo imajo naši mediji še raje od Vodeba in jo predstavljajo s povsem drugačno konotacijo, čeprav si tega vsebinsko ne zasluži. Blesti kar naprej. Pred tem na primer z izjavo v imenu liberalne dobrohotnosti, da cigan, če ni umazan in raztrgan, ni cigan. Ojoj, kako tragikomično ponesrečena žalitev raznih otov pestnerjev, ki jih nehote, kar je mnogo bolj tragično za intelektualko (od vodebovih izpadov, ki so podobne sorte povsem transparentno in hote maščevalno žlehtni), kar blati, da so izdajalci svoje nacionalne pripadnosti, ker so se umili. Itd. Itd.
Kar se tiče tako imenovanih možač alias moškinj še vedno stojim za svojim mnenjem. Popolnoma se seveda strinjam z opazkami, ki si jih izpostavila na podlovnem terenu, kar se tiče “nujnosti” ženskega značaja, ki na tem terenu pač ne more bit popolnoma drugačen od moškega. Vsako poslanstvo predvideva določen način obnašanja, določen karakter, da bi sploh lahko predvidevali možnost uspeha. Potem so na vrsti detajli uporab, izrab ali zlorab določenih mehanizmov delovanja. In na terenu, ki si ga opisala, je vsekakor okvirno nujen takšen značaj in presenečenja, da je tudi ženska lahko odločna, gospodovalna, mestoma agresivna itd. oziroma da tudi mora bit na takšnem terenu, so pač presenečenja za bedake.
Vendar se konkretno pod pojem možač, moškinj ne prišteva žensk, ki zgolj zaradi narave dela ustrezajo določenim karakternim oziroma behaviorističnim enačajem z moškimi. No, pa niti v postelji ne. Pojem možače v izčiščeni obliki se veže na ženske, ki ustrezajo določenim moškim stereotipom v agresivnem značaju in po videzu!!! Zato ja … Hilda Tovšak, Andrijana Starina Kosem, Marija Šerifović … whatever ustrezajo takšnim profilom. Velikokrat se jim pripisuje tudi opustitev erotičnega stika z moškimi, včasih gre kar za direktno pripisovanje lezbijštva itd. Takovrstne rekrutacije se vedno bolj opazno pojavljajo s strani moških v okoliščinah, ki so pač ugodne za takšno postopanje. Seveda v smislu državnih podjetij, državne politike, menedžmenta nasploh po logiki stvari veliko bolj kot na terenu zdrave konkurenčnosti, vendar tudi na terenih, kjer se sistem lojalne, poštene konkurence podre, še vedno pa vladajo določena mentalitetna prepričanja in s tem povezane špekulacije, ki vplivajo na ugled (v kar spada lahko tudi neformalna skrb za spolne kvote vsaj za vzorec).
Zanimiv je recimo pojav v getih, ki ponavadi v svoji zelo tracdicionalni in šovinistični logiki funkcionira po teh načelih v svojih poslih, ki se ne razlikujejo po logiki stvari kaj dosti od takoimenovane borbe na legalnem terenu. Moški v getu, ki se skuša rekrutirat v poulične posle, si bo pač reševal kožo z uveljavljanjem pri kriminalnih polslih, s pomočjo tolp (lobijev) itd. Reševanje kože za dekleta je rezervirano okvirno na dve funkciji: da so nekogaršnja punca in jo ta pelje tudi na hamburger, kupi kdaj kakšno oblekico ali pa da so kurbe, s eukvarjajo s prostitucijo – torej tajnice, ki so za denar pripravljene sodelovat pri tistem, kar obvladajo (po šovinistični logiki). Redko se pojavi kakšna ženska, ki bi ji uspelo prevzet liderstvo neke tolpe in bi lahko uspešno tudi poslovala (preprodajala drogo, orožje, avtodele ….). Ampak se dogaja!!! Stereotipen profil takšnih žensk pa vedno vrže ven fotko bejbe, ki je tudi po videzu ekstremna možača, ima preteklost, da se zna tudi učinkovito tepst, preklinjat, je posuta s tatuji na primer in mirno koga tudi na gobec, če je treba. Do take ženske moški pristopajo in jo tretirajo drugače. Bolj kot sebi enako in pomisleki na erotično komponentno, ki so sicer prisotni vedno med hetero nasprotnim spolom, praktično odpadejo. S popularne mainstram scene hip hopa na primer, ki tudi uprizarja te stereotipe, bi simbolizirala žensko, ki jo tudi moški pobalini spoštujejo v smislu sprejetja kot sebi enake na primer Queen Latifah ali Missy Elliott. Nikakor pa ne Rihanna, čeprav je v svojem maršu tudi tržno uspešna. Amppak Latifah in Eliot nista nikoli na enak način repali ali prepevali o fukanju in raznih ljubezenskih tegobah (s tem se ukvarjajo dekleta in kurbe, ki lahko tudi uspešno fukcionirajo, a ne), ampak so bile njune teme precej bolj enake temam moških hip hoparskih kolegov, tudi v načinu.
Ena preslikava z anekdoto na takoimenovanem normalnemterenu legalnega poslovanja ali službovanja. Nekoč sem bila v stiku silom delovne prilike z nekim šefom, ki je v danem trenutku za nek projekt potreboval šefa ali šefico. Pomagala sem pri izboru (nisem delala zanj) in nič ni pomagalo. Najboljše reference v vseh ozirih je očitno premogla neka zelo ustrezna in značajsko odločna ženska, ki je imela samo eno smolo, da je bila tudi privlačna. Na drugem mestu se je očitno znašel nek fant, na tretjem pa spet ženska, a neprivlačna. Prej podobna nečemu, kar bi vodebi označili za moškinjo. Izbral je slednjo. Takrat sem bila nad tem še presenečena in sem svojo jezo tudi izrazila. In kaj mi je tip rekel? Ej, sori, Simona, ampak tako blizu si ne želim osebe, ob kateri mi bo kar naprej stal, ker moram bit skoncentriran na delo. Glede na način, kako je pridobival sredstva, se mu razlika med sposobnostjo ni zdela prevelika (v primerjavi s tem, da bi revež pešal pri svojem delu, ker bi mu preveč stal, pa sploh ne). Ker se je pametno zavedal, da bi njegov izbor lahko obeležile kritike, da je šovinist, je pa pametno preskočil moškega kandidata in vzel na job primernejšo žensko. Med drugim in tretjim je bila razlika zanemarljive stopnje.
Kasneje sem postala malo bolj pozorna na ta sindrom in danes mi je že jasno, da ta primerek ni ravno zanemarljiva izjema v mentaliteti. Tudi osebno sem izgubila dva projekta, ker se je tip, ki je vodil projekt, odločil, da bi fukal z mano in, oh, kako luštno, da sem bila tudi za delo primerna – prijetno s koristnim pač. Ker se nisem strinjala, sem v enem primeru odletela brez besede (pogodbe še nisem imela), v drugem primeru pa celo kar povedano, da se mu glede na nove razmere v najinem odnosu ne zdi več dobra ideja, da bi sodelovala. Povsem se strinjam s tabo, da so dosežki preko postelje s strani takoimenovane fukabilne ženske “robe” večinoma rezervirani za nižje položaje oziroma takšne, ki so na vrhu piramide še vedno obvladovani, vodeni s strani moških, in velikokrat se tudi končajo tako, kot so se začele (šefe odjebe tajnico, ki se je je pač naveličal fukat). Bolj malo se pa govori o privlačnosti ženske kot bremenu, ko se odpravlja na pot karere, kjer izbirajo v glavnem moški. Od zavračanja do desetkanja na nižje položaje od zaslužnega in izsiljevanja za seks, maščevanja, če ne fafa itd.
Tipičen primerek nestrpneža na primer Vodeb, ki se je srečal z mojo malenkostjo, je šel takole na primer: Napišem nekaj komentarjev, ki ga ogrožajo in razkurijo. Ne odgovarja, ampak poskuša sklepat o mojem neznosnem profilu, ki po njegovem sovpada seveda z ženskim frustriranim pacientom, ki je izgubila stik s svojo pravo žensko naravo in ne ve, kje ji je mesto. Nekemu drugemu komentatorju pa odgovori, pazi, pazi, da ne more natančno sklepat, ali gre za tipično moškinjo, ker me še ni videl (takrat me ni)!! Ampak je podal sklepanje v smeri, da bo videl neko glumazno kratkolaso matrono z brčicami, obečeno po stari moški modi … hehe … Potem se je zgodilo, da me je nekje pač videl (mislim, da samo na neki fotki, ne spomnim se dobro) in je takoj ob naslednjem trku plod svoje nove informiranosti obelodanil. Fasala sem sila dobrodušen kompliment, da mi gre kar v redu in dobrodušen nasvet, naj, zaboga, raje izrabim priliko tistega ženstvenega kar imam in naj raje več fukam (dobesedno), kot pa da se mučim s pisanjem (saj razumemo, kure se mučijo z razmišljanjem in si odrekajo uspehe s petelini tam, kjer so uspešne vsaj lahko, ker skušajo parirat moškim). Na značajskem nivoju sem bila torej ocenjena za pacientko, ki se je ujela v past, da hoče frustrirana posnemat moške in v tem primeru pametovat, torej ne za tipično moškinjo, samo zato ne, ker je bilo zaznano, da vizualno dovolj spominjam na žensko, da bi me hotel še kdo pofukat, kar pomeni, da imam še šanse, da ozdravim in se spravim s svojo identiteto … hehe …
@bp:
Mi je zelo žal, ker si predvidljivo stopil na mino ob omembi Ane Jud. Malo sem jo nastavila zanalašč, da bi videla, če dejansko je problem v razločevanju kontekstov znotraj diskurza ali ni. In je.
