LOV (Jagten) – Thomas Vinterberg

36 thoughts on “LOV (Jagten) – Thomas Vinterberg”

1. Branje tegale prispevka me je spomnilo na sprejetje Crichtonovega Razkritja (Disclosure), kjer nekateri niso mogli iti mimo tega, da je obrnil sicer običajne vloge, da se kot spolni predator v filmu pojavi ženska. Pri tem pa Crichtona menda zanima predvsem power&money, morda še money&power, seks je tu samo v vseh pogledih primerno orodje in orožje. Bolj problematično pa je pravzaprav, ko doživljamo katarzo, ko “agresivno grebatorko in predatorko” na koncu zamenja “modra in materinska” ženska (igralska zasedba pa je bila tu imo povsem zgrešena), veliki šefe pa ima zraven govor o ljudeh in ženskah in če se pri tem ne vprašaš who’s just been screwed, potem Tom Sanders v tem prizoru gotovo ni edini Pepček. Disclosure ima sicer en lep kup pomanjkljivosti, je pa pri Crichtonu pravzaprav običajen fokus na situacijo, ne na notranje doživljanje in motivacije junakov.

   Podobno je tudi Lov zame film o komunikaciji in politizaciji. Otroška spolnost pa je prav naj najbolj očiten tabu v naši družbi, torej se o tem kaj in zakaj ne sme govoriti. Vsaj ne pred otroki, če pa se o spolnosti javno že spregovori, pa je to lahko v kakšnem strokovnjaškem diskurzu ali pa kvečjemu na skrajno infantilen način kot recimo v slovenski narodnozabavni glasbi, kjer se včasih morda uka. Podobno kot se v moškem pivskem omizju ne govori o svojih občutkih in intimnosti, če bi kdo načel kakšno tako temo, hitro ne bi bil več član pivskega omizja, ali kakšne druge protopolitične združbe, naj se mu reče lovska bratovščina ali kako drugače. Podobno kot se v družini nekaterih tem za ljubi mir nikdar ne načne. In ker nam je v teku zgodovine že zmanjkalo zamorcev, židov, ciganov in podobnih za izražanje našega neizrekljivega nezadovoljstva, potem včasih vsaj kakšen “preklet pedofilc” postane objekt izživljanja raznovrstnih frustracij.

   Meni je v spominu ostal prizor v cerkvi, kjer sem se spraševal, kakšno vlogo ima tu odpuščanje, torej ali se je takšne obtožbe sploh mogoče oprati, ali je že možnost transgresije tako druga, da rabiš priznanje človeškosti in si v bistvu lahko celo življenje prizadevaš, da bi se pokazal malo boljši zamorc, žid, cigan ali pedofilc. Precej zamorcev so na jugu ZDA pobesili, ker se jim je zazdelo, da so se spogledali s kakšno belko. Še pri tistih, ki se sicer ponašajo s svojo načelnostjo je zraven ob tistih vsakdanjih stikih nekaj zaznavnega nelagodja, ker si vseeno zamorc, žid, cigan ali pedofil, ne glede na to, kakšen si kot posameznik. Vinterberg ponuja odgovor, ne vem pa, kje je tu kdo uspel izvrtat optimizem.

   Pesimizem pa je tu prisoten povsod, za vsakim tabujem se ga najde en lep kupček, sicer tabuja niti ne bi več rabili, namesto tega pa se zato prav na vse pretege trudimo z zanikanjem, hkrati pa zares ne verjamemo:
   – da je mogoče kontrolirat spolne impulze
   – da si lahko uspešen politik in hkrati čuteč 😀
   – da seksualnost ne vpliva tudi disruptivno na beton siceršnjih družbenih razmerij, podobno kot odkritost na ne na družinske vezi
   – da spolnost ni del razmerij moči
   itd.

   Odgovori

2. @bp:

   Ja, no, saj. Levinsonov Disclousure je ravno obraten primerek pristopa k filmu od Vinterberga, ker po tipičnem ključu hollywoodske blagajniške uspešnice pač postavi v ospredje akcijo in ne poglobitev v karakterje, odnose, introspekcijo itd. Ampak, kot si izpostavil, lik ženske predatorke je pa povsem nedvoumno izpostavljen kot tak, brez politično korektnega ziheraštva. In res se mi zdi “hecno”, da nekdo, ki se gre režiserja na v tem smislu višjem nivoju, kar se pristopa, motivov in vsebinskih tendenc tiče, totalno klecne ravno pri pogumu izpostavitve nečesa obstoječega, a tabuiziranega. Halo. Še v mediokre kokičarski filmografiji se pojavljajo izdelki, ki s tem problemov nimajo in provokacijo izrsabijo zgolj za privlak gledalcev, a Vinterberg, ki je kariero posvetil provokativnim temam, o katerih naj bi spregovoril jasno, iskreno in na glas, se pa zdaj userje. Sam nam ponudi kolaček, potem pa se pa potuhne, kot njegovi liki v filmu … hehehe … Pri Festen ni imel teh problemov (ker gre seveda za obraten problem, kjer otroci, ki so v filmu že odrasli, res niso imeli nič zraven, enako pri Submarino – nekdanji otroci, danes odrasli žrtve zanemarjanja itd.). Zdaj razumem, zakaj osem let ni hotel posnet tega filma, čeprav je sam trdil, da pač ni pogledal zapiskov, ki jih je dobil od nekoga v pregled (resnični motiv pač). Dvomim, da se človeku, ki ga take intimne zadeve v karieri najbolj privlačijo, ne bi pogledal zapiskov. Okej, ne bom ga obtoževala laži, dvomim pa res.

   SPOILER!

   Ja, saj, prizora v cerkvi, pa še v trgovini, sta prizora, ki najbolj ostaneta v spominu in kot sem zapisala, sta tudi ključna za uspeh tega filma. Seveda se do v popolnosti takšnih obtožb ne moreš znebit. Ja, vedno se lahko najde še kakšen lovec, ki dvomi in sproži proti tebi. Optimistično plat medalje so nekateri našli pač v tem, da je generalno gledano opran krivde, predvsem s strani Klarinih staršev in da ni celo pristal lažno obtožen na podlagi pričevanja v čuzi. Vinterberg se je tej zagati, da je prišel do konca, kakršnega je želel, poslužil ironije, da tako, kot so ga laži otroka namočile, so ga laži drugih otrok rešile pač. Zabavno in uspešno zastavljena ironija, da se imamo fajn. Izpeljal je pa pač ni dobro, ker je sploh izpeljeval ni. Kot sem omenila. Potreboval je še malo otroke, zgolj za omembo, da je protagonista izvlekel iz godlje … čista zloraba likov otrok le za osebne potrebe … hehehe … Česar koli na to temo pa nismo izvedeli. Tako pomembno vlogo igrajo v tem filmu otroci, a jih sploh ni. Pri čemer on to kot morebiten problem odnosa družbe, ne prikaže. Ampak prikaže na način, kaj č’mo, splet okoliščin in naključij pač. Ostalo je pa vse v redu, samo preveč polni ljubezni smo kdaj pa kdaj, česar pa res ne gre nikomur zamerit, a ne. Halo???? Tako poceni sporočilno pa še Disclousure ni bil, ne glede na to, da sploh ni imel namena filozofirat, ampak ponudit samo zapeljiv triler s provokativnim momentom.

   Se ti pa zahvaljujem za motivacijo, ker sem vključila še en odstavek o primerljivih filmih, kar se tiče samega pristopa, in počrnila del zapisa, ki zaobjame najpomembnejše bistvo zapisa. Film Birth ali We need to talk about Kevin problemov s politikantsko korektnostjo pač nima in zato izpelje zadevo, kot je treba, ne glede na to, da tudi tam, ni osrednji lik otrok, ampak problem odraslega v zagati, ki je povezan z otrokom in pri čemer sodeluje tudi tako ali drugače besna okolica in bližnji. Drugačne zgodbe, ampak poanta v pristopu je pa pomembna. Ne moreš pomemben lik štorije totalno izolirat kot misleče in prištevno bitje, smao zato, da ga ne bi namočil v ogenj. Bi omenil, da bi pridobil več pozornosti, ampak jebat si pa ne upam s tem. Jah, hvala lepa. Go home! Buuu …

   Kot zakleto, se je ravno včeraj na SLO 2 na primer rolal francoski film o veliki aferi v Franciji, ko so strpali po nedolžnem obsojeno četico ljudi in pri tem tudi razsuli nekaj družin obsojenih vključenosti v pedofilsko mrežo. Po resničnem dogodku. Velika štala v Franciji je bila to. Vse obsodbe so temeljile v glavnem na pričevanju motenke, ki je bila sama prvenstveno z možem obsojena zlorabe svojih otrok. No, obsodbe so pa temeljile prvenstveno tudi na pričanju zlorabljanega otroka tega motenega para, ki je pač lagal, kako so ga zlorabljali še oče sošolca itd. itd. Njegova mati, kar je res zanimivo, je pa potem enako pričala, da bi zaščitila svojega otroka, ki je lagal. Dobra zaščitniška mama, a veš. No, in ker je imel pod sabo ta primer ambiciozni premlad in neizkušen sodnik, je vse po spisku strpal v čuzo. Film gledamo s perspektive enega obsojenega, ki je o tem napisal dnevnik. In fil niti pol ni tako privlačen kot Jagten, ampak predvsem mučen. Čisto preprosto prikazovanje torture čakanja v zaporu, gladovnih stavk in jebanja so sodnim sistemom, ki je zatajil na več frontah. Ne ponuja toliko užitka, ker režijsko ne premore teh ekskluzivno uprizorjenih intimnih prizorov, kot so v Lovu postreženi. V tem filmu pač samo izvemo, da ga je še žena pustila itd. Vinterberg bi ga posnel zagotovo drugače in tudi z druge perspektive, precej bolj privlačno, v dobrem in v zlu. Ampak razlika je v tem, da vsebinsko ta francoski film Domnevno kriv popolnoma štima. Tudi prizor z otrokom, ki je spet razlog za celo pizdarijo, in ta prizor traja le kakšno minuto na sodišču, vse pojasni. Pojasni značaj in bolest matere, jebo tega otroka, skratka, dovolj, da ne potrebujem več razlag, za kaj je šlo. Vinterberg pa naredi dobro vse, razen prepričljive vsebine in zakolišenje karakterjev kot nekega unikuma, kakršnega koli že, kar koli že bi hotel povedat. Tudi starše Klare totalno poignorira. Mi ne vemo niti tega, kako sta se med seboj na primer pomenila okrog Klare. Kaj je med njima v zvezi s tem. Hej, saj je šlo za najboljšega prijatelja. Da se tudi temu prblemu Vinterberg kar izogne, si preprosto imisli prizor, v katerem, spet, ravno v trenutku, ko bi prijatelja malo bolj omembe vredno spregovorila o zadevi, prilomasti žena, ki zahteva, da se ga fukne ven. Joj, kako prikladno, da lahko film traja še eno uro.Čisto preveč naključij je v tem filmu, pri čemer tudi akt naključij, če bi se podal v to smer, ni ustrezno prikazan kot osrednji pekel, ki ga hoče film obravnavat. Vse je zgolj nametano za okus in služi izhodom za scenarij, ki se znajde v zagati, a ima le jasen cilj, kako hoče zadevo zaključit. Skratka, cilj posvečuje sredstva.

   Bi pa še nekaj dodala na temo Disclousure. V tem filmu na primer je bilo meni sporno predvsem to, da je zelo na silo predatorko hotel potisnit v koš med posiljevalce. Problem razlike med moškim in žensko je vsaj v večini primerov pač ta, da je moški večinoma fizično močnejši. Tudi Michael Douglas v primerjavi z Demi Moore. V spolno razdeljeno obratnem primeru taki primeri zlorabe moči na delovnem mestu sploh niso tretirani kot sporni. Mi na primer ne vemo, ali je Clinton Monico Levinski v bistvu zaradi svojega položaja na nek način prisiljeval v seks … hehe … Ker bi jo morda sicer odpustil ali celo kaj hujšega. Ji preprečil morebitno kariero iz maščevanja. Zato imajo pač Američani prepovedano parčkanje v takih primerih an delovnem mestu, kar se meni zdi sporno omejevanje svobode, ampak pustimo to. Bistvo je, da taki primeru nikoli niso obravnavani v prid ženske, kot da ni nič kriva. Ampak kot da je pač vseeno tudi sama kriva, ker je pač podlegla. Monica Levinski je izgubila službo in nihče se ni vprašal, če je bila morda prisiljena v onos s Clintonom na način, kot je to prikazano v Disklousure z obratnega vidika. in tako enako v vseh podobnih primerih. Mi govorimo o vlačugah, ki prihajajo preko postelje do kariere. Hmmm … Med temi “vlačugami”, pardon, je pa tudi veliko takšnih, ki ne dobijo zasluženega napredovanja ali službe, če nočejo fukat s šefom. Kaj pa to? Kot da ni problem. Se zgodi pač. Tista, ki je karakter, a ne, se ne bo za nobeno ceno spustila na nivo cipe. ja, se strinjam, ampak še vseeno menim, da je to problem.

   No, v Disclousure je pa to z obratnega vidika prikazan kot veliki halo, češ, v čem je razlika med posilstvom na način fizične premoči ali pa uporabo karierne nadvlade v povezavi s konkretnejšim seksualnim osvajanjem … Hmmmm … Jah, očitno je razlika. Kadar je moški v takšni vlogi in to počne v odnosu do ženske, vsi tulijo, da to ni prisiljevanje, kaj šele posiljevanje, ampak žensko kurbanje za višji položaj. A zdaj naj pa mislim, da če ženska to počne, pa naj bi to predstavljalo fenomenalno razkritje o razliki med moškim in žensko, češ, moški posiljujejo direktno, ženske dandanes pa takole zlorabljajo svojo moč in posiljujejo na tak način. Ne bi rekla. To počnejo tudi nekateri moški že od nekdaj, od emancipacije dalje pa zagotovo tudi nekatere ženske, ja. Le pri konkretnem posilstvu je žensk avtomatsko manj, kolikor je manj fizično močnejših pač. No, pa moškega je tudi povsem fizično težje posilit, če mu ne stopi, kar pod takim stresom verjetni ni redek pojav. Klinc. Douglasu je seveda še kako stopil.

   Odgovori

3. Če bi hotel Levinson narediti psihološko študijo Sandersa, bi si jo moral ob sicer povsem filmski predlogi sam naslikati. Crichton je pač znan po tem, da ga boli đoli za svoje junake tako, da je včasih že moteče. Razen pač tiste najnujnejše skice, da vse nekako še paše v okvir, drugega navadno ni, prostor je porabljen za opis problematike, ki se je pač loteva v širšem okvirju.

   Izpuščena anatomija prijateljstva ob dogodku, ki je postavljen zunaj izrekljivega, ven iz vsakega diskurza, bi bila sicer zanimiva, ampak pričakovanje je potem implicitno, da Vinterberg ne pokaže le stanja, ampak premisli in najde rešitev namesto nas. Pa dobimo samo sliko, kako je ideološko nihalo po številnih bolečih zlorabah samo zanihalo v drugo smer, da pa smo še vedno nesposobni in to kot družba, ne govorimo samo o intimi neposredno prizadetih, resnično spoprijemat se s to problematiko.

   Spoiler: za policijo postane problem zaključen, ko se izkaže, da kleti, ki so jo ob sugestiji dobro opisali vsi otroci, preprosto nikjer ni. Kalvarija tako protagonista, kot očitno tudi družin in skupnosti, pa se je šele dobro začela. Niti to, da brez občutka krivde ob presenečenju useka nazaj in da v cerkvi prosi za človeško obravnavo, ga samo delno odreši, podobno velja tudi za selitev v večjo skupnost. Lukenj tukaj ni, nobena introspekcija ne bi tu pomagala, ker gre za nereflektirano medigro odnosov. Ni treba nikakršnih unikatnih karakterjev, dovolj je neprimerna beseda, postavitev, širši odnosi in teorije. In prav za take postavitve je recimo Crichton specialist.

   Odgovori

4. @bp:

   Ja, ja, naslikati bi jo moral s pomočjo scenarista Paula Attanasia v tem primeru, če bi to hotel. In dopolnitev karakterja, kar osebno popiram (če je dopolnitev v svrho izboljšanja in ne sprememba) je še najmanj, kar se lahko naslika. Veliko raje pa predrugačijo vsebino ali celo sporočilni del prosto po tem, kako komu in na kaj stopi. Tega pa osebno ne podpiram. To se rado počne celo pri biografijah (na primer Nash in žena, ki ostane do konca ob njem, kar ne drži itd.) po potrebi všečnosti avtorja. Ponavadi se dogaja kvečjemu to, da se še kaj pokvari zaradi poenostavitve prikaza in zato redko film bolje izpade od literarnega dela. Milan Kundera je na primer od sekiranja, ko je videl film po svojem delu Neznosna lahkost bivanja, doživel infarkt zaradi popačenja romana in za vse čase s pravnim aktom prepovedal uprizarjanje svojih del (gledališče in film) … hehe … Ravno We Need to Talk about Kevin pa je recimo eden izmed redkih primerov filma, ki je boljši od romana novinarke, oplemenitem par ekselons, ravno in najbolj na terenu izoblikovanja karakterjev, zato je avtorica Lionel Shriver doživljala javne orgazme pohval. Redko se imejo avtorji literarnih in filmskih del še radi, ko film pride na platno.

   Ne vem, če sem razumela, kaj misliš z drugim odstavkom. Izpuščena anatomija prijateljstva ob dogodku? Kaj konkretno s tem misliš? Sicer pa … Če želi avtor prikazat stanje, ga mora prikazat prepričljivo, da lahko zadevo tako ocenimo. V vsakem prikazu stanja, kakršnega koli, je namreč že vkomponiran nek aspekt pogleda na zadevo. Vemo, da na enake pojave lahko obstajajo povsem različne interpretacije med ljudmi, kaj smo videli ali doživeli. Ljudje se najraje skregamo ravno okrog izkušenj, ki so nam skupne, kaj šele okrog opaženega ali skupno videnega. Tako da najbolj zahteve zalogaj za vsakega avtorja zgodbe je poskus, da bi prikazal realno stanje stvari. Torej realizem, ali realni aspekt dela. Lynch na primer, ki ni realist z obrtnega vidika, je mojster prikazovanja najbolj realnih aspektov karakterjev, odnosov in dogajanja, pa če ustvari “normalen” film The Elephant Man ali pa misteriozno dramo Mulholland Dr., v obeh primerih gre za mojstrski prikaz osebne drame posameznika, hrepenj in odziva okolja oziroma ujetost v neko zelo jasno prepričljivo definirano okolje. Na drugi strani pa na primer Mike Leigh, ki se loteva zadev povsem surovo in prav tako ponavadi uspešno pridrsa do cilja tako, da dosledno in argumentirano prepriča, da objektivno zelo dobro razume stanje stvari, ki se ga loti. Nikoli se ni treba spraševat o domnevno ideološko zapackanem vidiku pogleda na stvar, ker je jasno, da je ta nivo možnih pogledov ustrezno predelan v glavi. Na drugi strani imamo lahko izdelke, ki hočejo bit ideološki in je tako tudi razviden namen. Naprimer von Trier je tipičen primer s svojim problemom z ženskami. Pristranska bolest je očitna, vedno, ampak kot taka kar zastavljena in izpeljevana. Ni dvoma, da bi sploh hotel bit objektiven, ampak je naslajanje tudi namen. Brez končnega stališča pa se noben avtor nima kaj lotevat česar koli. Popisovanje realnosti brez stališča ni umetniško delo. Še dokumentarec ni. Kadar avtor z vidika stališča nekaj pusti odprto, občinstvu v razmislek, mora bit to le smiselno uporabljen primer kot del celote, ki stališče ima (ne pa, da se mu evidentno izogiba, ker pač ni razmislil in se to opazi, kot sem opisala v zapisu … potrem morajo situacijo reševat sumljiva naključja, ki so tam samo zato, da rešujejo situacijo in ne zato, ker bi se pred nami odvijal razmislek o sili naključja in kaj sploh pomeni v tej situaciji). Na primer logično je, da v We need to talk about Kevin avtorica ni tako trapasta, da bi skušala dokončno odgovorit, zakaj je mali postal morilec pravzaprav. To lahko pusti odprto, ker nihče ne more ujet atomiziranosti momenta odgovora, vendar skozi celoten film podaja odgovore v atomih, ker odgovore išče protagonistka. Ničemur se ne izogne. Nobenemu izzivu. Skratka. Eno je, naredit domačo nalogo oziroma predavanje izpeljat kakovostno in pustit učencem (občinstvu), da razvija svoj možganski potencial in poišče “rešitve” sam, drugo pa je izpeljat predavanje milo rečeno diletantsko, pozabit ali izpustit paleto pomembnih informacij, o kateri pridiga, ponudit še malo ideološkega zavajanja in pustit, da učenci (občinstvo) sami dopolnijo predavanje (scenarij) po svoji volji.

   SPOILER!

   Namreč Vinterberg je serviral zelo konkretno ideologijo, da nihče ni nič kriv. Da je prikazal le zaplet, v kakršnem ni izhoda, ker bi vsi reagirali tako, kot je prikazano. Hotel je odkrit toplo vodo o neizbežnosti določenih tragedij brez izhoda, pri čemer vsi ravnajo prav!!! To je zelo pomembno. On ni naredil filma o tem, kako nesposobni smo kot družba. On je naredil film z agendo, da se je nemogoče resnično spoprijemat s to problematiko, ker za kaj takšnega sploh sposoben ne moreš bit. Sposoben pa ne moreš bit ravno zato, ker delaš in deluješ dobro (v imenu ljubezni in zaščite ter veri v absolutno nedolžnost – otroci). Konec, ki ga midva razumeva kot pesimizem, je sicer dejansko mišljen in predstavljen kot optimizem. Odpuščanje in razumevanje vseh, ki so ga linčali. Pa ne zaradi kakšnega spoznanja, ampak zgolj zaradi zadovoljstva, ker je spet “vse v redu”. Tako v redu, da se veselimo, ko tudi sin, potomec, nadaljuje jago, dobi puško in postane del srenje v prispodobi. Vse je v redu tudi z deklico Klaro in odnosom z njo, enako kot prej. Brez pojasnila, kako in na kakpen način. Zakaj brez pojasnila? Ker je jasno, da bi vsi (odrasli) tako postopali, ker drugače ne gre, ona je pa itak hodeča in govoreča neprištevnost, ki dela in govori, kar ji pač pade na pamet. To, o čemer sem servirala tudi intervju, da gre za zgodbo, pri kateri je največji izziv prikaz, kako ni mogoče nikamor in na nikogar s prstom pokazat, kaj je krivo, da se tako dogaja, je konkretna agenda tega filma. Zelo ideološka. Izpelje jo pa s pomočjo lukenj in skrivalnic v scenariju.

