Moram zapisat nekaj besed o neprebavljivem sprenevedanju okrog takoimenovane cenzure, ki naj bi se zgodila s strani RTV Slovenije, ko je predvsem zaradi političnega agitiranja za družinski zakonik naposled umaknila prireditev ob aktualni podelitvi viktorjev v organizaciji revije Stop iz arhiva.
Direktor Marko Filli je seveda ravnal popolnoma pravilno, kot je kasneje pojasnil, saj je RTV Slovenija v obdobju predvolilne ali predreferendumske kampanje po zakonu zavezana, da dokaj natančno odmerja možnosti za nastope in vsebine z različnimi obstoječimi argumenti za ali proti komur koli že ali čemur koli že. Obdobje kampanje je v teku. Nezanemarljiva piarovska napaka v komunikaciji z javnostjo pa je bila, da v prvi objavi za medije s strani direktorja ni bilo natančno pojasnjeno, da je javna nacionalna televizija, ki se seveda financira iz davkoplačevalskih žepov, zaradi česar so zavezani uravnoteženosti pri informiranju ne le z vidika osebne etike, ampak kar po zakonu, dolžna upoštevat omenjena pravila igre. Pojasnjeno je bilo le, da niso bili predhodno seznanjeni s scenarijem v takšni obliki, zaradi česar umikajo oddajo iz arhiva – brez omembe, da le za določen čas, do izteka referenduma in županskih volitev. S tem piarovskim zdrsom se je sprožila nepotrebna priložnost (razen če bi bil tak tudi namen) in ponudil čas, da se je po logiki stvari v javnosti razburkalo vreščanje o nezaslišani cenzuri in nerazumevanju satire, proti čemur sem tudi osebno zelo proti in 90% jadikovanja o sovražnem govoru dejansko je le tlakovanje poti za navadno cenzuro, a v res relevantnih primerih vriski niso tako bučni ali jih sploh ni. Škoda!
Ampak mnogo bolj moteči so sprenevedavi argumenti, ki kapljajo od vsepovsod, tudi s strani režiserja prireditve Igorja Gajiča. Gre za izigravanja butcev s pomočjo najbolj prozornega orodja za telebane – relativiziranje, pavšaliziranje in posploševanje. Bojda naj bi bilo po njihovem nekaj popolnoma običajnega, da je prireditev, ki je namenjena dosežkom v medijih, s strani voditeljev skoraj popolnoma utopljena z (navijaškimi) vici na politične teme. Tako, pravijo, se dogaja tudi na podelitvah oskarjev ali baft. No, mene je pa groza, če ne lažejo, da tako mislijo, ker bi to pomenilo, da so neupravičeno slepi in gluhi. Redno že leta spremljam podelitev oskarjev in podelitev zlatih globusov za filmske in televizijske dosežke na primer. Prireditvam za podelitev baft ne sledim, a zelo dvomim, da je kaj drugače in bi si privoščili takšno spolitizirano blamažo, kot si jo privoščijo pri nas v Sloveniji, kjer smo očitno postali že totalno zabiti in nerazsodni – verjetno tudi zaradi obsedenosti z navijaštvom in sovraštvom na ideološkem nivoju. Tako zelo, da se nam prikazujejo stvari in pojavi, ki sploh ne obstajajo. Na primer, da je šlo za primerljivo ravnanje ob podelitvah oskarjev.
Na nobeni prireditvi za podelitev oskarjev nisem še videla, da bi voditelj po tekočem traku uprizarjal satiro, kjer bi nastopali le republikanci ali demokrati z ameriškimi politikantskimi rabotami (in da bi to s strani javnosti celo odzvenelo kot dobrodošlo ravnanje). Še najmanj, da bi se zgodilo kaj podobnega ekstremno v prid demokratom ali republikancem. Nikoli! Voditelj, Billy Crystal predstavlja rekorderja po številu skokov v to vlogo, se norčuje predvsem iz filmov in njihovih ustvarjalcev. Največ v povezavi z aktualnimi nominiranci, odvisno od scenarija, poseže tudi v zgodovino filmske industrije in tako dalje. Če se pojavi s strani voditelja kakšen dovtip na račun politike, gre za redek moment in še ta ponavadi navezan na vsebino kakšnega izmed nominiranih filmov v aktualnem letu. Zato je namreč vsa smetana iz filmskega sveta tam in se tega vsi vsaj zadovoljivo zavedajo. Niso klinično moteni in vedo, kje, zaboga, sploh so.
Res pa je nekaj povsem drugega. Da kdaj pa kdaj spregovorijo o političnah temah, povsem resno, in sicer nagrajenci ob zahvalnem govoru. Spet se to večinoma dogaja, kadar gre za nagrado, ki je bolj neposredno ali posredno povezana s filmom z določeno politično vsebino. Letos se je na primer po logiki stvari nagrajenec za tujejezični film, ki izvira iz Irana, na odru dotaknil tudi aktualnih napetih odnosov med Ameriko in Iranom, pri čemer se seveda ni prav nič zajebaval in mu nekako ni bilo do smeha. In v tem grmu tiči meja spolitiziranosti prireditev, kakršne so na primer oskarjevske ceremonije. Dogaja se, da pridejo na tapeto filmi z določenimi vsebinami, ki se dotikajo področja kršenja človekovih pravic ali političnih sporov, ki so tudi nemalokrat s politikantsko aktivistično prednostjo nagrajeni z najvišjimi priznanji. Dogaja se tudi, da podeljujejo nagrade osebam, ki so očitno nagrajene bolj za pretekle kot aktualne dosežke v smer poskusa poravnave “dolga”. Dogaja se tudi, da dobi kdo nagrado bolj zato, ker se je presenetljivo prepričljivo izkazal v vlogi, za katero mu ne bi pripisali, da bi jo lahko dobro izpeljal. Na primer prepoznaven komedijant v srceparajoči tragični vlogi ali znana hollywoodska lepotica, ki se za potrebe protagonistke v filmu prelevi v postarano, propadlo, zapito, predebelo kurbo in podobno. Marsikaj se dogaja, kar se lahko navezuje vsaj posredno na politikantsko motiviranost ali na politikantstvo znotraj branže, a večinoma vedno navezujoče na predmet obravnave, zaradi katere so tam. Niti pomotoma pa se ne zgodi, da bi celo popolnoma pozabili na vse druge, ki visijo v dvorani s svojimi dosežki s filmskega področja.
Meni zaenkrat najljubši voditelj takšnih ceremonij, strupeni Ricky Gervais, ki je predvsem na lanskoletni podelitvi zlatih globusov požel veliko hrupa zaradi svojega zajedljivega humorja, ki so ga nekateri zategnjenci in najbolj frustrirani z veseljem dojemali kot žaljivost (seveda pa nihče ni tak patetičen idiot, da bi se blamiral z napovedmi tožb zaradi blatenja “dobrega” imena in z lahkoto je dobil vodenje podelitev v roke še naslednje leto), se prav tako večinoma drži teme, zaradi katere je kot voditelj tam!!! In norce brije predvsem iz hollywoodskih zvezdnikov in njihovih produktov. Kdo pri nas od tako frajerskih stand up komikov, za katere pomeni vrhunec izvirja humorja odnos moški – ženska in tri površne floskule na politikantske teme, ima jajca in predvsem možgane, da bi postregel z dovtipi, kakršne je na primer Ricky Gervais na eleganten pripovedni način že kar za uvod v podelitve nagrad, v kolikor bi kdo sploh premogel dovolj inspiracije in vsebinske kreativnosti? Tudi nekaj obvezne gejevske tematike je na voljo, če že hočete. Niti pomotoma se ne zgodi, da bi pozabil izrabit trenutek neke aktualne sramote. Tako se zgodi na primer vic na račun benignega filma Turist, kjer so bili v javnosti izraženi sumi o korupciji, ob katerem demantira domnevne govorice, da so šli (ta beden) film snemat samo zato, da bi se družili z lepotico Angelino Jolie in lepotcem Johnnyjem Deepom. Ne, ne, delile so se predvsem podkupnine. Itd. Itd.
Kaj se dogaja pri nas? Nič od tega, niti na nižjem, bolj preprostem nivoju ne. Morda zato, ker v našem medijskem prostoru ni nič za obdelat? Pajade! Pri nas pojma nimamo, čemu neki je podelitev viktorjev v osnovi namenjena in psihično moteno živimo v prepričanju, da gre za razvedrilno oddajo s politično vsebino. Morda za nek klavrn nadomestek nekdanje oddaje Hri – bar, ki je premogla koncept politične satire jasno začrtan in so animirani liki vedeli, zakaj so tam. Ne pa na žalost vedno enako tudi realni liki. Samo poglejmo … Na podelitvi viktorjev aktivno sodelujeta le dva televizijska medija. POP TV in RTV Slovenija. Monopol medijske hiše Proplus na trgu je jasen. Ped kratkim je obubožala in crknila TV3, baje ne zaradi tako porazne gledanosti, da bi bil po primerljivih uspehih na drugih trgih propad mogoč. Takšna priložnost, pa nobenega omembe vrednega vica na to temo?!!! Hej, voditelji, komedijanti ali tragiki, zato ste tam!
