Edino v primeru dveh starost z nasprotnega brega svetovnega nazora, ki se začneta intenzivno razkazovat in nakladat na naših tleh le konec meseca decembra, nisem nikoli zaznala ravsa za prestiž, niti posebnih ideoloških izbruhov pripadnosti med prebivalci kakršnega koli sloja, izobrazbe ali položaja. Božiček in Dedek Mraz sta tolerantna drug do drugega in uživata blažen mir pri svojem delovanju za skupen cilj, njihovi verniki pa prav tako.
Božiček, ki se je že star, bradat in prekleto trapast rodil v pesmici, se je odlično znašel med kapitalističnimi povzpetniki in monopolisti. Svojo za crknit neizvirno in bebavo podobo je bolj kot katera koli menekenka uspešno prodal Coca Coli in v zameno dobil celo plašček in hlače, ki bi po kolorju precej bolj ustrezala Dedku Mrazu. Ampak v tem je itak poanta učinkovite konkurence na trgu norcev. Novopečena ikona kapitalizma Božiček, ki enkrat na leto intenzivno laže, da nesebično obdaruje otroke, se je podobno drugim kapitalistom izza ovinka pobratil s katoliki in si podredil božič v srcih najmlajših, pa tudi v kronično otročjih srcih odraslih. Zakaj pa ne? Božička radi slavijo predvsem neverniki, kar je postal skoraj edini način, da se nekaj, kar vsaj spominja na pojem božič, dotakne tudi ateistov in njihovega podmladka. Poleg tega imajo krščanski praznovalci precej slabo konkurenco na voljo, ker jih je povozil čas in sodobni potrošniški način življenja, ki se mu je sicer Cerkev odlično prilagodila tako z vidika oslabljene darežljivosti kot z vidika skrbi varovanja lastnega materialnega bogastva, in v tem je ravno problem. Sveti Miklavž, znan po svoji darežljivosti (razdal naj bi celotno svoje bogastvo, ki naj bi ga podedoval po premožnih starših) je v praksi obveljal kot precej škrt radodarnež. Otroke je skušal, vsaj na naših tleh, podkupovat s suhim sadjem in sladkarijami, kar lahko danes še tako prikrajšani malčki dobijo tudi na Rdečem križu in ne predstavlja ravno motivacije za posebno navduševanje, s kakršnim bi se lahko trkali po prsih med razvajenci v vrtcu ali šoli. Miklavž je pač daroval toliko, kot so lahko darovali starši in na naših tleh v časih, ko je bil najbolj popularen, to ni bilo ravno posebej veliko in bogato.
Božiček v času in prostoru, ko in kjer je vladala revščina, sploh še ni hodil naokrog. Na primer po Jugoslaviji. Šele po osamosvojitvi je začel prihajat tudi v Slovenijo. Čeprav nikoli ni skakal iz vseh kotov veleblagovnic, kot to poln obljub in praznih rok počne po ZDA na primer. Se pa tudi pri nas spakuje skoraj v vsakem filmu, ki je na televizijskem programu v drugi polovici decembra. Ljubljenec hollywoodske industrije. Božiček je seveda z okupacijo božiča tudi piarovsko mnogo bolj vešče natempiral čas za samopromocijo, medtem ko Miklavž blodi naokrog v noči med 5. in 6. decembrom, ko se decembrska praznovalna evforija še niti ne zagreje dobro. Miklavževo autsajderstvo je bilo nekdaj še mogoče nekako interpretirat kot dušebrižno voljo do nepotratnosti in zgolj simboličnega obdarovanja, ker vemo, kajne, da prave zaklade gojimo v duši in srcu, zato tudi ni potrebe, da bi svoje namišljene aktivnosti izvajal v obdobju in na način popolne (raz)prodajne mrzlice. Vendar je klima, pod kakršno bi takšno fantaziranje padlo na rodovitna tla naivnih duš, že davno mimo, zato tudi tisti otroci, ki se jih starši še tako trudijo prepričat o antimaterialistični visoki vrednosti zakladov v srcu in duši, težko verjamejo, ker preprosto vidijo, da se tisti vrstniki, ki ne živijo v materialni stiski, počutijo tudi v duši in srcu preprosto bolje. Da imajo več oprijemljivih razlogov za dobro voljo, medtem ko imajo tisti, ki živijo v materialni stiski, preveč razlogov za slabo voljo, da bi ostalo prav veliko energije za dobro. Predvsem pa ne vidijo razloga, zakaj bi morali ravno oni živet od preveč skritih zakladov v srcu in duši, drugim otrokom pa tega ni treba, če nočejo.
V vsakem primeru naj bi Miklavž, Božiček in Dedek Mraz obdarovali pridne otroke, zato pridni otroci pričakujejo obilnejše darove od porednih. Vendar so vsi trije navadni lažnivci, saj najbolj obilno obdarujejo pač otroke, ki imajo že itak polno rit, pa če so bili poredni ali pa pridni. In najbolj siromašno tiste, ki morajo, pa če so pridni ali poredni, verjet v zaklade v srcih. Otroci se lahko s pomočjo krščanskega, kapitalističnega in komunističnega bradatega možica zavidljive starosti, ki z masovno podporo uspevajo fascinantno premostit vse ideološke razlike in “obdarujejo” vse otroke, že zelo zgodaj naučijo, da je razlika med pridnostjo in porednostjo figo freško vredna. Kaj v resnici šteje pri fantaziranju o nagradi, spoznajo med vrstniki v vrtcih ali šoli, ko se med seboj hvalijo, kaj je kdo dobil in komu se je največja želja po nečem, kar bi rad posedoval, uresničila, komu pa ne.
Veliko otrok, ki nas je odraščalo v Jugoslaviji in, “presenetljivo”, tudi tisti, ki še danes odraščajo v Sloveniji, pojma nima, da so pravzaprav redki na svetu, ki poznajo Dedka Mraza. Pojma nimajo, da je Dedek Mraz uvožen iz Rusije in seveda se jim ni, verjetno vsaj večinoma, treba ukvarjat z dejstvom, da je bradat starček proizvod komunizma, ki je, ja, tudi on, uspešno povozil darežljivi sloves Svetega Miklavža. Dedek Mraz je, podobno narcisoidno in ambiciozno kot Božiček, zajurišal na polno in se infiltriral predvsem v podjetja, preko katerih se organizirajo skupinske seanse obdarovanja otrok zaposlenih. Po vzoru tipičnega diktatorja, brez kakršnega se tudi Dedek Mraz ne bi pojavil, pa si je seveda omislil tudi glamurozne sprevode z raznimi kot vojska korakajočimi pravljičnimi bitji za sabo po mestih, da bi mahal otrokom, se jim prilizoval in utrjeval slepo vero v svoj realni obstoj in realne namene. V zahvalo za pozornost jim meče najbolj cenene bonbone v glavo. Večina otrok se mu ne more upret, celo ne glede na ideološko opredeljenost njihovih staršev. Ko postanejo talci evforije s podkupovalnim predznakom otroci, so vprašanja o premostitvi ideoloških razlik odveč, pa naj gre za kapitalista Božička, ki je pohodil autsajderja Miklavža, ali pa komunista Dedka Mraza, ki ima pri nas še danes popoln monopol. Ko miti ugrabijo otroke, nastopi volja do medsebojne tolerance in skupnega cilja. Vsi za slepo vero. Naj se malčki zabavajo, dokler se še lahko. Ko bodo odrasli, bodo toliko lažje verjeli lažem še naprej, nasedali podkupovanjem in jih sami preplačevali prostovoljno.
Zato verjetno ni tako zanimivo, kot bi se lahko zdelo na prvi vtis, da se v totalno poblaznjenem vzdušju ideološkega spopadanja v Sloveniji še nihče ni spravil na Dedka Mraza. Miklavž je vsaj na tem področju zelo učinkovito sekulariziran. Božiček pa itak toliko varen pred poleni pod nogami, kot je varna monopolna politika ZDA. Še feministke ne tulijo, zakaj tudi na tem področju vlada mačističen primat in se od nikoder ne prikaže nobena Babica Mraz, kaj šele Božička. Dedek Mraz v Rusiji sicer premore partnerko, ampak ta je po klasičnem patriarhalnem vzorcu samo spremljevalno brenkalo pod odrom.
Naj otroci verujejo v obstoj enega ali drugega. To je tako simpatično, ljubko in romantično. Kot vse laži, prevare in pohlep na tem svetu. Ne le to, Božiček in Dedek Mraz romantično kradeta zasluge in jih pripisujeta sebi. Darila morajo kupovat starši. Včasih za revnejše otroke zbirajo priboljške nevladne organizacije. Vse sorte se dogaja, ker je veselja okrog paketov presenečenja veliko, žalosti pa prav tako, v kolikor so darila preskromna v primerjavi s predstavami v glavi in primerjavami z drugimi. V vsakem primeru gre za bizarno situacijo. Starši se trudijo, da napraskajo za darila kot zmešani in se hkrati naprezajo, da bi otroci čim dlje verjeli, da darila prinaša nek ostarel bradat škrat na kočiji ali saneh. Da le ne bi kdo pomislil, da pač sami obdarijo svoje otroke neposredno. Res krasna ideja, da otroci verjamejo, kako starši nimajo nič pri tem. Če je darilo skromno, pa zagotovo ne bo nobena osivela bradata prikazen otroka tolažila, da razlog ni v tem, ker ni bil priden, ampak … Kaj? No, saj bo sam pogruntal kmalu sam.
Še kot srednješolka sem navdušena honorarno začela delat v gledališču za otroke in tam ostala kar nekaj let. Decembrsko obdobje je v gledališču za najmlajše rezervirano za mega biznis. Razna podjetja množično najemajo prostor in storitve obdaritev z nastopom Dedka Mraza. Predpraznična evforija za takšno ustanovo pomeni turbo priložnost za zaslužek, pa tudi turbo delo vsak dan do poznega večera. Predstave in obdaritve se vrstijo kot po tekočem traku. Če je več dvoran, tudi v več dvoranah hkrati. Tisto gledališče, ki lahko organizira ponudbo za otroke z Dedkom Mrazom v paketu, verjetno ne more propast, pa če bi skozi celo naslednje leto precej mizerno polnili dvorane. Gledališče, ki lahko trži Dedka Mraza ali Božička ali Miklavža, če obstajajo posebne želje, čeprav ima komunist Dedek Mraz pri nas še vedno monopol, ima decembra lahko več dela in profita kot kateri koli špas teater s svojimi cenenimi afengunc komedijami za najširše množice. Otroci so denar. Slepa vera je denar. Izmišljotine so denar. In pohlep je profit. Veliko romantike na kupu, skratka.
Ko sem bila sama še otrok, me je mama v to isto gledališče vodila požirat lutkovne predstave. Ena izmed najljubših seans mojega otroštva, brez dvoma. In prav tako decembra na novoletno predstavo z obiskom Dedka Mraza in po darilo. Okoliščine mojega življenja so prispevale k temu, da sem zlahka prepoznala našemljenca, tako da kakšna posebna vera v to vrsto klovna, ki sem se jih sicer itak bala, ni prišla niti v poštev. Nekoč sem tudi sredi teatra precej bučno oznanila svoje razkritje. “Lej ga, Božo!”, sem zatulila. In dva otroka sta se mi začela režat, češ, koza zmešana, kakšen Božo neki, to je vendar Dedek Mraz. Mama mi je naklonila zarotniški pšššt z nasmeškom na obrazu, ki bi moral delovat pomirjujoče, preden bi eksplodiralo besnilo iz mene, in takoj mi je bil jasen nemi nasvet, da se je proti množici prepričanih precej čustveno boleče borit in verjetno večinoma tudi nesmiselno. Torej pšššššt!!!
Takrat smo vsi otroci sodelavcev dobili enaka darila po skupnem dogovoru v inštituciji. Razlikovala so se le po starostnih obdobjih, kar smo otroci dobro vedeli in se nam je zdelo logično. Med starejše otroke si spadal, bolj si bil ponosen na svoj obstoj. Darila mlajših otrok so se zdela pač brezvezna, prežvečena in otročja. Bistveno je bilo, da smo glede na okvirno starostno obdobje dobili vsi enako kramo, kar je preprečilo morebitno vreščanje in utapljanje v potokih solza, ker bi nekdo že v avli nestrpno odvil paket, v katerem bi bilo nekaj famoznega ali popularnega, nekdo drug pa bi na robu infarkta od razočaranja uzrl samo čokolado in rabljene lego kocke.
Kasneje sem kot delujoča bolj ali manj odrasla oseba lahko spremljala množice otrok s starši, ki so kot po tekočem traku polnili dvorane, jih zapuščali z darili v rokah in že je bila nova armada na vrsti. Nekatera podjetja so delovala po principu enakih daril za vse, nekatera pa so se dogovorila, da vsak starš kupi za svojega otroka, kar pač želi. To so bila ponavadi manjša podjetja, v katerih očitno ni obstajala velika zaloga zaskrbljenosti, da bi se kateri izmed otrok počutil opaharjenega ali zapostavljenega. Vsi so bolj ali manj lahko potešili apetite svojih otrok. Opazile so se razlike med podjetji, tudi tistimi, ki so sicer namenili vsem otrokom enaka darila in so predhodno starši le donirali finančna sredstva. Nekatera darila so bila ogromna, druga precej manjša. V nekaterih so se skrivale mega moderne igrače, v drugih bolj simbolične ali skromnejše stvari. Nič nepredvidljivega, kaj šele presenetljivega. Tisti, ki v takšnih okoliščinah delajo in v kolikor premorejo prgišče empatije, lahko doživijo res beden dan v tem rajsko fantazijskem vzdušju, polnem darov. V principu mora bit seveda vse organizirano tako, da je pred vsako novo ekipo prišlekov vse pospravljeno in pripravljeno, kot da so vstopili v gledališče prvi in edini. Osebje je nasmehljano in polno energije. Kot da se je Dedek Mraz izumil le za njih in nikakor, kot da so vsi tam delujoči morda že utrujeni, imajo na primer že vsega poln kufer ali so celo malo kronično pijani od serijskih decembrskih nazdravljanj. Zaradi masovne zabukiranosti prostora je seveda včasih težko povsem dosledno uskladit odhode in prihode. Lahko se zgodi, da prihaja do zamud in da nekateri gosti resnično mečkajo pri odpravljanju ali si celo privoščijo v avli malico, se naklepetajo do onemoglosti za celo leto nazaj in še za dve leti naprej. Zunaj je pač mraz, notri pa luštno toplo. Zato se lahko zgodi, da se neka skupina otrok odhajajočih sreča s skupino prihajajočih in polnih pričakovanj, ki se morda ne bodo uresničila. Totalno sranje nastane, če skupina odhajajočih otrok vleče za sabo ogromne bleščeče pakete, ki na daleč smrdijo po kakšni izmed čenčarijskih pop ekskluziv. Še huje. Kakšen izmed otrok lahko že ponosno nese nek vesoljski daljinski upravljač pod eno roko z ogromnim letalom pod drugo ali kaj podobnega, prihajajoče pa čaka pobarvanka. Ampak to ni v bistvu nič tako posebnega, itak se vse podobno dogaja že v šoli in otroci se morajo sprijaznit z materialnimi razlikami. Vsa pravljičnost okrog Božičkov in Dedkov Mrazov pa v bistvu ni nič drugega kot še ena oblika spodbujanja potrošniške norišnice, ki pravzaprav ravno preko otrok funkcionira najbolj zapovedovalno, zato je biznis zagarantiran. Najbolj perverzno in mračno plat kapitalistične ideologije v tem primeru lahko prikladno pakiramo v za lase privlečene nauke o sprejemanju razlik, k čemur naj se privadijo že otroci. O privzgajanju izjemnega moralnega nauka o nezaslišanosti zavidanja drugemu, ker ima nekaj več. Ker gre za potuhnjene in pritlehne idiotizme, seveda nikoli ne slišimo tarnanja, kako grozno je, ker so tisti otroci, ki imajo nekaj več, pač oropani kakršnega koli nauka in poznajo le enega – lepo je uživat nekaj več. Še huje. Nauk se sesuje v prah, saj naj bi bili pridni otroci s strani Dedka Mraza nagrajeni, poredni pa ne ali vsaj manj. Pa gre tudi ta krepostni nauk v imenu morale seveda hitro v franže, saj tudi najbolj žleht froci dobijo več in bolje, če jim starši to lahko privoščijo, medtem ko še tako pridni otroci revnih staršev lahko dobijo celo le nič.
Obstajajo pa tudi otroci, ki živijo dovolj trpko življenje, da se jim v glavi ne uspe sprožit niti motivacija po željah za materialnimi dobrinami. V takšnih situacijah lahko kdaj pa kdaj tudi uprizorjevalca Dedka Mraza mine volja do prodajanja vloge. Prizoru sem bila nekoč priča. V naročje Dedka Mraza je sedel fantič. Povedal je, da mu je že pisal in se trudil bit zelo priden, da bi mu bila želja uslišana. Kaj si je poželel? Da ga mama ne bi več tepla. Na omenjeno grenko anekdoto, ki so ji sledile seveda še posledične reakcije, sem se spomnila tudi danes, ko so se ob poročilih na komercialni televiziji radostno pohecali med prispevkom o delovanju pošte v teh prazničnih dneh. Pokazali so kupček pisem, ki so bila naslovljena na Dedka Mraza.
Kdor je zapisal v eno izmed teh pisem kakršno koli željo, ki je ne more zaupat svojim staršem, bo ostal zelo razočaran. Nekega dne bo spoznal, da Dedek Mraz, Božiček ali Miklavž ne obstajajo, kaj šele njihova moč, dobronamernost in radodarnost. Spoznal bo, da realnost pač ni tako preprosta in da je mnogo več odvisno od povsem realnih ljudi, vključno z njim samim. V kolikor tega ne bo želel spoznat, še manj sprejet, se bo trudil verjet v boga ali celo v moč, dobronamernost in radodarnost kakšne povsem realne personifikacije namišljene avtoritete in lahko bo užival blagor veliko somišljenikov, enako kot zdaj med otroki. Somišljeniki se mu ne bodo posmehovali ali ga zaničevali, kot bi ga vsi, v kolikor bi do konca svojih dni vztrajno vsako leto pisal enemu izmed treh fantomskih starčkov zime, za katerimi stoji posamezna krovna ideologija, a za povsem enak cilj.