   In ena izmed največjih lukenj je ravno ta, ki jo omenjaš. Konkretno v zapisu je nisem omenila, pač pa nakazala, ker gre za spoiler, ki je ključen za domnevno razrešitev tragedije (no, zdaj sem še nekaj dopisala, ker ni bil dovolj jasno zastavljen problem). Vinterberg naivno izpostavi (zgolj omeni) klevetanje skupine otrok, ki se seveda izkaže za neresnično (ta ljuba zgolj bujna domišljija po Vinterbergu, kar naj bi bilo dovolj za razumevanje situacije … tako kot umor v slabem trilerju, kjer motiva nikoli ne izvemo ali pa je zbanalizirano popreproščen, ampak samo, kako so morilca pač ujeli). In Vinterberg ta detajl uporabi kot samo po sebi umeven razlog, da naj bi bil Lucas opran krivde???? Prosim???? Pa kaj potem, če je skupina sošolcev lagala, to še ne pomeni, da je samo po sebi umevno, da deklica laže!!!! Predstavljaj si scenarij o dejansko krivem pedofilu, ki pokaže tička neki deklici. Deklica ne laže in to pove nekomu. Otroci izvedo o štali, od staršev ali od sošolke … V šoli (si pač izmišljujem, ker Vinterberg pusti, da si sami razloge izmišljujemo namesto njega) na primer skušajo pomagat ali pa so zgolj hudobni, ali pa se jim zdi zgolj zabavno, zanimivo, da bodo tudi oni izpadli pomembni … whatever. In lažejo o neki kleti. In potem vsi strokovni organi zaključijo, ha, da če oni lažejo o neki kleti, pa tip zagotovo ni kriv, ker sigurno laže tudi deklica, ki je samo zatrdila, da ji ga je pokazal, ko sta bila sama nekje v vrtcu!!! In pedofil bi odkorakal na prostost … hehe … Tak razplet nam je lahko všeč samo zato, ker imamo lik, ki je nedolžen. Pa saj to je za znoret. Po taki pameti lahko rečemo, da so vsi nedolžni na svetu, če obstaja ena domnevna žrtev, ki o nečem laže. Če nekdo laže, potem lažejo tudi vsi ostali po svetu. Ni nam treba obravnavat nobenega posilstva, pri kakršnem ni konkretnih dokazov, več. Kaj šele zlorab otrok, pri kakršnih dokazov bit ne more, ker je bilo v igri “le” dotikanje ali razkazovanje. Razumem tvoje osredotočenje na problem protagonista, ki se ne more oprat krivde popolnoma, tudi če mu gre vse na roko. Ampak to pač ni vse, kar se dogaja v filmu. Velika luknja je, če hoče avtor na vso silo pripeljat protagonosta do te točke na način, ki je milo rečeno luknjast in neprepričljiv. Če hoče povedat, da neprepričljivost šteje, je pa to še en izziv v zgodbi, ki ga je še kako treba obravnavat z introspekcijo karakterjev ali pa sistema. In če je Crichton za take zadeve specialist, dvomim, da bi nek triler zastavil tako neprepričljivo, kot je to storil Vinterberg. Z lažnim pričanjem otrok, kar naj bi potrjevalo, da laže tudi nekdo drug, in čao. Če neka bejba laže, da jo je nek tip nadlegoval, ker je dobil od nje košarico, še ne pomeni, da laže o tem istem tudi kakšna druga, pri kateri je pač ta tip dobil morda košarico od nje. In film Domnevno kriv se podobne fabule na drugem, sodnem terenu, loti točno tako, kot opisuješ, da je specialist Crichton. Nobenih posebnih introspekcij in unikatnih karakterjev ni. Ne ukvarja se s tem, pa pripelje lik varno in prepričljivo do opranja krivde. Ker logika sosledja dogodkov pač štima. In kako v tem filmu dobijo otroka, da laže??? Preprosto. V sodni dvorani ne zna pokazat na človeka, ki naj bi ga zlorabljal, ker ga sploh ne pozna. Ampak to ni nek tretji otrok, ampak ta, ki trdi, da je bil od tega človeka zlorabljan. In pazi to. Da bo jasno, kako je skušal Vinterberg iz te zelo znane resnične afere zelo verjetno spet malo plonkat. Ta otrok, ki laže, je namočil očeta svojega sošolca. Zato sinko tega očeta policiji govori neumnosti o tem, kako je tudi sam nekoč začutil nekaj trdega, ko je očka ležl na njem. Ampak jasno je, da je ta otrok resnično zlorabljan (o očeta in matere) in je sošolčku pač nakladal o teh stvareh na popačen način, kot nekaj, kar je kul. In sinko, katerega fotr je zaradi tega pristal v čuzi, je mislil, da govori kul stvari. In vse to še ni bilo dovolj za oprostitev. Samo znižanje kazni. Pele kasneje na stoto pritožbo so ob popolni odsotnosti dokazov in hudih pritiskih javnosti (cele Francije, ne le nekega sela) uvedli notranjo preiskavo malomarnega delovanja sodnika, definirali malomarnost, določili, da dokazov res ni (bila je le ena homoseksualna in ne otroška porno revija najdena v hiši, pri čemer razlage, zakaj je tam, niso upoštevali) in da je v paketu z nedvoumno razkritim lažnim pričanjem otroka, ki je bil prvenstveno evidentiran kot žrtev, obsojeni oproščen na drugi stopnji. Skratka, veliko kalvarije, ki je pri Vinterbergu naravnost otročje naivno poenostavljena samo zato, da lahko na hitro pride do tistega, kar ga najbolj zanima, oh, kako se človek nikoli ne more oprat obsodbe. Ja, nikoli. Ampak tako luknjasto, kot je on prikazal, pa še manj verjetno.

   Odgovori

5. Torej z anatomijo prijateljstva sem se obregnil ob tole: [quote]Da se tudi temu problemu Vinterberg kar izogne, si preprosto izmisli prizor, v katerem, spet, ravno v trenutku, ko bi prijatelja malo bolj omembe vredno spregovorila o zadevi, prilomasti žena, ki zahteva, da se ga fukne ven. [/quote]

   Takoj v začetku filma je nekje prizor skoka v vodo sredi mrzle zime, nekaj kar ljudje navadno ne počnemo sami in trezni, vsaj ne kar tako. Tukaj pa se vzpostavi neka skupinska dinamika, kjer nekateri lovci poskačejo zaradi spodbujanja drugih lovcev, en pa se skoraj utopi. Podobna dinamika se vzpostavi na vztrajanje odraslih pri otrokih v vrtcu, vsi otroci so na prigovarjanje žrtve grdega pedofila. Tretjič čreda izloči grdega pedofila, ker so nekje na hitro odločili da je prej kriv kot pa ne, na podlagi pač nepopolnih informacij. Trdiš, kazanje s prstom na to črednost ni zadosti, razkriti je treba motivacijo, razloge, ozadja.

   Ampak v ozadju je verjetno biologija. Moramo se odločati hitro, na podlagi tega, kar vemo, smo čredna bitja, ki naredimo marsikaj, da bi šli vštric, znamo sicer tudi razmišljati počasi in temeljito, vendar je zadeva v tem primeru preveč čustveno nabita, da bi protagonisti to zmogli. Crichtona si predstavljam, da bi nam pol knjige serviral kakšne kognitivistične teorije, zakaj je to tako prekleto težko, težje kot premislit in nehat s to za vse mučno situacijo. Večina pa bi verjetno doumela, da tu nima smisla iskati Razkolnikova in romantičnih predstav o človeku iz prejšnjih stoletij, saj nas je med drugim že Arendtova z Eichmannom pred tem opomnila na banalnost zla. Brez kaj dosti prostora za osebne drame in herojstva.

   Si predstavljam, da za nekoga, ki se pali na objektivizem, ni hujšega, kot da ni mogoče določiti osebne krivde. Saj bi si tudi jaz želel, da bi se “pogovorili kot ljudje”, ampak zahtevati to od drugih, ali pa celo, da je treba to le na tak način kazati v filmu, je pa preveč.

   Vinterberg nam kvečjemu pokaže, kam nas pripelje spodbujanje kolektivne histerije, do modernega lova na čarovnice, nič kaj dosti drugačnega od onega izpred par stoletij. Vprašanje je torej le, ali bi nas moral pokazat, kako stopit ven iz tega. Ampak ker se o tem sprašujemo že tisočletja, je zahteva morda prehuda za enega režiserja.

   Odgovori

6. @bp:

   Ne, ni res. Vinterberg nam ne kaže, kam nas pripelje spodbujanje kolektivne histerije do modernega lova na čarovnice, ampak se nam na neprepričljiv način trudi dopovedat, da je lov na čarovnice in ujetost v kolektivno histerijo nekaj povsem normalnega, nekaj, čemur se nihče ne more izognit, ker temelji na povsem legitimnih in pozitivnih čustvih (kar naj bi bil razlog). Pri čemer me ne bi nič motilo tudi takšno domnevno spoznanje, če bi mu to uspevalo prepričljivo dokazat. Ne vtikam se v posameznikova spoznanja, ki jih hoče posredovat. Naj! Ampak me mora prepričat. Objektivizem tu šteje z vidika argumentov, prepričljivosti. Objektivizem pač nima nobene veze s tem, da je nekoga treba okrivit ali da mora bit nekje zraven heroj. To pač ni objektivizem, če se nekaj mora (kar je počel Vinterberg … moramo mislit, da je to edina opcija) zgodit. Ravno obratno. To je pristranska ideološkost. Objektivizem mora dopuščat vse možnosti pri končnem spoznanju in sledit argumentom in dejstvom, kamor pač vodijo. In problem je v tem, da Vinterberg to svoje mnenje vsiljuje na neprepričljiv način. S tem da dopušča neprepričljivosti in luknje v scenariju. Ker pač ni objektiven …. hehe … To, kar si ti zapisal, da Vinterberg kvečjemu počne, si si sam razložil in tudi Vinterberg se ne bi strinjal s tabo (več intervjujev ogledanih) oziroma le delno, ker bi nadaljeval, kako ironično je, da se temu ni možno izognit, ker bi vsak ravnal enako. Ups, v to me je treba pa prepričat. Hudo zahtevna naloga.

   In ti počneš v tem diskurzu zelo podobno. Tako da bi lahko rekli, da se film odvija naprej, kot sem v uvodnem odstavku zapisala. Ne vem, zakaj namreč ignoriraš vse argumente in primere, ki sem ti jih podala v komentarju. Preprosto ne repliciraš na njih, jih izpuščaš. Kot Vinterberg v scenariju. Edino, kar lahko takoj izluščim, je, da se odvija film naprej o tem, kako bo nekdo, ki mu je nekaj všeč (film na primer), za vsako ceno brez izbire sredstev branil svojo trdnjavo in, ja, ga bo pri tem objektivnost prav malo brigala. Cilj je lahko neka ideja, ki je všečna posamezniku, ljubezen do filma, otroka itd. Vendar jaz na drugi strani ne vidim na tvojo stran in imam lahko svoje mnenje o tem. Če pa nekdo o takšnih primerih napiše roman ali posname film, pa želim, da mi to prikaže, da je tako ali pa izpelje kakšno drugo idejo, zakaj tako. Še posebej če se na tak način loti koncepta, ki pač ni Crichtonovski, a ne!!!

   Vse te metafore od kopanja, pa do končnega strela v gozdu samo nakazujejo, do kakšnega cilja je hotel prit avtor, kar ti kar naprej ponavljaš, s čimer ni nič narobe in nikjer nisem trdila, da bi bilo kaj narobe. V zapisu sem celo poudarila, da do točke zastavljenega okvira, vse štima!!! Vendar je do tega cilja treba prepričljivo priromat. Tudi na tej podlagi ločimo bolje ali slabše izpeljane filme. O tem jaz govorim. S konkretnimi primeri utemeljevano!!!

   Nikakršnega opravičila ni, da je v scenariju podan argument otrok, ki lažejo, za samo po sebi umeven argument, da organi pregona izpustijo človeka na prostost. V filmu Vinterberg to tako prikaže. Sin Marcus se noro razveseli in vodja lovske druščine, ker je že jasno, da bo vse okej. Mimogrede, ni prikazane nobene razlike, zakaj mu ta del lovske bratovščine verjame, ostali pa ne! Mi znaš pojasnit po filmu, zakaj so nekateri Lucasovi kameradi na njgeovi strani, drugi pa ujetniki kolektivne histerije?! V čem je razlika, da nekateri ravnajo tako, drugi pa drugače? Iz kakšnega razloga bi vsi ravnali pač tako. Eni tako, drugi drugače … hehe … Prizora debilnih policajev, ki ravnajo neverjetno, ni!!! A bi moral bit?! Jah, seveda!!! Če hoče avtor prikazat situcijo ljudi, ki ne znajo komunicirat in ne le to, ki so tudi neprofesionalni na zelo odgovornih mestih, mora to tako prikazat. Zato sem ti dala za primer film Domnevno kriv, kar popolnoma ignoriraš, in gre za enako fabulo v zapletu, od koder je tudi Vinterberg verjetno črpal vsaj košček navdiha. In tam je jasno prikazano malomarno delo sodnika. Razlog je in ni samo po sebi umeven. Tip bi se lahko celo izvlekel, s pomočjo zastopnikov inštitucije, ki jih skrbi ugled, kar je tudi prikazano (ni treba veliko, le nekaj sekund za posamezne prizore). V tem filmu tudi ni treba prikazat odnosa med ženo in njim, ki ga vmes zapusti. On je pač v zaporu. Ne more komunicirat in tako je tudi nam nejasno, kaj in kako točno se je dogajalo na njeni strani. Tudi sam ne bo nikoli izvedel, lahko si pa marsikaj misli s pomočjo inteligence ali neinteligence, a ne. Saj je vseeno. V Vinterbergovem filmu, ki izsiljuje samo po sebi umevnosti pa prizorov pojasnil za tisto, kar je v njegovem podanem konceptu in ponujenem materialu zgodbe na mizi, ne ponudi. Malo gledamo z vidika protagonista, ko se odpelje na pollicijo pa z drugega vidika. Po potrebi izogibanja rpoblemom zaradi slabo razdelane logistike vzrokov in posledic. Dejstvo je, da je ta film lepo zrežiran in zato zelo gledljiv, ima krasne prizore, ampak to še ne pomeni, da je umestno zagovarjat ali ignorirat luknje, čeprav se to dogaja. Eno je, da se to dogaja v najinem dialogu, drugo pa je, ko bi nekdo napisal kratko zgodbo ali posnel kratek film o tem.

   In seveda manjka prizor o intimnem svetu staršev Klare, ki se odločita, da bosta najboljšega prijatelja totalno izolirala. Ta film sem šla slučajno gledat v kino s parom. Sta moja najboljša prijatelja in imata majhnega sina. Jaz bi bila lahko Lucas. Fajn smo se pogovarjali o tem in mejah verjetnosti. Nima veze, da smo ljudje različni. Pametni, neumni itd. Pokaži, zaboga, kakšni smo, če delaš film. Da ne omenjam tega, da je svet Klare totalno zignoriran. Tudi s to pezo ni enostavno shajat, bi bila rada za trenutek muha na zidu, da bi videla, kako komunicira doma in v šoli, ker me avtor filma pri tem pusti na cedilu. In potem mi ponudi banalen prizorček na prvo žogo, v katerem na pol sanja o psički in Lucasu, ki se znajde v njeni sobi. In oče, ki v resnici prihaja, reče, ne, ne, to sem jaz, oče. Hahahaha … Pa saj to je za znoret. Tako naivno prikazane tesnobe otroka z občutkom krivde že dolgo nisem videla niti v eni izmed drugorazrednih grozljivk, v katerih se vsem prikazuje svašta pač po potrebi.

   Kar se tiče tega, kako ljudje podlegamo kolektivnim spinom (kar res ni mojstrovina idejnega cilja, saj je jasno in videno že stokrat, ampak okej), je treba tudi kaj prikazat, kako in zakaj to drži. V filmu Domnevno kriv se spin odvije ravno obratno na primer. Javnost pritiska zaradi prepričanosti, da so obsojeni nedolžni. Torej ni samo po sebi umevno, kako se spin za kolektivno histerijo razvije. In seveda je tudi to povsem enako odvisno od spina govoric, ki je bolj ali manj udaren. In treba je prikazat, zakaj nek spin prevlada!!!!!! Če imaš na lagerju edino najbolj prikladno teorijo, da so ljudje pač na nizkem nivoju, nesposobni komunikacije in trezne presoje, moraš tudi to prikazat. Ne pa, da si vsak odgovarja sam prosto po všečnosti in naklonjenosti filmu. Magari, da je zadaj biologija. Jah, tega mi Vinterberg ni povedal in bi tudi težko, saj je v drugih primerih lahko biologija pač v funkciji s povsem drugačnimi rezultati. Že biologija v našem primeru Roberta Fojkarja je šla drugačno pot, ne pa tudi sistem. Čeprav v nobenem takem primeru nihče zagotovo ne more vedet, kaj je res, a ne. Zato je tako pomembno, kaj prikazuje in kako razlaga avtor take zgodbe, v kateri vsi vemo, kaj je res. Ker nam avtor to pove!

   “Saj bi si tudi jaz želel, da bi se “pogovorili kot ljudje”, ampak zahtevati to od drugih, ali pa celo, da je treba to le na tak način kazati v filmu, je pa preveč.”

   Tale stavek se mi zdi pa sploh totalno deplasiran in že v sozvočju z nizkimi udarci, pri kakršnih se ne izbira sredstev za bran trdnjave. Zakaj nekdo zapiše tak stavek osebi, ki celo pohvalno omenja filme Lyncha ali Leigha, filme, kot so We need to talk about Kevin ali Birth, v katerih je med drugim bistvo, da govorijo o ljudeh, ki se nič ne zmorejo in ne znajo zmenit med seboj. Pa saj konflikt je konec koncev osrednji motiv vseh ustvarjalnih del. Brez konflikta praktično ni umetnosti. Kakšno zvezo ima to z vsem skupaj. Jaz govorim o tem, da je treba film, ki govori o ljudeh, ki se ne zmorejo nič zmenit med seboj, prepričljivo prikazat, ne pa furat neke ideologije (ali o ljudeh, ki se ne znajo nič zmenit med seboj ali pa o takšnih, ki mislijo, da se vse znajo zmenit med seboj), ki jo hočeš preprosto vsilit in se skozi pripoved izogneš vsem pastem, ki bi zamajali vnaprej zastavljeno ideologijo. To pa celo počneš tako, da se poslužuješ bizarno neprepričljivih prizorov in dialogov, za katere ne vemo, od kod in zakaj so se vzeli, ali pa zradiraš takšne, ki se v reakcijah ponujajo same po sebi.

   Zaradi tega so pri nas na primer lahko raztrgali film Slovenka (naduspešen v tjini seveda), čeprav je bil motiv bolj prizadetost ob ogledu zelo dobro prikazanih nekaterih odnosov (oče, hči), lika mladenke, ki ni samo nasmejana malo zaostala prostitutka, ki rada fuka (radi si tako predstavljamo zadeve, a ne) in Slovenije kot kurbe konec koncev, če mene vprašaš. Ampak zato so si privoščili obešat na dve do tri malenkosti nekonsistentnosti, ki sicer za poanto zgodbe sploh niso bile tako pomembne kot pri Lovu na primer. Zato je bilo meni zelo žal, da Kozole ni podelal teh malenkosti in je dal futer prizadetim, da so ga na tem sesuvali. Na primer, kako je dobila bejba kredit na banki. Ni prizora o policiji, ki ji precej “čudežno” nikoli ne pride na sled. Zakaj jo nadlegovalci sredi belega dneva obešajo skozi okno … kdo bi tvegal, da kdo poklice policijo in ne bi žrtev raje nabutal na varnem v sobi. Vse to so zadeve, na katere si lahko sam odgovoriš, vendar je jasno, da bi moralo bit pojasnjeno ali pa ne na tak način prikazano, da bi bilo prepričljivo. Kozoletu se verjetno samo ni zdelo potrebno, ker ni bilo za poanto zgodbe pomembno. Pri Vinterbergu pa je serija takih luknjic, ki so celo pomembne za poanto zgodbe in bi lahko marsikatera razlaga to poanto pokvarila. Vinterberg torej sam ni verjel, da bi z doslednostjo lahko pripeljal film do svoje želene filozofije. Moram reči, da me ne čudi, ker je tudi poanta milo rečeno populistična, površna in pavšalna.

