ZAPOVEDANO ALI PRISLUŽENO SPOŠTOVANJE
Odločitve sodnikov je treba spoštovat in podobne različice verbalnega nasilja nam trobijo po medijih velikokrat. Še največkrat politiki v imenu nujne pričakovane načelne drže. Kot zgled in poduk pravno nepodučenim državljanom, da se nam ne bi bojda butastim in čustveno neuravnovešenim totalno utrgalo in bi šel javni red z mirom vred v maloro. Zato je najmanj nenavadno, da so nam parole o brezprizivni nujnosti spoštovanja sodne veje oblasti v glavo servirane največkrat takrat, ko je vera v pravno državo, kaj šele v enakopravnost, na dnu, država pa izropana, zapufana ter moralno in politično razmajana. Ko postaja preočitno, da klientelistični odnosi in koruptivno prikockani profiti cvetijo, a tudi tisti, ki se znajdejo v sodni dvorani, začuda ne doživijo sodnega epiloga. Ko se ob prvem obsojenem nekdaj tipično s priznanji in superlativnimi izrazi okrašenim častnim poslovnežem, kakršen je bil na primer Bine Kordež, zdi, da gre verjetno za žrtveno jagnje lopovov na svobodi in se nam človek prej zasmili, kot pa da bi verjeli, da je pravici zadoščeno. Ko spremljamo neokusno sprenevedanje predstavnika sodne veje oblasti, medtem ko sodniki že predlogo rajajo, plešejo in si izmenjujejo darilca s stečajnimi upravitelji, čeprav vodijo stečajne postopke. Ko pristane v disciplinskem postopku tožilka, ki je zaznala neustrezno voden primer Koroške deklice, ga prijavila pristojnim v pregled in zaradi sumljive popolne neodzivnosti nadrejenih spregovorila v javnosti. Ko pri nas na sodišču, ekskluzivno v Sloveniji, ne veljajo enaki pridobljeni dokazi v velikem sodnem procesu Balkanski bojevnik, kot sicer veljajo v drugi državi, čeprav sicer dokazi iz drugih držav veljajo in čeprav so bili prikriti ukrepi seveda odobreni na tem istem sodišču. Še huje. Dokazi so izločeni šele po okrog dveh letih tik pred koncem razprave, tako da lahko skupina tožilcev samo debelo gleda. In še bi lahko naštevali. Opisano vzdušje je optimalno za parole o nujnosti spoštovanja sodne veje oblasti. Ko se namreč vera v pravno državo sesuje, je korak do konca pomena pravne države srhljivo majhen. Ojej, kaj bomo pa zdaj? Morda bi lahko uvedli stroge kazni za vsakogar, ki bi si drznil oblatit to izjemno pomembno inštitucijo. To srčiko demokracije. Obstaja le nekaj problemčkov. Da lahko potem pozabimo na demokracijo in se sprijaznimo z diktaturo, na pravno državo pa posledično lahko prav tako pozabimo, čeprav bo stavba s svojimi klenimi predstavniki še stala in formalno gledano funkcionirala. Ampak na kakšen način in v imenu koga ali česa? V imenu ljudstva že ne. Le še vedno bolj proti ljudstvu in za določene ljudi. Prazna vera in slepo ali izsiljeno spoštovanje, ki v resnici to ni, pač ne doprinese k uresničenju vizije v smer optimalnega delovanja v obče dobro. Kaj se torej gremo in komu ali čemu na ljubo? Kako nizko smo padli?
KDO KOGA ALI KAJ PREMALO SPOŠTUJE?
Vsaj tako nizko smo telebnili, da se razumljivo motiviran oglasi nekdanji predsednik protikorupcijske komisije Drago Kos in z izjavo, da bi se bilo treba morda vprašat o morebitni podkupljenosti sodnika v primeru Balkanski bojevnik, nastane bučen halo. Da takšno obnašanje pa nikamor ne paše. Morda bo treba sprejet določene ukrepe zaradi javnega blatenja te tako nedvomno pomembne trdnjave minimuma morale in pravičnosti, pač edine sistemsko in sistematsko operativne, kakršno sodobna civilizacija dandanes premore.
In ob vsem priloženem naj bi predstavljalo mnogo večjo katastrofo upad vere državljanov v kakovostno, neodvisno in vestno delo sodnikov, kot pa morebitno dejstvo, da sodstvo v preveliki meri ne premore dovolj spoštovanja do svojega poslanstva, da bi ga sploh lahko opravljali in javnosti predstavljali z ustrezno zaslužnim in dolžnim spoštovanjem, enako tožilstvo. Žal se spoštovanja in zaupanja ne da izsilit. Lahko se le prepove izražanje nespoštovanja in s terorjem izsili molk, če se želimo sprijaznit z vizijo sodobne različice mafijsko – diktatorske države. Pri čemer pod pojmom mafijsko sploh ni mišljena mafija v klasičnem pomenu besede. Danes se pač zdi, da je šef neke narko – mafijske združbe odkorakal s sodišča v Sloveniji na prostost, medtem ko so nastradale male ribe. Le kurirčki, ki so konkretno žonglirali s paketki. Kadar velike ribe odplavajo na odprto morje, obstaja velika verjetnost, da se ob obali precej nemoteno namakajo še morski psi, ki delujejo v preobleki zlatih ribic z zavidljivo silo spomina in nam iz uglednih oaz izpolnjujejo želje ter krojijo zajeten košček usode. Tako to ponavadi gre. V kolikor se nočem sprijaznit s pomisleki v javnosti, da so naša zakonodaja in naša sodišča primerek abnormalne skorumpiranosti in nesposobnosti, ki smo ga zavarovali še s trajnim mandatom sodnikov za nagrado, da se nam lahko zdaj tudi Hrvati in Srbi z razlogom še posmehujejo in zgražajo ob naši vzvišenosti zaradi pionirskega vstopa v EU. Kar se tiče standarda življenja nam itak že dolgo ne zavidajo nič posebnega. Ko bodo sami postali del evropske elite v krizi, pa nam bodo morda celo uspeli pokazat, kako se temu streže. Na primer kako se črpa evropska sredstva z omembe vredno vizijo in na učinkovit način. Morda, morda …
BALKANSKI BOJEVNIK – BEDEN SCENARIJ ZA TRILER, PREDOBER ZA SLOVENSKO REALNOST
Zanimivo v primeru pod otročjim naslovom v maniri B filmske produkcije Balkanski bojevnik, kar se tiče kasnejših odmevov javnega mnenja, se mi je zdelo tudi to, da se je omenjal le sum o podkupljivosti sodnika (oziroma sodnega senata), ne pa na primer sum o morebitnih učinkovitih grožnjah v takšnih ali podobnih primerih. O podkupovanju med sodniki sicer že ob primeru Milka Škoberneta ne moremo več dvomit. In le kislo lahko spremljamo, kako s svojimi manevri, v kolikor podkupovalska afera pride pred sodnika, po možnosti goljufi znotraj trdnjave pravne države državo še tožijo na podlagi slabega dela tožilstva. Vseeno pa tudi tema varnosti sodnikov in tožilcev ni omembe nevredna. Prav tako pa kvaliteta nadzora nad delovanjem sodstva in tožilstva pri nas ni niti najmanj medijsko popularna. Pa bi več kot očitno morala bit. Služben nadzor je pa sploh še ena zanimiva besedna zveza, ob kateri se poraja vprašanja, od kod se vzamejo izvajalci nadzora naše male dežele. Kolegi, ki z nadzorovanimi pijejo kavo v prostem času morda? Ali vse skupaj poteka proti pričakovanjem le bolj resno in častno zastavljeno? S podobnimi vprašanji z vidika stališča, kaj šele predlogov, se ni bilo treba do zdaj spopast niti kandidatoma za predsednika RS. Zgolj načelna predsedniška drža s predvidljivo floskulo o spoštovanju odločitev sodišča nas seveda ne briga, ker jo znamo bolj tekoče na pamet od slovenske himne in bilo bi prijazno od novinarjev, da bi postavili kakšno natančnejše vprašanje, s kakršnim bi se izognili predvidljivemu načelnemu dolgočasenju, ki sta ga predsedniška kandidata pač po predvideni funkciji dolžna zganjat podobno, kot je duhovnik dolžan verjet v učinkovitost molitve, pa če mu v resnici uspeva ali pač ne.
POLITIČNO POSVEČENI NA PREIZKUŠNJI MED RAZIGRANIMI IZVAJALCI ZAKONA
Drža aktualnega predsednika RS dr. Danila Türka na tem področju je skoraj neznosna, nekoristna in zgolj protokolarno absolutistična. Ob primeru sramotne afere sodnikov in stečajnih upraviteljev je odvrnil, da je osebno podprl prizadevanja predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani, da se zadevi pride do dna. Gre za gospoda Antona Panjana, ki se ga je javnost lahko prekomerno naposlušala in nagledala prvič, ko je bobnelo zaradi rubljenja hiše in odprodaje na dražbi po polovični ceni Zoranu Vaskrsiču, ki se je dolgo izogibal plačilu dolga v vrednosti 124€. Anton Panjan je seveda zgledno in zvesto ves čas zatrjeval, da je vse v redu, ker imamo pač takšen sistem, ki upniku omogoča, da izbira sredstva, s kakršnimi bo izterjal svoj dolg. Ne samo, da smo se lahko seznanili z nedostojno neuravnoteženim zakonom, s katerim ni skoraj nič v redu, saj ne vsebuje niti prebavljive spodnje meje dolga, za katero bi posegli po tako radikalnem plenjenju osebnega premoženja dolžnika, v šolskem primeru se je kasneje celo izkazalo, da je upnik dvakrat umaknil predlog za izvršbo, ker je dolžnik dolg poplačal, vendar je sodnica umik odobrila šele par dni za tem, ko je bila hiša na dražbi že prodana. Seveda se ob takšnih primerih vzbudijo sumi koruptivnega delovanja med sodniki, izvršitelji in hipotetičnimi kupci božansko podcenjenih hiš. Primer takšnih sumov, ko je izvršitelj prišel baje celo na kraj izvršbe na ogled zarubljenih predmetov že kar s kupcem, smo v tistem času videli v enem izmed prispevkov oddaje Tednik. Anton Panjan nikoli ni priznaval, da bi bilo kaj narobe ali pa vsaj skromno ne ravno odlično, razen da v parlamentu nekoč niso ugodili predlogu za spremembe. Tako se pri nas razume dobro in zvesto delovanje. Pravičnost in korist v obče dobro je drugorazredna tema.
Še ena zanimivost. Pred kratkim smo lahko opazovali, kako se je izvršitelj (celo isti kot v primeru Vaskrsić) v primeru trimilijonskega dolga Jureta Jankovića mirno spokal s terena, ker se je Zoran Janković lahko dogovoril za odložitev izvršbe za dva tedna. Koliko možnosti za podoben dogovor ima sleherni obubožan državljan v naši enakopravnosti zavezani pravni državi? Bogsigavedi, a ne. Verjetno mnogo več možnosti, saj smo vendar socialna država in grenimo življenje kvečjemu tistim, ki imajo vsega polno rit, pa so ob tem še mirne vesti zapufani. No, zdaj sta dva tedna minila, dolg pa še vedno ni poravnan, hiša z bazenom služi pač dobremu namenu. Jure Janković itak nima v lasti skoraj ničesar, torej je uradno obubožanec. Pa kva?! Pa kva?! Milan Kučan in Spomenka Hribar menita, da bi bil Zoran Janković za Slovenijo dober predsednik vlade, kar pove več o njiju kot vse, o čemer sta razpredala v svojem življenju. Pa kva?! Pa kva?! Pobalinska retorika je v naši deželi postala primerek intelektualnega diskurza, lovke zdesetkane mentalitete in poraza vrednot, kaj šele enakovrednih politikantskih neosebnih meril pri presoji, pa preočitno predvidljivo sežejo do branika naše pravne države.
Anton Panjan si je namreč po primeru Balkanski bojevnik privoščil srhljivo izjavo. Tolerantno do javnosti, v imenu katere sodišče deluje in jih tudi plačujemo za izredno pomembno poslanstvo, je izrazil razumevanje, da je javnost ogorčena. Celo, da bi se mu zdelo nekaj hudo narobe, če ogorčena ne bi bila. Ojme, kaj res? Ste prepričani? In potem je dodal, da je ravno razsodba, kakršna se je zgodila, dokaz, da sodišče deluje neodvisno in ne podlega pritiskom javnosti. Glb. Izjava, za katero bi bilo bolje, da je od osebe na takšnem položaju slišali ne bi nikoli. V danih okoliščinah namreč. Najmanj, kar samo po sebi umevno pričakujemo, je, da sodišče deluje neodvisno od javnega mnenja, na podlagi dokazov, zakonov in skrbno vodenega primer s preobiljem pameti. Ko pa se zgodi, da je nek primer tako obsežen in temu primerno odmeven, in okrog njega vse zasmrdi, ker postanemo ekskluzivna država, kjer so obtoženi oproščeni dokazom navkljub, medtem ko v Srbiji ali Italiji nimajo takšne sreče, je Panjanova izjava lahko le odraz nevarne mentalitete, po kateri na takšen način državljanom pokažeš mišice nedotakljivega in predvsem neodvisnega od ustreznega ali neustreznega delovanja. Po domače povedano je v prevodu bleknil, da se zavedajo povoda za ogorčenost, ampak kva nam pa kdo more.
Vse skupaj je še poslabšalo oglašanje predsednika Vrhovnega sodišča Branka Masleše, ki je izrazil zgroženost zaradi javne napovedi ministra za pravosodje Senka Pličaniča, da bo po pravnomočni sodbi (odvisno, kakšna bo), verjetno odredil služben nadzor. Edina možna načelna poteza, s katero je minister pravzaprav lahko ublažil vtis popolne ignorance in napovedal upanje v upanje. Branko Masleša, ki je bil nekoč sekretar Komunistične partije, je reakcijo ministra Pličaniča označil za način, ki spada v neke druge čase in režim. Kar je precej ponesrečen poskus ustvarjanja spina v interpretaciji. V kolikor bi gospod namreč resnično razumel, da ne živimo več v diktatorski državi, se pač ne bi sam tako obnašal in bi kvečjemu izrazil zaskrbljenost zaradi situacije ob napovedi službenega nadzora ter skušal zagovarjat teren, ki ga predstavlja, s prepričljivim načelnim stavkom vere v pravilnost vodenja postopkov in visokega standarda slovenskega sodstva. Vendar gre očitno takšna načelna drža težko od ust. Razumemo. Če bi uspel izrazit celo veselje do nadzora v imenu pomena zaupanja državljanov v pravno državo, ki ji v zameno za zaupanje vrača s kakovostnim in častnim delovanjem, bi pa morda celo izpadel prepričljiv in momentalno presenetljivo dostojanstven človek za naše pobalinske in podrhaljene razmere, v katerih se zdi, da gre za obljubljeno deželo, v kateri je marsikdo lahko marsikaj, da le uspe pihat v pravi rog. In hkrati dežela obupa in propadanja na obroke za sposobne, poštene in ustvarjalne ljudi seveda. Zakaj neki bi pomenila odredba službenega nadzora kar koli diktatorskega? Ali ne gre za pravno možnost, ki je povsem legalno in legitimno na voljo?! Kje pa živimo, da nekdo mirne duše odreka pravno možnost nadzora?! Smrdi po nekih drugih časih in režimu s svojimi nedotakljivimi in svojevoljnimi sojenji. Kaj moramo poslušat! In ob tem naj bi bili dolžni izkazovat spoštovanje?! Prenaporna naloga.
MEDIJSKI VARUHI PRAVNE DRŽAVE NA PREIZKUŠNJI
Predsednik okrožnega sodišča Ljubljana Anton Panjan je postal itak že zvezda večernih novic. Na žalost ne zaradi izjemnih dosežkov sodstva, pač pa zaradi vrstečih se škandalov. Pred pojavljanjem v medijih zaradi primera Balkanski bojevnik je novinar Jure Bračko na POP TV poskrbel za pravo optimistično osvežitev v raziskovalno skrahiranem novinarskem prostoru in postregel s spretno vodeno nadaljevanko prispevkov o utemeljenih sumih koruptivnega sodelovanja sodnikov s stečajnimi upravitelji, pri čemer je bila v omrežje sumljivega okoriščanja vpletena še kar sama predsednica zbornice stečajnih upraviteljev. Nič presenetljivega za naše razmere torej, kjer, kot zadnje dni trdita Milan Kučan in aktualni predsednik Danilo Türk, strici in tete v ozadju ali v ospredju iz ozadja, sistemske korupcije in klientelističnih mrež, ki se okoriščajo na pravno, kaj šele moralno sumljiv način ne obstajajo.