Obstaja še bolj zabaven dogodek leta z medijskega področja, ki nas je nesrečnike doletel. Radijski monopolni mogotec Leo Oblak je mirno prikorakal pred kamere s trditvijo, kakšen revček je, ker je moral bojda z mesečno zavidljivo rento podkupovat neke skorumpirane politikante, da ne bi bil medijski zakon pisan njegovim interesom v škodo. Poglejte si to brilijanco v interpretaciji. Človek ni podkupoval, da bi bil zakon pisan na roko njegovemu interesu, o čemer se je šušljalo že leta in leta, da skoraj ne obstaja več možnost za radijsko postajo na trgu, ki ne bi bila pod njegovim žepom … pardon … roko. Ne, ne, ne … Zakon bi moral bit sicer takšen, da ustreza njegovim apetitom, a so ga hoteli oškodovat. Zato je bil, sirota, prisiljen plačevat podkupnino. Če mu je trda predla, ker je kdo preveč brskal za njegovimi posli, verjamem, da se bo zdaj lahko morda kaj pogodil s hipotetičnimi preiskovalci sebi v zaščito, če bo namočil zadovoljivo kilco kakšnih malih ali večjih rib v zameno za svojo glavo. Niti ni pomembno, ali kdo dojema gospoda za nemočno oropano žrtev v vsakem primeru grdih politikantskih špekulacij ali za poosebljenega grabežljivega hudiča, uničevalca obetavnih malih podjetnikov s svojo vizijo. Bistvo je, da bi pričakovali na tak ali drugačen način ob tej ekskluzivni priložnosti serijo omembe vredne krohotajoče se satire, ki bi tja na tisti oder tudi spadala. Če se že hočemo režat ob takšni priložnosti. Ne, ne pričakujem vica na račun Lea Oblaka od najbolj priljubljenega radijskega voditelja Denisa Avdića. Kje pa! Čemu neki, saj se je komikov kar drenjalo na odru. Možnosti parodiranja na račun medijskih osebnosti in oddaj je seveda paleta. Naša medijska krajina premore toliko inspirativne zaloge tudi za najbolj pikro in črno satiro par ekselons, da bi se lahko pet ur, ne le tri, z veseljem valjali po tleh od smeha, z zgražanjem v paketu. Ampak na račun medijske sfere smo dobili le zelo zdrajsane, previdne in povsem benigne hece. Bojda je največji problem na medijski sceni, da ima Vid Valič velik nos in nemoderno frizuro. Ma, daj! Koga pravzaprav zajebavate! Vse je bilo posrano, kot bi se nastopajoči bali za svoje riti in za priložnosti na medijskem tržišču, medtem ko so sila motivirano lezli v rit izbrani politični opciji s svojo polovičko predstavnikov ob koritih na sceni. Večina satire, ki je bila namenjena agitatorsko nastrojeni notranji politiki, je zato izpadla že kar maligna.
Kaj so namreč z ugrabitvijo prireditve za medijske dosežke ustvarjalci dosegli? Prav nič. Nihče, ki je nestrpen do homoseksualnih zvez, si ob tej provokaciji ne bo premislil, ampak kvečjemu obratno. Še bolj se bo počutil ogroženega, češ, poglej, zagovorniki zakonika imajo politikantske “agente”, ki zlorabljajo vsako priliko za hujskanje proti nam, v vseh porah družbe. Poglejte! Še pri scenariju goljufajo, da bi le dosegli svoje. To so ljudje brez etičnih in moralnih načel, zato pa podpirajo zakonik, a ne. Še huje je. Družinski zakonik je namreč že povsem dovolj sramotno ugrabljen s strani dela, ki se dotika ureditve istospolnih zvez in iz tega sledečih pravic otrok. Kar je nezaslišano!! V družinskem zakoniku obstaja namreč večina drugih členov, ki so prav tako odločujoči za prihodnost blagorja otrok in družbe nasploh. Tudi na tem odru, ki je bil namenjen podelitvi viktorjev, a so se šli aktivizem, pa so nastopajoči pokazali predvsem to, da bi glasovali za zakonik, tudi če bi v kakšnem členu pisalo, da lahko socialne delavke na centrih za socialno delo po svoji volji otroke premeščajo kakor koli, kadar koli in v kakršne koli “družine” jim pade na pamet. Tudi če bi na primer pisalo, da so otroci po rejniških družinah v neenakopravnem položaju v primerjavi s tistimi, ki živijo pri bioloških starših in pride do razveze, saj jih v obravnavo pri premestitvah ne jemlje sodišče. Ali kaj podobnega. Glasovali bi Za ali Proti le na podlagi člena o istospolnih zvezah. Med nastopajočimi, ki se postavljajo v vlogo superiornega nad rajo, v resnici več kot očitno ni bilo niti peščice tistih, ki bi vsebino družinskega zakonika sploh poznali ali bi jih v resnici sploh zanimala. In tako z vsem po spisku. Še najmanj so jih zanimale inspirativne teme, povezane z mediji in medijci, zaradi česar naj bi bili tam Koristi za ugrabitev prireditve s strani politike torej ni! In ne, dragi Slovenci, ni res, da bi lahko kjer koli na podelitvi oskarjev, baft ali zlatih globusov videli voditelja prireditve, ki bi prišel oblečen v aktivistično majčko za ali proti čemur koli političnemu že. Kaj takšnega bi bilo dojeto kot nezaslišano politiziranje prireditve. Lahko bi si pa kaj takšnega privoščil z odobravanjem kdo izmed nagrajencev ali drugih prisotnih. To pa. Ampak si ponavadi ne privoščijo. Raje kaj vsaj približno omembe vrednega na temo povedo, če že. Dragi gospod bivši in bodoči ljubljanski župan, joj, kako bi se z veseljem povaljala v vašem naročju, seveda ni primerek niti približno omembe vredne izjave na kakršno koli temo na svetu, a tak je nivo naših najljubših “zvezdnikov”.
Skratka, izgovori so patetični. Resnica, ki se izkazuje, je predvsem v tem, da gre za površen in jebivetrski odnos do stvari, česar se počasi že kar navajamo. Stvari so se lotili, kot večinoma pri nas, na najlažji ad hoc način. Pokali vice na prvo žogo, ki jih je sevirat najlažje. Vse skupaj le potrjuje tisto, kar sem že večkrat poudarila. Da je pri nas vse na nivoju spotikanja na poti do Eurosonga. Med politiki, medijci, kulturniki … nima veze. Polni smo cirkusa in spakovanja na prvo žogo, dobimo upravičeno po prazni buči, potem pa nastopi spakovanje, sprenevedanje in frustracija, s čimer skušamo iz ljudi ustvarit slaboumne norce, medtem ko jih prepričujemo, da drugi tudi tako počnejo. Že leta, ob tem, ko pri nas postajajo predstavniki najboljših glasbenih dosežkov popevkarji za otroke tipa Tanja Žagar, poslušam, da je bojda Eurosong kriv, da na njem naši benigni nastopi propadajo, ker gre samo za cirkus. Medtem ko gledam dve klovnesi, dobsedno z lasuljama na glavi, ki še nikoli v življenju nista stali na odru, niti nimata posluha, ko se potegujeta v finalu za nastop na evropskem odru, poslušam idiotarije navijačev, da je Eurosong vendar samo cirkus. Kot bi bili popolnoma retardirani, saj gre za zaznave na izjemno preprostem nivoju. Ne, mi premoremo samo cirkus, Eurosong je pa parada kiča, ki se v primerih nastopov pri vrhu primerja s produkcijo siceršnjih svetovnih pop trendov. Klovnov že leta nisem videla na tistih odrih, razen ko je nastopila Slovenija in še kakšen zablodeli primerek, ki je izpadel še pred finalom. In v tem primeru enako. Bojda so oskarji in bafte krivi, da so prireditve spolitizirane na prvo žogo. Ne, ni res! Mi smo spolitizirani do norca in naprej na prvo žogo. Drugod pa tem zadevam strežejo na drugačen način, če že. Bistvo se skriva v detajlih in v načinu. V primeru naših bleferjev tako očitno, da vzamem nazaj uporabo pojma “skrivati”. Nič se ne skriva. Bije v oči, naši vrli profesionalci pa ne vidijo, kot trdijo. In za prozornost ob sprenevedanju in pomanjkanju sramu za butalovanja bi si zaslužili viktorja za posebne dosežke.
lol.
Viktorjev ne gledam in se zato ob podelitvi ne smem zgražati. Je pa napisano korektno, dovolj analitično in do te mere kritično, da ne ruši, pač pa omogoča dograditev.
Meni seveda niti na misel ne pride, da bi gledal to sranje. Kot berem, se je zgodilo nekaj podobnega, kot sem domneval. Tudi jaz sem zastrigel z ušesi, ko so trdili, da na Oskarjih pokajo podobne politikantske štose.
Sem pa že prej videl Kobalovo majico “za” … to je torej satira? Ah, pardon, on ima pravico do svobode izražanja! Pri tem je seveda vseeno, kaj je v dani situaciji primerno in kaj je neprimerno. Važno je, da ima on kot umetnik svobodo izražanja.
Saj pravim – goreči zagovorniki zakona so enako zadrti kot goreči nasprotniki. Z nobenimi od njih ne bi hotel imeti opravka.