   Včeraj sem na primer gledala film The Impossible. Film, pri kakršnem v zastavljenem okviru spet po resničnih motivih pač nimaš kaj posebnega za počet z vidika introspekcije. In je v okviru, ki je zadan, izpeljan odlično. Elementi filma, kakršen je koncept, štimajo. In še v takem filmu, kjer je razvidno, da ni potrebe po razlagah, zakaj ljudje čutijo, kot čutijo, avtor filma vseeno ne pusti niti enega lika na cedilu, da bi si sami lahko ustvarjali svoje scenarije, zakaj se polomljena žrtev cunamija ne odziva na prijaznosti sotrpinke. Niti ne gre samo za fantazijsko štorijo katastrofe, pri kateri bi se lahko smejali nekaterim devilijam herojstva fikšn akcijskih filmov. Tip, ki blodi osamljen in prestrašen in išče svojo ženo in otroka, vendarle dobi pomoč (spremstvo spodbujevalca) enega moškega. Nenavadno bi lahko izpadel tak prizor v okoliščinah, kjer je prikazano, kako prenekateri v strahu pač gledajo samo nase in so predvsem v totalni torturi žalovanja, ker se ravnokar soočajo kot preživeli z izgubo bližnjih. Tudi ta spremljevalec je tak primer. Lahko bi se vprašali, ali je logično, da skrušen ne leži sredi kaosa, ampak se mu ljubi igrat dobro dušo, ki pomaga. Zakaj on ponudi mobitel in ne varčuje z baterijo, če ga že ima. Če tako zastaviš koncept, ker hočeš to in to pokazat, moraš to in to tudi prikazat. In celo v takem filmu, ki ni zasnovan kot psihološka drama v prvenstvenem smislu, ampak hoče le prikazat situacijo in ponudit nekaj tehnično dovršenih prizorov katastrofe, si vzame režiser minutko časa za prizor, v katerem pojasni, kako ta dobra pomagalska duša projecira svojo nesrečo na možnost srečnega konca tega neznanca. Sila preprosto pravilo igre za konsistenten scenarij, o čemer koli že govoriš, ki lahko ne funkcionira tudi v filmih, ki so pač dobro zrežirani, vsebujejo všečno agendo, dobro odigrani itd. Ampak hinavsko je zaradi všečnosti končne ideje in všečnosti filma spregledat kikse, ki jih sicer pri drugih manj osebno všečnih filmih z veseljem, olalala, pač trgamo kot naravnost smešne.

   Tudi to je del populizma, spinov in agende. Meni je cilj prikaza lova na čarovnice popolnoma všeč. še posebej z zasnovo družbe, ki ne zna komunicirat, zataji stroka itd. itd. Ampak to sporočilno ni bil film o tem, niti ni svojega všečnega dela filma ustrezno konsistentno pospremil na cilj. O tem govorim.

   Odgovori

7. Se strinjam, da je film malo luknjast v izpeljavi, nasploh se mi je zdel ok, ampak nič kaj epohoalnega, prej skromnih ambicij. Da pa ga z intervjuji V. napihuje v nekaj družbeno hudo pomembnega, pa razumem, da debelo pogledaš (nisem gledal intervjujev). Seveda pa v takem nastavku kot je v tem filmu sicer ni za pričakovat Sherlocka Holmesa, ki bi imel nalogo priti zadevo do dna, tako da vsi pač ostajajo na svojih okopih. Za policijo je zadeva zaključena, za starše je pedofil, ker od kod sicer njihovemu sinčku take besede (ja, ta nedolžnost je pač neosnovano prepričaje podprto s propagando), sosedom pride prav, da se lahko spet počutijo večvredne itd.

   Tudi mene je motilo in sem se celo med filmom spraševal, zakaj so nekateri člani lovske združbe reagirali drugače, celo spomnil sem se, kako je gospod, ki je bil sicer pripravljen pomagati junaku, ko so skakali v jezero, stal sam daleč stran (je pa zato bil glavni pri pivskem omizju). Nisem pa prepričan, da mi je V. dolžan to nedvoumno naslikat. Zakaj pa sem napisal zadnjič, ker gre pogosto za hitro, približno, nereflektirano odločitev, ker vsi pogosto tako delujemo. In ker je tak način odločanja po mojem tudi za ta film pomemben.

   Crichton bi morda s svojo inteligenostjo znal naštrikat sodno dramo, v kateri bi skozi recimo kognitivizem dekonstruiral pojem krivde in opozoriti na vse družbene posledice, ki jih to lahko prinese. V. pa se zaveda pomembnosti vsega tega, ampak tole pač ni bil občudovanja vreden skok, ampak prvi še negotov otroški korak.

   Odgovori

8. @bp:

   Jah, film je obrtno in igralsko odličen izdelek z adutom tematsko provokativne privlačnosti. Vinterberg je ob festivalskem romanju in lobiranju seveda po svojih močeh skrbel za čim boljšo propagando, le da si je izbral po mojem mnenju domnevne adute filma, ki si jih jaz na njegovem mestu raje ne bi … hehe … Čeprav, po drugi strani, je imel pa piarovsko z manipulativnega vidika prav v tem smislu, da je razlagal (prevajal) ravno tisto plat, ki predstavlja največji fail v prepričljivosti. In če veliko ponavljaš, kako neki bi morali ravno tisto, kar je v bistvu fail, gledalci razumet, morda meso postane. Če ne prepričaš na platnu, lahko pa vsaj z off voiceom morda prepričaš in popraviš, kolikor se da (opereš možgane festivalski javnosti, discipliniraš kritike in novinarje, ki skrbijo za odmev). Tako je meni vse skupaj izpadlo. In Vinterberg med takoimenovanimi art režiserji vsekakor je mojster propagande. Že začel je tako, s tlakovanjem terena za pomp z Dogmo 95. Usmerjanje in preusmerjanje pozornosti je poleg režiranja očitno njegovo najljubše poslanstvo, poleg kamerada Larsa von Trierja seveda, s katerim sta se v tem vedno dobro ujela in se podpirala.

   Zame je to komercialen film, namenjen širšemu občinstvu, ki je ovit v art embalažo. In osebno imam raje odkrito komercialne filme, ki so dosledno vsebinsko in obrtno zapakirani in lahko tudi v tem okviru nadpovprečni, in art filme za zahtevnejši okus, ki si dejansko zaslužijo takšne pridevnike hvalnic “bogovom”. Ni hujšega, kot da v visokoletečem filmu zasledim populizme ali zablode, ki pritičejo povsem povprečnim komercialnim filmom brez dodane vrednosti. Nekako najslabši gemišt po mojem mnenju.

   Ja, razumem, kaj misliš in se poplnoma strinjam o nereflektiranih hitrih odločitvah. Vseeno pa menim, da če hoče avtor tudi temu dati neko posebno mesto v svoji poanti, mora to prikazat, brez da se mi sprašujemo in si pač sami odgovarjamo. Je pa res vedno najbolj zahteven izziv pri scenariju ujet to linijo, kaj je treba pokazat in česa ni, ker naj bi bilo samo po sebi umevno. Brezno dvoma na primer je prikazal povsem okej. Preko dekleta Nadje, ki mu najprej afektirano zaupa in se celo posmehuje neverjetnosti obtožbe. Po srečanju s kolegicami v službi začne dvomit in izrazi dvom Lucasu, že čez dve sekundi po dvomu pa se spet odloči, da zaupa … in Lucas jo ima poln kufer in jo nažene iz bajte. To je bil povsem okej prikaz sile dvoma, ki je mnogo bolj realen in samo po sebi umeven od odločitve Za, česar neizpodbitno dokazano ne moreš vedet. Tega, kaj botruje odločitvi popolne naklonjenosti (ker nenaklonjenost je jasna sama po sebi, od kod – ker se pač odločiš za zaščito šibkejšega – otroka za vsak primer), ki ni tako enostavna (čeprav si lahko sama razložim, kaj vse lahko botruje temu) pa ni bilo. Niti sekunde. Magari česa bizarnega, kar si človek lahko izmisli v prid prijatelju, ali kakšen element osebne identifikacije, ko si bil tudi sam obtožen česa po krivem, ali zgolj stavek, ki opredeli, da je nekdo pač “Naš” in ga pa menda poznamo, a ne, kar pojasni značaj. Za tak prizor potrošiš lahko le deset sekund filma. Ampak, kar je, je. V vsakem primer je bil ogled užitek, predvsem zaradi glavne role. Samo razhudila me je preveč zapravljena dobra priložnost za tako tematiko. Pri čemer je skandinavska kinematografija po mojem mnenju TOP1 – najvišji procent izvirnih, lucidnih, brihtnih, kakovostnih filmov, vrhunski klimaks, skratka … potem pa dolgo nič.

   Hvala za zanimiv klepet!

   Odgovori

9. Men se je zdel dost tak blah, whatever film.. Hoce bit pomemben in kontroverzen, pa ostane bolj pri zelji. V primerjavi s Festen nima za burek. 🙂 Jaz filme vrednotim predvsem po tem, koliko casa ostanejo z mano – in tega sem pozabila po tistem, ko sem spila kavico po koncani predstavi.

   Odgovori

10. @Marija:

    Ja, v primerjavi s Festen nima za burek, se strinjam. Ti pa priporočam še Submarino od Vinterberga, če ga še nisi gledala, ker tudi proti temu Jagten nima za burek. Zelo brutalen in ganljiv film o zaciklanosti dveh bratov iz disfunkcinalne familije v ponovitev usode. Tako dobro prikaže to zaciklanost v destruktivno vzdušje in res približa karakterje. Pri Lovu so mu značaji totalno ušli iz rok. Preveč se je posvečal zgodbi, sami “akciji”, da bi fasciniral s provokativnimi prizori in čisto premalo likom – kdo so, kaj so, zakaj so. Na koncu ostane pač samo to, da so vsi isti, kakršni koli že, pa naj se “fantje zmenijo med sabo” in ko jih jebe … hehe … Zlahka ostaneš hladen.

    Odgovori

11. bp:

    ne zdi se mi smiselno povezovati pojem banalnosti zla s kognitivističnim “dekonstruiranjem” krivde. banalnost zla vendarle ne more biti tako banalna. s tem pojmom Hannah Arendt gre prej slediti neki liniji teološkega obrata k “zmotljivemu bogu”. nenazadnje je Arendtova tista, ki Jaspersa opiše kot najbolj aktualnega filozofa svoje današnjice; in kaj stori Jaspers takoj po vojni; odpredava etični traktat o krivdi (zbrano v knjižici Vprašanje krivde). pregovoren je že ta njen stavek o Eichmanu, ki je slepo sledil ukazom, slepega pa je naredila ideologija.

    kognitivizem pa, s svojimi problemi z zavestjo, si takšnih normativnih početij ne more privoščit. celo, kadar poskuša, kadar recimo “dekonstruira” normativnost zavesti in si prizadeva za računalniško generirano, teži k temu, da bi odpravil trpljenje in se s tem približa cerkvenim praksam gorečnega zavzemanja za življenje na napravah vegetirajočega, medtem, ko izpušča recimo prizadevanje za življenje ljudi v nevarnosti okužbe s hiv-om. bi moral biti res ekstremno inteligenten takšen avtor, ki bi v bestsellerju “dekonstruiral” krivdo.

    jaz sicer nisem gledal filma.

    simona:

    “Brez končnega stališča pa se noben avtor nima kaj lotevat česar koli. Popisovanje realnosti brez stališča ni umetniško delo. Še dokumentarec ni.”

    mislim, da razumem, kaj misliš, a uporaba izraza stališče se mi zdi kočljiva, sploh, če naj bi bilo stališče izhodišče za ‘lotevanje česarkoli’. stališče si predstavljam kot nekaj nevarno sorodnega mnenju. mnenje pa je recept za umetniško povprečje. mnenje je nezavezljivo povezano s klišeji. veliko proze, ki jo pri nas zasledim, me po nekaj straneh odvrne ravno zaradi mnenja, ki se obrača brez kakršnegakoli haska. ravno zato, ker je imeti mnenje za avtorje izhodišče pisanja. najbolj intimno izhodišče. Kovačičeva Resničnost, eden od proznih vrhuncev tukaj, uspe ravno v bitki z intimnim ustvariti izjemen preplet afektov, ki so bolj “zgovorni”. ravno tam, kjer ni stališča, ga je dejansko največ (recimo z obsežno penetracijo čez občutke ob vrnitvi v Ljubljano). podobno je uspelo recimo Sylviji Plath s Steklenim zvonom, ki na prvi pogled ni nič drugega kot zgolj opisovanje; s takšno kompozicijo ji uspe marsikaj povedati, čeprav, ironično, jo mestoma potegne v nasprotno, in nam posreduje takšno in drugačno ideološko kaprico. ampak roman je uspel. mislim, da je pogosto končno stališče kot izhodišče za ustvarjanje ravno najboljša pot k temu, kar očitno pronicljivo kritiziraš na filmu, ki si ga nisem ogledal.

    Odgovori

12. @Mrkogledo ogledalo:

    Tudi jaz mislim, da razumem, kaj misliš, ampak dregnil si v bistvu v točko populizma, ki se je v nekem trenutku silom okoliščin in mnenjskih pritiskov razbohotila znotraj sprejemljivega ali nesprejemljivega umevanja umetniških del, ki mene že leta jezi. Zato me veseli, da si se ravno ob to obregnil, ker stavek, ki si ga izpostavil, je stavek, ki kontrira t. i. sprejemljivemu mnenju, najbolj utrjenem od obdobja struje t. i. francoskega novega romana, kar je bilo povezano z utrjevanjem pristopa pisanja, ki so tudi najbliže filmičnemu. Bistvo diktata je v tem, da se avtor izogiba komentiranju dogajanja, ampak skozi opise in situacije, podobno kot film skozi prikazovanje, zgolj predstavi, kar želi predstavit in pusti bralcu, da si t. i. mnenje bojda ustvari sam (kar je manipulacijski nonsens samo po sebi). Seveda sem že itak goreč nasprotnik kakršnih koli struj, manifestov, dogem in drugih ideologij v umetnosti, ki po obdobjih dokazljivo diskvalifikacijsko vplivajo na stvaritve, ki so izven populistično ozkega okvira in ustvarjalce pač obsojajo na posmrtno pozornost, ko se glave ohladijo in rešijo diktatorske spone obdobja. Določene poteze, kot ideologija, teorija ali manifest po potrebi, so odlične poteze za piarovsko približevanje določenega načina ustvarjanja (kot na primer dogma 95 na področju skandinavskega filma), vendar, v kolikor razumemo ključno poanto umetnosti, ki mora dopuščat svobodo in tudi presojat o njej skozi svoboden pogled (ker le ta lahko omogoči tudi ustrezno refleksijo v danem času in kraju), je nujno, da se takšne poteze tako tudi tretira. Kot piarovski element, ki je lahko dobrodošel, če daje dobre rezultate, ali pač ne, in nikakor ne kot spoznavno edinstveno resnico “kvalitetnega” ustvarjanja. V umetnosti namreč mora bit sprejemljivo vse, da je le dobro, zanimivo, povedno ali prepričljivo. Ko se začne umetnost obravnavat skozi pogled oviranja svobode in izvirnosti, ni več umetnost. Kaj hočem z vsem tem povedat oziroma kam to vodi?

    Z zgoraj omenjenim se je izoblikovala ideologija o zavračanju mnenja, kaj šele stališča pri literarnem ustvarjanja, češ, to je tisto, kar ustvarjalcu preprečuje, da bi bil ustvarjalen, da bi se prepuščal duhovni širini, da bi pustil, kam ga proces ustvarjanja vodi, do kakšnega spoznavnega cilja ga proces misli vodi. In potem so se rodile tendenciozne nebuloze. In polno nekega pisakanja in nakldanja brez smisla z izgovorom in celo v imenu prave poti ustvarjanja (poti ustvarjanja pa so neskončne in naloga vsakega avtorja je, da svojo pot najde v sebi in ne da skuša sledit sprejemljivim teorijam, ki so le mnenja). Zgodilo se je tudi eno veliko sranje v umevanju stvari. Nihče namreč, noben človek na svetu, razen če ni mentalno zaostal, ni brez mnenja. Pa tudi noben avtor ne. Pripadniki ideologiji, ki je zapovedovala le opisovanje, predstavljanje in ponazarjanje, ki obstajajo še danes, niso le manipulatorji z občinstvom, ampak tudi s seboj. Gre namreč za popolnoma zgrešeno terminologijo. Mnenje avtorja je namreč prisotno že pri odločitvi, o čem bo pripovedoval. Odloči se na podlagi svojega mnenja, kaj neki naj bi bilo pomembno v primerjavi z morjem drugih možnosti. Potem se odloča o načinu, kako bo o nečem konceptuiral zgodbo. Kaj se bo dogajalo in kako se bo razpletlo. Že ta osnova je posledica osebnega mnenja o tem, o čemer nekaj pripoveduje, saj je o vsakem pojavu možno pisat ali posnet film na različne načine. Podoben karakter je lahko prikazan tako ali drugače, se zaplete v take situacije, ki sprožijo določeno reakcijo pri bralcu, ali pa v povsem drugačne situacije, ki bi lahko sprožile pri bralcu drugačno reakcijo. Ubogi avtor, ki hoče ustvarjat brez mnenja, se ne more otrest mnenja že zato, ker je sposoben mislit! Kakšna ironija usode! Kaj šele, da bi brez mnenja lahko komuniciral … pisal na primer.

    Stališče pa je že naslednja stopnja mnenja. Ko se avtor (kot tudi sicer lahko vsak človek, ki misli) sprijazni, da brez mnenja ne obstaja … hehe … lahko pride le do zaključka, da mora z njim nekaj pametnega počet (če hoče nekaj omembe vrednega ustvarit seveda). In pride do ozaveščanja svojega mnenja. Zakaj ga ima, od kod je prišlo, so vsi vidiki domišljeni, je dovolj dvomov v glavi itd. In izoblikuje se kriterij, po katerem prideš do določenega stališča, ki ga zavzameš. Gre za duhovni temelj, ki opredeli neko bodoče ustvarjalno delo v smislu. Ali ga je sploh smiselno ustvarit? Ali imam sploh kaj o čem za povedat? Kaj bi rad povedal? Kako bom to izpeljal? In zakaj, zaboga? Vse to med drugim opredeli tudi pristop, ki si ga bo avtor izbral, slog, žanr, nivo in ciljno publiko (če razmišlja o njej ali pa če ne). No, in sami pristopi, na kakršnega bo neko svoje mnenje ali stališče avtor podajal, so za moje pojme neskončni, povsem svobodni in osebni. Najtežje se je dokopat do svojega pristopa in tisti, ki uspe potegnit pristop iz sebe v čim bolj optimalnem smislu, je kot ustvarjalec našel pot neodvisno od ciljne publike. Preprosto je in stoji!

    Mnenje, ki se, kot si zapisal, obrača brez vsakega haska, je pač slabo posredovano mnenje. Mej verjetnosti, zakaj se pristop ne izide ali ni učinkovit, je veliko in od posameznega dela do dela so argumenti in presoje, kaj štima, kaj ne in zakaj ne, različni. S tem, da govorim izključno z vidika usposobljenosti za presojo in s tem povezane tehtne argumente. Ker pač oba veva, da je branje ali ogled filma dialog in da sta tudi v tem primeru za konflikt potrebna dva, kar zgolj pomeni, da ni samo po sebi umevno, da je vedno kriv za konflikt le avtor v tem primeru. Če pač konzumator dela ni opremljen za nivo, po katerem je posegel, to ni avtorjev problem, ampak problem vdora neustrezne ciljne publike.

    Med romanom in filmom je sicer razlika v mejah verjetnosti. Film mora dejansko marsikaj prikazat, kar piscu romana ni treba zafilat z opisi, ampak lahko s komentarji oziroma opisi notranjih turbulenc protagonistov. Zato je tako redko kateri film po romanu tako dober oziroma kompleksen v doživetju, kot je lahko roman. Film ima na voljo druga sredstva komunikacije. In zato govorimo o t. i. bolj ali manj filmičnih romanih. Bolj filmični so tisti, ki so bolj skoncentrirani na dogodke kot na “impresije” materije in/ali duševne notranjosti.

    Primera romanov, ki si jih navedel, sta oba primera dobrih avtobiografsko konceptuiranih romanov (čeprav različnih v poanti in smislu). Avtobiografski prvoosebni romani imajo odprto široko polje za doseganje želenega učinka preko občutkov, kot si tudi zapisal. In seveda gre enako za posredovanje nekega mnenja, stališča v odnosu do okoliščin, do sebe in do dogajanja. Vse, kar je vprašanje, je le to, na kakšen način je bilo posredovano. V primeru Plathove je to še posebej izrazito. Lahko si zamisliš, kako bi njeno zgodbo posredovala preko romana na primer psihiatrinja. Uh, da ne omenjam njenega moža, s katerim je bila nekako prisiljena duhovno tekmovat … hehe … Hočem samo opozorit na to, da če nekaj deluje, kot da ni posredi mnenja, kaj šele stališča, ampak da gre bojda le za opisovanje situacije, pozor, pozor … nikakor ne pomeni, da bi drug opazovalec enako zgodbo posredoval tako, da bi bili občutki bralca in njegovo mnenje o tem, kaj je prebral, enako. V primeru Kovačiča podobno velja, le da gre v tem primeru za tematiko, ki ima sicer v široki javnosti nek močan skupen konsenz glede splošnega mnenja (četudi razdvojen). Zato se ne strinjam s tabo povsem, da je Stekleni zvon, ki je, mimogrede, tudi meni zelo ljub romanček, zgolj opisovanje. Oziroma se strinjam s tabo, da je tako lahko zgolj na prvi pogled. Gre zgolj za pristop, kakršen je izbran. Ta pristop pa vsebuje odločitve o tem, kakšnim situacijam bomo sledili – izboru in sosledju situacij. In seveda likom, ki so takšni, kot so predstavljeni, po volji avtorice, glede na njene poglede, čustva, mnenja in stališča. In vse to v bralcu ustvarja mnenje in vzpostavlja odnos do izpovedanega.

