JAVNOMNENJSKI ŠOV
Največji poraženec prvega kroga predsedniških volitev so ponovno agencije, ki medijem prodajajo javnomnenjske raziskave. Morda bi bilo najbolje, da bi se mediji v bodoče odločali zabavat svoje potrošnike s predvolilnimi napovedmi, ki bi jih posredovali metereologi s pomočjo napovedi vremena in raznimi možnimi vplivi na počutje povprečnega volilca. Seveda pa vse te javnomnenjske ankete kljub neuporabnosti niso povsem brez vpliva, kar le še prispeva k bizarnosti silnega veselja do objavljanja. Spodbujajo ali hromijo posamezno volilno telo k smislu do ukrepanja – udeležbi volitev posameznika. Kadar med ljudmi prevladuje relativno dovolj mentalitetno harmonizirana klima, se ljudje radostijo navijaške igrice in nabijanja stav po gostilnah z veliko voljo do podpore napovedovanemu zmagovalcu. Radi se počutijo del zmagovalne ekipe. Če prevlada deharmonizirana klima, se hitreje zgodi, da raje osebno resignirano prepustijo odločitev drugim. Izjemen korak naprej civilizirane družbe bi bil, če bi pustili ljudem, da bi se vsaj potrudili v miru prepustit razmisleku s svojo glavo, saj konec koncev ne gre zgolj za nogometne stavnice. Še bolj nepredstavljivo pametno bi bilo, da bi ukinili nepotreben predvolilni molk, ki ne služi ničemur koristnemu, razen da se polni državna blaganja z lovom na neke kršitelje prepovedi svobode govora!!! V 21. stoletju obstaja dovoljenje za določitev dneva, ko države, ki se oklicujejo za demokratične, zapovedujejo, o čem se plebs ne sme javno izrekat. Kdor se zamisli in celo odloči šele zadnji dan pred volitvami, bi si želeli, da se raje ne bi nikoli.
DR. ZVER, MILAN ZVER – ŽRTVENO JAGNJE
Na desnem polu je tokrat prevladalo prepričanje, da dr. Milan Zver pač že od začetka ne more predstavljat realne možnosti za zmago, precej složno. Njegova stališča so bila predvidljiva stališča stranke SDS. Poleg tega Zver nikoli ni prepričal s karizmo ali kakršnimi koli vsebinsko zapomnljivimi posebnostmi. Mlačno morje. Kampanja s konvencijami po vzoru ZDA je v Sloveniji brez smisla. Za to potrebuješ zvezdniški potencial, ki se vrsti na odru in novinarjem se trga od snemanja in škljocanja. Kot zvezda, in ne zgolj govorno zmožna oseba na nivoju povprečne učiteljice, se mora znat obnašat tudi žena. V deželi, kjer je hollywoodska klima premnogo dlje od sosedove krave, pa se je bolje lotit molzenja, striženja ovac ali košnje in podobnega. Še posebej če pripadaš stranki, ki najbolj cilja na kimanje ruralnega prebivalstva. Sicer, moram priznat, da je bil dr. Milan Zver v predvolilnih soočenjih precej bolj prijeten, topel in priljuden kandidat, kot je bilo moč predvidevat. V tem smislu je vendarle dosegel nek presežek vsaj z imidžem, ki ga večina najvidnejših predstavnikov stranke SDS ne premore in so zato osovraženi še bolj, kot bi bilo nujno. Čeprav deluje dolgočasen, je bil mestoma celo duhovit in sproščen. Sproščenost pa ni ravno zaščitni znak stranke SDS. Tudi kakšno stališče je vsaj imel, medtem ko sta druga kandidata predvsem leporečila in ovinkarila. Ampak potem je zinil tudi nekaj, kar je tako tipičen hendikep stranke SDS v mentaliteti, da so ušesa zabolela. Kot zgled za sprejemanje reform, kjer se ljudstvo ni nič pritoževalo, kaj šele sindikati vreščali, je omenil Latvijo. Kam smo padli. Kje so se izgubile sanje o Švici, a ne. Seveda ga je dr. Danilo Türk zlahka potolkel s pripombami o težkih razmerah v Latviji in množičnem izseljevanju mladine. Sočustvujemo z Latvijci, ki se ne znajo postavit zase, za vzor jih pa nočemo sprejet in dvomim, da bi nam zamerili. Sočustvujemo tudi s prebivalci Estonije, ki nam jo je kot zgled nekoč vsiljeval Janez Janša, ko nas je hotel kaznovat z enotno davčno stopnjo. Kmalu smo izvedeli, da obljubljena dežela skoraj ne pozna več srednjega sloja. Da lačni hodijo po marmorju, lahko od daleč bolščijo v ogromen stadion, država beleži gospodarsko rast, medtem ko državljani jebejo ježa. Ni hujšega od politike, ki ji več pomeni blišč države od kvalitete življenja državljanov. Zato nikakor niso šle v prid všečnosti dr. Milana Zvera tudi mantre o presilni ljubezni do domovine, s katero je še Barbara Brezigar opletala, ko so bile volitve že izgubljene. Ni ravno modro, pa tudi etično ne, da se pretirano časti slogane na čast domovini, pozablja pa na državljane in celo omenja kot zgled molčečo ponižnost ob naraščanju siromaštva in brezposelnosti. Država brez državljanov ne obstaja in je točno takšna, kakršni so državljani. Če ob tem predsednik vlade Janez Janša sesuva celo takšne bizarnosti, kot je na primer nasvet, da naj družina pač privarčuje tako, da gre manjkrat v gledališče, kot da bi govoril o nepotrebnem pohajkovanju po trgovinskem centru, smo lahko pa že kar zaskrbljeni za stanje duha. Od predsednika vlade, ki naj bi predstavljal in vodil civilizirano in kultivirano družbo, bi človek pričakoval kvečjemu izraz zaskrbljenosti, da bi zaradi varčevanja v družbi, kjer že itak prevladuje nizka bralna pismenost, kaj šele ljubezen do kulturnih dobrin višje dodane vrednosti, prišlo do še večjega upadanja konzumiranja duhovne hrane. Mislim, da bi si Slovenija lahko zaslužila predsednika vlade, ki spoštuje kultiviranost in želi stat na čelu civilizirane države, kjer kvaliteta življenja državljanov pomeni najpomembnejšo prioriteto. Ali pa si pač zaslužimo in imamo, kar z lahkoto pač prebavimo. Kakšnega predsednika države smo pripravljeni prebavit?
NAŠ BORUT PAHOR ZA NAS in NJIHOV DR. DANILO TÜRK ZA SKUPNO DOBRO
Le najbolj politično zvesti in zagrizeni so verjetno podprli kandidata SDS zgolj iz principa, čeprav so vedeli, da ne more zmagat in da se na skrajno dolgocajtno nedeljo sprehajajo po dežju zaman. Je pa kandidat Borut Pahor obetal večje možnosti s svojo spravljivo osrednjo agendo. Jasno je bilo, kaj je potrebno storit, da izrazito levo naravnan kandidat dr. Danilo Türk, ki se je ravno v zadnjem času povsem očitno profiliral celo kot predstavnik takoimenovane stare levičarske kontinuitete, ne bi z veliko napovedovano prednostjo zmagal. In šov z anketami je volilce Pahorja kvečjemu spodbudil, da dvignejo nedeljsko deževno lene riti, medtem ko volilce Türka pač ne. Kurc ga gleda, saj bo itak zmagal. Da bi zaradi navdušenja nad odličnim kandidatom dirkali na volišča, ni bilo šans, ker se dr. Danilo Türk niti pod točko razno ni izkazal kot odličen predsednik, zato bi se lahko podporniki nehali blamirat s cviljenjem, da je za poraz kriva nizka volilna udeležba. V predvolilnih soočenjih je kvečjemu utrdil prepričanje, da je bil pristranski predsednik, ki je skušal pihat na dušo le pripadnikom dela leve opcije, s podporo Zorana Jankovića pravzaprav najbolj spornega in s koruptivno konotiranimi aferami obteženega dela. Izkazal se je slabo. Napake iz preteklosti je zagovarjal predvsem tako, da sploh ni priznaval nobenih napak. Torej se tudi zagovarjal ni. Razen tega, da bi lahko bolj vehementno podprl Pahrojeve reforme, kar je podobno kot prozoren trik politično pristranskega časopisa, ki vedno vtakne le kakšen droben članek, ki bi spominjal na uravnoteženost, da bi se otresel utemeljenih očitkov o pristranskosti. Kaj neki lahko torej pričakujemo v prihodnjem mandatu? Vse, ki so dvomili v brezmadežnost določenih njegovih potez, je uspešno prepričal, da je v resnici še huje, saj v svoje kikse ne le zelo samozavestno verjame, ampak jih po potrebi, če ne uspe prepričat, da je črno belo, kar naprti drugim talcem pod sabo. S takim nadutim pristopom je na dušo pihal le peščici itak prepričanih. Ti pa niso dovolj za zmago na volitvah. Predvolilne kampanje dr. Danilo Türk sploh imel ni, čeprav ji je v okvirih finančne skromnosti namenil največ denarja od obeh protikandidatov. Za kaj neki je zapravil denar, tudi če bi kampanji namenil le 5 evrčkov, mi ni jasno. Mogoče prijateljem, da so lahko dobili honorar za navidezno pomoč. V novi krog se je podal še slabše. Že ob prvi izjavi po volilnih rezultatih je z neupravičeno naduto retoriko in z neprijetnim izrazom na obrazu (klinc, na obrazu ima zaliman stereotipen izraz negativca z zastrtim pogledom izpod obrvi in rahlim nasmeškom, kot bi kar naprej planiral zahrbten umor) opozarjal na prazne besede in demagogijo, ki zmaguje. Vsem je bilo jasno, da skuša blatit Pahorja, ki ga je ravnokar premagal, kar izpade patetično in podlo. Popolnoma nepravi trenutek za poskus umora in tipičen primer praznega besedičenja z jalovo demagogijo v paketu.
Pri dr. Danilu Türku sploh ne tiči problem v njegovi domnevni aristokratski drži, kot se njegovi podporniki radi tolažijo. Aristokratski pristop bi bil za Slovenijo, kjer se tudi v politiki razrašča provincialno pobalinski slog obnašanja in nakladanja, naravnost zdravilen in vzgojnoizobraževalno katarzičen. Türkova drža, imidž in retorika je konec koncev že v primerjavi z Borutom Pahorjem prav smešno poklapana. Takšnega glamuroznega cirkusa, vključno s smislom za nošenje obleke in frizure, kot ga zna uprizorit Pahor, kar je spet dokazal z maksimalno vase prepričanim govorom na tiskovni konferenci po zmagi, Türk ni uspel sproducirat nikoli. Njegov problem je bolj v tem, da gre prej za tipično birokratsko, konzervativno, distancirano in zapeto držo, v jeziku in slogu. Temu primerno zna tudi poskrbet, da je za umret dolgočasen, predvidljiv in posledično nenavdihujoč. Njegovi govori so primerljivi z zglednim branjem leksikona pred razredom nesrečnih dremajočih učencev. To, da ne hodi naokrog raztrgan, obvlada slovenski in angleški jezik, ter se ob protokolarnih priložnostih zna postavit kot sveča na parketu ali stolu, še ne pomeni aristokratske drže. No, razen izjemoma, pri čemer so izjeme rezervirane za monarhije s svojimi bolj ali manj nesrečno rojenimi talci protokolov. Ima res primerljivo karizmo s princem Charlesom. Ne obstaja. Ampak v tem primeru je treba razumet, da smisel za garderobo in hojo lahko hitro pridobi vsaka Diana z ulice, medtem ko se karizme in smisla za dialog z ljudmi ter predvsem pred ljudmi, ne da zlahka priučit. S tega vidika je Borut Pahor po terenu skakljal bolj v stilu princese Diane, na odrih pa se preizkušal v slogu politika z zvezdniško aureolo po ameriško, medtem ko, ja, se strinjam, je bil dr. Danilo Türk povsod kot valižanski princ Charles, ki izven protokola ne prebija zidu in rad za zidom neguje svoje zasebne pikantne skrivnosti. Tam za zidom je lepo, mi smo pa tukaj. Na drugi strani betona.
Zdaj je Borut Pahor z zmago v prvem krogu nekaj malega izgubil na izraziti prednosti. Če mu bodo mediji na vse grlo napovedovali zmago z veliko razliko, bo zlahka postal luzer stoletja, v kolikor vodenje javnega mnenje ne bo radikalno prijel v svoje roke. Zmaga lahko predvsem tako, da že zdaj aktivno tuhta s svojimi sodelavci, kaj bi zakuhali, da bi prepričali javnost, da so njegove možnosti za zmago zelo zelo slabe in nikakor tako dobre, kot nam dopovedujejo z vseh medijskih koncev bolj ali manj zakrinkani podporniki dr. Danila Türka, ki v primerjavi z Lojzetom Peterletom izpred petih let Borutu Pahorju dosojajo veliko lažjo pot do skoraj zagotovljene zmage, ker pobira volilce z obeh političnih taborov, pa še iz sredine. V današnji situaciji s temu primerno nizko volilno udeležbo namreč ni toliko pomembno vprašanje, kdo ima več možnosti, ampak kdo bo uspel bolje motivirat volilce, da bi se jim sploh ljubilo sprehodit do volišča in oddat glasovnico zanj.
Borut Pahor se je izkazal verjetno najbolje, kot bi bilo sploh mogoče, glede na breme iz bližnje preteklosti, ki so še dovolj sveže viseli nad njim. Uspelo mu je z dovolj učinkovitim načinom zagovarjanja negativnih potez iz preteklosti, ki je vsebovalo ustrezno mešanico priznavanja napak, posipanja s pepelom in kesanjem ter s samozavestnimi pojasnili na mestih, kjer se osebno ni počutil krivega oziroma naj bi bil mnenja, da smo volilci prepovršno opazovali in mu sodili. Ja, tudi žugal nam je. Ni zavračal očitkov in se zapletal v luknjaste izgovore, kot je to počel Türk, ampak nam je po potrebi solil pamet. Mogoče je naivno pokleknil pred izzivi na notranjem političnem parketu, kjer so mu pohlepni strici in tete (ena teta ob Türkovem boku se je tragikomično kar sama identificirala, v kolikor bi kdo še dvomil v njihov realen obstoj) v zadnjih vzdihljajih borbe za oblast metali polena pod noge v sila težkih kriznih časih. In tudi mi, naiven plebs, smo ga izdali, ker smo bili preneumni, da bi spregledali njegov trud za naš blagor in smo rušili njegove reforme, zaradi česar danes večerjamo blato. Nas je pa uspel rešit pred skorajšnjo vojno s Hrvaško, nas je obvestil. O čemer se nam, butcem, spet sanja ne. Zakaj? Ker nas je On obvaroval pred mračnimi silami in smo lahko živeli brezbrižno, kot da se nič hudega ne dogaja. Zaslužimo si torej eno okrog kepe, nehvaležni in razvajeni otročaji. To agendo je izpeljal odlično. Začel je z odličnim intervjujem kot gost v hrvaški pogovorni oddaji V nedeljo ob dveh z odličnim voditeljem Aleksandrom Stankovićem, o kakršnem lahko v Sloveniji samo sanjamo, ker tudi če obstaja podoben kaliber, ga naši diletanti kot prehudo konkurenco v smer višanja standardov ne bi spustili pred kamere, da bi ubranili svoj status na temu primerne nivoju. Pahor je v takšnem slogu le še nadaljeval na domačem terenu, kjer je bil zalogaj na predvolilnih soočenjih precej manj zahteven. In komur ni jasno, kako povprečen Slovenec hrepeni po žugajočem načinu naslavljanja s ščepcem samokritike v imenu skromnosti in ponižnosti, bo težko priljubljen poglavar tega naroda. Retorično je bil glede na predviljiv nivo večine novinarskih vprašanj in izzivov po slovensko neprekosljiv. Neprekosljiv pa je bil tudi s samo predvolilno kampanjo delovnih brigad in srečanj z ljudmi na poklicnih položajih različnih usmeritev. Torej v sami srčiki brezna kriznega problema. Čeprav smo se izkazali kot nergavi froci, nas ima še vedno rad in ceni naš trud, je s tem pokazal. Odpušča nam in pričakuje, da bomo mi odpustili njemu in mu končno zaupali. A ni krasno?! Kdo si še upa trdit, da ta človek vsaj inteligenten ni, če se mu že odreka operativne sposobnosti pri izpeljevanju političnih načrtov v kriznih okoliščinah. Halo, prosim? Pahorju je vlada (raz)padla, vendar Zoran Janković, ki je bil favorit tistih, ki so Pahorja rušili, in je danes Türkov podpornik, vlade niti sestavit ni uspel. Naj se tisti, ki opletajo s presmešnimi izjavami o spominu zlate ribice, spomnijo tudi tega dejstva in gredo raje jokat v kot, poleg ostalih tragikomedij v zvezi z aktalnim predsednikom, o čemer več kasneje. Mediji z večino svojih “opinion mejkerjev” so mu k uspehu zelo pomagali in izpadli vsaj toliko naivni ter neprikupno zmedeni, kot v resnici so. Na veliko so ga zasmehovali in nakladali o nespodobnem obnašanju za kandidaturo na tako profilirano in renomirano funkcijo ter vreščali o hinavskem cirkusu. Bolj so ga skušali poniževat bolj vztrajno, intenzivno in z uporno grimaso na obrazu Jezusa Kristusa se je Pahor fjakal naokrog v kombinezonih, friziral, gladil cement, odnašal smeti, obrezoval živo mejo itd. Že dolgo se nisem ob spremljanju dnevno informativnih oddaj tako zabavala in mu vedno bolj privoščila zmago. Čeprav …
Osebno namreč delovnih brigad in bahaštva, kako lahko delaš praktično vse na svetu, sploh ne maram in celo menim, da so škodljive. Delovne brigade in podobno sranje v imenu požrtvovalnih in solidarnih floskul se začnejo spodbujat in dogajat ponavadi takrat, ko se skuša ljudi prepričat, da niso upravičeni do osebnega dostojanstva in plačila za svoje delo, ker, beh, v bistvu ni nič posebnega. Ker smo vsi enaki in vsi lahko delamo vse dovolj dobro, tako da je zaposlenost le stvar dogovora (ritolizništva) in plačilo le stvar dobre ali slabše volje plačnika. Socialistična slaba plat medalje, o kateri bi se morali že česa naučit. Kdo pa ne bi zmogel bit prodajalec, gradbinec ali smetar, če bi se hotel ali bil primoran silom neljubih eksistenčnih okoliščin tako utrujat za porazno mizerno plačilo po slovensko. Porkaduš, Pahor se je še friziranja lotil. Jaz se že ne bi ponudila za model. Zakaj, zaboga, bi plačali nekomu, da nam uredi vrtiček, pobarva ograjo, če lahko to storimo sami in pomagajo sosedi. Lahko postanemo država brezposelnih, kjer radi drug drugemu pomagamo in znamo živet tako skromno in brez posebnega smisla, da bi nam jamski človek zavidal.