Hm, morda bi pa tista pisma na pošti vseeno moral kdo prebrat.
Me prav zanima kateri otroci mu še pišejo, ker tisti, ki jim gre predobro mu najbrž ne.
Izčrpno in dobro napisano. Morda ne bo daleč čas, ko bomo izumili tudi Svete tri kralje. Ti so obdarovali rojenega Jezusa.Pa bomo veseli december potegnili v januar, vse do 6. v mesecu.
:-)Striček, če bi bilo po moje, bi itak imeli veselo leto, darave pa bi dobivali kar naprej, tako kot jih dobiva moj bivši, ker je vse za nekaj dobro, he, he…Bolj veren in politično korekten je že težko biti.
Kot otrok komunizma izhajajoč iz delavske družine, itd. sem bila tudi sama deležna Dedka Mraza, ki je takrat delil darila v fabriki.
Če bi morali za darila motivirati starše, bi lahko na tiste sladkarije lepo pozabila, ker ni bilo nikoli denarja za več, kot eno stvar. . (sicer so jih nevede seveda oddelali)
Zato sem se tega darila izjemno razveselila, stari bradač na saneh in palčki okrog njega, so mi predstavljali bolj kot okras za darila., ki bodo sledila. -:) Nanj nisem polagala nobene pozornosti, je ali pa ni resničen, seveda sem vedela, da ni in gledala kateri stric se je našemil…
Ker je bila v paketu zraven ostali mučkarij tudi bombonjera in praline, mi je to veliko pomenilo. Danes pa vem, lahko je v paketu avion na daljinsko pilotiranje pa ne traja zadovoljstvo dlje, kot en dan. Če ni naslednji dan že vse skup polomljeno.
Želela sem predstaviti razliko med biti zadovoljen in tem kaj ti ponujajo. Ali je res tako pomembno kaj ti ponujajo? Ali je bolj pomembno kako sicer, kot otrok “mrazovo” darilo osebno doživljaš? Se pa seveda strinjam z vsemi nastavljenimi figurami, ki si jih opisala v smislu kapitalističnega marketinga.
@Nevenka:
Verjetno ne bi bilo odveč, če bi kdo prebral, ja. Čeprav mu verjetno pišejo tudi kakšni otroci, ki jim gre zelo dobro, ker je obredje tako simpatično in so otroci nekaj časa zaposleni z nečim. Samo vsa pisma verjetno ne prispejo na pošto, ampak starši obljubijo, da bodo poslali in še posebej tisti, ki jim gre zelo dobro, komaj čakajo, da preberejo in kupijo pač tisto, kar si otrok želi.
@Stric Marč:
Hvala. Tvoja ideja je pa v teh kriznih časih, definitivno ideja leta. Še posebej zato, ker bi s to praznično navado kar potrojili profit. Vsak bi moral dobit tri darila, od vsakega kralja po enega:):)
@kenda:
A v fabriki tvojih staršev so jih Nevede oddelali? Tam, kjer je delala in še dela moja mama, so kar vede oddelali. Minus pri plači pač … hehe … Samo za tiste, za katere se je vedelo, da morajo res skromno živet, ker je bila že plača od zaposlenega najnižja možna, pa tudi od partnerja, kjer koli je že delal, je zbral sindikat. Mi je bilo sicer zanimivo opazovat, kako je bilo kasneje, ko se je standard dvignil (jaz sem ravno osnovno šolo še končala v Jugi). V bistvu so se predvsem povečale razlike med darežljivostjo med posmeznimi podjetji, takrat je pa bilo, kar se teh obdarovanj po podjetjih tiče, za vse relativno enako. Le posamezni otroci, ki so imeli doma nekaj več, so pač posebej otrokom kupili kaj več, za kar so se odpravili čez mejo. Barbike, fliperji, kakšen puloverček od znane firme, samo da je firma, čeprav je puloverček brezvezen, neokusen.
Se popolnoma strinjam z aspektom, ki si ga izpostavila in je pomemben, ampak tudi na ta aspekt vpliva splošna klima. Mislim, da so imeli otroci v tistih časih, tudi še v mojih, več priložnosti, da so obdarovanje doživljali kot neko zasebno ekskluzivo in s tem zadovoljstvo, ker večinoma nismo imeli nevemkaj. Skratka, nisi se ne vem kako imel priložnosti nažret informacij, kaj vse bi lahko imel in kako bi bilo to krasno. Otroci, ki so dobivali veliko ali ekskluzivne stvari iz Italije ali Avstrije so bili vendarle v manjšini, televizije pa tudi niso ravno eksplodirale od oglaševanja tega in onega. Računalnikov še ni bilo. Bili smo tudi precej bolj izolirani od drugega sveta, od držav, kjer je bilo krame, oblek, avtomobilov itd. več na razpolago. Tudi avtomobili po Jugi so bili večinoma pač taki, kot so bili, in prav spomnim se, da je za nekaj več veljal že golf, sicer so bili pa jugoti, katrce, stoenke itd. Torej otroci tudi nismo gledali, v kakšnem avtu so koga pripeljali kdaj v šolo, pa take.
Ampak pri tej sliki, ki gre sicer otrokom bolj v prid, kar se tiče boljšega počutja posameznika znotraj kolektiva, da se lahko posveti drugim, tudi pomembnejšim stvarem, ki polnijo čustva, se tudi prodaja preveč romantična slika. Ker še vseeno so obstajale primerjave in apetiti, čim so se pojavili in so se pojavljali. Tisti, ki so ga starši vozili v Italijo po nakupih, je vzbujal skomine pri drugih. In lepega dne na primer je bilo jasno, da je večina hotela imet barbiko, pa pulover od benetona, pa fliper, pa leviske (ta prave!) itd. In nekateri so to imeli, drugi ne. In nekateri so tega imeli več, drugi samo zato, da so imeli in so starši težko to omogočili. Hoteli so imet samo za to, da bi se počutili, da lahko imajo tudi oni, tudi če jim ni nič pomenilo in bi raje imeli kaj drugega. Skratka, barbie se je prašila, pulover sploh bil tako všečen, ampak samo najbolj všečen, kot je bil po najnižji ceni takrat na razpolago, ko so se odpravili k nakupu itd. … hehe … Ha! Še nekaj … tekma se je dogajala tudi v tem, koliko časa je bil kdo na morju s starši, kako in kje. Večina na Hrvaško v prikolico. Ampak nekateri samo za en teden, drugi pa za cel mesec in … hmmm … nekateri ne v prikolico, ampak na svoj vikend za celo poletje. Spomnim se na primer prizora, ko je neka učiteljica rekla učencu, ki je hotel neko redovalnico odnest v sosednji razred, da bo raje sošolka, ker je malo lepše oblečena. Grozljiv škandal. Lahko rečemo izjemen primer, ampak hočem povedat to, da smo se ravno tako opazovali in ocenjevali. In čeprav danes prenekateri vzdihujejo, kako na primer je bilo takrat povsem normalno, da ni bilo treba kupovat obleke za otroke, ker se jih je večinoma poklanjalo prijateljem, ko so jih njihovi prerasli in oblek je bilo manj, nismo menjali puloverja vsak dan, se je še vseeno primerjalo. Nekateri so še vseeno dobili boljše obleke tudi v dar in taiste dali naprej, drugi pa slabše, bolj ponošene. To je bilo odvisno od tega, s kom so se starši družili po slojih, da so lahko dobili boljše, lepše ohranjene obleke za otroka ali slabše. Spomnim se na primer tudi, kako so nam v OŠ v razredu organizirali decembra srečelov. Nek pedagoški analfabet se je spomnil tega kretenizma v imenu veselja. Vsi smo morali od doma prinest neko simbolično darilce in potem smo vlekli številke. Ampak klinc, a ne. Še vedno so se starši enega fantka narepenčili in nekdo je dobil nek mega šilček, ki je delal na knof:) in ne, otrokom ni bilo vseeno, vsi so buljili v tisti jebeni šilček. In seveda nekdo je prinesel bonbon v škatlici za vžigalice. In tisti, ki je dobil ta bonbon, jebi ga, je potočil solzico in vse oči so bile uprte vanj iz usmiljenja, češ, revež, nimaš sreče:):) In učiteljica je nekaj še privlekla od nekod in dala zraven. Tisti dan je bil tako beden zaradi teh primerjav, da se ga še danes, kot vidiš, spomnim. Spomnim se zaradi solz, spomnim se zaradi sramu tistega, ki je prinesel jebeni bonbon in smo takoj vedeli, da je on, in spomnim se tistega, ki si ni mogel kaj, da se ne bi pohvalil, da je on prinesel tisti šilček … haha ….
Danes imajo vsi lahko nekaj več, kot se je imelo takrat. Kar se povprečja novoletnih daril na primer tiče in drugega. Ampak! Razlike so pa še večje. V količinah, v cenah določenih proizvodov itd. Danes vsi morajo imet nekaj več, kot se je imelo takrat. Že šolskih potrebščin konec koncev je več, da ne omenjam delovnih zvezkov. In danes je seveda tega občutka med otroki, kaj bi lahko vse imel, pa nima, mnogo več, saj je z vseh koncev torpediran s tem in razlike med otroki so premnogo večje. In teh, ki imajo lahko vse, kar si poželijo, je več, in tistih, ki ne morejo imet skoraj nič. Prepad je večji, zato je tudi bednih občutkov več na eni strani in perverznega preseravanja na drugi več. Zanimivo je namreč to, da se v družbi, kjer je revnih veliko, ista psihoza strahu pred tem, da bi živeli pomanjkanje, pojavlja tudi pri tistih, ki imajo ogromno. Strah da bi izgubili ali pa da se ne bi znali tega, kar imajo, dovolj učinkovito naužit. Strah pred nesrečo. Od tod tudi pojav večje škrtosti in stiskaštva pri premožnih, kot je to možno zaznat pri srednjem ali celo najnižjem razredu, če le lahko kdaj pomaga komu. Nekateri premožni imajo celo paranojo pred revnimi, ki jo seveda zaradi politične korektnosti skrivajo. Imajo občutek, da če bi se preveč približali temu, se družili z ljudmi, ki imajo manj, da bi se nalezli vzdušja bede. Veliko si jih namreč praši slabo vest s praznoverjem o pozitivni misli in o njihovem osebnemu daru ter vzdušju, ki ga kreirajo, da jih sreča spremlja. Želijo si mislit, da je z revnimi pač tudi osebnostno nekaj narobe. Da so sami krivi. Sicer bi se počutili za ustrelit se gnili, saj večina njih kopiči premoženje na precej brezveznih, nepotrebnih pridonosih ali celo škodljivih in na škodljiv, nefer način. Na tej psihologiji itak temelji oblika kapitalizma, ki ga živimo danes. V vsiljevanju občutka krivde na eni strani in tolažbi pohlepnih na drugi, da so pač poklicani za to, da živijo takšno vlogo. Zato ni nenavadno, da se je neoliberalna ideologija zlila s konzervativno strujo, ki je tudi precej bolj povezana s katoliško vero. Nevidna roka, ki uravnava prosti trg po Smithu, je ideološko pravzaprav sopomenka boga. Naslanjanje na boga ne pomaga le revnim, da ne bi izgubili upanja, ampak tudi bogatim, da se otresejo občutka odgovornosti do revnih. Priročen je za vse.
In otroci so v vsem tem seveda najbolj prostodušni pri absorbiranju vzdušja. Nekateri se zaradi tega počutijo bolj aut in še bolj prizadeti, drugi pa izredno objestni, važni in nemalokrat kar sadistični. Iz teh odnosov rastejo bully odnosi po šolah. Tudi otroci se nakako izogibajo tistih, ki imajo manj, ki so bolj pod stresom (in imajo zato nemalokrat tudi več učnih ali drugovrstnih težav v šoli). Nekateri so zato agresivni in skušajo poniževat druge na drug način, jih prizadet, ker so sami prizadeti in s tem še povečujejo odklon bolje preskbljenih in bolje vzgojenih. Afne in afnači pa se izogibajo slabše predisponiranih otrok podobno kot njihovi starši. Nočejo se mešat v vzdušje, ki ni krasno. Zakaj bi bili slabe volje, če so lahko boljše. Zakaj ne bi izkoristili trenutka, da so bojda frajerji, frajerke, priljubljeni itd., če so lahko, a ne. A so oni krivi, da so drugi otroci revni in se po možnosti še nočejo simpatično obnašat?! In med otroki so te zadeve odvijajo divje brutalno in neposredno, ker ne premorejo niti t. i. “politične” korektnosti.
Skratka, meni se zdi pomebno vprašanje, kako se lahko otrok sploh izolira od vsesplošnega vzdušja, da bi lahko rekli, kaj in kako otrok osebno nekaj doživlja. V tem primeru darilo. Otrok pač ne ne gleda podarjenemu konju v zobe, če ima očka in mamico pač rad. Kaj šele, če se ju boji ali ju nima rad, a ve, da sta edina, ki ju ima rad, in ju ima zaradi tega pač rad. Kaj drugega občutit, kot tisto, kar je v kontekstu kolektivne evforije ali celo histerije, pa po mojem ne more kaj dosti. Lahko si želi bolj kaj drugega in ne ravno jebeno letalo na vodenje, ki je slučajno moderno. Ampak hotel bi imet tisto, kar si želi, letalo pa tudi. Če ne drugega, da sproba, kakšen je filing imet ga ali pa za pohvalit se … hehe … Kaj neki bi otrok ločeno od tega lahko osebno doživljal ob darilih, se sprašujem? Otrok, ki je bolj elementaren in vgibaški od odraslih. Obe pa veva, da je tudi večina odraslih takšnih, da ne doživlja v svojem življenju nič posebnega in se njihov duh konča pri želji po nečem materialnem. Slovenci smo na primer popularni po pripravljenosti jest krompir vsak dan za en dober avto. Revni ali bogati … v obeh primerih večini ljudem ne seže razsežnost osebnih doživljajev in doživljanj kaj dlje od materializma. Velik korak naprej se šteje že to, da obstaja na primer pri sleherniku še veselje do kakšnega športa, potovanj ali sprehodov v naravi … skratka, samo še tisto, kjer so lahko možgani na off, glede na to, da tudi s potovanj večinoma ne prinesejo nič posebnega s sabo in v sebi, razen kupov ponavadi aberveznih fotk, da lahko z njimi dolgočasijo prijatelje in jih limajo na FB. Povedat znajo pa, kaj so tam jedli. To je večinoma presežek omembe vrednih občutkov. Večina odraslih sploh ne ve, kaj bi s sabo in v sebi, jih nič ne zanima in se veselje konča pri neki novi pridobitvi, potem pa spet zelo hitro praznina. In drznem si reči, da v tem stanju duha večinoma ni razlik med revnimi in bogatimi. V tem je največji problem, da so vsi večinoma revni na duhu in da so bogati škrti, prazni enako kot večina revnih. In da ta sistem ostaja takšen, kot je, ker v resnici držijo drug z drugim. Tudi prenekateri revni se strinjajo, da bi bilo krasno, če bi lahko enako ravnali, kot ravnajo bogati, tako pa, klinc, se pač veselijo novega lonca, kosila ali kakšne sadike za na balkon. Povsem enako, kot si omenila otroka, ki ga mine veselje do letala na daljinski pogon v enem dnevu. Ja, tako kot njegovega očeta in mamo. In tudi on ne ve, kaj bi naredil, da bi čutil v življenju kaj več in kaj bolj zanimivega, ker mu mama in oče ne znata povedat, pokazat še manj. Še za odnos do materialnega, ki je itak brezpogojno dejstvo tega sveta, je treba v sebi vzbudit kakšne občutke. Na primer vsaj okus. Hočem reči, da tudi večina premožnih ne uživa niti materialnega blagostanja, ker ga sploh kot takšnega ne prepoznava. Niti nimajo svojega okusa, pač kupujejo, kar jim je svetovano, da je fajn, se tako oblečejo, vsi kupujejo jadrnice, ker pravijo, da je to fajn … Nič jih ne zanima pač. Ironično, jih ne zanima niti odnos do uporabe in estetike materialnega … hehe …. samo kopičijo stvari in živijo v veliki bajti, kakor jo že opremijo poverjeni, ker se tako šika. Večina revnih živi zelo podobno. Kar imajo več od nujno potrebnega, imajo zato, da imajo. Želje se od sosedovih ne razlikujejo niti za milimeter in se nič kaj dosti ne sprašujejo, kaj bi pravzaprav in zakaj. Razlika je samo v tem, da se potem od revnejših otrok za vzdrževanja status quo pozicije pričakuje, da bodo cenili nevemkakšne druge stvari od nikoder, medtem ko te otroke, ki imajo veliko, pač malo pošimfamo z razvajenci, kot da jim bo to kaj pomagalo, kasneje, ko jim atek kupi še stanovanje, avto in jih (tudi namišljeno) zaposli pri sebi ali prijateljih, jih pa itak pustimo na miru in prištevamo k uspešnim. Tiste, ki so imeli slabe predpogoje, pa še naprej maltretiramo, če si bojda premalo trgajo od ust ali si kaj privoščijo, namesto da bi šparali in se matrali za prgišče možnega napredka.
Res je, da se vsi ti božički, dedki, sveti darežljivci itd. kitijo tudi z dobrodelnim namenom, češ, da bodo otroci, ki sicer nič ne dobijo, vsaj enkrat na leto nekaj dobili. Kar se meni zdi brezveze ravno zato, ker je čas primerjanja. Če vse siliš v neko kolektivno delovanje, v tem primeru obdarovanje, ni priložnosti za ekskluzivo. Ti otroci morajo kar naprej v tem času še poslušat, kako so bojda neki ljudje dobri, ker se jim smilijo, in bodo le nekaj dobili. Tem otrokom bi lahko poklonili marsikaj tudi drugače in na način, ki bi bil pač ekskluziven za njih in njihova stvar. Če bi bila res prioriteta v želji po darežljivosti. Ker pa ni, morajo petarde pokat, zvonovi zvonit in z vseh koncev morajo psi lajat, da je čas darežljivosti in, zaboga, ne pozabimo na tiste, ki nimajo, primaknit kakšen krhelj. Meni je kar nerodno poslušat te perverzije, od katerih imajo več tisti, ki jih nakladajo in zganjajo, kot pa revni otroci, ki morajo to lajanje občutit.