    Kaj je torej tisto, po čemer sodim delo, ko sitnarim zaradi stališča avtorja, ki ga ni izpeljal, ali se mu je izogibal itd. Po tem, ali je razvidno stališče, koncept in vsebino, ki in kakor je zastavljena, ustrezno učinkovito izpeljal. Ali se je kje kar izgubil. Z vajo seveda tudi opaziš, kdaj se avtor čemu izogne. Če se izogne slabo, kar pomeni na klišejske načine, še toliko slabše … hehe … itd. Konkretno Vinterberg v tem primeru je imel stališče, ki je bilo jasno. Več stališč. Eden izmed njih je bil, kakšna jeba je lahko, če se otrok zaljubi vate. Vprašal me je, če se lahko identificiram s to situacijo. Če sem sploh pomislila kdaj na kaj takšnega, ko sem se igrala s prijateljičinim malim sinkom. Vprašal me je, kaj bi pa jaz na mestu protagonista storila? In jasno mi je orisal stališče, da je otrok pri tem seveda povsem nedolžen (čeprav stori lumparijo, kar ni samo po sebi umevno, da bi storil vsak otrok, ampak ta pač je). Kaj je bilo narobe? To, da sem si kot gledalec lahko zamislila na tisoč odgovorov, kaj bi naredila, česa ne bi in na tisoč idej, ali je možno, da se meni kaj takega zgodi. Vem, zakaj se mi ni, čeprav sem doživela, da se je nek fantek zatreskal vame. Okej, ampak to je le ena zgodba, ki bi jo lahko povedala jaz s svojim mnenjem, spoznanji in stališči. Problem je v tem, da mi Vinterberg ni omogočil, da bi se lahko preslikala oziroma identificrala s situacijo in predvsem z ljudmi, ki jih je on meni prikazal. Preprosto jih nisem spoznala in zato pojma nisem imela, s čim imam opravka (pri čemer filma ni tako konceptuiral, da bi mi gledali le tisto, kar protagonist vidi). Zaključil je kar na kratko. Idioti pač, ki z dobrimi nameni naredijo veliko škode. Hej! Simplifikacije po potrebi so pač minus znotraj očitno prekompleksno zastavljenega okvirja. Še huje. Ni mi uspel prikazat niti tega, zakaj nekateri niso “idioti”. Kar dogaja se v tri dni. Bolje bi bilo, če ne bi vpletel paralelne zgodbe, ki se je vezala na odnos z najboljšimi prijatelji. Teh najboljših prijateljev nismo spoznali. To zgodbo je samo nastavil tako malo za zabavo, ni je pa izpeljal in je pripovedoval le zgodbo o človeku, ki je po krivem obtožen za pedofilski napad. Škoda, ker je vpletel še eno zgodbo, s katero potem ni imel kaj počet. Skratka, nikakor ni recept za povrečje le obračanje mnenja v romanu brez haska. Braz haska je lahko tudi nizanje nekih prizorov ali opisov dogajanja in najbolj prikladen izgovor za na tak način ponesrečeno blefiranje se ponavadi zlorabi ravno to tezo, da avtor ni želel vsiljevat mnenja ali stališča, ampak je hotel samo prikazat dogajanje … Hvala lepa za bučke, pravim takim bulšitovanjem. Še posebej če je avtorju sicer že uspelo kdaj povedat tisto, kar je hotel (Festen in Submarino v primeru Vinterberga), na ustrezen način. V Vinterbergovem primeru je problem očiten. Prvič v Lovu si je zadal širok koncept z več izhodišči problematike skozi več pogledov (problem protagonista in problem pogleda na drugem bregu). Prej si je vzel vedno le eno perspektivo in jo lepo izpeljal. Zdaj si je vzel pa Madsa Mikkelsna, da bi pozabili, kako se je v eno paralelno poanto zaštrikal in je ni znal izpeljat vštric z osrednjo. Brez haska je torej lahko karkoli, če je brez haska … hehe …

    Odgovori

13. “Seveda sem že itak goreč nasprotnik kakršnih koli struj, manifestov, dogem in drugih ideologij v umetnosti, ki po obdobjih dokazljivo diskvalifikacijsko vplivajo na stvaritve, ki so izven populistično ozkega okvira in ustvarjalce pač obsojajo na posmrtno pozornost, ko se glave ohladijo in rešijo diktatorske spone obdobja.”

    meni se zdi, da lahko nastopajo ravno kot varovalo za vsaj posmrtno pozornost. ko je nekaj radikalno novega, ga uradni radarji sploh ne morejo ujeti. v zapeljevanju idej, ko se neka margina začenja vzburjati, a ne ve zakaj, uporabi svoj sofisticirani stas in glas, da prevzame pobudo, in začne predigro, manifestira koordinate, v katerih naj bi se začela odvijati. ker se zdi, da nima druge možnosti, pristane na doživljenjsko (pogosto sado-mazo) približevanje orgiastičnemu klimaksu, na idejo, “za katero je vredno umreti.” pri nas je situacija pogosto drugačna. z manifestiranjem se direktno vstopa v prve vrste javnega mnenja. to, kar se je drugod že zdavnaj delalo, se tu pojavi kot želja po kulturni nadgradnji (in ne prevratu); manifestacija kot nekaj, kar vsi komaj čakajo, kot gluma, ki se v ceremoniji formalno gledano mora zgoditi, kot element nemogoče podoživitve. gre za komentar nekih kulturnih sprememb, ki so same komentar drugih, skoči se na fuk brez predigre, kar v končni fazi ne ponuja najbolj vrhunskih doživljajev. po eni strani je ok, po drugi strani pa izgovor za večno zaostajanje v razvoju. predvsem v poeziji opažam takšne pristope. za primer bi dal Šalamunove začetke. ta recenzija se mi zdi recimo tipična za takšno strukturo – http://www.pogledi.si/knjiga/prvenec-desetletja (nič proti sami knjigi, se mi zdi zelo solidna)
    svojevrstnemu absurdu sem bil priča na enem plakatu za študentsko literarno revijo (ki je seveda brez konkurence edina tovrstna revija, ki je smatrana za relevantno ta hip, ki je napovedoval renesanso, in bo mogoče njen pomen vrednotiti šele čez trideset let 🙂 skratka, ejakuliramo preden začnemo predigro. mi ne delamo svoje zgodbe retroaktivno, kot se za posameznike v naši civilizaciji spodobi, ampak proaktivno in ostajamo brez prave zgodbe, brez klimaksa. tako bi jaz zadnji citat v recenziji obrnil: končati prav tedaj, ko se nekaj začenja, je recept za pisanje opažene poezije. mimogrede, nisem opazil relevantne kritike na Komeljevo pesniško delo do zdaj.
    kar je sicer značilno za kapitalizem, ki je vedno korak naprej pred povzeto idejo subverzije.

    “Z zgoraj omenjenim se je izoblikovala ideologija o zavračanju mnenja, kaj šele stališča pri literarnem ustvarjanja, češ, to je tisto, kar ustvarjalcu preprečuje, da bi bil ustvarjalen, da bi se prepuščal duhovni širini, da bi pustil, kam ga proces ustvarjanja vodi, do kakšnega spoznavnega cilja ga proces misli vodi.”

    in takšna ideologija hitro postane recept za kot restavriranje nekega mnenja. mnenje namreč, kakor prehaja iz sodobne filozofije v vsakdanjo rabo, nekaj, kar je že vselej tukaj, nekaj, kar je omogoče obračati na toliko in toliko načinov, ampak samo, če se ne prestopit neka meja (recimo – ne smeš reči, da Breivik ni ravno kreten in neuravnovešenec :), da, kar ne pride iz vsakokratnega kaosa v posameznikovi glavi v kompozicijo, ki mora nujno biti avtentična kompozicija, če naj ponudi vrhunski umetniški užitek, ki sam po sebi ne more biti dovolj za celovito razumevanje sveta in mu potem pomagajo takšne ali drugačne interpretacije. če so prakse, ki jih navajaš, spodbijale prozni skelet, ki ga je avtor ob upoštevanju nujno moral povezat z nekim mnenjem kot ideološko preddoločenim načinom funkcioniranja, se danes ravno skoznje precej lahko zacikla v neko žalostno restavriranje, ker si dejansko ne privošči se soočiti s svojim kaosom, in če je sreča, iz tega narediti uspelo kompozicijo. ampak sledi mnenju svojih vzornikov, recimo. tako, da se strinjam s tabo.

    razlika pa je v nečem: okvirja se še vedno razlikujeta, in medtem, ko ima eden za seboj svojo žlahtno tradicijo, drugi od tedaj, ko se je prvi pojavil, ni naredil preskoka. se strinjam, da so pristopi neskončni, in da je najtežje najti svoj pristop, pri čemer je drugi pokazal, kako ga najti, prvi pa ne. če, seveda malce nepoznavalsko, a po mojem v korist poanti postavim primer odnosa med husserlom in descartesom. po husserlu se transcedentalna fenomenologija utemeljuje na descartesovih meditacijah, čeravno jih, po husserlovih besedah, mora skoraj v celoti zavreči. descartes je namreč pokazal pot, pokazal je metodo dvoma, pokazal, da je filozofija osebna modrost in se v radikalnem zavračanju vseh kulturnih predpostavk lahko zagotavlja, se utemeljuje (objektivno) samo preko zasebnega aganžmaja – pri čemer je descartes storil napako, ko je geometrijo nekritično vzel za zgled vseh znanosti, ki jim je postavil temelje. potem so znanosti descartovo izhodišče pozabile – njihov izraz, ki ima lastno predikativno evidenco, sodoloča idejo znanosti kot do konca utemeljenih predikativnih odnosov. podobno počne umetnost mnenja (kot pravi bp, da se bi avtor, ki ga omenja lahko dekonstruiral pojem zavesti s kognitivističnim ali kakšnim drugim pristopotm). za primer povprečnega romana (ali vsaj precenjenega, kar ni isto) bi podal Portnoyevo tožbo Philipa Rotha. seveda se psihoanalitičnega okvirja loteva tudi z ironijo, in je v tem konsistentnem okvirju namerno nekonsistenten, ampak v tej konsistentnosti ni konsistentnosti – to, da je ironičen do svojega okvirja, je po mojem prej varovalo, s katerim poskuša prikriti svojo praznoto. seveda je roman dober v prikazovanju anekdot, ampak takšnih anekdot bi imel čisto dovolj tudi, recimo, v kakšni temu namenjeni kolumni.

    kakor si opisala to, čemur praviš stališče, se potemtakem v bistvu strinjam s tabo. s stališčem, da intelektualni modeli ne morejo predhajati stališču. pogosto se avtorju pripisuje avtentičnost zaradi nevedenja o tem, da je v bistvu “povzel” neke splošne, neprevprašane teoretske razčlembe, ki prehajajo že v povprečniško modrost, kar je z omenjenim prvim okvirjem “obračanja mnenja” mogoče zakamuflirati, medtem pa je teorija naredila že dva koraka naprej. pojmovanje književnosti kot sopotnika recimo filozofiji se mi danes zdi dvojno zgrešeno; ker s filozofijo (ki prehaja v mnenje ali mnenje, ki se ga itak ne zaveda, da je mnenje v smislu neke konstelacija floskul ipd., ali mnenjem, ki ima tolikšno avtoriteto, da se ne zaveda, da ni “njeno” ipd.) ne more shajati s povzemanjem, ker je ne dohaja.

    da, sigurno potem ne bi drug opazovalec zgodbe posredoval, da bi bili občutki bralca in njegovo mnenje drugačno.

    “Uh, da ne omenjam njenega moža, s katerim je bila nekako prisiljena duhovno tekmovat …”

    mož je sicer neko naracijo o njunem odnosu podal v zbirki Pisma za rojstni dan. mislim, da je Žižek ob tem primeru zadel žebljico na glavico. zanj je ta zbirka pravi etični kolaps.

    Hughesova druga žena, Assia Wevill, je, kot veš, storila samomor na isti način kot Plathova, s tem, da je ubila še njuno hči. v omenjeni zbirki Hughes odnos s Plathovo seveda poceni mitizira, govori o usodi in – celo kaže s prstom na Wevillovo (ki je, kot mimogrede, preživela tudi koncentracijsko taborišče), češ, da je ona rušiteljica zakona; ‘ona je izbrala naju.’ tako svoje ravnanje legitimizira pred mrtvo Plathovo s prelaganjem odgovornosti na neko nejasno usodo; s čimer odgovornost, ki bi jo moral po kolapsu s Plathovo prevzeti nase (retroaktivno), dejansko preloži na Wevillovo. s tem seveda nosi odgovornost tudi za Plathovo. lahko rečemo torej, da je v nasprotju s splošnim stališčem, ki omenjeno zbirko odobrava kot srcolomen (titanicovski) poskus sprave, in koristi zagovornikom Hughesa in feminističnim stališčem, ki Wevillove sploh ne jemlje v obzir, ravno v tem odnosu in tej zbirki eden od ključev za etično razumevanje njunega odnosa. Žižek parafrazira Wilda – izgubiti eno ženo lahko izgleda kot nesreča, izgubiti dve pa že nakazuje na nerodnost.

    razumem situacijo z omenjenim filmom. sigurno bi si ga moral ogledati, da bi lahko vzpostavil odnos do nje, ampak kakorkoli – lepo si zaokrožila zadevo v skladu z debatico, naredila si model in na njem pokazala, da,

    “Skratka, nikakor ni recept za povrečje le obračanje mnenja v romanu brez haska. Braz haska je lahko tudi nizanje nekih prizorov ali opisov dogajanja in najbolj prikladen izgovor za na tak način ponesrečeno blefiranje se ponavadi zlorabi ravno to tezo, da avtor ni želel vsiljevat mnenja ali stališča, ampak je hotel samo prikazat dogajanje …”

    abstrakcije, v katerem sem zašel zgoraj, po mojem, kakor sem že nakazal, nekako korespondirajo temu tvojemu zaključku na tvojem konkretnem primeru. seveda bi bilo potem že res preveč abstraktno izgovoriti se s tem, da sem govoril o “metodi”, ti pa govoriš o izpeljavi. temu ne nasedajo niti otroci več (marksizem, religija sta kul, izpeljava je nekje zaštekala; pri tem umanjkajo ravno konkretni primeri, na katerih bi se pokazalo, da je nekaj kul. ne upošteva se konteksta na dveh nivojih; konteksta podanega primera, in konteksta iz katerega bi sledilo, da se mora upoštevati faktor konteksta, v katerem naj nastopi protiprimer).

    v nekem smislu se mi zdi, da je v primeru tega scenarista prišlo do neposrečenega sodelovanja v obeh “okvirjih”, ki sem ju navedel. na eni strani avtor želi podati neko dobronamerno mnenje o tem, da rešitev obstaja, da niso vsi šupki, ampak ne zna utemeljiti, kako niso; napaka je, da neko etično utemeljuje na svoji nemoči, kar napeljuje na to, da “takle mamo” – ta “takle mamo” seveda izključuje ‘biologijo’ in kognitivistično pojmovanje, in je krinka za “nič nimamo”, saj bi sicer avtor poskušal (neuspešno) s kakšno “dekonstrukcijo” v tem oziru, tako pa nič ne poskuša. avtor ima torej čisto mnenje (mnenje, da neko etično je), ta “nič nimamo” pa utemeljuje z zgrešenim pristopom pri soočanju s kaosom, ki mu nastane v glavi; skratka, na nek način zlorabi tehniko opisovanja kot izdelave afektov. če bi si priznal, da ne ve, kako naj se tu znajde, bi bil film verjetno drugačen; ampak film, kakršen je, se podre ravno zaradi obračanja mnenja; to, da se usmeri na golo opisovanje, je šele posledica težave na ravni mnenja. stališča pa, če povzamem to, kako razumem, da ga opredeljuješ, ni.

    Odgovori

14. @mrkogledi muanis
    zanimiv obrat: ali ima kognitivizem probleme z zavestjo (in zato svobodno voljo in krivdo in …), ali jih imajo zaradi kognitivizma morda drugi. Če drži zadnje, gre za dekonstrukcijo brez narekovajev. Seveda pri tem ni miselnega sosledja z Arendtovo, kvečjemu časovno, kljub temu pa lahko prideta vsak s svoje strani tudi do zla, ki je lahko vsaj toliko banalno (je torej dekonstruirano?). Ne strinjam se tudi z odpravljenim trpljenjem, ampak ne bi o tem na široko tukaj ob tem filmu, za katerega pa mi je k. še vedno najboljše izhodišče, če ne drugega edini zadovoljivo obravnava vsajene spomine.

    Odgovori

15. noben m. ni tako m., da bi se pokazal

    mislil sem na to, da ima, kakor mi je znano, kognitivizem precej težav z vznikom zavesti, ja. z različnimi pirpovednih kotov se loteva teh tematik. v primerjavi se mi zdijo nekateri neropotarniški psihoanalitični prijemi v pomoč in nadgradnjo, kakor pridejo iz pronicljivih umov. v nekem smislu se mi zdi, da se k. sploh ne loteva dekonstruiranja. predvidevam, da bi se dalo na tej relaciji tudi kaj zanimivega rečt z vsajenimi spomini.

    Odgovori

16. @Nurudin Mrkogledalni:

    Zelo na široko si zastavil vse skupaj, tako da bom samo določene točke malo povzela.

    Ne vem, kako bi struje dobro delovale za posmrtno pozornost, saj se vzpostavijo z ravno obratnim namenom, vkomponiranjem, biti “in” za časa ustvarjanja. Vladimir Bartol je en primer, ki je zaradi tega izpadel z vidika pozornosti in ravno zato pozornost doživel bolj po smrti in naknadno trpanje v kategorije. Skratka, kategorije v svoji pozitivni funkciji so bolj sporazumevalne narave. Da ni treba vsakič posebej opisovat v zvezi z nekogaršnjim delom nečesa, kar je skupno večim znotraj neke generacije na primer in se da omenit z enim izrazom. To je to. Z vidika gibanja je slabo, ker preide v aktivizem in posledično diktaturo privilegirane mentalitete ali/in pristopa. Dobro je le v primeru, kot sem ga navedla v zvezi z Dogmo 95 na primer, ker služi kot pridobivanje pozornost, ki je ustrezno utemeljeno in se potem razširi tudi na druga dela (ker sicer niti dogma filmi ne upoštevajo vseh pravil popolnoma dosledno, niti premierni Festen jih ni).

    S tem, kako se pri nas vzpostavlja hajpe vnaprej in da je prognoza o naprednosti že sam hajp, se zelo strinjam. Gre za piarovske prijeme, ki postanejo ne le del tržnega uspeha dela ali privabljanja pozornosti kritiške javnosti, ampak vpliva celo na dojemanje in presojo o delu. Delo torej dopišejo še novinarji (pri nas prijatelji) in druga javnost, ki povzema hajpe, če je za njih dojemljiva, kar večina je. In ja, podpišem tudi opažanja o mnenjskih hajpih, ki vzpostavljajo kar pobudo za avtocenzuro pri izražanju lastnega mišljenja v smer legitimnosti le tega.

    Kar se tiče mnenja o filozofiji kot sopotniku književnosti, bo po mojem mnenju moralo bit tako kot z ustvarjalnostjo an sploh. Vse možnosti je treba dopuščat, da so odprta vrata vsemu, brez vnaprejšnjega stigmatiziranja, kaj je sprejemljivo ali ne. Skratka, določeno literarno delo je lahko več kot zglede sopotnik filozofijo, kakšno drugo pa ne in niti nima tega namena. Oboje je možno in še vse vmes.

    Hughesov vidik o Plathovi poznam, ne pa mnenja s strani Žižka, ki si ga omenil. Bi pa rekla, da je problem etike, ki ga je Žižek, kot praviš, izpostavil, precej premalo za presojo o taki vrsti psiholoških prepletov oziroma kar malo preveč formalistično, da bi si lahko drznili mislit, da na tej podlagi kaj omembe vrednega vemo o takšnih zgodbah. Je pa zelo lastno Žižku takšna vrsta izjavljanja, ja. konec koncev je že reduciranje nečesa takšnega na pojem nesreče ali smole nezadovoljivo povedno. Za filozofa sploh ne ravno ugledno, saj pojem naključja v diskurzu filozofa ni ravno zgled nekega smisla v diskurzu. Hočem povedat, da že pri osnovnem orisu odnosa Hughesa in Plathove je dovolj razvidno, da gre za igro dveh, pri čemer je vloga Plathove kot tipičnega lika svetoboljnega mazohista povsem jasna v odnosu do lika na drugi strani – Hughes, ki torej mora bit plenilec in sadist, da lahko žrtev izpelje svoj point. Vprašanje je torej le v tem, kdo si je koga izbral in kdo je bil pritegnjen (v smislu privlaka). Ni nerelevanten tudi pomislek, da je si je Plathova izbrala prej Hughesa kot on njo po klasičnem vzorcu plenilca. In s tega vidika se je Hughes lahko počutil kot žrtev za izvedbo svoje usodne, ki je bila hkrati tudi vrelec ustvarjalnosti po Plathovi. Brez njega bi jo težje izpeljala. Govorim seveda o zadevah, ki potekajo tudi in predvsem nezavedno, kar pa še ne pomeni, da se človek ne počuti kot žrtev. Vprašanje je le, žrtev česa? Ali res drugega človeka ali česa drugega oziroma mnogo bolj kompleksnega. Ker ta pojav ponavljanja situacijah, predvsem v zvezah, dokler človek neke lekcije ne obdela in ga ne privlači več, ni nič izjemnega v bistvu. Zato se meni tudi ne zdi nič posebnega, da se je Hughes kar dvakrat zapletel s samomorilno žensko in ji tudi pomagal do zastavljenega epiloga. Konec koncev večina ljudi večkrat ponovi tako in drugačno lekcijo, preden pride do razrešitve enačbe in korak k novim lekcijam ali preobraženim, z dodano vrednostjo … Le da so takšne situacije na videz bolj v oči bodeče, kot so ekstremno tragične zgodbe. V resnici je pa bolj zanimivo vse drugo. Od kod vsak posebej in zakaj tako. Problematika pa temu primerno bolj kompleksna in obča od zgolj dveh, ki naj bi bila drug drugemu nekaj. V bistvu dveh nikoli sploh ni. Vedno je samo vsak sam, ki trka ob to in ono iz nekih nereflektiranih ali reflektiranih razlogov. Okoliščine pa človeka najdejo ali jih najde sam. Tudi tu je meja večinoma zabrisana.

    Odgovori

17. “Ne vem, kako bi struje dobro delovale za posmrtno pozornost, saj se vzpostavijo z ravno obratnim namenom, vkomponiranjem, biti “in” za časa ustvarjanja.”

    ne vem, kako si recimo pisci, ki sodelujejo z revolucionarnim projektom, ki se ima zgoditi nekoč v prihodnosti, prizadevajo biti “in”. prizadevajo si vzpostaviti drugačne družbeno-ustvarjalne koordinate. mogoče bodo, če jim uspe, takrat hoteli biti “in”. in delujejo v drugačnih koordinatah. manifestativno se povezujejo s privrženci neke prihodnosti, ki delujejo na drugih področjih, pritegujejo neodločne, itd. če pa se smatra revolucionarnost kot nekaj, kar ima pred seboj neuresničljiv cilj, je seveda samo še ena vročekrvnost obdobja več. potrebno pa se je zavedat, da se izhaja iz “različnih svetov.” reicmo objektivistično, s pozicije zmedene in potencialno škodljive manipulatorske ideologije sploh, je, kakorkoli se zanika, takšno razumevanje pričakovano, ne glede na ponujeno “objektivnost” razsojanja. dogma recimo za seboj nima takšne vizije.