Namreč v kontekstu, v kakršnem sem omenila delanje kariere (že ta besedna zveza bi morala pomenit dovolj, kako je bilo mišljeno) Ane Jud, nima nobene zveze z vpletanjem mnenja o njeni populistični plati in takšnem in drugačnem vtisu o njenem značaju in s tem povezanimi morebitnimi nameni.
Kaj hočem povedat. Na primer: Rajko Gerič je na Tedniku objavil pripevek, kjer se ponovno loti sesuvanja posla okrog oddaje prostorov za NPU in postopanja Katarine Kresal. Postreže z osvežitvijo že znanih spornosti, ampak doda še neke novitete, ki milo rečeno kličejo po resni preiskavi možnega koruptivnega delovanja. In zdaj bi oseba A v kontekstu presoje o poslu okrog NPU opozorila na podane informacije v tem prispevku s pričakovanjem posebne pozornosti v smer potrditve ali zanikanja (kar bi pomenilo, da bi morali Geriču dokazat laž … ni variant intepretacij). In pa zdaj … na podlagi takega konteksta debate bi pridurhala oseba A in začela vreščat, kako je Gerič vendar znan po tem, da je desničar in naštel nekaj primerov, kjer naj bi se še posebej blamiral kot navaden ideološko pristranski populist, podtaknjen v novinarske vrste. Hej!!! Takšni izpadi ne sodijo v ustrezno formuliran in posledično objektivno zastavljen diskurz. Zakaj? Ker ne pomeni, da nekdo, ki je prepoznavno ideološko motiviran, ne more nikoli v življenju izjavit ali predstavit nič pozornosti vrednega tudi z objektivnega vidika. Pomeni kvečjemu, da smo bolj pozorni na morebitne manipulacije, skrajno neetično in nekoristno pa je uporabljat diskreditacije kar počez, tudi ko fokus debate sploh nima zveze s tem. Skratka, v tem primeru Geričeva politična motiviranost nič ne vpliva na sporočilo, ki je bilo podano na pladnju v možno obravnavo. Njegova motiviranost bi imela pomen šele takrat, kadar bi lahko ocenili, da se je dejansko zgodilo kaj lažnivega, pristranskega, kar je vplivalo na interpretacij rezultatov sporočila. Če pa do tega sploh ne pridemo, ker se v vsakem okviru ukvarjamo že v izvoru s tem, kaj si nasplošno mislimo o kakšnem falotu ali falotki, smo padli na raven pavšalnega, nekonstruktivnega diskurza, kjer mešamo hruške in jabolka. Zato so komunikacije s tistimi, ki ne ločujejo uspešno kontekstov že v izvoru, vedno skrajno težavne, ker porabiš ogromno časa in energije, da sploh popucaš teren in razčistiš, o čem govorimo. Z istega razloga se nikamor ne pride pri ideoloških razpravah, ki to niso, nasploh.
Skratka, moja poanta ni bila razprava o Ani Jud nasploh, niti se mi ni zdelo potrebno (odvisno od sogovornika). Povsem jasno sem z vsebino zapisala, na kaj se moja omemba s sporočilom vred nanaša in na kakšen način. In ni šlo za direktno primerjavo katerega koli produkta s strani Judove s konkretnim tekstom Božiča. To si si preprosto pavšalno kar izmislil, ker pride prav tvojemu namenu in cilju. Kar menim, da ne bi smela bit prioriteta za diskurz, v katerem je prioriteta vsebinsko izluščit neke ugotovitve.
Ne vem na primer niti, katero knjigo Judove si sploh prebral. Očitno se ti ne zdi vredno ta podatek povedat, ker je Judova itak po defoltu vredna utopitve v pljunku. No, zame nihče po defoltu, zato rada komuniciram samo konkretno. Je pa moj odnos takšen, da sem po prebranem Enronu stipkala kar nekaj kritik na račun njenega izdelka. Lahko povem, upam, da ne bi bila huda, da sva se tudi spoznali in njen logičen prvi vzklik je bil, a ti si pa tista, ki me je pljuvala naokrog. Naključno srečanje na neki zabavi, kjer sva komunicirali povsem okej, ker očitno vendarle nobena od naju ni bila tiste sorte oseb, ki na podlagi nekih vtisov ali celo zamer uspe samo še nos vihat in se spakovat – po defoltu! Njeno knjigo sem prebrala z namenom, ker me je zanimal proces okrog tožbe Guštija, ki je bil ekzemplaren za primere obravnave svobode govora preko interneta. Zanimalo me je, kako je uspela na sodišču tudi preslalomirat svoj večinoma več kot netakten govor skozi, Gušti, ki ga je tožila, pa ne. Po prebranem, informativno zelo zanimivo, sem presodila, da je sicer prebrisano sfurala tožbo, vendar si Gušti ni zaslužil njenega marša, ker je dobila priložnost tudi na blogosu, da izpove primerljivo javnosti dosegljivo svojo plat medalje. Zato se mi je njeno dejanje zdelo suma sumarum nemoralno. Pač obstajajo vzvodi, da lahko nekoga tudi preko prava maščevalno zjebeš v nulo, če se ga lotiš, in greš z izkupičkom na počitnice. Nešteti taki primeri ostanejo brez takih sankcij, če se ne loti maščevanja na tak način kakšen njen profil vojaka, ki seveda že po svojem značaju relativno dobro prenaša tudi ko pristane na zatožni klopi sam. V zgodovini Judove je marsikaj usranega, ampak marsikaj, o čemer je pisala, pa tudi ne in ni omembe nevredno, je tudi poimensko in želeli bi si živet v državi, kjer bi se takšne stvari spucalo. Njena vehemenca in prehitre sodbe so velikokrat sproducirale tudi pavšalne mnenjske katastrofe, na kar sem se tudi enkrat odzvala na njenem blogu. Ampak marsikaj je bilo pa pozornosti vredno. In ni res, da je svoje furala, ko je videla, da se ji kariera končuje. Prej bi rekla, da si je s tem maršem proti lobijem in s knjigami (ja, ja, vem, slogovno in mestoma celo pravopisno tretjerazredno spisano, mestopa populistično provokativno napihnjeno, saj nisem slepa … ni treba poudarjat) najprej kariero začinila in povzdignila, s samim delovanjem brez kompromisom nadalje pa uničila. Dejstvo namreč je, da je nazadnje kot piska za Reporter izgubila job popolnoma politično in ne prvič. Ni šlo za uredništvo, ki sicer ne bi bilo zadovoljno z njenim maršem in slavo, ampak so jo odjebali šele takrat, ko je z enakim tempom posegla tudi v vrsto, ki jo ta revija podpira – konkretneje: oblatila je Janšo. Me prav figo freško briga, kaj vse je Ana Jud, šlo je za primer, ki je demonstriral način delovanja, pri čemer ona ni edini primer, je pa bila toliko glasna, da si je upala izpostavit, da je takšen primer sploh zaznaven v javnosti. In tej ženski se niso zaprla vrata zaradi tega, zaradi česar je ti ne maraš. Ravno nasprotno. To ni bilo moteče, ampak celo dobrodošlo, vrata so se ji zaprla, ker in ko ni pristala na pristransko kooperativnost. Ker v primerih, ko kooperativno in podlo funkcionirala je, ji ni bilo nič hudega in marsikaj, kot ponavadi, javna zgodba ne postane nikoli in tudi ne bo. In ni edina. Nauk je torej v tem, da je postala izbrisana izključno zaradi tiste plati njene medalje, ko je začela preveč uživat v vlogi revolucionarnega razkrinkovalca podlosti, ki ti lahko prinese titulo heroja v javnosti. In to je zaskrbljujoče!!! Nič nima samo črne ali bele plati medalje. Za značaj Judove pa osebno menim, da so taki ljudje lahko nadpovprečno koristni, če so pravilno uporabljeni in usmerjani. In obratno. In ona konkretno je bila uporabljana, dokler se ni začelo svitat, da bi lahko postala koristna (ljudstvu in škodljiva lobijem). Ker ni dobila ustrezne zaslombe s koristno vizijo, ki bi ji zelo vehementno služila, kot je redko kdo zmožen ali se mu sploh ljubi, je postala pojem neobvladljivosti, histerije in kontroverznosti. Rado Pezdir, ki je takrat zelo paktiral z njo in tudi pisal za njeno knjigo (takratni slog, o kakršnem danes v tako radikalni obliki ni več sluha), se je znašel bolje in bolje uspel preslalomirat do malega heroja ljudstva. A ne? A ne? A ne? Hudič se skriva le v detajlih. Ni Ana tako slaba, kot jo vidijo tisti, ki hočejo videt samo slabo, niti ni tako dobra, kot so jo hoteli videt nekateri (poanta s cilji pa ni drugačna od Pezdirjeve!!!!, ki je postal precej bolj priljubljen).