Skratka, v tej kampanji sem pogrešala vsaj retorično nadgradnjo, na primer poudarek s strani Pahorja, s katerim bi naglasil več vrednosti tistim, ki jih je srečeval in dobro opravljajo svoje delo (ali pač ne?). Tako, kot pač ne zmore vsak. Še najmanj nek Borut Pahor, ki si verjetno še kosila že dolgo ni sam skuhal. Konec koncev je pod njegovo vlado na plano pridurhal celo predlog za nov zakon pri preganjanju dela na črno. Na tem mestu je tudi fasal provokacije nekje med ekskurzijo, vendar se ni obrnilo v smer poudarjanja vrednosti demokracije, spoštovanja do dela predvsem z vidika dostojnega plačila, pri čemer bi morali državljani samo služit dovolj, da bi lahko plačevali drugim, ker le to omogoča posamezniku suverenost in osebno dostojanstvo. Ker je le to konec koncev bistvo napredka civilizirane in demokratične družbe za razliko do plemenske skupnosti. Ne pa to, da se horde sosedov, ki še same nimajo za burek, veselijo, ker lahko pomagajo in ker lahko vsi vse delamo praktično zastonj. Onemogli onemogle nosijo, a z radostjo v srcu, ker smo čisto prfuknjeni. Jujujuhuhu! Nisem slišala na primer nobenih posebnih sporočil, kako je razumel stiske ljudi, ki jih je srečeval in kako si predstavlja politiko prihodnosti na gospodarskem in hkrati socialnem nivoju. Vse skupaj je bilo bolj usmerjeno v propagando, kako je Borut Pahor krasen, ker zmore poprijet za vsako delo. Celo nogavice lahko izdeluje. Kaj me briga, če se bojim, da bom izgubila službo, pri čemer sem plačana in s tem vrednotena s svojim delom sramotno, medtem ko zlagam jebene nogavice. Za nekega Boruta Pahorja je to samo zanimiva avantura, za delavce širom po Sloveniji pa način življenja.
V zelo podobnem smislu se je za moje pojme tudi zakvačkal z orgazmiranjem nad inovativnostjo in uspehom Steva Jobsa, češ, da na omenjenem primeru črpa navdih, ko navidez nemogoče postane mogoče. Okej. Steve Jobs je pač popularen pri mlajši populaciji slepe raje, ker v njem vidijo hipija, ki je užival mladost, se zakajal in iskal smisel v nesmislih, se uspel izkazat s svojim potencialom in ob tem tudi nesramno obogatet, torej je trik retorično dober. Ampak zelo zaskrbljujoče, da je tako dober brez posebne opombe. Steve Jobs je namreč dosegel, da je postalo na videz nemogoče mogoče tudi tako, da še danes po smrti (nemogoče je mogoče) predrago in precenjeno prodaja izdelke tisti populaciji ljudi, ki si ta precenjen luksuz za odrasle otroke lahko pač privošči. In to niso ljudje, h katerim je Borut Pahor tekal izkazovat solidarnost na podplačana delovna mesta ali za njih organiziral jebene delovne brigade. In še huje. Steve Jobs je nemogoče za svoj ambiciozen in pohlepen značaj (različice novih Iphonov, ki so še za milimeter tanjši in malo hitrejši, so že prav nesramno norčevanje iz bebavosti bebavo razvajenih potrošnikov) dosegel tudi s pomočjo brezsramnega, arogantnega in pohlepno brutalnega izkoriščanja podcenjene delovne sile na Kitajskem. Verjetno Borut Pahor ni prešprical poročanj o delovnih razmerah in plačah v Foxconnu, ki so primerljive z vbogajme donacijo osnovne hrane za preživetje zgaranih sužnjev?!!! Kaj neki je dosegel nemogočega Steve Jobs v primerjavi z večino drugih podjetniškiih asov, ki največ truda vložijo v to, da bi za precenjeno unovčenje svojega izjemnega ustvarjalnega potenciala našli čim bolj poceni delovno robo na trgu?! Ker sicer ne bi mogli uresničit svojih sanj po presežni sociopatski megalomaniji. Lahko smo cinični in arogantni ter se futramo s floskulami, da tak pač je današnji svet in da drugače ne gre. Ampak svet je samo takšen, kakršnega sprejemamo in celo povzdigujemo. Za neoliberalca je mogoče povsem deplasirano iz česa podobnega ustvarjat problem. Če so delavci pripravljeni delat v tako neugodnih razmerah, naj pač delajo, a ne. Se že ne počutijo sposobne za kaj več. Sami niso mnenja, da si zaslužijo kaj več in če jih nekdo na trgu uspe prepričat, da je vredno crkovat na obroke za njegove izdelke, pa naj. Gre za modrovanje, po katerem se nekulturna, primitivna, antisocialna in necivilizirana gozdna pravila igre plena in žrtve le preslikajo na trg na videz civiliziranega sveta, ki mu vlada nevidna roka (bog ali hudič). Res “big dil” in jalov duhovni napredek človeštva v bistvu stvari. Še posebej ob nesmiselnem prerekanju, ali je bolje, da se politika umakne iz gospodarstva, da bi gospodarstvo imelo večji vpliv na politiko ali obratno. Pametovanje trčenih do zadnje sive celice.
Borut Pahor naj bi vodil kampanjo v maniri socialno demokratsko naravnanega politika, kar sporoča tudi naziv stranke, ki jo je vodil in je njen član. Zato bi pričakovala dodatna pojasnila, ki mu jih ni bilo treba servirat, saj od novinarjev (ki so morda ponosni potrošniki Applovih izdelkov) očitno ni za pričakovat kakšnih omembe vrednih vprašanj in ne vidijo nobenega problema. Kaj torej moja malenkost teži, saj je vendar jasno, da je takšno teženje še manj slišno in vidno od ljudi, ki se tiho utapljajo v revščini in od vseh tistih, ki ne dobivajo niti priložnosti po zaslužnosti znotraj meke klinetelizma in izčrpavanja držav na račun delovnih in ustvarjalnih ljudi. Mogoče meni podobni samo ne premorejo sramu, ki pritiče kapitalističnim religioznim mantram vzbujanja občutka osebne krivde, ker bojda nisi dovolj sposoben, da bi si nagrebel, kar, kolikor in kakor hočeš. Jebite se s temi pokvarjenimi floskulami, pravi moja malenkost. Mogoče pa samo nisi dovolj pokvarjen, egoističen, prilizovalski, grebatorski, aroganten in primitiven ter preveč ustvarjalen in kvaliteten človek, da te krvoločni manj sposobni primitivci ne bi pohodili, ker takšen način delovanja pač dovolimo. Tanka je meja med prepoznavanjem vrlin in navadno klinično neprepoznano sociopatijo. Razlike nemalokrat niti pojebani ne opazijo in potuhnjeno v skrbi za drobižek pustijo tudi tiste, ki se zavzemajo za pozitivne vrline, ustvarjalnost in poštenost, na cedilu, namesto da bi se jim pridružili in jih podprli tudi za svoj blagor. Kaj neki menita o vsem tem oba predsedniška kandidata. Bi jih kdo kaj bolj konkretno povprašal, ko se bojda že tako širokoustimo, da smo zaskrbljeni za moralo in etiko v družbi in da razumemo, čemu naj bi moraliziranje sploh koristilo. V praksi ne opazim nobene zasrkbljenosti, razumevanja še manj, ampak eno samo nakladanje v tri krasne. Kar opazim, so gostilniške razprave za uboge na duhu, ali bi državni holding ali AUKN, čeprav je slepemu ali gluhemu jasno, da gre za isto sranje, v kolikor so glave pri koritu zastrupljene s korupcijo in klientelizmom. Sprašujemo se torej, ali je bolje sleparit posredno ali neposredno? Ali je bolje, da odgovornosti za sleparjenje ne prevzame oblast ali ugrabljena in prodana stroka, ki je potisnjena na položaje nadzora s strani politikantov? Nehajte se že enkrat hecat z nami. No, ali pa se hecajte še naprej, saj očitno dobro prebavljamo vaš tip humorja.
Pa vendar za te “malenkosti” premorem v odnosu do Pahorja precej tolerance, ker noben predsednik države ne more bit pametnejši, doslednejši in bolj koristen v smer občega dobrega kot to uspeva državljanom s svojimi perlami modrosti, intelektualcev in stopnjo njihove aktivnosti. Odnos je precej recipročen in vsak predsednik je kvečjemu odsev povprečnega mentalitetnega standarda. Po tej enačbi glede na vsesplošno vzdušje pa je Borut Pahor prav navdihujoč in plemenit kandidat. Medtem ko dr. Danilo Türk ni niti blizu upanju v svetlejšo in bolj spravno prihodnost. Še huje. Tako brez vsebinskega kapitala je, da se je skušal celo približat Pahorjevi agendi in kar skopiral osrednjo tendenco Pahorjevega slogana z rahlim demagoškim popravkom “Skupaj za skupno dobro” (kaj pomeni skupno dobro verjetno najbolje ve dr. Danilo Türk), ob koncu pa obupano celo sklical sestanek Janše in Jankovića prosto po Pahorjevih mantrah o pomembnosti združenja obeh političnih vodij svoje opcije, ki se sicer ne bo zgodilo, ker situacija ni identična in ni krizna na enak način kot v času osamosvajanja Slovenije, s tem pa tudi razpoložljivost zadovoljevanja osebnih apetitov na obeh političnih polih ne. Slovenci bomo lahko manj sprti in bolj složni, ko se bosta umaknila oba in prav nič prej. Skupaj za skupno dobro bi morali odslovit oba radikalca stare politikantske kontinuitete s svojimi v času zamrznjenimi oprodami. Lahko pa čakamo, da se pobereta sama in upamo, da bo vnučkom že kaj bolje na tem svetu tudi v Sloveniji ali pa, še bolj verjetno, kje daleč čez mejo.
S SPOMINOM AMEBE O SPOMINU ZLATE RIBICE
Ko podporniki Türka blejajo o sili spomina zlate ribice, medtem ko se trudijo poniževat Pahorja, kar mu je šlo v celotni njegovi karierni zgodovini sicer vedno najbolj na roko, sami ne premorejo niti sile spomina amebe. Predvsem, kar se tiče poraznega delovanja dr. Danila Türka na eni strani in dobrih kariernih plati medalje Boruta Pahorja na drugi strani. Oba značaja vsebujeta temno plat medalje, ki lahko pušča in je kdaj pustila škodljive posledice pri operativnih potezah, vednar pa ne enako škodljivo in ne enako intenzivno temno. S tem da se je Türk kar konkretno na mestu predsednika RS že izkazal, Borut Pahor pa ne, čeprav je prav ta ambicija predstavljala njegovo poglavitno smernico, pri čemer se mu je premierska funkcija vsilila, ker je bil edini, ki je takrat lahko premagal Janeza Janšo na volitvah. In prav on, ki je imel zmago za predsedniške volitve praktično v žepu takrat, je s podporo Türku bistveno pripomogel, da je kot relativen anonimus v javnosti lahko sploh zmagal in izločil iz igre Mitjo Gasparija. Precejšnja in ponovna Pahorjeva napaka pri izbiri in presoji o primernih kadrih na primernem mestu. Ampak te napake mu verjetno njegovi nasprotniki ne bodo nikoli očitali. Škoda!
Pri vsem skupaj pa seveda ni problem le sila spomina, ampak tudi določeni detajli v potezah dr. Danila Türka, ki v javni razpravi sploh niso dobile mesta. Njegova najhujša napaka z mojega vidika nikogar ni kaj dosti brigala, se je pa veliko telebanov rado naslajalo nad kakšno spotiko, ki sploh spotika ni bila, še manj relevantna. Mentaliteta in vrednotne prioritete, kakršne je pokazal in udejanjil aktualni predsednik RS najbolj očitno v enem primeru, ki z argumenti in dokazi sploh ni prispel do javne pozornosti, in kasneje retorično postopal po enakem principu tudi v drugih primerih, pa vsaj meni pove še preveč o tem, kaj lahko od koga pričakujem in si ne želim pričakovat niti po pomoti, pa če bi sicer v prostem času bolne zdravil samo z dotikom mezinca na nogi. Ker vem, da se večina bralcev težje spopada z daljšimi in bolj kompleksnimi teksti, nadaljevanje o sili spomina zlate ribice pri obujanju prizorov iz preteklosti obeh kandidatov sledi v nadaljevanju …
Ko že aludiraš na moj tekst s spominom zlate ribice in me pri tem uvrščaš med dr. Türkove podpornike, nimaš prav.
Moja ocena v sklicevanem tekstu je šla zgolj in direktno v smeri ocene Pahorja samega. Kot sem prvi kritični prispevek o Pahorju zapisal na svojem blogu že v februarju 2008. Vsega nekaj mesecev po prevzemu vlade. In potem še mnoge na to temo.
Pahorjev bleščeč marketing me ne zaslepljuje v tolikšni meri, kot je zaslepil volivce. In kot očitno zaslepljuje tebe. Moja ocena Pahorja, kot ene največjih tragedij, ki se je zgodila Sloveniji, nimajo prav nič opraviti z dr. Türkom. O njem se lahko pogovarjamo ločeno.
@Rado:
Ne aludiram na tvoj tekst s spominom zlate ribice, ker je to frazo že pred tvojim tekstom uporabljalo veliko podajalcev mnenj po medijih. Že Miha Kovač pri komentiranju rezultatov v studiu takoj po volitvah je frazo samo povzemal, jo že komentiral. Zato lahko ti osebno stvar dojemaš samo v smislu, da si eden izmed tistih, seveda podpornikov in volilcev Türka, ki je tako komentiral Pahorjevo zmago.
In niti slučajno se ne moremo v tem primeru o Türku pogovarjat ločeno … hehehe … Beden trik. Ravno v tem je poanta, da če se o vsakem pogovarjamo ločeno, pač vsak na strani svojega tabora na plano meče napake enega in drugega proti drugemu, kar je nonsens. Skupaj sta zdaj edina kandidata za predsednika, nobene druge izbire ni, zato je edina relevantna obravnava z vpogledom v celostno sliko in s tem povezanimi prioritetami ali minusi. Sicer so pristranska politikantska nakladanja samo za v gostilno, brez omembe vredne funkcije v smer tehtanja, kaj in predvsem zakaj prinaša več koristi na tem položaju upoštevajoč vse okoliščine, v kakršnih se nahajamo.
O marketinški zaslepljenosti sem pa marsikaj zapisala in dvomim, da tako izgleda zapis nekoga, ki vidi v njegovi kampanji le bleščanje in posledično navdušenje. Medtem ko je tvoj zapis pretipično klišejski pamflet brez posebnih argumentov, ki bi nas presenečali, kaj šele analize. Saj nič hudega. Tvoj problem. Samo ne hodi srat na dvorišče, kjer se s svojo agendo pač ne moreš ravno razkomotit.
Citat, Simona: Ne aludiram na tvoj tekst s spominom zlate ribice, ker je to frazo že pred tvojim tekstom uporabljalo veliko podajalcev mnenj po medijih.”
Na mojem blogu z naslovom: ” . . Spomin zlate ribice – ali volivci imajo vedno prav”, si replicirala: “Ko že rad blejaš o spominu zlate ribice.”
Na svojem blogu uporabljaš naslov: “S SPOMINOM AMEBE O SPOMINU ZLATE RIBICE” ter pišeš dalje: “Ko podporniki Türka blejajo o sili spomina zlate ribice”
Kdo torej “bleja”?
Jasno je, da tokrat nisi mislila Kovača. Zato prosim ne laži!
Moj tekst ni šel v smer zagovora najboljšemu kandidatu, ampak je šel v smer, katerega od kandidatov se bi bilo dobro na vsak način ogniti***. In to je bil nedvomno Borut Pahor. V repliki št. 4 sem dopustil Dr. Türka in Dr. Zvera, kot manj slabi možnosti. To je bilo vse!
*** Tudi tvoj spomin Simona, močno peša. V svojih replikah se prepuščaš iluziji, kako da je bil Pahor dober premier, le da mu koalicijske stranke niso pustile vladati.
Pahor dober premier? He, he.
@Rado:
Mi je jasno, da si besen, ker pač uporaba te fraze ni nič unikatnega posebej zate ali za tvoj zapis na blogu in si reagiral prehitro in zaletavo, kar je itak tipično zate, poleg hinavščine, podtikanja in zavajanja. Če bi želela posebej aludirat na tvoj blog, bi tako tudi zapisala in opremila z linkom, ker vedno tako ravnam. Brez problemov. Ker v tem primeru ni šlo za direktno ampak splošno aludiranje, ni bilo potrebe.
Sicer pa o zlatih ribicah lahko bereš tudi na Vezjakovem blogu:
http://vezjak.wordpress.com/2012/11/13/pahorjev-kozmeticni-program-je-nase-upanje/
pa v komentarjih na jinovem blogu:
http://jinovsvet.com/blog/index.php/2012/11/12/po-prvem-krogu-predsedniskih-volitev-boj-na-levici/
po forumih in še marsikod ravno zato, ker je bila to s strani podajalcev javnega mnenja, ki so bili razočarani nad zmago Pahorja, najbolj pogosto uporabljena fraza s pojasnjevanjem, da bi se morali spomnit, kako slab premier je bil itd.
Da pišeš take zavajajoče kozlarije, da sem jaz kjer koli in kdaj koli zagovarjala tezo, da je bil Pahor dober premier, le da mu koalicijske stranke niso pustile vladat, je pa samo še ena izmed tvojih nedokazanih bedastoč, ki več povedo o tebi in tvojem nivoju kot o čemer koli v zvezi z mano. Jaz že na tak poenostavljen način sploh ne razmišljam, ne govorim in ne pišem. Glede na to, da si nekoč na moj račun objavil celo zelo enostavno dokazljivo smrdljivo laž, zaradi česar si požel obilo zgražanja v komentarjih, ni nič nenavadnega. Nisi ravno primerek Türkovega volilca, ki bi mu bil v čast, tako da … Zato se raje spokaj z mojega bloga, ker me osebno zanimajo kvečjemu vsebinski komentarji in ne psihoze posameznikov, ki so obsedeni ali z nekim politikom ali s kom drugim ali celo kar z mano, a ne, Rado. Zabavaj s svojimi primitivizmi koga drugega, saj veš, da pri meni nikoli nisi imel prijazne publike za svoje svinjanje in kopico neumnosti.