V naših razmerah na nevarno razraščen pojav sistemske korupcije opozarja le Protikorupcijska komisija, ki pa nima nikakršnih izvršilnih vzvodov ali pooblastil. Česar pa ne razume naš predsednik RS, sicer pravnik po izobrazbi, zato vehementno žuga proti Protikorupcijski komisiji, ker si drzne take klatit, a ji ne uspe nikogar pripeljat pred sodišče. Saj ne vem, kaj je bolj zoprno. Sprenevedanje in nespreten poskus nabijanja oslovih ušes na betice državljanov ali sum, da nekdanjemu profesorju na Pravni fakulteti resnično ne bi bilo jasno, da PKK nima pooblastil za opravljanje dela namesto tožilstva in sodišč. Verjetno si PKK še z raziskovalnimi novinarji ne more kaj dosti pomagat, saj pri nas povprečen nivo raziskovanja funkcionira prosto po modelu tipa Dejan Karba, ki ne razume, da vaške čenče ali iskanje odgovorov nekih posameznikov, ki se znajdejo v zasebni kofliktni situaciji, še ne pomenijo zadostnega nabora dokazov za opletanje s škandalozno ekskluzivo na prvi strani časopisa, ampak kvečjemu za kratko novičko v trač rubriki (primer Rode). Ki ne razume, da na roko napisane anonimke, ki naj bi jih moral kljub anonimnosti na prošnjo avtorja celo uničit (zelo duhovito), ne morejo služit za prepričljiv dokaz pred javnostjo (primer domnevno nezakonitega prisluškovanja domnevnega “vohuna” iz vrst SDS v podjetju Mobitel). Ki ne razume, da ni dobro polagat v usta anonimnim virom izjav, za katere se moraš kasneje anonimnemu viru opravičevat pred javnostjo, poleg tega, da si ga v zaščito sebi še razkril (primer Patria in zgroženo zanikanje navedb finskega preiskovalca Erica Björkvista). Novinarji, ki imajo težave z razumevanjem pomembnosti načina, na kakršnega delujejo, so seveda tudi sami žrtve slabih mentorjev oziroma urednikov. Zato je primer, ki in predvsem kakor ga je obravnaval Jure Bračko, v naši deželi že razlog za aplavze v imenu posebnih zaslug, čeprav gre pravzaprav za profesionalizem, ki bi moral predstavljat dandanes standard. Nadstandard, ki se ga je Jure Bračko dotaknil, pa je predvsem v skrbnem planiranju sosledja objav in pravih vprašanj vpletenim, na pravem mestu ob pravem času. Tega večina novinarjev, ki premore le resnično redke izjeme z boljšim ali slabšim dnevom, pri nas ne obvlada, zato si pred televizijskimi ekrani lahko konstantno pulimo lase, ko opazujemo novinarstvo t. i. “praznega stola”, kjer gosti govorijo, kar jim pade na pamet, vprašanja ali podvprašanja, ki se sama ponujajo in bi prekleto spremenila celotno sliko v sporočilu in kompleksnosti realnosti pa ne doživimo.
Gospod Anton Panjan se kot ponavadi spet ni strinjal, da bi bilo lahko kaj narobe in zatrjeval, da je računalniško voden sistem, ki urejuje naključen izbor obravnav stečajnih postopkov s strani sodnikov, nepremagljiv. Panjan se je najprej lahko neprevidno izkašljal, nato pa mu je Jure Bračko dokazal, da očitno sistem ni nepremagljiv. Je pa morda nepremagljiv Anton Panjan. In sledila je zadrega s strani pričevalca, ki po logiki stvari ni vajen, da bi ga novinarji uspeli postavit v tako neroden položaj. Zakaj se sodniki iz procesa niso izločili sami, kot se spodobi v imenu etičnega kodeksa? Skomig z rameni. Kdo bi vedel. Novinar je skrbno pripravil teren in tudi utemeljil, da je bilo sodišče že v preteklosti od leta 2005 opozarjano na utemeljene sume s strani Združenja stečajnih upnikov, ki ga vodi Bojan Oblak, vendar je Oblak, dokler ni zadeva prišla v medije, bil bitko z mlini na veter. Je Anton Panjan vestno opravil svoje delo? Seveda je. Očitno vsaj za slovenske razmere. V kamero je namreč zatrdil, da je navedbe preveril. Kako je to storil? Sila preprosto. Sodnike, ki so bili navedeni kot sumljivi, je pač vprašal, ali obtožbe držijo. In pisno so mu pojasnili, da seveda ne. Kdo bi si mislil, a ne? Kako je Antonu Panjanu v tem izjemnem prizoru uspelo, da se ni pogreznil pod mizo od sramu, mi ni jasno. Meni bi glavo razneslo od preobilja krvi pod lobanjo. Tudi ministrstvo za pravosodje se do tega trenutka ni zganilo. Niso imeli časa. No, saj se zaenkrat še vedno ni nič posebnega zgodilo in čakamo na epilog zgodbe, če se bo zgodil na kaj drugačen način kot ponavadi. S pozabo! S tega vidika tudi novinarsko delo še ni zaključeno. Rak rana takoimenovanih raziskovalnih podvigov je tudi v tem, da pozabijo na pomembnost obveščanja o epilogu zgodbe, ki so jo zastavili. Še danes na primer pojma nimamo, ali se je na področju zakonodaje in nadzora kaj spremenilo v primerih rubljenja nepremičnin za bagatelne dolgove. Smo zvišali spodnjo mejo vsaj po vzoru Nemčije? Smo uravnotežili sila neuravnoteženo razmerje med upnikom in dolžnikom? Smo nadgradili sistem, da bi bilo ne glede na predloge upnika mogoče čim prej zagotovit bistvo namena v poplačilu dolga, v kolikor dolžnik premore sredstva za poplačilo na bančnem računu? Kdo bi vedel in koga neki briga, vključno z zgolj priložnostno zaskrbljenim in zgroženim plebsom.
PREDSEDNIŠKI KANDIDAT DR. DANILO TÜRK IN NAČELNA DRŽA
Kaj ima vse skupaj skupnega s predsednikom RS Danilom Türkom? Predvsem to, da je po predsednikovem mnenju očitno dobra poteza, da je izrazil podporo Antonu Panjanu, pri čemer se je ob tej izjavi vzvišeno nasmehnil, kot se zna le on. Od predsednika države bi prej pričakovala, da bo kvečjemu podal načelno izjavo, s katero bi posebej opozoril, kako pomembno je, da pristojni opravljajo svoje delo vestno, neodvisno in kvalitetno, pri čemer je edini dober način, da se povrne spoštovanje v pravno državo in vsem tistim sodnikom, ki svoje poslanstvo opravljajo častno in kakovostno, da se ustrezno odpravlja anomalije, vključno s tistimi konkretnimi osebami, ki anomalije v sistem vnašajo ali jih ignorirajo. Zakaj neki bi Anton Panjan po priloženem, slišanem in videnem lahko kar koli posebnega prispeval k izboljšanju situacije, ne bi moglo bit jasno nikomur. Razen dr. Danilu Türku. Predsednik RS bi moral kvečjemu spodbudit stroko in javno razpravo o tem, kako bi lahko splezali na zeleno vejo. Omenjanje podpor določenim osebam, ki v danih okoliščinah ne vzbujajo zaupanja in so si takšno javno mnenje učinkovito izborili sami, pa je neokusno in moralno škodljivo. Seveda si predsednik RS ne sme privoščit poimenske diskreditacije nikogar in nobene inštitucije, še najmanj pravne, vendar pa tudi ni etično zbijanje morale narodu z izjavljanjem o podpori ljudem, ki so si sami marljivo zdesetkali ugled in vzbujajo celo sume, da bi morali bit sankcionirani.
Enako velja za podeljevanje odlikovanj, kjer je bil predsednik RS povsem enako dosledno na bizaren način provokativen in sumljivo amoralno nastrojen. Dr. Danilo Türk je namreč več kot očitno pristaš mentalitete moči in s tem vzvodov vsiljenega spoštovanja, namesto prisluženega. V primeru sodnikov, ki uživajo trajni mandat, je zadeva toliko bolj problematična, vendar bi moral predsednik izražat neizpodbitno pričakovanje, da sodniki, tožilci in odvetniki spoštujejo svoj poklic in ga temu primerno skrbno, vestno in kakovostno opravljajo, državljani pa prav tako spoštujejo sodno vejo oblasti, ker razumejo njen pomen. Predsednik RS preočitno noče razumet poante objektivnosti, prepričljivosti in zaslužnosti, saj je poleg spornega odlikovanja Tomažu Ertlu za akcijo Sever (brez poenotene podpore veteranov, ki so veljali uradno za predlagatelje, saj se je ena skupina javno pritožila nad odločitvijo) tudi svojo zadrego ob izraženi nezaupnici slovenskemu zdravstvu, ko operativnega posega nad sabo ni zaupal kirurgom na domačih tleh, zakamufliral s podelitvijo odlikovanja dr. Jožetu Trontlju, ki je bil v funkciji predsednika komisije za medicinsko etiko. To je bil čas, ko je bila Zdravniška zbornica pod predsedovanjem Gordane Živčec Kalan na psu, najbolj in ravno zaradi pogreba standardov etike v očeh javnosti. Bil je tudi čas, ko je vrelo zaradi neustreznega ravnanju ob smrti Bora Nekrepa. V tem primeru pa je tudi dr. Jože Trontelj odigral skrajno neetično vlogo. O tem več v drugem zapisu. Kako je aktualni predsednik RS javnosti pojasnil spet presenetljivo odločitev za odlikovanje? Z izjavo, da želi s to potezo pokazat, kako pomembno je vprašanje etike za družbo. Totalno ponižujoče in zaskbljujoče. Če si predsednik RS tako predstavlja smoter in moralno vrednost podeljevanja priznanj, je najmanj nenavadno, da z naših sodišč morda odkoraka prosto pot tudi kriminalna združba. Konec koncev na takšen način samo pokažemo, kako pomembno je pošteno življenje in upoštevanje zakonov. Pa naj razume, kdor zmore. Jaz ne zmorem. In hvala lepa za takšne zglede avtoritete.
PROTIZAKONITA DEJANJA SO SVETA PROTI NEZAKONITO PRIDOBLJENIM DOKAZOM
Gospod Anton Panjan pa, kot izgleda, tudi takšne verbalne dragulje razume in celo trdi, da je Slovenija en nivo više po pravnih standardih od Srbije, zato dokazi pridobljeni v Srbiji lahko niso dovolj tehtni pri nas. V Srbiji je baje izvajala prisluškovanje obveščevalna služba. Srbi, ne boste verjeli, so celo tako pravno na dnu, da v skladu s prakso evropskih držav uspejo zaseči protipravno pridobljeno premoženje, še preden bi izpuhtelo izpred nosu organov pregona, kot se to dogaja pri nas in se je zgodilo tudi v primeru Balkanski bojevnik. Ker ima Anton Panjan nasproti novinarko Rosvito Pesek, ki ga v primeru Balkanski bojevnik na sladkorčke o višjih standardih za potrebe zakonito pridobljenega dokaznega materiala točno na tem mestu ni vprašala, ali pomeni sodna praksa na višjem nivoju tudi to, da se pridobljene dokaze, ki ponavadi iz drugih držav po veljavnem pravu sicer veljajo tudi pri nas, zavrne šele po dveh letih in tik pred koncem sojenja, lahko izpade Anton Panjan tokrat bolj zadovoljen s svojo nalogo. On je namreč, kot se je izrazil, v studio prišel zato, da brani delovanje sodstva. Škoda. Kdaj si bomo Slovenci zaslužili na pomembnih položajih ljudi, ki bodo predvsem branili ugled področja, ki ga zastopajo, z demonstriranjem korektnega, vestnega in kakovostnega dela v korist svojega poslanstva in državljanov. Vključno s priznavanjem napak, nepopolnosti in izkazovanjem motivacije k izboljšavam. V Evropi, eksplicitno omenjeno v Nemčiji, pa tudi v primeru nezakonito pridobljenih dokazov obstaja možnost tehtanja s strani sodnikov med težo očitanega kaznivega dejanja in težo nezakonitosti pridobljenih dokazov. Kaj to pomeni? Da lahko sodnik, če gre za hudo kaznivo dejanje, upošteva tudi nezakonito pridobljen dokaz. Pri nas se to ne zgodi nikoli, ampak izključitev dokaza sledi avtomatično. Nataša Pirc Musar, ki rada javno ponavlja v bran visoki stopnji varovanja zasebnosti, da je zasebnost lepa, čeprav vemo, da je težnja po visoki stopnji zasebnosti toliko večja, kolikor je zasebnost ogabna ali pa celo zločinska, verjetno poka šampanjce od veselja in dobrih namenov v deželi zasebnega.
PREDSEDNIŠKI KANDIDAT BORUT PAHOR IN NAČELNA DRŽA
Kako se je do zdaj eksplicitno v odnosu do zatona vere v pravno državo izkazal verjetnejši bodoči predsednik RS Borut Pahor? Za časa njegove vlade so veliko postorili na tem področju, je izjavil v zadnjem soočenju na TV SLO 1. Ustanovili NPU in posebno tožilsko skupino za pregon organiziranega kriminala. Drži. In ni pomagalo, je kislo priznal. Tudi to drži. Ker delo so ljudje. Inštitucija z nekim obetavno zvenečim imenom in primerno opremljenimi prostori je mrtva črka na papirju, pri čemer nas drago stane le oprema. Pamet, osebnost in delovanje vnesejo ljudje z imeni in priimki. In ravno to področje je verjetno največja realna rak rana Pahorjeve vlade. Ministrstvo za pravosodje in za notranje zadeve sta padli v roke ene in iste stranke LDS. Ministrstvo za notranje zadeve je prevzela Katarina Kresal, popolna amaterka na političnem terenu, ki so jo postavili na čelo LDS in ki zaradi povezav z določenimi javnosti precej bolj znanimi klikami že v izhodišču ni mogla uživat zadovoljive stopnje zaupanja. Kot partnerica največjega zaslužkarja med odvetniki, ki je predhodno delovala v njegovi odvetniški pisarni (stečajni postopki) in se na področju gospodarstva ponosno združevala z ambicioznimi premožnejšimi pojavi, tudi pod imenom združenja Yes, že ne. Konflikt interesov je naravno bizarno bodel v oči. Ko je Kresalova vodila proces ustanavljanja NPU, je žal vse skupaj izpadlo kot neokusen resničnostni šov za naivne, pri katerem se je javnost spraševala le, koga neki bodo na NPU-ju preganjali, koga pa ne. In zdelo se je mnogo bolj zanimivo vprašanje, koga bodo pustili pri miru, kot pa koga bodo nadlegovali s preiskavami.
Na čelo NPU se je zavihtel Harij Furlan, ki je predstavljal edinega kandidata na razpisu za to mesto. Pardon. Prijavil se je le še en že upokojen kandidat, za katerega je bilo jasno, da nima šans in je vse skupaj izpadlo bolj kot zgolj formalno nameščen kandidat, da bizarna situacija s Harijem Furlanom brez konkurence, ki bi se ji ljubilo boksat za položaj, ne bi izpadla bizarna na kvadrat. Harij Furlan je po padcu Pahorjeve vlade predvidljivo zapustil vrh NPU-ja in postal vodja Specializiranega državnega tožilstva RS. Pod njegovim vodstvom je potekal tudi postopek v primeru Balkanski Bojevnik, pri katerem so celo obsojeni odkorakali na prostost, ker tožilstvo ni ob pravem času in na pravi način vložilo predloga za pridržanje. Jah, napake so dogajajo in so človeške, a ne. Katarina Kresal je sicer že za Janija Gorška uveljavila spremembo zakonodaje, da ga je lahko brez razpisa postavila na mesto generalnega direktorja policije. To je storila z besedami, da razpis ni nujno najboljše sredstvo za pridobivanje najbolj sposobnih kadrov na določeno mesto. Ne bi se mogla bolj strinjat z izjavo. Še posebej v primeru prikrojenih razpisov v korist posameznikom in na škodo področju dela ter v primeru večine slabo definiranih razpisov, ki v ospredje ne postavijo konkretnih pričakovanj, ampak razne formalizme, ki o kadru ne povedo realno gledano nič. Vendar pa je treba v vsakem primeru na odgovornih položajih vzbujat zaupanje, da je delovanje opravljano častno, nepristransko in kvalitetno. Zadnji žebelj v krsto pa si je Katarina Kresal zabila že pri vzpostavljanju posla pri izbiri zgradbe za NPU, ko je poskrbela za nesmotrno voden biznis, ki je šel na roke njenemu pretesnemu znancu Igorju Pogačarju, ki je najbolj zaslovel v javnosti že z afero SIB Banke.
Borut Pahor se zato z delovanjem svoje vlade na tem področju ne more pohvalit z ničimer, kar ne bi bilo kontaminirano s slabimi priokusi. Ker preprosto in verjetno z razlogom ni hotel razumet, da so pri ustvarjanju česar koli ali sprejemanju in izvajanju zakonov pomembni predvsem ljudje in s tem povezan način delovanja. Prvo priložnost, da bi na področju zaupanja v pravno državo kot predsedniški kandidat storil kakšen pomemben korak, je že zamudil ob aktualnih dogodkih. Prehitel ga je namreč minister na pravosodje Senko Pličanič. Prehitel ga je, čeprav za razliko od športno navdahnjenega Pahorja vedno pred kamerami deluje, kot da je ravnokar ves pretresen pritekel na teren po dolgem ležernem poležavanju nekje pod palmami. Napovedal je predloge sprememb v zakonodaji, ki bodo lahko prispevale k izboljšanju situacije, da bodo postopki potekali hitreje in bolj organizirano. Že spet torej. Najbolj me je zmotil predlog, da se bodo povečale pristojnosti vodij okrožnih sodišč. Torej tudi Antonu Panjanu. Ne vem, no. A bodo zmogli, saj že zdaj ne izgleda tako. Pojasnila prosim! Ali pa je predlog morda dober, ker bodo s povečano količino pristojnosti morali pokazat tudi precej več odgovornosti in se jih bo dalo lažje odrezat s položaja, saj je morda vtis, ki ga daje Anton Panjan, tudi malo krivičen, ker človek s premalo pristojnosti preprosto ne ve, kaj bi, ko miši rajajo pred očmi mačke. Čeprav zaenkrat dvomim, ker težko razumem, da je pri utemeljenih sumih koruptivnega delovanja sodnikov, sprejemljivo, da predsednik sprejme zgolj mnenje kontaminiranih sodnikov in na podlagi tega zaključi s svojo radovednostjo, kar je sicer pri nas pogosta praksa posmehljivega delovanja omrežij, ki okupirajo različna področja po Sloveniji v ospredjih in ozadjih.