Z vsem spoštovanjem do avtorice – od kdaj so Oskarji in izdelki iz ZDA merilo? Ob vsem jadikovanju kako smo podlegli amerikanizaciji zdaj berem, kako smo zaplankani, ker se ne obnašamo tako kot v ZDA oz. tako kot je pisan scenarij za podelitev Oskarjev? Torej, če smo skopirali Oskarje moramo skopirati tudi miselnost? BRUH!
Pa ne zagovarjam načina izpeljave Viktorjev, me pa moti večna primerjava z Američani, predvsem od ljudi, ki naj bi … ah, brez veze
Viktorje so začeli z Oskarji prvi primerjati tisti, ki se strinjajo s predstavljenim debilnim humorjem, ki je lahko smešen samo Slovencem. Simona samo dokazuje, da niti približno ni res, da so Oskarji prežeti s politično satiro (in to neuravnoteženo!).
@tempestor:
Pika.
@stricmarc:
Naj tvoje besede o dograditvi meso postanejo ali pa vsaj kocina.
@chef:
Jaz še nekako zberem potrpljenje, ker me goni motivacija, da kaj zapišem na to temo. Na podelitvi oskarjev se seveda marsikaj političnega zgodi in dogaja, ampak skozi nagrade filmom in protagonistom s politično ali človekoljubno srceparajoče konotacijo. Naši očitno to razumejo kot povsem enako temu, da kar voditelj vodi politično propagando in da cela prireditev ne premore več kot 5% skromno prijaznih duhovitosti v zvezi s temo, zaradi katere je prireditev nastala.
Ti pametnjakoviči morajo bit izjemni ljubimci. Verjetno jim lahko namigneš, da rada seksaš na avtu, pa te naslednjič povozijo na parkirišču, da se razbiješ na na havbi, potem pa vsem razlagajo, da so naredili tisto, kar sicer punce rade počnejo po avtomobilih. Obup.
@china:
Osebno pa ne vem, če ti lahko vrnem spoštovanje za komentar, s katerim si tako abnormalno zgrešila poanto, kot že dolgo nihče. In to ob tem, ko je dovolj jasno razloženo in še link do članka, kjer prireditev z oskarji v izgovor prireditvi primerjajo eni izmed tistih, zaradi katerih sem le pojasnjevala, da gre za zavajanje in mešanje pojmov. Bistvo ti je sicer pojasnil že chef.
Osebno v zapisu v svojem imenu kot primer dobre prakse izpostavim le stand up komika, scenarista in voditelja oddaj Rickyja Gervaisa, ki sicer ni ameriške gore list, kar niti ni pomembno, a vodi tudi zlate globuse in pomembno je, da to počne dobro. Verjamem, da bi tudi podelitev viktorjev vodil enako dobro, pa tudi če bi se zgledovali pri nas po Hondurasu.
Kar se oskarjev tiče, če bi te res zanimalo, imaš v mojem arhivu več zapisov na to temo. Zelo kritičnih, tudi s političnega vidika. Oskar in Oskar – vibrator za dan žena sta dva naslova na prvo žogo dosegljiva. Vendar takih zapisov ne pišem več, ker škodljivo vpliva, glede na to, kako nizko padamo pri nas. Zato je tudi podelitev oskarjev z mentaliteto v paketu tatamata za našo mentaliteto, ki vsebuje vse slabe plati duha, ki veje na oskarjih, in še mnogo hujše za dodatek. Žal! Torej nima smisla, da pisakam mnenja o tem, samo zato, da bi vse izpadlo relativno, češ, eh, saj je povsod sranje. Ne, ni povsod enako sranje, niti z enakimi razlogi in posledicami, in ni relativno, čeprav nikjer ni idealno.
Kar koli te torej že, “ah … brez veze” … in podobno spakovanje … moti v zvezi s takimi in drugačnimi ljudmi, ki naj bi nekaj, naj te najprej raje zmoti tvoja lastna površnost pri razumevanju, o čem kakšni ljudje sploh govorijo, tako kot govorijo in kot zapišejo. Saj ni težko.
Viktorjev 2011 nisem spremljala v živo. Priznam. Zadnje čase iz nekega povsem samoobrambnega vzgiba ne spremljam nobene narodno-zabavne, zabavno-narodne, zabavno-zabavne oz. narodno-narodne oddaje. Čudno sem tole napisala, kajneda? Hja, razlog je banalen: zaradi poklicnih potreb sem nekako »primorana« spremljati politično in gospodarsko sceno, kar (kot kaže) počnem tako religiozno, da ne izpustim prav veliko Odmevov, Pogledov, Vročih stolov, Tarč in kar je še tega. Še najbolj mi uidejo poročila ob sedmih, ampak vsega človek res ne more, a ne, in še ta, o, ti kriza, saj ne morem verjeti sama sebi, »notri« prinesem že med dnevom preko spletnih portalov. Če k temu prištejem še občasno polposlušanje (polgledanje) spakovanja voditeljev na CNBC-ju, ki v ozadju dolgočasno brni na TV ekranu, potem je kapa res puna. Doza cukris politikobiznikitis je zafilana do maksimuma. Torej: zakaj bi gledala slovensko »zabavno« sceno, če pa mi preko nje še naprej želijo dozirati isto pašto?!
Viktorjev torej nisem gledala v neposrednem prenosu, potem pa sem oni dan prebrala, da je bila oddaja tako nedopustna, da so jo kar umaknili! Ohoho, sem si dejala, ljubčki moji, a blokirali ste jo? Pol je pa ziher kul, a ne! In v duhu današnjega časa, ki je prežet z nasprotovanjem Acti, sem se najprej protestno odpravila kar na youtube dotkom, vtipkala magic words in seveda bila takoj nagrajena s posnetkom. Ki je bil seveda popolnoma predvidljiv šmorn. Nato sem v mislih poslala Filija nekam globoko, ker me je uspel sprovocirati in sebe nekam še globlje, da sem se sprovocirati pustila. Do konca življenja kot kaže ne bo dovolj, da bi se naučila ignorirati lansirane spine na poljubno temo. Za horizontalno osebnost z vertikalnimi aspiracijami so to res humbling spoznanja, ki pa menda pripomorejo k osebni rasti hahaha…. Bom vzela za dobro.
Zdaj pa malo bolj resno. Filijeva izjava o blokadi me ni prepričala sploh in mislim, da je mucanje glede upoštevanja predreferendumskega časa in posledičnega umika oddaje precejšnje sprenevedanje. Torej, ni sporno, da se RTV Slo izogne predvajanju ponovitve oddaje v času trajanja predvolilne mrzlice. Še več, odločitev je povsem razumljiva, ker je oddaja dejansko očitno agitirala za eno stran. Ampak, lepo vas prosim: umik s spletnega arhiva?!!! What the fuck?! Popravite me, če nimam prav, vendar ne pomnim, da bi katerokoli »kontaminirano« oddajo odmaknili z arhiva MMC-ja zgolj zato, ker je bil ravno predvolilni čas. Prav tako se zdajle ne spomnim primera, da bi npr. Delo, Dnevnik ali Finance imeli prakso na spletu blokirati pretekle »sporne« članke v času predvolilnega molka. Je to pogosta navada, ki je nekako ušla mojim opažanjem? V kolikor ni (in menim, da ni), potem se na tem mestu Filiju samo zahvaljujem, da me je že dvakrat v istem dnevu želel nafilati z drekom. Hvala lepa, saj ne bi bilo treba.
In seveda Viktorji 2011 niso naredili nobene usluge zagovornikom Družinskega zakonika, kakor tudi ne plakatna kampanja z »zagamanci«. Res se sprašujem o zdravi pameti njihovega piara. Ni namreč logično, da bi se večje število ljudi dalo prepričati v nekaj s tem, da se jih ponižuje. Kvečjemu obratno. Prav tako ne razumem odgovornih za stike za javnostmi pri kampanji nasprotnikov DZ. Kakšen dan, dva nazaj sem prebrala, da bo v primeru sprejetja zakonika nastopil najmanj konec sveta, ki ga bo zaznamoval propad vseh vrednot in skupinske bakanalije z majhnimi otroki. Madona, dejansko je bilo slišati kot napad gaylienov na slovenski živelj! Da se v take buuuuu igrice da zvabiti celo predsednika SAZU, me navdaja naravnost z grozo – kot kaže nam res ni rešitve – pameti namreč ni ostalo niti za naprstnik. Vse je samo in zgolj poceni ideologija. Ideologija, ki seveda preprečuje, da bi se pogovarjali o relevantnih vprašanjih glede zakonika, kar je odlično izpostavila že avtorica bloga. Namesto, da bi poslušali poglobljene debate o tem, na kakšen način bo zakonik reševal pravno in socialno najtežja vprašanja, moramo poslušati pravljice o gayzilli in na Pogledih gledati neko histerično rdečelaso gos(po), ki, kljub temu, da je bila tudi sama menda samohranilka, agitira proti taistim in še istospolnim za povrh. Katastrofa! Še večja katastrofa je, da nasprotniki največkrat svoje nesprejemanje zakonika »argumentirajo« takole: naj umaknejo tiste sporne člene, pa ga bomo sprejeli, ker je sicer dober. Brain damage, anyone?! Torej, khm, khm, če bi bila jaz nasprotnica, bi se definitivno potrudila najti v zakoniku vsaj nekaj potencialno vsebinsko spornih členov, ki ne bi bili povezani z istospolno tematiko. Čeprav bi v ozadju imela samo in edinole protihomo agendo. Zakaj? Zato!!! Ker bi na ta način imela vsaj možnost prepričati tudi koga, ki na poceni ideološke fore ne pada in ne verjame pravljicam o nespremenljivi morali. Oziroma tudi ni za prazen drek žleht, češ: naj se imajo drugi še slabše od mene. Zato! Način, ki se ga poslužujejo, pa jasno kaže samo na njihovo primitivno diskriminatornost in istočasno zaskrbljujočo slaboumnost. V kolikor bo zaradi te, tako dih jemajoče, pimčevjade zakonik padel, potem bom dobila še eno potrditev več, da se pri nas volivce dejansko splača nagovarjati s pepcami in pepčki. Tisti, ki samo mislijo, da to niso, so namreč tako nezainteresirano leni, da se jim niti riti ne ljubi več do volišča prigujsati.