Če si priznamo ali ne, vsi trije kandidati popolnoma poosebljajo slovensko volilno telo. Tudi tiste, ki nam nič od tega, kar je na voljo, ne diši.
Res drvimo v prepad, vmes se pa še prepiramo, kdo bo glavni v koloni. Heh.
In doktor Rado me je spet nasmejal. Dr. Zvera ponuja poleg dr. Tuerka kot manj slabo možnost. Ja, sigurno zakrknjen levičar (slovenske verzije) ponuja odletelega desničarskega kandidata kot manj škodljivega. Zdaj ni škodljiv, ko ni več v igri. 🙂
Ko je ekipca analizirala kandidate v predsedniški podganji dirki, je med dvema požirkoma prišla do zaključka, da vsi trije kandidati skupaj niso vredni niti za enega slabega – tista osnovna merica ničevosti “pol pizde mrzle vode” je menda za vse skupaj absolutno nedosegljiv ideal, ki ga ne bojo nikoli dosegli niti v kateremkoli od možnih svetov znotraj brezmejnih dimenzij večnosti.
Naprej je šla debata o stvareh, ki dejansko nekaj pomenijo (filozofija, ženske, vreme, ontologija, metafizika, posel, šport…), nekje v zraku pa je lebdelo vprašanje, koliko so vredni tisti, ki take volijo.
Izčrpen zapis. V veliki meri se strinjam z zapisanim, le da je za moj okus preobširno in začinjeno z dozo ironije. Vse nostalgične “levičarje” popolnoma razumem in njihovo željo za drugi krog v sestavi Turk-Zver, ko bi lahko dobili volitve s starim receptom o opredeljevanju za partizane ali ta bele.
P.S. sem pa res zelo šokiran, kako vsi komentatorji imenujejo te interesne skupine, ki tvorijo PS, SD in že umrla LDS in ZARES, kot da je to slovenska levica. Prav režal sem se, ko se je sedanja SD iz stare komunajzarske stranke rdečih kmerov (ne morem se drugače izraziti, zaradi vsega prezira do njih) preimenovala v social demokracijo. Kot da bi se severnokorejski predsednik imel za demokrata, primerjava ni iz trte zvita, ker se naši oblastniki ne obnašajo niti za milimeter drugače, samo geografsko in politično okolje pač ne dovoljuje tako ekstremnega obnašanja do sodržavljanov. Ampak v slovenskem prostoru jim je ratalo. Rekli so, mi smo social demokrati in to je zdaj to. Lukšič in Veber pa v prvi vrsti. Kdo je tu lud in kdo koga jebe? Saj niste resni, Vi, “levičarji” 🙁
In še ena ugotovitev, za katero sem potreboval veliko časa, pač nikoli prej se nisem zanimal za politiko, ni pomembno, kako ga serjejo in kradejo, pač ustanovijo novo stranko in zopet imajo vse tiste glasove “razumnikov”, javne uprave in novodobnih Slovencev, ki imajo poreklo iz bivše YU, takoj na voljo. Desnica je pa v veliki meri, sploh kar se sodelovanja pri gospodarskem delovanju tiče, kot slaba izpostava že tako pokvarjene centrale.
Slovenci smo res krneki 🙁
@David:
“Če si priznamo ali ne, vsi trije kandidati popolnoma poosebljajo slovensko volilno telo. Tudi tiste, ki nam nič od tega, kar je na voljo, ne diši.”
Seveda. Kot sem omenila tudi v zapisu. Več od tega, da dobimo neko uravnilovko na takoimenovanem področju družbeno angažiranih, ne moremo pričakovat. Dodala bi le še to, da ne poosebljajo slovenskega volilnega telesa le ti trije kandidati, ki so se po logiki stvari edini prebili do kandidature, ampak tudi brezdomka Fani, pijani Artur, slačipunca kakojiježeime, afektirana podjetnica sumljivo provincialne retorike in obnašanja itd. … hehehe … Levice pa definitivno pri nas pravzaprav ni. SD bi še lahko nekako to postala preko podmladka, z Lukšičem na čelu pa prav gotovo nič ne kaže v to smer. Medtem ko je na primer desnica dobila reformirano desno stranko z Državljansko listo, ki se vsaj v tistih najbolj zastarelih že skoraj fundamentalističnih ideoloških postavkah pomika proti levi oziroma bolj liberalnim načelom, medtem ko v odnosu do sistema in gospodarstva ostaja bolj neoliberalna kot ne, prosto po desnici, pa je levica pri nas fasala z Jankovićem še večjo naplavino v stare preminule mentalitetne čase in celo dodala pridih kapitalistične stranke. Obup.
@zirosi:
Koliko so vredni tisti, ki take volijo, po mojem mnenju ni najbolj natančno vprašanje, ker volimo glede na ponudbo, torej lahko tudi manjše zlo. Da nad volitvami ni navdušenja lahko kaže nizka volilna udeležba, vendar je to precej brezveze, saj zmaga vseeno nekdo in vprašanje je le, ali prepustiš odločitev drugim ali dodaš svoj glas za manjše zlo. Tisto, kar se mi pa zdi pomembno, je pa vprašanje, kaj je s tako družbo, ki dopusti, da pride le do prekomerno nezadovoljivih kandidatov. Kakšno je intelektualna baza take družbe, da ji ne uspe v petih letih odkatapultirat v medijsko orbito niti enega obraza, ki bi navdihnil javnost? Da se ob vsej tehnologiji obveščanja in povezovanja ne zgodi na tem podorčju nič, ampak cela družba samo čaka, kaj bodo dobili na krožniku s strani tistih, ki so pač okupirali politični parket že zdavnaj. Kaj je z družbo, kjer dobijo voljo za afengunc pri pehanju za kandidaturo razni zajebanti, vsa domnevno intelektualna, ustvarjalna, podjetniška in nevemkakšnavse smetana pa ne obstaja. Radi samo napišejo kakšen članek v kakšen politikantsko pristranski cajtng. V Sloveniji je naplavit osebnost v ospredje, ki bi lahko očarala, stokrat lažje, kot je to mogoče v Ameriki in drugih večjih državah, ker mediji, s tem pa vox populi niso tako daleč. Ampak pri nas tudi mediji niso v svoji funkciji, a ne, pa intelektualci tudi ne, pa revolucionarno navdahnjeni in pametni tudi ne. Predvsem pa ni nobenega povezovanja. Vsak sam žuli potico in se peha za drobiž. Čim kdo vzpostavi kakšen izziv, ostane pa sam vreščeč, kot da je bedak ali pa norec.
@Stric Marč:
Obširnost v bistvu ni stvar okusa, ampak dejstva, ali je nekdo beroč človek, ki ne želi le gole informacije, ampak tudi razumevanje in širši, bolj detajliran ali večplasten vpogled v nek “problem” ter zlahka in z veseljem prebavi bolj kompleksne tekste, ali pa ni. In pri beročih, kaj šele pišočih ljudeh je ukvarjanje s slogom, začinjenost z dozo ironije itd. ponavadi kompliment, ker je branje še bolj žlahtno in za beroče zato zabavno, ne pa graja … hehehe … Jaz definitivno ne pišem za ljudi, ki konzumirajo samo “casual reading” s čestitkami, pozdravi in obveščanji, kaj neki kdo misli ali hoče. Preveč zapisov s premalo vsebine itak ponuja večina po internetu, pa ni treba še meni izgubljat časa s takim hobijem, če lahko ponudim kaj več. Me pa seveda veseli, da se moje zapise potrudi prebrat tudi veliko tistih, ki so sicer bolj “casual readerji”, čeprav kdaj kdo pojamra zraven.
Sicer te pa lahko toplo presenetim z opombo, da je to le polovica zapisa in drugi del še prihaja … Malo obširnejši seveda …. hahaha … Vljudno vabljen k branju. Resno mislim. Bom objavila tudi neke delčke dokumentov oziroma uradnih pisem, ki so vsebinsko naravnost ogabno neokusni za človeka na poziciji, ki jih je spackal. Vojna in mir pač ne more bit kratka zgodba.
Citat: Tisto, kar se mi pa zdi pomembno, je pa vprašanje, kaj je s tako družbo, ki dopusti, da pride le do prekomerno nezadovoljivih kandidatov.
Ponudba = povpraševanje oz. zakon privlačnosti, ki se enači z vsakodnevnim stanjem v družbi.
Jst sm odgovor zakaj je Pahor dobil večino glasov dobil, ko sem si odgovoril na vprašanje,… Ali je Borut Pahor uspešnejši od Gangnam stlye-a ? In ali je Gangnam style uspešnejši od Michael Jacksona ?
P.S. Luštn blog za pred spanjem. Keep up!
Simona, pohvala – odličen blog, žal sem ga spregledal (nisi dolgo nič objavljala na svojem blogu).
Kot biolog in akvarist bi te rad le opomnil na zlorabo zgrešene prispodobe o slabem spominu zlate ribice. Na blogu od Radota (”Spomin zlate ribice – ali volivci imajo vedno prav”) tega nisem napisal (in ga polomil), ker sem bil tudi sam tako negativno presenečen nad izidom teh volitev, da sprva nisem sploh prišel do besede!
Že leta in leta se žal neuspešno spopadam s tem urbanim mitom, ki dejansko ne drži, saj so številni raziskovalci dokazali, da ima zlata ribica lahko odličen spomin in si zapomni nek dogodek tudi več mesecev in cedlo let, nazadnje je to z briljantno in duhovito študijo dokazal nek 15 letni avstralec! Ta povprečna predstava: “Neumen kot zlata ribica v bučki” se dejansko bolj nanaša na lastnike teh bučk, ki so tipično neosveščeni povprečneži, saj je znanstveno dokazano, da se sicer možgani tako zlate ribice kot človeka prilagajajo na okolje, v katerem dolgotrajno živijo; torej tudi človek bi umsko otopel, če bi ga za več let zaprli in izolirali v zabojnik! Torej prav se lahko glasi primerjava le: “Neumen kot lastnik bučke z zlato ribico!”
Mi je pa zelo všeč tvoja uporaba primerjave izgube spomina s spominom amebe! To je biološko bistveno bolj pravilno, saj amebe, parameciji in druge enocelične praživali nimajo razvitega centralnega živčevja, kot ga imamo skoraj vsi mnogoceličarji ali celo vretenčarji.
Ta urbani mit o spominu zlate ribice se je že tako zasidral v mentaliteti novinarjev in javnosti, da se ga ne da več izbrisati, vseeno pa kaže na kronično in porazno splošno neizobraženost, nerazgledanost in neosveščenost naših novinarjev in intelektualcev – ki je evolucijsko gledano šele nekje na nivoju enoceličarjev.
“Res drvimo v prepad, vmes se pa še prepiramo, kdo bo glavni v koloni. Heh.” – hvala. točno to in nič drugače.
in tiste razlage, da državljani, ki niso šli volit, večinoma spadajo med tiste za g. Turka ali za ostala dva…seveda ne more biti res. Ogromno jih ni šlo iz preprostega razloga: noben od kandidatov jim ni bil pri srcu…eni štrajkajo in bi si želeli, da se vse sesuje.
Da jih ni sram, kandidate, ki so se med kampanjo nastavljali pred kamerami ter v zaigranih prizorih kazali na to, kako “poprimejo” za marsikatero delo in se v danem trenutku približajo ljudstvu. Patetično. Norčevanje. Saj ne more bit res, pa je. In to dejansko pali.
In koliko naroda ocenjuje kompetentnost predsednika na podlagi njegove “miline, prisrčnih besed in prijaznosti”….
se vidimo na demonstracijah
Anna, mene na demomstracijah, ki jih organizirajo od kaviar komunistov nastavljeni sindikati, ne bo! To bi morala biti absolutna žalitev za vsakega inteligentnega človeka.
Naši sindikati se borijo za tiste, ki so krizo še najmanj občutili. Ko so se dogajale tajkunske in ostala zlorabe delavcev, jih ni bilo pa nikjer.
Šel bi na demonstracije in najprej izžvižgal Semoliča. Ampak ne vem, če ne bi s tem prišel v kakšen masovni konflikt z njegovimi ovčicami s pomanjkanjem nečesa (takimi, ki ne razmišljajo ravno preveč). Za manjšino se ne splača glave nosit naprodaj, al kako že.
Pravi ljudski predsednik
http://www.rtvslo.si/blog/miha-jensterle/pravi-ljudski-predsednik/78009
Prosim, naj kdo napiše še kaj ohrabrujočega…
@Gregor:
Zanimiv postopek. Čeprav bi po tem sistemu mogoče raje meril, ali Pahor uspešnješi od Wernerja in Werner od Brendija:)
In seveda mi je zelo všeč, kar se ti očitno zdi fajn počet pred spanjem. Tako sanjskega fanta pa še nisem spoznala:)
@Bojan D:
Ja, malo sem se pustila pogrešat. Predvsem sebi.
Seveda … hehe … zanimiva in ljubka replika, še posebej v teh okoliščinah. To je urbani mit, vsaj z vidika, če nekdo meni, da spomina sploh nima in ne, da ima pač kot živalska vrsta v vseh ozirih slabše zmogljivostne in prilagoditvene zmožnosti kot človek in nekatere druge živali. Mi je že pred veliko leti, ko sem za RD, ne da bi izrazila željo, dobila dve zlati ribici, izpovedala mama, ki je tudi biologinja. Tako da … osebno itak ne gledam poniževalno na zlate ribice, enako kot na druge živali ne. Sem z dvema več let tudi bivala in smo se imele okej. Bil je odnos. Ko se približaš, priplava k tebi … ko se odpre škatlica od hrane, začne skakat proti njej itd. Skratka, ljubko. Če odštejem zaplete s pretepi, ker je ena opazno nadlegovala drugo, da je postajala vidno poklapana, in sem ju razselila vsako v svoj “akvarij”, pa je bilo spet pri obeh vse okej, zaradi česar sem imela pri skrbi za higieno dvakrat več dela … hehe … Vsak, ki je k meni prišel na obisk in zagledal to sceno, se je začel režat, češ, če sem trčena, da imam v vsakem “akvariju” eno malo ribico. Osebno sem sicer prebrala samo en daljši članek na to temo, kjer je bilo zapisano, da naj bi imele po dokazih spomin do treh mesecev. Že to itak sploh ni malo. In verjamem, da je lahko še mnogo več. In seveda se strinjam s tabo, da je apel na amebo ali paramecija mnogo bolj konsistenten in ne zgolj mitski, zato sem ga tudi uporabila kot protiutež oziroma kot radikalizacijo.
Sicer pa je takih in drugačnih mitov polno, zlate ribice in slab spomin, slonji spomin (nadpovprečen), umazan kot prašič, neumen kot kura, krava, in še in še … no, in potem imamo že mit, da je nekdo neumen kot blondinka, s čimer se miti o živalskem kraljestvu nekako zaokrožijo.
Kar se linka tiče, pa načelno ja, ampak so zadeve zaradi same globalne prepletenosti in s tem povezanega sistema ter mej verjetnosti precej bolj delikatne in zakomplicirane. Temu primerno je rekrutacija osebnosti, ki bi bila predstavnik ljudi v smislu enakopravnosti in zdrave napredne pameti, precej otežena, že zgodovinsko in seveda namenoma. Kar pa ne pomeni, da ni mogoče. Vendar je pri tem potreben tudi angažma in mreženje ljudi “od spodaj”, ne le pričakovanje “od zgoraj”. In v tem je velik problem. V prilagodljivosti. Odgovornost je kolektivna, samo razlike so v razlogih za odgovornost. S končnim apelom na novinarje v tem zapisu je nakazan košček problema, ki je bolj bistven od tega, kakšen kandidat se je prebil na površje. Z vidika očitkov mislim.
@anna:
Mene še bolj skrbi pomislek, koliko narod mazohistično pada na takoimenovano očetovsko ostrino, ki jim godi … vključno z zategovanji pasov in še česa … hehe …
@Olna:
Poskusi sama.
Simonca: Enako me izjemno veseli, da si vesela prihoda svežih polnočnih obiskovalcev 🙂
Vsak dan nekaj novega. Pa saj Becel tudi varuje srce. Tud to je nekaj novega.
Morm pa dat repliko, na tale tvoj posmeh z Wernerjem na čelu. Borči pa le ni tak amater, da bi se primerjal z navadnimi amaterji.
Ampak… ti bom rajš kr celo zgodbo napisu kako do tega prišlo, da boš še ti imela kej za brat za pred spanjem. Dobro dene.
No, torej… Ali je Borut Pahor uspešnejši od Gangnam style-a ? In ali je Gangnam style uspešnejši od Michael Jacksona ?
V dobi današnje cilindrične dioptrije skozi katero lahko na eni strani izpod namrščenega čela ob pomanjkanju le te gledaš majhne ljudi, ki se zgubljajo v poplavi informacijskega kanala pri katerem je skrajnost prišla že nekaj časa nazaj do takšne razsežnosti, da je od ust do ust informacij
a, ki je bila včasih povod za zgodbe o legendah, mitih in bajkah, ki so krojile našo zgodovino danes manj vredna kot poslan mail sodelavcu, ki sedi pol metra stran od tvoje pisalne mize samo za to, da boš lahko njegovo lagodno ulenjeno rit rešil pred propadom in to kar za stolom, ker si revež ne utegne zapomniti treh besed, in če gledaš z vzvišenega nivoja proti ostalim drugim, ki brcajo v drugačni smeri z preveč dioptrije kot denimo to počno tisti kateri mislijo, da je kvaliteta njihovega življenja ekvivalent kvaliteti pokvarjenih 100 ali tisoč drugih živih duš, med katere zlahka uvrstimo našo politično srenjo je gladko jasno to, da nekdo zelo dobro vidi in da je nekdo drug zelo zelo slep kot kura v koruzi med iskanjem zlatega korn fleksa. To, da nekdo zelo dobro vidi pomeni, da ga ne motijo dejstva, da obstaja dovolj velika masa ljudi v Sloveniji brez prebite, ki se poriva čez življenje iz rok v usta, hkrati pa ga zanima kakšen je njegov ugled v javnosti in vedno znova servira in napoveduje dovolj novih iger, kot to napoveduje najbolj brana računalniška revija, da življenja ne potonejo. In v tem gledališču so zajete še pristranske novinarske hiše, ki onemogočajo ljudem razmišljanja širokega spektra ampak dobesedno usmerjajo narod v prvo vrsto gledališke predstave v kateri ima glavno vlogo ta ista oseba, ki si žvižga na usodo drugih in zato nadalje poziva k strpnosti državljanov še v naslednjih nekaj letih, da se stvari stabilizirajo.