Dr. Danilo Türk itak ni, Borut Pahor pa prav tako ni dovolj dobro podal vsaj ene načelne izjave ali pobude v smer pozitivnih sprememb, ki so preočitno potrebne s sistemskega vidika in predvsem z vidika jasnega sporočila o pomembnosti kvalitetnih kadrov z ustreznimi značajskimi vrlinami na pravem mestu. Borut Pahor se bo moral zavedat, da je pri presoji o ljudeh pogrnil na celi črti. Čeprav verjamem, da mu je ravno drža, s katero sicer ni bil neposredno vpleten, kot kaže, v nič nečednega, a se je ravnal po pravilu, da se tudi ne vtika v rovarjenje tistih, ki delujejo po klientelistično svojevoljni praksi z mentaliteto iz prejšnjega stoletja, omogočila, da se je sploh lahko obdržal na političnem parketu, kakršnega še iz prejšnjega stoletja z leve in desne prenašamo, ker so bila več kot očitno oblikovanju alternative spretno zapirana debela vrata že z vzvodi popolne demotivacije, kaj šele konkretno. Vendar pa od zdaj naprej imidž nevtralne oaze ne bo več dovolj. Predvsem nevtralne z vidika zadovoljivega prgišča ugajanja vsem političnim plejerjem ne. Edina nevtralnost, ki bo štela, bo upoštevanje dobrobiti in koristi državljanov v imenu dobre prakse in zadovoljivih etičnih standardov. Od državljanov bo Borut Pahor namreč zelo verjetno politično rehabilitiran in postavljen na mesto predsednika RS predvsem zato, ker je edini izmed treh kandidatov sploh pokazal možnost, da bi razumel, kakšno delovanje iz preteklosti je neustrezno in v kakšno smer bi se morali razvijat! To pa pomeni, da bo zaradi te pomembne razlike Borut Pahor uporabil svojega verjetno zadnjega jockerja v očeh državljanov. In kakor bo rehabilitiran, tako bo v bodočnosti enako učinkovito lahko sesut, če se ne bo izkazal.
Pojem vere v pravno in socialno državo pa bo pri tem odigral ključen element ocene predsednikove drže. Ne pojem povezovanja in sprave! Ta smernica vizije, ki gre Pahorju na roko, se na krajše proge podrazumeva predvsem kot podlaga za možnost presojanja in spodbud v smer politično nepristranskega delovanja na daljše proge. Kar je zgolj osnova, s katero preostala kandidata za predsednika RS nista prepričala niti najmanj. V bistvu stvari pa javnost pričakuje socialno, enakopravno in demokratično naravnano politično vizijo, ki bo znala z ustreznimi vzvodi izkazat večjo zaščito in spodbudo kvečjemu do socialno in predvsem eksistencialno manj varne populacije, ki se trudi preživet ali posebej izkazat, medtem ko do eksistenčno privilegiranih in celo skorumpiranih objestnežev ali kriminalcev brez osnovnih manir pač ne!
SODNO VEJO OBLASTI BI MORALI SPOŠTOVAT
Državljani bi morali sodno vejo oblasti spoštovat! V civilizirani družbi, ki ji bojda pojmi enakopravnosti niso tuji, pa to hkrati pomeni, da morajo visoko stopnjo integritete in spoštovanja do svojega poslanstva vzdrževat in nadgrajevat tudi tisti, ki sodno vejo oblasti predstavljajo. Seveda tudi področje tožilstva in odvetništva, ki pa že po svojem osnovnem statusu težko uživa nadpovprečen ugled, saj ljudje po celotnem kvazi civiliziranem zahodnem svetu toleriramo, da lahko odvetniki mastno služijo na trgu s storitvami, ki omogočajo državljanom neenakopravno kakovostno uveljavljanje pravice do pravic, ker je pravica do bolj ali manj privilegiranega uveljavljanja vezana predvsem na debelino denarnice posameznika, ki si lahko privošči domnevno boljšega ali slabšega odvetnika. Velika sramota 21. stoletja z vsem repenčenjem o enakopravnosti. Odvetniki bi morali bit plačevani glede na jasno določene parametre storilnosti in učinkovitosti, pri čemer bi bil prispevek tistega, ki odvetniške storitve koristi, irelevanten za direktni zaslužek odvetnika in določen premosorazmerno z gmotno sposobnostjo posameznika. Slabi odvetniki bi bili na tak način tudi hitreje primorani razmišljat o spremembi zgrešenega poklica, dobri pa se ne bi pehali le za kliente z debelimi denarnicami in le kdaj pa kdaj pro bono v primerih, ki obetajo perverzen resničnostni šov v javnosti in naslajanje nad tujo nesrečo, da bi odvetnik za spremembo izpadel brižen do brezmejnih krivic znotraj pravnega sistema, kjer svinjarija še ne pomeni kaznivega dejanja in kjer kaznivo dejanje seveda še ne pomeni uspešno dokazanega kaznivega dejanja.
Ne glede na to, da ulica s čustvenimi izbruhi brez dvoma ne sme vplivat na nedotakljivost pravilno vodenih postopkov, se moramo predvsem zavedat, da morajo bit v demokratični državi sojenja javnosti dostopna in transparentna, ker javnost ni le nebodigatreba, da bi sodniki in tožilci počeli v miru, kar in kakor jim paše, ampak se morajo konstantno zavedat pomembnosti ustreznih standardov delovanja. Zakonodaja se od države do države bolj ali manj razlikuje in je vedno podvržena možnosti nadgrajevanja. Pomembno se lahko razlikuje pravni sistem tudi v celotnem kontekstu. Šeriatsko pravo od prava po evropskih načelih na primer, kar se navezuje na umevanje človekovih pravic. Kakor koli obrnemo, pravo vedno deluje v imenu zagotavljanja minimalnih standardov pravičnosti, morale in vrednot, kakor jih umeva družba. In ni nespremenljiv absoluten pojem. Zakone moramo spoštovat, kakršni obstajajo v danem prostoru in času, niso pa od boga poslani in zato prosto po bibliji nespremenljivi za vsako še tako visoko ceno. Ustava, pravni sistem in zakoni so predvsem temeljni odraz gibljivega povprečnega stanja družbe na svoji stopnji realnega duhovnega razvoja in s tem povezanih vrednot.
Mene ena reč zanima, sem spraševal že drugje, pa nikjer dobil nikakršnega odgovora. Recimo da je naši policiji srbska policija sporočila, da so mimogrede ujeli med prisluhi kriminalni združbi osumljeni preprodaje droge, da sodelujejo pri tem tudi osebe iz Republike Slovenije, skupaj s telefonsko številko in pa kdo naj bi ta oseba po njihovem mnenju bila.
Zakaj tega ni mogoče nesti pod nos sodišču, da bi dobil nalog za prisluh ali morebitno hišno preiskavo? Kaj tukaj manjka, da bi bil izpolnjen dokazni standard potreben za nadaljnje preiskave z bolj invazivnimi preiskovalnimi ukrepi tipa prisluh in hišna preiskava? Zakaj si je bilo potrebno zmišljevat cel kup raznih butastih razlogov za ta prisluh?
Kaj bi se s pravnega vidika spremenilo, če bi to direktno izviralo iz dejavnosti tuje obveščevalne službe? Kaj če bi obvestilo izviralo od tam, pa vseeno prišlo po ovinku s strani srbske policije, ki je pred slovensko izvajala preiskavo, ali je zdaj potrebno dokumentirat in preverit celo verigo tja do ne vem kje, do dejavnosti agentov DEA v Urugvaju in na Karibih?
Se oproščam za mojo pravno nerazgledanost, me pa res zanima.
Ali je kaj upanja za našo Deželico? Ali smo res postali ujetniki brezkompromisnega boja političnih elit za prevlado, ki je daleč pred prizadevanji za koristi ljudstva in Države. Obvladovanje virov je gotovo postalo ključno za obstoj ali propad neke politike. Kako drugače razumeti neizprosen boj, ki je spopad za ohranitev privilegijev, tudi na račun hiranja države. Izvor denarja naenkrat ni več pomemben, morda se določena politika napaja tudi iz sumljivih poslov. Dogodki zadnjih dni bi lahko nakazovali tudi na to možnost. Aktualnega predsednika to očitno prav nič ne moti. Zanj očitno ni pomembno od kod podpora, a v primeru njegove ponovne izvolitve bo postal večni dolžnik nekomu, ki se je s svojimi dejanji pokazal vse kaj drugo od poštenjaka. Stvari so vendar kot na dlani.
@bp:
Na vprašanje, zakaj tolikšne komplikacije, bi ti verjetno z veseljem odgovorila Nataša Pirc Musar oziroma nam nekoč že je. “Zasebnost je lepa.” Tako enostavno je to. Seveda je zasebnost lahko tudi grda, naravnost ogabna, pa tudi zločinska. Če je lepa, pa se ljudje itak zelo radi z njo pohvalijo, tudi če je ravno ne razkazujejo enako radi, tako da posebni ukrepi varovanja zasebnosti niti niso tako potrebni. Ampak Pirc Musarjeva in podobni ambiciozni posamezniki pač niso ravno filozofi, psihologi pa tudi ne. Imajo pa svoje trdno stališče, ki ga lahko na polno razglašajo s svoje pozicije in globoko verjamejo v svoje dobre namene. Na našo žalost.
Sicer pa tako … v tem primeru itak nismo dobili odgovora, zakaj v tem primeru niso bili sprejeti dokazi, ki so bili v državi, kjer so bili pridobljeni, pridobljeni legalno (pač preko obveščevalne službe), ker to ponavadi velja. Standard, da morajo bit pridobljeni zakonito po naših pravnih standardih, očitno sodni senat le lahko prav tako uveljavi. Vendar pa je bistvo še bolj mutno. V evropi sicer ni nujen pogoj, da so dokazi pridobljeni zakonito. Posebej je bila navedena Nemčija na primer. Tam lahko sodnik tehta težo kaznivega dejanja proti nelegalnosti pridobljenega dokaza. In če pretehta, da je kaznivo dejanje močno, vseeno upošteva tudi nezakonito pridobljene dokaze. V primeru Balkanski bojevnik verjetno ni treba posebej tuhtat, ali bi teža obtožb pretehtala. Ne pa V Sloveniji, kjer dokaze izločajo kar avtomatsko, če niso pridobljeni zakonito. To je totalna katastrofa, če mene vprašaš. Minister Pličanič je sicer na to opombo stroke odvrnil, da je to zgolj problem sodnikov, ki tako presojajo. Novinar, ki je v TV Klubu stal kot sveča, ni postavil še dodatnega vprašanja, ali je po zakonu nujno, da tako presojajo ali. Ni bilo čisto jasno.
Se je pa baje zgodil še nezakonit ukrep v kriminalističnih vrstah, ker so telefonsko številko glavnega akterja ulovili z napravo, ki jo sicer legalno lahko uporabljajo, z njo pridobljeni dokazi pa na sodišču ne veljajo. Zanimiv paradoks. In novinarka financ, tudi penologinja, ne boš verjel, je predlagala uzakonitev uporabe te naprave tudi za potrebe sodišča, kot baje v nekaterih evropskih državah že obstaja. Kdo bi si mislil, da je take stvari treba posebej predlagat.
No, ampak pri nas ni padel niti predlog za zasego protipravno pridobljenega premoženja. Nula. Pri nas so še obsojeni odkorakali na prostost, ker je pač tožilstvo pozabilo vložit predlog za pripor. In zdaj je eden izmed njih pobegnil. Res nenavadno. Odgovor tožilke je bil izjemen. Zelo forumaški. Da suma, da bi kdo pobegnil, ni bilo, saj so se zagovarjali kot nedolžni. Verjetno je bil to sarkazem. Upam.
Skratka, vse to, kar si omenil, lahko ne bi bil noben problem in tudi ne bi smel bit, če bi, v kolikor tožilci celo predložijo kakšen dokaz, sodniki le presojali- torej tudi tehtali težo kriminalitete v odnosu do nezakonito pridobljenih dokazov. Ampak pri nas je problem. Ali zaradi pokvarjenosti, ki nekaterim koristi, ali zaradi neprofesionalnosti in neumnosti ali mešano, ostaja še neznanka.
@Jan:
Ja, postali smo ujetniki. In delno smo krivi tudi sami, ker hlapčevsko in pokorno to dovolimo. Odgovornost bi lahko čutila tudi samooklicana intelektualna elita, ki zapravlja energijo raje za kvasenje politikantskih pamfletov, namesto da bi kaj dobrega naredila za državljane v smer motivacije proti takšnemu stanju na pameten, neoportun in nepristranski način. Raje se zadovoljijo s pobiranjem bednih honorarjev po cajtngih, kjer napišejo floskulo ali dve po meri uredniške leve ali desne politike. Totalna sramota. Prodani za drobiž.
Ja, Türku je več kot očitno vseeno od kod podpora. Saj je najprej skušal kandidirat s podporo stranke SDS, pred prvim mandatom seveda. O tem smo bili že takrat obveščeni, ko je kandidiral, a se pozablja. Zdaj je pa prijadral do Jankovića v zadnji etapi, v sili. Ne vem, zakaj si je predstavljal, da je to lahko dobra poteza. Verjetno zato, ker je tako prekleto poln modrosti, dostojanstva in pokončnosti. In ja, s takim pufom si ni kaj obetat. Saj anketarji skušajo Türku spet pomagat, tokrat z napovedmi drastične Pahorjeve zmage, ker se očitno bolje obnese … hehehe … Res so smešni vsi skupaj. Ni pa smešno to pokanje vicev na naš račun. Mentalitetni nivo te družbe je že v kleti.
Da je z našim sodstvom oz.z zakonom o pridobivanju dokazov nekaj hudo narobe mi je postalo jasno, ko so oprostili tržiške mačje mučitelje. Zato, ker je bila mučilna naprava in dnevnik teh izrodkov pridobljen na nezakonit način…čisto slučajno med rutinskim pregledom prtljažnika ob prometni kontroli…brez sodnega naloga, brez,da bi se poprej kak pobegli maček zglasil na policijski postaji in podpisal izjavo, da trojica sadistov vtaknila petardo v njegov anus. Seveda so bili oproščeni in eden je celo vložil tožbo za 5 mio SIT, ker utrpel šikaniranje in klofuto sošolke….takrat davnega 2005 (tam nekje) je bilo še meni jasno, da je v tej državi nekaj zeloooo gnilega.In ta gnojna bula še danes zaliva vse pore družbe…..Antibiotika še ni na vidiku in očitno vsem paše, da je tako. Če mene vprašaš je ravno sodstvo tisto, ki je krivo za vso amoralnost te naše doline šentflorjanske. Seveda se zgovarjao na zakone, vendar jih prav oni pomagajo napisati tako, da je možnih čim več interpretacij.
V glavnem nimam besed kako nizko smo padli…in sedaj naj v nedeljo izbiram med: ,,Bi naslednja 4 leta imela raje amebno ali krvavo drisko?,,…No sekrecijke pač ne morem več izbrati, ker je izpadla po prvem krogu.
@Petra:
Ja, in če me spomin ne vara, je padla tudi tožba proti šoli zaradi protipravne izključitve iz šole. Tukaj je več faktorjev gnilobe. Na eni strani pač to, kar ljudje po celem zahodu toleriramo, da so slabše zaščiteni pred pravnimi triki tisti, ki si težko privoščijo dobre pravne svetovalce, ker so takšne usluge pač na trgu kot pravica, ki si jo moraš kupit. In je lahko bolj cenena, ali pa ekskluzivna. V tem primeru se šola ni ustrezno pravno zavarovala na primer. Tudi deklica, ki je prisolila klofuto, je v deprivilegiranem položaju z več vidikov.