    “precej premalo za presojo o taki vrsti psiholoških prepletov oziroma kar malo preveč formalistično, da bi si lahko drznili mislit, da na tej podlagi kaj omembe vrednega vemo o takšnih zgodbah.”

    saj pa nihče pravi, da kdo ve kaj vrednega o teh zgodbah iz problema etike. point je bil v tem, da čeprav ne ve, lahko ošvrkne problem z etičnega stališča, ki se ponuja ob neki simptomatiki hughesove poezije v oni zbirki. o tem primeru sicer piše v parih stavkih sredi daljše knjige, in je očitno, kakor sem podal, čisto izpadlo iz konteksta.

    “konec koncev je že reduciranje nečesa takšnega na pojem nesreče ali smole nezadovoljivo povedno.”

    gre samo za predelavo duhovitega stavka oscarja wildea, ki štima v kontekstu (“To lose one parent may be regarded as a misfortune; to lose both looks like carelessness.”) poanta šale pa je v nekem smislu ravno v tem, da ni naključja, a ne.

    “Vprašanje je torej le v tem, kdo si je koga izbral in kdo je bil pritegnjen (v smislu privlaka). Ni nerelevanten tudi pomislek, da je si je Plathova izbrala prej Hughesa kot on njo po klasičnem vzorcu plenilca. In s tega vidika se je Hughes lahko počutil kot žrtev za izvedbo svoje usodne, ki je bila hkrati tudi vrelec ustvarjalnosti po Plathovi. Brez njega bi jo težje izpeljala.”

    ne gre v tej smeri. hughes pesniško piše o tem, kako je assia wevill njiju izbrala (“She sniffed us out. /She sat there /Slightly filthy with erotic mystery.”) čisto možno … ampak verzi so izšli dolgo po smrti obeh žensk. in če je to z vidika razumevanja njegovih zvez vse, kar ima v takšnem trenutku povedat, potem pač nekaj ne štima. gre pač za mitologizacijo in poetično ovinkarjenje. nenazadnje podobno kot ga kritiziraš v filmu.

    Odgovori

18. @Nurudin Mrkogledni:

    Ne vem, kaj naj bi sodelovat z revolucionarnim projektom, ki naj bi se zgodil nekoč v prihodnosti, pomenilo. Ko se vzpostavlja nove “koordinate” itd., je hkrati interes bit “in”, da bi se čim bolj intenzivno in množično dogajalo. Ponavadi so v načrtu take ali drugačne spremembe, novitete. Dogma je manifest, ne vizija, ki je opozorila na opuščanje ključnih vrednot in elementov filmskega ustvarjanja. Podobno funkcionira teorija francoskega novega romana, zato sem tudi dala takšno vzporednico. Le da se je v tem primeru skušalo vzpostavit privilegirane vrednote na temelju samega sloga.

    Razumem, da lahko ošvrkne z etičnega stališča. Vsak lahko počne, kar hoče in pove, kar mu paše, kakor mu paše. Moj poudarek je bil v nestrinjanju s podarkom na tem temelju za bajdvej z njegove strani. Tako bolj, menim, da je pomembno vse tisto drugo v možni dinamiki omenjenih odnosov, da izpade brez te podlage v konceptu podanega razmisleka o stvari, palamudenje o etiki zgolj formalistično žuganje s kazalcem, s čimer si po mojem ni kaj dosti pomagat. Skratka, koncept izluščenja, kaj je pomembno in kaj ni, mi ne potegne. Menim, da bi bilo etično vprašanje etike v tem primeru obravnavat le v kompleksnem kontekstu. Ne vem pa, kako je v kontekstu knjige izpadlo, ja.

    Aha. No, saj ta šala o naključju, ki dvajsetič ni naključje, ima nešteto različic na veke vekov, tako da niti ni vredna posebnega citata po Wildu. Izpostavila sem, kar sem izpostavila, ker sem mislila, da je šlo za posebno izpostavitev, brez posebnega vpogleda v poanto nenaključja. Kar očitno tudi drži, glede na predhodno pojasnilo o izpostavitvi etike zgolj s par stavki vmes. Pa potem še šala, ki seveda ni nič izvirnega. Skratka, ne vem več, o čem govoriva in zakaj. Zakaj posebna omemba Žižkove opombe, če vse skupaj ni nič, ampak samo omeba domnevnega problema etike za bajdvej in ena šala o neobstoju naključja za posladek? Ne štekam.

    In nisem mislila ali zapisala, da je Hughes šel v takšni smeri (še enkrat … poznam), ampak sem zapisala, kaj se Meni zdi pomembno in najbolj relevantno. Tudi na podlagi lapanja Hughesa na eni strani in Plathove na drugi, z medvrstičjem v paketu. Skratka, svojo smer razmisleka sem poudarila.

    Odgovori

19. “Ne vem, kaj naj bi sodelovat z revolucionarnim projektom, ki naj bi se zgodil nekoč v prihodnosti, pomenilo.”

    no, jaz tudi ne. predvsem zato ne, ker ne vem, kaj naj bi neka splošna tendenca po biti ‘in’ pomenila. verjetno je problem tudi onkraj narekovajev. priznam pa, da se strinjam s tem, da je smiselno iti na wc samo, če te tišči.

    “Ko se vzpostavlja nove “koordinate” itd., je hkrati interes bit “in”, da bi se čim bolj intenzivno in množično dogajalo.”

    dobro, reciva, da si vsi manifesti ali nemanifesti prizadevajo, da bi se temu ali onemu čim bolj intenzivno dogajalo, v vsakem primeru pa množično. mislim, da se tako lahko strinjava.

    “Ponavadi so v načrtu take ali drugačne spremembe, novitete.”

    ni res, nikoli niso. jebeš spremembe in novitete v revoluciji. tu se ne moreva strinjat.

    “Dogma je manifest, ne vizija,”

    replika-na-kaj-je-to.

    “Vsak lahko počne, kar hoče in pove, kar mu paše, kakor mu paše.”

    al smo duhoviti 😀 čisto po objektivistično. “Objektivizem mora dopuščat vse možnosti pri končnem spoznanju in sledit argumentom in dejstvom, kamor pač vodijo.” če najprej ne upoštevamo, da gre tukaj za čisto tavtologijo in dejstvo, da nekatere pozicije pač ne morejo biti reduktibilne, imamo klasičen primer neupoštevanja poti, ki naj kam vodijo.

    “Menim, da bi bilo etično vprašanje etike v tem primeru obravnavat le v kompleksnem kontekstu.”

    da, da, v kompleksnem, a ta kompleksnost se v zadevi, kakor je poantirana, po mojem izključuje “z vsem tistim drugim v možni dinamiki omenjenih odnosov”, ker bi bilo v nasprotnem res preveč žuganja in premalo kompleksnosti. spet, v tem je keč. mislim pa, da je med zgornjo izjavo in tole: “Bi pa rekla, da je problem etike, ki ga je Žižek, kot praviš, izpostavil, precej premalo za presojo o taki vrsti psiholoških prepletov oziroma kar malo preveč formalistično, da bi si lahko drznili mislit, da na tej podlagi kaj omembe vrednega vemo o takšnih zgodbah,” precejšnja smerokazna razlika. enkrat greš v smeri etika-kompleksnost odnosa, drugič v smeri kompleksnost odnosa-etika.

    “No, saj ta šala o naključju, ki dvajsetič ni naključje, ima nešteto različic na veke vekov, tako da niti ni vredna posebnega citata po Wildu.”

    mogoče že, ampak je v primeru plath-sluts vs. hughes vseeno učinkovita, če jo znaš podkrepit s kantom, lacanom, denettom itd., nekim teoretskim uvidom. kakor venomer praviš, je vse odvisno od konteksta … sicer pa, kar se tiče tvoje izjave “Za filozofa sploh ne ravno ugledno, saj pojem naključja v diskurzu filozofa ni ravno zgled nekega smisla v diskurzu,” se ne strinjam, ampak ne bi o tem na dolgo in široko … bi pa z veseljem prebral nekaj verzij te šale!

    kako se pa ta Žižkova omemba vsebinsko navezuje na temo blogovskega zapisa? bolj kot tvoje pisanje o njem. sicer ne vem, zakaj bi se mu toliko posvetila, saj naj bi bil že v štartu, če ti sledim, izven poti (praviš, da sem vse skupaj zelo široko začrtal; ok, čeprav nisem ničesar zares začrtal). poanta je v tem, da v primeru filma govoriš o pomankljivosti plota, ki da se izogne zadostnemu prikazu nekega dogajanja – na drugi strani v poeziji pride do nekega “lapanja”, z “medvrstičjem v paketu”, kjer, kakor oba z Ž. ugotavljata, da gre za lapanje, da bi pa vsi skupaj lepo ugotovili, da gre za luknjo v poeziji in šli mirni spat, so pa že težave, ker je preveč enostavno, oz. zahteva neke druge vrste kompleksnost. a jasno, da se v tem ne bova zložila, ker ni namena, da bi se glede česarkoli.

    —-

    druga poanta je v tem, da ti gre Ž. na jetra in vem, da te bo dražilo, kar pomeni, da je še manj možnosti, da bi se lahko zares strinjala, kar je tudi moja želja, da se ne bi.

    sicer sem koncept zadovoljivo orisal za svoj namen “provociranja”, predvsem pa ne uporabe Tvojega načina govora, ki je po Mojem ekstremno zavojevalen. prepričan sem, da je polemika s teboj nemogoča, kar pojasni nekatere intenzivne medkomentatorske oscilacije. vnaprej potrjujem, da gre za osebne zamere, in branjenje trdnjave za vsako ceno, priznavam svoj primitivizem in splošno gnusnost.

    žal se je provokacija predvidljivo odlično samo začela, potem je pa moje večno veselje do trolanja spet po pričakovanju žal izginilo, zaradi neke skrajno neduhovite neobčutljivosti na take poskuse, ki je bila sicer pričakovana, medtem, ko sem sam leni fat ass, ki ima občasno težave z izdelovanjem plotov, spet drugič pa se mu izvrstno posrečijo.

    skratka, Jaz imam dovolj, Ti pa tudi.
    čaos!

    Odgovori

20. @Nurudin Mrkogledni:

    Biti “in” kot sredstvo za razširjanje določenih tendenc, pri čemer sta zgolj okvirni največkrat prisotni dve tendenci: prvič biti “in” z namenom predvsem osebnih koristi (npr.: poskušal se bom prilagodit trenutnim smernicam, idejam, ideologijam v določenem širšem krogu in bom deloval v skladu s tem in ker me bodo sprejeli, dobro zreklamirali, bom od tega imel koristi – npr.: se bo moja knjiga ali film … bolje prordajala, bom slaven itd.), drugič biti “in” z namenom, da neko svežo idejo z namenom po spremembah skušaš približat čim širšemu krogu, da bi se uveljavila, zaživela (v tem primeru ni prioritetni namen osebna korist, ampak idejni cilj, pri čemer se skuša uporabljat razne populistične vzvode, da bi lahko ideja prodrla in se uveljavila, lahko je revolucionarna, lahko gre za kaj v ožjem okviru … v ta koš spadajo razni manifesti, na novo izoblikovane struje ali posamični preboj na neki provokativni osnovi, pri čemer je osebna korist le spremljevalni kontekst in ne prioritetni). Zato je iz tega sledeče biti “in” vedno stvar tendence v sedanjosti, ne more bit povezano z revolucinarnimi tendencami, ki naj bi se zgodile nekoč v prihodnosti. Tendenca je v vsakem primeru tukaj in zdaj. Kdaj se v realnosti zgodi tendenca, ki se že dogaja, spopularizira ali zaživi, je stvar nepredvidljivega in neobvladljivega. V kolikor se gre nekdo “preroka” in nekaj izraža kot vizijo za daljno prihodnost, je odsotna tendenca po biti “in” in hkrati ne gre za revolucionarno tendenco, ker subjekt že v izvoru sam ne vidi priložnosti in možnosti za to v danih okoliščinah prostora in časa. Lahko je le kot pristop k pisanju na primer to tudi stvar, ki je “in”, kar pa nima zveze s konkretnim realnim dogajanjem, ampak zgolj s popularnostjo pristopa ali sloga, ki je s tega vidika lahko tudi povsem manipulativna poteza zgolj z vidika prvega okvira – želje po biti “in” zaradi osebne koristi.

    “ni res, nikoli niso. jebeš spremembe in novitete v revoluciji. tu se ne moreva strinjat.”

    Jebeš spremembe in novitete v revoluciji je zame nesprejemljiv argument. Z zgolj “jebeš” odpravit določene spremembe, ki so se vendarle zgodile s pomočjo revolucij, zaradi česar tudi jaz in ti živiva lahko vseeno na višjem nivoju okoliščin kot bi sicer, se mi ne zdi sprejemljivo. O večnem, ponavljajočem in nesprejemljivem v odnosu do pomembnosti v detajlih sem pa slučajno spregovorila tudi v recenziji o Kraljeva afera, kjer je izpostavljen ravno ta momemnt. Po eni strani identifikacija z nespremenljivim, po drugi pa opomba na pomembnost detajlov, ki vendarle pomembno vplivajo na nivo in tok dogodkov z vidika mej verjetnosti in kakovosti življenja.

    “Dogma je manifest, ne vizija,””

    To je replika, izvzeta iz konteksta razlage v mojem komentarju, ki se nanaša na tvojo repliko, da dogma ni imela takšne vizije … Vsebino lahko poiščeš v svojem predhodnem komentarju.

    ““Objektivizem mora dopuščat vse možnosti pri končnem spoznanju in sledit argumentom in dejstvom, kamor pač vodijo.” če najprej ne upoštevamo, da gre tukaj za čisto tavtologijo in dejstvo, da nekatere pozicije pač ne morejo biti reduktibilne, imamo klasičen primer neupoštevanja poti, ki naj kam vodijo.”

    Prekljanje, ali gre za tavtalogijo in zakaj ne gre v tem primeru ter o mejah reduktabilnosti z veseljem prepuščam učni uri o pomenu tavtologije na filofaksu. V diskurzu pa mene zanima le praksa in s tem vsebinski smoter diskurza in tudi učencem na filofaksu želim, da se čim prej otresejo okov teoremov in začnejo razvijat misli, pri čemer bodo okovi teoremov tako samo po sebi umevni, kot je za visoko pismenega človeka samo po sebi umevna ustrezna uporaba prislovov, četudi jih ne bi znal pred katedrom naštet, niti poimenovat. Ni pa samo po sebi umevno, da bo znal dobro uporabljat prislove nekdo, ki jih bo sicer znal naštet v obstoju in bo teorietično vedel, kaj naj bi kateri izražali. Skratka, zakaj neki naj bi bil v primeru izpostavljenega stavka klčasičen primer neupoštevanja poti, ki naj kam vodijo, ni pojasnjeno. Nimam na kaj replicirat.

    “mogoče že, ampak je v primeru plath-sluts vs. hughes vseeno učinkovita, če jo znaš podkrepit s kantom, lacanom, denettom itd., nekim teoretskim uvidom.”

    Pojma nimam, zakaj bi bilo zanimiva, kaj šele učinkovita podkrepitev s Kantom, Lacanom ali pa Popokapetlom. Ne vem, kaj bi rad povedal. Če je vsebinsko spoznavni iztržek identičen le poanti neštetih drugih različic pregovora, tudi po popokapetlu, na to temo, ni niti zanimivo, niti učinkovito. Gre le za veselje do prodajanja intelektualne embalaže. Osebno seveda podpiram ravno obraten smisel. Da je vsebina zanimiva in učinkovita toliko, kolikor je vsebinsko zanimiva in učinkovita na spoznavnem nivoju. Kar se igric tiče, imam rada tarok, biljard, poker, pa tudi šah spoštujem, čeprav zanj ne premorem dovolj volje do potrpljenja, da bi ga vzljubila, odmerjenemu tiktakanju navkljub. V vsakem primeru se je vse igre užitek it z ljudmu, ki jih obvladajo vsaj podobno kot sam. In ko obvladaš zelo, se s časom naveličaš. če si kolikor toliko priseben. Od približno 25. leta dalje pa sem najbolj naveličana in negativno nastrojena do kvizko igric, ki pomeni verbalno tekmovanje “zlatih maturantov” s citati in podkrepitvami, preden se bodo dokončno zleknili v neko pisarno in jadikovali, ker nihče več ne ceni njihove veščine, sami iz sebe pa, niti na podlagi informiranosti, pač ne uspejo iztisnit nič zanimivega, še manj učinkovitega. Mar ni bilo to vse, kar se je pričakovalo od njih? Na žalost res. In to ni dovolj. Osebno podkrepitve uporabljam redko, zgolj za pojasnitev na kratko, kar hočem povedat na svoji spoznavni poti. In še te podkrepitve uporabljam z veliko dozo previdnosti, da me ne bi kdo zapopadel kot zastopnika česar koli, kasneje zaznal kje mišljenjski paradoks, in potem je treba v takih diskurzih potroši preobilo ljubega časa in energije za pojasnjevanje svoje identitete, ki si jo sam zakonckal z naslanjanje, namesto zgolj za inspirativno uporabo po potrebi. Z zlatimi maturanti so takšni diskurzi še posebej nehvaležni, ker osebne uporabe ne razumejo. Češ, v čem je poanta odkrivanja, če se vedno najde nekdo, ki je enako že pogruntal in lahko preprosto malo pocitiraš in se po potrebi kar nasloniš. Kar je seveda nonsens, ker je vesolje kontekstov in spoznavnih izpeljav neskončno in ključen vir spoznavnosti in ustvarjalnosti. Pri tem mora bit seveda prioriteta vsebina, spoznavnost in ne monopoli s citati in podkrepitvami nečsa, kar je že naslonjač in podkrepitev. Skratka, to je tisto o razliki med nekom, ki je sam prišel na goro, in tistim, ki je na njej pristal s helikopterjem, prosto po Makarovičevi. Prvi je goro spoznal in je iz tega spoznanja nekaj ustvaril omembe vrednega ali pa nič. Drugi gore niti ne pozna, je pa pristal na njej, nas obvešča o tem, da pozna njeno ime, ve, kje je stacionirana, nas lepo pozdravlja in se nam zahvaljuje za pozornost. Skratka, a smo kam prišli?? Sem začela lepega dne spraševat omizje svojih soigralcev, ki smo namesto bolj zabavnega taroka poniževali spoznavni diskurz z izmenjavo citatov in podkrepitev ter potrošili ure in ure za jalovo prekljanje, ker je nekdo pred letom dni podkrepljeval neko teorijo s Kierkegaardom, medtem že malo pozabil na to, potem pa postregel s podkrepitvenim paradoksom po Bernhardu. Kdo je koga pobil pri kvizko šovu je bilo odvisno od sile spomina pri dislokaciji informacij in trenutne osveženosti le teh. Danes, ko je v igri internet, je vrednost njihove igre drastično padla. Najbolj bedni igralci so bili seveda tisti, ki so kar naprej drajsali na treh enih in istih lediščih, ampak smo jih imeli radi, ker se jih je dalo hitreje pojebat. Preden se je kdor koli že izvil iz primeža nekdanjega gospodarja, smo bili pa že preveč pijani in utrujeni, da bi se prebili do krutega dejstva, da je spoznavni iztržek našega pogovora nične vrednosti. Glede na to, da je bilo na koncu koncev pri tem manj realno spoznavnega iztržka, kot če bi igrali poker zgolj za drobiž, je bil fiasko še toliko večji. Na koncu smo bili samo gostilniški kvantači, ki so imeli svojo retorično modo. Nekateri se oblačijo kot hipiji, drugi si nadenejo naočnike, puščajo brado in v rokah nosijo mapo, v kateri je lahko tudi pornografija, ampak važno, da na nalepki piše vsaj Schopenhauer. Skratka, vse razumem in sprejemam z izjemo tega, da pričakujem vedno odgovor, kaj je pesnik z nečim hotel povedat. On sam. Potem zaradi mene lahko uporablja kakršne koli vzvode. Tudi podkrepitve, če mu je ljubo, čeprav je to teren, ki je spolzek in ga je dobro pazljivo uporabljat, podobno kot z zaobljubami v dobrem in zlu, dokler naju smrt ne loči, pred matičnim uradom. Vsaka ločitev in soočenje z osebno identiteto je precej enostavnejša, če nikoli ne staviš na nikogar in za nikogar ter vedno samo nase v dialogu z inspirativnimi drugimi.

    Mene torej lahko zanima le, zakaj bi se ti zdele zgoraj omenjene podkrepitve učinkovite in zanimive. Katere neki in zakaj. Če si do njih prišel preko Lacana in Kanta, okej. Si ju preveril še pri Cioranu … hehehe? In zakaj ne. Do kod lahko gremo, skratka, in zakaj se kaj sploh gremo.

    Ne, meni ne gre nihče a priori na jetra oziroma to, da mi gre nekaj na jetra, ne igra nobene vloge pri mojih presojah o stvareh in se tudi, med drugim, zelo spreminja v času in okoliščinah. Sicer pa … povsem enako se lahko dobro počutim, ko v imenu objektovnosti izpostavim nekaj z odobravajočega vidika, kar mi gre sicer v okviru na jetra, kot kadar popljuvam neko substanco, ki sicer ždi v okviru nečesa, do česar sicer gojim privlak. In tako se poanta na čustvenem nivoju izravna. Recimo ravno v zapisu Kraljevska afera sem neko potezo Žižka v pristopu in poanti pohvalila, čeprav mi gre okvirno njegov nastopaški pristop in diskurz znotraj esejistike in publicistike na jetra, ker prevečkrat zamegli vrednost vsebine ter nivoja spoznavnostu in se prevečkrat celo pase na navadnih populizmih, le da naj bi izpadli nekaj več, ker so podkrepljeni z Lacanom na primer. Ubogi Lacan, ki si verjetno nikoli ni predstavljal, da se bo moral pomerit z Lady Gaga pri vprašanju, kdo nosi bolj interesantne štikle. Enivej pa znotraj vsega izjavi ali izpostavi marsikaj zelo umestnega in relevantnega seveda. Le da ponavadi to ni tak razsvetljenski big dil, kot ga v pompu uživa Žižek zavoljo statusa drugega najbolj atraktivnega zvezdnika med filozofi. Prva na tak način plasirana in sodelujoča s plasmanom in je bila namreč Ayn Rand, pa je bil že čas, da kasira opozicijo.