In tudi Markeš se ni odzval šele potem, ko mu je odklenkalo v karieri. Kje si pa to pobral? Pri Požarju? Stvar je bila bolj komplicirana in tudi on si je skopal grob z nekooperativnostjo s takratnim vodstvom Dela, čeprav je bil izbran za odg. urednika, da bi kooperativen na podlagi preteklosti bil, in se preprosto oglašal preveč. Tudi to ni simplificirana zgodba.
Zakaj bi pisali o pomenu Frankfurtskega skylinea??? Tudi lahko, če je kaj zanimivega. Kar. Jaz objavljam redko in se ponavadi lotevam aktualnih tematik. Eurosong ima izjemno nadpovprečno visok domet občinstva in posledičen vpliv, zato vzamem v obravnavo ESC. Nimam pa nič proti, če kdo kaj zanimivega izlušči iz pojava Frankfurtskega skylinea. Mogoče je samo bolj koristno vzet za primer kaj bolj vsem poznanega in popularnega, v kolikor bi šlo za kakšne podobne zaznave. V kolikor pa kdo želi izpostavit na primeru Frankfurtskega skylinea nekaj, kar ni lastno še kateremu od popularnejših pojavov, pa super. A je to težko razumet?
Intelektualni bankrot je pač vse, kar se veže na to, da se nekomu zdi sveto kar koli ni opazil in/ali se mu ne zdi pomembno in zato diskreditira vse možne opazke s strani drugih po defoltu. Samo to. To funkcionira psihološko na enaki paradigmi rasizmu, nacionalizmu, šovinizmu … hehe … Babe zreduciraš na fukaški ali nefukaški pojem triviale in potem nahruliš vsakogar, ki bi ob glažku v gostilni rad spregovoril o kakšnih resno zanimivih ali zaskrbljujočih opazkah na račun bejbe, ki sedi za sosednjo mizo. Tisti, ki “ve” da so babe po defoltu trapste in ne moreš od njih pričakovat nič več kot dobre pečenke ali fafalnega doživetja, pa nahruli kretena, ki hoče pokvarit klepet s tako nesmiselno temo, ki zasluži samo zabavno ocenjevanje zaobljenosti riti ali številke nedrčka.
Kar se tiče teksta Francija Božiča, ne vidim problema. Nič narobe, da ti je všeč in da si mnenja, da je dobra vsebina. Tudi meni je vedno všeč vsak kritičen tekst, še posebej na to temo. Nikakor se pa ne strinjam, da je nekaj nadpovprečno posebnega in drznega v primerjavi z že nastalimi teksti. In mislim, da je napisal dovolj previdno, da mu ne bo nič hudega. Nekaterim pred njim, ki so že podobno pisali in govorili, a še bolj udarno in konkretno, so pa že najebali. Ne boš verjel, še moja malenkost je nekaj malega zaradi določenih zapisov dobila enkrat konkretno po buči oziroma samo obvestilo z izjavo, da bi lahko več jela dobila, če se ne bi zafrkavala na tem nesrečnem blogu z nečim. Pisala pa za kateri koli časopis ne bom (več) nikoli in petsto polpismenih bi dobilo job pisca kjer koli prej od mene na primer, ne glede na presojo o kvaliteti. To je stvar zaledij, ki jih imaš ali pa nimaš, ker pišeš zato, ker se ti zdi prav. Osebno tudi te kategorije ločim. Kdaj kdo piše ali nekaj izvaja pogumno, ker ga podpira tudi armada, tako da se ne boji stradanja ali sankcij, ki bi ga stale kruha (in je pogumen le v tem primeru), ali pa tiste, ki delujejo po vesti, tudi brez zaledja. Franci Božič bo pa okej. In ko te tako skrbijo primerki, ki naj bi se oglašali šele po tem, ko jim trda prede ali pa ko so na varnem, kar podpišem, me res zanima, zakaj se starosta Božič oglaša šele zdaj, ko mu trda osebno prest ne more. Ker, kot pravi, se je zgodilo nekaj prelomnega, da je politika posegla v novinarstvo, skorumpirani lobiji in pojavljajo se tretjerazredni zgolj podkupljivi novinarji (tudi taki, ki so podkupjeni že z zaposlitvijo, ki si je ne zaslužijo … še dodajam sama)?????? Mu res verjameš, da je to noviteta, odkar si je on prislužil penzijo??? In kaj, o čemer že vrabci na strehi ne čivkajo, je pravzaprav povedal?
@Simona
Oh, te moškinje haha. Zdi se mi, da sva malo drugače pogledali na vso zadevo. Jaz sem se ob besedi moškinja spomnila na Vodeba in na njegove izlive žolča, ki jih je puščal na komentarje določenih žensk, ki so imele neodvisno mnenje. Nisem sicer njegova ciljna skupina bralcev, vendar sem toliko že pošpegala po njegovih športno-seksualnih zapisih na prvo žogo (dobesedno!), da sem videla njegov modus operandi. Vse prej omenjene je pompozno označil za moškinje in pri tem niti ni edini: velikokrat se zgodi, da so ženske na tak pritlehen način diskreditirane preprosto zato, ker razmišljajo s svojo glavo. Iz tega razloga sem tudi napisala, da določena delovna mesta pač terjajo od obeh spolov nekatere lastnosti, ki jih npr. Vodeb (pa še kdo po potrebi) kar apriori določi za upravičene samo in zgolj pri moškem spolu. Pri ženskah menda ne nimajo pravega ojdipalnega efekta. Nasprotno, celo zelo kvarnega! Bejž no. Potem so pa tu še zgodbice o dajalcih in prejemnicah – posebej otroško nedolžne zgodbice, kjer se moška vloga omejuje na dajanje denarja oz. vzvišenega »organa več«, ženska pa na prejemanje te ekstremitete… in finančnih sredstev, seveda. Precejšnja regresija za t.i. krono stvarstva, bi rekla jaz, ampak kdo bi sploh lahko ugovarjal temu nesojenemu doktorju znanosti, ki od vsega še najbolj spominja na križanca med Calimerom (krivica, krivica) in levom iz Čarovnika iz Oza. Tistim levom, ki je pogumen postal šele potem, ko je dobil našopano srce hahaha. No, Vodeb si je pa za gate stlačil nekaj Freudovih del in že je začel ponosno rjoveti: najprej na nogometne napeve, potem pa že kar na vsako temo pod soncem. Najbrž ni prebral tiste basni o kitenju s pavjim perjem, al’ kako?
Simona, prav žal mi je, da je izbrisal tvoje komentarje, ker bi jih sicer z veseljem prebrala. Ma, naj ga gleda tisti »organ več«!
Glede privlačnosti in s tem povezanih težav pri ustvarjanju kariere moram reči, da si mi dala malo misliti: sama sem bila namreč vedno mnenja, da je kvečjemu prednost. Je pa po drugi strani seveda tudi res, da obstajajo povsod primitivci erste klase, ki se v lepo žensko lahko vtaknejo. Pha, še celo direktorji mednarodnih institucij (beri IMF in Strauss Khan) se spustijo na nivo zadnjega šimpanza. Allegedly…
Ne bi znala dati dokončnega odgovora na to temo, lahko rečem samo, da so se moški, ki sem jih poslovno spoznala sama, dostikrat odločali po vizualnih kriterijih – izbrali so tiste, ki so bile vsaj normalno urejene, če že ne kaj več. Bi pa opozorila na nekaj drugega; v prejšnjem postu sem govorila o najvišjih funkcijah v podjetju, tja pa se običajno itak ne povzpnejo ženske v prav rosnih letih. V glavnem so že malo bolj zrele – torej v življenjskem obdobju, ko njihov fizični izgled pri tistih najbolj džungelskih »gospodih«, ne sproža več tako prvinskih vzgibov kot v primeru kakšnih 20-letnic. Se mi pa zdaj prvič zastavlja vprašanje ali je ta »vstopna starost« žensk za nastop na vodstvena mesta bolj povezana z njihovimi izkušnjami, pridobljenimi skozi leta (kar sem mislila do sedaj), ali pa z moško težnjo po izogibanju neželeni erekciji. Kaj naj rečem? To je še eno vprašanje za moške študije, bp!
Sem pa res zadovoljna, da si omenila Godino: ne boš verjela, tudi jaz sem videla ta članek in moj prvi namen je bil, da na tvoj blog spišem repliko na to temo, potem sta me pa Čepinka in kontracepcija zmotili. Mislim, prav na smeh mi je šlo, ko sem brala tvoj zgornji post – jaz sem se namreč ob prvem branju teh Godinovskih cvetk v Dnevniku takoj spomnila na najino dopisovanje izpred kakšnega leta dni. Že takrat sem se oglasila off topic, ker me je tako potegnila za jezik. Evo, prav razmišljala sem oni dan ali sem bila kdaj nezavedno njena fenica, ker imam na njene novejše umotvorije tako čustvene reakcije. Nekako ji namreč uspe, da me prav v dno duše razočara.