Na drugi strani je pa mentaliteta in s tem morala, ki daje podstat vrednotenju takšnega dogodka. Kako družba tolerira oziroma gleda na deviacijo omenjene vrste. Več kot dovolj jasno se je izkazalo, kje smo. Takšen primer bi se moral obravnavat predvsem kot primer sadizma, ki bi moral temu primerno predvidevat ustrezne stroge sankcije. Ne pa da prevlada tehtanje vrednosti živali v našem sistemu, ki je na nuli. Ne vem, če drži, ampak iz neuradnih virov sem slišala, da naj bi dva fanta od omenjenih kasneje celo zelo pridno študirala na pravni fakulteti. Nikoli pa nisem slišala, da bi morali it fantje čez kakšno obvezno zdravljenje, kar bi moralo bit tudi podlaga za morebitno možnost ali onemogočenje izobraževanja na določenem področju. Med pravniki, policaji itd., sadistov pač ne bi smelo bit, razen če smo deviantna družba. Največji škandal, kar se tega primer tiče, je bil pa predvsem v tem, da je ravno ta primer pokazal prakso takoimenovanega služenja kazni na način opravljanja družbeno koristnih del. In tako so tudi pometli s tem primerom. Nezaslišano! Na tak način preko srčike branika pravic država sporoča, da tretira določena dela kot manjvredna, takšna, ki jih nekdo opravlja za kazen. Družbenomorostna dela niso častna dela, ki bi morala bit temu primerno vrednotena, ampak tlaka, ki jo opravljajo lahko zločinci za kazen. Na primer delo v domu starješih občanov, z invalidi (takrat so konkretno ta dela navedli kot možnost). Osebno sem o tem pisala, nad takšno prakso se je pa javno zgrozil le en sociolog in karavana je šla dalje. Najhuje je pa to, da takšno prakso zagovarja del stroke in prostovoljci, ki se s tem ukvarjajo z dobrimi nameni. Češ, mi zastopamo funkcinalno, koristno sankcioniranje, ki naj bi prispevalo k osebnostni preobrazbi, ne pa zgolj kaznovalo. S tem, da je kaznovalna politika brez učinkov na tem področju, se je seveda možno strinjat. Vendar je hinavsko in sprijeno puščat stanje v zaporih brez ustreznega programa na enako slabem nivoju in se hkrati zavzemat za čim nižje kazni (da bi bil seveda zapor čim prej izpraznjen, saj nas zaporniki stanejo). In nekaj najbolj slaboumnega in škodljivega, kar si lahko zamisliš, pa je, da ob tem pričakuješ od ljudi z izkrivljeno moralo do okolja, da bodo pod sloganom odkupovanja oziroma kazni doživeli katarzo spreobrnjenja ob družbeno koristnih delih. Ne, samo dojeli bodo, kaj družba smatra kot podcenjeno in nezaželeno tlako. Postali bodo lahko takšni ciniki, kot je država v tem primeru s svojimi dobronamernimi bedaki. In takrat sem bila zelo razočarana, ker se niso hrupno pritožili vsi tisti, ki opravljajo takšne častne poklice, pa tudi tisti, s katerimi naj bi zločinci delali, da bi na tak način poravnali dolg v imenu ljudstva za zločin. Samo ena stvar je še bolj škodljiva od zla in to je neumnost pod zlorabo pojma “dobri nameni”. In takšni ljudje so seveda najbolj zaželeni, da pametujejo pri koritu.
Simona – pozdravljena !
Po dolgem času si me le “zrajcala”, da pustim dlako/e pod tvojim
zapisom , pa čeprav spremljam tvoje zapise tako rekoč od takrat
ko si zapustila – no ja saj ni važno.
Tvoj zapis o sodni veji oblasti je lahko (zame) v celoti sprejemljiv toda ( to besedo bi bilo potrebno včasih prepovedati), vse preveč je podobna bistvom populističnih
debat na raznih oblikah spletnega čvekanja. Seveda je tvoj
slog in vsebina daleč nad tistim čvekanjem. Kaj me moti v
tvojem zapisu in vseh čvekanjih ?
To, da se delo sodstva ocenjuje zgolj na osnovi rezultatov
sojenja. To, če se nam to zdi prav,všečno ali ne. Sodniki
morajo (naj bi) soditi po črki zakona. Pa to ni tako od
danes oz.odkar smo v demokraciji (pa smo?). Sam imam iskušnje
dveh mandatov kot sodnik porotnik in to iz časa “režima”.
Iskušnje, kako smo imeli porotniki pravico do besede, kako
so nas sodniki usmerjali na zakonitost (črko zakona), iskušnje
kako so instance vračale predmete v ponovno obravnavo – vedno
sklicujoč se na zakon.
Ko omenimo zakon/e se, mislim, lahko generalno strinjamo, da
naši zakoni (generalno – vsi) še zdaleč niso dobri. Sam
vidim, glede na temo, poseben problem v kazenskem pravu.
Dovolj je pogledati koliko in kakšne spremembe je doživel
Zakon o kazenskem postopku sprejet 1994. Pa smo v vseh teh
letih imeli že kar preveč sodne prakse, ki naravnost kriči po
spremembah. In ?????? Krilatico, da so zakoni zato, da se v njih išče luknje, s pridom izrabljajo odvetniki.Zato tudi
ni čudno, da so vse največje odvetniške firme pri nas, bolj
ali manj v spregi s politiko. Kajti politika sprejema zakone
in ne sodstvo. Zato imamo zelo močan odvetniško notarski lobi,
ki se napaja na in za račun politike. Zato me danes strese ko
poslušam zahteve po ukinitvi trajnega sodniškega mandata. Pa
ne da trdim da so sodniki svetniki ali nezmotljivi. To, da
bi lahko politika določala kdo je primeren sodnik in kdo ne, je pa skrajnost ki presega že uveljavljene stanadarde evropske
prakse na katero se tako radi sklicujemo.
Nobena vlada do sedaj, ne leva ne desna, noben minister za
pravosodje pa razen redkih izjem kozmitoičnih popravkov ni niti omenil potrebe po lahko tudi radikalnih spremembah
kazenskega in predkazenskega postopka. Še več, tožilstvo
je že podvrženo politiki. Rezultat: tožilka ki se je lotila
politika je fasala tožbo. Nepotizem v tožilstvu nam je dal
da je sin znane tožilke s 4 letnimi iskušnjami dobil predmet
sofisticiranega gospodarskega kriminala (in kriminalca – baje). Za poslovanje bank (tudi kriminalno) je potrebno
ustanoviti parlamentarno preiskovalno komisijo (vemo zakaj
se ustanavljajo in kakšni so rezultati), potrebno je ustanoviti “slabo banko” preko katere naj bi izvedeli kateri
so tisti sporni krediti , kdo jih je odobraval, kdo posredoval
“priporočila”. Japajade !
Zakaj pa imamo NPU ?????? Ali obstoja morda nevarnost, da se
ne bi moglo preko te službe prikriti “naših” ali “vaših” lopovov ???? Ker si omenila tudi Kordeža – pravilno si ocenia
da je bil le žrtveno jagnje – pesek v oči nam populistom.
Nek drug tajkun , Bavčar pa sedi na državni proslavi v prvi
vrsti s predsednikom vlade. Nobeden ga še ni vprašal kako in
s čigavim denarjem je lahko kupil 20% delež LHB Frankfurt.
Jaz bi ga vprašal še marsikaj.
Skratka, za spremembe ni politične volje in to je naš problem.
Za male ribe- tatov paštet pa itak ni potrebna politična volja.
Ko je že na dnevnem redu “balkanski bojevnik” in “nezakoniti”
prisluhi. Nihče , predvsem s strani zakonodajalca, ne sliši
argumenta policije da je način na kakršen so dobili številko
za prisluh, edini možni. Torej sodba in ta izjava je krimilacem dala vedeti da lahko računajo da jih je praktično
nemogoče uloviti po zakoniti poti. Bo zakonodajalec trznil ???
Dvomim, tako tovrstni prisluhi policije še bolj pa SOVA-e imajo registrirane tudi prisluhe v katere se ulovijo politiki.
To , da bi se take prisluhe legaliziralo pa ni dobro za politiko.
Še eden nepolitični primer. Vsi se verjetno še spomnemo umora
v Tekačevem in sage analiz famozne športne copate Kamenika.
Copata je po vseh analizah po Evropi in pri nas verjetno že
neuporabna. Se je kaj spremenilo ali se morda bo ??????
Mimogrede, da ne bo glede na zapisano mislil, da je bilo v
prejšnjem režimu po zakonski ali drugačni plati bolje.
Ne bom pozabil primer ko se je na začetku neke obravnave odvetnik stranke ( odvetnik je danes eden od “velikih” )
opravičil češ da ima nujno raspravo v nekem drugem kraju.
Dodal je še da je glede predmeta tako vse jasno in bo lahko
stranka sama pojasnila potrebno. Ni pa pozabil oddati tako
imenovanega stroškovnika oz. računa za tistih 5 min.
Naj omenim da “predmet” ni predstavljal neke večje vrednosti
na katere % bi lahko odvetnik računal v primeru uspešnega
(zanj) zaključka predmeta.
Če nekaj več kot pol ure pa smo s sodnikom videli v katerem
kraju je odvetnik imel drugo raspravo. V restavraciji poleg
sodišča.
Takle mamo.
Najlepše pozdrave – Osti rej
Boris
@cinik:
Kar nekaj let je minilo in glede na omembo “od takrat, ko si zapustila”, sklepam, da si tisti “cinik”, s katerim sem takrat, preden sem zapustila …, veliko kramljala in se nekoč s krasno ekipo (o njih tudi nič ne vem več, kako in kaj se dogajajo, tako tam, preden sem zapustila …, kot sicer) tudi peljala v lepe kraje, da smo se družili v tvojem idiličnem ambientu ob luksuzni postrežbi? Je to to? Ker ne vem, kaj bi drugega bilo, te seveda lepo pozdravljam, me zelo veseli, da mi še slediš in končno, da si se tudi kaj oglasil!
Tvoje pripombe pa ne razumem, čeprav se strinjam s tvojo diagnozo siceršnje populistične debatne klime. Le razširila bi jo še na nasproten aspekt, ki je enako močan kot protiutež. Na eni strani se seveda pojavlja neformalno obsojanje teh in onih primerov na pravnem parketu zgolj z vidika morale in temu primernih pričakovanj vox populija, pri čemer se ne upošteva mej verjetnosti glede na zakonodajo in pooblastila posmaeznih vpletenih in zato debate ne potekajo tako kvalitetno, kot bi lahko. Tem sem ob posameznih primerih kar precej prisostvovala tako na svojem blogu kot pri nekaterih drugih, če se mi je zdelo, da se je izpostavilo kaj komentiranja vrednega z vidika nerazumevanja mej verjetnosti in realnega stanja stvari. Vendar pa so po mojih izkušnjah še mnogo bolj problematične populistične floskule in nakladanja, ki prav tako intenzivno delujejo kot protiutež temu, kar si ti omenil. In sicer opravičevanje nekih posameznih ravnanj na podlagi očitko, da na drugi strani ljudje ne razumejo delovanja pravnega sistema, posameznih pooblastil in mej verjetnosti – glede na zakone – po katerih je na primer sodnik dolžan ravnat! Ta vrsta populizma pa velikokrat obrodi tudi sadove, kar se prepričljivosti tiče, ker velikokrat na drugi strani ljudje pač ne vedo, ali mnenje, da drugače ni šlo, drži ali ne! Včasih so v detajle stvari še bolj komplicirane. Zato se mi zdi ta vrsta populizma še bolj nevarna. Namreč tista vrsta v imenu morale in pravičnosti je kljub pogostem pojavljanju lahko hitro zatrta s konkretnimi pravno zakonodajnimi pojasnili in ponavadi tudi je zatrta. Medtem ko se ljudje slabše upirajo takšnim pojasnilom, če so podana površno, izvzeta iz konteksta le zato, da bi oipravičili neko ravnanje, ki v resnici ni nujno opravičljivo le na podlagi predloženega dela konteksta.
Ta pojav se je recimo zelo dobro demonstriral tudi v primeru, ki sem ga navedla v zapisu, ko je bil v igri primer rubljenja hiše Vaskrsića. Veliko ljudi se je zatrlo ravno s kritikami on neprimernosti populizma in domnevnega nepoznavanja zakonske podlage in s tem povezanega dolžnega ravnanja sodstva. Takrat se je vik in krik vox populija polegel, češ, heh, saj res pojma nimamo, poleg tega je populistom (tudi med pravniki) uspelo še relativno očrnit samega Vaskrsića kot neznosnega brezbrižnega dolžnika, kar pa sploh nima veze s samo presojo o ustreznosti zakonske podlage, katere namen naj bi bil čim prejšnje poplačilo dolga, v kolikor sredstva dostopna so (in v tem primeru so bila) in hkrati ustrezna zaščita dolžnika pred možnimi špekulacijami in zakulisnimi mahinacijami za pridobivanje nepremičnim po polovični ceni s pomočjo rubežnikov in celo morebitnega sodelovanja sodnikov s koruptivnimi motivi. Da ne omenjam pomanjkljivosti o spodnji meji terjatev za rubljenje nepremičnim. Ljudje se pač hitro prepustijo čustvenim izlivom, kaj si o kom mislijo ali ne in pozabijo, da se zakoni tičejo vseh – dobrih in slabih, lepih in grdih.
In ni bilo tudi res, kot je bilo s strani poverjenih pojasnjevano, da je bilo vse v najlepšem redu. Detajli so bili zamolčani. Detajli o tem, da se je s strani sodnice zgodila odobritev dvakratnega preklica izterjatve za že poplačan dolg par dni zatem, ko je bila hiša na dražbi že prodana. Itd. Narobe je to, da potem o samih zadevah, kako se sanorajo, popravljajo, če sploh se, ne slišimo več nič, ker mediji pozabijo in imajo nove vroče novice. Zato nekatere stvari osebno v zapisih z določenimi sorodnimi konteksti ponavljam kot osvežitev spomina. To je le en primer, ker je bilo prisotnega veliko populizma z obeh strani.
Osebno nikoli ne ocenjujem zgolj na podlagi rezultatov sojenja, ampak tudi drugih okoliščin, od delovanja tožilstva do odvetnikov, do samega zakonodajnega okvira. Odvisno od primera. Kaj je z vidika konfliktnosti pač pomembno. V primeru Balkanski bojevnik je seveda pomembna zakonodanjna podlaga, kar sem prav tako omenjala, pa tudi sam sodni proces pač ni bil nesumljiv. Predvsem zaradi časovnic pri obravnavi dokazov itd. S strani tožilstva, kar je omenjeno, je tudi očitno prihajalo do napak, predsvem na koncu, zaradi česar imamo še obsojenega zdaj na prostosti. Zapisala sem tudi, kaj vidim kot temeljne kikse z vidika zakonodaje pri takih primerih. Predvsem nedopustnost odsotnosti tehtanja nezakonito pridobljenih dokazov glede na težo kaznivega dejanja, kamor spada tudi sprejemanje dokazov iz tujine po tuji zakonodaji (v tem primeru pri nas ne veljajo pridobljeni prisluhi s strani obveščevalne službe) itd. Kar se tiče dela policije, so baje s posebno napravo prestregli telefonsko številko Tošiča, ta naprava pa ni pri nas legalizirana za uporabo na sodišču z vidika dokaznega gradiva, kar je absurd. Zato so sicer dobili predlog za legalizacijo uporabe naprave tudi za primer sojenja, a o tem zdaj spet ne duha ne sluha.
Z vsem, kar si zapisal, v zvezi z NPU, žrtvenimi jagnji itd. se povsem strinjam. Zato sem tudi omenjala to tako, kot sem. In kako močan vpliv ima politika je jasno še po načinu kadrovanja na vrhu, tako v primeru postavitve Furlana kot potem, ko je odšel z mesta v trenutku, ko se je spremenila oblast itd.
V bistvu ne razumem, ker nisi direktno repliciral na nič v mojem zapisu in ker se generalno itak strinjam s tem, kar si zapisal in dodal še sam, na kaj neki bi se nanašal “toda” v zvezi s populističnimi debatami. Menim, da ni nič populističnega v tem smislu nikjer. In nisem uspela zaznat, kje naj bi se ta populizem kazal. Tudi v smislu izpostavitve Panjana, sem ga izpostavila zato, ker obstajajo konkretni primeri upravičenega in utemeljenega suma zavajanja ob še kako resnih in utemeljenih sumih korupcije v njegovih vrstah, za kar je odgovoren in pri čemer je očitno poskušal zmuzljivo in zavajajoče retorično obvladovat plebs. Populizem ni samo na strani opinion mejkerstva prisoten. Na žalost. Ampak tudi v imenu in za obrazom stroke. Ti nameni pa so precej bolj intenzivni zaradi osebnih koristi na pridobitniški, kaerierni ali ideološki bazi (ali vse povezano), zaradi vzvodov moči pa posledično tudi precej bolj nevarni in škodljivi družbi od siceršnjega velikokrat površnega in populističnega regljanja plebsa po raznih forumih ali pa gostilnah ali pa po medijih, ko in če se stvari ne lotevajo z zadostno mero profesionalnosti in natančnosti.
Lepe pozdrave tudi tebi in še kdaj!
Simona
Res sem tisti “cinik”. Sem tudi še edini ki se valja tam in
pušča dlake.:-))
Morda v prejšnjem komentarju nisem dobro artikuliral misel o
populizmu. Istočasno pa sem prepričan da oba razumeva bistvo
in ni velikih razhajanj. Pa ne bom težil.
Rad bi pa omenil le še eno tehnično plat pri primeru balkanski bojevnik. Sodnik med procesom ne more izločiti dokazov tožilstva do trenutka ko sodnik razsoja. Tega ne more narediti niti obramba. Nekaj podobnega se dogaja v primeru procesa Patria.
Tudi v tem primeru Matoz zahteva izločitev nekih dokazov.
Sodnik lahko odobri izločitev na predlog tožilstva tistega,
ki je vložil obtožnico. Diskrecijsko pravico pa ima dopustiti
ali ne predlog novih prič. Nove dokaze tožilstva pa sme dopustiti le ob spremembi-popravku obtožnice.
Toliko. Sedaj ko sem prebil led pa se bom verjetno še kaj
oglasil. Vedno mi je v užitek brati tvoje zapise. “Tam” je
pa ljuta tuga :-))
lp Boris
@cinik:
Ja, seveda se v bistvu razumeva.