    Kar se provociranja tiče in vsega napisanega na koncu v namenih in nenamenih … če pač diskurze zlorabljaš za obračune na osebnem nivoju z mano, je to tvoj problem. In to ti pač počneš sebi in tako umeščaš in postavljaš vrednost svojega diskurza. Jaz repliciram na to, kar napišeš in pika. O prepričanjih pa spet nimam kaj razpravljat. Kako je lahko s prepričanim mogoče razpravljat, da je z nekom nemogoče vodit polemiko. In to trdi nekdo, ki zganja vse, od domnevnih provokacij, do tega, da ko kramlja o Žižku, on v bistvu kramlja o Simoni, za katero meni, da blablabla … S takim človekom je pač težko polemizirat, ker sploh ni poanta v polemiki, in se strinjam, da tak človek izredno težko polemizira s Simono. S Simono namreč najlažje polemizirajo tisti, ki za začetek zmorejo bit povsem iskreni in govorijo zato, ker bi radi povedali tisto, o čemer govorijo.

    Odgovori

21. no, ker je očitno, da gre za dvogovor kvaziavtistov, ali raje histerika in borderline osebka, ne bi z njim nadaljeval na podlagi sprdovanja in lasanja, ki ga spletni komentariat potrebuje za svoj obstoj. bom pojasnil nekaj kvazihaklcev s svoje sprdovalske strani, na katere se, opažam, z veseljem ujameš.

    začel bi pa sicer s tem, da si s prvim odstavkom, kot vidim, nimam kaj opazat, saj ne pove nič novega, kar ne bi takole mimogrede v zgornjih komentarjih že omenil, zamegli pa tvojo izhodiščno tezo, da so manifesti, gibanja in dogme etsetera bad, ker blokirajo uveljavitev do neke dobe, ko se glave prejšnjih ohladijo itd. živeti v plehkem obdobju malomeščanske restavracije pa pomeni, da so glave pri obravnavi historičnih avantgard (manifestov, gibanj, dogem etcetera) prej lesene kot hladne. tudi takšne traparije so v neki fazi široko spremenljive, da so avantgarde postavljale temelje za t.i. totalitarizme. se prau, ne moremo govoriti o neki linearni progresivi, kjer bi se na naprejšnji točki pojavili nazaj gledoči modreci, ki bi kateremukoli umetniškemu toku pokroviteljsko priznavali njegovo vrednost ob očitku vročih glav in priporočilu, naj se nadebudni umetniki v prihodnje bolj premišljeno vedejo ob zanimivih časih. saj takšni restavratorji neke ideologije zares ne korespondirajo niti s tistimi pred niti s tistimi po. kako naj tisti pred in tisti po potemtakem čutili tendenco po biti ‘in’ v krogu takšnih namišljenih modrih gospodov in gospa? takšni namišljeni modri gospe in gospodje pa so seveda ključni indoktrinatorji v svoje ideologijice, in igrajo ključno vlogo pri tem, kako gledamo na to, kar se je dogajalo. skratka, ustvarjajo mnenje, brez katerega nikogar, ki ni retardiran, ni, a brez katerega vsakomur, ki ni povprečnež, je živeti.

    “Jebeš spremembe in novitete v revoluciji je zame nesprejemljiv argument.”

    seveda sem bil sarkastičen, ker si v uvodu tistega komentarja govorila storila podobno kot v uvodu tega, opozorila si na nekaj, kar je pač očitno res, kar je že bilo nakazano, kar pa ni v nobeno korist razpravi. v tem smislu tudi seveda neformalna raba besedne zveze “čista tavtologija”.

    “ki so se vendarle zgodile s pomočjo revolucij, zaradi česar tudi jaz in ti živiva lahko vseeno na višjem nivoju okoliščin kot bi sicer, se mi ne zdi sprejemljivo.”

    obenem pa menim, da takšna pokroviteljsko hlinjena hvaležniška pozicija gledanja na revolucije odraža njihovo temeljno nerazumevanje. klasika o svetlih zgledih, ki se jih je treba veseliti v revoluciji, napotuje na ponovitev revolucije (in pomožnosti na ‘fail better’) na podlagi lekcij ob povzročenih katastrofah; ne gre za lekcijo kot evangelij večne vzdržnosti, religioznega čakanja na katastrofo in oboževanja občasnih, sicer spoštovanja vrednih, koristnih in v nekem oziru zglednih, a prav nič prevratnih projektov a la Pedro Opeka (če poskusim malček podjebčkati Horizont). slednje kakopak ustreza splošnemu mnenju po padcu berlinskega zidu z njegovimi Zgodovinskimi dejstvi o realno obstoječih socializmih, gulagih in Številu padlih, onesrečenih itd. niti se ne more govoriti o marksizmu kot nekogršnji uniformi, ki nekomu pomaga prebroditi njegovo bedno življenje, ker sicer njegov omejeni horizont razmišljanja ne more biti adekvaten bliskovitemu impulziranju sodobnost, kaj šele neprestanemu zgodovinsko-kulturnem napredku, ki naj odpira vedno nove rešitve aktualnih problemov, ki, čeprav se ne pojavljajo, so dosegljive z obilico volje, z genijalnimi prebliski itd. da ne bo pomote; ne govorim vsega tega s pozicije kakšnega marksista. da bi si kaj takega upal, bi moral imeti izjemno teoretično znavanje. sam pa sem svoji dobri dve desetletji zapravil v najbolj nagravžnem in puhlem lenarjenju in samozaljubljenem jamranju; sigurno si prizadevam zadeve nadoknaditi. že z minimalnim aganžmajem so navedeni kretenizmi jasno spregledljivi.

    “Skratka, zakaj neki naj bi bil v primeru izpostavljenega stavka klčasičen primer neupoštevanja poti, ki naj kam vodijo, ni pojasnjeno. Nimam na kaj replicirat.”

    ker gre za klasično uvedbo semantičnega dvoumja preko pomenskih odtenkov besede ‘lahko’. da nekaj nekdo ‘lahko’ ošvrkne, z moje strani ni bilo mišljeno, da lahko to stori, ker ima splošno demokratično načelno dovoljenje, da to stori, ampak, da ima simbolno dovoljenje, ki ga podeljuje okus bralca ob njegovem razumevanju argumentacije. je pa moja raba besede malce neposrečena, ja.

    “Če je vsebinsko spoznavni iztržek identičen le poanti neštetih drugih različic pregovora, tudi po popokapetlu, na to temo, ni niti zanimivo, niti učinkovito. Gre le za veselje do prodajanja intelektualne embalaže. ”

    oprosti, ampak vsebinsko in spoznavno sta tako šolska izraza, da spet ne vem, kaj naj z njima počnem. preprosto se ne morem orientirat. ali ni to prvovrstno “obratno” kvizkanje. sklicevanje na neke temeljne šolske pojme za namen kvizkanja v debati, ki naj ne iztrži nič spoznavno-vsebinskega, naj pa se drži nekih debatnemu krožku prilagojenih pravil debatiranja.

    “Od približno 25. leta dalje pa sem najbolj naveličana in negativno nastrojena do kvizko igric, ki pomeni verbalno tekmovanje “zlatih maturantov” s citati in podkrepitvami, preden se bodo dokončno zleknili v neko pisarno in jadikovali, ker nihče več ne ceni njihove veščine, sami iz sebe pa, niti na podlagi informiranosti, pač ne uspejo iztisnit nič zanimivega, še manj učinkovitega. Mar ni bilo to vse, kar se je pričakovalo od njih? Na žalost res. In to ni dovolj.”

    ma jasno in se strinjam. saj ta tvoja stališča so jasna. v skladu z njimi in zgoraj navedenim ravno tudi med drugim z navedbo ž.-ja provociram; ne zdi se mi, da je v tem kontekstu takšno tvoje stališče nič bolj zdravo od igranja kvizkotov.

    so pa pravila igre tudi drugačna in ni vsako neobvezno (neakademsko, neteoretsko itd.) sklicevanje že igranje kvizka. za nekoga, ki začenja brati tega ali onega avtorja, je sklicevanje lahko tudi znak, da je popolnoma razumel neko poanto avtorja, in ker jo je popolnoma razumel, se spomni, da sam še nima minimalno razvitega sloga, da bi lahko zadevo “s svojimi besedami povedal.” res bedasti se mi zdijo učitelji, ki učenca prosijo, naj njegovo razlago ponovijo “s svojimi besedami”, ne da bi ga seznanili s ‘pogoji možnosti’, da to stori; skratka, ne da bi ga učili, kaj sploh pomeni ta njegova fraza. kot da so z zahtevami po vzgoji s tem že opravili.

    “Kar je seveda nonsens, ker je vesolje kontekstov in spoznavnih izpeljav neskončno in ključen vir spoznavnosti in ustvarjalnosti.”

    že, da govoriš o neskončnosti v tem kontekstu, je po mojem nonsens. ali ni to samo hrbtna plat tvoje izjave o naključju, ki v nekaterih diskurzih ne more biti legitimirano? a ne gre za nek, če ti sledim, poskus negativnega legitimiranja govora o naključju na trdi pozitivni liniji zavračanja naključja? seveda je vesolje “kontekstov” neskončno, kot je tudi naš kontekst naključen. referent neskončnosti pa je nek okus, ki se seveda referira na neka pravila igre različnih diskurzov. sicer bi pač vsi brbljali eden mimo drugega, kot to midva počneva v tem dialogu. neka izhodišča pač obstajajo.

    “Skratka, to je tisto o razliki med nekom, ki je sam prišel na goro, in tistim, ki je na njej pristal s helikopterjem, prosto po Makarovičevi.”

    no, fajn, da si omenila Makarovičevo, ker je po mojem izjemen primer tega, o čemer sem zgoraj govoril. Makarovičeva je izjemen lik, ki uteleša ravno to, kakšne vse bližnjice je mogoče ubrati, kaj vse lahko potisneš pod prag, kaj vse ti ni treba upoštevati, in, navsezadnje, kakšna nekoristna stara vešča (ljubkovalno z moje strani) lahko postaneš s plezanjem po že zdavnaj preplezani gori, zato, da bi pač plezal po svoji klinčevi gori. intervjuji z makarovičevo, njene kolumne, njene obrazložitve stališč pač niso več kot že stokrat prežvečena mnenja srednješolskih alternativcev, ki nimajo trohice volje do upoštevanja kontekstov. ja, njena kolumna o gori je ganljiva in ima širok spoznavni domet, toda vsaj toliko, kot iz njene pozicije, lahko pomeni karkoli in se nanjo lahko sklicuje praktično kdorkoli.

    “Prvi je goro spoznal in je iz tega spoznanja nekaj ustvaril omembe vrednega ali pa nič.”

    najlažje pa tisti, ki mu je cilj, da nekaj omembe vrednega ustvari, pri čemer so kriteriji za omembe vredno stvaritev sila raznoliki in nezvedljivi na skupni imenovalec, v kolikor si jih sploh želimo zvesti. kaj pa, če nekdo noče nič omembe vrednega ustvariti za nobeno priznanje, ampak želi preprosto čim bolj luksuzno percipirat svet, se raztegovat in krčit, biti čim bolj afektiran in sam biti afekt? je to, da ne dosežeš nič nujno povezano s tendenco po tem, da bi dosegel nekaj? osebno sicer mislim, in tudi to je problem z biti ‘in’ in zveličavnimi cilji, da spomina-omembe vredne stvaritve nastajajo ravno od nekod vmes.

    “Mene torej lahko zanima le, zakaj bi se ti zdele zgoraj omenjene podkrepitve učinkovite in zanimive.”

    mislim, da sem to že povedal, ampak se bolj ukvarjaš s tem, da sploh citiram. v kontekstu spoznanj kognitivnih znanosti, in njihovega pomanjkanja prepričljivih argumentov o nastanku zavesti in ob njihovi prepričljivosti, pride do vprašanja svobodne volje in odgovornosti. torej; neko dejanje ni svobodno, če je pogojeno s svojimi vzroki. če se pojavi neka kontigenca, in prekine serijo vzrokov, potem se dejanje, ki se v tej prekinitvi izvrši, tudi ne more smatrati za svobodno. do momenta te kontingence so vseeno pripeljali vzroki. človekova svoboda je ravno v tem, da se za nazaj odloči, kateri vzroki ga bodo odločali. podrazumeva se, da je to tako postavljeno, skupno vsem nam. v biologiji obstaja koncept avtopoetizacije. govorimo o nivoju celice. biokemične rekacije ustvarijo membrano celice; ta membrana sama pa omeji mnrežo, ki je njo ustvarila. se pravi neka bitnost sama sebe vzpostavi; organizem določi svoj notraj in zunaj z retroaktivnim delovanjem, refleksijo. tudi z različnih vidikov kognitivizem ugotavlja, da bi se nekaj podobnega lahko dogajalo z našo zavestjo. ti vidiki predstavljajo ogrodje poglavja na 190 straneh, zato ne morem na tem mestu obnavljat.

    skratka, če hughes piše, kakor piše, ni nikoli zmogel poguma za etiko; to se pozna iz poezije, in to se pozna na poeziji; skratka, v nekem smislu se mi zdi situacija podobna tisti, ki jo opisuješ na filmu. etika je lahko v tem kontekstu samo absolutna – ni potrebno vedeti, kaj se je ‘dejansko’ dogajalo v njunem odnosu, in medvrstičje v poeziji kvečjemu kaže na etični polom. skratka, ne gre za žuganje s prstom.
    če prav razumem, v filmu manjka neko medvrstičje, ki bi razložilo opredelitev za otrokovo štorijo ali za nedolžnost glavnega lika; manjka neko medvrstičje po tvojem. jaz pa hočem reči, da v poeziji, ki sem jo navedel, ravno medvrstičje kaže na napako. samo ta vidik sem hotel podati; zdi se mi namreč, da jezik, kakor ga uporabljaš, zelo pogosto ne daje razumeti, kaj misliš, še posebej ne v medvrstičju.

    “povsem enako se lahko dobro počutim, ko v imenu objektovnosti izpostavim nekaj z odobravajočega vidika, kar mi gre sicer v okviru na jetra, kot kadar popljuvam neko substanco, ki sicer ždi v okviru nečesa, do česar sicer gojim privlak.”

    v Imenu objektivnosti, hehe.

    “Ubogi Lacan, ki si verjetno nikoli ni predstavljal, da se bo moral pomerit z Lady Gaga pri vprašanju, kdo nosi bolj interesantne štikle.”

    ah, saj je splošno znano, da so bile vse te štorije o kakršnikoli povezavi med gago in ž.-jem pač raca. sicer pa ne vem, koliko bi imel lacan proti, glede na megalomanske geste, s katerimi je rad postregel. ž.-jevo hipstersko nastavljaštvo pa prevečkrat zamegli briljanco, ki se jo najde predvsem v nekaterih strožje teoretskih tekstih. tukaj je hitro jasno, da gre za izjemno izčrpnega in kreativnega misleca, shizofrenemu slogu navkljub ali ravno preko njega. na žalost je tudi tako, da je treba njegove članke za širša občila, intervjuje itd. interpetirati skozi omenjene tekste. ne strinjam se s tistimi, ki pravijo, da je izvrsten v prenašanju višav med ljudstvo.

    sicer pa, ne vem, če si brala, ravno včeraj sem videl, se mi kar relevanten članek:

    http://www.lacan.com/symptom13/?p=110

    Odgovori

22. @Plastični listič, ki ga zvije plamen:

    “no, ker je očitno, da gre za dvogovor kvaziavtistov, ali raje histerika in borderline osebka, ne bi z njim nadaljeval na podlagi sprdovanja in lasanja, ki ga spletni komentariat potrebuje za svoj obstoj. bom pojasnil nekaj kvazihaklcev s svoje sprdovalske strani, na katere se, opažam, z veseljem ujameš.”

    Absolutno zavračam poskus samo po sebi umevne žaljive trditve na moj račun v imenu enakopravne porazdelitve osebne krivde za osebno čustveno motivirano sprdovanje in lasanje v dialogu namesto dialoga na nivoju posvečenosti vsebinskemu in spoznavnemu (kar trdiš kasneje, da ne razumeš dobro v uporabi terminov). Ker si pač ti tisti, ki se na podlagi osebnega sprdovanja in osebnih občutkov polaščaš nekorektnih prijemov komunikacije, od nekih slabšalnih ocen na moj račun, ki jih serviraš v obliki gostilniških trditev, do nekih domnevnih poskusov podtikanja provokacij, da bi si nekaj dokazal, kar si ne dokažeš, in moraš potem kar sam naznanit, da je bila provokacija, če komu slučajno ne bi bilo jasno itd. Nekoč, ko osebnih problemov z mano še nisi imel, je bila slika komunikacije s tvoje strani seveda ravno obratna. Vse je bilo genialno, fascinantno in krasno, provokacije nepotrebne itd. … hehe … Ko si začel futrat neke užaljenosti zaradi mojih pripomb in predvsem ko si nekoč očitno lepega dne vdahnil svež zrak in si rekel, da je pa zdaj v tvojem življenju že čas, da se začneš dokazovat, si temu primerno začel tudi komunicirat. Namesto, da bi se, če že hočeš, raje orientiral na dokazovanje vsebinskega in spoznavnega zaradi vsebinskega in spoznavnega, si začel dokazovat samega sebe in temu primerno se je začelo tudi lasanje in manipuliranje v dialogu s tvoje strani na povsem nepotrebnem osebnem nivoju. Nimam problemov s klepeti na osebnem nivoju, če so tako tudi formulirani. Imam pa probelem z izrabo ali celo zlorabo nekih vsebin in spoznavnega za cufanje na osebnem nivoju. Tega pač jaz ne počnem. Na provokacijo, pa dobiš nazaj to, kar si želel. Le da se ti mogoče ne zdi tako. Če nekdo fantazira o tem, kako me bo treščil na gobec in naj bi to v meni sprožilo neslutene emocije ljubezni ali pa protireakcijo na enakem nivoju, kar bi ugajalo sadomazohistui na primer, ker sem zagotovo perverznjak, obstaja žal tudi določena stopnja verjetnosti, da rezultat ideje v praksi ne bo takšen, kot je zaželen, četudi bi bila res perverznjak. Morda nisem takšne sorte perverznjak, kot bi si kdo rad predstavljal. Morda pa nisem perverznjak, ampak je nekaj čisto drugega v igri, kar vzbuja sume na to.

    “zamegli pa tvojo izhodiščno tezo, da so manifesti, gibanja in dogme etsetera bad, ker blokirajo uveljavitev do neke dobe, ko se glave prejšnjih ohladijo itd.”

    Ne, nisem zapisala le tega. Bolj zapleteno in kompleksno. “Bad” so z vidika, kot sem ga zapisala, in podala tudi primer spregledenega izključno na podlagi neaktualnosti oziroma nepopoularnosti z vidika samega gibanja. Zapisala sem tudi pozitivni vidik manifestov, za primer uporabila ravno dogmo. Suma sumarim pod črto je poanta v pomembnosti samega načina in smotra. Če je smoter le v popularizaciji nečesa, da bi s tem zavzeli prostor in čas, je “bad”. Če gre le za konkreten cilj, ki je kot tak znotraj bazena različnih možnosti, plasiran, je lahko pa zelo good. Skratka, ne trdimo, da je nesprejemljivo in po definiciji nekakovostno snemat filme, ki ne sledijo dogmi, trdimo pa, da so temelji dogme v svoji orientiranosti na zgodbo in refleksiji realnosti temeljne substance kakovostnega filma in ne obrt kot takšna. To je dugačen namen v izvoru od gibanja novega romana na primer, pri čemer je žal še posebej Grillet zatrjeval, da sam pristop utemeljuje definicijo kakovosti. To je pa poskus diktature in diskriminacije vsemogočnega v pristopih in ustvarjalnih procesih.

    O namišljenih gospodih in gospa nimam kaj povedat. Ker ne debatiram o namišljenem oziroma ne vem, zakaj bi, saj je več kot dovolj materiala ta refleksijo o tistem, kar ni namišljeno, ampak je evidentno sprožalo in še sproža določene učinke in s tem posledice. Niti ti ne verjamem, da sam še predobro ne veš, kaj pomenijo poskusi očaranja določene javnomnenjske “elite”, ki premore vzvode, da določene literate plasirajo in reklamirajo bolj. Pri tem gre tako za izbiro tematik kot sam slog in umeščanje v določeno strujo. Ne samo, da ne verjemem, da ne veš. Vem, da še predobro veš in to palamudenje doživljam, iskreno povedano, kot sprenevedanje, ki se mu čudim, da ti ga ni izpod časti zganjat. Razen če si pozabil, da vem, da še predobro veš.

    “obenem pa menim, da takšna pokroviteljsko hlinjena hvaležniška pozicija gledanja na revolucije odraža njihovo temeljno nerazumevanje. klasika o svetlih zgledih, ki se jih je treba veseliti v revoluciji, napotuje na ponovitev revolucije (in pomožnosti na ‘fail better’) na podlagi lekcij ob povzročenih katastrofah; …”

    Ja, vem, da imaš težave z občutki o mojem pokroviteljstvu. Svetujem, da odmisliš, ne jebeš tega, in komuniciraš brez tega bremena. Ups, to je verjetno zvenelo spet pokroviteljsko. Jebi ga. Popolnoma jasno sem zapisala, kaj v okviru revolucij je pomembno in spoštovanja vredno, da niso sprejemljivi pavšalizmi o avtomatskem zavračanju revolucij, ki žrejo svoje otroke, sprožijo nove npredvidene katastrofe in blablabla … Zato je pač pomembno, da komuniciramo povsem konkretno in ne počez. Rezultate in psoledice revolucije namreč, tako kot vse, definira način pri izvajanju namen. In samo izvajanje namena, definira namen, ki lahko sploh ni takšen, kot je propagiran. Kar je obča povprečna javnost sposobna uvidet šele po pogorišču seveda, ne pa tudi posamezni bolj lucidni opazovalci, ki so lahko za časa evforije tudi zažgani na grmadi. Že polaganja v enak koš revolucije, ki se zgodije preko izvora politične moči in s tem povezanih teritorialnih in ideoloških apetitih, pri čemer je plebs novačen, in revolucije, ki se zgodijo “od spodaj” (protirasistična, feministična …) kot upor neki legitimirani diskriminaciji ali čemu drugemu, je neustrezno oziroma ustrezno le, če je namen v pojasnitvi razlike. Ja, vemo. Skratka, ne bi le pojasnjevala, kaj kaj pomeni, ampak bi raje klepetala, če že, kaj nekaj konkretnega in zakaj prinaša ali kam vodi. Konkretno projekt Pedro Opeka … se popolnoma strinjam s tabo, da ne gre za nikakršen prevraten projekt, ampak za vkomponiranost delovanja v imenu dobrega, ki ironično ujčka obstoječe stanje, da ostaja enako (o jebčkanju horizont pa nič ne vem).