Ja, ob taki sestrici, ženske res ne rabimo vodebovskega brata – nam bo kar Godina nastavila ogledalo. Pri tem bo seveda naredila matematično in logično napako, ki se je najbrž ne zaveda, pa tudi drugi svarilci pred žensko samskostjo ne. Če lahko malo pomagam torej: koliko je na svetu moških in koliko žensk? Pravijo, da je žensk nekaj več – AMPAK šele v starostnih skupinah nad petinštirideset do petdeset let (zadeva je enostavno preverljiva kar na SURSu, pa tudi na za Evropo ni težko dobiti podatkov). V starosti od 20 do 40 let (najbolj plodna leta) je povsod več moških, razen tam, kjer je divjala kakšna vojna oz. podobna nadloga, ki bolj zdesetka moški spol. Ergo: za vsako samsko, neporočljivo žensko pri npr. 30-ih, obstaja tudi samski, neporočljiv moški v podobnih letih. Me zanima kdaj bomo lahko začeli brati knjige in gledati filme o tem Brigitku Džounsu in o njegovih travmah. Ali naj v pričakovanju te predstave stojim ali naj si raje prinesem zelo udoben stol? Godinova pravi naj kar stojim, ker je vse skupaj samo vprašanje nekaj kratkih mesecev in to je zanemarljivo z vidika večnosti. Kaj je torej tisto »vse skupaj«, ki je samo vprašanje mesecev? Jah, ženske bomo postale vladajoči spol, kaj pa drugega. Wow! Slika našega parlamenta in poslovnega sveta že jasno kaže na prihajajoči zemeljski, ups, matriarhalni plaz. Aaa seveda!
Za gospo profesorico imam samo eno vprašanje: Vesna, a mate kej za pusta hrusta? ….A nič?!…. Pol naj pa tudi vas gleda tisti »organ več«!
@Simona
No, spet sem pristala v spamu. Prosim, dvigni me iz grobnice haha.
@Simona: Jest imam povsem subjektiven problem z Ano Jud, njenih knjig ne morem brat. Zelo podobno kot z gledanjem ESC. Reagiral sem vedno samo na morda celo narobe razumljeno trditev, da je to objektivno kiks. Prebral sem prvih par strani Enrona, tja nekje do konca prvega telefonskega pogovora z Zavrlom, kjer pa je bilo govora predvsem o nekem renčanju in histeričnem smehu s kupom še raznih pridevnikov in (dis)kvalifikacij, izvedel pa nisem prav ničesar. Par štihprob v notranjost knjige je dalo podobne rezultate in sem sklenil, da bi bile muke prevelike glede na izplen. Prej sem se nekoč matral še kakšno stran več z Rokomavhi, pa tudi nisem zdržal, Direkt me pa ni posebej zanimal. Tema je gotovo zanimiva in bi si zaslužila boljši pristop. Kombinacijo recimo Božičevega stila in kakšnih dejanskih dejstev o recimo trgovanju z informacijami, če slučajno obstaja kje med tekstom skrita kakšna meni s stilom prekrita vsebina. Škoda.
Objektivno pa je tukaj zanimivo vprašanje, kaj je naloga novinarja, da razkriva skrite informacije, ali jih zna podat publiki na ustrezen način in umeščene v kontekst. Verjetno oboje. In tukaj sta si recimo Judova in Božič skoraj povsem komplementarna, izbruhi črk pri Ani, ki naj bi razkrivali epohalne skrivnosti slovenske družbe, ki pa jih nikakor ne uspe smiselno uredit in pa Božičevo športno novinarstvo, kjer nikdar ni bilo upati na kakšna nova in presenetljiva dejstva, pa vendar si včasih po njegovem članku rekel, aha in o saj res, ker je znal zadeve pokazati v kontekstu in na ustrezen način. Celo pri meni, ki me šport prav zares malo briga, pa sem bral o problemih v nogometnih klubih, ker je bilo jasno predstavljeno, da so to hkrati tudi problemi širšega okolja.
Po branju J. Giacomellija pred leti, kot predstavnika časopisno upravljavske kaste, ki se (na srečo se lahko samo načelno) zavzema za uveljavljanje avtorskih pravic, cehovstva, nadzora in raznih prisilnih monopolov na področju novic, pa zmede g. Žerdina, kot takrat urednika,
ki svojega dela ne vidi vrednotenega kot storitev, temveč kot intelektualno lastnino, pa g. Crnoviča, pisuna, ki kljub tehnofilstvu, oz. bolje aplofilstvu, ne razume posledic, ki jih prinašajo tehnološke spremembe, je postavitev problematike obveščanja javnosti s strani g. Božiča osvežitev.G. Božiču je edinemu jasno, da odkar je internet odprl monopolno medijsko konzervo z novicami, edini način preživetja, biti odličen. Kakovost in vsi tisti atributi, ki spadajo pod ta krovni pojem so tisto, kar bo pritegnilo pozornost, pozornost pa je valuta, ki je vedno konvertibilna v denar, nekdo bo že iznašel način, oglaševalci so vedno pripravljeni plačevat, da se njihovi produkti znajdejo sredi dogajanja.
Natanko tako, kot v športu.
Če je morda pri Judovi šlo za kakšno naivnost (seveda je šlo lahko tudi za doslednost, ali pa trmo) ko se je spravila kritizirat nedotakljive, pa je Božiču gotovo jasno, kaj pomeni javna kritika
delovanja in pa vizije svojih nadrejenih in to v njihovem lastnem časopisu. Čisto puntarstvo, ki govori o dialogih in razmerjih moči, ki so že spet precej srednjeveška in ki v Sobotni prilogi seveda ni bilo objavljeno in se je zato
znašlo v razgledih, kar lepo govori o tem, kako so uredništva neodvisna od uprav. Markeš se je recimo prav dobro zavedal, zakaj ga postavljajo za urednika in je na to pristal, problem je bil edino v globini zahtevanega brown-nosinga, kar pa mu je vendarle preveč zasmrdelo.
Intelektualni bankrot je zame nezmožnost samostojnega vrednotenja neke situacije, ki ima za posledico nezmožnost dialoga. Ti praviš: “In kar je najlepše … predvsem takoimenovani intelektualci se od razvedrilne ponudbe radi distancirajo, ker se bojda tako spodobi, in jih obravnavajo površno, z levo roko, kot ekskluziven trenutek za klišejske izbruhe zgražanja, kar naj bi potrjevalo njihov visok nivo dojemljivosti.” Jaz sem se od ESC distanciral in k temu pristopil površno in z levo roko. Še vedno pa nisem dojel, kaj je s tem tako narobe, torej ne potrjujem ravno visokega nivoja dojemljivosti, hehe. Praviš, da sem se pokakal pod tvoj tekst, pa da se ne navezujem na tvoje poante. Pa samo poskušam razumet, kaj je na tem objektivno narobe.
@Horizont: z oddelka za moške študije: ko so statistično malo obdelali, kakšno pornografijo iščemo po internetu, so ugotovili, da obstaja 2 odstotka moških, ki jih vzburi prav karkoli, tudi bestialnost ali pa granny porn.
med ostalimi pa so menda popularne vse vrste žensk, jasno mlade itak, ampak tudi starejšim ne gre prav slabo, pri iskanju pornografije je milf zelo popularna kategorija, tudi mature ima kar lepo število fenov in skupaj kar lepo parirata mladenkam.
moški iščemo tudi kaj na videz presenetljivega, recimo big black dick. ženske pa imate menda rade slash.
več na http://www.billionwickedthoughts.com/index.html
toliko o vzburjenju. tisto, koga se spusti v kakšno bolj priviligirano družbo, je pa po mojem čisto druga zgodba. navadno tistega, ki je koristen in na kogar se da zanesti. čustveni zapleti so znotraj tega pojmovanja prej ovira, kot korist.
ampak kakor sem jaz razumel, velja za spolno nadlegovanje podobno, kot za posilstva. ne gre se za privlačnost in vzburljivost, to je igra moči. tisti, ki se tega ne grejo, ob prvem ali drugem ne navadno odnehajo. blond joškata tajnica ga sicer lahko tudi vleče, ampak precej manj pogosto, kot se o tem govori in je včasih bolj statusni simbol, pospremljen z zgodbicami za pivsko omizje. nadlegovalci pa so pogosto ljudje z osebnimi problemi, ali pa pač zadosti brezobzirni, morda celo psihopati, da se jih je bolje v vseh primerih ogibat, če se le da.
@Horizont:
Ja, saj sem razumela, kaj si hotela povedat. Nisem pravzaprav z drugačne plati pogledala, no, mogoče malo, ampak nekaj informacij o operiranju vodebov in podobnih dodala bolj v detajle. Sicer je to freudovanje pač njegov način blaženja lastnih bolečin in bolesti, za kar je ugotovil, da se lahko nekako s tem kot provokator tudi promovira, postane javna oseba, trži … whatever. V sloveniji je meka za take podvige.
Ja … haha … žal me je izbrisal, ja. Po tem, ko mi je postavil diagnozo sadistke (ker mučim njega, mislim Njega, o, Njega) zaradi neporavnanih računov z infantilnim očetom (vsakič mi postavi malo drugačno diagnozo, namesto da bi odgovoril na vprašanja in repliciral na postavljene teze, ki očitno smešijo njegove pač).