Obramba zagotovo ne more izločit dokazov, predlaga pač. Lahko pa tožilstvo prej umakne dokaze. Bi se morala bolj natančno pozanimat, ampak ni čisto tako, da sodnik lahko izloči dokaze žele, ko razsoja. Tudi v tem primeru je izločil dokaze pač dva tedna pred obsodbo. Razen če je problem v terminologiji, ker pač v vsakem primeru izloči dokaze, ko pač o njih razsoja. In kdaj razsoja, ni irelevantno vprašanje. Bistvo je v tem, da je sodišče odobrilo prikrite ukrepe, potem pa šele dva tedna pred koncem razsodilo v prid izločitvi dokazov. Nenavadno je tudi, da tožilstvu bojda ne bi bilo jasno, da bi bilo kaj narobe v zvezi s spornostjo vsaj tega dela dokazov, ki so bili pridobljeni v Srbiji, povsem pravno ustrezno. In tukaj je tudi prišlo do konflikta v tolmačenju. Novih dokazov pa itak ni bilo. Sprememba obtožnice se je zgodila le kot eksplicitna usmerite na tistih nekaj kurirjev, ki so jih potem obsodili, pri čemer je spet prišlo do zanimive napake tožilstva, da niso podali predloga za pripor, zaradi česar je eden pobegnil. Ta napaka je tako osnovnošolsko neverjetna, da spet vzbuja zoprne sume še na tožilski strani seveda. Težko se je odločit, kakšen sum je bolj zaskrbljujoč – da gre za tolikšno nesposobnost in neseznanjenost z zakoni na strani tožilstva (bojda naj ne bi vedeli, da je treba predlog podat tik pred obsodbo in ne že prej, ker naj bi se ta zakonska sprememba zgodila maja letos) ali da je šlo za podmazanost.
Aja, pa pozabila sem na kratko še pokomentirat trajni mandat sodnikov. Seveda je neustrezno, da bi vsakokratna vlada lahko predlagala svojo ekipico. Ampak saj ne obstaja božji glas, ki bi zapovedoval, da bi moralo tako bit. Sodni mandati bi bili lahko daljši ali pa vsaj sam nadzor mnogo ustreznejši. Čeprav osebno menim, da je ravno to vrsta poslanstva, ki po eni strani zahteva izkušenost in je daljša kilometrina dobrodošla, ampak predolga pa absolutna slaba, ker povzroči t. i. poklicno otopelost, s tem pa tudi večje možnosti za površno ali celo koruptivno delovanje. To ni edini poklic, za katerega menim, da je bolje, da ne traja dlje od desetletja, le v posebnih primerih, po preverbi, da gre za nadpovprečno psihično in operativno sposobnega človeka, bi bili možni podaljški. Tudi učiteljski poklic je po mojem mnenju takšen. Ampak okej, to je že druga zgodba.
Sem te hotela vprašat, ja, kako je kaj tam, čeprav se mi je kar zdelo, da je zabava končana. Saj je splošna klima itak tudi takšna. In seveda, kako si kaj ti? No, v vsakem primeru super, da si se oglasil in da se boš še. Da so se mi tvoji komentarji zdeli vedno vredni posebne pozornosti in da posledično tudi nisem pozabila na cinika, pa itak veš, tako da … wellcome.
Hej, hej.
Šele danes sem videla, da si spet aktivna. Super. Bila si pogrešana.
Danes bom samo tvegala in si dovolila pripopati en off topic link na komentar, ki sem ga napisala v afektu. Kot sem že omenila, je off topic, ampak morda pa ne tako zelo povsem.
S komentarjem na ostalo se oglasim v kratkem. Hvala.
https://docs.google.com/document/pub?id=1siyJa-kENnxpwKMOL1-6nNPVS-WUZHf8qZp5NLu4scQ
@Horizont:
Živjo!
Ja, sem se tudi jaz že začela na blogu pogrešat:):) In seveda nekatere komentatorje, ki dograjujete in plemenitite ta blog. Medtem ko ti sebe na svojem blogu očitno ne pogrešaš prav nič.
Je precej off topic, ja, ampak po drugi strani, glede na prebrano, pa res niti ne tako zelo, kar se tiče osnovne poante. Če sem prav razumela, je zeleno luč slave in kariernega profita pobral laikom simpatičen, konformističen, ubogljiv in priden analfabet, medtem ko je sotekmovalka, ki obvlada delo, izgubila, in bo za nagrado lahko pomagala tam zadaj v kuhinji diletantu z nasmeškom, da le ne bo propadel. Če sem prav razumela, se je predvidljivo zgodil enak problem kot pri takoimnovanih bolj omembe vrednih in resnih vprašanjih slovenske družbene realnosti in politike. Problem, ki kaže, da nam nič ne pomaga stroka, ki bojda nekaj zna, ker je enako lahka roba za ideološke in druge prvožogaške psiho učinke, tako da se znanje potroši za škodljive namene in je temu primerno nekoristno. Problem, ki kaže, da se lahko samo bojimo tako imenovanih izbranih opinion mejkerjev – komentaterjev, ki pomembno pomagajo, da se zgodi enako. Mentaliteta je mentaliteta. In nejbolj pomemben nauk – da ni hujšega od neposredne demokracije javnega glasovanja. Raja pač ne more bit drugačna od svojih učiteljev in drugih pralcev možganov, ki funkcionirajo na nivoju zatreskane najstnice, ki ji pri blesavih ravnanjih in idejah prav nič ne pomaga, da je morda zlata maturnatka, ampak kvečjemu obratno – še škodi. Torej se je pokazalo nekaj, kar bojda danes ob demonstracijah že vemo, le da se tisto, kar se je v resničnostnem šovu že zgodilo, na tem mestu pogreb šele dogaja v obliki vznesenih predlogov o nujnosti uvedbe čim bolj neposredne demokracije … hehe …
Sem nekje dobro dojela? Ker gledala nisem … oziroma trikrat po dvajset minut, da vem, za kaj gre in kako je bila stvar narejena, pa se nisem mogla nepresenetljivosti navkljub mogla načudit, kako je mogoče, da ljudje dejansko gledajo nekaj tako abnormalno dolgočasnega, kjer se nekaj malega zgodi le v trenutku, ko profesionalen kuhar recitira recept. Enkrat od trikrat, ko sem gledala, je bil pa ravno na tapeti nek bojda največji profi med nastopajočimi, ki je hotel odit … hahaha … Zakaj? Da ne bi umrl od dolgčasa, še preden bi dobil gostilno, al’ kaj? Je bil vnaprej podkupljen, da odstopi, ker bi sicer zmagal nadarjen in sposoben človek, kar se pa v Sloveniji nikjer ne sme zgodit, al’ kaj? Ja, tako je to pri nas. Ni, da ni povezave. Ostalo pa skrajno dolgocajtni ljudje v kamero momljajo neke izjave in misli, kot da jih kdo sili, da celo govorijo poleg tega, da kuhajo in spijo. Neverjetno. To presega ta razna pametovanja o profanosti in plehkosti resničnostnih šovov. V resnici ni res. Tudi resničnostni šov bi bil lahko dober in s poanto. Če bi bil dobro narejen, z dobro vsebino in seveda z zanimivimi ljudmi. Česar pa še nisem v tem žanru zasledila. Da je ta identifikacija s povprečjem ali celo podpovprečjem tako močna in pomembna pri plebsu, da ravno zaradi tega takšen format s takšnimi liki lahko uspe, pa veliko pove o narodu. Ker menim, da so naši resničnostni šovi ekstremno prazni in dolgocajtni. Po državah se malo razlikujejo, po popularnih vsebinah, dogajanju in likih, predvsem pa po tipu zmagovalcev, in te razlike tudi nekaj povedo o prerezu splošne mentalitete, klime, profila povprečnega človeka, kaj je bojda vsesplošno pritegljivo, kaj ni itd. In če je ponekod ekshibocionizem, ponekod samozavest, ponekod delikvenca ali …. je v Sloveniji definitivno praznost, ponižnost in dolgčas. Da ni bilo presenečenje, da bo nastal domač šov, kjer se bo pač, jebi ga, kuhalo, je bilo res le vpršanje časa v tej naši medijski krajini, kjer se povsod v imenu razvedrila le še kuha in frajtonerco muči. Pričakujem naslednji domač format o vrtičkarjih. Zmagovalec bo verjetno postal lastnik ene flike zemlje in prikolice na njej. Zazidljivost flike bo urejeval častni gost – ljubljanski župan. Recesijska verzija kmetije s remu primernimi profiterji in častnimi osebnostmi. To smo mi.
Citiram: Če sem prav razumela, je zeleno luč slave in kariernega profita pobral laikom simpatičen, konformističen, ubogljiv in priden analfabet, medtem ko je sotekmovalka, ki obvlada delo, izgubila, in bo za nagrado lahko pomagala tam zadaj v kuhinji diletantu z nasmeškom, da le ne bo propadel.
Hja Simonca,
razumela si že v skladu z njeno vsebino pa vendar ti gre zapisovanje celotnih tem bolj od nog kot zapis replik. Mišljeno kot to, da pri oblikovanju odgovorov kadar izražaš mnenje na določen odklon uporabljaš svojo sugestijo, da lahko hkrati vpelješ še svoje kritično mnenje o nekomu z izhodiščem, da že apriori osebi kateri odgovarjaš ali pa jo obravnavaš dodeliš nekaj nižje vrednosti oz. jo gledaš z vzvišenega nivoja. To bi pomenilo, da pri oblikovanju odgovora pripisuješ sebi pomembnejšo vlogo in s tem diskreditiraš ali pa na ciničen način obravnavaš osebo in je zato popačena vsebina odgovora, ker je prikrajšan za objektivno analizo z katere ne izhaja odgovor. To bi lahko izhajalo kot težnja po samopotrditvi oz. samouveljavitvi česar ti ravno ni treba ali pa če si ti razlagaš to kot ”jebi ga, tečna”. Ta agentnost pa se sicer navadno pripisuje moškemu spolu. S tem ima pa kar večina piscev probleme, ko je vsakdo in vsak obravnavan skozi cilindrično dioptrijo gledanja množic z višjega pedistala.
Kar se rezultira v tem, da je nekdo v tekmi za gostilno obravnavan kot diletant, ker je prišel ven kot zmagovalec množic. Sam pa bi se vprašal ravno obratno. Če je nekdo diletant oz. amater že v samem štartu prišel v kuhinjo kot analfabet in nato prišel ven kot zmagovalec kakšen naziv potem njegov sotekmovalec dobi, ki je prišel z izkušnjami v boj in jo odnesel kot poraženec. Še večji diletant ? In še vprašanje za horizontalno bralko tvojega polnočnega bloga ino tebe. Na kakšen način lahko v resničnostnem šovu katerega izhodišče je resničnostni šov in ne v našem primeru kuhanje, kuhanje je zgolj posledica oz. vsebinski del ločiš zrno od plevela, če prikazovanje šova bazira na medsebojnih odnosih, uveljevanju svoje volje, prostem času, osebnih pogovorih, ljubezenskih aferah. Bistvo je torej zakrito kot tudi recepti v kuhinji in ne vidim zakaj je lahko neka množica bolj laična oz. manj kredibilna kot nekdo drug, ki tak isto gleda ta šov ter si ustvarja mnenje na kakšen način ? Emancipalen ?
Al pa, če gremo še dalje. Poraženka je v bistvu za žirijo in komisijo komercialne televizije, ki je odločala o prvi zasedbi šova bila že v štartu diletantka oz. drugorazredna kandidatka, to pa zato ker je prisostvovala igri šova šele kot rezerva ob izpadu prvoligaške kandidatke. Torej je bila njena mlačnost že v štartu zavrnjena s strani komisije… Ta njena drugorazrednost oz. kakor želiš pa se je poznala že pri prvem vtisu, ki ga je naredila saj je kot oseba zelo tiha, mirna, plaha, deluje nesamozavestno oz. potrebuje dolgo časa, da se privadi, je nekonfliktna itd. Kar pa ni nujno recept za gostilniški uspeh ali za uspeh pri poziciji vodstvenega kadra. Nagrado tega šova pa je vsak pobral kot je to najbolje vedel in znal. Igre pri vsakemu posamezniku v resničnostnih šovih ni, ker toliko kontrole nad seboj nima nihče od izbranih kandidatov, da bi se delal oz. igral igro. Torej,… Sama se je uveljavila v zunanjem svetu kot izredna mojstrica kuhinje in ji nič manj ne bo šlo od nog kot bi to lahko šlo zmagovalcu, ki pa že v samem štartu nosi breme ”slave” ki pa je povezano z uspehom gostilne in raznimi neposrednimi pritiski. Navadno so zmagovalci resničnostnih šovov prej poraženci kot zmagovalci. In dober kuhar je še vedno ostal kuhar, ker mu je tam mesto kjer se dobro počuti saj to dela z užitkom in srcem. In če taka oseba postane vodja, bo še vedno del življenja posvetil v kuhinji kar pa lahko privede do slabšega vodenja.
Se pa ne čudim horizontalkini kritični obravnavi, ki obravnava okolico studia in lestenca na dveh nogah ter super babice zaradi česar fokus vrednotenja ostaja drugje in ne vsebuje racionalne podlage pri izbiri zmagovalca saj je ta pojav usmerjenosti drugim stvarem kot tudi povezovanju pridih ženske femininosti oziroma to pa se lahko izraža v tem, da je središče ženske ustvarjalnosti znotraj nje same oz. znotraj njenih meja. Dočim pozablja, da očitno moški na drugi strani v tem primeru zmagovalec raje lula po pesku oz. ustvarja izven svojih meja ima torej vizijo s tem pa se je jasno dokazal, ker je iz analfabeta prišel v dveh mesecih ob bok prvorazredni kuharci, ki ima za sabo že nekaj let izkušenj iz tega področja.
Kar pa ostalim analafbetkam, ki so iskale moč tudi v ljubezni to ni uspelo. In vse se je začelo z diletantom 🙂
@Gregor ali učinki ukrivljenega prostora in časa
Cenjeni Gregor, mislim, da si v mojem tekstu videl precej več filozofije kot sem jo sama kadarkoli našla znotraj lastne glave. Še malo, pa se bom prevzela, ker znam v stilu slehernika iz finfarja ustvarjati drobiž za gregorjance hahaha…
Če grem takoj k novorojenemu filozofskemu keču, potem bi lahko horizontirala, da vprašanje o potencialnem diletantstvu zmagovalca, ni bilo v mojem tekstu nikoli primarno. Še več, zdi se mi celo logično, da je zmagal ravno takintak profil, saj, heh, če uporabim naravoslovno primerjavo, kako bi lahko podrepne muhe ustoličile karkoli drugega kot – podrepno muho? A ni tako? Ravno zato sem pa napisala nekaj resnih uvodnih besed na temo visokih sveč(e)nikov/ic obreda investiture, ki so že vse skozi kazali, recimo temu, brencljaste tendence. Se mi pa zdi zanimivo, da si se ti, cenjeni Gregor, začel ukvarjati z modrostjo ljudskih množic in njihovo zmožnostjo celostnega presojanja potencialnega večjega ali manjšega diletanstva. S tem si pravzaprav predpostavil, da je ljudska modrost res pripada ljudstvu. Vsem ljudem. Da jo globoko in intimno razumljena za vse večne čase. S strani množic. Jah, glede na tole bi samo vprašala, zakaj si potem vsaka miss world še vedno najbolj želi…world peace? Ali drugače: ali se je Voltaire motil, ko je napisal Le sens commun n’est pas si commun (v angleščini se tudi sliši dobro: common sense is not so common)?
Koliko presoje je v takih šovih res v rokah vsakokratnih naključnih gledalcev? Tudi če govorimo samo o odnosih, simpatičnosti, fukotožnosti, globokih pogledih, seksi nasmehih, napetih bicepsih in poudarjenih oblinah skrivnostne zadnjice. Upala bi staviti zelo velike denarje, da rezultat ne bi mogel biti prav nič drugačen kot je bil, tudi če bi pri uradni presoji ves čas imeli v mislih samo in le kuhanje. Hej, saj je bilo tako, madona, ves čas so imeli samo kuharske izzive, nisem pa videla nobene “vaje”, kjer bi Bine strukturirano preizkušal PR sposobnosti zbrane ekipce! Racionalno??? Daj no, minister Gregor, ljudske množice, v stilu zadnje noro zatrapane najstnice, nismo imele nobene druge šanse, ko da nastavimo svoje najsvetejše novookronani muhi.
Mene itak ni motila izbira posvečenega, motilo me je nekaj drugega. In ne, to ni bila barvna tema studia, čeprav me je mikalo, priznam. Ampak ne. Čisto preprosto in brez filozofije ter globljih podmen. Zakaj, o zakaj, se vedno pogosteje v medijih pojavlja skupina, recimo temu, režiserskih podrepnih muh, ki potem domnevno preko castinga iščejo človeka, v resnici pa vedno samo in le podrepno muho???? Znotraj te skupine pa še posebno naslednje: zakaj, o zakaj, se na tv-ju vedno pojavljajo samo najpametnejše podrepne muhe, ki pozirajo kot ženske????!!!! Cenjeni Gregor, verjetno boš razumel, da mi je pri srcu težko in hudo, ker vem, da je palica za moj spol dvignjena tako visoko. Nikakršne možnosti namreč nimam, da bi konkurirala tolikšnemu nadstandardu, ki je povrhu vsega še generacijsko slep! Kaj nam sploh še ostane majhnim? Majhnim do te mere, da nas moški niti polulati ne morete, ker smo preprosto prenizko in na globinah, kjer se sile prostora in časa že povsem ukrivijo. Pot urina tako ni več samoumevna in zgodi se, da luleku začne urin kapljati na lastno glavo in to ne samo na spodnjo! Pomisli!!!
Takole nizko sem, mičkeno micena pikica. In potem nespodobno namigujete na horizontalo, my lord… Ahh, kakšna neki naj bi bila pikica v tem položaju? Moj gospod s polnim mehurjem, nič drugačna kot itsy-bitsy-teeny-weeny-yellow-polka-dot-without-bikini. Na misel mi pride le še disneyevski zaključek: As the years passed, I fell into despair and lost all hope… For who could ever learn to love…a dot?