Upajmo, da se motim in da le še obstaja nekaj upanja za, oh, tako opevano, zdravo pamet.
@ Simona
‘Bistvo se skriva v detajlih in v načinu. V primeru naših bleferjev tako očitno, da vzamem nazaj uporabo pojma “skrivati”. Nič se ne skriva. Bije v oči’
Nič se ne skriva in bije v oči bolj kot to, da t.i estrada ne obstaja. Svoj obstoj bi, če ne na drugem, lahko vzpostavljala vsaj na samoironiji kot obliki zabavnjaštva. Ker estrada stoji in pade na zabavnjaštvu, pade zato, ker samo sebe jemlje preresno. Samo sebe pa jemlje preresno zato, ker nase gleda politično. Estrada tako postaja zombijveska: tako smrtno resno jemlje samo sebe, da pri tem sploh ne opazi, da ne obstaja.
A po novem družinskem zakoniku bodo naše strokovno abnormalno podhranjene socialne službe dobile kar bianco menice na naše otroke, ali kako?
@David
Ja, seveda, socialne službe včasih ne delujejo optimalno. Brez dvoma. Vendar pa ne moremo mimo dejstva, da tudi preštevilni starši ne delujejo ravno optimalno, a ne, in ta »neoptimalnost« se nekaterim zelo rada ponavlja – v škodo njihovih otrok.
Moje mnenje je, da je slovenska družba celo prekomerno tolerantna, ko gre za zlorabe otrok s strani njihovih staršev in zelo netolerantna za kakršnekoli »zunanje vplive« na (bojda vedno) posvečeno družinsko življenje. Tudi če so povsem benigni oz. blagodejni za vse vpletene – kaj šele, ko gre za ekstremne situacije posegov od zunaj! Prav gotovo je pri nas zelo redek odvzem otroka, kakor tudi ni pogosto kakršnokoli ad hoc vmešavanje socialnih služb. Sama sploh ne poznam nobenega primera vmešavanja v kolikor situacija ni bila kritična. Tako da ne delim tvojega strahu, da bi bila zdaj dana komu bianco menica za upravljanje z otroki. Česa se pravzaprav bojiš ti?
Da se razumeva: socialne delavke/delavci so brez dvoma samo ljudje, ki seveda lahko delajo napake. So pa samo ljudje tudi vsi starši in posledično ravno tako niso nezmotljivi. Poleg tega za starševanje zaenkrat ni potrebno polagati ama nobenega izpita, niti se izobraževati. Tako ni nerealno pričakovati, da določen procent roditeljev dejansko potrebuje zunanji nasvet, včasih pa tudi ukrep. Če že ne oni, pa vsaj njihovi otroci.
@David, v zvezi s tvojim pomislekom je bilo napisanih kar nekaj člankov. Ne vem, če si tega zasledil, še manj, če si ob vsej polemiki besednih izmenjav iz argumentiranih zajetij uspel ekstrahirati bistvo, ali najti odgovor na najbolj pereča vprašanja, najbrž pa ne bo odveč, če ti enega teh priložim.
http://www.24kul.net/j/druzinskizakonik/komentarji/223-trojanski-konj-v-obliki-druzinskega-zakonika
Mirijam, hvala za link, sem prebral. Ne nisem spremljal debate okoli zakonika, ker mi grejo na bruh tako zagovorniki, kot nasprotniki, ker oboji flancajo in sejejo nestrpnost. Zagovorniki so v tej svoji vnemi celo bolj ostudni, kot primčevi, ki nasprotujejo. In blesavo se mi zdi, da se vse vrti okoli pravic gejev, ko pa ta zakonik sploh ni toliko o gejih, ampak vsem drugem, kakor vidimo. Sploh ne morem verjet, kakšno sranje bomo najverjetneje sprejeli…. in zakaj?
Zakon glede pravic posega države v otrokove pravice (oziroma starševske pravice) je nedvoumen, in še, zakon se bo dal zelo ohlapno interptetirati in potem tudi ukrepati tako ali popolnoma drugače, glede na “primer”. Kako zlobno slovensko 🙁
p.s. izvajalci tega “sranja” bodo pa naši dobro znani in “strokovno” usposobljeni centri za socialno delo. Življenje v Sloveniji res postaja nevarno.
@Horizont:
Umik z arhiva je seveda glede na predhodno priloženo bila edina možna poteza v danih okliščinah, ko je nastal halo. Ne gre za rutinski primer. Pri odgovornosti za nastalo situacijo se bodo že scufali med seboj – Stop in RTV in to ni moj problem kot problem zunanjega opazovalca, zato niti ni pomembno za samo presojo o prireditvi. Dejstvo je, da je RTV definitivno bolj odgovorna, ker je zavezana zakonu, Stop pač ni in je organizator, ampak njegova prireditev odvisna v renomeju od RTV. Osebno seveda tudi ne verjamem, da je šlo za take razlike v scenariju, da nihče ni videl generalke, ali je pa res ni videl, kar pomeni poklico malomarnost. Ali pa jo je videl, se mu je zdelo fajn in je rekel, ah, kurc, se bomo že nekako izvlekli. Ampak vse to so pač špekulacije iz ozadja, s čimer se nisem želela ukvarjat, ker niti ni bila poanta mojega pisanja. Predvsem pa, ko rečem, da se mi ne zdi niti pomembno, kdo je kriv, to v tem primeru tako mislim, ker ne gre za bitko med dobrim in zlim, ampak kvečjemu med zlim in zlim … hehe … Za nas je pa pomembno, kaj in zakaj sprejemamo in kakšna imamo pričakovanja kot družba!!! To! Če bo javnost s takimi šlamastikami zadovoljna, jo bomo pač dobivali, vedno hujšo, enkrat od desnih, enkrat od levih, enkrat od zlega št. 1, drugič od zlega št. 2, ko bo premagal zlega št. 1.
@titud:
Se strinjam z diagnozo, čeprav je to, da se jemlje preveč resno, pri nas na žalost povezano tudi z navadnim posranstvom v skrbi za svoje interese. Selekcija, komu se kdo boji zamerit in komu ne, je preračunljiva. In če se cela armada komikov noče zamerit nobenemu mediju ali medijcu, pač na prireditvi, ki je namenjena medijem, ne dobimo enega vica na račun medijev.
@David in Horizont:
Ja, definicije so ohlapne in pika. Osebno se popolnoma strinjam s Horizont, da smo kot družba preveč tolerantni do izkoriščanja in zlorabe otrok v družini, kar izbira iz tega, da smo družba, ki se izogiba soodgovornosti in s tem povezanimi stroški. Vendar žal ne morem mimo tega, da je kadrovsko stanje in delovanje CSD-jev tako bedno in po presoji določenih primerov tudi malomarno in predvsem po manjših okrajih skorumpirano, da večje pristojnosti teh inštitucij v povezavi s sodstvom ne obetajo kaj drugega kot srhljivko na drugem nivoju. Predvsem pri bojih za otroka na primer, kjer je hitro lahko v prednosti nekdo, ki več ta pravih ljudi pozna ali jih lahko servisira, podkupi. V nobenem primeru pa, tudi če rečemo, kaj čmo, to je že drugo področje urejevanja razmer, pa si ravno v takšnih razmerah ne bi smeli dopustit ohlapnih definicij, kaj pomeni resna življenjska ogroženost otroka. Kar lepo naštejmo in pojasnimo primere. Pri vprašanjih cepljenja je ta fiasko samo najbolj očiten. Halo? Po mnenju strokovnega delavca tipa današnjih mimobrcev, pardon, je lahko resno življenjsko ogrožen vsak otrok, ki ga starš na primer z določenimi argumenti ne da cepit. Jaz sem na primer primerek takšnega otroka, ki so mu mamo celo odpeljali policaji, ker me ni hotela proti nečemu dat cepit. Pa ni bila slaba v argumentih, še posebej ne kot nekdo, ki dela v zdravstvu in je takrat še delala celo na pediatriji … hehe … za crknit. In na petsto kilometrov je bilo jasno, da ne gre za neko noro in neskrbno mater, ampak odpeljana je bila pred sodišče na podlagi zanemarjanja otroka in s tem ogrožanja življenja, kar je pomenilo, da me ne da cepit. In imela je prav pri presoji o meni, ker sem ob nekem drugem cepljenju ne ravno zanemarljivo res zbolela. In potem je nastal spet halo. Verjetno je bilo vse skupaj bolj posledica tega, da je šla nekomu s svojimi mnenji ravno kot oseba, ki predstavlja zdravstvo, zelo na živce. Ampak ohlapnost zakonov omogoča take rabote, še posebej v deželici, kjer se vsi poznajo in imajo kakšne kovke pri kom, ki ti lahko škodi ali koristi. Mene bi takrat lahko trije pijanci v družini zlorabljali, pa se ne bi nič zgodilo, ker se nihče ni kaj brigal za res zlorabljene otroke, če so imeli izgovor, da pač nič ne opazijo, ampak njim se je blazno ljubilo ukvarjat s tem, ali je nek otrok s strani evidentno prištevne matere cepljen za nečim, za čemer danes ni cepljen več nihče, če noče. Vse se da, če se hoče in nič, če se noče. Zato so pomembni čim bolj jasni zakoni. Še posebej v državi, ki se s kadrovsko politiko in procesi rekrutiranja na določena zelo odgovorna poklicna mesta ne more ravno pohvalit.