Ja pajade… To, da ljudi poziva k strpnosti z lepimi besedami in še lepšimi napovedmi je igra v katero smo se že zdavnaj ujeli mi iz katere ne najdemo izhoda. Odgovor zakaj ne najdemo izhoda iz gledališča si ljudje tolmačijo na različne načine. Jah,… eni pravijo, da je recesija, ki je šele v začetku svojega 5 leta, zakaj šele, zato, ker nam dopovedujejo, da recesije znajo trajati tudi do 10 in več let. Ampak a ni čudno, da je država Slovenija v globoki krizi, če je pa pogledala izza berlinskega zidu šele 20 let nazaj. Komaj je polnoletna postala in že se ji napoveduje 10 letna kriza,… ? Drugi pravijo, da plačujemo še stroške bivšega vodenja. Kako čudno je, da je Maršal držal nad vodo in to precej bolj uspešno večjo državo bistveno dlje, kot to uspeva naši vrhunsko izobraženi cirkusantski srenji. Aja sej res, demokracija je tista, ki nam daje luč svetlobe, da ne tavamo v temi. S tem imam v mislih maršala Jankoviča, ki igra najbolj uspešno igro množic v kateri je prišel že tako daleč, da je že začel proizvajati goreče fanatike in podpornike, ki ne glede na to kaj vse si privošči in kaj vse nezakonitega pride na dan vedno znova ima na voljo dovolj veliko število podpornikov, ki ga bodo podprli. Zakaj se to dogaja, da vedno znova dobi podporo ? To se dogaja iz precej enostavnega razloga. Oboževanje oz. fanatizem ne pozna mejne stopnje nadomestljivosti. Po slovensko. Ljudje niso pripravljeni zamenjati del enega kosa kruha za to, da bodo dobili del klobase. Čudno kajne? Zdej pa še po domače. Njegovi večni oboževalci katerih je večina, jasno zaradi tega gorečega fanatizma ni so zmožni kritičnega razmišljanja in objektivne ocene kaj šele razprave o njihovem idolu. Zato je od tu naprej vsaka na daljna debata brezpredmetna in neučinkovita. Že do tle kjer smo v tem prispevku prišli je šlo predaleč.
Ha ! Ni še konec. Na drugi strani oz. na koncu ali pa na sredini te povorke kakor želiš pa nam maršira nekdo, ki je pravzaprav še do včeraj bil grda račka slovenske politične srenje. Ampak to ga ni zaustavilo. Usedel se je dol z najboljšimi programerji in jih vprašal kako za hudiča sproducirat igro v katerem mu lahko uspe ponovno veliki met. In vsi so mu v en glas zaupili, da je to nemogoče. Ampak on se ni dal. On se je boril in boril in na koncu je padel s konja. In ta padec s konja ga je samo še okrepil in mu ravno prav iz usmiljenja ojačal hrbtenico. Njegovo kampanijo so še enkrat pregledali programerji računalniških iger in našli način kako zameglit um številni množici. Še predno pa se je ta triler začel odvijat je tedanja vlada predčasno morala zapustiti gledališki oder in, ko so vstopili na ta isti oder novi igralci oz. Janezi, spomnimo, da je zakulisje odra ostalo enako in scena je ostala enaka kot tudi delavci enaki edinole priskledniki so se rahlo prevetrili in, ko je Borut predal svojo drugo gledališko sceno Igorju je že z to potezo čisto narahlo preveril ali se je ponovno zbližal majhnemu številu ljudi ravno toliko, da je lahko ocenil da še ni vse zamujeno, ker se v kratkem približuje torta z novim vrhom na katerega se je moč povzpeti ob množici aberveznikov in desničarskih prijateljev. Kako prikladno kajneda ? Še več, to ni bilo vse. Z svojimi ožjimi gledalci v stranki so se dogovorili, da Igor in njegovi skledčkarji ne bodo podprli njegove volilne kampanije s čimer so jasno dali vedeti, da se distancirajo od njegove nove igre za množico. Ampak to je bilo vse v korist javnega dobrega oz. le že nadvse zgodnja prevara, ki je pripeljala kasneje ta štab v vodstvo saj se dogajanje okrog nabiranja sredstev, kako lepo je denarju rečt sredstvo, če ga lahko nabiraš kot mrtvaške trobente po travniku, za volilno kampanijo potekalo v obliki sponzorskih sredstev. Ja v bolj nam pismeni obliki bi to pomenilo, da bodo za to, da bo stranka se finančno stabilizirala oziroma, da bo ponovno pridobila na ugledu uporabila vse svoje lovke v zameno sponzorskega denarja v korist njihovega bivšega predsedujočega pa čeprav bo morala v zameno pri tem od kakšne stabilne ribe pojesti obljube katere ni so pisane na kožo nikomur razen ostali ribji eliti. Še bolj po domače. Spet se začne tukaj igra z podkupovanji, obljubami, prijateljevanji, pogajanji itd. V čigavo korist ?
V našo korist,… Ja seveda. Na ta način, so tako dobili rahlo prednost pred ostalima resnima kandidatoma, ki sta se morala tedaj ukvarjati eden z protokolarnimi zadevami drugi pa z strankarskimi tekočimi in malo manj tekočimi zadevami, ob menjavi vlade. Ampak Borut ni spal v tem obdobju ampak je s tem, samo iz daljave vzpodbudil klic velike množice gledalcev, da se podaja na ”samostojno” pot do prestola katere nihče ni jemal prav resno. In del te bližnjice je bil seveda tudi Janez, ki je prelisičil fanatične oboževalce Jankoviča, ki jasno sežejo tudi globoko izven ljubljanskega območja in si s potezo vrnitve kot zmagovalec na zmagovalni oder zagotovil še večji prezir. Namreč, ne glede na to koliko interesa bo usmeril v volilno kampanijo ne bo ušel velikemu volilnemu telesu zagovornikov Jankoviča, ki zaradi nuje po revanšizmu raje vidijo Boruta ali pa Tirka (nimam Umlauta) na prestolu kot pa Janeza in to je dodalo tisto bližnjico katero je Borut potreboval, da ga je dvignilo še za odtenek višje na dirigentskemu mestu. Na tem mestu pa se je še nekaj spremenilo. Ko je bilo ugotovljeno, da lahko sceno z grdo račko zaigraš v svoj prid je ta ista grda račka nastopila še v drugačni vlogi in sicer vlogi dobrosrčneža, ki razume tesnobo ljudi. Zato se je že kar zgodaj po napovedi o kandidaturi o predsedniku podal na vsemogočna javna dela, ki krepijo človeka. Delo namreč po starih pripovedkah od ust do ust krepi človeka. Po novih zapisanih mailih pa krepa človeka. No očitno je Borut med gledanjem popularne serije na Discovery channel-u ugotovil da so tudi umazana in malo manj umazana dela vredna svojega glasa in hitro sklenil, da se bo nemudoma odpravil po tej isti poti in zato začel peči pizze, šraufal je Honde pri lokalnem dilerju, pucal konjski drek, nenazadnje ironično še padel iz konja kar v takisti drek, podiral drevesa, prodajal knjige in verjetno še kaj kar sem izpustil. Jasno, da je s tem bil odziv množice mladih velik posmeh človeku češ ali ima ta naš Borut sploh še kej čistega v glavi ? Ampak on je razmišljal drugače.
Zakaj bi se on sploh obremenjeval s takšnimi opazkami kaj mu je tega potrebno, če je pa najnižja udeležba volivcev ravno pri mladih tja do 30ga leta katerim maha za opravljanje državljanske dolžnosti še več, razlog za posmeh in zbijanje šal na katerikoli račun kateri se tiče stanja v državi se odraža v številnih ciničnih vicih, ki vedno znova pri vsaki stvari zaokrožijo po spletu, po radijskih vložkih tipa Birko in Avdić show, ki so prav tako obarvani z načinom kako se najlažje sprijazniti z resnico, z raznimi portreti, posnemovanjem, posmehovanjem itd. Na ta samodestruktiven način se namreč z vsiljenim posmehom obupani slovenci tolažijo ali pa tolažimo kakor želiš pri vseh šokih, ki jih vedno znova doživljamo. Odraz tega so tudi dolmivisi izpolnjene glasovnice, ki govorijo ravno to. Glavno vprašanje se pa poraja točno nekje na sredini. Kakšen je to sistem v naši ubogi Sloveniji, da moram voliti po vnaprej določenem sistemu, koga manj sovražim oziroma do koga gojim manj prezira? Ali ni bistvo volitev to, da imaš svojega favorita kateremu zaupaš, da bo tvoj glas prinesel dobrobit tudi tebi v prihajajočih letih.
To je tudi eden izmed odgovorov zakaj ljudje doma sedijo in čakajo na boljši jutri, če ga pa ne bo. In ta šaljivi cinizem je zamenjal vlogi pri starejših kateri pa do neke mere razumejo udejstvovanje Boruta in mu za takšna dela pripisujejo svoj glas na glasovnici. Posredno pa je Tirk v vsej svoji veličini, ki je zrasla v zadnjih 4 letih od razumevajočega skromnega predsednika do vzvišenega kandidata z prav istim parom oči z cilindrično dioptrijo, do množic o katerem smo pisali v prvem delu te gledališke predstave, zadal sebi korak v preteklost, ko so se začeli ljudje spominjati njegovih zapravljanj v začetku mandata saj tisti trenutek ni bilo nobenih udejstvovanj z njegove strani kot predsedniškega kandidata, saj je očigledno razmišljal prav v smeri, da bo konkurenco nadvladal z svojimi prekrižanimi rokami in z popolno prečko na glavi. Dodatek k vsemu temu pa so bile še novinarske ekipe katerim ni bilo važno kakšen doprinos k blaginji bo posamezen kandidat prispeval ampak je bilo bistvenega pomena kdo se vozi z kakšnim vozilom in kdo poseduje največ premoženja. Ravno prav za futranje razdeljene množice ljudi, ki so z vsakim dnem še bolj razdeljeni. S tem se v svoji patetični obliki kaže tudi sama kvaliteta naših novinarskih hiš oz. kaže se tudi stopnja izobraženosti vseh slovenskih diplomirancev in ostale rulje.
In tu imaš odgovor ali je Borut uspešnejši od Gangnam style-a in ali je Gangnam style boljši od Michael Jackson-a. Oziroma… Ali je Gangnam style le odsev ovc v svetu, ki plešejo na njegove strune v središčih mest po celem svetu, ki trenutno prekašajo po številu ogledov tega komada vse žive in mrtve zvezde skupaj ali pa je Michael Jackson bil le umetnik, ki je izpilil svoje korake, ples, komade do potankosti in zato zavladal svetu kot kralj popa ?
Do prihodnjič, lahko noč 🙂
Internet je pa res nekaj najboljšega, kar se je zgodilo oblastnikom. Simona Rebolj napiše odličen blog, spodaj se podpiše še nekaj komentatorjev, mi pa rečemo, ah ja saj ima prav, kaj češ. In odpujsamo v svoje življenje, kakršnokoli že je.
Offtopic (delni). Predsedniški boj je že preteklost, tukaj se javlja že novi osvoboditelj-slovenskega-delovnega-ljudstva, ki bo vrnil udarec Janši tako, da bo novi premier Slovenije.
http://www.jutarnji.hr/zoran-jankovic–progoni-me-jansina-policijska-drzava–ali-ja-cu-se-vratiti-i-biti-premijer-slovenije/1067004/
“Anna, mene na demomstracijah, ki jih organizirajo od kaviar komunistov nastavljeni sindikati, ne bo! To bi morala biti absolutna žalitev za vsakega inteligentnega človeka.
Naši sindikati se borijo za tiste, ki so krizo še najmanj občutili. Ko so se dogajale tajkunske in ostala zlorabe delavcev, jih ni bilo pa nikjer.” – jaz sem šla med ljudi, med narod, ker sem čutila isto…ne zaradi organizatorja. In sem razočarana nad organizacijo in prvič sem bila na demonstracijah…zdaj imam mnenje, a ne dokončno… demonstracije so bile in bodo in hvala materi naravi, da se človek upira…vem pa, da je upor te naše sorte zeeelooo klavrn in da nismo enotni, ne solidarni…tak da bo težko prišlo do sprememb. to pa ima veze s kolektivno inteligenco in modrostjo etc etc
btw inteligenca je precenjena 😉
gregor, všečno te je brat….
stilno na isti valovni, kot Simona – končno nekdo… 😀
@gregor:
Werner je bolj realnost slovenske uravnilovke, s katero se spopada vsak politik in je hkrati, hočeš nočeš, del nje. Podobno kot Gangam style v MTV realnosti – beri realnosti (lepota) po ameriško. V primerjavi s tem bi lahko Michaelu Jacksonu pripisovali celo status umetnika, ki je svoje komade in korake izpilil do potankosti, ja. Kar se žal tudi dogaja znotraj MTV realnosti. Ampak zgolj ob totalni ignoranci pojma umetnosti, vključno s popom in zgolj ob presilni dioptriji ovac, ki ustvari uravnilovko prosto po Gangam stajlu, Lambadi ali pa Wernerjevem afenguncu tam nekje na sončni strani Alp neke male deželice. Obama se s tem spopada kar zavidljivo. Bruce Springsteen ni slaba izbira.
Maršal je pa državo držal nad vodo ob zelo podobnih predispozicijah in računici na način kot Janković z vsemi fanatizmi in ideologizmi v paketu. Tudi Janša se trudi posegat po podobnih mehanizmih. Samo čas in okoliščine ter rahlo večja brezvoljnost do molitev in čaščenja nevidnega bolj od vidnega ni tako zelo naklonjena takšnim principom, s kakršnimi je maršal takrat zlahka zastrupljal zrak. In uspešno počakal, da prej umre, preden bi se v državi poklali med seboj, ker za učinkovit katarzičen prepir in postavitev na svoje mesto, kar je nezdružljivo, je bilo že prepozno. Zasluge za to ima. Torej je do klanja prišlo z zamikom, predvsem pa neizbežno. Trenutno imamo podoben talilni lonec takoimenovane pasivne agresije v Sloveniji. Na enakih paradigmah, brez dvoma pa na nižjih voltih. Jebi ga, košček katarze se še ni ureničil, star mentalitetni virus se pa še vedno bori za preživetje in mu je figo freško mar za leve in desne.
@milan:
Tudi zaradi koščka omenjene eh-realnosti z omenjenimi posledicami Simona Rebolj in podobni ponavadi ne pišejo tako pogosto in turbo motivirano kot tisti, ki so del te eh- turborealnosti in temu primerno pametujejo o novih napitkih, modi, kužkih, muckih in petih predlogih za fuk v šotoru nekega deževnega poletja. V isti koš spadajo čestitke in pozdravi preko raznih politikantskih pamfletov. Tej internetni realnosti so se z veseljem pridružile tudi tiskovine. Najmanj trikrat na teden, da ne bi slučajno kdo pozabil na obstoj izjemnih umotvorov brez konkurence … Kar je preveč, je pač preveč. Najhujši problem sveta sploh ni denar, ampak smeti (naokrog in v glavi). Kakor koli obrneš. Če bi se s smetmi uspešno borili, bi bilo tudi blaginje za vse dovolj, vključno z zaslužnostjo.
@David:
Najbolj všeč mi je bil stavek, kako ne spušča v svojo delovno pisarno gostov, heh, zaradi spoštovanja do lastne intime … hahahaha … Za lulat od smeha. Pogled na njegovo delovno pisarno je verjetno precej sumljivo prazna pokrajina. Miza in stol. Posmeh, kako nihče ne bo nič našel na njegovem računalniku, ker ga sploh ne uporablja, je pa itak neprecenljiv. Za nas idiote. Ki “razumemo”, kako se dela, da kam prideš.
@anna:
Stilno???? Si izgubila očala? Saj lahko koga pohvališ, če ti je všeč, tudi brez za sramno kocino privlečenih primerjav, no. Je pa stilno zelo podoben nekomu drugemu, ki je nekoč precej komentiral na mojem blogu.
Simona ime še voljo napisat kaj jo žuli, pa ne samo njo, jaz sem se pa naveličal brcat v temo. In temu kar se dogaja po parlamentu in okolici ne morem reči drugače kot tema. Imam pa eno teorijo, da se kritična masa ne zgodi ravno zaradi interneta. “A veste mam 20000 sledilcev na twiterju, a ni to fajn” . Če bi vsi ti spravili svoje sledilce na cesto, bi nas bilo 50 miljonov.
Slovencev mislim.
Simona: Mimogrede… to je bila primerjava absolutne vrednosti. V bistvu ni niti bila primerjava, ker je sam pojem primerjava zelo nehvaležna packa ampak bolj merjenje trenutne uspešnosti ter zvezdniški izstrel na vrh, ki je v absolutni filozofiji ratal obema. Korejskemu predmestju (Gangnam) in Borčiju. In Werner tu nima kaj iskat, ker samo rezultat je pokazatelj uspešnosti. In tu govorimo o uspešnosti. Oziroma po tvoje lahko tudi, ker vse kar praviš na relaciji z Wernerjem so normativne trditve.
O maršalu. Ni vreden, da bi ga ponovno omenjal je pa to rajc materjal kot vidiš za zrajcat ljudi. Ni vreden pa za to, ker je sočut do ostalih trpinov tega obdobja višja od čaščenja njega.
In še obema. anna: Hvala lepa. Me veseli, da rada bereš takšne hecne zgodbe. Zdej se mi pa kr mal zdi :O
Primerjali se pa ne bomo, ker če primerjaš mene z Simono avtomatsko Simono, daješ na drugo mesto ali pa mene. In če Simona primerjaš mene z nekom, ki je včasih precej pisal po tvojem blogu ni ravno kul, ker jst ne pišem bloga oz. v glavah lahko postanem tisti, ki je včasih pisal tu. Edinole, če tko odganjaš svoj polnočni klub 🙂 In, ker ni smo na nobeni tekmi se ne bomo analizirali v primerjavah. Simonca, pa spul tisto sramno dlako k ti je v napoto 😀
simona, dolgi in komplexni stavki…veliko pridevnikov, prenosi, določene govorniške figure, slogovni postopki…to je del stila. in ja, vidim podobnosti.
z moje strani ni bilo nič privlečenega. očal nimam, leč tud ne.
sicer pa…moj simpl btw odziv, s katerim se nisem resno ukvarjala in mi ni pomembno, kdo se počuti bolj na prvem ali drugem mestu – mislim, da vama tud ne. ta tema ni dovolj relevantna za filozofiranje… 😉
no, evo Gregor, vidim, da sma na koncu podobno misleča 😀
@Simona … glede na to, da ne ve, kaj bi naj bilo to pranje denarja in ker ne zna pralnega stroja vklopit, je intima v pisarni brez računalnika verjetno nujnost.