@Simona
Ja, seveda se štekamo pri glavni poanti, ki pravzaprav sploh ni posledica formata resničnostega šova, ampak predvsem posledica mentalitetnega formata v sLOVEeniji.
Bi pa rekla samo nekaj o spremljanju šova. Najprej, priznam, da ima v mojem primeru številne zaskrbljujoče konotacije. Gledala sem namreč ponedeljkove “konglomeratne” oddaje in to zaradi mojega izrecnega fenovstva neponovljive, nenadkriljive in legendarne A.L. Ta gospa mi običajno vedno da krila, da bi odprla kljun in je v bistvu moja budilka iz zimske hibernacije. Tokrat pa moram reči, da je imela izdatno pomoč v še eni, nadvse inteligentni slovenski brihti, ki je brlizgala še bolj oglušujoče.
Kaj naj rečem? Samo upam, da bo kdo na youtube objavil “best of”, ki bo ohranjal vibracije še dolgo v pomlad.
@Gregor:
“Mišljeno kot to, da pri oblikovanju odgovorov kadar izražaš mnenje na določen odklon uporabljaš svojo sugestijo, da lahko hkrati vpelješ še svoje kritično mnenje o nekomu z izhodiščem, da že apriori osebi kateri odgovarjaš ali pa jo obravnavaš dodeliš nekaj nižje vrednosti oz. jo gledaš z vzvišenega nivoja.”
Seveda je treba vpeljat svojo sugestijo, če hočeš izrazit kritično mnenje o nekom ali o nečem. Drugače ne gre. Pomembno je predvsem to, ali je sugestija zgolj orodje, da zgradiš neko argumentirano ali, če je potrebno in možno konkretno dokazljivo – odvisno od narave obravnavanega subjekta, kritično mnenje, ali pa ostane zgolj pri sugestiji. V tem je razlika med kvaliteto in kvantiteto, zgolj osebnim mnenjem ali vsebinsko dodano vrednostjo.
Kar se tiče pogleda z vzvišenega nivoja na obravnavano temo (pustiva ob strani osebe, katerim odgovarjam, ker je to odvisno izključno od oseb in posledično, kakšen odnos se vzpostavi glede na pristop druge osebe – skratka, to je avtomatsko recipročen proces dveh vpletenih vsak s svojim prispevkom, ki pa skupaj sproducirata nek skupen epilog in s horizont na primer je po logiki stvari dialog vedno povsem drugačen, kot je na primer dialog z anno, kar si vpletel v nadaljevanju kot primer po spominu, ker je sem v takem dialogu enak člen jaz, medtem ko je anna popolnoma drug tip človeka s popolnoma drugačnim pristopom in vsebinami kot horizont, zato je tudi rezultat in predvsem smoter dialoga povsem druge narave):
Vsak, ki se spravi pisat o nečem in mu to uspeva efektivno izvajat, mora zavzet pozicijo vzvišenega in hkrati tudi nadpovprečno prepričanega v to, kar presoja ali ocenjuje, sicer je rezultat že avtomatsko benigen, neprepričljiv. Pozicija vzvišenosti in določene mere egocentrizma je torej predpogoj. Če avtor temu predpogoju zadosti, ima pa nadalje možnost streči tudi pogojem za končni rezultat. Zastavi jokerja pridobitve pozornosti, ker se je izpostavil, in s tem tudi sam tvega več ali manj. Več tvegajo tisti, ki imajo na tej podlagi malo za pokazat na realni osnovi, če se lotevajo stvari, ki jim sicer vsebinsko niso ravno kos, manj tvega v vsakem primeru tisti, ki svojo nujno vzvišeno pozicijo tudi bolje upraviči z neko vsebinsko dodano vrednostjo glede na veljavno ali pričakovano povprečje. In samo v tem je pomembna poanta. Ne v tem, kdo je nadut, vzvišen ali egocentričen, ker je to nujnost, da sploh naredi preboj do opazovalca, ampak v tem, ali in kako je to “predrznost” upravičil. Ali je v zameno za samoljubje na “odru” in izpostavitev pred drugimi – opazovalci, tudi kaj dal od sebe, ali je ostalo zgolj pri neupravičeni narcisoidnosti ali je dal od sebe le košček bolj ali manj ponesrečenega blefa, ki služi le osebni potrebi po priljibljenosti in samopotrjevanju. Skratka, zgolj oder namesto psihiatra … hehe … To velja za vse početje, ki terja neko izpostavljenost. Tudi popevkar se mora počutit vzvišeno, ne glede na to, kar prodaja, sicer nima na odru kaj iskat oziroma zagotovo ne bo dolgo tam, ker bo ostal tam sam. Gre za nujen ventil, da lahko sploh pride do učinkovitega posredovanja nastopa. Kaj so tisti aduti, s katerimi si nastopajoči fila ego, je pa drugo vprašanje in o tem opazovalci tudi povratno presojamo. Ali temelji predvsem na kvaliteti glasbe in s tem povezanimi občutki vzvišenosti ali na neumnosti, velikih joških ali na agresivni osebnosti ali …
“To bi lahko izhajalo kot težnja po samopotrditvi oz. samouveljavitvi česar ti ravno ni treba ali pa če si ti razlagaš to kot ”jebi ga, tečna”. Ta agentnost pa se sicer navadno pripisuje moškemu spolu.”
Skratka, kot že rečeno, to meni je treba, ker ne pišem bloga, ki bi bil namenjen zgolj cilju zasebnega kramljanja, plemenitenja prostega časa, osebni zabavi. To je jasno. Jasno je tudi, da mi do tega ni, ker bi v zadnjih letih to željo lažje uveljavljala na facebooku, ki ga pa nimam, ker mi to predstavlja odvečno breme in zato odlašam z vključitvijo, ki se bo zgodila zgolj zaradi tega, ker ne morem bit vključena v neke vsebinske hajpe, ki se tam kdaj pa kdaj zgodijo in ker gre zdaj, ko je na FB že vsak, za brezvezno zamujeno priliko, da še malo poreklamiraš, če kaj počneš. Na primer tudi če pišeš blog. Torej samopotrditev in samouveljavitev sta pri meni usmerjena na cilj vsebinske ponudbe (pri čemer vedno za vsako vsebino stoji tudi osebnost, ki med vrsticami maha, mežika itd.) in brez višje stopnje ega glede na povprečje kot motivacije, inspiracije bi bilo zagotovo bolje, da proste urice porabim za kakšen sprehod, vrtičkarjenje ali pa v najboljšem primeru fuk. V kriznih časih pa, ja, mogoče tudi za psihiatra … hehe …
Si pa omenil, da je ta način pripisovan bolj moškemu spolu. Ja, na žalost dandanes to res igra še vedno pomembno vlogo pri vzgibih in vtisih. In zato, že ta pojavnost v mojem primeru in podobnih primerih vzbuja posebno pozornost, kar se rado interpretira kot nekaj odklonskega ali pa, v primeru šovinizma (seveda tudi s strani tistih, ki neumno menijo, da niso šovinisti, ampak realisti – poznavalci ženskih in moških lastnosti), celo nesprejemljivega. In veš, zakaj se meni za to fučka oziroma se mi zdi še uporaben vir za dodano vrednost učinkovitosti? Ker mi je jasno, da drži to, kar sem ti o nujnih predpogojih za izpostavitev s svojim kakršnim koli prispevkom pred kakršno koli javnostjo, zapisala prej. Da to ni nekaj, česar nekomu ni treba, ampak je nujnost. In če tega ni v tebi ali ne zmoreš, pač ne bo nič več od benignosti. In na tem pranju možganov, da ženski to ne pritiče, se tudi dogaja diskriminacija žensk v povsem operativnem delovanju. Če ženska ta disciplinski ukrep ponotranji, ga vzame za del svoje realnosti, se diskriminira sama. V kolikor ne uboga, ima seveda precej težav z diskriminacijo ogroženih moških, pa tudi nevoščljivih žensk, ampak več možnosti, da uveljavi, kar želi in kar ji pritiče. Že če samo počne to, je bolje za osebo, ki ji kaj pomeni smisel. Seveda pa ne gre za nikakršno posebej moško ali žensko lastnost, ampak samo za lastnost, ki jo nekdo ima ali vzpostavi, nekdo pa ne. Ki jo nekdo za nekaj potrebuje, kdo drug pa ne. Ampak zato, ker ogromno žensk še vedno podlega discipliniranju sebe kot osebnosti in ker je diskriminacije s strani ogrožene moške populacije še vedno velika (in izvira še iz časov okupacije prostora pod patriarhatom), govorimo o drastično nizki stopnji žensk na bolje plačanih ali bolj izpostavljenih, odgovornih mestih v družbi. Gre za pozicije ali poslanstva, kjer je ta lastnost nujno potrebna, da bi sploh lahko uveljavil nek cilj. In to se kaže povsod. Tudi na blogih. Na blogih na primer tako, da če bi med blogerji, ki pišejo politično in družbenokritične tekste in so dosegli nek vsebinski preboj, skušal naštet nekaj primerov, bi naštel večinoma same moške, pa tudi Simono Rebolj. Ko so se na blogu oblikovali hišni blogerji, je tam svetila paletica moških, ki so pisali o aktualnih političnih in družbenih temah, ženske konkurence pa nisem imela. Ali žensk ni bilo? O sta bili. Dve. Ena, ki piše subjektivno kvazisimpatične zapise o oblekcah, zvezdniških utrinkih in kulinariki ter druga, ki je pisala podobne zapise o modu – obleke, čevlji in nakit. Sredstvo za pridobivanje simpatij med bralci je v tem primeru simpatičnost in priljudnost ter pomanjkanje objektivne kritične distance, s tem pa tudi argumentacije. Skratka, način, za katerega ne potrebuješ vzvišene pozicije in ji ni treba zadostit, ampak potrebuješ predsvem talent za lezenje v rit, pihanje na dušo sleherni ženski z benignimi problemčki itd. Na tak način se lahko uspešno izražaš le o temah, ki veljajo za obstranskega, obskurnega in kvečjemu razvedrilnega pomena. Ker tak način je le v teh primerih dobrodošlo sprejet, čeprav osebno menim, da so tudi o teh temah, benigni, nekritični in neargumentirani zapisi pač slabi ali celo škodljivi. Ampak fora je spet v tem, da se te teme tretirajo za ženske, pa se zato spet avtomatsko goji do njih poniževalen odnos in postavlja nizke standarde pričakovanja kot visoke. Če bi na enak način nekdo zapisal komentar o obskurni temi nogometne tekme, bi se moški seveda razburili, češ, pričakujemo nekaj poznavalstva, nekaj argumentov ali pa vsaj nekaj kritičnega naboja, ne pa samo jamranja o tem, kako je Messi kul, Ronaldo pa malo manj, ker se zdi avtorju bojda lep ali obratno … hehe …
Zame je bil moj blog v vseh teh letih poleg ostalega tudi poučen eksperiment na tem področju, poskusni zajček sem bila pa kar jaz, prostovoljno. Odzivi drugih so mi pojasnili tudi naravo določenih dogodkov v mojem življenju na terenu in življenju takih ali drugačnih žensk in moških. Anekdot na delovnem mestu na primer in na področju družabnosti, kar je nemalokrat tudi povezano. In od kod mi ideja, da gre za problem šovinizma in ne preprosti za razlike med ženskimi in moškimi lastnostmi, kar ponavadi najraje pridigajo šovinisti. Zato ker so se parateorije o teh razlikah razvile itak pod patriarhatom in temeljijo na teh predpogojih. Zaradi tega je tudi Freud sekal mimo v prenekaterih spoznanjih na podlagi “diagnoz”. Narave in raznolikosti žensk sploh ni bilo mogoče prepoznat v okoliščinah, v katerih je bila ta avtomatsko postavljena v eksistenčno odvisnost od gospodarja – moškega in je bila prisiljevana sprejemat določitve, kam sodi in kam ne. Naravo ženske v svoji raznolikosti in skupnih lastnostih – torej stereotipih je možno spoznavat šele takrat, ko je tudi ona eksistenčno lahko neodvisna in enakopravno svobodna kot moški. Šele v tem primer je mogoče začet modrovat o tem, kaj vse ženska hoče, zmore, kako v pvprečju dojema in uveljavlja materinstvo, kakšne so razlike, ko lahko odloča sama itd. Ta zgodovina proučevanja ženske je pa še vedno zelo kratka, medtem ko ima patriarhalna, ki je odvisna od pogoja podrejenosti, zelo dolga in marsikod po svetu še danes zelo aktivna. Kaj se dogaja zdaj? Na zahodu, ki se hoče kitit z enakopravnostjo, se odvija tranzicija. Uspeh ženske pri uveljavljanju svoje narave je glede na okoliščine v rezultatih slab, moški šovinizem in poskusi izrinjanja ženske tja, kjer se jim zdi, da jim je bilo kakopak bolj udobno v vseh ozirih, pa še vedno močan. Zakaj je tako? So krivi samo moški? Daleč od tega. Pridno sodeluje še vedno kar večina žensk. Zakaj? Ker tudi svoboda ni nekaj samo lepega, ampak terja tudi odgovornost in mnogo več muje, da bi imela kaj več od nje kot same skrbi in zorpnega odločanja, sprejemanja tveganja itd. In ne le to. Še vedno se je treba pač veliko bolj borit za uveljavljanje svojih vizij, danosti itd., kot je to treba moškim, ki imajo veliko bolj razvejane in trdne mreže. Zato tudi prihajajo pobude za nujnost kvot na tem in onem področju. Ker zaradi dolge zgodovine patriarhata, ko so moški lahko utrdili in razvejali svoje mreže, imajo ženske daljšo zgodovino zasužnjenega načina živeljenja, nepovezanosti in psihološko nizke samopodobe in predvsem samozavesti. Zato danes, čeprav dosegajo boljše rezultate na tem ali onem področju, se pač ne morejo prebit v ospredje po zaslužnosti, medtem ko s emoški lahko tudi po nezaslužnosti. Ženske še vedno tudi pri tem potrebujejo predvsem odobravanje in pomoč moških, samo zato, ker so povsod in jih je več tam gor. Pri tem pa ni problem le ta. Veliko žensk se še vedno zateka k slinjenju moškim in prevzemajo vloge, kakršne jim pripisujejo moški, ker se jim zdi, da je tako lažje in da na koncu koncev dobijo več, kot bi sicer uspele. Sklenejo podzavestni ali zavestni kompromis med željo in nesamozavestno presojo o meji verjetnosti pri uveljavitvi sebe kot osebnosti, ker se jim zdi uveljavljanje tega preteževan podvig, pa se prepričajo, da tega morda res ne potrebujejo. Saj so vendar ženske … hehe … In takšne ženske potem večinoma sovražijo ženske, ki si drznejo, se borijo itd. še bolj, kot bi to lahko uspelo še tako šovinističnemu moškemu. In to vzdušje med drugim kroji klimo družbe. Nekje je precej bolje, nekje še zelo slabo. Slovenija je izredno konzervativna glede na stopnjo domnevne civilizacije zahoda.
In to je hkrati tudi odgovor na tvoj pogled finalnega dogajanja v resničnostnem šovu. Seveda ti zlahka verjamem, da finalistka ni premogla karakternih značilnosti, ki se jih pripisuje zmagovalcem, ampak je bila pač tipična ženska, tista, ki po stereotipu išče moškega, da se bo skrila za njegov hrbet. Svoje vizije bo skušala infiltrirat preko tega moškega. Tako, da bo njemu pomagala, on – šefe ji bo pa plačal zato. Če ne bo pridna, jo bo lahko odpustil. Potem bo morda čas, da si najde za vsak slučaj gospodična vsaj še moža in poskrbi za dosmrtno vez – otroke, če je že šefom služit križ in ne povsem varno. Takrat bo lahko sprejela karierni kompromis št. 2, ker ne more več garat 16 ur na dan, kot se je gospodična hvalila, da bi ostala v kuhinji, ker ni dovolj, da dobro kuha, ampak mora še dobesedno crknit na delovnem mestu. Hej, ne splača se daljnoročno. On, hej, on pa seveda premore premnogo več samozavesti. Že zgodovinske, pa tudi sicer mu je jasno, da je povsem dovolj, da je simpatičen. Ni mu treba znat niti nadpovprečno kuhat in ne, ni mu treba pokazat nobenih posebnih vodstvenih sposobnosti, pa ga bodo izbrali za šefa. Zakaj? Ker je simpatičen. Pridnost spada k stereotipu simpatičnosti, niti slučajno pa ni dovolj in mu pridnost ne bi koristila prav nič, če se ne bi zdel pač, zabaven, v tri pizde vsem razumljivo klepetav, prijazen. Povprečen moški se zaveda, da se kariera gradi v gostilnah, pa ne v kuhinji, ampak v gostilnah, kjer popihaš na dušo moškim kolegom oziroma frendom, tvoja kariera bo uspešna toliko, kolikor boš imel uspešnih frendov, in če očaraš še nekaj naivnih bejb in predvsem čim več mamic, ki bi imele takega fejst prijaznega in konformističnega sina, si na konju. Da je Slovenija obljubljena dežela povprečja, misic in mistrov kronične simpatičnosti in posledične negativne selekcije, je jasno vsakemu akviziterju. Osebno namreč ne trdim, da bi morala zmagat ženska ali moški v finalu, ampak trdim, da je sramota oboje. To, da so očitno ženske v tem šovu igrale le vlogo pridne kuharice ali pridne fukarice, si pa že sam pojasnil. Zakaj, zaboga, so takšne sprejeli v šov? Ni bilo drugačnih kandidatk? Ne verjamem. Preprosto gre za koncept, o kakršnem se sklepa, da bo pri pridobivanju gledalcev bolj sprejemljiv, všečen. Menda ne bomo dologočasili trejerazrednega občinstva žensk, ki hočejo predvsem fejst tipčke gledat, ne pa žensk, ki bi jim vzbujale celo frustracije, in hkrati ne želimo jezit moških in jim vzbujat še hujše frustracije.