Se zelo strinjam s tabo, da so občutki in doživljanje stvari najpomembnejši. Samo ne vidim prostora za njih na tak način, kot se stvari dogajajo in zganjajo.
Odličen zapis! In res je, ko imaš otroka, se kolesju težko zoperstaviš, je pa zato pomembo, kako znotraj njega šofiraš. Pogosto opažam, da starši otrokom kupujejo igrače, kadar jih podkupujejo v stilu, če narediš to, dobiš igračo, namesto, da otroka naučiš, da ima svoje dolžnosti že zelo kmalu, ki jih mora izpolniti zato, da se nauči reda in dispipline. Zase. Ali pa takrat, kadar imajo starši slabo vest, ker so utrujeni od službe in jim potem pomolijo igračo pod nos, češ, pojdi se igrat v kot, medtem ko bom jaz v miru gledal TV. Hočem reč, da se igrače zlorablja za mašilo. Zato pa razni dedki Mrazi tudi sprašujejo, če so bili otroci pridni. Jah in če niso bili? Pri nas doma je tako, da se z otrokom igramo skupaj z njegovimi igračami. Zato večinoma prevladujejo take igre, ki zahtevajo par. Seveda so avtomobilčki in tovornjački, ampak ponavadi toliko, da se lahko skupaj igramo. In ne on sam v kotu. Tudi ne dovoliva, da bi se do igrač objestno obnašal. Januarja bo napolnil dve leti in pred vsakim večernim spanjem se igrače pospravijo. Ne ostanejo razmetane po sobi. In pospravi jih vedno sam. To je njegova dolžnost. Ker ga je potrebno naučiti, da spoštuje to kar ima. Štarš, ki dovoli, da otrok meče daljinsko vodeno letalo v zid, dokler se ta ne razleti na tisoč kosov, je ena navadna lena rit, ki se mu nič ne ljubi. Tudi vzgajat ne. In mu je vseeno, če se mu otrok pred očmi spreminja v patološkega narcisa. Nobena služba, še tako težka, ne more biti izgovor, da si za vzgajanje otroka preutrujen. Vzgoja pač ni nekaj tako za zraven.
Seveda vse to pišem s stališča nekoga, ki otroku lahko privošči marsikaj. Zato se igrače kupujejo razmeroma redno, eno ali dve na mesec, ampak zato, da nam bo skupaj lepo. In se nam potem ni potrebno “spipat” čez novoletne praznike…
Bistven način vzgoje otroka je, da mu ni potrebno vsakič postavit vprašanja, da bi prišel do odgovora.
Zanimiv “fitbek”. Si me spomnila na novoletno medosebno obdarovanje, jao na to sem pa čisto ppozabila. Darila so bila dirigirana v cifrah, nekaj malega, ja,vedno je bilo primerjanje, če je kdo dobil kako stavr, ki je zabodla v oči. Že samo Milka je predstavljala nepojmljivost za takratne razmere, uvožene barvice, radirke… Itak so vse kupili na “Ponterosiju”, avtomobili, kot praviš – golf je bil zakon za premožne, yugo za povprečne, katrca za malo manj premožne, fičeki za delavce, mopedi in bicikli za najnižji rang – kmete… he, he..
Nekje sem vlovila na kanalu – ne vem katerem – malo gledam ekranizacijo – kjer je Vlasta Njusdorfer izpostavila šok primer današnjega razslojevanja v šolskih klopeh. Sošolci so hoteli preveriti, če ima njihova sošlka originalne športne copate ali se je zlagala. Na koncu so jo grdo napadli, češ da se je zlagala, ker so ji preverili kodo blagovne znamke – prešteli črtice. Norci ponorele amerikanizacije in ta ubogi otrok….
Izpostavila si zelo delikaten primer današnjega prestiža, saj povzroča strašno trpljenje otrok – mladostnikov, ki je vendar neprimerno težje, kot v starih, komunističnih časih. V komunizmu smo še vedno prevladovali povprečno in podpovprečno premožni, zgornjega sloja je bilo vseeno manj ali vsaj ni bil tako prekleto drastično na udaru.
da končam in med drugim srečno 2013
p.s. glede oddelanih daril – delavci s komaj končano osnovno ali nedokonano o.š. so bili(ali so še) premalo razgledani, da bi se v to smer malo bolj izobrazili.
@Sašec:
Se popolnoma strinjam z vsem, kar si zapisal. Z opažanjem problema in seveda spoštujem demonstracijo na tvojem osebnem primeru. Tako nekako si tudi jaz predstavljam postopanje z glavo glede na okoliščine. Posebej pomembno se mi zdi to, da odnos do teh zadev ni rezerviran na praznik. Seveda pa vsi otroci nimajo takšne sreče, kot jo ima tvoj mali, kar se podlage, pristopa in vzgoje tiče. Tukaj nastopi pa odnos družbe in ta praznična intervencija je pač dejansko takšna, kot zveni. Samo za praznike, da se znebimo tlake zapostavljenih, zraven pa še malo žura pripravimo za tiste, ki ga ne potrebujejo. Podobno kot dobrodelne akcije, kjer je izkupiček za zakusko povabljenih petičnežev večji od izkupička za dobrodelne namene. Zadnjič sem mislila, da slabo vidim in slišim. Ni jim nerodno objavit veselja, ker so s pomočjo rotarijcev zbrali ušivih 5000 evrov za 50 otrok, ki živijo v mladinskem domu. In pazi srhljivko. Za ta denar so slikarji slikali, da bi petičneži odkupili slike na dražbi. In to je bil izkupiček. Tisti, ki itak nimajo, delajo v dobrodelne namene, petičneži se ti pa takole izprsijo. In podobne fore.
Si me pa spomnil še na nekaj. Na igranje v dvoje. Da se ne bosta preveč utrudila …. hehe … Pri meni sta malo se s časom, ker me niso kaj dosti brigale punčke itd., sem pa ob družabnih igrah zacvetela. In pazo foro … Valjda, se kasneje začneš igrat z drugimi otroci, kar pa ni bil nevemkakšen užitek. Otroci so večinoma namreč igro razumeli zgolj kot cilj k zmagi, kar je pomenilo, da so večinoma najraje goljufali. Izkazalo se je, da se je tudi staršem goljufanje zdelo sila simpatično in so ga sami podpirali. Češ, saj je samo otrok, logično, da se veseli zmage. Tako se ja hitro zgodila štala. Na primer Človek, ne jezi se, pade številka na kocki in mali soda eno piko, da bi zbil nasprotnega človečka. In potem zapravljaš čas za prepire in vreščanje … neeeee … goljufaš … in seveda ne prizna,. da goljufa. Mamica mu pusti, da goljufa, ti pa težiš. Zdi se tako malenkostno, pa ni. Otroku v najzgodnejši fazi v bistvu dopustiš, da ponotranji veselje zgolj do zmage v nečem. Ne pa veselja v tem, da bi bil vedno boljši v nečem oziroma veselja do ferpleja. Vzbudiš mu občutek, da on lahko goljufa, ker je on. Zakaj ga še drugi ne bi imeli tako radi kot mamica. Mislim, da pride do podzavestne povezave v glavi med toleranco do nepoštenja in rad imet nekoga. Starši v bistvu nočejo spravljat v slabo voljo otrok in jim zagrenit igre, ki naj bi bila seveda nekaj zabavnega. In jim zaradi tega privzgajajo občutek, da goljufija ni nič takega. Da je krasen občutek, če si prigoljuvaš nek rezultat in da dopuščanje goljufije pomeni, da te ima nekdo rad. Meni se to ne zdi od muh. Konec koncev nič ni od muh. Tudi to, kakšne igrače so. Konec koncev skladovnice pištolc tudi nekaj pomenijo. Halo? Zakaj pa ravno pištolce? Kdaj bodo šle ven iz obtoka, saj je jasno, za kaj gre. Enako smo imele punčke v mali šoli svoj kot. In veš kaj je bil kot? Mala kuhinja z lonci in podobnim … hahaha … Je tudo razlika med poanto Sapramiške, pravljice za otroke ali pa med Tomom In Jerryjem, kjer se kar naprej odvija mesarsko klanje, samo da na koncu nikomur ni nič. Hmmmm … Pa res ni nič? Da ne bo pomote … nisem osebno nikakršen fanatik, kar itak veš, ki bi kričal, kako so filmi krivi za nasilje itd. Daleč od tega. Seveda je vse stvar okoliščin in načina. Ampak vseeno pri najmlajših, klinc, pa si drznem trdit, da obstajajo razlike med otroki tudi v tem, kaj absorbirajo. In da je vsaka stvar, ki je na trgu, vedno bila z namenom tja postavljena. In se ni od muh vprašat, kaj in kako s tem ravnat.
Točno v tem smislu, kot si zadnji stavek zapisal.
@kenda:
Ja, to je bil srečelov … haha … Takrat zelo popularna igra. Tudi po raznih podjetjih. Danes ni več. Imamo loterije, več kazinojev itd.
In ja … Milka je bila zakon. Iz Avstrije. Jaz sem še danes prepričana, da je imela drugačen okus kot ga ima ta pri nas. In seveda jolly barvice v kovinski škatlici, ki je vsebovala tudi roza barvico. Neprecenljivo. In roza barvico smo deklice takoj porabile do konca, ostale so pa ostale … hehe … In ja, mi smo imeli katrco za manj premožne, ki jo je mama ceneje kupila nekaj let staro od malo manj premožnih … hehehe … Tisto nagibanje na ovinkih je nepozabno. Na vsakem te je zalimalo ob steklo ali pa vrglo v naročje sopotnika, naš pes pa zamenjal stran gledanja skozi okno. Dirkal je gor in dol, odvisno, kam se je ladja nagnila. Noro.
To s športnimi copati se je dogajalo tudi v naših cajtih. Na tržnici se je kupilo lahko ponaredke allstark ali lotosk. Gorje tistemu, ki si je privoščil ponaredek. Ni se mu uspelo niti zlagat, da ni ponaredek, so že padali posmehi. Ker ni bilo treba ravno štet črtic. Obup.
p. s.: Ja, to pa verjamem. In danes je še vedno tako. Vendar pri mnogo bolj pomembnih vprašanjih, kot na primer, ali jim delodajalec sploh plačuje prispevke. Itd.
Srečno tudi tebi.
Točno. Še nekaj bi dodal (glede na tvoj zapis o Človek ne jezi se, ki je odlično poantiran). Opažam še, da starši kupujejo otrokom tudi tiste igrače, ki so za njih prekomplicirane, da bi jih v celot dojeli. Seveda je današnja generacija otrok lucidna, da ne bo pomote. In daleč od tega, da so Telebajski edina primerna risanka. Gre za to, da se kupujejo letala na daljinsko vodenje tudi otrokom, ki nimajo pojma kaj je daljinc. Ki v to letalo potem samo debelo bulji. In se igra z njim tako, kot se. Mislim, to je vzgajanje mladih mrzličnih potrošnikov! Ko bo toliko star, da bi se s tem letalom pa res kvalitetno igral, ga ta ne bo zaniml več. Evforija po še! To opažam tudi pri našem, ki ga blazno zanima npr. mobilni telefon. Jah, ampak z njim se pač ne more igrat, a ne? Moti me tudi, da se do otrok pretirano obnaša, kot da vse vedo. Jah, saj so senzibilni, ampak vsega pač ne vedo, tako kot starš ne. Glevno je, da se postavi nek red, pravila igre, mejo, do kam se lahko sme. Ker do kam, se otrok nauči. Mu ni prirojeno. Ampak to ne pomeni, da otrok ne more imeti svojega nnenja. Mora ga imeti, ampak mora potem za svoje mnenje čutiti in prevzeti posledice. V bistvu je simpl, ampak ravno zaradi okoliščin težko.
Aja, še to… naš mali gleda televizijo, mu jo ne ugašava, ne preklapljava kanala, da ne bi slučajno ujel kakšnega streljanja, npr. Tudi sladkarije veselo papa. Mislim, da ni prav, ko poslušam zgodbe, kako starši ne dovolijo otroku do petega leta gledat tv ali pa prvič probajo čokoladao ko pridejo v osnovno šolo. Posledično se jim zmeša, Tv postane glavna atrakcija, s čokolado pa se nažirajo namesto kosila. Mislim, saj je starš tu, da razloži, če je potrebno, celo zadevo. Usmerja. Naš je čokolado,ampak si tudi redno umivamo zobe. In nima glnilih zobkov. Če pa se jih ne umiva, bodo pa vseeno glnili, al bo snedel tisti kos ali ne. Naš tudi ne mara umivati glave, se dere ko jesihar…ja in kaj? Naj ga pustim z umazano glavo cel mesec, ker gre njemu pač na živce? Glavni problem je ta, da se staršem ne ljubi ukvarjat z otroki. Prvo leto še gre, ko je evforija ob novem članu…potem se pa šele začne…in je treba zdržat!
Simona in komentatorji, zaradi vas se že par dni vračam v otroštvo in ugotavljam, da (kakopak, saj drugače ne more biti) je bila v mojem domačem kraju enaka scena. S tem, da je bilo moje obdarovanje razpeto med Miklavžem in JNA Dedkom Mrazom. Oba pa sta mi, kljub veselju zaradi daril povzročala travme in bi moja delno avtistična nrav raje videla, da bi se darila kar pojavila na mizi, brez njune prisotnosti. V cerkvi sem se na smrt bala parkeljnov in se od začetka maše tresla in nelagodno počutila, nato pa pokrila ušesa in mižala. Kasneje sem se podobno nelagodno počutila, ko se je bližal trenutek “podajmo si roke in si zaželimo miru”, ker mi res ni bilo do tega, da se rokujem z ljudmi, ampak zadevo sem rešila z opustitvijo verskih obredov (no, ne samo zaradi tega, heh). JNA Dedek Mraz je pa poimensko klical otroke iz nabite dvorane in enkrat sem pomotoma jaz drvela na oder, poklical je pa neko drugo deklico. Sramota vseh sramot. Naslednja leta sem se upirala temu, da bi sploh šla na to prireditev, pa so me nekako prisilili. No, saj vse skupaj nekako paše v kontekst poskusov socializacije otroka, ki je najraje sedel sam nekje v miru, bral slikanice in kasneje knjige, se igral z lego kockami in veliko hodečo lutko, ki je znala prepevati italijanske otroške pesmice. Zdaj, ko imam nečaka, sem se odločila, da mu bom podarjala več ali manj knjige. Pa ne zato, ker sem jih sama že od začetka oboževala, ampak ker so všeč tudi malemu. Čeprav je star še ne tri leta, z njimi zelo skrbno ravna. Skratka – to ni bil komentar, ki bi kaj bistvenega dodal k zapisu in komentarjem, bil je bolj izlet v preteklost. Vam pa vsem, Simoni in njenim bralcem želim eno srečno novo leto. 🙂
@Sašec:
Jah, verjamem, da kupujejo, da bi postali čim bolj pametni brez njihove pomoči:) Sedanje generacije otrok morajo požirat strup staršev, ki so na vso silo želeli sebe prepričat, da je genialnost nekaj generacijskega, po naravi ali od boga danega, in oni so srečni dobitniki genialnega darila – otroka. Najhujši udar se je zgodil s fantazijsko pravljivo o t. i. indigo otrokih, pri čemer itak večina ni vedela, kaj neki naj bi to pomenilo, ampak bistvena je bila predstava o posebnem, hipersenzibilnem rojenem geniju, čigar moč in vpliv je treba samo odkrit in zbezat na plano … hehehe … In zdaj … če kupiš otroku prekomplicirano igračo, pač opazuješ, in čakaš, da bo genij privekal na plano. Hmmm … in če ne … je vseeno dobro še kakšno tako igračo nabavit, da bo pač genij z vajo postal. V resnici se je seveda zgodila generacijska frustra staršev in naš pristanek na robu praznine kapitalističnega vzdušja in neuresničenih ambicij, ki so začele pikirat vse v enako smer, kar se tako popularnih uresničevanj sanj tiče. Sanje se ne uresničujejo, samo resničnostni šov se je. Na drugi strani pa gnev in depra, ki taiste generacije mulcev seveda opremi z vse sorte negativnimi opazkami – razvajeni, objestni, nevzgojeni, nerazgledani, plehki … haha … Na videz kontradiktorno, v resnici pa logično. Oboje sta pač dve plati iste manije opupa staršev, kar se poklapa z duhom časa in kraja.
Z ostalim se strinjam. Skoraj vse je lahko okej na pravi način. Način je vse. Tudi uvajanje v gledanje okna v svet.
@Nataša:
Uf, ja. Te travme nerodnosti pred publiko so bile pogoste. Dedek Mraz, ki sem ga poznala kot sodelavka, je kdaj čist’ vn padel, ker so ga nekateri starši postavljali v neugoden položaj, da se pred otrokom z njimi spiči, ker so mu jih silili v naročje, tudi če so se mali že jokali. Hoteli so imet fotko. Kaj neki naj bi imeli od romantične fotke otroka, ki v naročju Dedka Mraza izgleda, kot da so mu prej ušesa navijali eno uro, ne vem, ampak se je dogajalo. Osebno teh problemov nisem imela bolj zato, ker sem strička z belo brado ponavadi poznala dovolj, da se nisem identificirala z ohcetjo samo po sebi, te pa čisto razumem, ker sem se bala sicer klovnov za popizdit. Mene bi obisk rdečih noskov v bolnici, ki so danes popularni bojda v razvedrilo otrok, spravili še ob tisti košček zdravja, ki bi ga morda še uspela držat za pajčevino. In seveda vse maškare so bile pravzaprav zame vse grdo, kretensko, strašljivo, hrupno, debilno, samo zabava ne. Ne morem opisat, kako sem sovražila te orgije in še danes je v bistvu tako. Še vedno jih noro ne maram, samo da danes tudi s povsem pojasnjevalnega vidika. Maškare so zame čista metafora za obstoječo podebiljenost ljudi in silno voljo do tega tudi sicer, kar maškare pač so – maškare (tudi izven praznovalnega obdobja). Metafora za tisto najbolj temno plat človeka nasploh. Menim, da učlovečenemu bitju ta vrsta orgijazmiranja preprosto ne more bit všeč po naravi stvari. Da ne omenjam spet izjemnega običaja ekskluzivno za otroke, da se našemijo, in hodijo fehtat naokrog. Ne vem, koliko časa bi me morala mama ali oče pretepat, da bi me prisilila našemljeno težit po blokih, zvonit in fehtat, čeprav nisem lačna. Kaj neki lepega naj bi bilo v tem, razen primitivcem seveda. Tistm, ki morajo prosit za to in ono, brez dvoma ni do takih sila radostnih idej. Stavek “A mate kej za pusta hrusta?” vzbudi morilski gon v meni. Za koga????? Kdo pa je to, tristo pizd!