Ne, privlačnost ni nujno prednost, ampak velikokrat breme. Tudi ta stereotip mladih lepotic v splošnem svetovnem merilu ne drži (več). Kot prvo itak ne gre samo za štos “lepote” tipa playboyev fotošop, niti nujno rosne mladosti. V takih primerih se itak večinoma govori o punci kot pofukljivi robi brez kakšnih posebej zanimivih erotičnih dram, kar res ni zanimivo. Danes so tudi starejše ženske v takih okoljih večinoma urejene, skrbijo, da so fit itd. Prenekatere so lepše od najstnic, ki naj bi bile kar fukabilne, ker so najstnice. Ti časi so minili, ker je ženska pač danes lahko veliko bolj ohranjena in motivirana za dolgo živahen lajf. Že jaz v neki vukojebinski mali Sloveniji poznam veliko žensk, krepko čez štirideset, ki hudo dol nesejo večino mladih punc, ker niso samo lepe, ampak se znajo tudi privlačno obnašat, ravnat z moškimi itd. Skratka, ne gre le za efekt na prvo oko, v smislu, o lej, piščanca, pa ga bom spekel. Tudi Monica Levinski ni bila neka punčara s 3. c … haha … Pri delu se ljudje spoznavajo, očarajo s tem in onim namenoma ali pa pomotoma. Niti ne gre nujno samo za to, ali je ženska lepa ali ni po principu izbora za mis z neumnim bolščanjem v prazno (no, pa še o čisto meseni lepoti bi lahko pri misicah razglabljali). Je bolj komplicirano in meje verjetnosti so se precej raztegnile pri igri privlakov in raznovrstnosti apetitov, ker pač ne obstaja le čedna mlada neoženjena punca ali pa poročena zdolgočasena in v dogrobni zakonski jarem ujeta zanemarjena gospodinja z desetimi otroki. Še veliko variant vmes je in ženske so na trgu ob boku z moškimi. Ne samo doma, v srednji šoli ali kurbenhausu, ampak povsod in v več verzijah od teh treh. In!!! Kar je še bolj pomembno. Ženske so prav tako začele opletat z zahtevami, da morajo bit moški tudi urejeni, čedni … whatever. Skratka, ne morejo kar tako vsiljevat bedastoč o karizmi, ki je nikjer ni, je pa velik pivsi trebuh in bedasto gofljanje. Zato tudi oni šibajo po botox. Jebi ga.
In res … Godina me iz leta v leto bolj spravlja ob živce, kadar se mi pomotoma s svojimi izjavami naslika pred faco. Vedno huje je. In pri nas je tako, da bolj ko je z nekom hudo, bolj ga imajo mediji radi. Če bi kaj pametnega lahko povedala, sigurno ne bi več slišali zanjo. Ker se ji očitno kisa, je je pa spet vedno več povsod.
Tipična Slovenija z najboljšim predsednikom vlade pač, al’ kako se je že danes prav psihično zaskrbljujoče pohvalil Pahor … haha … Brez močnega smisla za humor je res vedno težje živet v tej naši deželi.
@bp:
Veliko ljudi ima oziroma je imelo osebne težave z Judovo na enaki podlagi tvoji. Osebno približno deset let teh težav nimam več, ker sem se silom določenih okoliščin in osebnih ambicij začela urit v vzpostavljanju distance, vključno z objektivno distance. To je zelo podobno poanti joge, samo tehnike urjenja grejo malo drugače. Zato ločim med tistim, kar meni osebno leže na psiho in s tem povezane nivojske preference in tistim, kar me zanima zaradi določenih drugih potreb in rezultatov. To pomeni, da motivacijo in užitek ob tem vlečeš z drugih možganskih centrov in se futraš na radovednosti, ki ne funkcionira nujno neposredno. Tukaj se vedno v teh komentarjih zapletava, ker ti vedno pristopaš s perspektive, da nekaj počneš in posledično logično, torej to lahko počneš, ker v tem uživaš. Ne! Prebrala sem Enron. Ne zato, ker bi uživala v tej knjigi, ampak ker me je nekaj za nekaj drugega zelo zanimalo, zato uživala sem. Nisem pa prebrala drugih knjig, ker ni bilo nič, kar bi zadostilo mojim “potrebam”. Sem pa brala njen blog. Skoraj redno. Tudi zaradi interesa v nekaj določenega. Tudi pri ESC je poanta tega vidika funkcioniranja enaka. Ne gledam zato, ker bi neznosno uživala v tisti muziki, ampak uživam v nečem povsem drugem, zaradi interesa v nekaj drugega, iz česar potem sproduciram nekaj.
Tega “joga” sistema v pristopih zelo manjka tudi pri naših takoimenovanih intelektualcih, kaj šele novinarjih, kot opažam. Preveč jih misli, da je dovolj, da jih nekaj le osebno zanima, pa so že najbolj pametni na svetu tudi o stvareh, o katerih pojma nimajo, ker jih bojda ne zanima. Ne samo to. Nemalokrat tudi če se potrudijo, ne premorejo koncentracije, da bi rentgen opazovanja funkcioniral nad povprečjem. Ker gre za urjenje, šport, ki ga pri nas nikjer ne izvajajo ustrezno. Iz šol pa itak prihajamo očitno bralno polpismeni, kar je katastrofa in je povezano s tem, o čemer blejam.
Ja, Božič je znal bolj pametno podajat vsebine, ampak na zelo varen način, da le ne bi bilo kakšnih konkretnih koristi in škode zanj. Judova je napičila ogromno ljudi, tudi zelo konkretno, ni pa premogla intelektualne discipline, ta je bila skoraj na nuli. Za naš prostor bi bila taka oseba bolj koristna, če bi pisal o tem raje kdo drug. Božič pa je tip pisca, ki je koristen predvsem sebi in vsi so mu hvaležni za to. Podobno kot Gustinčič na drugem področju. Ja, lepo se sliši in bere, razume tudi vsak bumbar in tudi strinja se lahko skoraj vsak, ampak važno, da gremo lahko spat v miru, ker ni nikoli nič čez rob. Nisem fen.
Še vedno si ne upam trdit, ali je šlo pri Ani za naivnost, mogoče tudi malo, ampak se mi zdi, da je šlo bolj za pretiran občutek poguma, strasti do revolucionarnega marša na vse ali nič. Mogoče je malo preveč pričakovala od ljudi v smislu podpore. Mislim, da je sklepala, da se dovolj velika masa dolgočasi v tem absurdu vsaj pol toliko kot ona, kar bi bilo dovolj. Ampak slovenskemu genu ravno dolgočasja ni nikoli dovolj, vznemirjenje je tisto, kar jim ni pri srcu. Morda se je psihološko malo zakalkulirala. Podobno se je Požar, ko nisem mogla razumet, da nekdo lahko res verjame, da lahko pri nas na trgu sfura dnevni tabloid … hehe … No, way! Wrong country!
“Jaz sem se od ESC distanciral in k temu pristopil površno in z levo roko. Še vedno pa nisem dojel, kaj je s tem tako narobe, torej ne potrjujem ravno visokega nivoja dojemljivosti, hehe.”
Samo to je narobe, da si k temu pristopil površno in še z levo roko, se pokakal, kot pišeš nadalje, in niti polemiziral z mojimi iztočnicami. Samo to! No, ne samo to … če bi se na primer končalo pri tem, kar ti je že mgerencer v prvem ozzivu na tvoj kakec zapisal, bi še šlo skozi. Ampak ne … kljub distanciranosti si vedno bolj bojevito kakal še naprej, ne da bi rekel preprosto, okej, priznam, ne vem, ker me ne zanima, ne poznam, odbija me … kakor koli … in čao. Nekaj te je očitno privlačilo in zanimalo, da si se spustil v tako polemiko na temo, za katero ti dol visi … no … in to tudi ni jasno popolnoma, kaj bi to bilo … hehe ….
No ja, ne vem, če je bil ravno varen: pravijo, da je Božič zaradi tega članka dobil odpoved. In mene to niti najmanj ne preseneča. Reakcija bo tišina (razen pri Požarju), ako bi se mu v uredništvu slučajno kdo postavil v bran, se bo že našel kak Crnkovič in zadevo začinil s par zapisi poniglavo ciničnih pripomb o vlogi medijev na kakšnih zadosti izpostavljenih mestih. Let’s wait and see.
Če bi polemiziral z drugimi tvojimi iztočnicami, mi gre distanca in površni pristop in potem težko polemiziram s to tvojo specifično iztočnico, ki se mi je zdela zanimiva. 😉
Tudi ni res, da ignoriram vse, kar mi je težko oziroma me ne pritegne že prvi trenutek. Branje Božičevih zapisov, me je pritegnilo, kljub temu, da se za šport ne zanimam (za medijsko politiko pa se). Razlika med Judovo in Božičem pa je, da Ana piše zame odbijajoče konfuzno, kot da bi šlo za rugljevsko psihoterapijo s pisanjem in ne za pisanje za določeno ciljno publiko, pa čeprav je to pisanje kje (morda) zelo direktno, Francijevo razmišljanje pa “potegne”, četudi marsikaj ostane med vrsticami (recimo ker ne spada v tisto kar se “spodobi” pisati za športne novinarje).