Ni dobro, da so v mali družbi, kjer je skoraj vsak sorodnik sosedu po neki liniji, zakoni o tako občutljivih vprašanjih pisani tako ohlapno in tako prepuščeni presoji kadrov. Kadrov, ki zadnja leta ne zgolj po krivici v družbi ne uživajo zavidljivega ugleda. S pravicami istospolnim, ki so zajete, se itak strinjam, dobro se mi zdi, da je v zakoniku poostreno, kar se tiče zmanjšanja časa za cincanje pri posvojitvi otroka, ki zaradi staršev, ki se mu nočejo odpovedat zgolj formalno, tava po rejniških družinah v nedogled. Ampak itak se tudi na tem mestu silni ljubitelji otrok, a ne, ne tepejo za posvojitve starejših otrok, ker na tržnici z otroki hočejo vsi predvsem dojenčke, da bi jih oblikovali po svoji meri. Ampak okej, vsaj nekaj je bolje, kot je bilo urejeno prej. Pri ostalem pa moram priznat, da nisem navdušena nad prislovično slovensko zakonodajno ohlapnostjo, pod kakršno vsi izjemni kadri formalno lahko delajo vse prav, ostalo je pa stvar okusa, a ne. Ne bi rekla.
@Mirijam:
Nisem navdušena nad propagiranjem te agitatorske strani. Še posebej te ne, kjer se izživljajo razne likovič bedastoče. No, ampak ker sem proti cenzuri, nimam kaj … hehe …
@Simona … delim tvoje mnenje absolutno. Težko pa razpravljam, ker zakonika nisem prebral. Ni časa.
Vendarle, ko slišim, kdo bo “izvajal” zakon, ki je povrhu vsega še hudo ohlapno napisan, potem je jasno, kaj se bo zgodilo. Slovenska folklora bo udarila ven v vsej svoji veličini.
@Simona in David
Seveda se s Simonino razlago pomislekov lahko v veliki meri strinjam. Tako kot sem že napisala: povsod so v igri samo in edinole ljudje, z vsemi prednostmi, slabostmi, zablodami in folklornimi vložki. Obstaja pa problem pri tem, kako podrobno in natančno napisati zakonodajo, da bi se izognili morebitnim težjim zajebom s strani posvečenih.
Bom pojasnila na nepovezanem, pa vendarle do neke mere analognem primeru iz dneva mojega vsakdanjega. Za slovenske razmere imam nekoliko nenavaden in, verjamem, da v zadnjem obdobju osovražen poklic. Namreč sem forex traderka oz. trgujem z valutami. Ta posel opravljam šele dobro leto in sem greenhorn v vseh ozirih, zato sem se bila prisiljena spustiti v čiste osnove. In osnova vseh osnov pri trgovanju je sistem po katerem trguješ. Tukaj pa obstajata dve šoli, če se lahko tako izrazim; prva pravi, da mora biti sistem povsem mehanski (nečustven), s popolnoma dorečenimi pravili, druga pa, da sistem mora imeti neke trdne smernice, vendar ostaja tudi diskrecijski (posledično čustven). Prvi sistem ima statistično jasno dokazljivo prednost, ki je utemeljena na konsistentnosti: v kolikor je sistem dober, se bo v številnih poslih pokazal t.i. »edge« oz. dobiček – zakaj bi se torej kdorkoli odločil za drugega? Jah, prvega dobro izvajajo samo računalniki, ki BTW opravijo 90% vseh poslov na valutnem trgu. Računalnik ima do pikice podroben program, ki mu zlahka nečustveno sledi, kljub temu, da se npr. lahko pojavi 10 zaporednih poslov, ki prinesejo izgube (beri: zajebov). Ni važno, stroj dela naprej. V kolikor so njegovi algoritmi napačno napisani, kar se zgodi večkrat kot bi si kdo mislil, jih kljub temu izvaja do bridkega konca oz. bankrota v tem primeru – razen, če ga lastniki prej ne vržejo offline hehe…
Drugi sistem je dosti bolj pisan na kožo ljudem ravno zato ker je – tudi diskrecijski. Najboljši traderji trgujejo z jasnimi pravili, vendar hkrati po lastni presoji. Presoji, ki se oblikuje skozi veliko število let in brezštevilne videne primere. Dobri traderji vedo, da so s svojimi nestabilnimi čustvi na trgu sami sebi največji sovražnik in da morajo držati kar se da veliko stopnjo samodiscipline, predvsem pa ohranjati ponižnost in pripravljenost na večno učenje, ker trg je »the great humiliator«. Stokrat in stokrat te poniža, žali tvojo inteligenco in te prisili, da se sprašuješ o lastni pameti oz. pomanjkanju le-te. Na začetku je res zelo, zelo težko in človek skoraj rabi nekega zunanjega mentorja, kar je zaradi presvetega interneta danes tudi možno; skupaj z njim si »učenec« oblikuje izhodiščna pravila, ki jih kasneje dopolnjuje in nadgrajuje s konkretno prakso. Kljub trudu vedno ostane določena mera emocionalnosti oz. prilaganja konkretni situaciji, vendar je to lahko tudi prednost, v kolikor ima človek veliko izkušenj in se v podobnih situacijah dosledno obnaša na enak način.
Da skratim i se vratim na naš primer: jasne smernice za ravnanje seveda morajo biti, ampak pri ljudeh človeškega faktorja ne moremo odvzeti in včasih je lahko tudi zelo koristen, ker preprečuje togost. Jaz osebno si ne znam predstavljati, na kakšen način bi lahko napisali zakon, kot pa da je dikcija: »v primeru otrokove ogroženosti«. Podrobnosti bi pa po mojem morale biti podane v obliki precedenčnih primerov. In o tem sem govorila v prvem postu: namesto, da poslušamo prazno kvakanje na temo gaylienov, gayzill in propada civilizacije, kar se pod taktirko Civilne iniciative in Cerkve počne zadnji 2 leti, bi me s strani taiste zainteresirane javnosti (in cerkvenosti) bistveno bolj navdušilo sodelovanje pri postavljanju t.i. »How to guide-a« oz. zbirke precedenčnih primerov in dobrih praks, ki bi socialnim delavcem in sodiščem dala jasnejše okvirje za ravnanje v zahtevnih oz. spornih situacijah. To bi bilo pa prepotrebno ne samo pri družinski zakonodaji, temveč tudi pri vseh drugih. Ampak tukaj se zaletimo v to proslulo slovensko folkloro, ko se je treba na vse pretege ubadati z jebanjem svojega soseda in s formo kot tako, čim manj časa je pa potrebno posvetiti konkretni vsebini, a ne, a ne? Mah, v rit naj se zaletijo vsi ti prazni, poceni dušebrižniki! Če je bilo zakon potrebno ustrezno dopolniti, bi to storili – imeli so vse možnosti, saj so bili tako rekoč pri koritu – vendar so raje zlobno hujskali javnost proti istospolnim! Zdaj pa naj bi razumni ljudje resno jemali njihove jadikujoče izlive na strani 24kur.net oz. 24kul.net v zvezi s prevelikimi pooblastil socialnih služb?! Pa kaj še! Tudi ne verjamem, da bi se kulske gospe in gospodje resno lotili teh vprašanj v kolikor bi zakonik ponovno šel v proceduro. Zakaj ne? Eeee, pa znate šta… kasno stiže Marko na Kosovo. In za povrh čisto nič ne spominja na mladega junaka, ampak prej na starega, škrbastega, slinastega Bedanca, ki bi rad zdaj nategnil nič hudega slutečoTrnuljčico. Jerk off on your own, buddy!
@Simona
Vztrajam pri tem, da je bil umik s spletnega arhiva pokazatelj nedoslednosti v ravnanju in zato neprimeren. Še več, v letu torrentovem 2012 je tako ravnanje naravnost stupidno oz. je kvečjemu sproduciralo kontra učinek. Tako sem na primer zaradi Filijeve posranosti pred novo oblastjo (ki ga bo najbrž v vsakem primeru odstavila), še sama podlegla spinu in zabila nekaj dragocenega časa za ogled preko youtuba hahahaha… Pripišem pa seveda lahko samo sebi. Tega se jasno zavedam, vendar me vseeno jezijo, prekleti šušmarji z meglo, ker so spet uspeli ponižati mojo kislo pamet hahaha…
@za (kisel) smeh
Včeraj sta me dve stvari spravili v grotesken smeh v povezavi z Družinskim zakonikom in bi ju delila z vami.