“Ko je bilo ugotovljeno, da lahko sceno z grdo račko zaigraš v svoj prid je ta ista grda račka nastopila še v drugačni vlogi in sicer vlogi dobrosrčneža, ki razume tesnobo ljudi. Zato se je že kar zgodaj po napovedi o kandidaturi o predsedniku podal na vsemogočna javna dela, ki krepijo človeka.” –
a ni to nekaj najbolj butastega in neinteligentnega, kar lahko naredi kandidat za predsednika? Podlo. In te posnetke trajbajo, filajo narod, ki zvesto gleda poročila in se iz njih želi naučiti čim več 😀 …na drugi strani pa npr en Siol s svojo novo diktaturo, s krasno privlačnimi in otročjimi udarnimi naslovi, ki nagovarjajo, kdo je državni sovražnik in kdo je angel…pol greš brat še komentarje in te ma (no mene), da se še isti dan izstrelim na drug planet. srhljivo tragikomično, to dogajanje…
“Kakšen je to sistem v naši ubogi Sloveniji, da moram voliti po vnaprej določenem sistemu, koga manj sovražim oziroma do koga gojim manj prezira? Ali ni bistvo volitev to, da imaš svojega favorita kateremu zaupaš, da bo tvoj glas prinesel dobrobit tudi tebi v prihajajočih letih.” –
verjetno pri nas misija nemogoče. Vztrajala sem do zadnjega trenutka, da ne grem volit…sem že bila na poti, da zapeljem iz Mb proti Lj – pol sem skočla iz avta in šla obkrožit le za to, da ne bi bil izvoljen “vsaj tisti en”, ker moj glas bo pač blazno štel heeeh….
nihče nas ne povpraša o spremembah, kakšne potrebujemo, koliko, zakaj – množica nesrečnežev se gre kreativnega strokovnjačenja (super besedna zveza g. Musek Lešnik)…kaka demokracija. spremembe so namenjene njim, za njihovo sladko prihodnost. šopajo nas z bedastočami kot “potrebn je dialog, posluh, ne deomstracije”….dialog s kom? blablabla…”mi smo demokratična država”…kdo je pri nas država?…same klinčeve besede in čisto nič drugega. narod se še vedno strastno opredeljuje in navija za en ali drug pol…je lahko ta naivnost še večja, da res misliš in verjameš v politike, v njihovo (ne)delo, namere, plane, dejanja…
in kaj je tistemu delu naroda, da je tako apatičen, tako indeferenten (ogromno jih je), da se ne upa niti za 4 stenami jezit s svojimi soljudmi…ne da se mu, se nardi ignoranstkega!?! jaz v svojem precej širokem teritoriju delovanja ne čutim nobene goreče želje po spremembah, samo jamranje in potuhnjenost, slabičarstvo in strah…torej ni samo problem v parlamentu, ampak v stanju zavesti in podzavesti državljanov…eni se repenčijo na jako vljuden način na demonstracijah, ki so ble pač take kot so ble, drugi ostajajo doma,ker ne vidijo v ničemer več smisla, tretji kuhajo mulo, si manejo roke, udrihajo po sodržavljanih in ostale možne kombinacije…
res se ti lahko zazeha.
Gregor si šel volit? če si, a je bilo tako: “…da moram voliti po vnaprej določenem sistemu, koga manj sovražim oziroma do koga gojim manj prezira…”? 😀
anna: ”a ni to nekaj najbolj butastega in neinteligentnega, kar lahko naredi kandidat za predsednika? Podlo.”
To, da je oz. da si svojo kampanjo gradi na obvladovanju množic na primeru izkoriščanja najbolj osiromašene delovne rulje pri čemer smo lahko vsi popolnoma prepričani, da ob izvolitvi tud slučajno ne bo procent te iste delovne raje na kateri je gradil svojo propadlo popularnost bolje živel ampak jih samo izkorišča v korist pomanjkanja svojih govorniških sposobnosti, katere ni izpilil do teh možnosti na samo srečo, da bi lahko hipnotiziral rajo z svojim govorom, ker govorec se ne ustvari iz danes na jutri in tega, da je bila že njegova usoda zapečatena v prejšnjem vladnem mandatu je v mojih očeh izgubil vso kredibilnost, ki je ostala in možnost zaupanja, da bi mu lahko namenil svoje usmiljenje. In za moj okus to ni so bile nikakršne delovne brigade ampak samo čista manipulacija z jasnim namenom, ki pa to ni dobrobit ljudstva, katero je dobro preračunal. Moralne in družbene vrednote oz. njegovo stanje zavesti je na najnižji točki, kar se z njegovimi dejanji samo potrjuje. In ne morem si predstavljat, da bom moral obkrožit enega izmed dveh gnusov v drugem krogu teh volitev. Zame je takšno obvladovanje množic novodobni informacijski terorizem, ki posiljuje ljudi po 8 uri zvečer ravno, ko so možgani najbolj dojemljivi za hipnotiziranje s strani informacijskega kanala, da bodo naslednji dan vstali in mu peli stihe. Za kozlat!
”in kaj je tistemu delu naroda, da je tako apatičen, tako indeferenten (ogromno jih je), da se ne upa niti za 4 stenami jezit s svojimi soljudmi…ne da se mu, se nardi ignoranstkega!?!
res se ti lahko zazeha. ”
Kar želiš zanetiti v drugem mora goreti v tebi. In ruljo so z ustrahovanjem in napovedovanjem vedno novega primanjkljaja, katerega so sami povzročili, zanetili ogenj v smislu negativizma hkrati pa se dobro zavedajo, da se bo to preneslo na vse ostale, če bodo le dovolj dolgo prilivali olje na ogenj.
Dokler bodo na demonstracijah govorniki in ne govorci ljudje, ki so mrzli, da bi ljudi začelo potresavat od mraza ob poslušanju njihovih govorov tudi pri +30 stopinj je jasno, da smo še daleč od kakršnih koli sprememb. O zadnjih demonstracijah pa sem prav tako spisal gledališko predstavo z vprašanjem. Zakaj nas zebe v noge tudi poleti ?
”Gregor si šel volit? če si, a je bilo tako: “…da moram voliti po vnaprej določenem sistemu, koga manj sovražim oziroma do koga gojim manj prezira…”? 😀 ”
Točno tako!
@milan:
“jaz sem se pa naveličal brcat v temo.”
Jaz se pa zaenkrat še trudim, ne naveličat. Ker konec koncev se ravno na to računa pri vseh vrstah pritiska. Tisti, ki ga izvajajo, se kasneje naveličajo pritiskat s svojimi interesi, ker jim je bolj udobno, od tistih, ki morajo prenašat pritisk.
Se strinjam, da internet ne rodi kritične mase. Je pa lahko zelo koristno dodatno orodje za delovanje, ko se kritična masa vzpostavi. No, tudi pri vzpostavljanju kritične mase je lahko dobra asistenca. Meje verjetno so pa še vedno odvisne predvsem od ljudi, torej od mentalitete in volje tistih, ki bi lahko kritično maso vzpostavili in jo uporabili. To pa za Slovence ni ravno obetaven predpogoj. Ker ta narod še vedno rad uboga in sledi le, če kje na čepici piše “šef” ali kaj podobnega. Ali pa vsaj sindikat. Formalizem v krvi namesto vsebine je obupno škodljiva razvada.
@Gregor:
Ja, mogoče res. Čeprav je moje mnenje, da predmestni uspehi ne obstajajo, ker so že vnaprej kot takšni splanirani v režiji globalnih monopolistov. Solze sreče ob silni moči in meji verjetnosti zaradi youtube proizvoda so solze ganjenosti in vere v vsemogočnost možnosti tistih, ki tudi sicer radi verjamejo, da je Esmeralda spregledala. To je lepo pokazala Lana del Ray s svojo kampanjo takoimenovane domače videoprodukcije, ki se je izkazala za piar v retro stilu najmočnejše ameriške založbe, pri čemer ni bilo namena česar koli prikrivat, a zanimivo, v tem primeru se je plebs razburjal zaradi domnevnega “natega”, čeprav kar se poante tiče – torej glasbe, ničesar ne spremeni. Radi pa verjamejo, da je Justin Bieber uspel, ker ga je Usher zasledil na Youtubeu in pri tem ni našel nič boljšega … hehehe …. Za crknit. Pač nima vsak tako menedžersko fanatične mame, ki jo marsikdo ni videl in predvsem slišal. Najdlje je pri nas pač prišel Janez Drnovšek, ki mu je napisala ganljivo pismo sama Bridget Bardot. Uspelo mu je, ko se ni več dosledno obnašal kot politik, čeprav je to bil. To je za slovenskega politika edina možnost. In takrat si imel na voljo najbližjo različico produkta Gangnam style from Slovenia, tudi kostumografija z venci na glavi je bila mestoma izjemna. Ker je bilo v produkciji vendarle precej več poante in težkih akordov od Gangnam Style, pa tako mega uspešnica ni postala. Malček premalo cirkusa in preveč teksta, a ne. Vendar presegel je ni še nihče pri nas, kaj šele nadgradil. Bomo videli, kako bo z Borutom.
@anna:
Okej, okej … po želji. Osebno seveda nisem naklonjena takim primerjavam, ker sem pristaš upoštevanja celotnih kontekstov in vidikov na sploh, pri obravnavi česar koli. In predvsem natančnosti, če že nekaj naj bi bilo posebne omembe vredno. Dolge stavke piše veliko ljudi, vendar iz različnih razlogov in na različen način, krajše piše skoraj vsak, pa si prav tako zaradi tega niso podobni med seboj. Dolgo ali kratko samo po sebi ne pomeni nič. Prenosov ne razumem. Katere govorniške figure uporabljava enake in kako??? Slogovni postopki???? Ne razumem, kaj misliš s tem. Če gre pa preprosto za slog, se seveda nikakor ne strinjam.
Skratka … hahe … če bi kaj lahko vedela, bi pa to, da sem neznosno sitna pri teh zadevah. In ja, vem, da so take pripombe navržene za mimogrede in ni mišljeno kot povod za neke globoke filozofije. Ravno zato se pa razjezim. Ker mi gredo takšni navržki za bajdvej tako na jetra. Ker so splošne sodbe in diagnoze, a plasirane kar tako od kurca. Če bi nekdo iz primerjave postregel z neko vsaj skromno analizo ali celo filozofijo, bi premogla precej več prijaznosti, ker bi cenila, da je prisoten vsaj trud nekaj dokazat, preden pade diagnoza ali ocena, tudi če se ne bi striinjala z argumenti in pojasnili. Meni je šlo na živce že, ko sem bila pubertetnica, in so bejbe okrog mene kar naprej neke tipe primerjale med seboj na izjemni podlagi. Ista sta, ker pijeta črno kavo in na podoben način nagubata čelo, ko pogledata v nebo, kadar pada dež, zato sem spet zaljubljena … pa take. Za popizdit. Potem je treba pa prenašat še jamranje, ko pridejo domnevna presenečenja na vrsto, ker nagubano čelo na deževni dan in kava še ne obeta istega človeka.
Nekoč sem celo od nekega pesnika prebrala jezno kritiko, v kateri je Svetlano Makarovič obtožil, da v svoji pesniški zbirki krade verze iz ljudskih pesmi … hahaha … Verze je seveda uporabljala, da jih je parafrazirala v svrho reinterpretacije ali replike na sporočilo. Ampak klinc, a ne, če je nekaj isto, je pač isto. Čista kopija.
Jebi ga. Zoprna.
Ej, Simona, danes sem po dolgih letih hotela videt kako kaj naša Simonca, da malo preverim temperaturo Ljubljanice …. (vsaka asociacija na trenutno politično situacijo je zgolj naključje, seveda) pa sem šla gledat na tvoj blog! Berem…. Še vedno si lucidna, odlično berljiva in, seveda, nadvse dobra opazovalka družbeno političnih dogajanj. Morda celo opazim več objektivne drže v tvojih mislih in subjektivnih ocenah, ki so bili včasih mičkeno bolj emocionalno začinjeni. Malo so (fajn!) še vedno. Všeč so mi tvoje misli. Delim mnenja. Lp
@Darja:
Živjo Darja!
Lepo, da si se oglasila. Sem počekirala mejl in se nasmehnila … a, to si ti. Se zgodijo pavze, ja, leta tečejo, ampak bistveno je, da bistvo ostaja enako, na tem bistvu pa kvečjemu miselni progres. Veter še vedno piha na enak način, v enako smer. Tudi ko se zdi, da se dogaja vihar, ki bi lahko prinesel lepše vreme (če se navežem na naključno politično situacijo z ljudskimi “vstajami” v paketu) je dobro pred navdušenjem poslinit prst, ga nastavit in preverit, če res piha iz predvidene druge smeri. Tako da se je treba včasih malo spočit v kakšni votlini, pogret in nabrat moči, da lahko spet ščiješ proti vetru, ko ta postane le po potrebi intenzivnejši, pa še kakšen tornado vmes, tako za okras. In tako nekako to gre.
Bodi dobro.
Sredi divjine se znajdejo Steve Jobs, Milan Kučan in Janez Janša. Ker imajo samo en majhen šotor v obliki kure, se vname prepir, kdo bo prespal pod zasilno streho. Začnejo se utemeljevanja za zaslužnost. Reče Jobs: jes sm dau na suejt ajpede, jes morm doubit šoutor. To ni nič, pribije Janša, jest sem pomagal kuri k neodvisnosti, jest se bom ulegu pod njo, da vidim, če ji lahko kaj izmolzem. Ma, è un’ingiustizia, zajoče ve-se-kdo, jaz sem skupaj Sonjo Lokar pogumno odšel iz Beograda in Sonja je najokala toliko solz, da so nekateri v njih iskali novo Silicijevo dolino, zato menim, da bi šotor moral biti moj. In tako je šlo nekaj časa. Potem je prišel Chuck Norris in…odjebal najkasneje pri prihodu Petre Majdič. Ko se je super ženska začela veselit svoje priborjene kure, ji je ta potuhnjeno spizdila, gnana od bolestnega Borutovega trubadurskega napeva o bikovih jajcih. A je to dovolj Gangnam style traparija za ta blog?
Zakaj Borut Pahor ni Steve Jobs?
Ob izjavi, da ima Pahor za svojega idola Stevea Jobsa sem samo odprla usta. K-vaaa?! Potem sem v svojem slogu pomislila na paralele v lastnem življenju in se vprašala, koga bi sama omenila za svojega idola, nekoga, ki ga želim s svojim življenjem posnemati. Kaj bi se zgodilo, če bi kot svojo svetlo zvezo vodnico navedla Alberta Schweitzerja ali Pedra Opeko? Mislim, oba sta človeka na mestu in še mnogo, premnogo več. Fajn, plemenito in razsvetljeno bi se slišalo, dokler me ne bi kdo vprašal, kako sledim in nadgrajujem njuno pot in bi jaz rekla, jaaaaaah, nekaj špekuliram na newyorški borzi, futursi pa to. Buahahahahaha!!!! Pa menda ja ne! Temu jaz rečem disconnect gromozanskih razsežnosti med glavo in ritjo, ki sta tako vsaksebi, da sta že del popolnoma druge živali.
Stevu Jobsu bi se dalo seveda očitati marsikaj. Kakor tudi vsakemu globalnemu kapitalistu, ki outsourca (strokovno rečeno: optimizira svoje stroške) nekatere tehnološko manj zahtevne dele svoje dejavnosti. Vse ista pašta, naj gre za Mercedes, IBM, Dell, Siemens, Nike you name it. Ampak, khm, khm, vse zelo etično, lepo prosim. Sure. In potrošniki tudi radi zamižimo na obe očesi, o tem sem pisala že v odgovoru Nidurunu pred nekaj meseci, glavno da smo imeli robo čim bolj poceni zadnjih 30 let. Kaj nas briga mizerija drugih, a ne? Vsaj večino. Glede na videno dvomim, da je Pahor med najbolj subtilnimi, kar sporoča, da kljub pridnemu opravljanju vsakovrstnih fizikalnih del, pravzaprav ni intimno dojel nekaterih bistvenih poudarkov globaliziranega mezdnega dela. Nisem presenečena. Na TV-ju se je pri opravljanju vsakovrstnih nalog namreč prav veselo režal in niti enkrat nisem v njegovih nagajivih očkih videla vsaj pikice strahu pred odgovornostjo, da bi kaj … zasral. Recimo. Kot kaže ni bilo važno. Tudi nisem videla strahu, da ne bi… dobil plače. Na primer. Da bi ga odpustili, ker je… prepočasen. Ker … babe skrivamo svoje frizure pred njim. Itd. Itd. Na koncu lahko samo arogantno špekuliram, da z visoko stopnjo verjetnosti ne bi dobil službe v obratih oboževanega Jobsa, ne glede na globalno lokacijo. You’re fired, Mr. Pahor. Ali še boljše: You’re not even hired.
Ampak pustimo to. Povedati sem hotela, da je Jobs poleg vsega slabega, tudi globalni vizionar na svojem področju. Že od osemdesetih let prejšnjega stoletja mu uspe na trg vedno znova lansirati izdelke, ki so resnici na ljubo, res precej kvalitetni. Še posebej, če uspemo odmisliti največje preseratorje, ki menjave izvajajo na vsakih 6 mesecev. Jaz fensi jabolčkov sicer nimam, da me ne bo kdo obtožil fenovstva, ampak to ne spremeni dejstva. Noben od slovenskih politikov, tudi Borut Pahor ne, nima niti približnih mednarodnih vizij za svoje izdelke/ideje (Drnovšek je nekaj probaval z Darfurjem) in precej bolj kot Jobsu so podobni bolj ali manj ofucanim reality show estradnikom wannabes. Ampak med njimi je pa Borut res lokalna mum-mum-mum-mah oz. ga-ga-ga-gah! Prava slovenska politična Lady ga-ga, ki zna iz kopije prodajati najboljše nove originale, samo namesto Express yourself, jim pravi Born this way in vse je okej. Tudi primerjava z lady Di je več kot na mestu: something old, something new, something borrowed, something blue. Čisti evergreen.