Z mgerencer nimam kaj polemizirat, splača se investirat pet minut, da veš, kaj se dogaja okrog tebe. Pri tebi pa nikakor ne pridem do spoznanja, kaj je narobe, če po petih minutah zgubim živce z Angelco, Judovo, Kmetijo, …, rečem nadvse površno, da je to navadno sranje in to potem več ali manj ignoriram. Pa se trudim razumet, zakaj bi moral temu sledit bolj fokusirano. Verjamem tudi naprimer, da bi na deponiji Barje lahko našel med smetmi tudi kakšen biser, sploh pa marsikaj uporabnega in zanimivega, pa vseeno ne brskam tam, je drugje boljše.
@bp:
Ja, ja, je varen. Samo bistvo ni vidno očem na prvo žogo. Prekljanja po uredništvu Dela in Dnevnika odhajajočih in prihajajočih ter preseljevanih se dogajajo že predolgo in odvija zelo hitro (komaj Lesjak odide, sploh ne vemo, kdaj je odšel Čar, že se Lesjak vrača nazaj itd.). Nekateri odidejo tiho z razlogom, ker vedo, kam in zakaj se selijo (Žernin s Crnkovičem), nekateri naredijo pomp z že vnaprejšnjim zavedanjem, da je konec (Slak in Traven s Popa na nacionalko itd.), ker je bilo konec že ob zamenjavi določenih urednikov itd. In se selijo po zavezniških kanalih, vedno kaj povedo, nekaj pa zamolčijo. Redki so, ki funkcionirajo na čisto, kar se tega tiče, torej, da so povsem skladna njihova dejanja in govor, in ti me nisi prepričal, da ločiš in da sploh toliko slediš, da bi imel pogoje za opazke in ločevanja. Božič je imel zelo podprto in stabilno kariero. Pa ne zato, ker je bil upornik prve klase. Razen če tako dojemaš morda na drugem vsebinskem teritoriju tudi kakšnega Gustinčiča, kar je že nov problem, ki ga preko dopisovanja ni mogoče razčlenit, če komu ni jasno. Lahko pa ne repliciraš na bistvene stvari, če samo ego prezentiraš. Božič ima že penzijo v rokah!!! Tako da stradal ne bo! Poleg tega je še honorarno zasedal prostor v Delu. Moje prvo vprašanje gospodu bi bilo, koliko je za časa svoje kariere sam pripomogel, da bi se v frontalne linije rekrutirali sveži, mladi, pogumni, drzni in ustvarjalni pisci. Koliko ga je to skrbelo v primerjavi s tem, da ima sebe rad. Kolikokrat je tvegal jelo, ko bi ga lahko skrbelo, da bo ostal brez dohodka in ni imel že vnaprej garantirano pozicijo. Vsaj kaj malega tvegal v imenu morale in poštenosti. Itd. Daj, no, daj, še danes v svoji post festum poziciji, ki je varna, ja, VARNA!!!!, ne fukne v svojo kolumno niti kakšnega imena. In Vojko Flegar, ki se je potegoval za urednika Dnevnika, a se umaknil, ker niso ta pravi zgoraj, da bi lahko obstal kaj dolgo, bodo pa prišli mogoče že kmalu nazaj, ga je takoj objavil in bodo prijatelji že delovali naprej s skupnimi močmi. Ni mu bilo treba na Facebook z objavo kot kakšna Marta Gregorčič na primer, ki je bila zelo konkretna s svojim primerom. Brez zaledja ta gospod starešina veleugledne in uspešne kariere pač ni!!!
Ampak saj ni nič narobe … še vedno je bolje to kot nič, če že še vedno zaseda prostor po najbolj branih časopisih in sam pisari modrosti, ker mu ni uspelo pomagat sposobnim mlajšim novinarjem, da bi lahko delali, a ne in je danes togoten, ker so okrog njega sami podkupljeni amaterji (le on je dasa). Samo nikakor pa ne sprejemam napihovanja in precenjevanja v vseh ozirih. Kar pa še nič ne pomeni, da ne sme bit komu pač všeč in ga ne sme cenit v presežkih, ki jih dosega. Zakaj pa ne. Govorim z aspekta objektivnega pogleda. Meni na primer je bilo z vidika športoljubca blazno všeč pisanje Boruta Mehleta. Osebnemu nezanimanju navkljub je bilo s slogovnega vidika in pristopa užitek prebrat marsikatero kolumno, še posebej za tematiko, ki tudi mene v prvem planu ne zanima. Pozitivno me je presenetil prispevek na temo homofobije znotraj navijaških klanov ob nekem konkretno aktualnem dogodku, ker sem prvič (čeprav ne trdim, da je prvič bilo, kot ti zlahka trdiš, kako je bojda Božič kar prvič nekaj sestavil, kar je dokazljivo neresnično) prebrala, da je nekdo, ki bi mu manjkal bistven kos smisla življenja, če bi preprovedali fuzbal, kot notranji člen kritično obravnaval ta pojav z vidika sprejemljivega znotraj same mačistične mentalitete. torej tako, kot je najbolj smiselno in koristno za razliko od modrega molka fenov, kvantanja, kako se ne sme posploševat posameznih primerov, čeprav je stereotip jasen, ali zgolj na prvo žogo zgražat in bevskat, kako ne podpiraš nobenega nasilja (relativiziranje posamezne dotičnosti). S tem je vse lepo in prav. In ni nobene potrebe, da bi vzneseno lapali in pripisovali še marsikaj drugega in oslepeli pred čim drugim, kar ne bi koristilo volji do aplavdiranja. Držimo se oprijemljive poante!!!
Kej tacga, kar si nadalje privoščiš, je pa izven meje sprejemljivega okusa!!! Bolj okusno in pametno je gledat resničnostni šov kot prenašat, da mi nekdo, ki me sicer bere, torej relativno pozna moj nivo in ki je lahko tudi v tem primeru prebral toliko pojasnil s primeri na kupu na to temo, lapa o razliki pisanja Judove in Božiča. To je povsem nesprejemljivo obnašanje, ki ga ne prekrši v spodnji meji okusa noben še tako blesav tekmovalec v resničnostnem šovu. ti pa po potrebi z veseljem seveda. Razlika med pisanjem Judove in Božiča je razvidna vsakemu srednješolcu z iq-jem želve, zato izpade žaljivo ali pa neprisebno, da se ti zdi vredno tukaj take razlagat. Bi pa izpadlo lahko umestno, če bi take pisaril recimo na Gartnerjevem blogu, ker tam pa je precej publike, ki takšne razlage potrebujejo. Tam si s takimi izpadi torej lahko celo koristen!!! Tukaj pa ne, ker je na mojem blogu verjetnost, da se bo našel bralec, ki bi potreboval taka nakladanja, zelo majhna!!! Torej … če na primer bp po predvidevanju reče, da seveda blog tipa Gartner ignorira, ker je šit, pofl, sranje, whatever, hkrati pa prvošolske razlagice pride delit nekam, kjer se mu zdi vredno ustavit, ker se dogaja kaj bolj omembe vrednega, zapravljaš čas, si nekoristen in še žaljiv. Na nepravem mestu ob nepravem času.
Niti ni razumljivo, zakaj, zaboga, sploh in še vedno tupiš o primerjavi pisanja, ko tega vendar nihče problematiziral ni in sem ti tudi pojasnila, da si popolnoma pomešal primerjavo in si jo celo izmislil kot nekakšno repliko, vse skupaj, da bi bilo le razumljivo, sem ponazorila s primerom Geriča in prispevka ter razlikami med ciljnimi konteksti primerjav. Skratka, Judovo sem omenila v kontekstu poante o razkrivanju delovanja lobijev iz ozadja in pribila sarkastično, da je celo kariero na tem naredila (seveda začasno, ker je imela v preveč primerih preveč prav). Z jasnim medvrstičnim sporočilom (ko imaš tako rad medvrstičja), da gre samo za ekstremen primer marša in konkretnim pojasnilom, da ni edini primer še v raznih verzijah podobnega početja – bolj ali manj pazljivega (Judova pač pazljiva ni bila).
To pa nima nobene zveze s primerjavami sloga, načina pisanja, vsebinskega koncepta blabla.
Še eno papico sem ti podtaknila v imenu floskule “bistvo je očem nevidno” in te opozorila, da na primer Rado Pezdir izhaja iz povsem enakih postulatov kot Ana Jud in je pravzaprav ob boku z njo sploh opozoril na svoj obstoj. Ona ga je reklamirala itd. In od začetka tudi njegova retorika ni prav nič odstopala od njene. Zato sem opozorila na njegov prispevek v njeni knjigi, ker si najprej zapisal, da si prebral (kasneje, da ne v celoti blabla)! Ni razlike. Je pa lahko videl, kako se Ani v tem kontekstu zaradi načina in pretirane neposrednosti za naš prostor piše in je svojo agendo precej discipliniral na primer. Tudi sicer je bolje poskrbel za svojo osnovno varnost. Kakor koli že … Mrkaič se je umaknil, Judova se je bila prisiljena umaknit, Pezdir se je pa prislalomiral do zelo priljubljenega aktivističnega modreca. Sama baza mentalitete pa ni spremenjena!!! Meni je super, kar počne, me veseli, da je bolj takten in preudaren samopromoter od bivših kolegov, ampak!!! Bi me pa zanimalo, koliko je pripravljen koga tudi na cedilu pustit, če se preveč bomb preusmeri nanj in koliko zna zaružit z nekaterimi ne ravno fajn platmi njegove ideologije, ko pridobi na moči in koliko lahko njegova revolucionarnost opeša, če ga ima preveč ljudi z vseh strani kar naenkrat rado. Ljudje pač pozabljajo. To je bistvo razpršenih sporočilc in obvestilc ter hkratnega pokopavanja zgodovine. Kakšnega posebnega veselja, da ne bi vsi videli vse samo črno belo in informacij zadnjega dne, pa tudi ni na vidiku. Ker je precej bolj težavno in zamudno pač.