V ta koš enih izmed neprijetnih maškar verjetno spadajo tudi tvoji parkeljni … hehe … Ampak angele so imeli pa lepe! Tista ogroooomna krila. In zdelo se je, da se s parkeljni čisto okej štekajo skupaj:):) Ampak oni vsaj ostanejo tam, kjer veš, kaj boš dobil. Imajo svoj prostor. Tako bi morali na primer klovni ostat v cirkusu. Pač ne greš tja … če greš, pa veš, da bo konec travme vsaj najkasneje takrat, ko prestopiš prag na prostost. Te jebene maškare pa skačejo iz vseh kotov in imajo pravico najedat povsod. Še v vrtce in v šole pridejo. Ne samo to. Vsi kar postanejo maškare, ker in ki so to pravzaprav že prej bili. Če to ni horor in okupatorska gnjavaža prisebnih, pa ne vem, kaj je.
Tudi tebi, Nataša, vse dobro.
Moji otroci že tudi dolgo vedo, da božiček ne obstaja. Je bilo pa zanimivo, ko sta se enkrat, že pred leti, obe punci postavili precej strogo postavili predme in me prav po policijsko zasliševali. Najprej je bilo vprašanje: “oči, a božiček res NE obstaja?. Kaj pa božični duh?” itd… Ter nato: “kdo pa je vsa leta kupoval darila?”
S to besedo: “a mate kaj za pusta hrusta”, je pa Tina “plenila” po Rožni dolini. Ravnokar se reži, da je to bilo prvič, da je veliko zaslužila. In največ je pobrala po blokih, ne po hišah. Kot mala deklica, seveda. Danes si ne bi upala otrok pustiti, da hodijo naokoli.
Sicer pa ta scena z dedkom mrazom je bila prisotna tudi na moji osnovni šoli. Dedek mraz je bil vsako leto naš učitelj likovne vzgoje. Smo vsako leto vedeli, kdo bo prišel, hehe. Vaška scena, pač.
Ampak to, okoli B*ga je pa čisto drugačna scena. Težko jo boš odpravila kot (samo) ideologijo, ker je povezana z osnovnim vprašanjem, kdo smo, zakaj smo in kaj je cilj tega našega bivanja. Ideali (ideali zato, ker se jih nihče ne drži, v resnici pa zaveza med …), ki jih je postavila nova zaveza so za nas mesena bitja čisto neuresničljivi, pretežki za uporabo 🙁 Težko verjamem, da je nekdo pred 2000 leti preveč gledal hollywoodske filme, ogromno je nekakšnih sledov po svetu v nekem znanju, ki ga še sedaj uporabljamo, glede na to, da nas zgodovina uči, da smo bili ljudje zelo bebavi do pred nekaj 100 leti. Po drugi strani je pa tudi težko verjeti v karkoli, še celo takrat, ko nam to stoji pred nosom.
Kot je veliko verstev je še več teorij, zadnjič mi je na uho prišla ena taka, da bi naj človek nastal z gensko manipulacijo, ki so jo ustvarila višje razvita bitja (vesoljci 🙂 ), ki so potem veselo odleteli. Tudi astrologija bi naj bila produkt nečloveškega znanja. Ljudje pred toliko tisočletji niso imeli sposobnosti računati gibanje planetov in pozicije zvezd s tako natančnostjo. Če je to res, ne vem.
V glavnem … ljudje itak vse pokvarimo, v imenu tega ali onega smo marsičesa zmožni.
In kar se zmožnosti tiče, …. malo slabo si informirana okoli božičk. Tudi te obstajajo. Sem že videl porno dvd z božičko v glavni vlogi.
@David:
Ja, verjamem, da je Tina takrat lahko prvič veliko zaslužila, ker je v tistih časih padal tudi drobiž. Danes ne več. Pridejo domov lahko samo s tono sadja in sladkarij, tako da lahko vsaj sadje delijo naprej, preden se pokvari:):)
Sem pa prav pomislila nate, da se boš verjetno oglasil na temo okrog B*ga … hehe … Res.
Vse ideologije nastanejo in obstajajo zato, da bi urejale razmerja med ljudmi in organizirale hierarhijo, vrednote, prioritete in delovanje. Skratka, po neki ideologiji disciplinirale in organizirale množico. Religije nimajo nič drugačen pedigre, namen in cilj. Večinoma se tudi ideologije, ki jih ne moremo eksplicitno označit za religije (lahko pa velikokrat kot kult) naslanjajo na določeno religijo. Tudi če ovlikujejo svoj vrednotni sistem, ki se oddaljuje od religije, utrjuje prepričanje na nasprotovanju in celo velikokrat na dokazovanju “boljše” morale v nekih osnovnih postulatih, ki jih zastopa najbolj razširjena in utrjena religija določene družbe. Na primer komunizem je bil tipičen primer nasprotovanja, vendar hkratnega dokazovanja, da je v določenih moralnih predpostavkah enako oziroma še bolj dosledna. Kot na primer poštenost, skromnost, solidarnost itd. Zanimivo je bilo na primer pričevanje ene danes ostarele komunistke v seriji o Titu, ki je opravičevala gnusen zločin, ko so partizani sami kar ustrelili dva svoja, ker sta ukradla nekaj hrane (neke piksne marmelade ali nekaj podobnega), in to dejanje, ki jo je presunilo, pojasnila, kako ji je vodja čete pojasnil, da morajo bit pri moralnih vrednotah poštenja bolj dosledni od katolikov, sicer jim ne morejo parirat in gre tako za akt nepopustljivosti, ki se lahko kosa z nepopustljivostjo Cerkve do grehov svojih vernikov. Tudi t. i. ideologija prostega trga na primer ima svojo filozofijo po Smithu, ki rotira okrog uravnavanja razmerij s pomočjo t. i. nevidne roke popolno simbiozo s poanto umevanja boga, ki edini lahko na koncu koncev sodi in bojda najbolje sodi – ureja razmerja. Trg se kontrolira in uravnoteža v sebi in med seboj, kar ni nič drugega kot radikalnejša oblika prepuščanja dogajanja usodi – bogu. Poštenost se interpretira le skozi odobravanje poštenosti in minimalne kontrole vpogleda v pošteno konkurenco in nad kriminalom zgolj v osnovi. Sicer je pa bolj ali manj dovoljeno vse, ker bo že bog (nevidna roka) presodil detajle, ki jim mali človek bojda ne more bit kos na dovolj sprejemljiv in pričakovano časten, pameten način.
Kar se tiče konkretnega poseganja v vprašanja kdo smo, zakaj smo in kaj je cilj tega našega bivanja, kar je eksplicitno za religije in odstopa v posebnem interesu, torej, detajlu, od ideologije, so temu primerno religije in umevanje boga različne. Skupno bistvo je pa predvsem v tem, da v ta vprašanja predvsem posegajo in na žalost posredujejo tudi okvirne odgovore oziroma kar napotke v praksi. S tem seveda padejo v popolnoma isto past in cilj kot vsaka ideologija, ker poseganje samo še ne pomeni preizpraševanja, kaj šele dejanskega razlaganja, s čimer se na primer ukvarja na sto in en način filozofija in kot veda ponuja širok spekter, medtem ko vsaka religija zelo ozek in predvsem temelji na zapovedovanju in ideologijam povsem enakemu pričakovanju popolne zvestobe, vere in ubogljivosti. Preizpraševanja, dvom in razlaganje ni zaželeno, lahko celo grešno, izkaz nezvestobe edinstveni resnici. Poseganje v ta vprašanja postane torej predvsem sredstvo za kontrolo nad množicami in nad umom posameznika. Zato lahko vse to okrog B*oga odpravim v določenem kontekstu na kratko kot ideologijo.
Če se spustiva v samo preizpraševanje, gre pa seveda za poskus podajanja odgovorov oziroma zapovedi na ravno tista temeljna vprašanja, na katera človek odgovora dobit ne more. Lahko le verjame, sklepa … Odgovora ni in ga verjetno tudi nikoli ne bo. Temeljni koncept življenja je, da človek ne ve, od kod in zakaj se je rodil in da pojma nima, kaj se z njim kot dušo po smrti zgodi, če se kaj. Na to mesto se vrine še vprašanje obstoja niča – ali je sploh možno, ker gre v osnovi za oksimoron, paradoks, če hočeš. Ravno na tej točki se seveda odvija največji zgodovinski kreš med ateizmom in verniki (vseh religij, ki jim je vsem skupno, da (pre)drzno oblikujejo in podajajo odgovore na to temeljno vprašanje, na katerega človek odgovora nima in ga seveda zato ravno to vprašanje najbolj intrigira, saj je ključno povezano z osnovnim smislom). Ateisti bi po domače lahko rekla zafrkavajo vernike, ker napletajo pravljice okrog sence, ki je neulovljiva. Verniki so pri poskusih branjenja pred tem zafkavanjem vedno po defoltu spotaknejo in padejo na nos, ker se pred tem ni mogoče pojasnjevalno ustrezno ubranit. Najbolj pogosta floskula, da nekaj, kar sicer ni dokazano, da obstaja, tudi ni dokazano, da ne obstaja, ne more zdržat normalnega razumnega diskurza, saj si na tak način lahko izmislimo obstoj česar koli in med vero otroka v realni obstoj Dedka Mraza in bogom ni razlike. Lahko verjamemo tudi v vesoljce in še marsikaj. Kakor in kolikor nam omogoča domišljija (to je tisto, kar nas loči od živali in smo zato posebna živeča vrsta, ki je obsojena na preizpraševanje o smislu, pri čemer odgovora dobit ne moremo in od tod tudi preizpraševanju o obstoju duše in kakšna je povezanost z razumom – kaj pravzaprav opredeljuje razum v povezavi z dušo … gre za prehod med zavedanjem in zgolj gonom, vzgibom). Vse ostalo je stvar množične podpore neki ideji, s tem povezani tradiciji in s tem trajnosti ter stabilnosti določene religije (ki si prilašča pojem morale kot svoj “izum”, čeprav temu ni tako, saj moralo ponotranji človek predvsem zaradi spoznanja o boljši organiziranosti razmerij med ljudmi in s tem večji možnosti za kakovostno žovljenje slehernika in predvsem kolektiva, medtem ko religija lahko zaradi nefleksibilnosti zapovedi, kulture, običajev in navad pogrne ravno po moralni plati in prispeva k nazadovanju družbe z vidika pravic posameznika ter razvoja skupnosti – pristane na vojnem terotoriju boja za prepričanje in ne ustvarjanje stabilne in napredne družbe, ki brez določenih moralnih predpostavk takšna bit ne bi uspela, saj bi jo zaviralo pomanjaknje pravil igre v odnosih, ki bi ustrezala čim širši skupini posameznih skupin in posameznika, kar se tiče občutka pravičnosti, možnosti in s tem umanjkanja volje do boja, maščevalnosti itd.). Zato je bolje za skupnost, da je religija sekularizirana, ker je s tem tudi spodbujana k prilagajanju potrebam družbe, ki se seveda spreminja v času in prostoru glede na izzive, s tem pa tudi glede prioritet v vrednotah in usklajevanju.
No, in pri tem zafrkavanju, ateisti včasih dobijo kakšno petardo nazaj. Nazadnje najbolj odmevno jo je na primer serviral Rode s kritiko ateistov, češ, kako smešno neuki in neduhovni so, ker ne verjamejo, da kaj obstaja po smrti, pa bi zato po logiki stvari tudi pokojne bližnje brez obredov kar v smeti metali (oziroma nekaj podobnega, ampak s to poanto). Povsem enaka otročjost se v takšnih momentih izrazi tudi pri ateistih, ki reagirajo užaljeno in take izjave označujejo za nezaslišane, diskriminatorne, žaljive itd. Povsem enako kot očitajo vernikom, d aje z njimi nemogoče diskutirat, ker se takoj naslonijo na priročno užaljenost, kar samo po sebi diskreditira njihovo prepričanje. Rode in podobni, ki in kadar prijavijo kakšno takšno, imajo namreč povsem prav, da gre za primerljiv disput. In tisti ateist, ki ve in razume, zakaj je ateist in kaj neki bi s tem rad dosegel, zagotovo ne bi smel imet težav s povsem normalnim odzivom, namesto da se sklicuje na priročno užaljenost. Seveda ni nič nepredvidljivega, da se tudi ateist težko loči in podlovi od bližnjega pokojnega in je zato pripravljen zganjat obrede. Obredna bitja smo vsi ljudje. Simbole za enostavnejše sporazumevanje in izražanje čustev uporabljamo pač vsi. Če nekdo ne veruje v boga ali pomrtno življenje, še ne pomeni, da ne trpi ob izgubi bližnjega in se temu primerno tudi obnaša, pod kar spada tudi obredno simbolično ohranjanje stikov s preminulimi (in trendi se tudi na tem področju lahko spreminjajo – od pokopa v krstah, preko žar, do stresanja pepela naokrog itd.). Ne pa z enakimi nameni in cilji.
Bolj delikatno je, če ateist, tako kot je bilo zaznat v podtonu Rodeta v tem primeru, zagovarja tezo, da po smrti dejansko obstaja nič. Da se pač, kar je evidentno, človek spremeni v odpadek, truplo strohni in ni ga več. Zakaj bi tako mislil? Jah, ker je to zadnja informacija, ki jo človek lahko ima o dogajanju slehernika s telesnega vidika. Vendar pa mi diskutiramo o nediskutabilnem, kaj se zgodi s človekom po smrti z vidika duše, pa tudi od kod in zakaj pride. O tem, ali je rojstvo posameznika v točno določene okoliščine zgolj naključje. In, če od nekod pride, verjetno po smrti nekam gre. Ali pač ne. In kaj naključje sploh je. Ali obstaja? Kako to matematično razložit, saj smo do zdaj kvečjemu spoznali, da nič ni naključje, pa tudi čudež ne, razen z vidika nerazumevanja stvari do trenutka, ko jih razvozljamo (razvoj znanosti temelji na tem). In s tega aspekta je prepričanje v nič ravno tako brezpredmetno kot prepričanje v kar koli. Tega ali onega boga in s tem povezanimi razlagami. zato je prepir med vernikom, ki veruje v nekega boga in ateistom, ki naj bi verjel v nič po smrti, povsem enakovredno nesmiseln. Oba namreč poskušata razložit nekaj, na kar obstaja le en odgovor, ki ga lahko označimo za povsem razumnega in sprejemljivega. In ta odgovor je: Ne vem. Vse teorije, ki se izogibajo sprijaznjenju z dejstvom, da je odgovor le Ne vem, so zgolj teorije, občutki na osebnem nivoju, pravljice in ideologije.
Hehehe…še jest bi pristavil šalčko…sam spadam v tisto kategorijo, ki pravzaprav oba principa združuje. Po mojem se transcedenca ne more zgoditi brez telesnega. Dokaz za to jemljem iz umetniškega akta. Najbliže primerljivo mi je biblično Kristusovo trpljenje na križu, ki ga doživljam, dojemam pravzaprav neposredno – ga ni bolela samo duša, temveč je pretrpelo tudi telo. Kot je to potrebno (prevajam) tudi pri umetniškem aktu. To pomeni, da doživljam “božansko” skozi prizmo telesnega. Sta dve neločljivi ravnini, ki človeka sestavljata v človeka. Torej vse, kar je zemeljsko je neposredno združeno z abstraktnim. Zato pravzaprav tudi jaz lahko rečem, da po smrti verjamem v nič. Ker se transcedenca ne more zgoditi brez telesa. Če telesa ni, ni transcedence. Lahko pa je obratno. je telo in ne duha ne sluha o transcedenci…heheh. Mislim, da je transcedenca samo možnost, neke vrste nadgradnja. Jaz je ne mistificiram do te mere, da bi lahko obtajala nekje drugje, v nerazumljenih ravninah. Mislim, lahko obstaja do te mere, da jo doživljam kot neke vrste x dimenzijo vesolja. In tu šele lahko rečem ne vem. A vendar če se vprašam o smislu življenja, lahko govorim o transcedenci samo za časa življenja.
Če omenim en intimen detalj, ki se mi je zgodil, namreč prisostvoval sem rojstvu svojega otroka. Čeprav sem kar nekaj časa mencal ali naj to sploh naredim ali ne (pa o tem kdaj drugič) sem se le odločil, da bom zraven. In mi ni žal. Nočem bit semntimentalen, ampak tako kompleksnemu dejanju še nisem prisostvoval, mislim kompleknemu v tem, da je bilo transcedentno tako prekleto telesno…dejansko telesno.
Nekoč mi je Simona zapisala, da imam neverjetno rad življenje v vseh njegovih oblikah, ker mi je hudo,ko pomislim na smrt. Zelo prav ima. ker se mi zdi, da je smrt ločnica med tistim (kar je lahko) neverjetno in tistim, o čemer lahko samo špekuliramo.
@Sašec:
Saj, z vidika tuzemno otipljivega in dokazljivega je povsem legitimno, da opredeljujemo nič s tem, kar nam je na voljo kot zadnja informacija – razkroj trupla, neobstoj osebe v kakršni koli prepoznavni obliki. Skratka, tudi z vidika budističnih razlag karme, ni nobenega dokaza niti o preobrazbi v tuzemno drugo obliko. Samo še ena razlaga zaradi nesprejemanja edinega odgovora: ne vem. In tako lahko rečemo, da je zadnji akt smrt. Vendar to lahko rečemo le s posebno opombo, da ne govorimo o posmrtnem. Torej ne trdimo, da je po smrti nič za vedno. Razlaga niča in večnosti je praktično nemogoča. Opiramo se lahko le na tuzemne informacije, ki jih lahko preslikavamo tudi na pravila igre širše gledano, na premici in ne le daljici (omejitev z rojstvom in smrtjo). Od tod tudi prikladni rek prosto po bibliji – kakor v nebesih, tako na Zemlji … hehe … No shit?!