Ali v teh resničnostni šovih igrajo?? Seveda so ti šovi bolj zaigrani od katerega koli filma. Vsak se pred kamerami obnaša, kot meni, da mu bo najbolj koristilo. Koliko kdo uspeva bit zlagan po koristi ali mu ne uspeva in je zato realtivno tak, kot je, je stvar posameznih značajev. Ne strinajm pa se, da to nikomur ne uspeva. Čepinovi je na primer uspevalo glumit glivo v našem r. šovu, da jo je psihološka analfabetka Likovičeva na vsa usta hvalila, kako skromna, nekonfliktna in spodobna je. Pravo presenečenje, a ne. Pedagoginjo tretje lige je nategnila, kar je žalostno. Zato je Likovičava spet lahko dobila honorar za nebuloze v naslednjem resničnostnem šovu. Čepinova je vedela, da to potrebuje za svoj cilj, ki ga sicer dosegla ni, ampak najbolj, kolikor je bilo mogoče z njenim izjemnim potencialom za kar koli. Potem je šla v srbski šov. No, tam pa vladajo drugačni pogoji za višje rejtinge, je ocenila starleta, in popivala, vreščala in se šlatala ter mečkala z nevem kolikimi. Likovičko bi kap pred kamerami, če bi za to dobila malo večji honorar verjetno.
Skratka, menim, da po hitri preverbi prispevkov in an podlagi treh ogledov, ta fant ni pokazal nikakršnih vodstvenih sposobnosti, ampak je v vlogi vodje kvečjemu pogorel. Pokazal je sposobnosti dobrega natakarja, ki naj bi, kot so rekli, s komunikativnostjo in prijaznostjo ugajal gostom. Jaz na primer ne pričakujem, da me bo v gostilni zabaval in mi težil s klepetanjem šef gostilne. Halo??? V gostilno pridem jest s svojo družbo in ne maram, da me osebje moti. Če sem sama, tudi ni nujno, da komaj čakam, da me bo šef zabaval. Prosim, nikar. Pričakujem pa, da bo natakar zelo prijazen, dojemljiv, simpatičen in komunikativen. V kolikor bi bila v gostilni sama in po mkožnosti zdolgočasena me morda ne bi motilo, če bi imel natakar čas še malo prijaznostno pokramljat. Šef gostilne pozdravi le ekskluzivne goste in za to ni treba, da jim teži s svojo prijaznostjo. On potrebuje za vodenje gostilne druge kvalitete. V tem šovu je torej zmagal nadarjen natakar. Priden, poslušen, komunikativen in prijazen, tisti, ki pomembno prispeva k obrazu gostilne. Spročilo ljudstvu je torej slabo. Ker sporočilo je, da je to dovolj za vodjo gostilne. Da ti ne treba nič kaj posebej obvladat, važno, da si priden in simpatičen. Zelo slabo. Ta gostilna je namreč podprta od zadaj in imeli bodo pomoč, tudi služili bodo določenim smernicam in standardom, ki so že postavljeni.
Naši r. šovi so škodljivi in kretenski, ker neki mistri simpatičnosti, kot si to predstavlja slovenski narodov značaj, zaradi obubožanosti in škrtosti v državi prejemajo za nagrado neke kmetije in gostilne. Namesto denarne nagrade, pa naj s tem kaj naredijo, če hočejo in zmorejo. Komaj čakam, da bo nek simpatičen in klepetav amater dobil frizerski salon. Vsak je lahko vse. Socialistična mantra, ki je dejansko v prejšnjem stoletju funkcionirala. Če si bil dovolj simpatičen in prilagodljiv partiji, si bil lahko vse. Sicer pa nič ali zelo težko kaj. In to je nauk naših r. šovov. Tudi pri izboru komentatorjev je tako že zastavljeno. Koji klinac pa so ti komentatorji, da bodo presojali o šefovskih sposobnostih, kaj šele teh sposobnostih pri vodenju gostilne???? Niti eden nima najmanjše veze s tem, razen dobrih vez pri vodstvu Pro plusa, da služijo honorarje na debilnosti plebsa, ki bi moral izžvižgat legalne lopove, ki jih ni sram, da se kažejo v prime time-u. Niti ni bilo nobenega profija na tem področju med njimi, niti, kot predstavnik opinion mejkerstva, nobenega brihtnega ali zanimivega ob boku dveh profijev na primer.
@Horizont:
Ja, razumem. Replika na te rabote okrog mentalitete, s čimer se strinjam, je v komentarju Gregorju.
Tudi jaz sem nekoč spremljala nekaj teh komentatorskih oddaj zaradi A. L. Da sem zbrala potrdila o svojem mnenju, ko je bila pač ravnateljica O. Š., kamor sem hodila. Vse še huje, kot sem mislila … hehe … No, spremljala sem tudi toliko, da sem lahko vedela, za kaj gre pri nas pri teh r. š. Potem se pa stvari itak ponavljajo kot zdrajsane plošče in vse na žblj nivoju, kvantiteta nad možnostjo za kvaliteto.
A sm padu v moderacijo očitno ?
Ufff, babi kot sta mi dela naložile 😀 No pa pejmo z roko v roki lepo po vrsti, da se ne bomo zvijali poleti kot špageti na Kreti.
@Horizontalka
Citiram: In potem nespodobno namigujete na horizontalo
Ja madona, a ti je že kdo sploh povedu, da od jeze rit raste ? Fuf, kakšen nastop. Sm si kr pot obrisal z vročičnega čela. Zdej pa morva prvo začet kr pri imenih, ker se nama je že v štartu zataknl. Kako brzinsko si mi pomolila besede v usta z nespodobnim horizontalnim položajem. To so samo vaše domneve bi rekel Janez. Amm, sej lahko te kličem tudi Vertikalka, če boš pri tem doživljala emocije malo bolj omiljene stopnje. Je pa res, da horizont je res ena taka nespodobno nesramna beseda, ki lahko namiguje na marsikaj. Ampak hvala ker skrbiš zame. Vredu sem. Horizontalno tudi. Pa seveda si ne bi upal jasno ustreliti kaj tako nespodobnega na prvo žogo sploh pa ne s takšnim manevrom. In kakšen povzdig mojega imena. Ha! Minister Gregor še nisem čeprav se pišem po stari zgodbi švercarja soli, cenjeni pa tudi še ne, ker sem v rosnih dvajsetih. Mi kar zadošča Gregor. Takšen cinizem odraža tvoj taktičen braniteljski položaj kar je slab napad in posledično izgubljena bitka. Sun Cu-ja boš morala prebrati ali pa ga obnoviti. Poglavje: Podcenjevanje nasprotnika. In dasiravno sem pisal v prejšnjem sestavku o tem, da je pogled z vzvišenega pedistala na male ljudi,ki se lotevajo tolmačenja na drugačen lahko tudi filozofski način lahko izkrivljen za določeno objektivnost si kakopak točno to udejstvovala tudi sama. Kritike so vedno dobrodošle tudi, ko kritiziraš tretjo osebo ampak moraš imeti pri sebi toliko razpoložljivih sredstev, da ublažijo kontra kritike.
In če preideva na tisto pikico, pikico. Aja pa še tole,… Učinek ukrivljenega prostora in časa je zelo irelevantna primerjava, ker v kakršnikoli dani situaciji bi ukrivljen čas in prostor izzvenel tako pa se je kar dobro vsedel.
To, da sem ubral pot pri odgovoru s pogledom z druge perspektive, vmes naj dodam da je perspektiva sicer jeftina cigara, je moj namen pri vzpostavljanju pogovora ampak, ker je v tvoji, želiš ali pa ne želiš obravnavi reality šova narahlo zavohano, da ravno svoje konje ne brzdaš najbolje je tudi moj odgovor pristal točno na točki, kjer se je združilo prijetno s koristnim oz. to kar sem želel izvedeti to sem dobil. 🙂 S tem pa se je tudi potrdilo ugibanje, da emancipacija odganja femininost iz tebe ampak o tem bova še nekoliko kasneje.
Diletantstvo je bila replika, ki je bila bolj namenjena Simonci, čeprav si se tudi sama znašla v njej očigledno. Če bi bilo vse tako enostavno in logično je še vedno pred enostavno in logično ČE. In če… bla bla torej. Ustoličevanje je del procesa pri množici, ki so podvrženi ustoličevanju. Povprečna oseba, če tudi komentator resničnostnega šova še vedno briljira v povprečju in ni zmožna tolikšne moralne zavesti ali pa če je po tvoje tudi ni zmožna svečeniške neoporečnosti saj je še vedno oseba super babi, ki ni v nobenem pogledu superlativna ali pa, če je to ona druga čeljust. Obe ne premoreta zadržka pri nepristranskosti saj se ženske odločate na čustveni ravni. V tem primeru pripadnost. Za to se tudi zdi, da je nasprotni komentator čeprav je moje osebno mnenje, ki bi ga pripisal narcisoidnem komentatorju še nekoliko slabše, ker je rak rana za vse željne slave, bolje dorasel vlogi komentatorja. Ustoličevanje podrepnikov to sicer ni, čeprav se zdi tako ampak je to kvarjenje integritete posameznika. Če pa to spremeni zavedanje pri ljudeh pa je debata za kdaj drugič in ni za ta polnočni klub, ker je ob tem takem potrebno tudi razdelati celoten kocept šova. Miss world in world peace? Bolj enostavno ne bi moglo biti. En kovač konja kuje, pa še drugega obuje. Logično. Common sense torej ?
Citiram: Koliko presoje je v takih šovih res v rokah vsakokratnih naključnih gledalcev? Tudi če govorimo samo o odnosih, simpatičnosti, fukotožnosti, globokih pogledih, seksi nasmehih, napetih bicepsih in poudarjenih oblinah skrivnostne zadnjice. Upala bi staviti zelo velike denarje, da rezultat ne bi mogel biti prav nič drugačen kot je bil, tudi če bi pri uradni presoji ves čas imeli v mislih samo in le kuhanje. Hej, saj je bilo tako, madona, ves čas so imeli samo kuharske izzive, nisem pa videla nobene “vaje”, kjer bi Bine strukturirano preizkušal PR sposobnosti zbrane ekipce! Racionalno??? Daj no, minister Gregor, ljudske množice, v stilu zadnje noro zatrapane najstnice, nismo imele nobene druge šanse, ko da nastavimo svoje najsvetejše novookronani muhi.
Lotevaš se problema na sredini in si ponovna prikrajšana za začetno analizo. Izmed toliko in toliko prijav je v šov dospelo ne toliko izbrancev. Na kakšen način bi lahko to povezovali z notranjim favoriziranjem ob predpostavki, ki jasno drži, da je vsak slehernež šel čez enako sito ob prijavi v šov. Terapevti, analitiki, psihoanalitiki, direktorji, kreativni direktorji, snemanja, vprašalniki, kuharski testi in ne samo to, že prijavnica na šov zahteva marsikatero žrtev saj se mu ob množici vprašanj skisa še predno doseže tipko enter in pošlji. Vse to je sito skozi katerega pošlješ nekoga pri čemer je še težje določiti zmagovalca tudi s strani televizijskih hiš saj je tendenca na strani večprofilnih karakterjev saj je bistvo šova šov. Za to je vsak šov ne glede ali je to skandinavski, evropski, ruski pri vseh je kopito enako. Da kovač kuje čim več železa. Postranski rezultat pa je kuhanje, opravljanje nalog. In je nesmiselno razpredati o teoriji zarote, ker so tudi čivkali vrabčki, da bo zmagal povsem nekdo drug, ker je naj bi bil povezan z komercialno televizijo. Uradna presoja bi lahko bila drugačna v kolikor bi se v to spuščali kuharski mojstri pa vendar so povsem moralno neoporečno izrazili svoje mnenje in se držali v predvidenih okvirjih ter pustili množici glasovanje. Kakšno je volilno telo v Sloveniji pri takšnih šovih in na kakšni podlagi ocenjujejo dobrobit posameznika pa ima določene izmerjene okvirje, ki pa se od šova do šova razlikujejo in ja novinarji oz. novinarske hiše te lahko predstavijo v kakršnikoli luči bodo želeli. Če je kdo od njih bil drugače obravnavan ne vem, ker nisem spremljal dogajanja. Moje mnenje ne izhaja iz videnega. Dejstvo, da pa sta bila oba najbolj sposobna kuharja poleg še samoizločenega pa se ne da izpodbijati. Ostali so uh me piši bili povprečni. Kakšen je njihov managerski presežek pa je recimo lahko razvidno iz prijavnic in castingov. Kar pa ne vpliva na končni glas množice.
Citiram: Mene itak ni motila izbira posvečenega, motilo me je nekaj drugega.
Izbira posvečenega je pripomogla h kančku tvoje nemirnosti in rezultat te ni pustil povsem hladne saj se nisi mogla upreti pikrosti, k si jo vkomponirala v svoj text. Ta pikrost izdaja tvoj ženstveni duh. Tega ne moreš prikriti kljub ostalim motečim dejavnikom, ki jih opisuješ. Drugače si pa ne ženi k srcu bojevništva z moškim ampak si k srcu ženi svojo ženskost v nasprotnem primeru se zasužnjuješ. Pa naj kaplja na katero glavo želiš.
Za generacijsko slepoto pa jst nisem odgovoren! In priplaval sem. Udih-Izdih, lahko noč.
P.S. Simonca, nč ti ne bom ostal dolžn k pol me lahko še za rokav cukaš tko, da moje posvetilo tvoji repliki še pride ampak po nasvetih za šoping 🙂
Sem zgleda res bolj počasne pameti, ampak upam, da sem si vendarle uspel sestavit sliko, problem pa je … kompleksen in se dejansko tiče (tudi naše) zasebnosti. Nekateri kriminalci pogosto menjajo predplačniške (anonimne) mobilne telefone. In morda celo obstaja prisluškovalni nalog za vse telefonske komunikacije in telefonske številke v uporabi določene osebe, če pa je ta vezan na številko, morajo pač pridobiti ustrezno veliko nalogov. Problem pa je, kako priti do teh specifičnih mobilnih telefonskih številk. Policija je zgleda prišla do teh podatkov z nadzorom prometa v celici v kateri se je nahaja Tošićeva hiša in (približnim) geolociranjem telefona ob klicu na samo hišo. Podrobnejšo identifikacijo pa najverjetneje z glasovnim prepoznavanjem vsebine. Vkolikor bi recimo sam telefoniral s pločnika pred Tošićevo hišo, bi me verjetno zaznali kot potencialno sumljivo številko, če bi uporabljal predplačniški telefon, pa nimajo druge možnosti, kot da dekriptirajo vsebin klica in poslušajo pogovor in ugotovijo, da se neka čisto tretja oseba meni o svojih osebnih rečeh. Policija pa na tak način ne sme vdirat v mojo zasebnost in v zasebnost Tošićevih sosedov, zato so plesali neke svoje čebelje plese okrog te svoje prakse pred sodniki. Naslednjič bodo še sami iz telefonske centrale ali prisluškovalnega kombija pač preko predplačniškega mobilca še sami poklicali na policijski anonimni telefon 080 1200 ali pa kar na 113, da bo obstajal zapis in dokaz o anonimni prijavi katere številke uporabljajo Tošići in njim podobni, dokler se tovrstno prestrezanje (z omejitvami!) morda ne legalizira ali povsem prepove.
@Gregor:
Še huje. Padel si med spam, tako da mi sploh ne označi, ker v moderaciji ni nič. Sem potegnila ven. Ne vem, zakaj se včasih to zgodi, gre pa za enega izmed tehničnih kiksov siola, ki še vedno obstaja kljub mojemu opozorilu administraciji nekoč. Preberem kasneje …
@Gregor
Ko sem pa brala tvoj odgovor, me je pa res preplavil ženstveni duh. In to tiste vrste, ki se zbudi ob branju Romana Vodeba.
Da takoj pritrdim tvojim badass navedbam, ki kar puhtijo od testosteronske racionalnosti: seveda sem čustvena, neuravnotežena, neuravnovešena revica, piki-pikica. Edino, kar me intimno rešuje, je moja domnevna nespodobnost. Pomisli, jaz pa nespodobna? Konec koncev nisem od muh, a ne.
Sem prebrala tvoj tekst in moram ti reči, da si napisal veliko, ampak spet si vse skupaj skoncentriral na ta šov. Prepoln si učenih in velikih besed, le kako lahko sploh bi dejala….?
Ah, bom kar nespodobna, v mojem stilu pač: Gregor, ko se odločiš za nočnega oralca, prosim lociraj moj klitoris. Boš videl, kako feminilno se bom potem oglasila. Nič mi pa ne pomaga, če me obdeluješ samo po kolenih, na primer. Tako dober žal nisi.
V težkem pričkovanju, da boš našel tarčo, te pozdravlja tvoja cinična, vendar po vodebovsko željna horizontalka z željo
Zmagovalec bo verjetno postal lastnik ene flike zemlje in prikolice na njej. Zazidljivost flike bo urejeval častni gost – ljubljanski župan.
Simona ti ga serješ. Zamudila si šanso, da postaneš komentatorka šova “zaplata išče kmeta” Sigurno ti bodo ukradli idejo.