To, da nikakor ne prideš do spoznanja, kot praviš, kaj je narobe, če po petih minutah izgubiš živce s čimer koli že, komentiraš površno, da je to pač navadno sranje in potem ignoriraš, je tvoj problem, ker očitno nimaš volje razumet. Pojasnjeno je z moje strani dovolj. Lahko ti pa še malo pojasnim bolj nazorno. Narobe je na primer to, da na tak način komentira stvari na primer Iztok Gartner z enakimi besedami in enako kljub temu vehementno. Torej namesto, da bi se raje bolj prepričal, kako to izgleda, sam zapadaš na enak nivo. To sem pojasnjevala že v tem zapisu kot en simptom tovrstne intelektualne ignorantske drže, ki je seveda v tem oziru kvazi in rezultira v ironiji zapadanja v enako past. Skratka, zgodi se zmeda in vse je na nepravem mestu ob nepravem času. Obnašanje postane ekvivalentno, določena pojasnjevanja, ki bi bolj pasala na področje in v okoliščine, kjer bi bila takšna pojasnjevanja dobrodošla, jih tam ni, ampak ignorant z njimi utruja tiste, ki tega ne potrebujejo itd. Scanje proti vetru torej.
Lahko bi šel na deponijo Barje brskat iz kakšnega drugega razloga, ker je verjetnost, da bi našel biser majhna. Lahko bi šel brskat, ker bi iskal argumentirane podatke, kaj vse se na deponiji znajde, kakšne vrste smeti se kopičijo in kakšne ne, mogoče bi se ukvarjal z reciklažo smeti, lahko ugotavljal in posredoval pametne ugotovitve o slovenski potrošnji na podlagi smeti itd. Možnosti je veliko. Lahko se pa ukvarjaš s svojim iskanjem biserov in te zanima le to, ampak bi bilo korektno, da držiš gobec in ne smetiš in serješ po tistih, ki se ukvarjajo tudi s smetmi iz kakršnih koli razlogov že. Mogoče pa iščejo plašč in kos kruha, kar se jim zdi vrednejše od jebenega bisera v danih okoliščinah.
Zdaj končujem ta dialog, ker je nemogoče, da še kaj ne bi bilo razumljeno, v kolikor bi bilo želeno razumet.
@Simona:
“Mogoče pa iščejo plašč ali kos kruha, kar se jim zdi vrednejše od jebenega bisera v danih okoliščinah.”
Bravo!!!
@Simona:
Super se mi zdi tudi poanta o starostah naše dežele, ki na svojem gnoju kot petelini kraljujejo in se zmrdujejo nad generacijami, ki naj bi jih nasledile, češ da med njimi ni nikogar, ki bi ga lahko zares izpostavili, podprli…če pa že jih, so to v najboljšem primeru podmladki alla “copy-paste” dušic, ki že vizualno na pogled izgledajo kot oni v mladih letih.
Neverjetno in nagnusno pri tem pa je, da se javnost na te staroste vedno zanese, kadar gre po večini za neka splošna moralna ali etična vprašanja, ne glede na temo, ki se obravnava…in takrat jih raja (še večkrat pa njen intelektualni sloj) posluša kot da bi z neba predaval sam Gospod, pri tem pa ne pomišlja, da gre povečini za preračunljive prdce, ki so v karieri radi zamižali na en uč, misleč, da se resnica tudi tako čisto okej vidi…so bili pa samo brez sramu!
p.s.: ne glede na bogate izkušnje in znanja, ki jih prdci absolutno imajo… so še vedno samo prdci.
@Sašec:
Ja, to je pravzaprav bistvena poanta, ki presega pojem iz roda v rod. Pojavlja se pa na vseh frontah. Vedno isti simptomi. Izkušnje v tem smislu imajo največjo vrednost ravno v sodelovanju z mlajšimi generacijimi in implementacijami v noveč čase, nove okoliščine … Večina kvazi starešin se pa obnaša, kot da morajo varovat svoj teritorij pred vdorom sovražnikov – novih generacij, da bi se obdržali. Sčasoma se jim zgodi zato tudi to, da se zaradi nepovezovanja in neupravičene samozadostnosti, tudi kakšne izkušnje, ki bi bile koristne, popolnoma izmaličijo, zarjavijo, ne koristiju več ničemur in nikomur, razen njihovemu egu. In krog je sklenjen.
@Simona:
Pa še to…ko si ravno domišljam,da gre pa mogoče le za dinozavrsko mentaliteto, ki bo sčasoma izzvenela (pomrla), v srednji generaciji opažam nove “navdihe”, ki že sedaj izbirajo ljudi okoli sebe na podlagi vnaprejšnjega (preračunljivega) izključevanja in degradiranja ( tudi primer Ane Jud), misleč da se tako najhitreje oblikuje unikaten intelektualen profil, ki bo “palil” in mogoče pripomogel do hitrejšega plezanja do stola, ne glede na kateri fronti ta stol stoji.
Prepoznam jih po tem, da ko je enkrat njihova rit že zelo blizu stola, oziroma je skoraj na tem, da se bo končno usedla, se njihovi komentraji na določeno temo iz argumentov (pa čeprav včasih kvazi) hitro prevesijo v komentar tipa “zdi se mi, ker se mi pač zdi…”
Največje razočaranje pa čutim takrat, ker so bili ti ljudje nekoč mladi in so veljali za velik up, danes pa se že bližajo stolčku in se smejo obnašati kot kreteni zato, ker še vedno v javnosti veljajo za up na podlagi lovorik iz mladosti, ali pa se celo od njih pričakuje, da se obnašajo kot kreteni, vendar morajo kretenizem replik zaviti v papir skromne dobronamernosti in potrpežljivosti, da bi lahko izpadli visoko etični in moralni – ker le taki si zares, ampak zares zaslužijo stol!
Ponavadi si ob neumnostih požvižgavam, da hitreje mine bes, ampak usta so ob teh ljudeh rada suha…
@Simona: Čestitam, odličen zaključek, zmasakriraš slamnatega moža in rečeš konec debate. Mimogrede mi še podtakneš trditev, da sem prebral kakšno knjigo Judove, potem ko sem večkrat povedal, da tega kljub škirpanju z zobmi in vzdihom: o bog, kaj je bilo meni tega treba, ne zmorem in vedno prej obupam. In to vzdihovanje je zelo podobno pri ESC, Angelci in velikemu bratu in še čem, pri tebi pa je znak neustrezne intelektualne drže, kljub temu, da vpliva na njeno pojavljanje v medijih nimam. Oprosti, ampak pet minut napletanj Angelce Likovič je več kot dovolj za umestitev stanja njenega duha, vse kar sledi je čisti mazohizem. Podobno pri Judovi, čeprav pri njej dopuščam, da sem zaradi slabega stila tudi zamudil kakšno zanimivo dejstvo (če je kje koga brez dejstev napičila, pa ni nič drugačna od recimo Požarja). Strinjava se, da kot autsajder kakšnega direktnega vpliva na pojavljanje Angelce v medijih nimam, vplivam lahko s tem, da svojo pozornost usmerim drugam, ali pa poskušam povzdignit glas in pokazat, kakšne trivialne neumnosti gospa razdira (in zato še kje žanje aplavz). Kar pa lahko povzroči tudi še več pojavljanj gospe Angelce v medijih, saj vendar kar vleče nase odzive in pozornost, za dobrim (medijskim) konjem se vedno dviga prah.
Fenomen, ki mi je kot autsajderju dejansko zanimiv, pa je izkrivljen pogled nase, ki ga skrbno gojijo insajderji znotraj določenih medijev na vseh nivojih, ki je zelo zelo daleč od mojih autsajderskih pričakovanj in vse bolj daleč tudi od moje denarnice. Zgleda že skoraj kot začaran krog: čedalje bolj se ukvarjajo s samim sabo in raznimi političnimi in kapitalskim interesi, manj mi koristijo, posledično sem jim manj pripravljen namenjat tako pozornost kot denar. Manj jim posvečam pozornosti, bolj vpijejo o svojem avtorstvu. Bolj se profilirajo kot avtorji, bolj vpijejo po (politični) prisili, ki naj bi jim zagotovila praaaviiice, jasno v denarni obliki. Bolj so odvisni od politike, manj so odvisni od bralcev, bolj postajajo PR agenture in politične izpostave. Bolj kot se gredo PR, manj so mi koristni kot storitev obveščanja, opozarjanja, selekcije, jasnosti, preverjanja in kar je še podobnih kakovostnih atributov. Manj so koristni, manj imajo moje pozornosti, morda nekoč sploh ne bodo več potrebovali bralcev za svoj obstoj. Tukaj se verjetno celo strinjava, gre že za skoraj do absurda pripeljano mrežo trepljanja po ramenu, pa naj gre za stare ali malo manj stare klike in omrežja. Posebno pri tem citiranem Božičevem članku pa je, da je prva meni vidna razpoka v tem, vpogled v idilično rajanje smrkcev v krogu s strani (bivšega) insajderja in kritika vsega tega, kar je meni pač redko viden dodaten plus pa je, da je gospod tisto, o čemer govori, tudi počel skozi svojo kariero: dobro je pisal in poročal, mogoče res preveč staromodno in medvrstično, kakšen bolj direkten zapis o cesarju in svetovalcih bi bil osvežitev, pa vendar konsistentno.