No, in zdaj si lahko postavimo vprašanje, kaj sploh transcendenca je. Dejstvo je, da tvoja teorija povezanosti telesnega (bolj možganskega) s transcendenco v vsakem primeru drži, ker drugače transcendence sploh zaznavat ne moremo. Pa vendar poimenujemo transcendenčno nekaj in ravno tisto, česar ne znamo razložit zgolj z vidika vzroka in posledice delovanja človeka, kar bi bilo v tem primeru povsem sorazmerno z umevanjem delovanja aparata, robota. Ta robot je za naše umevanje prekompleksen in prezapleten. Ne zmoremo razložit niti izvora ideje. Samo do neke mere kot vzrok in posledico, lahko merimo iq, lahko razumemo športni vidik bildanja možganov in odpiranja za opazovanje, absorbiranje informacij itd. Ampak preko medsebojnih primerjav slej ko prej trčimo ob nerazložljivo, kar se tiče razlage samega izvora ideje – kaj se je zgodilo na 1. točki, kje ta točka sploh je. Mah, ne le to. Imamo medsebojne odnose oziroma privlačnosti, ki jih vsaj v primeru zaljubljenosti lahko razlagamo tudi z dogajanjem v zvezi s kemičnimi procesi, pa vendar te procese nekaj (oziroma nekdo) sproži, v drugih primerih pa ne. Te razlage imajo nično vrednost za umevanje stvari dovolj natančno in dokazljivo. Potem imamo na voljo psihologijo in marsikaj razumemo lahko v vzrokih in posledicah, kar je pomembno in je mnogo več kot nič, Vendar absolutno ne dovolj natančno, da bi bili lahko zadovoljni z odgovorom v primerjavi z drugimi primeri, ki spodbijajo visoko verjetnost nekega dogodka, da se bo zgodil. Skratka, ne moremo pripeljat sklepanja do tiste točke, da bi si upali vnaprej sklepat, kaj se bo zgodilo v primeru nekega srečanja. Da ne omenjam spet faktorja naključja. Zakaj se sploh kaj zgodi, kaj drugega pa ne. Ne znamo razložit, kaj je naključje in zaradi tega to doživljamo kot informacijo. Kot informacijo, da ne razumemo. Za razliko od živali, se zavedamo, da ne razumemo in nas to gnjavi. Ker nas gnjavi, razumemo, da tudi to ne more bit naključje, da se tega zavedamo in da nas gnjavi. Gre torej za informacijo, da nekaj je, česar ne razumemo. Ne razumemo bistva stvari. Kaj je naš smisel. Zakaj se dogajamo, kot se. Zakaj sploh smo. Nam je pa dano, da se o tem sprašujemo. Kaj lahko potegnemo iz tega? Da obstaja sfera, ki je ne razumamo, obstaja pa. Vse, namreč, kar nam je uspelo raziskat in dognat, ima svoj vzrok in posledico, logiko in ni nobenega naključja. Naključje pri kakršnih koli raziskavah je naključje le toliko časa, dokler nismo uspeli razvozljat vzroka – začetka in koncepta delovanja. Zato vera v nekaj več, v koncept, ki presega tuzemno umevanje stvari, ni nič abstraktnega, niti nerazumnega. To je nekaj najbolj razumnega, pa vendar lahko razumemo le, da ne razumemo dovolj. Ampak to ni isto, kot če ne bi zaznavali in vedeli, da ne razumemo. Da vemo, da ne razumemo, ima tudi svoj namen. Zato menim, da je pomembno poudarjanje nerazumevanja stvari v jedru – ne vem. Ne vem niti tega, zakaj sem včeraj z večernega sprehoda prišla čisto besna domov. Odšla sem dobre volje, mirna, okej. Na poti se ni zgodilo nič. Samo nekaj sem se spomnila. Zakaj, zaboga, sem se ravno na to spomnila? Do neke mere lahko razvozljaš vzrok in posledico, vendar ne dovolj globoko, da bi lahko servirala dokaz. Kako deluje selektivnost spomina. Zakaj se spomnim nekih povsem brezveznih stvari, detajlov, nekih drugih morda po osebni presoji bolj relevantnih dogajanj pa dolgo časa ne, tudi česa, kar bi mi v danem momentu prav prišlo. Spomnim se, ko ne vidim smisla, čemu neki bi zdaj to koristilo. In včasih obratno. Spomnim se in misel je usmerjena v ravno prave smeri. Joga sistem je tudi za ideje (umetnost) veliko bolj relevantno kot sam nabor informacij. Uporaba informacij je tista, ki šteje. Seveda se lahko potrudimo razlagat posameznikovo silo volje in s tem selektivnost. Ampak ni dovolj. Že rodimo se različni. Nismo nepopisan list, še zdaleč ne. Genetika razloži marsikaj, ampak tega, zakaj ravno takšna kombinacija genov, pa ne. Imam ušesa po babici. Zakaj pa ne po dedku ali mami …? Že pri takih banalnih osnovah se zatakne, kaj šele pri osebnostnih nagnjenostih in sposobnostih preobrazbe. Je vse določeno vnaprej ali ni? Kako, zaboga, ne bi bilo? Seveda je strašljiva misel, da človek ne poseduje osebne volje sploh, pa vendar, od kod dokaz, da jo? Kako neki se to poklapa v koncept, po katerem nikoli ni nič naključje. Ali, spet, trdimo, da naključje obstaja? Kaj pa to sploh je? Si kdo drzne trdit, da tako obvlada sistem delovanja vesolja in recipročnosti privlaka, da mu pripisuje kaos v obliki naključja, pri čemer …. hehehe … ima človek tako nepopisno pomembno vlogo, da svojevoljno vpliva na dogajanje? Si drznem trdit, da ne vpliva? Seveda ne. Ne drznem si trdit nič.
In zdaj prideva do točke doživljanja nečesa na osebnem nivoju. Podal si primer rojstva. In s tem si mi povzročil težavo. Zakaj? Ker je ravno to področje spet eno izmed tistih, ki je postalo del kulture, že kar religiozno determinirano, kako je “prav” to doživljat. In doživljanje, kit si ga ti na krako predstavil, je sprejemljivo. Negujemo ga kot pozitivizem. Če ne bi tako doživljali tega pojava, bi vsaj zaenkrat, ko se rojstva dogajajo tako, kot se (nismo (še) izumili tako izpopolnjenih inkubatorjev, da ženskam po osebni odločitvi ne bi bi bilo treba telesno donosit in rodit otroka), konec koncev izumrli. In izumrtje človeške vrste dojemamo kot nekaj absolutno slabega. Ma kaj človeške vrste, še izumrtje posameznega naroda. Drek bi jedli, da le ne bi izumrl jezik, narod itd. Po drugi strani se nekateri hudujejo, ker so Srbi na primer izgubili Kosovo bojda samo zato, ker so se teritorialno požrešni prišleki pač bolj intenzivno množili … hehe … Se zdi, da sem zašla s teme? Niti ne. Hočem povedat, da gre za osebno doživljanje. Ker vem, da si kronično radovedno in inteligentno bitje, ki mu naslanjanje na užaljenost pač ne pomeni nič, saj je razumevanje stvari tisto bistveno, tista alfa in omega transcendenca, se mi ne zdi škoda tratit besed, da izrazim tudi to, da rojstvo pač ne doživljamo vsi enako. Da to, kar si ti doživel kot izredno kompleksen, celo najbolj kompleksno dejanje, je posledica tvojega doživljanja stvari. In ja, kot si zapisal, s tem povezanega sentimenta, ki je podlaga za doživetje in umevanje stvari na trnscendenčni bazi. In spet vprašanje? Zakaj se razlikujemo? Obstajajo moški, ki jih je prisostvovanje rojstvu prej zabilo kot napolnilo z izjemno pozitivvnimi občutki. Seveda si ti ne upajo pretirano delit svojih občutkov z drugimi, ker bodo ožigosani za negativce. Mene stigme seveda ne zanimajo. Obstajajo ženske, ki v času nosečnosti, slednje doživljajo kot najbolj izjemno stanje. Se počutijo kot bogovi. In kljub bolečini in ostalemu stranju tako doživljajo tudi rojevanje. Oblikujejo se prioritete v doživljanju. Kar se dogaja v glavi. Obstajajo pa ženske, ki nosečnost doživljajo zelo negativno. Otrok odigra vlogo parazita, ki povzroča te in one tegobe. In rojstvo. hej?? zakaj neki bi bil ta masaker, po katerem je jasno, da se je zgodila tudi ideja za horor hollywoodsko uspešnico Alien, nekaj tako krasnega? Mar ne gre samo še za eno obliko nepopolnosti narave, kjer vlada pač sistem plen – žrtev, bolečina, bolezen, vmes pa mir, ugodje, veselje, fizična moč, da bi spet lahko primerjali z nasprotnim. Meni na primer je zanimivo to, da se rojstvo zgodi tako, kot se zgodi. Z ogromno bolečine ženske, pri čemer moški, nezavedajoč se svojega očetovstva (v smislu očitne dokazljivosti brez posebnih analiz, kar je izumil človek, ali osebnega prepričanja), samo bulji in spremlja, kaj se dogaja, prvo, kar stori otrok, če je vse v redu (kar je res hecno), je pa bučen jok. Od veselja, da jemali zajokal, smo čisto hin. Zanimiva ironija. Osebno vidim akt rojstva tudi kot pornografijo, ki ji ne morejo parirat nobeni poskusi v to smer. Čisti presežek, ki nima konkurence. S to dozo vtisov, ki bi ga kdo pač zlahka označil tudi za nihilizem, cinizem in bogsigavedi kaj še vse, hočem samo izpostavit še eno pomembno vprašanje obstoječih razlik v doživljanju stvari in s tem opredelitve mističnega doživetja kot takega. V čem je razlika med tabo, ki si to doživel tako, kot si, in nekim očetom, ki si ne bo nikoli upal priznat svoji partnerici, d aje revež padel v nezavest v tisti bolniški sobici od gnusa. Ali je revež celo bruhnil, pa ne zaradi stresa od silne lepote, ki jo je občutil ob mističnem doživetju, ki je preseglo njegove organske zmogljivosti, ampak spet … od gnusa, strahu … whatever. Kdo ima prav? Smo ljudje z različnih “ladij” in zato ne pridemo na svet z istih “krajev”, niti ne odidemo v enake “sfere”?
In to se mi zdi povezano s tem, ja, kar si omenil, rad imet življenje. Vsi se bojimo smrti, ker preprosto ne vemo, kaj nas čaka, tudi če imamo take ali drugačne slutnje. Nimamo pa zato vsi radi življenja in absolutno dobro mnenje o njem. Nismo vsi prepričani, da je to najboljše, kar nas lahko doleti. In to občutenje stvari, kot je možno opazit, sploh ni povsem odvisno od tega, kako kdo dobro ali slabo živi tukaj in zdaj. Še huje. Tam, kjer bo vladala revščina in slaba kakovost življenja, bo zaznavna tudi precej višja rodnost na primer in na tak način borba za pro lajf in hkrati manj stresno doživljanje neuspelih podvigov pri rojstvih (smrt novorejnca še v naši družbi v času naših prababic in pradedkov ni pomenil s čustvenega vidika noben “big dil” … se zgodi in to pogosteje kot danes ob vsem napredku v pristopih ob rojevanju). Sicer pa, če prevlada pro life občutek, bo sigurno več možnosti, da vse tisti surovo realno gledano grdo in mučno, kar spremlja rojstvo, interpretiramo z drugimi prioritetami, pod katerimi še neznosna bol in borba za preživetje (otroka, ki se rojeva, in matere, ki se igra na robu zmogljivosti) postane mistično nenadomestljivo doživetje. Po kateri še povsem skladen prizor s prizorom iz horor domišljijskega filma postane nenadomestljiv čudež. Po katerem tudi jok novorojenega predstavlja vir zadovoljstva in sreče. In zanimivo … po tem principu vse, kar spremlja smrt, pomeni nepopisno žalost. dokler se človek krotoviči v mukah, obstaja še košček upanja, da ne bo umrl. Ko blaženo utihne, nastopi vse slabo, kar se tiče občutkov. Pa ne le zaradi izgube vezi s človekom, torej s strani tistega, ki je ostal živ (po možnosti prestrašen otrok, ki je izgubil starša in ne ve, kaj bo z njim) in se moral poslovit od bližnjega, ampak tudi iz samo po sebi umevnega občutka, da je rojstvo nekaj lepega, smrt pa nekaj grdega. Skratka, jaz ne vem niti tega, ali je imet rad to življenje nekaj dobrega ali ne. Ne vem, ali je to pekel v primerjavi z morebiti drugimi obstoječimi sferami ali raj. No, vem to, kar vidim … da osbtaja že tu pekel in raj. Zato vem, da obstaja dobro in slabo. In zato sem se spraševala, ali prihajamo vsi z istih sfer in odhajamo v iste. Ali je ljubezen do tuzemnega življenja s strani posameznika pogojeno tudi s tem, od kod prihaja. Če s slabšega na bolje v nekih dimenzijah, je absolutističen pro life pogled logičen, če prihaja z boljšega (kot da je na primer kaznovan ali ga je nekaj usral), morda obstaja v njem konstantno nerazložljivo nelagodje ali jeza … Enako kot obstaja tuzemno zadovoljstvo ali nezadovoljstvo, glede na to, kaj se nam dogaja in kako vrednotimo, kaj bi se nam moralo dogajat, če bi bilo dogajanje pošteno, fer … whatever … hehe …. Zato se velikokrat pohecam in koga, ki je poln hvalnic pro lajfu, vprašam, zaboga, od kod si pa ti prišel, da s eti zdi tukaj tako krasno:):) In seveda velja tudi obratno. Ob človeku, ki vidi predvsem surovost tuzemnega, se vprašam, mater, mora bit nekje, kjer je ta duša morda že bila, krasno, v primerjavi s tem sranjem. Menim pa, da sta obe skrajnosti in vse vmes pomembne za razlage in umevanje stvari. Ker pač vse obstaja. Je pa res … to moram priznat … da so veliko bolj neverjetna tista doživljanja, ki ob vklopu čustvenega elementa, doživljajo kot nekaj presežno ugodnega, prizore, ki v bistvu stvari so nekaj, kar sicer razumemo kot negativno. Bolečina, kri, borba za življenje. In ravno akt rojstva je najbolj elementaren primer tega omenjenega. Saj nekateri tudi napad orla na zajca doživljajo kot čisti akt lepote narave v svoji demonstraciji moči (na primer Picasso). Kot akt lepote in celo inspiracije za umetnost nekateri doživljajo celo bikoborbe in kar sami sprožajo bolečino in borbo za življenje. Te primere osebno označujem kot ekstremno degutantne in lahko rečem le, da si ne želim prihajat, niti odhajat od tam, od koder ti ljudje prihajajo. Tako si predstavljam pekel in njegove poslance – satane – malikovalce bolečine in uveljavljanja elementarne moči na najbolj primitivni zgolj preživetveni bazi (kar je samo po sebi nonsens, saj tuzemno preživetje itak ne obstaja… ), kar pa hkrati res je zakon narave v svoji najbolj surovi izvedbi. Kam spada v tem akt rojstva in življenje nasploh? In kam smrt? V čem je razlika, če sploh je? In od kod razlike v doživljanju posameznika? In kolikšno veljavo imajo kakršni koli občutki posameznika ob tem, negativnio ali pozitivni in vse vmes.
Hehehe…torej, rojstvo otroka. Kot sem v zapisu omenil, sem se tudi sam spraševal, ali naj prisostvujem porodu, ali ne, iz istih razlogov pravzaprav, kot si jih omenila, no pa saj to sva se imela že enkrat priložnost pogovarjat. Vseeno sem se odločil, da naredim tisti tečaj in prisostvujm porodu. Moram reč, da samega akta nisem nič misitficiral. Če se sedaj spomnim kakih filmov ali pa grozljivk, je stvar veliko bolj enostavna tudi če se zakomplicira…heheh, Hollywood pač rad pretirava v podčrtanju poant. Se je pa zgodil moment, tik preden se je mali rodil, ko je partnerka bila v nekem transu (verjetno od bolečin, čeprav je vzela vse proti bolečini, kar ji je bilo ponujeno z izjemo inekjcije v hrbtnenico) in se trenutka pravzaprav niti ni zavedala. Tik preden je mali pogledal ven. Moram reč, da sem bil presunjen, pa niti ne zato, ker je bil to moj otrok, ampak bi bil verjetno tudi tako presunjen pri kakšnem drugem porodu. Mogoče rojstvo doživljam drugače zato, ker moškemu v resnici ni dano, da bi doumel cel akt, ker se ni rodil, da bi se mu lahko zgodil. Zaenkrat, no. In ja, v resnici je akt rojevanja individualen, kot si zapisala. A vseeno, hočem reč, da sem tako abstraktno stvar, da iz enega telesa pride drugo ( ne, posneti porodi niso isto) doživel popolnoma dejansko. In o tem govorim. Zgodilo se je pred mojimi očmi. Kot sem nekoč imel priložnost videti človeka, ki je izdahnil pred mano, ko sem bil še majhen. Oči so se obrnile navzgor,malo je pokašljal, zahropel in konec. In imaš prav, je nekje zelo podobno. Meni je bilo podobno v tem, da ne glede na nedoumljivost, ki je prisotna, strah, vprašanje, nevedenje, trenutek nikakor ni mističen. Samo zgodi se. In sedaj vprašanje, kje je transcedenca. Ja, točno v tem. Da se abstraktno v trenutku utelesi. Tisto, kar je nedoumljivo je nenedoma pred tabo. Oprijemlijvo. Čeprav je še vedno nedoumljivo….a brez mistike.