    “ker gre za klasično uvedbo semantičnega dvoumja preko pomenskih odtenkov besede ‘lahko’. da nekaj nekdo ‘lahko’ ošvrkne, z moje strani ni bilo mišljeno, da lahko to stori, ker ima splošno demokratično načelno dovoljenje, da to stori, ampak, da ima simbolno dovoljenje, ki ga podeljuje okus bralca ob njegovem razumevanju argumentacije. je pa moja raba besede malce neposrečena, ja.”

    Ja, no, saj, v tem je poanta. Mogoče bi bilo bolje, da bi preprosto zapisal, kaj hočeš povedat z nečim, pa naj bo to “lahko” ali kaj drugega, namesto da vadiš definicije iz tavtologije, semantike in redukcionizma. Ne razumem razlike med tem, da nekaj nekdo “lahko” zaradi splošnega demokratičnega načelnega dovoljenja (kar seveda v konkretnem primeru pomeni, da “lahko” vsebuje vse možne okuse in poglede, kar pa še ne pomeni, da je izraba tega dovoljenja v imenu enakopravnosti, ki se veže na demokracijo, kakor koli relevantna v vsebinskem in spoznavnem smislu ali da bralec sploh razume, kaj je prebral in ne fantazira po svoje izven okvira umevanja zapisanega, kakor je izpovedano) in med tem, da ima simbolno dovoljenje za kar koli. Meje interpretacije so lahko sicer zanimive, v mimobrcih glede na samo snov razumevanja pa približno toliko relevantne kot je lahko relevantno mišljenje posameznika, da je zemlja ploščata. Ima pravico do njega na kakršni koli ravni interpretacije že. Je pa zgrešeno. Ne bog ne narava tega tako ni ustvaril. In avtor česar koli je bog svoje stvaritve. Lahko ga razumemo ali pa ne. Lahko ustvarjamo svoje interpretacije ali pa ne in te so lahko zanimive ali pa ne. Ampak … Te zadeve, menim, da je treba ločit. Zgornja recenzija na primer … ko obravnavam vprapanje, kaj je hotel pesnik s svojim delom povedat, najprej pojasnim, kako sem dojela okvir avtorja filma, ki in kakor si ga je zastavil. In potem komentiram, ali in zakaj menim, da je lasten zastavljen cilj dosegel ali ga ni in zakaj. Na tej stopnji obravnave osebni okusi in interpretacije nimajo kaj iskat. Če se nekdo na primer ne strinja z mojim umevanjem stvari, mi mora to dokazat. Ampak ne s svojimi halucinacijami in mnenji, ampak konkretnimi opozorili, zakaj naj moje razumevanje zastavljenega koncepta in vsebinskih izhodišč, ne bi bili ustrezni. Kaj sem spregledala, izpustila, morda nisem razumela, kot je bilo povedano in prikazano. Na primer, osebno nisem komentirala situacije deklice, ker bi s emeni zdelo pač fajn po mojem okusu, da bi o tem kaj več povedal ali drugače, ampak zgolj zato, ker je sam tako izpostavil in zastavil in ker sem opazila določene konkretne luknje, s katerimi se je znotraj lastne obravnave izognil kompliciranju – pomeni: je poenostavljal in celo ponudil nekaj zgrešenih permis. Če komentiram, da je poenostavitev razloga, ki ga je sam podal, s čimer naj bi bila dokazana nedolžnost protagonista, totalen fiasko, je to fakt. Nekdo me mora prepričat, da naj bi bilo lažnivo pričanje nekih tretjih oseb razlog zaključka za pregon na temelju, da ljudje na svetu pač lahko lažejo, nekaj popolnoma sprejemljivega in običajnega. Ker je tako namreč prikazano! Ni prikazano kot fiasko. Itd. Popolnoma druga raven pa je, če na primer razvijam tudi mnenje z mojega vidika, kako bi bilo lahko kaj interpretirano ali kaj sem pogrešala, pa ni bilo, ali kaj vse sem videla skozi prikazano in na kaj sem se spomnila itd. In mora bit tako tudi naznačeno, da so to moje blodnje in tenzije, s katerimi se lahko zgolj kdo strinja oziroma soglaša in sočustvuje ali pa ne. Za to argumentacija, ki bi se tikala avtorja, ni potrebna, ker nima nujno veze z njegovo vizijo. vendar ni irelevantno ali te dve ravni mečemo v enak koš ali ne. Kar se prepogosto sicer dogaja pri umevanju stvari in takoimenovanem ping pongu, kaj neki je komu všeč ali mu ni oziroma po okusu ali ne.

    “oprosti, ampak vsebinsko in spoznavno sta tako šolska izraza, da spet ne vem, kaj naj z njima počnem. preprosto se ne morem orientirat. ali ni to prvovrstno “obratno” kvizkanje.”

    Z lahkoto oproščam, ampak mi je čisto vseeno, kako poimenuješ omenjena izraza. Tako kot mi je vseeno za šolske stigme, kaj neki naj bi bilo mogoče stlačit v tavtološki pristop itd. Oziroma se ne strinjam, ampak se mi niti slučajno ne ljubi vlagat energije in časa, da bi celo v pisnem pogovoru razpravljala o tem, zakaj ja ali zakaj ne nekaj umestit v definicijo blablabla. To so zadeve, ki že pri pogovoru vzamejo lahko veliko časa za prazen kurac in se radi s takimi prekljanji ponavadi ukvarjajo ravno tisti, ki hočejo sprožat motnje v dialogu na vsebinski in spoznavni vrednosti. Kot sem zapisala, sem nekje približno po 25. letu začela taka omizja zapuščat izključno iz razloga dolgočasenja. In s tema dvema izrazoma sem ravno na to hotela opozorit. In ne razumem, kaj ti ni jasno v orientaciji. Nobenega kvizka ni. Samo opozorilo, da se mi ne ljubi diskutirat, kako bi lahko nekaj definirali ali kam umestili, ker je predvsem pisno prezamudno in odveč, ampak me zanima samo, kaj je hotel pesnik s čim povedat. Torej vsebina in spoznanja.

    “za nekoga, ki začenja brati tega ali onega avtorja, je sklicevanje lahko tudi znak, da je popolnoma razumel neko poanto avtorja, in ker jo je popolnoma razumel, se spomni, da sam še nima minimalno razvitega sloga, da bi lahko zadevo “s svojimi besedami povedal.””

    Se popolnoma strinjam in soglašam, da s tem ni nič narobe. Vendar pa so podkrepitve, o čemer je tekla debata med nama, že nekaj drugega in odpre se polje možnega neupravičenega poveličevanja popokapetlizmov ali pa neustreznega tlačenja podkrepitev v posemezne situacije brez ustrezne argumentacije, pri čemer lahko na koncu izpade, da je bolje, če le poveš, kar si hotel povedat. Še prede se začnemo spet pričkat, ali je avtor podkrepitve tako mislil ali ni, ali je ustrezno uporabljeno v kontekstu in blablabla v neskončnost okrog vrele kaše, dokler se kaša ne ohladi.

    “res bedasti se mi zdijo učitelji, ki učenca prosijo, naj njegovo razlago ponovijo “s svojimi besedami”, ne da bi ga seznanili s ‘pogoji možnosti’, da to stori; skratka, ne da bi ga učili, kaj sploh pomeni ta njegova fraza. kot da so z zahtevami po vzgoji s tem že opravili.”

    Hmmm … Jaz sem pa pogrešala takšne učitelje. Bili so prava redkost in spodbujali so razvijanje razumevanja stvari in ustvarjalnosti. V bistvu gre za to, da če učitelj pove, kar ponavadi pove, kaj naj bi pomenila njegova fraza ali fraza drugega avtorja, s tem izvrši diktat nad procesom razmišljanja tistega, ki posluša. Če ga pozove, da poskusi povedat s svojimi besedami, kako je zadevo razumel, pa spodbuja urjenje razvijanja lastnega mišljenja in sposobnost razumevanja. Seveda je treba potem z učencem popolemizirat, v kolikor na primer njegovo umevanje stvari odstopa od tega, kar je hotel učitelj povedat. Ampak na tak način postane učenec polnovreden sogovornik in sam ugotavlja, kje je zgrežil ali ni in zakaj. Postane sam sebi kritik, kar omogoča veliko bolj poglobljeno znanje oziroma umevanje stvari. In to urjenje dobro vpliva tudi na kasnejše razvijanje svojega pogleda na že doumljeno, kaj je hotel kdo s čim povedat in na to, da se lahko začne s časom tudi samozavestno in argumentirano prepirat o teh zadevah … kaj pa on misli in zakaj. Saj večina piflarksega učnega pristopa pri nas temelji na tem, da se ljudje piflajo povzetke o tem, kaj je hotel kdo s čim povedat. Razumejo pa nič oziroma ne zmorejo razumet, zakaj. Po kakšni poti je do takšnega umevanja sporočila prišlo. Meni se zdi to slaba popotnica. Je pa jasno, da ima večina učencev raje ta pifling sistem, ker je lažji, in občjubljajo, da bodo potem razmislili o zadevah, kar se nikoli ne zgodi, če nihče od njih tega ne pričakuje … hehe ..

    “že, da govoriš o neskončnosti v tem kontekstu, je po mojem nonsens. ali ni to samo hrbtna plat tvoje izjave o naključju, ki v nekaterih diskurzih ne more biti legitimirano?”

    Ne. Pomeni le to, da je vsako stvar treba kot takšno tudi pojasnit, prikazat ali ponazorit. Lahko pustiš naključje čisto pri miru kot naključje, v katerega možen izvor in bolj ali manj “mistična” ozadja se pač ne spuščaš. Vendar mora bit tako tudi prikazano. Naključje kot pomemben akt in ne kot rešilna bilka za prezapletene situacije, ki si jih kot avtor sam vzpostavil, pa ti nekje od srede naprej ne teknejo več, čeprav se ti zdi končen cilj zelo fajn. Film ne živi enako kot življenje. Vse mora imet mesto in biti pojasnjeno. Snemanje življenja ni film, še resničnostni šov ni.

    “no, fajn, da si omenila Makarovičevo, ker je po mojem izjemen primer tega, o čemer sem zgoraj govoril. Makarovičeva je izjemen lik, ki uteleša ravno to, kakšne vse bližnjice je mogoče ubrati, kaj vse lahko potisneš pod prag, kaj vse ti ni treba upoštevati, in, navsezadnje, kakšna nekoristna stara vešča (ljubkovalno …)”

    Ne, ni fajn. Ni fajn, da kljub temu, da sem ti v prejšnjem komentarju na podlagi Žižka še posebej razložila, zakaj nima veze, kdo je komu simpatičen ali nesimpatičen z mojega vidika in da je bistvena samo vsebina in spoznavnost, najprej vržeš točno ta pristop. Jaz nisem omenila Makarovičeve!!!! Omenila sem samo eno njeno izjavo oziroma tudi del kolumne, ki slučajno sovpada s tem, kar sem hotela povedat. To so tiste podkrepitve. In posebej sem ti omenila, kako nehvaležne so ravno zaradi tega, ker potem fašeš še preklanja o avtorjih, osebnostih in blablablabla … Ne da se mi klepetat o Makarovičevi, o njenih bližnjicah, pa tudi o Žižku ne, če klepetam o recenziji filma ali pa o smislu življenja ali pa o razliki med bližnjicami in prehojeni poti na goro … hehe … Makarovičeva je izpvedala marsikaj relevantnega in dobrega, pa tudi kresila marsikaj totalno mimo brez ustrezne argumentacije. Tudi to sem že omenila v svojih zapisih, ker je pač poskrbela za odmevnost svojih mimobrcev enako, kot za vse tisto, kar je zelo na mestu. No, skratka, ne da se mi klepetat še o Makarovičevi. Bohnedaj, da bi kakšno izjavo ali citat še po Kantu omenila. Jao. Saj ne bi nikamor prišli. Vsebinsko in spoznavno namreč … hehe …

    “najlažje pa tisti, ki mu je cilj, da nekaj omembe vrednega ustvari, pri čemer so kriteriji za omembe vredno stvaritev sila raznoliki in nezvedljivi na skupni imenovalec, v kolikor si jih sploh želimo zvesti. kaj pa, če nekdo noče nič omembe vrednega ustvariti za nobeno priznanje, ampak želi preprosto čim bolj luksuzno percipirat sve …”

    Jah, nič. Okej. Prav. Nič narobe. Ampak za luksuzno percipiranje je treba prekleto visoko goro prehodit, da bi bila percepcija luksuzna. Če se poteguješ zgolj za priznanje, je veliko lažje. Lahko skočiš samo na grič. Malo talenta in preverbe, kaj je “in”, pa gre. Za stvaritev luksuzne percepcije so potrebna pa jajca in pohod na goro sredi zime.

    “pride do vprašanja svobodne volje in odgovornosti. torej; neko dejanje ni svobodno, če je pogojeno s svojimi vzroki. če se pojavi neka kontigenca, in prekine serijo vzrokov, potem se dejanje, ki se v tej prekinitvi izvrši, tudi ne more smatrati za svobodno. do momenta te kontingence so vseeno pripeljali vzroki …”

    Ja, seveda. Enaka vprašanja odpira tudi rek po popokapetlu. Ne samo po Wildu. To je bila moja poanta. In to je neodvisno od tega, ali hočeš nekaj razložit s pomočjo Lacana in Kanta ali pa s pomočjo svoje glave. Pri čemer poudarkov Lacana ali Kanta na to temo, kar naj bi nekaj pojasnjevalo in podkrepilo, seveda itak dobila sploh nisem. Ampak samo omembo, kako je drugače, če podkrepiš tezo z Wildom in ne popokapetlom, če znaš podprepljeno tezo podprepit in pojasnit še po Lacanu ali Kantu … hehe … To lahko storiš tudi s popokapetlovo podprepitvijo. Skratka, vse skupaj je izpadlo, kot da je nekaj domnevno fascinantno zgoolj zato ker je fascinantno zaradi omembe fascinantnih imen avtorjev. In potem začnem cvilit, če lahko preidemo na vsebino in spoznavno, prosim.

    “skratka, če hughes piše, kakor piše, ni nikoli zmogel poguma za etiko; to se pozna iz poezije, in to se pozna na poeziji; skratka, v nekem smislu se mi zdi situacija podobna tisti, ki jo opisuješ na filmu.”

    Hmm … kot sem že zapisala … se ne strinjam povsem ali pa ne razumem, kaj misliš s tem, ker menim, da ne gre za to, da bi moral zbrat pogum za etiko. Menim, da je bil njegov pogled na etiko drugačen oziroma občutenje stanja stvari in da se je tudi sam počutil žrtev neetičnega. In sploh se mi ne zdi etika nujen element poezije, ampak morda celo obratno. Iskrenost! Kot sem že zapisala, pa ni replike na to. In ne vem, v čem konkretno naj bi bila situacija podobna tistemu na filmu. Moj jezik je zelo konkreten in sem v recenziji precej jasno opisala, tudi s primerih podprto, kaj ne štima. Nisem opisala le tistega, kar bi žal pomenilo spoiler. Tako da v teh primerih, ko je sitaucija naznačena, ne pa razplet, si mora oseba pač ogledat film, da bi vedela, ali se strinja na tem mestu z opozorilom Simone, ali ne ali kaj tretjega. Ne gre pa za medvrstičje, ampak povsem konkretne izpeljave zastavljenega.

    “v Imenu objektivnosti, hehe.”

    Ja, v imenu objektivnosti. Prav gotovo ne v imenu čustveno obremenjenih, ki skušajo upravičit svojo nezmožnost stremljenja k objektivni presoji in duhovnemu stališču s pavšalnim zanikanjem obstoja objektivnosti kot tako, ker se tako prekleto udobno počutijo čustveno zrevolitirani. Samo moti jih, če njihovo udobje ni tretirano in sprejemano kot objektivno gledano optimalna drža razumnika … Takrat se pa, kakopak, še razhudijo in potrenirajo smisel za cinizem …. hehehehehe …

    “ah, saj je splošno znano, da so bile vse te štorije o kakršnikoli povezavi med gago in ž.-jem pač raca.”

    Ja, vem. Seveda pa jaz nisem mislila na race o domnevnem znanstvu Gage in Žižka, ampak na njegovo filozofiranje izjemnih sporočilih Gage, predvsem s slovitim kosom mesenega oblačila. Pri čemer je seveda ironično težje pofilozofirat o tem kot na podlagi prebranih Lacanovih del. Če bi bil rad dosleden pri izpeljavah kakršne koli “filozofije” o dejanjih Gage, potrošiš mogoče več časa, da najdeš verodostojno interpretacijo avtorice pop poteze preko interneta in še preveriš domnevne posledice hajpa kot pa bi morda porabil časa za pridobitev Lacanovega dela z branjem v paketu … hehehe … In ker seveda neka pop zvezda Gaga s svojim hajpom ne deluje tako pomembna, ampak le priročna za uporabo pri pridobivanju širše pozornosti, tega vrli filozof ne počne, ampak naloži kar nekaj po svoje. Pridobitev širše pozornosti se uresniči, ampak uresniči se tudi to, da širša javnost, med katerimi najbolj zagreto pristopijo feni Gage in ne Lacana, vse namene, poteze in izjave neke Gage znajo na pamet, pa tudi posledice. In če zasledijo, da nekdo, ki naj bi bil pameten razumnik, pojma nima, ker je v nekih permisah totalno zgrešil (ker se mu ni zdelo vredno pretirano posvečat subjektu za izrabo samoreklame) oziroma nakladal kar po svoje. In razširjen del javnosti postane blazno pameten, modri filozof pa neverodostojen nakladač, ki samo išče pozornost. Razširjen del plebsa si oddahne. Kaj bi šele bilo, če bi mu prisluhnili o drugih temah, po možnosti celo verjeli uporabi podkrepitev z Lacanom. Mejdun, bi ga morali sami prebrat, da ne bi konzumirali pavšalnih buč? To pa res ni treba zaradi nekega klovna Žižka, ki zavaja in naklada, a ne. In spet smo vsi zadovoljni. nekateri berejo Lacana, drugi pa trač revije o tem, kaj je rekla, spekla in storila Gaga. Važno je, da vsi vse dobro razumemo. Ni okej, da si razumniki domišljajo, da obstajajo teme na tem svetu, o katerih ni treba razpravljat razumno. Ali še huje. Da se sploh ne zavedo nerazumnosti in površnosti, češ, o površnostih smo lahko površni toliko kot povprečno polpismen plebs. V resnisi so pa površni o površnem bolj kot povprečno polpismen plebs. Kaj naj rečem. Slaba reklama razumništva. In s tem shizofren slog nima nobene zveze. Slog je povsem okej. Gorim o … saj ne boš verjel … o vsebini in spoznavnem.

    O linkanem članku pa raje ne bi, ker je preveč. Nisem brala. Sem zdaj prebrala in i niti najmanj v redu. Na žalost pogrne na tipičnih predpostavkah, ki niso ustrezno preverjene in zato tudi niso dojete. Vsem tem modrecem ni jasno, zakaj je Randova zavračala libertarce in jih celo ozmerjala za butaste anarhiste, medtem ko si jo libertaci prisvajajo. Tudi tu je jasno, da ni jasno, zakaj ni ideal po Randovi sebičen fašistoiden tajkunski diktator, ampak kvečjemu na primer dobrodelni parček Pitt Jolie. Tem paradoksom se vsi ti pisuni in “filozofi” preprosto kar izognejo, ker jih ne razumejo. Ne razumejo niti njene poante sebičnosti. Če bi razumeli (kar pomeni imeli določene bistvene stvari prebrane), bi namreč prišli do osupljivega zaključka, da so z Randovo na isti strani demokracije, enakopravnosti in neodtujljive osebne svobode, dokler ne trčiš ob svobodo drugega. Ne samo to … da enako mislijo o pomembnosti podajanja vrednosti tistemu, za kar in za kogar skrbiš. Ne skrbiš zato, ker si v to prisiljen, ampak zato, ker si velik človek z vrednotami, ki ti je mar itd. Itd. In potem bi se zgodil kaos v stališču, saj bi rekli … pa to nismo mi, ker mi ne maramo kapitalizma, ampak izgleda, da smo mi. Fak! A je nekaj narobe z našimi stališči, torej?! In šele od tu dalje bi se dalo kaj koristnega na to temo spregovorit! Pa ne pride do tega, ker je soočenje z zlorabo vrednot na strani tistih, ki so prepričani, da prave imajo, osebno preveč razburljivo.

    Odgovori

23. lol.

    Odgovori

24. @Plastično listič …

    Zelo forumsko.