Prva zadeva je bila izjava paroha srbske pravoslavne cerkve (videna na KanaluA), ki je prostodušno prijavil, da je Bog ustvaril človeka in…ženo, da živita skupaj. Mislim, da se že dolgo nisem tako smejala, sebi navkljub. Smejala zato, ker je bila končno ena izjava tako prekleto poštena, tako faking iskrena, da se ženska (ne človek!!!) res lahko samo še bedasto reži.
Druga pa je bila rdečelasa histeričarka, ki sem jo omenjala že v prvem postu tukaj. Menda se piše Vilčnik. Je kdo videl tega padlega angela na predreferendumskem soočenju na RTV Slo? Edino kar mi je prišlo na misel je bilo: mater, kot da bi snemali Rosemary’s child – now finally adult! Jao, jao, naravnost iz pekla na vaš ekran! Dejstvo, da je šlo samo za žensko (ne za človeka!!!), me v tem primeru ni razveselilo sploh. Bilo pa je na svoj grotesken način prav grozljivo smešno.
@Simona
Spet me je zabrisalo v spam. Lahko prosim daš ven. Hvala
“Nisem navdušena nad propagiranjem te agitatorske strani.”
@Simona, jaz tudi ne. Zato ne vem čemu zaključek, da propagiram agitatorstvo. Komentator David je vprašal in jaz, ki sem se tu znašla, sem mu prilepila povezavo do strani, s člankom, na katerega sem, mimogrede, tudi sama včeraj prvič naletela in ki morda vendarle vsebuje še kakšen vidik več, kot sem doslej uspela drugod ujeti, na aktualno predreferendumsko temo. Osebno nisem vnaprej obremenjena s tem kdo kaj napiše, temveč kaj sporoča. Ali, še bolje, kaj iz prebranega sama izluščim. Nikjer, še najmanj pod temo o viktorjih, tudi ne pravim, da se z napisanim (bognedaj v celoti) strinjam oz. ne strinjam, dasiravno menim, da nekaj informacij iz priloženega članka vendarle ni za odmet! Vsaj v dodaten razmislek. Zato me razne bedastoče a la Likovič v tem primeru popolnoma nič ne zanimajo! Naslovnik bo pa menda tudi sam sposoben objektivno preceniti, če (se) že sprašuje … hehe. Ne, razmišljanje z vsemi pomisleki vred res ne bi smeli postati predmet cenzure. Ojej, kam bi pa prišli.
Morda, Simona, pa je to največ, kar zmorejo dati od sebe slovenski kao stan up komiki in njim podobni? In ker pišem te vrstice v času, ko so volišča zaprta, lahko mirne duše rečem, da s takšnim bednim agitiranjem za zakon niso nikogar pridobili, kvečjemu se je kdo zaradi posiljevanja odločil, da bo glasoval proti.
@David:
Ja, absolutno preohlapno.
@Horizont:
Najprej … fajn si opisala svoj posel, je bilo zanimivo prebrat, predvsem ker ne poznam osebno nikogar, ki dela eksplicitno na tem področju.
Zdaj pa k temi … Osebno sem sigurno ena izmed zadnjih oseb na svetu, ki bi zastopala robotiziranje pristopov, ki lahko povleče za seboj togost, ja. Strinjam se, da se človeškega faktorja ne da eliminirat. To je včasih blagor, včasih pa pekel. Če imamo nekvalitetne kadre na voljo, se dogaja pekel, v obratnem primeru ohlapnost sistema seveda omogoča večjo fleksibilnost pri ukrepanju ob specifičnih primerih. Kakovost kadrovske politike na splošno (ki vedno premore seveda izjeme) lahko ocenimo oziroma predvidimo že na podlagi sistema “rekrutacije”. Kdo se oldoči za določen poklic in čez kakšno sito mora it. Koga morda sploh zanima značajska primernost? Se mora izkazat v praksi in kako praksa sploh izgleda? Itd. No, bistvo pa je … da ohlapna določila v primeru preveč kadrov, ki so pravzaprav zgrešili poklic (ker so se na primer vpisali na faks, kamor so bili pa sprejeti, ker ni bilo treba zbrat veliko točk … ker so potem sprejeli službo, kjer so jo pač dobili ali so jim veze to omogočile … ker so mislili, ko so se odločili za poklic socialne delavke na primer, da so primerni, ker premorejo bojda veliko ljubezni do otrok in si jih sami želijo blabla …), povzročajo ogromno zla. Če imamo na primer v igri še labilne ali celo podkupljive značaje, je pa sploh katastrofa. Lahko bi rekli … če bi bila v idealnih pogojih družba dobro vzgojena in na visokem nivoju, praktično ne bi potrebovali več policije, kaj šele prava. Na primer. In v družbah, kjer vlada nizka stopnja stanja duha, dobimo temu primerno zlahka represivno državo in tudi na vseh drugih področjih toliko bolj robotizirano, da je le vse pod kontrolo. Kontrola seveda še ne pomeni dobrih rezultatov, ampak orodje za izvajanje interesov tistih, ki so prikomolčali do oblastnih pozicij.
Našega primer posebej pojasnjevala ne bom, ker menim, d aniti ni potrebe in ker bom ob drugi priliki teksat. V vsakem primeru je pa potreben vsaj nek kompromis. Zelo nenavadno se mi zdi, ko praviš, da si ne predstavljaš boljše formulacije. “kot je v primeru otrokove ogroženosti”. Halo??? Tega preprosto ne verjamem, da je mogoče, pa tudi če je, bi si morala stroka predstavljat in tudi si, ampak … Otrokovo ogroženost se da namreč interpretirat po potrebi, tudi zaradi nečednih vzgibov na ogromno načinov. Kot sem že opisala v enem komentarju, sem bila tudi jaz po mnenju posvečenih ogrožena, ker me za določeno stvar mama ni želela cepit. Pa niti nočem diskutirat o takem primeru, ker ni treba. Gre za nešteto primerov ob ločitvi na primer, kjer se otroka pusti pri materi, ker odločilna oseba meni, da otrok ni ogrožen, čeprav je. Primeri kasneje v drugem zapisu. Spet v drugem primeru se lahko socialna delavka z drago prijateljivo sodnico z vasi pogovori, da je otrok zelo ogrožen, ker tako trdi ločen frajer na vasi, ki blati svojo soprogo, ki ga je zapustila. Da ne omenjam dejstva, da po tem zakoniku otroci, ki se jih dodeljuje ali predodeljuje skrbnikom, niti pred sodnika ne pridejo!!! Ta privilegij je rezerviran samo za prekljanja bioloških staršev, pri ostalih, eh, pa lahko bolj na hitro uredimo kar z mnenji socialnih delavk. Sodišča so itak preobremenjena, a ne. Pardon! Ne ga biksat.
Skratka, strinjam se, da pretirana določnost zakonov lahko učinkuje preveč omejevalno, pojavijo se precedenčni primeri itd. (kar se vse lahko vključi v zakon, pod vprašanjem, kako ravnat v primeru izjemnih primerov). Vendar pa vsaj neko določilo mora bit! Brez kakršnega koli določila govorimo o preohlapnem primeru, še posebej če se ne moremo hvalit z uspehi na področju, ki se ga dotika problem. V tem zakoniku ni niti kompromisa. Veš koliko manipulacij je možnih že samo na področju psihične ogroženosti?!! To ni okej. Ni niti kompromisa.
Še enkrat. Popolnoma se strinjam s tabo, kar se tiče tega, da je družba preveč tolerantna do staršev, ki ne omogočajo ustreznih pogojev otrokom. Ampak ravno v tem je keč, ker po tem zakonu ne bo nič drugače! Kdaj, zaboga, je otrok dovolj ogrožen??? Če je lačen, žejen, žalosten, si puli lase, mora bit prebutan, da ima polomljene kosti, je cele noči buden, ker se boji pijanca …? In kaj veže poverjene, predvsem na CSD, da nekega starša ožigosajo kot povzročitelja bistvene ogroženosti? Samo poglej si manipulacijo, ki se je zgodila že v soočenjih, ko je Rožej … verjamem, da nehote … kot primer, ki se ne bi smel več zgodit, navedel tragedijo na Zaloški, ko je oče hčerko vrgel skozi okno. Halo??? Takrat so socialni delavci imeli možnost ravnat strogo, pa se med seboj dve izpostavi nista mogli zmenit birokratsko, kdo je odgovoren za nadzor nad očetom in nadzora ni bilo!!! O te, da niso v zaporu preverjali človeka sploh in jim zato ni bilo treba vedet, da partnerki grozi, sploh ne bi govorila. In ko se je zgodila katastrofa, ker je oče vdrl k varuški (saj pun čka je bila itak v mamini oskrbi), policija ni poklicala specialcev, na kar so se tudi pritožili!!! Skratka, nihče nobene ogroženosti sploh priznaval ni, čeprav je obstajala visoka, kar je ajsno vsakemu butcu. Oče je dobil pozitivno oceno psihologa. Da ne omenjam manipulacije s primerom koroške deklice! Halo, kaj je Svetlik hotel povedat, razen da manipulira, saj ni naredil nič za ta primer, ki ima očitne napake v procesu in sumljivosti. Zlorabe sploh preiskovali niso!!! Izvršbo pa so izvedli, še preden bi bila preiskava zaključena. Nadzor nad policijo je pokazal napake in preiskava je dobila negativno oceno. Kar me je začudilo, češ, lepo, da priznajo. Ja, priznajo, ker priznanje nič ne šteje! Itd.