Razumem zapisano, ampak se vseeno nimam za sadista, ki uživa nad bolečino drugega…čeprav, glede na poklic, (pa s tem ne mislim privatistične štose) uprizarjati bol za užitek oz katarzo..jah…o tem raje privat…Saj, v bistvu podobno misliva, le da je pri tebi odprta ravnina, kaj se zgodi potem. Ali pred tem. Se strinjam, ne vemo. A vseeno je verjetno smisel v tem samo, kar je tukaj in sedaj. Seveda se zatakne, ko pade moralka, kaj pa tisti, ki v življenju trpijo in jim prav nič ni do tega, da bi živeli. Jah, točno. Zato se pa trudim, da bi svet obrnil na bolje. Tu, recimo dam Makarovičevi prav, ko se buni, kadar posthumno nagrajujejo kogarkolipač..jah, malo prepozno, ne? Ali pa recimo Kosovel, ki je zgnil v Cukrarni, ker bojda mora umetnik trpet lakoto, da bi lahko kvalitetno ustvarjal… Trudim se tudi zato, ker nočem, da se zgodba 15 letnika, ki se je danes vrgel z Nebotičnika zgodi mojemu malemu. Tako da…recimo ko berem Strnišo, njegovo Vesolje…je tudi moje vesolje. Ga ne razumem, ampak ga močno občutim. Eksistencialno. In to je po mojem bistvo, kot si tudi sama zapisala. Ne dokonca vedeti, a močno občutiti. Ne vem v kaj se vesolje širi, iz česa je nastalo, kje se je premica zgodila in zakaj se je. Vem, da je, da obstaja tukaj in zdaj.
In ob vseh informacijah in znanjih biti boljši človek.
Za natančnejše odogovore na določena vprašanja se bo pa potrebno še trudit, kot si zapisala.
Ja, se strinjam, da vse idelologije in tudi religije stremijo k temu, da povzročajo določen red in kontrolo. Ampak to ni samo stvar religij, ampak je vgrajeno v vsako živo bitje, v njeno celico. Tipičen primer tega je že osnovna potreba (lahko rečeva kar program) po preživetju, ki je vgrajena v nas. Že to je bistven element, ki povzroča določen red. Da o vseh ostalih programih, ki so v nas vgrajeni, sploh ne govorim. Naš kreator je v tem vesolju vse naredil z jezikom matematike.
Tvoja debata je zelo razumski poskus razložiti nekaj, kar je nerazložljivo, kot si že omenila. Vsaj trenutno. Podobno kot bo moje natolcevanje eno in isto, ker figo vem. Mi na B*ga gledamo zelo razumsko, še vedno. Tudi newage (ime je popolnoma napačno, vse “resnice” so zelo stare) pristop ni dal veliko novih “rezultatov” na tem področju.
Ker si brala Tolleja, ti je znan njegov pristop k obrazložitvi uma. Torej, mi s tem umom poskušamo razumeti nekaj, kar ni na našem nivoju. Prepričan sem, da nič ni naključno in da nič ni nastalo kar samo od sebe. Moj čut (verjetno in na žalost tudi mišljenje) mi pravi, da mora biti še nekaj več, nekaj kar je tudi onkraj našega vesolja. Znanje, ki ga nekako prikličemo skozi naš um in ki se plemeniti vedno hitreje (z njim tudi neumnosti in napake) je zagotovo tisti element, ki nas bo peljal naprej. Vprašanje je za moje pojme samo v tem, ali je to tukaj res samo osebnostna (duševna) izkušnja in nam že neprestano vrtenje našega planeta okoli enega in istega sonca, simbolično sporoča, da ves ta življenjski ciklus za človeštvo kot tako, nima nekega pomembnega “višjega” pomena. Da torej absolutnega odgovora človeštvo ne bo dobilo. Ali pa se bomo skozi milijone let razvili do stopnje(če bomo vzdržali, dvomim v to) dejansko prišli do konca, ko se bomo takšni, utelešeni, postavili na vrata B*ga, nanje potrkali, tam nekje na robu vesolja, češ, model, našli smo te, kaj pa zdaj???!!!
Kot je težko verjeti v B*ga, sploh če na vse skupaj gledaš iz zdrave kritične distance, je za moje pojme še težje verjeti v ateizem. Da se vse skupaj vrne v točko nič. Kakšen joke je pa to? Že tako je hud joke, ko moram pomisliti, da sta dejansko bila na začetku dva človeka, naga, bosa, neumna, brez kakršnegakoli temelja v čemurkoli in da so si njuni potomci morali izmisliti tudi imena dnevov, ker res ničesar ni bilo. Še kako se seksa jima nihče ni pokazal, vse je bilo programirano “samo” v celice 🙂
Ali pa je res od nekje na tak ali drugačen način prihajalo “znanje”, ki je sililo človeka v nekakšen red. Saj to nam vsiljuje že narava v tem dualnem svetu.
Torej, verjeti, kljub zdravi skepsi, iskati in iskati, to je moj odgovor na odgovor, ki ga ne bo (ne mislim tvojega).
In ko takole rečemo, da čutimo, da je nekaj tako kot je, je verjetno to nič drugega kot programček, ki nam govori “zapovedi”.
Kakorkoli, preveč je nekega reda izven instituta cerkve, da bi lahko to s čimer poimenujemo in iščemo B*ga, imenovali samo za ideologijo, ki so si jo izmislil nekateri med nami in ji je cilj kontrola.
@Sašec:
Seveda razumem poanto in pomen osebnega doživljanja. Temu nič ne oporekam, ker se temu sploh ne da oporekat in namen osebnega doživljanja ni, da bi se lahko oporekalo ali komentiralo, ampak se lahko samo razume in to je edini končen cilj. Komentira se le, če je potrebno kaj korigirat zaradi nevšečnih rezultatov kakšnega doživljanja, kar se pa spet ne da brez razumevanja (kar ne pomeni nujno tolerance). V bistvu sem se ravno od tega aspekta s svojim komentarjem oddaljila, da sem lahko povedala, kar sem želela. In ravno zaradi tega sem opozorila na težavnost tematike v tem primeru. Ker je vedno prisotno to, da sem jaz to doživel, kakor sem doživel. Posredi je vedno oseben aksiom, ki živi svoje življenje, film, stanje duha itd. In ti si mi potem odgovoril s tem poudarkom, da gre za tvoje doživetje …. hehe … Ja, razumem. Jaz sem pa ravno to izločila. Tudi svojega bi, če bi ga imela. Na tem področju ga nimam, obstajajo pa druga področja, ki vsebujejo čustvene odzive, ki se lahko prekleto razlikujejo od drugih in vsaj v detajlih vedno se, pri vsakomur. En aspekt je torej umevanje sveta posameznika s svojimi čustvenimi odzivi, prioritetami v opažanju in vpletenostjo v film, ki ga živi. Drug aspekt je eliminacija osebnega in opazovanje razlik. Zakaj do njih prihaja in kjer so stične točke. Opazivanje tega, kar ostane ali kje je skupni imenovalec. Najbolj zajebani pa so pogovori o čemer koli, kjer obstaja neka kolektivna splošna zedinjenost v odnosu do stvari. In porod, ki si ga omenil kot primer je poleg občutljivosti zaradi osebnega še s tega vidika verjetno najbolj kontaminirana tema, kar se tiče poskušanja zedinjenja v umevanju stvari (česar osebno ne priznavam v nobenem primeru). Zaljubljenost posameznika na primer je pa kolektivno večinoma zelo diskriminirana tema, kar se tiče relevantnosti, čeprav ljudje zaradi tega delajo samomore in čeprav še kako je pomembno za vsakogar, če prizna ali pa ne (ampak sram pred tem je zaželen, ker ima sklepanje vezi z namenom, ki je jasen, kakopak svojo funkcijo za mir in stabilnost družbe). In ne le neumni, kot se zaradi diskriminacije rado trdi. Se pa zgodi kakšnemu najstniku najbolj rado (osebno vem za podoben polet z višine s tega razloga, kot je ta zadnji primer z Nebotičnika, za katerega razloga ne vemo … in precej bi se morali potrudit v primeru, ki ga poznam, da bi lahko presodili, kako bi starši, ki prav tako niso bili bebci, to lahko preprečili) in ni tako enostavno, kot se rado interpretira, heh, preveč hormonov v glavi, jejhata, kakšna škoda in čao. Ja, imamo pa radi hrepeneče pesnike in jih ne zmerjamo za bebce, ker se ne spodobi, je pa res, da jih raje častimo po smrti, če je že nujno, plačamo pa nikoli nič radi. Prav tako je lahko izguba nekoga, celo smrt, zelo različnih vatlov, čeprav presojamo, da je zagotovo izguba mladega starša s strani otroka težja kot izguba ostarelega starša s strani odraslega potomca. Pajade, same posplošitve. Odvisno od odnosov, okoliščin, relacij in občutkov, ki se ob tem vzpostavijo.
In logično, da z omembo dojemanja kot nekaj lepega omenjenih prizorov povzročanja trpljenja ali narave kot take, ki temelji na plen – žrtev sistemu, nisem enačila z odnosom do poroda, ki predvideva pro lajf izhod, torej ravno obratno. Zato nisem niti pomislila, da bi lahko šlo za sadizem pri volji do prisostvovanja porodu v tvojem primeru. Je pa možno tudi to v določenih primerih. Zakaj pa ne. Priložnost je krasna. Mene pa zanima, zakaj je tako, kot je. Otrok bi se lahko rodil na polno načinov. Stvar domišlije. Ampak je tako, kot je, in ni irelevanten pomislek, zakaj ravno tako. Tale primer doživljanja poroda s strani očeta je pa tudi na primer zelo “zabaven”:
http://www.zurnal24.si/s-pistolo-izsilil-carski-rez-clanek-135967
Skratka … Odmaknila sem se od osebnega in tega občutenega, da bi izpostavila zanimivost razlik in relevantnost le teh pri ugotavljanju, kaj je skupno vsem, oziroma, kaj ostane, ko se odplakne osebni input. In hkrati s tem, kaj osebni input pomeni. Je to edino transcendenčno, kar obstaja? Tuzemno brez dvoma, ja. Ampak je še nekaj, še nekaj čez. Kar se tiče naključij in zidu pri možnosti razložljivega in smiselnega. To se kaže v teh razlikah, ki v bistvu pojasnijo, da nič doživljajsko ne obstaja, kar ni samo tvoje. Stanje depresije (v pravem pomenu besede) tudi na primer to lepo pojasnjuje s svojim stanjem praznine, ki moti in boli hkrati. Po drugi strani pa za nič ne moreš trdit in dokazat, da si sam ustvaril, oziroma kje je meja med tem, da si bil voden (naključje, okoliščine, posledični vplivi na doživljanje stvari) in tem, kar si sam infiltriral v vsak poseben dogodek in doživljanje ter v celoten koncept svojega življenja. Ne glede na to, kako se razplete. Tudi s samomorom lahko. Saj to tudi nekaj je in nekaj pomeni (poleg različnih pomenov glede na kulturno pogojen odnos do stvari). In tudi tu so razlike v filmih in naukih ter hkrati skupna točka. Ostalo je stvar debate o tem, zakaj nekaj dojemamo in vrednotimo tako, kot vrednotimo. Tebi se zdi na primer porod abstraktna stvar in to tako poimenuješ. To je informacija o tvojem doživljanju. Sicer pa ni nujno nič abstraktnega v tem. Hočem reči nič bolj abstraktnega od prehranjevanja ali česar koli drugega, kakor funkcionira človekovo telo, da lahko funkcionira. Seveda je pa doživetje samo lahko tako opisano. Tudi kot nekaj najbolj abstraktnega, kar je mogoče zaznat ali je nekdo zaznal. Zakaj? In doživetje svojega partnerja ali sebe je lahko bolj abstraktno od pogleda na enako doživetje drugega … itd. Odvisno. Vse je odvisno od nečesa.
Kar se smisla posameznika tiče, pa itak ne more bit le odvisen od tega, koliko se tisti, ki si (lahko) privoščijo več doživljanj takih ali drugačnih pozitivnih občutij (odvisno od primera in človeka, na kakšni podlagi) potrudijo, da bi nekaj smisla doživeli tudi tisti, ki trpijo in je njihovo življenje ena sama jada. Niti ne more bit tako, ravno obratno, kot prenekatere religije slavijo – predvsem trpljenje in katarzo spoznanja skozi trpljenje, s tem pa tudi smisla. Oboje je sigurno preenostavno, da bi bilo smiselno. Kdaj drugič o tem, ker to je pa spet še ena zelo široka in kompleksna tema.
Ne vem, če se čisto razumeva, o čem govori eden in drug. Malo sva šla tokrat mimo, vsak po svoje se mi zdi … hehe … Ampak nič hudega. Tudi to je zanimivo:):)
@David:
Preberem kasneje … danes sem že off.
Sam kot nekdanji ‘ZSMS’-jevec sem skupaj s ‘SZDL’ -jevcem aktivno sodeloval pri zadnjem masovnem obdarovanju otrok v občini. Kolikor se spomnim, so bili vanj vključeni vsi predšolski otroci, ki niso hodili v vrtec (ker so jih tam obdarovali z istimi darili posebej). Vsebino daril za različne starosti so oblikovali v vrtcu po njihovih strokovnih kriterijih (didaktičnost, trajnost/les, zdravstvena neoporečnost…). Darila so otroci dobili sicer na masovni kulturni prideitvi z Dedkom Mrazom v bivši dvorani JLA in kljub nedvomni ideološkosti projekta (partija/vojska vizavi kler), se mi je kasneje tožilo po tem projektu, ker moji otroci niso bili nikoli več kolektivno obdarovani. Izpadli so tako iz klerovskih (smo atesiti) kot sindikalnih (smo bili zasebnik) in vrtčevskih (niso bili v vrtcu) odbarovanj, tako da sem si dal leto kasneje sešit kostum Božička (Dedek Mraz je bil že pase in preveč kolketivistično tog/mračnjaški) in sam namaskiran vanj odglumil odarovanje tako lastnih otrok kot pri žlahti in celo najeli so me lahko v bližnji okolici za obisk na domu (ob predhodnem dogovoru in pripravi daril). Edini pogoj je bil, da sem fotografijo obiska Božička pri obdraovancih lahko objavil v lastnem časopisu in si tem popestril vsebino (in povečal prodajo), kar je bila spet nekem smislu tržno/ideološka zloraba skrivnostnega/mitološkega akta obdarovanja.
Implicitna kolektivnost je moje tisti presežek obdarovanja, ki skozi kamuflažo dobrega starega moža kot personalizirano kolektiveto daje otroku tisto presežno varnost, ki mu zgolj znotraj družine umanjka. Provizijo, ki si jo za dajanje tega občutka zaračuna ideologija, je treba pač plačat in se trudit za to, da bi bila čim manjša.
@David:
V bistvu ja in ne. Življenje za preživetje prosto po naravi in s tem animalnih načelih deluje po principu plen – žrtev in s tem povezanimi bitkami za hrano in teritorij (zatočišče – dom), pri čemer je hierarhija šibkejših in močnejših po prehranjevalni verigi določena na podlagi fizične moči, fizičnih danosti in zelo omejenih sposobnosti gibanja prosto po fizisu in reakcijah v danem trenutku, po instinktu. Človek kot bitje razuma, s tem pa tudi ustvarjalnosti, domišljije … pa si lahko omogoča ustvarjanje kakovosti življenja. Tudi razmišlja o kakovosti življenja, se zaveda rojstva in smrti, ugodnega od manj ugodnega. Ne le v danem trenutku, ampak lahko tudi planira. Religije in ideologije torej ponujajo koncept (nespontan), ki naj bi veljal za celotno skupnost in si jo podrejal. Religije so toliko bolj problematične, v kolikor pod vprašajem ni kakovost življenja slehernika, ampak vera v surrealen smisel, pri čemer pa lahko tudi brez potrebe nekvalitetno ali celo trpeče življenje predstavlja smisel po surrealni logiki. Skratka, življenje (oz. žrtvovanje) za smrt (oz. posmrtno). Če so ideologije stvar konsenza, pri čemer ideologija lahko pade po uporu ljudstva konceptu, ki ga prepoznajo kot kakor koli izkoriščevalskega, nepravičnega … in zamenja jo novi ali popravljen red, pa se religije napajajo na tradiciji in ne prenesejo ugovora, ker se sklicujejo na sle ali preroke, ki jih za razliko od ideologov ali diktatorjev v primeru diktature, ne moremo okrivit za nezadovoljstvo s konceptom, niti ne moremo zavrnit koncepta. S tega vidika je že sama ideja religije prebrisana, ker vnaprej diskreditira možen ugovor. Daljšo tradicijo kot ima, bolj je stabilna. New agevske “religije” in razni kulti nimajo takšnega vpliva in moči, pa tudi propadajo kot po tekočem traku predvsem zato, ker se njihovi “preroki” ne morejo obdržat, v kolikor se jih verniki naveličajo, zapustijo ali se celo odvrnejo od njih. So tam pred njimi in lahko jim pomahamo v slovo. Papežu ali muftiju itd. pa ne moreš nič, ker onadva bojda ne obstajata kot nosilca ideje, ampak sta samo poročevalca, posvečenca, ki branita ali preroka (Mohameda) ali izročilo kot tako. Zato religije ne prenesejo metamorfoz in kakšnih posebnih prilagajanj novonastalim in sprejetim spoznanjem itd. Vsaka sprememba v izročilu in ideološkem konceptu kot takem bi diskreditiralo religijo v celoti, ki se sklicuje na brezprizivno izročilo, ki naj bi bilo univerzalno in za vse večne čase. Katoliška se je itak zapletla že dovolj s staro in novo zavezo, še ena zaveza bi jo pokopala, še posebej v časih in na področjih sekularizacije.
Človekovo osvobajanje izpod terorja manjšine proti večini ali terorja večine proti manjšini je pripeljalo do temeljnega koncepta demokracije, ki naj bi predvideval osebno svobodo posameznika do točke, ko ne krati osebne svobode drugega. Ta koncept je dovolj ohlapen in hkrati jasen, da predvideva čim manj upora in čim večje obče zadovoljstvo oz, možnost za zadovoljstvo slehernika, ki se zaveda tudi odgovornosti do drugega. Ohlapnost predvideva možnosti konsenza in spremembe po potrebi. Dobrobit te okvirne filozofije je človek spoznal skozi boje z diktaturo v imenu religije in/ali ideologije, ki zapoveduje in hkrati niti ne predvideva nujno kakovosti življenja slehernika kot temeljni smisel. Večji od golega preživetja, kar je povsem animalen aspekt, ki ne predvideva uporabe razuma (pa zlorabe tudi ne).