Ko sem pa brala tvoj odgovor, me je pa res preplavil ženstveni duh. In to tiste vrste, ki se zbudi ob branju Romana Vodeba.
@Horizontalka
Hehe, kakšna sraka si ti 😀
Opaaa, ni sem vedel, da si pri podeljevanju kritik podvržena takšnemu humorističnemu obravnavanju ženske. In, če pri takšnih nanizankah zaznavaš nekakšen hud odklon ali pa odvod potem je bistvo očitno zadeto. Če v mojih odgovorih zaznavaš, da ti dodeljujem manjvrednost zaradi določenih očitkov al pa še bolje provokacij in zaradi tega biješ ”boj” potem, naj te pomirim, da temu ni tako, ker si super sparing sogovornica, ki mi ustvarja obilico smeha za računalnikom in me preganjaš s tem, da se moram koncentrirat in so mi tvoja kolenčka postala všeč, ena trenutna kritika gre samo na tvoj mal preveč izrazit pojav ”ti že ne boš mene uganjal!!” bojevanja. Ne bom pa se dokazoval s tem, da bi moral locirat tvojo tamalo in ji namenit nekaj minut mojega jezikanja za to, da bom zaznal tvoj feminilni zvok zaradi katerega bom imel napete hlače, ker boš tudi ti morala sama potem to isto početi in, če ti to ne paše bo spet pol ogenj na podstrešju. To je pa tudi glavna razlika med mano in tabo in če si en drugmu pogledavu u gate/tangice je moj tamau zaraščen, tvoja tamala je verjetno zdepilirana oz. pr men je nekaj vertikalnega pri tebi pa horizontalnega. In če to ni so dovolj velike razlike, da bi pismeno funkcionirala v bolj normalnem tonu potem tisti nekdo se ima preveč za nekoga.
tvoj cenjeni Gregor
Citiram: Seveda je treba vpeljat svojo sugestijo, če hočeš izrazit kritično mnenje o nekom ali o nečem. Drugače ne gre. Pomembno je predvsem to, ali je sugestija zgolj orodje, da zgradiš neko argumentirano ali, če je potrebno in možno konkretno dokazljivo – odvisno od narave obravnavanega subjekta, kritično mnenje, ali pa ostane zgolj pri sugestiji. V tem je razlika med kvaliteto in kvantiteto, zgolj osebnim mnenjem ali vsebinsko dodano vrednostjo.
V osnovi je tako. Samo tukaj ni bilo zaznati nekih trajnih argumentov, ki bi vsebinsko dodali dodano vrednost tvojemu mnenju ob vnašanju besednih zvez kot so ”diletant, analfabet” v mnenje. Že sama beseda diletant je formalna/uradna beseda, ki pa daje precej vzvišenega pogleda na situacijo. Z drugačnim vložkom bi postala zadeva precej manj spotakljiva in vendar ne oporekam temu, da z vsakim slehernim posameznikom ustvarjaš drugačen način komuniciranja. Tisti srž zaradi katerega sem oblikoval kritiko je šel na določene fraze, ki jih namenjaš tudi tistim katere obravnavaš v temah in ne samo odgovorih. In pri sistematični strokovni analizi, ki je podkrepljena z dokaznim gradivom bi se obračal stran od osebnega dodeljevanja določenih nazivnih titul, ker za to pač ni so potrebna, ker že analiza sama po sebi govori o negativnem ali pozitivnem rezultatu oziroma po tvoje opravičevanje predrznosti. Predrznost je lahko tudi napačno obravnavana in to pripelje k negativnemu predznaku pri sami vsebini katera je lahko bistveno bolj objektivna pa vendar diskreditira pisateljeve ali govorniške sposobnosti.
Citiram: Vsak, ki se spravi pisat o nečem in mu to uspeva efektivno izvajat, mora zavzet pozicijo vzvišenega in hkrati tudi nadpovprečno prepričanega v to, kar presoja ali ocenjuje, sicer je rezultat že avtomatsko benigen, neprepričljiv.
Hmm… Sam sem mnenja, da je prepričljivost zelo nategljiv pojem za ljudi. Vprašanje ali je ta prepričljivost zdrava za objektiven rezultat ali pa je tisto, kar pelje ljudi na druge tirnice. In če si prepričljiv ni nujno, da si zadel v kolo objektivnosti, ki se še vedno vrti svojo pot.
… in brez višje stopnje ega glede na povprečje kot motivacije, inspiracije bi bilo zagotovo bolje, da proste urice porabim za kakšen sprehod, vrtičkarjenje ali pa v najboljšem primeru fuk. V kriznih časih pa, ja, mogoče tudi za psihiatra … hehe …
Fuk ni vedno najboljši primer najboljše izbire 🙂 To si je vredno zapomniti. Mogoče pa na sprehodu ali pa pri okopavanju vrtička te zadane kot strela z jasnega še kakšna ideja motivacijskega krožka, ki ti je pisana na kožo kot pisanje bloga.
Zadnji del obravnava precej moško in žensko populacijo, razliko ali ne razliko med spoloma, enakopravnost itd. O tem bi lahko napisal razširjeno mnenje če tudi se ne strinjam z tvojo oceno, da je maskulinost trenutna nujnost za žensko prepoznavanje zaradi moškega samoobravnavanja večrevdnosti. To je naravnost hecno, nujnost tega pa se odraža v sami okolici in v statistiki. To je sicer čisto novo poglavje, ki nima smisla da dodatno tole temo obremenjuje. V končni fazi pa, če bi se vse analize Frojdov in ostalih nanašale na zgodovinski patriarhat na koga naj se nanašajo avstralopitki medtem, ko so šli v boj za mamutom in ni so poslali v boj žensk. Zato, ker se spola razlikujeta pa čeprav sta enakovredna pa vendar izoblikujeta že s tem vsak svojo vlogo. Zelo se pojavlja tudi mešanje pojmov med enakopravnostjo in enakovrednostjo med žensko populacijo. In v tej sili razmer, ko ste ženske že davno postale enakopravne vas še vedno muči kot bivše komuniste tranzicija in dajete tej enakopravnosti povsem novo vlogo.
V drugem delu odgovora se bom navezal tudi na tvoje mnenje o šovu in ga razdelal ampak nisem več od ognjenega alpinističnega krsta sposoben sedet in se moram poslovit pri tem trenutku do nadaljnega.
G.
@Gregor:
Po odstavkih pod citati bom oštevilčevala.
1. Ne, ne, uporaba raznih takšnih in drugačnih pikantnih ali vulgarnih izrazov je stvar sloga in o tem sploh ne diskutiram, ker je moj slog stvar moje osebnosti, ki jo vnašam v zapise, ki niso nikakršna protokolarna dela, kot so na primer strokovni zapisi, poročila, seminarji itd. Osebno imam precej izkušenj z različnimi tipi pisanja tekstov in to tudi upoštevam. Tudi pri svojih prispevkih, ki so povsem avtorske narave in ne služijo nobenemu formaliziranemu namenu, ne pišem v vsakem primeru povsem v enakem stilu. Odvisno od vsebine. Bistvo pa je, da kafar sem jezna, to tudi izrazim. In ja, jaz sem zagovornik maksimalne svobode govora in imam na zalogi tudi teorijo o tem, kar se koristi in škode tiče. In niti slučajno se ne strinjam, da to kakor koli vpliva na zniževanje vrednosti tudi tistega, kar je pač utemeljeno, kakor je in/ali prepričljivo sicer obravnavano. To je problem bralca. V tem primeru so prispevki, kolumne, zapisi na blogu itd. povsem enako neformalizirani, kot so romani. In povsem jasno je, da nekdo, ki je na primer katoliško zelo obtežen, ne bo navdušeno bral Millerja in podobne avtorje na primer, ampak bo prodajal povsem iste teorije, češ, mar se ne bi dalo to drugače, lepše povedati … hehe … Ne, ne bi se dalo, ker potem bi bilo to nekaj povsem drugega, ker bi bil tudi avtor drug in s tem pomemben kos percepcije. To bi bila povsem druga barva, energija, pa tudi vsebina. Osebno sem pač med drugim tudi močan nasprotnik purizma. In seveda ločim preklinjanje ali bentenje polpismenega in ne ravno lucidnega pijanca v baru od tistega, ki emocionalni naboj le uporablja zato, da nekaj pove tudi s tem. To ima svoj namen in cilj! Ljudje bi morali znat razlikovat. Koristi osebnemu horizontu in pogledu na svet v detajlih in ne le popreproščenih stigmah ali definicijah. Je pa res težko, ker šole, predvsem naše, v tem niso ravno dobre, ampak so same del sistemskega purizma in predalčkanja, vzgajanja obvladovanih tropov. Tako da o diskreditacijah pisateljeve ali govorčeve sposobnosti nikakor ne bi debatirala s čistunskega in formalističnega vidika po katerem koli navodilu s svojo ideološko podlago. Podobno, kot me ne zanima debatiranje o družbi in politiki s katerim koli ideološkim zastopnikom po defoltu. To ima namreč premalo skupnega s tem, kako širok je v resnici svet. In to ni zanemarljiv pojem. Ljudje ga radi zanemarjamo zaradi občutka večje varnosti in blagodejnosti enostavnih zaznav in defincij, ker v resnici je informacij in zaznav preveč za življenje enega človeka. Naporno za bolj prestrašenega kot radovednega. Itd. Skratka, ne dovolim si diktirat, kaj in kako naj se izražam, ker je to del mene in moje odločitve in menim, da si tega nihče ne bi smel dovolit in da nihče ne bi smel tega počet nad drugim. Če sem jezna, tudi preklinjam. Na blogu si privoščim svoj jaz, ker je to moje virtualno stanovanje, kamor ste vsi vabljeni, niste pa prisiljevani, da sodelujete v mojih orgijah. V formalnih odnosih, podobno kot pri poročilih, seminarskih nalogah itd. pa ne, ker se zavedam nadmoči formalizma, ki služi urejevanju odnosov, pri čemer osebnost ni prioriteta v imenu usmerjenosti na tekoče delovanje vpletenih, ki se morajo med seboj prenašat, in na rezultat. Če menim, da je nekdo na nekem področju analfabet, torej tako zapišem. In za tem stojim. Kaj neki je s tem narobe? Ali ni analfabet? Se motim? Okej, sem danes na poročilih nenamenoma zasledila, da zna zapeči odlična jajčka. Ampak ni tekla beseda samo o pripravi jajc, a ne. Skratka, v čem je problem, da se nečemu reče tako, kot je?
Kar koli bi bilo lahko narobe z izrazom le v primeru, da bi šlo za neresnico in zgolj škodoželjno hujskanje, blatenje. Pardon, ampak to, da je šlo v tem primeru za amaterja, je dejstvo. Da sem uporabila zasoljen izraz, je pa prav tako z razlogom. Dokler sem jaz kuharski diletant, kar tudi sem, v svoji kuhinji, je to moj problem. In ni me treba tolažit s kakšnimi evfemizmi ali diplomatskimi presojami. Človeka, ki ve, kaj počne in kdo je, omiljeno obnašanje in poimenovanje amaterstva kvečjemu žali. Skratka, jaz sem kuharski diletant par ekselons. Ampak bi mi bilo zaradi tega tudi zelo nerodno sploh tekmovat za kakršno koli gostilno. Še bolj bi mi bilo nerodno, če bi zmagala zaradi tega, ker bi se zdela ljudem simpatična hipotetična natakarica. In divje bi mi bilo nerodno, če bi moje diletantstvo flikala neka dobra kuharica. Skratka, ne bi zmogla čutit kakšnega posebnega ponosa ob tako jalovem naskoku na mesto, ki si ga še nisem z ničimer prislužila. S simpatičnostjo!!!! Zato tudi nikoli ne bi tekmovala v takih vzgojno izobraževalnih katastrofah od tovrstnih resničnostnnih šovov. Kaj hočem povedat? To, da menim, da je ta oseba izredno predrzna in da si to lahko privošči silom okoliščin, v katere so vpleteni ljudje z drugimi vrstami manipulacij in izigravanj zgolj zaradi dobička, torej še bolj predrznimi v najbolj negativnem smislu besede.
Skratka, mislim, da se nisva najbolje razumela oziroma da nisi najbolje razumel mojega komentarja. Jaz namreč dejansko gledam zviška in poniževalno na to. Zato sem se tako tudi izrazila. In menim, da je kreganje moje malenkosti, ker si drznem do tega zavzet takšno držo, totalno skregano z osnovno moralo. Če nekdo počne nekaj grdega, ni grd tisti, ki povzročitelja grdega nahruli, ampak ravno obratno. Če nekdo meni, da se ta, ki hruli, v svoji diagnozi, moti, naj pa tako pove. Nikakor pa ni sprejemljivo, da se gremo ob tem toleranco in bonton tipa, češ, jah, kako se pa izražaš smrklja, saj te je fant samo za rit uščipnil, pokaži malo spoštovanja. Jah, ne, mi na pamet ne pade … hehe … Zdaj lahko podelim le še eno porcijo povsem normalnega odziva na nekaj grdega, vulgarnega, nasilnega … skratka, kar koli škodljivega.
2. O tem, kako je pomembno, s čim seveda si prepričljiv in da je od tega odvisna presoja o kakovosti, sem napisala že v komentarju. Očitno si spregledal.
3. Ja, fuk vsekakor ni vedno dobra izbira. Sem imela v mislih samo dober fuk, ker drugačnega sploh ne prakticiram, rezen redko v življenju po pomoti in nikoli več, zato tudi z lahkoto abstiniram za nedoločen čas.
4. O nobeni maskulinosti nisem govorila. Govorila sem o različnih karakterji. To, da določeni ljudje določene značilnosti pri ćenski kar definirajo kot maskulinost, je večinoma popoln idiotizem, ki izvira iz klasične patriarhalne miselnosti, kot ženska sploh še ni mogla bit razpoznavna v vsem, kar je lahko in kakršna je lahko, ker se nikoli ni znašla tam in na enak način, kjer je hodil moški. Enako mislim o blesavljenju okrog feminilnih moških. Halo? Od nekdaj so bili takšni in drugačni. Samo niso si mogli vedno privoščit bit svobodno takšni, kakršni pač so. Ob raznih fašistoidnostih tipa metroseksualci me je vedno zvilo od razočaranja nad bednim nivojem povprečne pameti v 21. stoletju. vsak tip moškega ima pač svojo publiko žensk. Različni smo in to je super. Nobenih stigem ne potrebujemo. Hvala kurcu in vsem pičkam na svetu, da niso vsi moški isti in ženske. Prosto po fašistoidnem patriarhalnem uniformiranem kopitu, da morajo bit vse ženske take in take, npr. nežne, naivne, krhke in abnormalno zaskrbljene za svoj videz (pa se trudijo take bit) in vsi moški kosmati, grobi, hrupni in zanemarjeni divjaki (pa se vsi trudijo taki bit). Patriarhat je povzročal z uniformiranim spolnim diktatom silo tudi moškim, ne le ženskam.
In seveda ni govora o teh floskulah, ali sta moški in ženska enaka ali nista. Seveda nista. Moški je večinoma fizično močnejši, ćenska večinoma šibkejša, moški ne rodi, ženska zanosi in rodi … skratka, prosim, ni bila poanta mojega komentarja v teh stereotipih in dolgoveznih ter nesmiselnih debatah o razliki med enakopravnostjo, enakovrednostjo in enakostjo. O tem naj se pouči vsak sam, preden začne debatirat. Enakopravnost naj bi sicer temeljila na priznanju o enakovrednosti.
In kašno novo vlogo enakopravnosti neki naj bi ženske dajale??? Pojasnilo, prosim. In od kod neki ideja, da naj bi ženske nekaj mučilo, podobno kot muči bivše komuniste tranzicija???? Pojasnilo, prosim. To hrepenenju po povratku v diktaturo je namreč statistično v demokratičnih državah mogoče zaznat predvsem pri moški populaciji. Po logiki stvaro. O čem je torej govora.
@milan:
Dobra! To se mi velikokrat dogaja. Ne znam poskrbet za svoj blagor. Je pa očitno nalezljivo. Tudi ti si prispeval odličen naslov. Zaplata namesto flike … krasno. Zaplate za zaplotne … seveda!
z velikim spoštovanjem.
Se bom omejil samo na naslov:
Sodno vejo oblasti je treba spoštovat
V primeru 3 padlih referendumov je prišparanega najmanj
10 milojonov davkoplačevalskega.
@m.:
Najlepša hvala.
@lordwales:
Naslov v tem primeru ni to, kar se zdi, zato ni jasno, na kaj je omejena replika.
V primeru padlih referendumov sicer ne, v primeru odpovedanih pa okrog 12 milijonov, ja.
zelo pronicljivo… Pohvalno. Zelo pogumno se je lotiti take teme, ki vpije v nebo.
@kenda:
Hvala za pozornost tudi tebi.
Do pozne odločitve izločanja dokazov je po mnenju Panjana prišlo zaradi izjemne obširnosti zadeve (več kot 23 tisoč strani spisa, 17 obdolžencev osumljenih za 39 kaznivih dejanj, sodni senat je imel nasproti skupaj 20 odvetnikov in tožilcev) in zaradi nesodelovanja srbskega sodišča pri dostavi zahtevane dokumentacije (za slednjo je sodni senat zaprosil novembra lani, dostavljena pa je bila šele oktobra letos). Takoj po dostavi srbske dokumentacije (dva dni kasneje), se je sodni senat sestal in odločil o izločitvi srbskih dokazov, pa tudi slovenskih, ki so temeljili na srbskih.