Tukaj je bil moj pomislek pri oddaji glasu za Pahorja, ker jaz, fenica Alberta Schweitzerja, le stežka glasujem za trivialnosti, a ne, ampak so me dvomi relativno hitro minili, kar je najbrž posledica že omenjenega disconnecta med deli telesa in…
…dejstva, da sem se mogla odločati med kugo, kolero in prehladom
Zmaga Pahorja me je razveselila iz vsaj treh razlogov. Najprej, zmagali smo, a ne. Dalje, dobila sem 100 evrsko stavo z eno zelo zagriženo pripadnico PS, ki je ob izročitvi novcev tako belo zavijala z očmi, da sem ji polna usmiljenja rekla, naj se ne sekira, ker grem zdajle vse skupaj darovat v pušco frančiškanske cerkve hehehehe… Pedru Opeki bo tako v polnosti zadoščeno.
Tretji razlog pa je bil pravzaprav tisti pravi. Tisti, ki vključuje Kučana in Janšo namreč. Ne, ne, gangnam na začetku ni bil povsem naključen. Kakšen Janković, kakšen Turk, lepo prosim? Kakšen Zver? Vedno sta bila samo mali sivi stric iz ozadja in plešasti mrkogledi stric iz ospredja. In ljudje, ki smo že takooooo siti obeh in bi ju najraje poslali na kakšen samotni otok, da se tam v miru izljubita, kakor se stricem spodobi, smo se bili pripravljeni oprijeti vsakršne, vsaj minimalne aluzije na plemenitost. Ja, Simona, prav imaš, gre za plemenitost. Vse bi odpustili, vse bi pozabili že tako in tako, potem nam je pa Pahor vse skupaj še olajšal s svojimi nastopi, ki so bili glede na konkurenta naravnost briljantni. Turk je bila tako razvleeečeno dolgočaaaaasen in nezanimiiiiv, da bi mu celo potencialno podedovana kraljevska titula pomagala ravno toliko kot Charlesu ob Diani. Zaenkurc. In res, Simona, izjemno neprijeten izraz na obrazu ima, samo še kakšen vzdevek mu manjka kot npr. Mr. Sly, da bi zaokrožil njegovo samoprezentacijo. Tudi če se naslonim na vsebino (končno!), je tako pristranski politik, da je za predsedniško funkcijo, ki naj bi bila v najboljšem primeru združevalna, v najslabšem pa vsaj ne razdiralna, popolnoma neprimeren.
Bilo je prav ganljivo spremljati obupno slabo zrežirane nastope malega sivega strica, ki se je z vsemi sredstvi trudil držati štango Danilu, oziroma bolje rečeno, spodmakniti preprogo Borutu. Teta se je pa svojemu visokoraslemu kandidatu postavila kar ob ramo (oz ob pas) in s tem identificirala ne samo sebe in svoje mreže, ampak, surprise, surprise, tudi profil Turkove povprečne volivke; namreč upokojenka nad 65 let. Ganljivo! Ampak resnično.
Kaj naj rečem o Zveru? Raje: kaj naj rečem o Janši? Že vemo, vse vemo: zarote, teorije zarot, otročje trmarjenje in nagajanje političnim nasprotnikom, nasprotovanje vsemu, kar ni naše. Siamski dvojček Jankovića. Saj pravim, naj gredo vsi trije z youknowwho na kakšen otok. Sem prepričana, da bo poletje dolgo in vroče. Vprašanje je sicer, če bo prišlo do klimaksa, ampak to niti ni moja stvar.
Za konec samo še tole: kura vljudno prosi trubadurja, naj je ne nategne ponovno. Ker če bi se že šlo za nateg, potem bi vendarle raje izbrala Chucka Norrisa. Ali pa vsaj Petro Majdič. Saj veste, piše se že enaindvajseto stoletje, konec koncev. Tudi kure niso več, kar so nekdaj bile in slabi jebači naj končno odpadejo.
Grem zdaj do frančiškanov, da podarim denar Pozitivne Slovenije. Amen.
Jest imam tudi en pet peevee, ko je zgleda ravno sezona in sem se pred tednom potrudil in ga zapisal, ampak bolj kot na kampanjo na nekatere povolilne reakcije. Saj razumem, da obstajajo tudi sore loosers, ampak me je kar malo šokiralo, da ali jaz ali pa vodilni misleci zgleda nismo v čisto istem trenutku.
http://www.dnevnik.si/mnenja/kolumne/kaj-je-narobe-z-ljudstvom
Berem Mastnaka in se mi zdi, kot da sem s hruške čofnil naenkrat na nek drug planet. Vsi hitri politični testi me uvrščajo že od nekdaj nekam levo zgoraj, tja na neko socialno liberalno mejo, torej bi moral nekako razumeti in začutiti razmišljanje levih intelektualcev in njihovih uvidov v stanje naše družbe. Lahko razumem naprimer razmišljanja Alojza Ihana, ne pa več tudi Tomaža Mastnaka.
Zgodila naj bi se nam katastrofa, ker nismo izvolili najetega revolveraša Danila Türka, ampak Boruta Pahorja, domačo samobčudujočo se refleksijo Blaira in Schröderja, ki se je vsaj v retoriki že prijemlje tisto menda omejeno neoliberalno ekonomsko rezoniranje oziroma racioniranje (glej naprimer pod Hartz), značilnost t.i. nove levice, kljub temu pa se to na dejanjih Pahorjeve vlade ni nič kaj posebej poznalo, nekaj namer pa sta družno minirali tako “prava” levica kot desnica.
E pa što, bi rekel Đoni. Namesto zavzemanja za predsedniško rezidenco pri prvem, si bo drugi prizadeval, ne vem, morda za diamantne manšetne gumbe in “energijske” praške. Aja, ne bo poštartal, ko bo treba lajati na Janšo. Čeprav lajanje ne bi kaj dosti pomagalo, tam na drugi strani pač psi lajajo, karavana pa gre dalje. Streljati pa predsednik v mirnem času menda tudi ne sme. Ne vem sicer, ali je problem v premajhni prirojeni popadljivosti, ali v nezadostni šolanosti in ubogljivosti. Kakšnega razločevanja, kdaj in kaj je primerno, namreč tudi pri Türku ni bilo ravno v presežkih. Ampak da je prvo nujno slabo in da se je treba zaganjat v vsako senco, bi imelo resnični smisel samo, če bi levica imela kakšen boljši pozitiven program, ki bi zasenčil desnega in bi se zdelo da kakšno vsesplošno reformno sodelovanje niti ni potrebno. Če je problem ubogljivost, pa je seveda takoj na mestu vprašanje, koga bi moral ubogati.
In kaj nam sicer ponuja tista prava politična levica? Keynesijanizem in pa Zorana Jankoviča, izumitelja plačilne nediscipline, wannabe tajkuna, ljubljanskega diktatorja, poslovneža iz ljubljanskega podzemlja z moralo II. kvalitete. Pa če pustimo nalepke, človeka, ki je dejansko sposoben preusmeriti nekatere utečene denarne tokove. Kar je lahko ob vseh slovenskih zabetoniranostih lahko še kako pozitivno. Ampak ne more pa ustvariti novih virov, razen če se ne loti tiskanja lastnega denarja. Denarnih tokov, ki bi ponovno pomirili levičarje, da se vrnejo v svoje sobe ali sobane, tudi ne more v celoti pričarati z davščinami na potrošnjo in premoženje, sploh če bi vsi premožni šli po Jankovičevem zgledu s premoženjem na Ciper, tisti, ki se jim ne splača na Ciper, pa nazaj na ulice. Kaj pa pomeni besedna zveza dolžniška past, pa upam vedo že tudi tisti “pravi” levičarji, da temu ne rabim posvečat odstavka ali dveh. Nekateri bolj ekstremni navijajo tako za bankrot države (kar ni enako temu, kar so naredili Islandci, mimogrede, pri njih so denar dolgovale zasebne banke), kar pomeni konec Evra in morebitno tveganje vsesplošnega kaosa.
Na nekaterih obrobjih se vse bolj krepi ideja uvedbe komplementarne valute kot ekonomskega zdravila za vse težave. Najlepši živ primer dveh vzporednih valut je verjetno Kuba, kjer imajo konvertibilne CUC dolarje in pa CUP nacionalne pesose, s katerimi pa zelo težko že samo preživiš, z moneda nacional si ne moreš kupiti niti zobne paste. Na misel mi je sicer padlo, da me v prihodnosti čaka plačilo komunalnega prispevka in bi s kakšnim ustrezno črnim menjalnim razmerjem lahko na tak način prišel enostavneje do hiše in bi moral to torej navdušeno podpirati. Ja, ja, vem da Kubance j***jo Američani, ampak tudi nas bi podobno ali še malo bolj vsi upniki, če bi razglasili bankrot. Kubanci z nekaj malega pomoči od zunaj in zelo zelo radodarno naravo na otoku sicer preživijo. Živijo pa zelo revno, vsem dobrotam komplementarnih valut navkljub, te skratka niso nadomestek za vitalno ekonomijo, torej dejavnosti kjer se proizvaja in menja dobrine in storitve, ki so drugim tako koristne, da so zanje pripravljeni zadosti plačevat.
No pri nas se del levice zavzema recimo za sončne elektrarne. Ekološko nadvse zavedno. Ne da bi jih na veliko izvažali, tako zelo dobri tu vendarle nismo, ampak da bi jih postavljali pri nas. Veterne so za nas zgleda prepoceni, do zdaj nismo postavili niti ene same delujoče veternice, pa je nekaj lokacij (ne, ni Volovja reber edina takšna), kjer bi se splačale. Pa se ne da. Ne gre. Ni mogoče. In ni politične volje. Ki pa je obstajala na levici za solarno energijo, ki je primerjalno daleč najdražja, so pa bile na tem področju marže zadosti visoke, nekje okrog 100%. Če bi bili uspešni, bi si lahko v naslednjih letih obetali recimo kakšnih par 100% višje račune za električno energijo. No drug del levice pa se je zavzemal za TEŠ6 in prav nič jih niso motili miljoni evrov, ki so leteli po nepotrebnem na vse strani, ker so vse to počeli naši in ne Janša. Pa tudi danes zgleda nikogar prav hudo ne motijo. Ker je važno kdo lahko parazitira na katerem delu gospodarstva. Včasih so bile pomembne telekomunikacije, včeraj zgleda energetika, skratka vse tisto, kjer je zadosti velika dodana vrednost, da je kaj takega mogoče. Da bank raje niti ne omenjam. Leva politika (in to si na vse kriplje prizadeva doseči tudi desna politika) je torej neke vrste družbeni parazit?
Kako daleč in na široko opletajo politiki levice po gospodarstvu, je te dni tarnal znanec v malem zasebnem podjetju, ki meri in analizira dogodke na družabnih omrežjih in se je o tem že pogovarjal z nekaterimi (jasno levimi in po poreklu menda tudi liberalnimi) politiki, ki pa so mu prijazno odsvetovali, da bi to še naprej počel tako, kot do sedaj, če že sploh. Ah, kje pa, ni res, vse je nevednež seveda čisto narobe razumel. O čem takem seveda razni Miheljaki v svojih poceni pamfletih nikdar ne pišejo, pa tudi pri Mastnaku to ostaja zunaj radarja. Medijska agenda pa je nekaj, s čemer se je dolgo okrog hvalila neka posebna vrsta ravnil (rulerji so se sami imenovali), ki pa so bila narejena iz preveč prozorne plastike, da se je marsikdaj marsikakšna poteza potem videla skozi.
Kje je tu Pahor, kateremu sicer marsikakšen očitek v Mastnakovem članku drži? V prvi vrsti zadosti “ljudski”, hkrati pa očitno tudi dovolj stran od vseh zmot levice, da je bil, vsem svojim napakam navkljub, ponovno izvoljen na politično funkcijo. Zgleda da je Pahorjev narcisizem tudi manj moteč od Türkovega oportunizma in elitizma in siceršnjega škodljivega vednja na levici, ki pa ga nekateri akterji in sateliti, kljub temu, da so bili že pred časom izvoljeni ven iz aktivne politike, še vedno ne razumejo kot takšnega.
Po drugi strani je Pahor uspešno prevzel vsaj del retorike t.i. New Labour in njene ekonomske poglede. Očitno jih tudi uspešno zastopa, je bolj talentiran politik kot vsa konkurenca, česar mu seveda nikakor ne smemo odpustiti, saj s tem zapira prostor drugim, manj nadarjenim. Poleg tega mu to omogoča, da sklepa zavezništva z vsemi zagovorniki neoliberalne gospodarske politike, ki jih je v vladnih strankah kar nekaj, kar je že samo po sebi naglavni greh.
Kje pa je potem ostala leva politika? Del je zaposlen s sedemdesetimi in politikami identitete, del študira Marxa in (spet) Lenina, del kot v 30-ih zagovarja politike J.M. Keynes-a, del bi se šel dogovorno ekonomijo, kot nekdaj v Jugoslaviji, del bi celo poskušal vzpostavljati vzporedne institucije, b-podjetja, kooperative, vendar je, da bi se to kaj poznalo na trenutku, kakšnih 10 do 20 let v zamudi, ker je bil prej pač preveč zaposlen z liberalizmom (da ne bi kdo slučajno dal spred predpone neo!). V različnih mešanicah. Kar pa meni ne diši preveč po prekipevanju svežih idej in načinov reševanja situacije.
Pri tem ne vidim nikogar, ki bi znal ali pa vsaj poskusil pripraviti naše socialistične sindikate, da si postavijo svoje okope kje drugje, da pozabijo na vse krivice in tiste, ki so odnesli svoje v preteklih dvajset letih nagrabljeno in izgubljeno nekam v švicarske, nizozemske, ciprske banke, od koder bo nazaj prihajalo kvečjemu po drobtinicah in pogledajo naprej, kakšno družbo si lahko v naslednjih letih zares vzpostavimo. A je kdo že sploh poskusil kaj podobnega? Če se spomnim recimo prehoda nekdanje zveze komunistov v socialdemokratsko stranko, ima pri tem še največ izkušenj in je največ volje pokazal prav Borut Pahor.
Nekateri so mnenja, da je čas, da se uveljavi generacija do 35 s svežimi pogledi in idejami. Odlično! Ozrimo se naprimer na študentski parlament, vendar bom jaz tam, ker imam rahlo slab želodec, verjetno hitro pogledal stran.
P.S. “E pa što” se splača poslušat v celoti, ne samo refrena. Pa če ste že ravno pri tem, priporočam še ponovno poslušanje “Kad fazani lete”.
@Horizont:
Na področju, v katerega se je spustil Steve Jobs, je mednarodna vizija samo po sebi umevna, ker ameriško pomeni avtomatsko mednarodno … hehe … Kar pa seveda ne pomeni, da mednarodno ne bodo kakšne težave in delnice ne bodo padle, ker se je Kitajcem na primer začelo fučkat za Iphone, ker ne ponujajo nič novega več. Ampak pustimo to. Pahor je sicer precej natančno opredelil, kaj ga inspirira pri Jobsu. In sicer mantra o tem, da je nekaj, kar se zdi nemogoče, mogoče.
In v tem je pri meni, kar se tiče Jobsa ključen keč in kaveljc hkrati. Ker se globoko strinjam s tabo, da bi se Stevu Jobsu dalo seveda očitat marsikaj, kakor tudi vsakemu globalnemu kapitalistu, ki outsourca, vidim problem ravno v tem, da pač ni nič drugače, vendar je raja kupila očitno dovolj učinkovit, čeprav zame prozoren piar, da je nekaj več ravno na terenu osebnosti in filozofije kot take. Celo modrosti, če hočeš. Izdelki, okej, so kvalitetni, ampak temu primerno itak tudi kvalitetno cenovno zasoljeni. Kaj bi torej še rad? Aja, že vem. Rad bi bil nekaj več od priloženega na povsem osebnostnem nivoju, modrec in guru stoletja. Zakaj že? Ker naj bi bil drugačen. Drugačen je tako, da bolj dizajnersko in funkcionalno nesinhronizirano uniformiranega izdelka že dolgo nisem videla na tržišču. Že zaradi informiranosti znotraj Appla – vsi enaki, je mene osebno odbil. Filozofija gre torej takole – mi drugačni, avtentični razumemo drugačnost tako, da smo vsi enaki in zaprti bolj kot kjer koli drugje po državah, ampak v svoji državi … hehehe … Ti je kaj znano? Mislim … to so lapsusi mišljenske logike, ob kakršnih sem se kdaj pa kdaj zabavala pri modrostih madam Oprah. In vedno je bilo jasno, kam pes taco moli in kaj je čemu namen. Pri Jobsu pa, glej ga zlomka, kot da jasno ni in da mu je uspelo nategnit celo marsikoga sicer brihtnega, ki kar naenkrat ni prepoznal nivo vsebine, ker so besede bruhale iz suhljatega moškega z očali v črnem puliju. Z veseljem bi si privoščila štos in kakšen kos njegovih pridig, ki jih je tako rad imel, položila v usta Oprah in posnetek ekskluzivno razposlala fenom. Bi me zanimalo, če bi zavrnili sranje kot sranje. Ali pa obratno. Besede Oprah v usta in stas Jobsa in bi me zanimalo, če bi feni vzdihovali, kot da ni samo Oprah. Zakaj sem se obesila ravno na Oprah. Zato ker je ravno ta mantra o nemogočem, ki postane mogoče rdeča nit njenega šova, ki je pomembno prispeval k utrjevanju in ustoličevanju tipične ameriške kapitalistične mentalitete med ubogo rajo. Razlika je le v tem, da se Jobsu še z dobrodelnostjo ni ljubilo kaj dosti odkupovat v zameno za prodajanje kvarnih nebuloz v imenu modrosti. Gre za prepričanje o tem, kako se z voljo da vse. In seveda z vero! Tudi molitev nič ne škodi, kvečjemu pomaga. V kolikor verjameš, je mogoče vse. Če ste torej pametni, a obubožani in nesrečni, bodite prepričani, da je temu tako zato, ker imate pač premalo vere vase. Ker premalo verjamete, da je mogoče vse. Tudi nemogoče. Skratka, najmanj, kar nam je jasno, je odgovor na vprašanje, zakaj je Julia Roberts bogata in slavna, Afričani, zapufani do grla in čez, pa revni in bolni. Afganistanci sicer verujejo, ampak očitno v našačnega boga, vase pa sploh premalo, sicer jim Američani ne bi pili krvi, a ne. Seveda gre pa tudi za mantro, ki trdo disciplinira Američane. Na to nismo imuni nikjer po svetu. Več kot očitno. Da je šel Jobs celo mladim diplomantom kot častni gost pridigat take nebuloze (poslušala in se križala), pa je perverzija erste klase v imenu reklame nekih relativno nepotrebnih izdelkov, kakor koli obrnemo. Jebi ga. Ne podcenjujem, okej, da obstaja, je dodana vrednost (ampak predvsem za peščico ljudi … na primer mojega prijatelja skladatelja), ampak tudi presenjevanje je povsem odveč. Tip se je toliko zadeval, pohajal po verskih skupnosti (heh, da bi našel boga seveda … Jobs pač ni Woody Allen, pa ga je celo našel, kar v sebi, a ne), mučil možgane, na koncu mu je pa usoda namenila dovolj ugodne okoliščine, da je lahko drago prodajal civilizacijsko nadpovprečne igračke, ni pa uspel pogruntat niti tega, da je na žalost, če smo zelo prijazni, uspeh in uresničenje vizije v rokah slehernika kvečjemu v 20%, ampak je verjetno manj. Ostalo je pa tisto, kar ljudje najslabše prenašamo – okoliščine, usoda, srečna naključja ob pravem mestu, na pravem kraju itd. Knjižne police pokajo po šivih od prepričevanja sebe in drugih, da ni tako hudo. Da imamo več pod kontrolo, kot si mislimo. Hmmmmm … pa saj si vedno mislimo, da imamo več pod kontrolo, kot je res … hehe … Na koncu je pa še vedno bogastvo v rokah 1% elite in vsak redek nov primerek, ki se vštuli na Forbesovo lestvico, je novo vir reklame, da je vse okej. Da naj ostali kar še naprej verjamejo, ker je vse mogoče … hehehe … In Steve Jobs tekmuje z Billom Gatesom. To je njegov izziv? To je meja njegove modrosti. Ma, ne me jebat, kako žalostna sem, da je raja tako blesava. Ne zato, ker uporablja jebeni Apple, ampak ker jim je vedno znova prodajan en in isti šoder po formuli Oprah šov, ki so ga pripravljeni kupit na sto in en način.