Ni torej vprašanje, kaj je v nas vgrajeno, ampak kako to, kar je vgrajeno uporabljamo, čemu na ljubo in zakaj. Ali se orientiramo v idejo, da bojda razumemo smisel in živimo za namišljen posmrtni koncept ali živimo za tu in zdaj. Ustvarjamo raj na Zemlji, ali živimo za raj po smrti, pa nas pekel na Zemlji nič kaj dosti ne briga pravzaprav. Bo že bog povedal, kako in kaj, ko ga bomo srečali, in bo razdelil bonbone pridnim in porednim.
Nobenega poskusa razumske razlage nerazumnega ni bilo z mojega aspekta (oziroma če meniš, da ja, bi rada vedela, kaj naj bi temu ustrezalo v mojem komentarju). Samo tisto je bilo z mojega vidika pojasnjevano, kar je tuzemno povsem razumsko. Nerazumno sem pa jasno opredelila z “ne vem” in tudi poudarila pomembnost legitimnosti tega odgovora v izogib razlaganja nerazložljivega (seveda si lahko privoščimo pojasnjevanje slutenj in občutkov, ampak v tem primeru je tako tudi navedeno).
Ne vem, če mi na boga gledamo zelo razumsko. No, mi nekateri že … hehehe … Ampak ne vsi. Še posebej zapriseženi in zelo pobožni verniki ne. Po svetu imamo še danes diktature v imenu religije, kjer ljudje služijo bogu po jasnih načelih in se med seboj koljejo zaradi razlik v prepričanjih, ki direktno komunicirajo s precej personificirano verzijo boga z imenom ali brez. Nič posebej razumnega ne vidim v tem, čustvenega pa veliko. To pa ja. In se popolnoma strinjam, da tudi new age ni dal na tem področju nobenih posebnih rezultatov, saj jih tudi ne more dat. Mene fascinira ta neverjeten trud v to smer, v primerjavi s trudom ustvarjanja “raja” konkretno tukaj in zdaj ter volje do mučenja možganov, kako bi čim bolj optimalno vzpostavljali pravičen, produktiven, pozitiven in osvobajajoč sistem, ki bi seveda tudi ponujal dobre možnosti za oblikovanje temu primerne mentalitete in posledičnih značajev. Večini ljudi se ne ljubi, ama, nič. Gnusi se jim razmislek o čemer koli. Če jim boš ponudil novo vero z neko brošurco posplošenih kvazi “resnic” v imenu nekega new age gibanja, bodo pa takoj pripravljeni posvetit morda celo ves svoj ljubi čas in življenje. No, saj nelogično ni. Lepo se je družit in imet občutek, da si del nečesa, da imaš veliko prijateljev, ki enako mislite, kot roboti in je toliko manj možnosti za konflikte itd. Ampak klinc … špricanje učnih lekcij in poenostavljanje se slej ko prej maščuje.
“Da torej absolutnega odgovora človeštvo ne bo dobilo. Ali pa se bomo skozi milijone let razvili do stopnje(če bomo vzdržali, dvomim v to) dejansko prišli do konca, ko se bomo takšni, utelešeni, postavili na vrata B*ga, nanje potrkali, tam nekje na robu vesolja, češ, model, našli smo te, kaj pa zdaj???!!!”
Največ, kar si upam replicirat na tole, je to, da dvomim, da bi bil človek še človek, v kolikor bi se kdaj realiziral scenarij, ko bi našel boga oziroma neko nadinteligenco, stvarnika ali stvarstvo s svojim laboratorijem.
Sicer tudi jaz menim, da nič ni naključje. Ker ne razumem, kako bi lahko obstajalo naključje, saj tudi naključje nekaj je. Naključje je še bolj nemogoč pojem od niča.
Ne vem, zakaj bi ateizem pomenilo mišljenje o neki vrnitvi k točki nič. S temi razlagami ateizma je itak en sam križ, ker je tako površno definiran po eni strani, po drugi pa preveč razlaga. Najbolj okvirna definicija je, da ateist preprosto zavrača religije in preko tega obstoj boga. Treba je razumet, da se zanikanje obstoja boga v tem primeru veže izključno na religiozno pojmovanje. In potem ločimo humanistični ateizem, racionalistični in nihilistični, ki zavrača tudi človeka. Površnost je pač v tem, da obstajajo tudi religije, ki se ne sklicujejo konkretno na nobenega boga. Na primer budizem malo bolj zakomplicira zadeve in se ne sklicuje na nekega enega boga, čeprav razlaga posmrtni proces (in karmično vračanje v tuzemno). Budist torej ne veruje v nobenega boga, ampak v samo idejo in časti budo kot najvišjo tuzemno obliko inteligence. In budist pač zato ni ateist, ampak je budist … hehe … Poleg tega po takšni definiciji ateist lahko verjame v vesoljce kot višjo inteligenco, lahko bi verjel tudi v moč vrtnih palčkov, duhov … Skratka, menim, da je pri ateizmu skrajno neprimerno operiranje z bogom, kar se je zgodilo le zato, ker je bilo nekoč pač samo po sebi umevno, da je vera v boga vezana na religijo. V bistvu pa je poanta ateista predvsem v zavračanju religij in pristajanju na osredotočanje na tuzemno življenje, brez vtikanja ali poskusov razlaganja nadzemnega ali posmrtnega, predrojstnega. Življenje za tuzemno in ne za onstranstvo ali posmrtno. V tem smislu ne vidim razloga za definicijo, po kateri naj bi ateist verjel v povratek k niču. Ateist ne bi smel v nič verjet, če je res ateist. Če verjame v povratek k niču, je pa zame vernik. Nekateri verujejo v takšnega ali drugačnega boga, nekateri v karmo, nekateri v nič … Še eno prepričanje v nekaj, o čemer ne vemo nič. To zame ni ateist.
To, kako vse išče človek boga in razmišlja o tem z vidika, pod katerim ne razumemo boga nujno tako, kot ga razlaga katera koli vera, je pa nekaj drugega. Seveda se vsi sprašujemo o tem, marsikaj slutimo in si tudi razlagamo. To je tisti del, v katerem sem omenila v prejšnjem komentarju vprašanje, ali sploh prihajamo vsi z istih koncev in odhajamo v iste sfere, v kolikor od kod prihajamo in kam odhajamo v kakršni koli obliki že. Nekaj že mora pač bit (glede na to, da ne razumem niča). To bi na primer pomenilo, da tvoja slutnja in slutnja koga drugega nista podobni, ker tudi ne velja za oba podobno. Na primer. Skratka, strinjam se s tabo v tem, da vsi živimo na nek način tudi za surrealno, nadzemno. Vsi komuniciramo tudi na povsem mistični podlagi. Ravno zato, ker ne vemo. Tudi tisti, ki verjamejo v nič po smrti, delujejo v sozvočju s tem prepričanjem. Neverjetno vredno se more zdet življenje takšnemu človeku. Veliko bolj kot verniku, ki si nekaj predstavlja tudi po tem in meni, da njegovega obstoja s smrtjo ni povsem in za vedno konec. Si predstavljaš, kako pomembno se mora zdet tuzemno življenje nekomu, ki resnično meni in čuti, da je to vse, kar ima? … hehe … Tako da na nek način zagotovo vsak izmed nas ima svojo vero in komunicira s svojimi “duhovi”. Tudi jaz to na nek način počnem precej intenzivno … Religija, ki si lasti boga in ga ponuja kot enak odgovor in edini odgovor vsem, je pa ideologija, ja. Bog kot retorično vprašanje je itak prisoten konstantno v človekovem diskurzu in na tak ali drugačen način ga najdeš vsepovprek v filozofiji, ki se z ničimer raje ne ukvarja kot ravno s smislom. O smislu pa praktično ne moremo razpravljat, ne da bi trčili ob rojstvo in smrt. Ampak to je nekaj povsem drugega kot pa ponujanje ali celo vsiljevanje predstave o bogu, ki ima celo ime, v kolikor ga pa nima, ga pa pišemo z veliko začetnico kot ime. Hej! To je pa čista ideologija, ki to ime uporablja za posku kontrole nad posameznikovim umom in delovanjem. Nič individualnega in intimnega ni več v tem. Rojstvo in smrt je pa nekaj najbolj individualnega in intimnega na tem svetu. Kar se dogaja prej in potem, je samo moje. Kdo si jemlje pravico, da mi pridiga, kako in kaj naj se obnašam in celo razmišljam v odnosu do tega mojega intimnega in povsem individualnega trenutka. Nihče si ne bi smel jemat te pravice. Lahko diskutira, klepeta, priporoča, izraža mnenje … zapoveduje pač ne.
@titud:
“… tako da sem si dal leto kasneje sešit kostum Božička (Dedek Mraz je bil že pase in preveč kolketivistično tog/mračnjaški) in sam namaskiran vanj odglumil odarovanje tako lastnih otrok kot pri žlahti in celo najeli so me lahko v bližnji okolici za obisk na domu (ob predhodnem dogovoru in pripravi daril). Edini pogoj je bil, da sem fotografijo obiska Božička pri obdraovancih lahko objavil v lastnem časopisu in si tem popestril vsebino (in povečal prodajo), kar je bila spet nekem smislu tržno/ideološka zloraba skrivnostnega/mitološkega akta obdarovanja.”
Hahahaha … zelo ljubko in plemenito (prodaji časopisa navkljub)!!!
Sicer pa ja, seveda se strinjam, da ima ta kolektivna verzija svojo pozitivno funkcijo, ampak kot si sam zapisal predvsem s predpostavko, da in ko znotraj družine umanjka. Velja torej predvsem za otroke, ki jim znotraj družine manjka, tako možnost obdarovanja kot morda možnost nekega pristnega veselja ob nekem hokusu pokusu. Na drugi ravni pa umanjka vsem (kot na primer v primeru tvojih otrok), ker ko nekaj kolektivno obstaja, manjka vsem, ki tega niso deležni. Ampak pod črto pa ni nobenega razloga, da se hokus pokusi ne dogajajo drugače in marsikdaj, niti ne bi smelo bit razloga, da otrok ni kdaj pa kdaj obdarovan. Mi pač še danes sprejemamo in negujemo krizo na tem področju. Pač dejstvo je, da nimamo tako radi otrok, kot radi blejamo o tem. Imamo radi pač svoje otroke, če jih imamo. Za kolektivno radost v pravem smislu besede povsem zmanjka volje in interesa. In to je dejstvo. Zato tudi otroci “potrebujejo” svoj praznik (zaradi tistih, ki ga “potrebujejo”, ga potem lahko pogrešajo vsi). Ker sicer za doživljanje pravljičnega sveta, spodbujanje domišljije in radosti tega ne potrebujemo. Potrebujemo gledališča za otroke, razne delavnice, prireditve itd. Darila pač nekateri otroci dobivajo tako in drugače. Vse to imamo in lahko imamo. Vendar tega niso deležni vsi otroci, zato take kolektivne pizdarije, ki so po defoltu ideološke in ne morejo bit drugačne kot tržno profilirane, potrebujemo vsi. Zato na koncu ostane le še en praznik s svojimi običai, zaradi katerega vemo, da nekaj ni tako zelo v redu, kot bi moralo bit. Tako kot vemo, da dan žena še danes slavimo, ker še vedno ni vse okej, kar se tiče odnosa do žensk in moški se prav nič ne pritožujejo, ker svojega praznika nimajo. Zakaj bi se. Saj ga ne potrebujejo. In Valentinovo. Še en praznik, ob katerem naj bi se spomnili, da imamo nekoga bojda radi in okrog strašili z bonboniereami in pušeljci. Za koga neki? Jah, res smo nezadovoljni v povprečju z ljubeznijo samo po sebi in dobro je, da vsaj enkrat na leto pomislimo na nekaj lepega. Na primer na bonboniero … hehe … Prazniki naj bi sicer imeli ravno funkcijo izkazovanja posebne pozornosti in časti, vendar gre za trik. Ideja za praznik že sama po sebi se vzbudi vedno takrat in na tistem mestu, kjer pravzaprav vlada nezadovoljstvo ali strah pred neko izgubo. Najhujši so seveda prazniki v imenu ljubezni do domovine. Toliko frustracij in hladne, brezosebne histerije verjetno vendarle še za božič ni mogoče zavohat v zraku kot med množicami, ki se zberejo zato, da slavijo nekaj tako abstraktnega, kot je domovina, omejena od drugih domovin drugih domorodcev, ki nam lahko kaj ukradejo. Neverjetno, da ta igrica Zemljo krast še funkcionira. Ne vem, če se jo še s takim navdušenjem igrajo otroci, kot je bila popularna v naših časih. Ko smo vsi hoteli bit Švica (samo zato, ker smo vedeli, da naj bi bila nevtralna) in nihče ni hotel bit Jugoslavija … hehe … Prazniki so bili pa temu primerno hudi in bombastični, ja.
Saj ne, da se z marsičem ne bi strinjal, ampak nekaj bi še vseeno dodal. B*ga boli kurac za to idelogijo, ki jo mi tukaj zganjamo zaradi ali okoli njega (karikirano). Vera kot taka ni ideologija, zagotovo ne. Tukaj se s tabo ne strinjam. So samo navodila, kako naj živimo! Kako se naj prehranjujemo, kako se naj razvijamo, kako se naj konec koncev če sem malo zoprn, tudi ljubimo in seksamo.
Za vse *ije in *izme smo si krivi sami, ker nismo sposobni razumeti vsega. Kar je normalno, saj smo samo “ljudje” (kretenski izgovor, priznam) in ker pri svojem delovanju nismo natančni, smo nečimrni, si razlagamo stvari po svoje, oz, tako kot nam paše.
V imenu B*ga pa nihče ne more govoriti, lahko se samo podaja njegovo besedo. Krvavi veki pa dokazujejo, da tisti, ki so na oblasti ničesar ne razumejo. Kot ne razumejo njihovi “podaniki”.
@David:
Vera kot taka zagotovo ni ideologija. Vera je posameznikov intimen svet in brez kakršne koli vere v nekaj je praktično nemogoče osmislit svoje življenje in smrt. Vendar je pomembno, da je vera posameznikova intima, popolnoma unikatna in njegova. Le ta je lahko najbolj prava in tudi če se izkaže za napačno, je še vedno vsaj njegova, ne od zunaj povzeta, podtaknjena, vsiljena. Tako da se s tvojim prvim in drugim odstavkom z lahkoto strinjam. Religija, kar nadalje tudi opisuješ v drugem odstavku, pa je ideologija.
V bistvu samo enemu stavku lahko oponiram. In sicer temu, da v imenu boga nihče ne more govorit, da pa se lahko podaja njegovo besedo???!!!! Kot prvo nihče ne pozna boga, še manj njegove besede, kot drugo pa je govorit v imenu boga in podajat njegovo besedo eno in isto, predvsem zato, ker božje besede nihče ne pozna, ker tudi boga ni še nihče spoznal, tako da se kaj drugega kot govorit v njegovem imenu ne da.
Saj v tem se razlikujeva. Jaz sem veren tudi v določenih “okvirih”, poleg svojega unikatnega pogleda, kot ga ima tudi vsak normalno razmišljujoč človek. Namreč verjamem v Jezusove besede, ne bi se pa spuščal v razpravo ali je bil božji sin, ali ne, ker tudi tukaj je interpretacij mogočih več. Itak je pa moral pred 2000 leti govoriti v jeziku, ki so ga tista plemena, živeča na bližnjem vzhodu, v takratnih časih tudi morala razumeti. Kolikor so razumeli, so razumeli itak s srcem. Današnji človek je pa drugačen, gleda veliko bolj z razumom, kot pa s srcem, za vsako stvar hočemo razlago in dokaze. Samo z razumom, brez vklopa drugih čutov, je pa to nemogoče. Naš um je v marsikateri smeri malo vreden (čeprav je dragocen). Verjamem tudi v reinkarnacijo, v krog življenj, ki jo krščanstvo danes ne priznava več. V glavnem, ni res, da ni dokazov, mislim, da jih ne moremo, včasih pa tudi nočemo videti. Direktnih dokazov o božji prisotnosti tudi jaz ne poznam, posledičnih dokazov je pa “veliko”. Veliko je tudi nepojasnjenega, tudi to, kako se nekateri naši največji pionirji prišli do določenih znanj, ki so potegnile človeštvo naprej. Kot je zelo veliko nepojasnjenega že o samem človeku in njegovi zgodovini. Npr. o Atlantidi, zelo zanimivo je tudi, kaj točno je bilo z Budo, ki si ga omenila itd. Kakorkoli, osebno sem mnenja, da tako kot napredujemo, nam stvarstvo ali stvarnik pošilja določen info v naš um, s katerim spet naredimo korak dlje. Kdor dolgo išče odgovor, se mu le ta, če je časovna komponenta izpolnjena, tudi pokaže. In to ni delo samo in/ali samega človeka.
@ Simona
“Darila pač nekateri otroci dobivajo tako in drugače. Vse to imamo in lahko imamo. Vendar tega niso deležni vsi otroci, zato take kolektivne pizdarije, ki so po defoltu ideološke in ne morejo bit drugačne kot tržno profilirane, potrebujemo vsi. Zato na koncu ostane le še en praznik s svojimi običai, zaradi katerega vemo, da nekaj ni tako zelo v redu, kot bi moralo bit.”
Prazniki itak obstajajo zato, ker nekaj ni tako zelo v redu, kot bi moralo bit. Obredno naj bi opravljali kompenzacijsko funkcijo, zato tudi prevzemajo formo kompenzacijksh sanj. Ki pa se lahko sprevžejo v dodatno frustracijo s tem, če razlike med tem kar je in kakor bi moralo bit ne zbrišejo ampak izostrijo in potencirajo. Zato so naši (predvsem državni) prazniki take nočne more: so zgolj izčiščena vsakdanjost, oropana sanjskih dimenzij. Tisto, kar nam ponujajo v čaščenje, se nam zagnusi.
Po razsvetljenski trdaiciji je vsakemu človeku vzajemno in brezpogojno prizanano dostojanstvo. Dostajnstvo je dejansko ali pa ga ni, zato bi bilo vsako praznično čaščenje človekovega dosotojanstva akt priznanja odsotnosti dostojanstva samega. Čaščenje je tako po defoltu akt nedostojanstva, dostojanstveno praznovanje pa zato čisti absurd.