Skratka, ta zakon je podelil še več široke pristojnosti CSD-jem, kot da jim brezmejno zaupa. Na podlagi česa neki? Naj naredijo raziskavo stopnje zaupanja in zadovoljstva s strani tistih (tudi otrok, ki so zdaj že večji), ki so njihovo pomoč potrebovali.
Kar se tiče ravnanja RTV, pa logično, da je nedoslednost, če je nedoslednost že na začetku pri razčiščevanju, kdo je odgovoren. V vsakem primeru je odgovorna RTV, saj so oni prenašali zadevo in so hkrati zavezani zakonu. Kolikor so pa organizatorji krivi, ker bi jim res uspelo sporne dele prikrit v scenariju in koliko so RTV res vedeli, bodo pa že še razčistili, če bodo. Tega ne ti, ne jaz, vedet ne moreva, lahko si samo svoje misliva, to pa ja. Ampak ti ni dovolj za absolutne obsodbe.
Da so s tem še spodbudili radovednost, je itak jasno. Ampak v tem primeru itak ne gre za to, da bi bilo komu mar, koliko ljudi je videlo, saj bodo lahko videli itak zdaj po referendumu, če posnetek ni umaknjen za vedno, a ne. Šlo je samo za blaženje dejstva, da jih čaka verjetno kazen oziroma skoraj sigurno.
@Mirijam:
Razumem pojasnilo in ja, s tega vidika se strinjam in mislim, da imaš prav.
@AndrejM:
Očitno je tako … hehe …
@Simona
Pojasnilo okoli definicije »v primeru otrokove ogroženosti«.
Kot sem že napisala, se mi taka dikcija zdi za zakon povsem primerna. Zakon namreč postavlja okvir za delovanje, ni pa realno pričakovati, da bi lahko katerikoli zakonik podrobneje razdelal zelo specifična vprašanja. Zato sem pa poudarila, da pri nas pogrešam precedenčno pravo – to pomeni, izvajanje prava na podlagi osnovnih zakonskih okvirov IN konkretnih pravnih rešitev v točno določenih preteklih situacijah.
Pomisli, koliko je življenjskih situacij! Koliko se jih je že zgodilo. In koliko od teh jih je bilo predmet spora. Mene bi na primer izjemno zanimalo, kakšne so bile odločitve v konkretnih preteklih primerih. Zanimalo s stališča razlogov za sprejetje take ali drugačne odločitve, kakor tudi s stališča sledenja morebitnim nekonsistentnostim. In to pogrešam pri vsej slovenski zakonodaji!
Če se malo pomaknem na stran gospodarskega prava, ki ga nekoliko bolje poznam. Vem na primer, da se razni »gospodarski« zakoni pišejo kar po tekočem traku oz. se vedno nekaj spreminjajo. Menda je avtorica večine kar ga. Nina Plavšak osebno in lastnoročno – ženska je kot kaže one woman walking miracle. To say the least. Na tak instant način torej dobivamo celo serijo zakonskih aktov in podaktov, zaradi česar neka »wonder woman« pobira mastne tantieme, na podlagi katerih pa živ krst »ne zna« ali noče odločati, ker preprosto ni nobene pametne prakse. Vsako leto jovo na novo, pa naj bo zakon o stečajnem postopku, prisilni poravnavi oz. kajježe. Take strašne zakone imamo, da na njihovi podlagi lahko nek navaden državljan Vaskrsić zaradi svoje (sicer neumne in arogantne) neaktivnosti v postopku, celo izgubi nepremičnino, medtem ko velike ribe aktivno iščejo vsako visečo nitko, na katero se potem uspešno obešajo cela leta. To je tisto. Zakaj je zame primer Vaskrsić erste klase svinjarija? In to kljub dokazani goljufivosti dotičnega gospoda. Zato ker ni konsistenten s siceršnjo prakso! Pravo mora temeljiti na doslednosti, sicer pač ni nobeno pravo. Brez sistematičnosti se vzgajati ne da niti pasjega mladiča, kaj šele odraslega človeka; šele ko imamo dosledne sodbe lahko tudi sprožamo ustrezne postopke za njihovo morebitno spremembo v prihodnosti, v kolikor imamo tehtne argumente. Če je pa sodba vedno znova prepuščena ad hoc »iz nule« interpretaciji vsakokratnega sodnika, potem pa forget it.
Ja, seveda lahko nastanejo spori pri zdravljenju otroka. Konkretno si govorila o cepljenju. Seveda. Ampak stavim, da dandanes obstaja cela plejada sodnih odločitev, tako naših kot evropskih, za ta dotični primer. V zakonu piše »v primeru otrokove ogroženosti«. Prav. Zdaj pa pojdimo pogledat, v katerih primerih se je IZKAZALO, da je bil otrok dejansko ogrožen. Pri večina cepitvah se je že zdavnaj izkazalo, da kljub njihovi odsotnosti, zdravje otroka v državah razvitega sveta ni ogroženo. Zato pa marsikje po EU cepljenje ni več obvezno, a ne. Vidiš? Namesto, da bi naši pametnjaki malo pogledali situacijo iz prakse, so kot kaže goli in bosi brez natančnih navodil na točno določenem mestu.
Zadnji čas je, da se pri nas postavi osnovni temelj zakonodaje – potem naj se jo pa prične izvajati in na ta način precedenčno dopolnjevati s konkretnimi življenjskimi situacijami. Jebenti, no! Nemalokrat sem naletela na primer, ko so s sodno odločitvijo zavlačevali preprosto zato, ker so čakali na nov zakon!!! Zakon naj bi bil okvir oz. zakaj, za vraga, imamo potem pri nas sploh sodniški sistem?! Ali sodnik samo slepo bere zakon ali se od njega/nje pričakuje, da ga tudi interpretira? Interpretira tudi v luči preteklih spoznanj. V kolikor pa imamo pri nas na funkcijah res tako nesposoben kader, da se moramo bati njihovih idiotskih odločitev kakor hitro ni danih podrobnih navodil za ravnanje, potem nam ni spasa! Ni šans, da bi lahko obdržali svojo lepo domovino na dolgi rok.
Da se vrnem na DZak. Marsikateri pomislek je najbrž več kot upravičen. In marsikatero določilo najbrž zelo manjka. Vprašam te, zakaj niso reševali teh pomislekov oz. dopolnil? Zakaj se niso ukvarjali z njimi? Zato!!! Ker jih zanje ni brigalo niti toliko, kolikor gnile vode drži pol pizde, če te malo parafraziram, Simona. Ves čas se je vse vrtelo le okrog tistih nekaj določb okoli istospolnih parov. Na koncu so pa en ali dva meseca pred referendumom nekaj zajokcali okrog prevelikih pooblastil CSD-jev. Por favor. Če ne zaupamo CSD-jem, kar ni niti nelogično niti nepričakovano, potem bi bilo še toliko bolj razumljivo, da bi se zainteresirana javnost angažirala v smer postavljanja »zbirke presedanov«, temelječe na preteklih izkušnjah, ki bi zakon ustrezno dopolnjevala. Tako pa… kaj smo dobili zdaj? Primčeve in Meršetove onanije s cerkvijo in naivnimi ovčicami, ki sploh ne vedo, da so na dolgi rok same sebe pofukale v ritko z abnormalno velikim dildom. Zakonik je padel v 90% zato, ker so ljudje odločali na podlagi svojih predsodkov, mislim da ni niti 10% tistih, ki so dejansko imeli kakšen tehten razlog. Istospolnim so bile tako uspešno zanikane ustavne pravice do enakosti pred zakonom, sveta družina je bila ubranjena, zmeda s CSD-ji se pa lahko nadaljuje po starem receptu. Who cares, right? Primc in Likovička že ne, slovenski škofje še manj.
Je pa treba resnici na ljubo povedati, da DZak ni nikakršno čudežno zdravilo za primere kot je npr. koroška deklica, tukaj ti dam čisto prav, in dodajam, da to najbrž niti ni bilo realno pričakovati. Ker zakon še nikomur ni dal zdrave pameti in sposobnosti presoje kar sam po sebi. Bil pa je v marsičem boljši od 30 let stare zakonske podlage, ki ga imamo sedaj. In če bi morebitne nejasnosti začeli ustrezno dopolnjevati, pa magari z amandmaji, bi bilo to dosti boljše kot zatečeno stanje.