Hočem reči, da ne vidim kakšne bistvene razlike med Borutom Pahorjem in Jobsom. Res ne. Obema se je uresničila želja in oba si prisvajata tudi tiste zasluge za to, ki jih pač nimata. No, Jobs si ne prisvaja več ničesar. Resno si pihata na dušo, da v kolikor ni posebnih zaslug za tolikšen uspeh (ni pomembno, ali na slovenskem političnem terenu, ali pa nekdo goji ambicijo, da bodo njegov telefon kupovali po celem svetu kot nori), kot je dosežen, mora za tem tičat nekaj mističnega. Vera vase, v boga, v vrtne palčke … da je nemogoče, mogoče, olalala … Mah, milijoni so boljši v tem od obeh skupaj, pa se ne zgodi nič. Zgodi se v enem procentu na populacijo, kar je skoraj skladno s sprejemljivo statistično napako … hehe … In na tej sprejemljivi statistični napaki temelji vsa vera jebenega odurnega turbokapitalizma, ki na drugi strani pestuje sram pred neuspehom, kamor spada tudi revščina seveda, na prvem mestu. Sramota. In Steve Jobs, ja, je problematičen zame zato, ker ni nič posebnega. Tako tipičen opranoglavec po ameriško, da gate trga, ampak piar njega kot guruja je bil pa zadovoljiv. Ni nam pomoči. Tako zadovoljiv, da seže celo v srce socialnega demokrata, ki je uresničil svoje sanje, da postane predsednik države. Aj, aj.
Türka pa ni odlikovala le pristranskost, ampak tudi predvsem osebna koristuljubnost kot ključna prioriteta. Že začel je tako. Najprej v SDS, pa ni šlo, potem s pomočjo Pahorja in lej ga zlomka, pa je pristal v objemu Jankovića. Še Melita Župevc in podobni ga niso dohiteli v svojih izjemnih preobratih za osebnim smotrom. Če gospod potrebuje operacijo, pa se menda ne bo šel masakrirat v našo bolnišnico. Ga mine bit predsednik, ki ni samo modna pista in protokolarno spakovanje, ampak je v kritičnih momentih treba pokazat tudi patriotsko drži, tudi če gre za košček lastne drže. In treba je svoje storitve, ponudbe in izdelke kovat v nebo in sam predstavljat zgled. Če jih ne, moraš pa to prekleto upravičit v imenu dobrohotnosti državi. In to ne pomeni, eh, se opravičujem, nič slabega nisem mislil, se bom odkupil in dolikoval predsednika za medicinsko etiko, ki je na dnu, etika namreč, da bi me imeli raje, ker sem ga usral. Uf. še dobro, da si to lahko privoščim. In s takimi in podobnimi bizarnostmi koketiranja pri iskanju podpore in simpatij je Türk postal Pahorjeva zelo ljuba in njemu naklonjena okoliščina za naskok na predsedniški stol. Saj se je tudi potrudil s kampanjo, vsekakor. Ampak pod nosom bi se lahko obrisal s svojo dobro kampanjo, če bi imel na primer za konkurenco pokojnega Drnovška, ki je solo brez državniško držo s preobratom k ljudstvu, vzpostavljanju komunikacije in stikov ter moralno držo v imenu dobrodelnosti, dobronamernosti, višjih spoznanj pravih vrednot pač izumil pred Pahorjem. V tem je štos. Da sta oba prišla do odločitve, kako in kam na bolnišnični postelji verjetno ni zgolj naključje. Kako otročje lahko je ob tem sprovocirat tete in strice, da se kar sami vržejo v jamo in s tem podprejo tvojo kampanjo, ker nimajo za pokazat nič, je samo še za plus točke. In za to, da bi Drnovška ne bilo več in da bi bil Türk tako nesposoben, kot je bil že takrat, ko ga je sam Pahor podprl (in verjel, da bo nekoč sam zasedel to pozicijo, ki si jo je najbolj želel), res ni bilo treba pretirano verjet v nemogoče, da bi postalo mogoče. Obstajajo mnogo bolj kruti in zagonetni izzivi v življenju. Tam nekje v anonimi, za štirimi stenami.
@bp:
Skoraj da nimam replike. Kot bi mi bral misli, ali pa jaz tebi. Enako me je razpištolil ta Mastnakov prispevek, že prej prebrano. Z vidika, saj ni res, pa je. Kako je mogoče, da celo ob tem, ko na ulicah vrši in premnogi precej manj brihtni in nadrilani razumejo vsaj osnovno poanto (čeprav ne mislijo resno pri sebi seveda), Mastnak pa kar naenkrat, po potrebi, ne razume nič. In meni, da se je Pahor nekoč Nekako prebil na vrh stranke in uspel prepričat kolege. Me stisne v želodcu, ko preberem izraz “Nekako”. “Nekako” ima svojo zgodbo in kdor je noče zagledat, je njegov problem, da ne razume Nekako – kako pa je to Nekako. Na tem Nekako namreč temelji celotna nadaljnja demonstracija ideološke zastrupljenosti. Namreč tako, kot je Pahor takrat ravnal, da je stranko peljal vrhu naproti in ni propadla že prej s slabšimi izhodišči tako klavrno kot LDS, je ravnal tudi zdaj. Kar ga loči od ostalih predsednikov strank levice, je uspešno prepoznavanje osnovnega trenda družbenih sprememb oziroma klime, pri čemer je pripravljen celo tvegat preklinjanje v svojih vrstah. V tem smislu je Pahor zelo ziher in na žalost je za naš parket na levici to več kot dovolj, ker drugi ne premorejo niti tega. In če tisto Pahorjevo obdobje vidiš zgolj kot nek nepomemben Nekako, tudi danes ne razumeš nič. Oziroma raje izpadeš bebo, kot da bi razumel, kar je tipičen simptom ideološke slepote. Res je hudo. Meniš, da je vsega kriv Pahor. Mu pripisuješ vse najslabše, predvsem neumnost, ampak hkrati zapadaš v lasten paradoks pripisovanja neverjetne sposobnosti, da je potopil celo levico. Katarina Kresal in Zoran Janković, ki se je pojavil, smešno, celo šele po totalno zgrešenem imidžu KK (planirano, češ, posodobit se moramo in obrnit kapitalistični dobi naproti – mi, levica, socialna zgolj ob prostem času, če strežejo dobre kanapejčke na dobrodelni prireditvi) kot rešitelj levice. Pajdaški kapitalist v socialistični maniri bo rešitelj proletarcev. Tisti, ki je tako uspešno že v Mercator vpeljal posle svoje družine, da bi bili sinovi preskrbljeni preko poklonjenega podjetja z garantiranim biznisom, medtem ko so trgovke prejemale zelo nizko plačo, za regres pa jim je levičar namenil Mercatorjeve bone. Ostalo naprej pa itak seveda nima smisla posebej opominjat. In ob tem se celo Pučkova v kolumni čudi nesramnosti Pahorja, ker bi moral vendar zagledat alternativo v Jankoviću s svojo stranko, pa jo je rušil. Hmmm … V naslednji kolumni, ko je naslovna agenda drugačna, v prid demonstrantom, si seveda ne upa pozabit omenit Jankovića med zaradi korupcije in klientelizma nesprejemljivimi politiki za javnost. Jejhata, no, svobodna si, odloči se. Ne moreš istega človeka razsekat na dva dela osebnosti, da bi zadostila politični in moralni agendi … hehe …
Kako šizofreno delujejo najbolj vidni levičarski opinion mejkerji pa še posebej bizarno in kar groteskno demonstrira tale prispevek:
http://www.dnevnik.si/slovenija/v-ospredju/sedanja-politicna-garnitura-prevec-ideolosko-zaslepljena-neuka-in-primitivna-da-bi-se-iz-protestov-kaj-naucila
Samo poglej naslov, potem klasične mantre jamranja in na koncu Pribac ugotavlja, ko razočaran ugotavlja, da opozicija ne prevzame krmila in obrne demonstracije v svoj prid. Prosim?!! Ker sta oba s strani Dnevnika še vedno reklamirana pojava bila povsem politično opredeljena podpornika Türka, ki ga je podpiral Janković, in ravno Pribac tudi konkretno aktiven v sami Türkovi kampanji, bi moral verjetno zagrabit priložnost Janković. To je sporočilo tisti, ki bojda razumejo sporočilo protestov in niso ideološko zaslepljeni, neuki in primitivni. Mar ni videl transparentov niti po televiziji, pa zato niti zaslepljen ne more bit, al’ kakšen je nauk te objavljene satire???
Res ne razumem. Levi mediji so že dolgo bolj učinkoviti rušitelji obstoja levega političnega pola kot še tako zajedljiv Reporter. Tudi sam Janez Janša z vsemi Tomaži Majerji ob boku jih ne dohiteva več in se mu sploh ne zdi več potrebno borit. Ker nima smisla. Levica s svojimi mediji in opinion mejkerji je čisti primerek samomorilnosti.
In točno to, kar si zapisal. Razumem Ihana, težko pa razumem to. Ravno ko sem prebrala tvoj komentar, sem prej brala Ihana na MMC na podstrani velikih 5 in so mi točno te misli spet hodile po glavi in seveda na njegove kolumne v Financah, ki nekako odražajo tudi moj problem z vidika volilke. Pri čemer mi je jasno, da boljdesno orientirani ali konzervativni volilci nimajo niti pol takšnega problema. Za njih so poskrbeli. Za vsakogar nekaj. Stranka z velikim vodjem, za katolike še posebna, za ruralce SLS in niso počivali, hej, za bolj liberalne pa še nova DL, kamor so vabljeni mladoekonomisti. Pač pokrit teren. Sporen faktor pa Janša, ki ima za razliko od klientelističnih turbokapitalistov po naše povsem posebno situacijo, ki omogoča volilcem nešteto interpretacij, da bi jih skrbelo, kako uživa sadove bogastva od preprodaje od orožja, pa pač ne boš mogel prepričat nobenega njegovega volilca, ker ni ne duha ne sluha o tem. Jebi ga. On je navidez relativno skromen. Če je pa nafutral stranko, hmmm, jah, kaj naj pa naredi, saj drugače sploh ne bi mogli uspet na okupiranem trgu od komunajzerjev, a ne, vojna je pa pač vojna, a ne. Zgodba končana. Dokler ga kdo ne aretira. In kaj so vsa leta počeli na levici? Samo to, kar je vidno. SD se zdaj ponuja kot nova stranka, ker je na sceni samo še ena iz prejšnjega stoletja, ki je prišla, ne me basat, na novo. To pove o vsem vse. Kompas je znorel. Ne vemo več, kje smo in katerega leta smo. Poslanstvo levice je pa sploh postala popolna tujka. Levice ni. V tem je problem. Da je postal predsednik SD Lukšič, pa namiguje na to, da sploh ni želje, da bi levico imeli. Nočem verjet, da gre za tolikšno realno nesposobnost in antismisel za kadrovanje, vsebino in propagando.
Sicer lahko vsemu, kar si zapisal, samo kimam.
@Simona
Mhm,vidiš, zato mislim, da so takele razprave nadvse koristne, ker se izkaže, kako drugače dojemamo stvari. Nisem vedela v katerem oziru je Pahor omenjal Jobsa, ker sem kampanjo najbrž spremljala prepovršno. Mea culpa.
Evo, zame pa Jobs nima neke take »nemogoče je mogoče mistike« in se niti nisem sklicevala nanjo. Nasploh nikdar ne širim pozitivne-misli-zmorejo-vse mantre naokrog, če jo že kje, potem poskušam nategniti zgolj in le samo sebe, ker percepcija stvari res včasih pomaga zdržati, »…when there is nothing in you, except the will which says to you (them) Hold on! (sposojam si Kiplinga, ki se me v tem verzu pesmi If precej osebno dotakne, na primer).
Mislim, da je o možnostih velikega preboja dokaj zanimivo hipotezo postavila knjiga Outliers, kjer je dobro opisano, kako pomemben je na primer čas, v katerem se rodiš, za uspeh ne samo posameznika, ampak kar celih generacij. Tako je v obdobju med obema vojnama svet zabeležil najmanjše število novopečenih milijonarjev oz. katerihkoli drugih prebojnikov – čas je bil preprosto izjemno težak. Ravno obdobje mladega Gatesa in Jobsa je bilo pa eno takih obdobij, ki je ponujalo bistveno bolj spodbudno okolje za rast novih velikih podjetnikov. Se pa o tem malo govori, namreč o srečnih naključjih pri preboju na kateremkoli področju…
Torej, jaz sem Jobsa vzela v strogo, recimo temu tehničnem smislu, kot človeka, ki je znotraj danih možnosti, ki so bile za nekaj ugodne, pljunil v roke in si celo namislil globalni produkt. Produkt, ki je obstal skozi nekaj desetletij. Kar ni mačji kašelj. Spomnimo se Amig, Commodorjev, Spectrumov, vse long dead and burried. Apple pa je tu, tudi Microsoft. Mogoče je tudi to vse del sreče, porečete, in jaz odgovarjam prehaps. Ampak kljub temu!
V tem oziru se mi nihče od slovenskih politikov ne zdi niti blizu kakšnemu zagnanemu fantu ali punci, ki bi s svojimi izdelki/storitvami lahko posegel po globalnih »zvezdah«. Pa ni stvar v tem, da smo/nismo Američani, tudi med Slovenci se najdejo kakšni prebojniki, ampak ne v politiki. Trdim, da je prav ta drugorazredna domačijska mentaliteta, ki jo naš politični establišment serje naokrog, poglavitni krivec za sedanje stanje miselne in vsakršne drugačne nekonkurenčnosti. In nekonkurenčni smo.
Se pa strinjam, Simona, če bi stvari vzela s te nemogoče-je-mogoče mantre, potem pa verjamem, da podobnosti prav gotovo so, čeprav nimam kaj dosti pojma, kaj je prodajal stric Jobs v svojih zanosnih govorih. Ne poslušam dosti nastopov, kjer se govori samo o vizijah, uspehih, zmagovalnih rajanjih, mene so vedno dosti bolj zanimali tisti, kjer je več besed o tem, na kakšen način se je nekdo prebil oz. kako se je sploh dvignil iz kakšnega dreka, na primer. Ker iz te poti vedno znova lahko vidiš, da je uspeh posameznika, ki ni kar en usran goljuf, običajno odvisen od vsaj naslednjih faktorjev: okolja , v katerem so se rodili (ali se lahko izrazijo njihovi talenti ali ne?), delavnosti, iznajdljivosti, železne volje in dobre stare tete sreče. In vsi tisti, ki premorejo nekaj samorefleksije, srečnemu naključju pripisujejo velik, velik pomen.
Ti govoriš o statistični napaki, jaz bi temu rekla mati narava v izvorni podobi. Tista mati narava, ki jo tako obožujejo vsakovrstni zagovorniki povratka v njeno toplo nedrje. No, jaz si je ne želim preveč v svoji dnevni sobi, ker sem od nekdaj posebej ljubila biologijo in naravoslovne vede ter sem se zaradi te svoje simpatije tekom let dobro poučila o tem, kako deluje. Ne, ne, narava ni kravica, privezana k jaslicam, ki jo osemeni lokalni veterinar, a veste g. Cukjati… Narava tudi ni samo paleta osupljivih barv, zanosne lepote, je tudi grda, neizprosna in kruta in v njenem srcu je evolucija po ključu večnega boja za obstanek. Človek naj bi svojo človečnost iskal prav v odmiku od teh prvinskih vzgibov, seveda pa s tem posega v prastari proces naravne selekcije, za katerega pravijo, da je bil najbolj učinkovit pri razvoju višjih in višjih vrst. Kdo ve, kaj je prav? Meni osebno tako niti ni bistveno, če se razvoj malo ustavi na primer, bi se mi pa zdelo neprimerno lepše, če bi svoj vek ljudje lahko kvalitetnejše preživljali.