Verjamem, da bi mi kje insajderstvo in vpogled v lokalno kruhoborstvo, generacijske oziroma omrežne boje lahko osvetlil kakšen dodaten detajl.
Preveč detajlov pa bi mi lahko, podobno kot se zgleda dogaja insajderjem, tudi zakrilo pogled na interes, ki ga imam v tem kot autsajder.
@Sašec:
Ja, to je tipičen simptom, ki se dogaja kot posledica močneha mreženja in ohranjanja status quo situacije med tisto kliko, ki si jih preprosto poimenoval “stari prdci”. To lahko spremljamo v politiki in nam je jasno, zakaj je v Sloveniji produktivnost v vseh ozirih pač slaba. Celotno delovanje in kadrovanje po formuli moji in “zdi se mi” simdromu drugače bit ne more. In dogaja se pri nas povsod, o kakšnem medgeneracijskem sodelovanju ne more bit ne duha in sluha. Kaj mladi počnejo, ko se zaletavajo v zid? Poskušajo zlesti čez špranje, kar “ta stari” edino sprejemajo, saj gre za njihov koncept, kot ga (po)znajo. Kot si tudi zapisal … postani mi, mali, podoben, čim manj razmišljaj s svojo glavo, ne teži mi s kakšnimi naprednimi novimi ideji, ampak suck my dick, pa boš imel vsaj za kruh, pa še kakšneu prijatelju, ženi ali sorodniku boš lahko pomagal. In točno to počnejo. Na vseh frontah. Sčasoma seveda že skoraj pozabijo, kaj so zakopali v smislu idealov, če so jih sploh imel. najsrečnejši mladi v taki klimi so seveda tisti brez kakšnih idealov, ambicij, osebnih presežkov itd. Najbolj nesrečni in odrinjeni peščica drugih, ki dobijo po riti za kazen, dokler se upirajo in ne vdajo ali odstranijo. Ti mladi šupkolizci postanejo sčasoma ta srednji. To smo ti mi, ki si jih omenjal in nadalje funkcionirajo lahko samo enako. Konec koncev so se že zdavnaj poceni prodali in ne vidijo razloga, da bi postopali drugače. Postali so to, kar dajejo od sebe. Mnogi od njih niti ne vedno več, kaj neki naj bi bilo narobe. Saj nihče od njih ne pričakuje kaj več, a ne. Oziroma tisti, ki bi pričakovali, pa res ne odločajo o bistvenih stvareh, ki posamezniku lahko olajšajo življenje. Glb.
@bp:
Ničesar ti nisem podtaknila. Zapisala sem le, da prvotno niti nisi omenil, katero knjigo si sploh prebral, kot da to ne bi bilo pomembno … ko si še trdil, da si prebral samo eno. Kasneje si zadevo še ojačal, kot pišeš, kar pa nima veze s poanto mojega opozorila oziroma jo kvečjemu še podkrepi v kritiki. Kar sem zdaj pojasnila, ker me preprosto agresivno siliš z lažnivimi obtožbami, da še komuniciram, je zelo jasno razvidno v komentarju. Torej si lahko le bralno nepismen ali pa skrajno podel v svojih intepretacijah.
“potem ko sem večkrat povedal, da tega kljub škirpanju z zobmi in vzdihom: o bog, kaj je bilo meni tega treba, ne zmorem in vedno prej obupam. In to vzdihovanje je zelo podobno pri ESC, Angelci in velikemu bratu in še čem, pri tebi pa je znak neustrezne intelektualne drže.”
Nikjer nisem zapisala, da je znak neustrezne intelektualne drže, če je vzdihovanje premočno, da bi zmogel spremljat kar koli. Celo večkrat sem morala zaradi tvojih podtikanj in slaboumnih interpretacij z neustreznimi povezovanji posameznih vsebin zapisati, da nasprotujem pametovanju in sodbam o stvari, ki nekoga pač sploh ne zanima in zadeve niti približno celo ne pozna. Še bolj nasprotujem hruljenju tistih, ki zadevo poznajo in presojajo o njej na preverjenjih podlagah, ker se sploh lotevajo določene tematike, in to neodvisno od presoje načina in kvalitete obravnave.
Če tega bp nisi uspel iz komentarjev prebrat, nisi le bralno nepismen, ampak kar zaostal. Večja verjetnost glede na ostalo razvidno je, da si v imenu svojega ega pripravljen komunicirat izredno podlo, celo tako podlo, da lastno podlost mirno pripišeš drugemu s prikrojevanjem dejstev. Takšna značajska lastnost se mi gnusi in najmanj, kar mi narekuje, je, da absolutno ne trošim časa za dialog o tematiki še naprej, ker očitno nima smisla in vse, kar počneš, je samo še zganjanje poskusov brezvsebinskega zajebavanja in mučenja. Zato po uvodnem podtikanju in drugih značajsko abotnih prijemih, ki si jih izkazal, tvojega komentarja nadalje nisem prebrala. Ker me ne zanima in sem že dovolj vzdihovala ob perverzno trivialnem absurdu iz uvodnega odstavka. Zato naprej nimam kaj komentirat. Take podvige prepuščam slamnatim možem in ženam.
@Simona:”ker si najprej zapisal, da si prebral (kasneje, da ne v celoti blabla)!”
“Zapisala sem le, da prvotno niti nisi omenil, katero knjigo si sploh prebral, kot da to ne bi bilo pomembno … ko si še trdil, da si prebral samo eno. Kasneje si zadevo še ojačal, kot pišeš, kar pa nima veze s poanto mojega opozorila oziroma jo kvečjemu še podkrepi v kritiki. Kar sem zdaj pojasnila, ker me preprosto agresivno siliš z lažnivimi obtožbami, da še komuniciram, je zelo jasno razvidno v komentarju. Torej si lahko le bralno nepismen ali pa skrajno podel v svojih intepretacijah.”
Nikjer nisem napisal, da sem prebral katerokoli njeno knjigo, napisal sem, da sem parkrat poskusil in odnehal in to sem zapisal večkrat.
“In kar je najlepše … predvsem takoimenovani intelektualci se od razvedrilne ponudbe radi distancirajo, ker se bojda tako spodobi, in jih obravnavajo površno, z levo roko, kot ekskluziven trenutek za klišejske izbruhe zgražanja, kar naj bi potrjevalo njihov visok nivo dojemljivosti.”
distancírati se -am se dov. in nedov. (ȋ) publ. pokazati, izraziti odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim;
Jaz sem naredil natančno to, kar si tukaj zapisala. Na visok nivo dojemljivosti sicer ne pretendiram (več, po nerazumevanju tvojih poant je to očitno), intelektualnost se mi v tem primeru ne zdi posebej bistvena, par klišejskih sem pa stresel in čakal na kakšen globok uvid ali vsaj pouk v moč ESC s strani nekoga ki ve in razume. In z velikimi očmi čakal, kaj bo priletelo.
Da se splača, če že obravnavaš, obravnavat zadevo zadosti resno, ne pa površno? Itak, še posebej če si sposoben iz tega kaj potegnit, študij zaradi študija ni moja igra. Da je ESC podobno zanimiv fenomen kot fuzbal? Ja, res je, kot tudi, da noben od teh dveh ne spada v moje ožje interese. Poligon za uveljavljanje gej skupnosti? Prav (če bi Angelca to vedla, bi zihr na eno oko mižala zraven). Osnova za različne naključjne zgodbe, recimo ljudem približat politično situacijo v Azerbejđanu preko ESC, jasno, to tudi sam trdim. Poligon za analiziranje lokalne scene? Da, wink, wink, nudge, nudge.
Ali se s tem, da se več posvečamo razločevanju kiča, lahko ubranimo kiča? Ali je morda boljša strategija izogibanje kiču?
Ali je spremljanje raznih šovov pri tem pomaga, ali celo spodbuja ali omogoča širjenje kiča? Tega nisem izvedel, sinteza ob mojih “površnih” antitezah pa je kvečjemu, da se splača opozarjat na Angelce vseh sort in da prostora za kakšne resne debate, zunaj prijateljskega kroga ni (prav zato sem se včasih veselil forumov in blogov). In potem se glej ga zlomka čudim, kako ljudje svet vidijo izključno skozi optiko prijateljskih povezav in omrežij (včasih sicer razširjeno in abstrahirano v bitko značajev, kar pa izpušča skoraj cel kontekst in manj verjetno vodi k reševanju problemov). In problem javne debate se mi zdi bistveno bolj pomemben od kiča. Noben še tako dober in značajski PR debate ne more nadomestit.