@David:
Ja, v tem se razlikujeva.
Razumevanje s srcem mene prej bolj skrbi, kot ne:):) Seveda nam je všeč, kar je razumljeno s srcem (čustveno) tako, kot se nam zdi prav, a menim, da je s srcem žal večinoma razumeljeno in storjeno marsikaj, kar je daleč od koristi in prej v škodo. Srce je prevečkrat priročen izgovor za ne-prisotnost, površna prepričanja, površen prisluh in afektirane reakcije. Tam, kjer je veliko “srca”, je tudi veliko klanja. Žal.
Današnji človek je po mojem mnenju še vedno premalo razumen in je v tem bistvo problema. Izzivi in tempo življenja so drugačni in večji, tem okoliščinam pa povprečna uporaba razuma, namesto več čustvenih izpadov prosto po srcu, ne sledi v zadovoljivem tempu. Z drugimi besedami … stanje duha ne dohaja okoliščin takoimenovanega civilizacijskega napredka, same fascinacije nad znanostjo, izobrazbo itd.
Se pa strinjam s tabo, da so ob razumu vklopljeni tudi drugi čuti in da v tem so razlike, kar se tiče same uporabe razuma. In v tem je ravno poanta. Negativna konotacija nad razumom je navadna prozorna antipropaganda, ki se je že davno razpasla s strani ubogih in lenih na duhu, ki razum zato radi intepretirajo kot nekaj “brezsrčnega”, togega, nesubtilnega, neempatičnega itd. Sam pojem razuma seveda s tem nima nič. Kar je razumno, je tudi ustrezno empatično in subtilno. Nerazumno je pa tisto, česar bi se bilo bolje bat ali pa vsaj dvomit, v kolikor nekaj čutimo na nepojasnjeni, nerazumni podlagi. Še za najstnico, ki ima vso moralno pravico, da se popolnoma nerazumno zatreska v prvega frajerja, ki prilomasti izza vogala, je vendarle bolje, če poleg srca premore toliko razuma, da se vsaj ne odpelje z njim v gozd opolnoči, še preden bi vedela, ali mu je sploh res ime tako, kot se je predstavil.:) O tem, da je tudi bolje ne slišat le tisto, kar po srcu želimo slišat ali videt, bi se tudi dalo razpravljat in kakšno pohvalo namenit tudi razumu.
Sicer pa razumem tvoj vidik vere v neko entiteto nad nami, izročilo, vendar se ne bi o tem razklepetala, ker se predvsem na bazi verskih izročil nisem pripravljena, ker mene niso prepričala oziroma niti nisem nikoli videla razloga, da bi me. O vprašanju med osebno voljo posameznika in usodo, o, to pa je področje, ki se mi zdi še kako zanimivo, čeprav že vnaprej vem, da je enačba v popolnosti nerazrešljiva. In pri tem mi verska izročila nič ne pomagajo. Veliko bolj kar primerjave in izkušnje iz prakse, kar spet privede do pojma naključja idt.
Skratka, so seveda razlike v tvojih pogledih od mojih, obstajajo pa tudi stičišča, samo na drugačen način in pri odločitvi, kje je znak Stop, kar se tiče mnenja, da dejansko lahko nekaj prepričljivo razložiš z dokazi ali brez. Pri meni znak stop nastopi precej hitreje kot si dovoliš ti pri sebi. Zame je zavedanje pomena in teže usode že na samem dejstvu rojstva v različne okoliščine in s tem povezane determiniranosti ter razne druge stigme in dogodki v posameznikovem življenju dovolj za vse odgovore, utemeljitve in dokaze o mejah verjetnosti. Več od tega se mi zdi preveč predrzno in neotipljivo. Sem zadovoljna s tem, da nima smisla, da bi me zanimalo, kdo ali kaj vlada moji usodi, čeprav sem nezadovoljna in ne vidim haska v tem, da ne vem, zakaj tako in da se lahko pričkam v prazno, ko ne zaznam ferpleja:):) Ampak okej. Jasen mi je odgovor na to, da kar je, je, kar ni, pa ni, tudi če milijoni, ne vidijo, da je. In enako je s poanto človeka. Torej se strinjam s tabo o bednosti zaznave pomena in smisla posameznikovega bita in borbe s strani ljudi na splošno. In to je povsem dokazljivo. Relativnost presoje ni relativna. Samo potrudit se je treba. Mislim, da ti temu praviš dojemanje s srcem. Jaz temu pravim učinkovita uporaba razuma, ki brez srca itak ne obstaja, ampak je pomembno, da razum vlada srcu, predvsem zato, ker srce (podzavest) ne signalizira le pozitivnih vzgibov, ampak precej večkrat tudi negativne. Precej večkrat zato, ker je razum raje len kot aktiven in ga preglasijo podzavestni vzgibi.
@titud:
Nimam replike ali še kaj za dodat. Se samo zelo strinjam z zapisanim.
Ko sem se že ravno zagrel okrog pojmov čast in dostojanstvo…
Čast je pogojna, si jo je treba šele zaslužit, ali pa je podeljena samo izbranim. Dostojanstvo pa pripada vsem brezpogojno, zanj niso pomebne niti zasluge nti ga ni mogoče podelit, ker bi ga bilo po isti logiki mogoče tudi nepodelit oz. odvzet. Problem nastane, kako dodstojanstvo izrazit na način, da to ne bi izpadlo kot podeljevanje nagrade za zasluge ali iniciacija med izbrance. Ali je torej mogoče izrazit dostojanstvo otroku kot človeškemu bitju z darilom, ne da bi ga obremenil s tem, da je z njim počaščen?
Na kolektivni ravni bi bilo to mogoče storit samo z anonimnim obvdarovalcem na egalitranen način, na osebni pa povsem na intimen način z darilom, ki onemogoča kakršnokoli primerjavo z različnimi darili, ki jih na enak način prejmejo drugi.
Kolektivistične ideologije imajo pri tem problem z anonimnostjo, induvidualistične pa z intimnostjo. Ker kolektivistične se sprašujejo, kakšen smisel ima otroka kolketivno obdarovat, če ta ne ve, komu mora za to obdarovanje izrazit hvaleženost oz. pred kom pokazati ponižnost, individualistične pa, kakšen smisel sploh ima intimno obdarovavnje, če po njeni logiki vzbudil v otroku občutek (tekmovalo-konkurečne) izjemnosti zgolj medsebojna primerjava večje/manjše vrednosti darila?
Kakva “babica mraz”, jebem li ti majku glupu feminističku.
@titud:
Osebno razlagam zadevo zakole: obstaja čast pred javnostjo, ki jo podelijo drugi. Na žalost se dogaja, da je nekaterim s strani drugih podeljena čast tudi neupravičeno, torej nezaslužno ali pa ne tako zaslužno, kot se ropota. To se dogaja zaradi pristranskih emocij drugih, zaslepljenosti ali pa s časčenjem nekoga povezanimi interesi, pri čemer čaščeni odigra vlogo piarovskega lika za interese drugotnega pomena, ki so lahko bolj ali manj častni ali pa nečastni. Skratka, častni ljudje, ki so častni po zaslužnosti, niso nujno tudi ustrezno, premosorazmerno čaščeni s strani drugih v določenih okoliščinah. Tako da je zame čast v bistvu tudi ena izmed tistih stvari, ki je ali pa ni, ne glede na odzive drugih. Drugi častnega človeka prepoznajo in mu izkažejo ustrezno naklonjenost, podporo ali mu je pa ne, četudi častnost opazijo (zaradi zavisti, zaradi nelagodja, ker častni ljudje vzbujajo pri veliko ljudeh slabo vest in postavljajo standarde, ki jim drugi niso pripravljeni sledit, zato se podeljujejo izkazi časti nemalokrat posameznikom za povsem obskurne dosežke in zaslužnosti – takšne, ki čim manj ljudi osebno interesirajo ali pa bolj zabavajo kot koristijo). Le redko se priznanje od zunaj in dejanska zaslužnost častnega posameznika relativno sozvočno prekrivata. Kot so najboljše stvari in pojavi na tem svetu pač redki.
Kar se dostojanstva tiče, se strinjam, da ga nikomur nihče ne more odvzeti. Menim pa, da se človek lahko zanj prikrajša sam. Si ga odvzame in se temu primerno nedostojanstveno tudi počuti. Lahko si ga odvzame tudi sam pred očmi drugimi, torej tudi pred javnostjo. Če dam za primer, ki ga lahko vsi poznamo in je zadnji bolj odmeven: bogatunski, prenažrt in itak absolutno precenjen francoski igralec Gerard Depardieu afne gunca po Rusiji in Črni Gori le zato, ker se mu je zdelo vredno pokopat osnovno dostojanstvo z “reševanjem” denarja, ki si ga je nagrebel s pomočjo Francije, iz katere zdaj beži (poleg bega pred morebitnim arestom zaradi pijanskega dirkanja po cestah in ogrožanja drugih). Ta ogaben sod driske od človečnjaka, ki se je itak že večkrat obnašala primerno svojemu primitivizmu (scanje po letalu itd.), ki je kot igralec že od nekdaj bil precenjen in dobil, kar je dobil, le zaradi popularnosti karikature svojega antipatičnega ksihta, kar veliko pove o drugih, si je po mojem mnenju zapravila vso dostojanstvo sama. Ne jemljemo mu dostojanstva tisti, ki ga preklinjamo in obmetavamo z žaljivkami, ker je to nemogoče. Človek namreč dostojanstvo ima ali ga pa nima. In tak primerek človeka, ki se je pripravljen iz takih razlogov prodat magari Putinu, če ga kupi, dostojanstva pač nima in to dejstvo demonstrira sam s svojim obnašanjem in delovanjem.
To je seveda le en primerček iz sveta slavnih, da je jasno, kaj imam v mislih. Sicer se tako dogaja med nami povsod iz dneva v dan.
Otroci so seveda najbolj ranljiva skupina, ki se z osebnim dostojanstvom šele spoznavajo in ni pričakovat, da bi znali dobro ravnat z njim (saj še odrasli ne). Po drugi strani pa osebno otrok ne mistificiram kaj posebej in menim, da se že zelo majhni razlikujejo med seboj in kažejo povsem izoblikovane značajske lastnosti, ki se jih povsem zavedajo oziroma nekateri bolj drugi manj. Niso kaj dosti drugačni od odraslih, samo na bolj preprostem nivoju potekajo stvari. Imaš prav po mojem mnenju, kar se tiče zadrege pri kolektivnem obdarovanju na eni strani in individualnem na drugi. Osebno zagovarjam odsotnost kolektivnega obdarovanja in pristajam na individualnega. Zakaj? Ker menim, da bi morali imet vsi otroci vsaj v osnovi tako enakovredne možnosti, da lahko izoblikujejo vsaj osnovne individualne želje, ki so jim lahko uresničevane. S kolektivnega vidika torej podpiram le obdarovanje v obliki financ. Ne razumem, zakaj bi se morali vsi revni otroci veselit ravno počitnic na morju, ker jih pač organizirajo za njih. Niti kakšnega darila, ki pač ni izbrano le za posameznika, ampak kar počez. Zakaj bi vsi morali jest makarone, medtem ko lahko tisti, ki si lahko privoščijo individualno izbiro, izberejo tudi krompir. Meni se je na primer fučkalo za morje (razne kolonije in šole v naravi so mi predstavljale mučenje in nisem hodila), ko sem bila majhna (in še danes), pa bi tisti vloženi denar, če bi bili kot družina revni, raje porabila za kaj drugega, kar bi me razveselilo. Otroci potrebujejo denar in nadzor nad sredstvi, da so porabljeni res za njih in za njihove želje. Na jetra mi gre folk, ki je ganjen, kako hitro so veseli revni otroci vsake rabljene cote, ki bi jo sicer drugi vrgli v smeti in sploh česar koli, kar jim pač damo. Razne svinje stiskaške, ki imajo denarja preveč in prav nič zaslužno (nihče si ne zasluži nič in mi kot skupnost odločamo, kaj si kdo zasluži) se pa afnajo po nekih rotary in lions klubih, kjer zberejo kdaj manj denarja od dobrodelne večerje za njihove prenapitane želodce. Nazadnje so se pohvalili, kako so zbrali ušivih 5000€ za mladinski dom (50 otrok) in še za to so morali obubožani slikarji slikat, podarit slike, ki so jih za ta ubožen znesek pokupili rotaryjski petičneži. In s tem so se imeli priložnost pohvalit na TV-ju?!! In nihče jih ni poslal v tri gnile kurce. Skratka, jaz imam itak občutek, da živim v srednjem veku.
Kolektivno otrokom ne damo dovolj izbire, da bi si individualno lahko privoščili vsaj v osnovi vsi, kar želijo ali potrebujejo. Kolektivno bi moralo služit krpanju lukenj znotraj individualnega umanjka možnosti.
@igi:
“Dedek Mraz se je v slovenski kulturi utrdil v času Jugoslavije. Temelji na ruskih legendah okoli leta 1930, kjer se imenuje Дед Мороз (Ded Moroz) in je poročen s starko Zimo, ki se po rusko imenuje Зима-старуха (Zima-staruha).”
Takva “babica mraz”, jebem li ti oca glupog šovinističkog!
@Simona … Narobe si me razumela okoli srca. Podzavest ali čustva so en precejšen nebodigatreba, ki ne prinaša kaj preveč koristnega. Večina čustev dokazljivo slabo vpliva na naše fizično telo, zato jim pa tudi rečemo, da so negativna (če izvzamemo pozitivna). Gledati s srcem pomeni JAZ SEM. JAZ SEM več kot moj razum, pomeni mojo povezavo s svojim višjim bitjem (izraz je malo popačen) in povezavo s poljem (vsi smo med sabo povezani v polje, ter stvarnikom-stvarstvom) od kjer prejemamo določene informacije, ki nam jih potem v sliko pretvori naš um. Seveda je um zelo pomemben, ker je tisti ki pretvarja ter tudi ocenjuje informacije, po katerih smo spraševali in iskali.
@ simona ‘Tako da je zame čast v bistvu tudi ena izmed tistih stvari, ki je ali pa ni, ne glede na odzive drugih.’
Čast je tako ideološko kontaminiran pojem, da ga je po moje ni več mogoče očistit. Zato se tud poigravam z možnostjo, da bi nadomestit z drugo, ustreznjšo pomensko zvezo, npr. ‘izraz dostojanstva’, ‘pokolon dostotojanstvu’, ampak glede na to, da tud tako ‘očiščnje’ cilja na odzive drugih se zna zgodit, da se na tak način ideološko kontaminira še pojem dostojanstvo.
@Simona ‘Kar se dostojanstva tiče, se strinjam, da ga nikomur nihče ne more odvzeti. Menim pa, da se človek lahko zanj prikrajša sam.’
Da se za dostojanstvo prikrajšaš sam, moraš najprej razviti čut zanj. Od človeka, ki svojo kareiro gradi na razprodajanju (da ne rečem korupmiranju) samega sebe, razvitje takega čuta ne moreš pričakovat. Je zanj prikrajšan že po defoltu, zato zaradi tega manjka tud ne more občutit kot prikrajšanja oz. odvzema. Ga zanj itak boli k****.
@ Simona ‘Kolektivno otrokom ne damo dovolj izbire, da bi si individualno lahko privoščili vsaj v osnovi vsi, kar želijo ali potrebujejo. Kolektivno bi moralo služit krpanju lukenj znotraj individualnega umanjka možnosti.’
Po moje bi si glede kolektivnosti moral postativit višje zahteve. Ne da krpa luknje ali zgolj zagotavlja osnove, ampak da induvidulnemu omogoča presežke, ker pol so to tud njegovi presežki, ne da bi si mogel zato prilaščat zasluge zanje.
@David:
Ja, res nisem tako razumela, kot razlagaš. In seveda tudi zdaj, ko razumem, v bistvu stvari “ne razumem”:):)
@titud:
Ja, čast je kontaminiran pojem. Ampak menim pa, da vsi vemo, kako naj bi to izgledalo in delovalo, tudi če si tega kdo ne upa priznat. Zato pač čast nekdo ima ali pa ne, neodvisno od sodbe ljudstva. Kot je zemlja okrogla, ne gled ena vse.
To okrog dostojanstva kdaj drugič, ker je spet posebna in zelo komplicirana ter kompleksna tema. Zgolj v grobem menim, da se vsak zaveda, ali dostojanstvo ima ali ga nima, tudi če ne razvije čuta pri sebi oziroma je to iz nekih razlogov podrto, okamenelo, spodkopano … whatever. Ima pa vsak človek možnost, da za voljo nekih koristi ali pa ker je v pasti in ne zmore, lahko manipulira sebe. In vedno kdaj pa kdaj butajo na plano drobni kazalci zavedanja, ki so globoko potlačeni. Te primere sem imela priložnost zaznat pri ljudeh, pri katerih sem mislila, da jih boli kurac. Ja, se trudijo, zavoljo drugih vplivov, okoliščin ali koristi. odvisno, za kaj gre. Ampak v bistvu se zavedajo in včasih ne morejo skrit zavedanja. Včasih še njih preseneti, da plane gnev iz podzavesti. Odziv je ponavadi v teh primerih tak, da pritisnejo še bolj v drugo smer. Kot upor temu, da bi se morali počutit kot brez dostojanstva, ker so tako ali drugače zasrali ali pa so bili zasrani. In takrat ponavadi zelo ogroženo pribijejo še bolj v smer, ki spodkopava njihovo dostojanstvo, češ, ne boste me … hehe … To je seveda lažji izhod iz pasti. Soočenje in pucanje sranja je vedno težje, kar se poti tiče. Seveda je pa pri teh stvareh vedno zelo odvisno tudi od reakcij, vrednot in normativov drugih. Tako pomembnih drugih kot v smislu družbe. Vsak posameznik s svojim značajem je torej v nezanemarljivem odstotku tudi produkt kolektivnega značaja.
Se strinjam, da bi morali, kar se kolektivnosti tiče postavit višje standarde, kot sem jih jaz omenila. Nisem si upala bit bolj optimistična glede na stanje stvari, kakršno je.
Zopet odličen Mazzini!
http://www.siol.net/priloge/kolumne/miha_mazzini/2013/02/zakaj_uzivamo_v_unicevanju_samega_sebe.aspx