Ampak žal…najbrž zaenkrat še ne bo šlo. Kaj je namreč predpogoj za boljše življenje večine? Jaz pravim: najprej in predvsem visoka stopnja odgovornosti in z njo povezana avtonomna morala posameznika. Tega pa ni in ni in ni. Te dni poslušam, kakšna baraba da je Kangler. Bejžte… Potem pa istočasno še vedno večinsko podporo Zokiju. Pa vi niste resni! Sklep je na dlani: povprečnemu Slovencu očitno ne gre na živce, da nekdo deluje koruptivno (allegendly, wink,wink), ampak dejstvo, da ne morejo tudi sami. Pri obsodbi svinjarij so zato obupno, beri sugerirano, selektivni. Naravnost polni občudovanja so, kako je npr. nekdo sezidal stadion na način, ki ni omogočil poplačila pošteno opravljenega dela nebroju delavcem. Javno zasebno partnerstvo je ravno to: javno in zasebno, odgovornost je zato tudi javna in zasebna. Obstaja vsaj moralna odgovornost glavnega naročnika (javnega partnerja), ki bi vendarle moral ustaviti zasebnega partnerja (izvedbenika), v kolikor bi ocenil, da le-ta ne zadošča minimalnim pogojem normalnega poslovanja. A je to jedrska fizika, al kaj? Ampak potem ne bi imeli stadiona in ne bi mogli s širokim nasmehom na ksihtu rezati slovesnih trakcev, ne bi mogla nastopati Danijela, ne bi mogli reči, Ljubljana je najlepše mesto z najlepšim stadionom in najlepšim županom . To je vzorec. In potem taisti oboževalci protestirajo, zakaj NJIM ni izplačan njihov zaslužek v nekem drugem, khm, khm, nepovezanem primeru. Veste kaj, gotofi ste vi sami! Na možgane vam kaplja tako na polno, da vam teče s celega telesa. Pazite, da se ne polomite na novem obnovljenem nabrežju, ki bo poledenelo od vašega prezgodnjega izliva.
Potem se pa čudimo, zakaj obstaja procent bogatih in morje revnih, a ne. Ni se treba, to je logična posledica naravnega nagonskega obnašanja na vseh nivojih. Tudi če pride do revolucije, se stvari vedno hitro vrnejo v stari tir, ker miselnost ostane naravna pač, vsaj pri večini.
Smo pa tudi duhovni, priznam, da ne bo kdo zdaj protestiral. To duhovnost pa v največji meri udejanjamo na način, da organizirano častimo zvezde oz. kot starodavno alternativno, svoje vsemogočne bogove, ki se najbolj od vsega lahko pohvalijo s človeškimi lastnostmi, predvsem pa kot kaže se posebej ukvarjajo z dobrobitjo določenih izbranih posameznikov. A veste, kje se to da najlepše videti? Npr. na podelitvi grammyjev lahko kar zavest izgubljamo ob poslušanju, komu vse je Bog imel čas nakloniti special teratment v nekem letu, sama se dobro spomnim tudi primera izpred let, ko se Holyfield ni boksal proti Tysonu,ampak Bog proti Alahu (and you can’t go against God, can you? No, siree, Bob!)… Ampak, počakajte, počakajte, to ni vse, najboljši bogovi so itak reinkarnirani, a ne in zdaj celo delamo samomore zaradi veleizdaje, ker smo nekomu povedali, da je boginjo Kate tiščalo lulat pri procesu kreiranja novega Amona. Potem pa še malo njuejdža zraven in spiritualnot za vsak dan je tu … Joj, prejoj, ampak prihodnost bo naravnost humana, le počakajte…
Da se vrnem na izhodišče: meni se ne zdi ključno, ali je Jobs mističen car, ki je našel smisel ali ne,oz. ali je angleška kraljica občudovanja vredna ali ne, ampak se vedno vprašam,kakšen je bil prvi korak, da je nekdo postal Steve Jobs ali angleška kraljica. No, za drugo vemo, da se je v prvem koraku rodila, ne izgubljajmo časa za analizo torej, za prvega pa najbrž obstaja tudi nekaj, kar se meni zdi lahko čisto občudovanja vredno. En mlad mulc je imel idejo in dovolj poguma, da se jo je skupaj s svojo ekipo spravil izvajati na globalni ravni, kar ni od muh. Naredil je torej korak, kjer mu je fortuna lahko sploh začela pomagati, recimo. Potem se je pa zaradi mene lahko začel ga-ga-ga-ga šov in kvečjemu ta šov bi rad kopiral Pahor, meni bi se pa zdelo kul, če bi raje skopiral potencial za kakšno novo prebojno idejo. Kdo ve, mogoče bi pa le imel tudi, ja se strinjam, prepotrebno srečo, da jo izvede in z njim vred bi bolje živel marsikateri njegov sodržavljan. Like it or not, svet v katerem živimo in glede na opazovano tudi še dolgo bomo živeli, pač žreba loterijski listek s takega bobna. Born this way kot kaže…
@Simona: Mogoče bo pa Zupančičeva kot nova komentatorka znala kje pokazat na realne meje slovenske politike, če je znala iz realnega privlečt celo etiko, morda se da tudi pri nas zgradit še kaj levo politično realnega, da se politika in tudi njena (javna PR) podoba ne bo kot do zdaj izgubljala v raznih pahorjanskih imaginarijih in pa siceršnjih simbolnih spopadih za kozlovo senco.
Sicer pa ptički okrog ščebetajo, da se pripravlja (še ena) nova leva stranka. Vse žetone stavit na Jankoviča je zgleda že spet pretvegano. Tako da moje antene že štejejo pojavljanja raznih malenkost manj znanih osebnosti po medijih, da pa bodo slednje potegnjene iz katerega od obstoječih rolodeksev, pa ne dvomim posebej.
Bojim pa se, da bo novost nove stranke predvsem ta, da bodo poleg poceni PR točk iskali še takšne, ki na tak ali drugačen način “pokrivajo” družabna omrežja, jasno tista nova, šibka, elektronska, ki so še zunaj institucionalne politike in jih poskusili vključiti v obstoječo politično sceno. Nekako v tistem stilu, da ko enkrat črvi zlezejo iz konzerve, se jih da zapret edino tako, da vzameš novo, večjo konzervo. Za novo politiko po starem, kot že videno, s slepo pego segajočo čez horizonte, za lastne jezove, ki držijo vodo v močvirjih. Če bo le še šlo.
@Horizont:
Malo me baše vse po vrsti, pa pozno odgovarjam.
Seveda je pomemben čas in kraj. Ta kroji usode celim narodom. Ampak enako velja za posameznika. Tudi komu in v kakšne okoliščine se rodi. In ne samo to … enako je pomembno celo to, koga sreča in koga ne. To igra vlogo tudi pri tem, kako lepo je, da se nekaj fantov spravi in naredi to in to, potem pa lej, ga zlomka, uspe itd. Velik blagor je že to, da srečaš sploh prave ljudi za tisto, kar želiš. Zuckerbergu se sanjalo ni, da bi lahko tisto igračkanje po kompljuterčku preraslo v takšen bum, kot je Facebook. In med normalnimi ljudmi v določenem času in okolju mu tudi ne bi uspelo za tak brezvezen vsebinski input … hehe … In v nekih drugih okoliščinah bi morda tudi izgubil avtorske pravice za krajo ideje in bi šlo marsikaj po gobe. Itd. Itd.
Zaradi vsega priloženega osebno tudi vedno presojam o smotru česar koli. O tistem nekaj več od pač le želje, da uspeš zaslužit na račun potrošnika, ki je pripravljen kupit marsikaj, česar ne potrebuje in nikakor pomembno ne prispeva k osebnemu osmišljenju ali povsem praktični koristnosti. Zato lahko menim, da je nek dosežek, ki ni tretiran kot nekaj razvpitega, kaj šele profitabilnega, mnogo večji v svoji realni vrednosti v primerjavi z marsičim drugim. Ne le to … uspeh tipa McDonalds tudi ocenjujem za totalen škodljiv failure na primer, za kakršnega bi moral predrzneš kvečjemu plačat odškodnino, ki bi bila porabljena v socialne namene, za zdravo prehrano v šolah po getu na primer. Itd.
Izum interneta je krasna stvar. Preveč pozitivnih stvari, a po logiki stvari najslabše izkoriščenih, v primerjavi z negativnimi. Stvar uporabe. Podobno menim za mobilni telefon, televizijo itd. Menim, da so e – bralniki krasna stvar, ne glede na to, da nekateri iz navade hrepenijo po vonju listov. Okej, naj. Ampak to, da lahko odneseš celo knjižnico s sabo na dopust v kovčku ali pa v park, je pač krasna stvar. Da ne potrebuješ 200 kvardratnih metrov velikega stanovanja, če si zbiratelj knjig, še toliko bolj fajn. Če učencem ne bi bilo treba več krivit hrptenic pod težkimi torbami, toliko bolje. Smoter bi seveda moral bit v dostopnosti in ne v ekskluzivnosti. No, in ravno Jobs je seveda primerek osebe, ki v tem ni videl nobene prihodnosti in smisla, zato se tudi ni spuščal v to smer in celo navrgel nekaj cinično vzvišenih pripomb. Smisel je treba brat seveda v prevodu s potrošniško mentaliteto. Kdo neki bo pa to kupoval. Kolikšen procent ljudi pa sploh bere. Kdo pa vzdihuje nad tem, da bi nesel knjižnico na dopust. Na dopust neseš videoigrico, a ne. Folku je treba ponudit igračo in namišljen nadstandard. Precenjevanje tega, kar ponujaš in prodajaš ter podcenjevanje potrošnika! To je ključ do cilja. In to je bila folozofija Jobsa. Žal. Kar je ponudil, bi se itak v bistvene zgodilo skladno z razvojem dotične tehnologije. Ampak bil je prvi. Kaj ga loči od tistih, ki so bili prvi in niso uspeli vztrajat pri vrhu, celo le s pomočjo precenjevanja? Predvsem piar in prepričevanje v to, da gre za pojem odnosa do življenja, v tehnologijo preneseno gurujevstvo, modrost življenja in podobne kozlarije. To takim tipom zamerim do obisti. Zloraba par ekselons. Nič nimam proti pohvalam za to, kar je. Zato razumem tudi aspekt pohvale in naklonjenosti. Malikovanja pač ne. Za realno vrednost tipa Microsoft je to samo igračkanje. Pa tudi Microsoft v samem vzdihovanju in dovoljenju za bogatenje je seveda čisto nesramno precenjevanje. Škoda. Večjo vrednost bi imelo brez pohlepa in / ali z večjo dodano vrednostjo od samega obstoja Microsofta.
Zato vedno spremljal, kdo so ti ljudje oziroma kaj v paketu še prodajajo, kako izkoriščajo moč prepoznavnosti in glasu, ki ga dobijo kar v paketu, poleg preveč denarja, ki ga ne uporabijo za nič koristnega več, razen za prašenje slabe vesti s kakšnimi dobrodelnimi podvigi, kar je vkomponirano v sistem izkoriščanje in poniževanja vrednosti vrednega. Zato poslušam intervjuje, preberem biografijo, če gre za kaj res razvpitega, poslušam govore. Seveda ni vsak govor enako relevanten kot kakšen drug. Zavrnila sem recimo kot relevantno oceno Pahorjeve agende na podlagi protokolarnega govora po izvolitvi. To je neumnost, ne samo površnost. Ocenjevat je treba vse, kar je bilo izpovedano tudi konkretno na konkretna vprašanja. V tem primeru je protokolatrni govor po defoltu nekaj najbolj zgolj simboličnega. Slab ali dober, še vedno bolj simbolične narave. Nekaj povsem drugega pa je, če je nekdo nekje častni gost in v tem imenu pripravi govor. V tem primeru pa je pomembno, zakaj sploh častni gost je. V imenu česa. In kako bo uporabil to priložnost. Itak vajen žarometov in hvalospevov. Bo kakšna dodana vrednost? Kako si predstavlja človek odgovornost v tem primeru? Zato sem posebej omenila govor Jobsa diplomantom. Ker je nesramnost že to, da je sploh tam bil. Obstaja mnogo intelektualcev, za katere večina tudi nihče še slišal ni, a je njihov prispevek, tudi če nihče še slišal ni za njih čist, koristen in vreden, pa bi imeli kaj pametnega za povedat mladim. Ne! Gospod pridurha tja, si povezne čepico na bučo in postreže s kopico nebuloz prosto po Oprah šovu o veri v to in ono, viziji … blablablablablabla … Vse zgolj v imenu zaščite svoje riti in hvalospevom sebi. Še hujši kretenizem se je zgodil pri nas, ko so poklicali Zavca, da pametuje maturantom. In je povedal, da on ni nič drugačen kot oni, ki želijo študirat in nekaj doseči. Da je ravno tako tudi on pač nekaj dosegel. Bohsenasusmili!!!! Obstaja le ena razlika, da je v primeru Jobsa iz določenih razlogov perverzneš in škodljivec pač tudi Jobs, ki je točno vedel, kaj počne. Medtem ko je v primeru Zavca mister bizarnosti, plehkosti in perverzije bil minister Lukšič z izjemno idejo pod taktirko ministrstva.
Skratka, poanto vidim v tem, s čim se nekaj primerja in v kakšnem kontekstu se govori. Če govorim o pop zvezdah, lahko v tem kontekstu rečem, da na terenu komerciale srečno rojenih v ZDA, ki kujejo milijone na tlačanih, Eminem je nekaj dosegel in podal neko relevantno poanto, za kar imam tudi argumente in primere, kaj imam v mislih ter kje in kako se to kaže. Pri čemer ga mladenič, ki sicer ni uspel končat niti OŠ, a je njegova miselna in verbalno obrtna ustvarjalnost ter sporočilna vrednost naravnost fascinantna v primerjavi z nešteto plehkimi kvaziintelektualci, kaj šele z njegovimi bogatunskimi kolegi, ki se afnajo večinoma za prazen drek. Kdo bi uspel kaj omembe vrednega slišat od njih, kaj šele prebrat v rumenilu. In ker je vse eno z drugim povezano, ne obstaja primerek na tem terenu, ki bi vsaj polovico tolikokrat poudaril v javnosti, da se mu ne bi uspelo izkobacat iz pizzerije talentu navklju, če ne bi srečal tega in tega menedžerja, ki ga je tako in tako podprl itd. To je pomembno. Potem lahko začneš pa blejat o svoji brezmejni notranji moči, pogumu, vztrajnosti, ki se ti je na srečo izplačala. No, če pa govorim v kontekstu perverzije pohlepa, pa seveda tudi ta primerek ni storil, ama, nič prelomnega z vidika dodane vrednosti za dodano ceno, ki si jo nabija na čelo. Angelina Jolie, Brad Pitt v tem smislu? Je nadpovprečje, kar je velika žalost, ampak kakšnega posebnega angažmaja sistemske vrednosti in vpliva, pa spet od nikoder. Potem morda ne bi mogla bit več dobrodelnika takšnih razsežnosti … hehe … No, ampak ostali še naprej samo verjamejo. Hilary Swank verjame, da jo je molitev popeljala k uresničenju sanj, da je, kjer je in kar je. Zanimivo, da ko se gospa proda za nastop na odru čečenskega diktatorja, kar naenkrat v moč molitve in usode ne verjame več. Ne sprejme, da ji je molitev prinesla tudi to – glupost par ekselons. In ker ne verjame, prosto po osebni koristi, je ob službo njen piarovec pač, ker glupači ni dovolj dobro pojasnil, komu se tokrat prostituira. Lep nauk, a ne? Absorbiralo ga je več ljudi, kot je videlo sicer dober in poučen film Punčka za milijon dolarjev, pa tudi Boys don’ t cry. Filma, kjer je glupača igrala, a jih sama očitno ni dobro razumela pa je vseeno za to kasirala milijone, pa še dva oskarja. Zakaj bi si nekdo zaslužil toliko, če sploh ne razume, kaj dela oziroma čemu služi … hehehe …
Skratka, odvisno od primerjav. V kakšen kontekst nekaj spravimo. Če na primer Jobs ne bi užival fanfar in posebne slave, s tem pa tudi reklame in večje prodajne vrednosti izdelkov, tudi in predvsem na podlagi tega, da se je prodajal kot guru (kar se Gates na primer nikoli ni, Zuckerberg pa nekje vmes, čeprav je on celo lansiral nekaj smiselnih spoznanj in se vsaj otresel nekaj denarja), kot nekdo, o komer naj bi imelo smisel prodaja še biografski bestseller – ja, ker to je bestseller, še preden je izvod sploh v tisku, potem jaz ne bi bevskala prav nič in bi presodila izdelku, kakršen pač je, večjo vrednost, kot jo ima zdaj, ko je že zdavnaj presegel fazo precenjevanja.
Tudi ne bi primerjala z dosežki tipa nek slovenski politik. Z vidika hrepenenja po dosežku, uspehu, Pahor ni dosegel nič manj od njega, niti si, kot mi je znano, ni želel kaj takšnega postat, kar je Jobs. Želel si je postat to, kar je danes Pahor … hehe … Okej. Bomo lahko presojali o pomenu tega dosežka. Se je pa še Pahor bolje zavedal pomena dodane vrednosti kot Jobs in se je šel zato vsaj objemat z delavci po Sloveniji. Josu one ni segel niti do te plati dobronamernega blefa, pa zato ni šel niti obiskat svojih podplačanih delavcev v Foxconnu. Kakšen guri neki je to? Nič večji od Trumpa, ki je pač toliko zoprn, morbiden, neupravičeno nadut in kretenski, kolikor je veličina njegovega dosežka in bogastva. Ena mizerna revščina. Jobs je samo bolj eleganten in zna bolje nosit črn puli kot Trump bedasto lasuljo, tako konkretno kot metaforično mišljeno.
Skratka, te popolnoma razumem, v določenem kontekstu, po drugi strani pa mislim, da za končno presojo vedno najbolj šteje bigger picture in predvsem tista dodana vrednost od zgolj dosege zastavljenega cilja in osebnega profita. Kakšne posebne dodane vrednosti, priznam, pa ne vidim ne pri Jobsu, ne pri Applu. No, razen tega, da mi je zjebal en cel večer, ker je bilo treba zganjat hudiča in pol za en ušiv cd, na katerega se ni dalo spravit sinhronizirane verzije nekega posmetka, ki in ker je bil spackan na Applu, potrebovali smo ga pa v več izvodih tudi za pc. Biti poseben, ker si poseben. Posnetek je pa še vedno samo posnetek.
@bp:
ne polagam posebnega upa v Zupančičevo. Tudi ona raste že predolgo iz istega lončka za rožice.
Sem pa enako kot ti radovedna, kaj naj bi se izcimilo na levici. Če se bo kaj uporabilo demonstracije. Kot opažam imajo težavo z občutki legitimnosti … hehe … Nekaj v tem smislu kot … saj Vezjak bi rad, ampak si ne upa. Bi rekla, ja.