Se opravičujem za malo bolj energičen post. Morda boš našla še kakšno nejasnost, Simona haha, ker sem napisala v enem šusu. Preprosto imam včasih dovolj te slovenske nepripravljenosti, da se naučimo kaj novega, da sprejmemo kaj drugačnega in posledične sprenevedavosti. Predvsem pa sem sita te naše lenobnosti, ko se večini ljudem za vse jebe. Jebe celo takrat, ko se glasuje o usodi vseh. Ker referendumi o človekovih pravicah, so referendumi, ki se tičejo slehernika. Nikoli se ne bi smeli zgoditi, če pa je slovensko Ustavno sodišče prtisnlo na stranišče in je totalno odpovedalo v svoji funkciji, potem je udeležba na njih praktično nujna. We are saving our own lives here – ne pa da se odločitev prepusti neki skupini s skrajnimi stališči, ki se, ironično, vendar predvidljivo, zlahka mobilizira. Pravijo, da je bilo preveč lepo vreme včeraj. Je sijalo sončece, pa se ljudem ni dalo. Samo to bom rekla: če bomo še dolgo uživali pod svobodnim soncem, to sigurno ne bo po zaslugi tistih, ki so se včeraj cel dan predajali sončenju. Na dolgi rok ni namreč nikoli pametno, da imaš možgane na paši. Čivava je pač predvidljivo zelo nezanesljiv stražar.
@Horizont:
Ja, zakon postavi okvir za delovanje. Razumem. A vseeno menim, da je ta okvir absolutno preohlapen in absolutno preveč prepuščen interpretacijam socialnih delavk in slabemu ali dobremu dnevu sodnic, ki potrdijo interpretacijo velestroke. Če bi pri nas omenjen stroka uživala večji upravičen ugled in s tem v povezavi tudi postopke rekrutacije, bi še rekli, eh, who cares, tako se pa lahko primerm za glavo na žalost.
O precedenčnem pravu se povsem strinjam, ampak če tega ni, je takšno površno kracanje zakonodaje še toliko večji minus.
Mene bi tudi zanimalo, kar opisuješ v 2. odstavku in na žalost sem neke odgovore na določene primere, ki so me zanimali, lahko preko dokumentov celo dobila (enako kot novinarji, ki jih očitno niso brali, razen novinarke na Tedniku, ki je na podlagi dokumentacije tudi poročala) … tudi v primeru koroške deklice na primer. In videla, da je interes po ščitenju površnega in celo sumljivo nelogičnega delovanja velik, še večji pa interes po ščitenju tistih, ki ravnajo slabo ali celo tako nelogično in ne v skladi s predpisi, da si človek ne želi mislit, da je nekdo tako neumen, ne pa na primer pristranski in podkupljen. Hočem povedat, da z razlogom ne boš izvedela marsikaj, kar te zanima. In tudi tisto, kar se pri nas izve, nič ne šteje. Nikoli nismo izvedeli, kako na primer lahko interpretiraš ravnanje v korist otroka po konvenciji o otrokovih pravicah, če odrediš izvršbo nad otrokom, da se dodeli v okolje, še preden je preiskava, ki se veže na preiskovanje zlorab v tem okolju, na tožilstvu zaključena?!!! Pri nas gred že takšne zadeve kar mimo, čeprav vemo. pa je to le okvirni piškin dim v primerjavi z zagonetnimi detajli. Izvemo, da je nadzor nad policijo pokazal nepravilnosti, vključno z zaslišanjem deklice s strani policaja in vpričo matere (soosumljena zlorabe), ki ni usposobljen za tako delo, nič pa ne izvemo, ali to dejstvo pusti kakšne posledice? Obnovitev postopka na primer, sankcije. Nič! Ena gospa, ki je vodila proces, gre v penzijo kar naenkrat, kakšna socialna delavka ali policaj pa je ponavadi premeščena v drug kraj na isto delovno mesto … kot v primeru kriminalnih duhovnikov, ki jih selijo po svetu od dobrodelne organizacije v dobrodelno organizacijo.
S 3. odstavkom se popolnoma strinjam in ga razumem. In … saj? To je ta prepuščenost interpretacijam, ki pri nas ni ravno dobrodošla očitno, ker se ne izvaja dovolj zdravih in razumnih interpretacij.
Strinjam se tudi s 4. odstavkom, zato pa menim, da je zakonik preohlapen … hehe …
Strinjam se tudi s 5. odstavkom in dodajam, da je problem, ker se pritožbe nad sodniškimi odločitvami pač vrstijo. Danes smo na primer lahko poslušali nazadnje pritoževanje pravnika Berdena v Preverjeno, ki je jasno povedal, kar vsi vemo … da se med kolegi že ve, kdo ni sposoben razumne, dosledne in kvalitetne sodne prakse, a se nič ne zgodi. Nobenih sankcij, nič … trajni mandat pa lepo ujčka bedo. Potem je stvar sreče ali nesreče, komu padeš v paco pred kladivcem. To sranje je potrdil tudi M. Zupančič v zadnjem intervjuju. In demistificiral samo predrilanje skozi študij za dokazno gradivo o mentalni sposobnosti kadra, ki so po njegovem lahko celo retardirani.
Se popolnoma strinjam s 6. odstavkom. Ja, tako se je dogajalo.
Seveda DZak ni čudežno zdravilo, ampak mene je zelo zmotilo, ker so ga reklamirali, kot da je. Na primer Rožej v soočenjih. Halo??? V primeru koroške deklice je ščo prej zato, da so na vsak način turili otroka staršu, ki je bil celo v posopku preiskave, čeprav so imeli možnost preprečitve česa hudega (ker dokler ni preiskano, ne moreš trdit, da j evse v redu). V primeru Zaloške so se vsi odgovorni naravnost trudili ignorirat očeta, ki je predčasno prišel iz zapora zaradi lepega vedenja, nadzora pa noben od dveh CSD-jev ni izvajal, čeprav bi ga moral. Halo??? Naj nehajo že lagat, da naj bi bil problem, ker ne morejo poskrbet za otroka. Preprosto nočejo, ker nimajo prostora za otroke, pa tudi za zapornike nimajo prostora. Treba je varčevat, pač.
Tudi jaz sem razmišljala o tem, ali vendarle je kaj boljše ali ne (če odštejem člene o istospolnih partnerstvih in otrokih istospolno usmerjenih staršev) in mi ni prevgalo v pozitivo, ker sem menila, da pri nas ne bi nič dopolnjevali z amandmaji, ampak se je hotelo zaradi palete škandalov v zadnjem času pod Svetlikom samo pred javnostjo na hitro pomest smeti pod preprogo. To bi dosegli s prepričevanjem ljudi, da zdaj je pa veliko bolje in so nekaj naredili. V resnici Svetlik ni naredil nič, ampak sodeloval pri pometanju pod preprogo in v najbolj ogabnih trenutkih zganjal piar z izjavami, da vse deluje dobro in da se afere preveč napihuje ( a res, zakaj si šel pa packat DZak potemtakem?). Interes je, da vse deluje enako kot prej na tem področju in to sem videla v tem zakoniku. Ta interes. Za nadaljnjih 20 let. Če ne drugega se bomo zdaj lahko kregali vsaj še eno leto, kaj in kako bi bilo bolje, sicer bi vse potihnilo. Izredno me moti samo ugrabljenost zakonika s strani problema istospolnih in otrok, ki se vežejo samo na ta problem (sicer jim je pa bojda v družinici vsaj lepo … mene so pa najbolj zanimali v tem primeru otroci, ki jim je grdo in kako jih obravnava zakonik … zato sem bila tudi presenečena, da za otroke, ki se jim določa skrbništvo ne velja enakopravnost, saj le teh ni treba obravnavat pred sodiščem, enako, kot je to v primeru kalvarij med biološkimi starši, volja CSD je dovolj).
Moram opomnit še na nekaj. Da so se mi zasrali v tem primeru tudi aktivisti za pravice istospolnih. Ker so lajali samo za svojo rit in ad hoc ugrabili cel zakonik, češ, kako je pač dober. Nihče ni pokazal, da je zakonik sploh prebral, razen delčka, ki se njih tiče. Bohnedaj, da bi se vsaj oni izkazali boljši kot takoimenovana CI, ki je udrihala samo zavoljo svojega ideološkega interesa. Na koncu so mi žal izpadli vredni drug drugega. To seveda ne spremeni dejstva,d a podpiram poroke istospolnih itd., samo pravim, da so me razočarali v aroganci in brezmejnem občutku, da jim pripada celoten zakonik.
In seveda takšen dokument nikoli sploh ne bi smel prit na referendum in slovenski državljani bi morali organizirano bojkotirat, da se je to sploh zgodilo. Ampak to so že sanje o zreli demokraciji … hehe …
Na splošno menim, da se itak razumeva … samo vidiki, kako prit do tega, v čemer se strinjava, da bi moralo tako delovat, so malo različni. In tvoj vidik je pravilen, če bi se res kaj v smeri amandmajev dogajalo, kaj šele v smeri obravnave na podlagi precedenčnih primerov, moj vidik pa v primeru, da se drugo možnost izkoristi bolje, ker DZak ostaja vroč neizpolnjen kostanj. Ne eno, ne drugo se ne bo zgodilo. Tako da je na koncu tvoj vidik zmagovalen, čeprav bi izgubila, samo zaradi pravic istospolnih. Moj vidik pa ni zmagovalen, ker pod to oblastjo in po padcu referenduma istospolni ne bodo prišli do pravic, za katere se borijo, no, je pa zmagovalen, ker menim, da se bodo pri ohlapnosti ostalih zakonov bolj potrudili, ker so to pač itak tudi sami kritizirali. Tako da … V vsakem primeru smo nezadovoljni. In tako se dogaja v kronično razklani in egomanični družbi, kjer se vsi fajtajo samo še za svojo rit z armadami čivav na straži in pozabijo, kaj je sploh smisel.