    Odgovori

25. Simona.
    Slučajno veš v čem je srž spora? Nek forum “ženske v politiki” je oponiral podelitev častnega doktorata Boštjanu M. Zupančiču.

    http://www.siol.net/novice/slovenija/2013/04/podelitev_doktorat_nasprotovanje.aspx

    Odgovori

26. O forumu žensk v politiki nisem nič zasledila in je precej manj relevantno v tem primeru v primerjavi s Komisijo za ženske v znanosti in podpisniki, ki so omenjeni tudi v tem članku. Tudi Boris Vezjak je na to temo napisal zgrožen zapis in postregel z nekaterimi citati Zupančiča, ki so res tako slaboumni, da je kar težko verjet. Nisem pa prebrala omenjenih del in prvič sem slišala za obstoj te njegove domnevne frustre. Saj problem ni v kritiki žensk ali moških. Ravno nasprotno. Diskusije na to temo ne bi smele bit tabu v dobrem in zlu. Je pa problem, če je nivo na umski stopnji paličnjaka. Idiotizmi o neki zgodovini, v kateri ženske nimajo omembe vrednih znanstvenih dosežkov in dosežkov na področju umetnosti, pritičejo nevednemu pijancu za šankom z nedokončano odnovno šolo. Katera zgodovina? Novejša že ne in to kljub temu, da enakopravnosti še vedni ni. Malo nazaj v zgodovini so pa take izjave tako bebave, kot bi rekel, da Afričani v obdobju apartheida niso postregli z enim omembe vrednim znanstvenim dosežkom, kar dokazuje, da so mentalno in umno manj sposobni … hehe … In podobno. O čem torej govorimo? Morda o tem, da bi morale ženske prvinsko nasilne in primitivne moške končno spravit v gulage ali jih podjarmit na ustrezno koristne načine, pa da vidimo njihove znanstvene dosežke in izjemen smisel za ustvarjalnost … hehe … Kakšno zvezo neki ima to s pametjo. Poleg tega je zgodovina moškega z nasiljem pridobljeni nadvladi in s tem ukradenimi boljšimi pogoji navkljub naravnost sramotna v minornih dosežkih v pravem pomenu besede, zaradi akterih jebemo ježa še danes, ne le na področjih, kjer še vedno vse poteka na principu animalnega klanja, ampak tudi na t. i. civiliziranem zahodu z izjemnimi dosežki na področju delovanja sistema, pri čemer ob njihovi nadvladi noben sistem, kaj šele režim ni prinesel v primerjavi s pogoji nič presežno koristnega, čemur je podrejena tudi znanost in umetnost. Kakšno ceno pa ima v tem krasnem svetu pod nadvlado moškega znanost in umetnost? Nikakvo. Tako da niti ni jasno, na čem temelji samohvala. Skratka, to je Vodeb nivo, ki s preveliko lahkoto faše polno demantijev in kiksov logike na osnovnem nivoju. Zato ne vem, kaj se dogaja temu človeku, če to drži, ker je sicer izredno bister. Je pa res, da fanatizem in omamljenost od prepričanj, ki pestujejo neko globoko frustro, imajo take učinke, neodvisno od siceršnjih umnih zmožnosti na področjih, kjer ni zraven tako izrazita osebna obremenjenost. Osebno sem že spoznala primerek izredno razgledane in bistre osebe, pri kateri se ves smisel za logiko konča pri veri in nacionalistično osebo, kjer ven udarijo enaki simptomi prisilne neumnosti podkrepljene s fanatičnim občutkom osebne ogroženosti in zadaj tudi vedno tičijo neke osebne, zgodbe, čustveno nepredelana slaba izkustva pač. Skratka, zelo nečastna zadevica, če dejansko drži v takšnem razmahu. Zaenkrat še ne vem. Ker velikokrat se kaj tako tudi obravnava zgolj zato, da bi se preprečil nek relevanten diskurz o nečem, kar je plod neazumne ogroženosti na drugi strani. Ampak če ti citati, ki jih je Vezjak postregel držijo, skoraj ni kaj praskat.

    Odgovori

27. To je to. Današnja oddaja je natanko to, kar si jaz mislim o odnosih med spoloma, o vlogah, ženske, moškega. In o čemer pogosto tudi pišem na svojem blogu, vključno s feminilnima Žagarco in Mavčevo. Pa Verbotenovo zdaj ko je prišla iz operacije.
    Ne bom širše o tem.
    Najbolj moteče mi je to, da je celo Vezjak***, ki je sicer mojster argumenta in logike, podlegel etiketiranju, oz. slabšalnem nevsebinskem pisanju.

    *** Žal Vezjak ni edini. Cel kup jih (vas) je.

    Odgovori

28. Še tole Simona:
    http://tvslo.si/predvajaj/kako-zivljenje-oponasa-sah-pogovor-z-garijem-kasparovom/ava2.153545324/

    Izjemen pogovor z genialcem Garijem Kasparovom. /Uro in pol/
    Zadnjih sedem minut je še posebej zanimivih v smislu odgovora na del tvoje zadnje replike.
    LP

    Odgovori

29. @Rado:

    Ja, to je bila pričakovano vsebinsko oddaja na nivoju malega otroka. Špeli Kuclar gredo brez dvoma bolje od rok pravljice za otroke, ki jih sicer piše, ker slabše bit ne more. V njih so sveta preprostost, poenostavljanja, pavšaliziranja in veliko slikic za malo “muzike” lahko zaželen način za res najmlajše. Na tem nivoju se takšne teme lotit, kot se jo je v tem primeru, je pa pač tragikomično. Igrani del je bil sploh komedija na kubik. Zelo sem se nasmejala tudi Vodebu, ki se mu je ponesrečil fanatično vznesen izbruh o litrih popitih pesticidov, ki nič ne škodijo, če je otrok vzgajan po freudizmih v njegovi interpretaciji. Hahahahaha … Gartner mu ne seže do kolen z infantilnimi nebulozami. Res. Itak pa ni bilo nič. Samo nastavki za nekaj povedat, potem pa rez. Je pretežko. Ti nastavki pa so seveda obviseli s polno nekih ideoloških trditev, ki niso vredne resnega analitičnega diskurza o čemer koli. Ko se je oglasil še izjemen strokovnjak za odnose Planinšek in začel cvilit, kako nepotrebnega se počuti, sem pa kar pozijala.

    Kaj češ pričakovat. To je to:

    http://www.revijastop.si/2009/11/spela-kuclar-o-kmetiji-slavnih-/

    Ima pa Vezjak zelo prav, da gre za hud problem nivoja TV SLO v takih primerih. Če je tak tip oddaje na neki lokalni komercialni TV, jebi ga, prepovedat ne moreš, lahko le komentiraš, če je sploh potrebno, glede na ciljno publiko. Da si pa TV SLO privošči tak diletantizem, je pa štala. Ampak okej, pri nas še posiljevalce spuščajo na prostost, ker verjamejo njihovim besedam. Policaji pa kot v srednjem veku hodijo lastnonožno na obhode, ali je hišno priprt res doma. Glb! Brihten in zavidljivo razvit narod v povprečju očitno res nismo. In ne vem, če je ravno cel kup vsaj povprečno brihtnih in nezataknjenih v fazi desetletnika, kar se tiče čustvovanja in zmožnosti razmišljanja, kaj šele nadpovprečno. Nekaj kronično jeznih se najde v državi, ja.

    In ne vem, zakaj bi bil Kasparov genialec. Če nekdo obvlada šah ali violinski virtuoz, še ne pomeni, da je genialec v splošnem smislu. Bom enkrat gledala. Trenutno nimam časa in volje.

    Odgovori

30. “In ne vem, zakaj bi bil Kasparov genialec.”
    Ta človek ima ene najbolj briljantnih možganov današnjega časa. Dvajset let v samem šahovskem vrhu. Izjemen analitik. Vodja opozicije v Putinovi Rusiji. Razgledan in izobražen. Med razumniki vsega sveta najbolj dobrodošel gost.

    Pogovor s Kasparovom, ki je v povezavi je remek delo. Tudi urednica Ksenija Horvat Petrovčič je briljila. Ne le, da se je dobro znašla v vsakem trenutku, tudi zelo študiozno se je pripravila na pogovor.

    Ti Simona pa si s svojo skepso spoobna ubit tudi takšno osebnost, ne da bi jo videla in slišala. Vidiš, to te dela nekredibilno. Kot je prav zaradi tega nekredibilna naveza Vezjak/ženske v znanosti, ki je oddajo “sesipala” še preden smo jo lahko videli. Oz. je hotela preprečit njeno predvajanje.

    Odgovori

31. @Rado:

    Upam, da se zajebavaš s tem komentarjem. Čeprav je nenavadno, ker so šaljivci take sorte, kot da resno komunicirajo, ki so se nekoč pojavljali po blogih, ponavadi anonimni, da jih ne bi preveč ljudi vseeno imelo za bedake.

    “Pogovor s Kasparovom, ki je v povezavi je remek delo. Tudi urednica Ksenija Horvat Petrovčič je briljila. Ne le, da se je dobro znašla v vsakem trenutku, tudi zelo študiozno se je pripravila na pogovor.”

    Pripravljenih je imela le nekaj osnovnih vprašanj. Pri tem je že za začetek zabluzila z odvisnostjo od šaha, pri čemer naj bi šahist kronično buljil v leseno škatlo v stari maniri. Že brez dejstva o “ekranizaciji” tega umskega športa je znano, da mojstri preigravajo ideje, če že, v glavi. Potem je pozabila, kje je Kasparov odraščal in zastavila temu primerno neustrezno vprašanje. In na koncu se je totalno zblamirala, ker navkljub temu, da je sama pripravila vprašanje na temo žensk, ni predvidevala najbolj simplificiranih in absurdno pogostih očitkov ne ravno brihtnih šovinistov, in ni znala naštet niti ene ženske umetnice. Niti najbolj spopulariziranih v slikarstvu na primer, s čimer jo je najedal, pri čemer je omenjal najbolj politikantsko in komercialno spopulariziranega Picassa (ker le za to gre pri problemu izpostavljanosti in spopulariziranosti dosežkov na um. področju, pri čemer je logično, da moške mreže delajo svoje, kaj šele v dobi patriarhata)… hehe … čemur res ni težko navreči s področja bolj ali manj surrealističnega pristopa vsaj Frido Kahlo, za gušt ša še Camille Claudel. Še popolnemu zatrokirancu bi uspelo, ker hodi na primer v kino. Lahko bi se lotila pisateljic, celo obelovih nagrajenk itd. Skratka, res se je sijajno znašla?!!! In prosim za konkretne navedbe, ki naj bi dokazali zavidljivo študiozno podlago za pogovor. Če to ni beda, še posebej za urednico informativnega programa javnega nacionalnega medija, pa ne vem, kaj je. Če je to briljiranje pri vodenju intervjujev zate, potem lahko rečem, da so standardi porazno nizki, še bolj verjetno pa kvalitetno vodenih intervjujev potemtakem sploh ne razumeš ali jim ne moreš sledit in gre za veselje ob nivoju, ki mu slediš lahko. Okej, imela je hudo tremo, tako da je do neke mere razumljivo, vendar spet ne, ker bi bili tako hudi simptomi treme lahko sprejemljivo pri meni, če bi se tam pred kamerami z vodenjem intervjuja pojavila prvič v življenju, ne pa za nekoga, ki naj bi bil že veteran na tem področju.

    Kar se tiče kredibilnosti, je mnogo bolj očitno, da je problem na tvoji strani, ker si v gartnerističnem stilu pač ustvarjaš mišljenje na podlagi zgolj okvirnega pop hajpa. Ubijanja veličin s skepso pa nikjer v mojem komentarju ni, saj sploh še nič nisem ubila, skepsa pa ni izražena, ker nisem zgolj skeptična, ampak prepričana.

    Žal Kasparov ni z ničimer dokazal, da bi bil v širšem smislu genialen, ampak je dokazal, da šahovska mojstrskost pač in iz tega izvirajoča logika, kot sem zapisala, še ne pomeni neke genialne premišljenosti in potez sicer, o čemer priča predvsem njegovo politično delovanje in tudi pametovanje. Izjemen analitik? Konkretni dokazi, kaj naj bi izjemno zanaliziral?!! Razgledan, glede na povprečje definitivno je. Njegova pričevanja so v vsakem primeru zanimiva, ker je misleč in predvsem aktiven človek. Brez dvoma. Ampak o izjemnem analitiku in brilijantnem umu in podobnem bluzit je pa neumestno. Je predvsem aktivist, v svojem aktivizmu pa je žal naredil vse zelo tipične povprečne površnosti in napake. Malo v zvezi s tem je bilo tudi omenjeno v intervjuju, vendar skromno. Njegove napake oziroma/ in površnosti so bile precej bolj relevantne v drugih primerih, ki se jim je Horvatova popolnoma izognila, ker verjetno ni dovolj “naštudirala” o tem. Skratka, deloval je klasično. Najprej se je prislinil v komunistično partijo, da je imel mir. Ko se je počutil dovolj močnega zaradi razvpitosti je začel pa relklamirat in paktirat z ameriško ideologijo na polno. Držanja skodelice Jelcinu in kaj to pomeni, se sam malo informiraj in izobrazi, če bo šlo. Če je Kasparov genialen, potem je s tega vidika nek naš Slivnik naravnost izvenzemeljsko nadumen … hehehe … ker gre za enak princip delovanja in logike. Skratka, to niso tako simpl teme za dopisovanje, še posebej s človekom tvojega tipa ne, ki o ničemer ne napišeš itak nič, ker pojma nimaš. Samo očitki in provokacije na horuk, kar je navadno smetenje mojega bloga.

    Idiotizem oz. floskula, ki ga je Kasparov sesul o ženski skozi zgodovino je demantiran že v mojem prejšnjem komentarju. Horvatova pa izgubljena v vesolju, zato tega klepeta ni znala vodit. Populistični kretenizmi o velikih umetnikih, ki jih je naštel, so sramota uma, ne pa genialnost. Če bi hotel kaj povedat, kar stoji, vsaj jebenega Picassa ne bi omenjal, ki je bil politikantski ritoliznik, kar mu je omogočilo tudi povezavo z aristokracijo, dobro prodajo in predvsem razvpitost. Za to namreč gre. Za vprašanje, kaj postane popularno tudi v imenu vrhunske umetnosti. Kar je posledično tudi stvar mreženja in s tem povezanih mej verjetnosti, da je nečemu sploh naklonjena pozornost. V patriarhalnih časih ženske praktično šans niso imele, in če že nekaj malega, so ponavadi tudi fukale s protežerji (ne le Kahlo, Claudel itd.). Danes, kar se mreženja tiče, ni toliko drugače kot izgleda zaradi formalne enakopravnosti. Na primer. Kot drugo je dejstvo, da se večina žensk še vedno posveča tudi bolj ali manj družinskim zadevam, materinstvu itd. v prvobitnem namenu, kar terja energijo in čas. In kljub temu se prebijajo. In kljub temu so bolj izobražene od moških v povprečju, kar je že druga zgodba, niti ne tako pomembna. Totalno je kiksnil tudi v predpostavki na šahovskem področju. Ženske in moški se razlikujejo v vzgibih in prioritetah. To je desjtvo. To dejstvo pa pomeni, da gre za drugačen način in pogled k prioritetam. Tisto, čemu je Kasparov rekel pomanjkanje poguma, lahko pomeni tudi predrznosti in objestnosti. Dejstvo je, da je ženska v povprečju bolj naklonjena kompleksnemu in varnemu razmišljanju, moški pa enosmernemu in eksplozivnemu. Ko bo moški že veselo izumil dinamit, bodo v skladu s tem napredovale tudi vojne in razsulo. In potem se bo eksploziven, pogumen moški z vestjo pač opravičeval. Mi imamo celo civilizacijo napolnjeno z opravičili in korekcijami napak zaradi tega, ker je moškemu bolj pomembna akcija od razmisleka in vsebine v posledicah in dejanskih rezultatih. Ženski princip v povprečju tega ne more dohitet, ker se ukvarja z varnostjo in kompleksnostjo, tako da medtem bomba, metaforično, po moško že poči, pa še hvali se s tem… hehe … Zato so ženske vedno zelo zaželene kot korektorke, asistentke, kar je seveda poslploševanje, ampak če že posplošujemo in tumbamo o pomembnosti razlik, jih dajmo vsaj videt na objektiven način.

    Pri obravnava žensk pri šahu mene na priemr lapanje o uspehih žensk sploh ne brigajo, če niso predstavljena na ustrezen analitičen način. Kasparov za svoje kmetavzlarske ugotovitve pač ni navedel niti števila rekrutiranih žensk na področju šaha v primerjavi z moškim, kaj šele da bi vzel v obzir faktor interesa. Torej, ali je optimalen profil ženske, ki ustreza nadarjenosti in načinu razmišljanja za primernost šaha, sploh zainteresiran, da te lastnosti uporablja za jebeni šah, ali se raje loti česa drugega v primerjavi z moškim, ki se rad igra in razkazuje. Torej zmaguje in je to prioritetno od vprašanja, kakšen smisel ima določeno početje za skupno korist ali dobrobit družbe. Ali se torej za šah sploh odloča približno enak profil žensk in moških. Osebnom menim, da zelo malo verjetno! To so te osnovne psihološke razlike enega ali drugega principa. Če o njih lapaš, jih upoštevaj in vsaj poznaj v vseh pomembnih razsežnostih vidikov in konteksta. Ta wannabe mislec pa nič od niča, ampak nam celo proda matematični nesmisel o le eni ženski šahistki z izjemnimi uspehi, kar po njegovem pomeni izjemo, ki potrjuje pravilo. Halo? A ne ve, da se je treba pri takih analizah izražat v procentih?!!! Niti tega ne ve?!! Edino, kar je dobro povedal, je o pomembnosti upoštevanja unikatnosti posameznika in kaj je zanj dobro in zakaj so floskule univerzalnih nasvetov za v smeti. In že takoj zatem je kot slonček dumbo začel razširjat ideološke floskule in trditve brez ustreznega analitičnega repa in glave. Žal. Tipičen kiks povprečnežev, ki preveč radi govorijo, imajo velik ego in precej manj mislijo.

    Skratka … Kasparov je čisto okej, z vidika aktivizma v Rusiji, a s povsem povprečno zgodovino zmot in ideoloških pristranosti. Lepo, da pove marsikaj, kar se sicer sam ni spomnil in je že znano in s tem izkorišča svoje ime, da širi … recimo temu pozitivne misli, vsaj kar se tiče stanja v Rusiji. In to je čisto dovolj. Čeprav mu niti Pussy Riot ni uspelo pomagat, kaj šele da bi dosegel kaj drugega s svojo latentno opozicijo, ki je bolj koristila njegovemu imenu kot državi. In zelo zanimivo, da za v primerjavi in razliko od anonimnejših upornikov njemu ni odpadel niti las pravzaprav. Do vrhunskega uma ali analitika je pa še dolga pot.

    Vezjak ni kritiziral oddaje, še preden je predvajana, ampak samo koncept, ki je bil že prredstavljen in tako po eni plati predvidljiv. V tem smisle je Vezjak pač vajen bit natančen. Njegov občasni manever hipokrizije je kvečjemu v tem, da raje molči o čem in našiše kaj o čem drugem … hehe ..

    Odgovori

32. Uboga Simona!
    Vzel sem ti dve uri časa, od česar Ti nisi pridobila nič. Vse že veš, vse tu je bilo »bad«. Obljubljenega mojstrstva ni bilo. Na mestih kjer smo mnogi ploskali si ti zehala in si ogledovala štukature. Gari, Ksenija, oba v sivem povprečju. Pasje življenje, bi rekel v svetu, kjer te nič in nihče ne fascinira več.

    Pa pustiva to. Govoriva o oddaji Med spoloma. Vodebova kritika in stališče žensk v politiki je osrednja točka spopada. Oddaji se več, ali manj očita seksizem.
    Wikipedija o seksizmu pravi:

    • Prepričanje, da je eden od spolov inferioren ali superioren
    • moški ali ženski šovinizem
    • sovraštvo enega ali drugega spola
    • stereotipizacija enega ali drugega spola
    • nezaupanje enemu ali drugemu spolu

    A trditev, da moški in ženske nismo enaki, se ne more najti v nobeni od gornji alinej. Kakšno sovraštvo? Kakšno nezaupanje? Le kakšna inferiornost?

    – Ker je evidentno, da nismo enaki že na pogled,
    – ker nam je tudi mati narava namenila različni biološki vlogi pri zagotavljanju preživetja človeške rase.
    – Ker smo različni tudi osebnostno. Ugotavljanje dejstev pač ne more biti seksizem.
    Briljantni um najboljšega na svetu, Garija Kasparova se ne ozira na kvazi politično korektnost, pri analizi situacije. Če bi se oziral, potem nikoli ne bi mogel biti najboljši. On zgolj hladno ugotavlja relevantna dejstva.
    Ampak jaz ne potrebujem Garijevih analiz in omemb zaostanka žensk pri ekstra dosežkih človeštva. Niti ne potrebujem Vodebovih freudovskih teorij, da ugotovim neenakost med spoloma. Niti ne potrebujem Zupančičevih prededipalcev. Zgoraj ugotovljena dejstva so dovolj. A to ne pomeni, da moški in ženska nista enakovredna. Le drugačni vlogi imata. Pri ohranitvi človeške rase sta dopolnjujoča. Moški in ženska sta komplementarna. Le oba skupaj nosita pomemben delež k vsoti, ki je potrebna za kvaliteto preživetja. Nerazumljiv je ta boj na nož, ki si ga v imenu kvazi korektnosti greste egalitarci. Le kdo vam kaj hoče? Pogovarjamo se, a ne?

    ____
    Se pa strinjam s tabo Simona, s tistim kar si pisala v drugem delu replike, citiram: “pač ni navedel niti števila rekrutiranih žensk na področju šaha v primerjavi z moškim, kaj šele da bi vzel v obzir faktor interesa”
    Statistični vzorec mora biti primerljiv! Tudi sam Gari je v enem delu pogovora omenil, da genialni šahist lahko zraste le iz dovolj velike množice.

    Odgovori

33. @Rado:

    Sprenevedanje pa tako. Nihče nikjer ne problematizira diskusije o tem, kako in zakaj nismo enaki. Tudi v komentarju sem v posplošenem smislu omenjala razlike med ženskim in moškim principom. O čem torej bluziš? Gre za obravnavo domnevne neenakosti na površen in, ja, točno to, seksističen način. Gre za popolnoma zgrešene in enoumne interpretacije, med katerimi je ta, ki so jo še sam povzel v zvezi z rekrutacijo med šahisti in šahistkami, le ena izmed njih, in vse te interpretacije služijo šovinističnim poskusom prepričevanja. Žal. In so neumne, zavajajoče in zgolj psihotične. Za to gre.

    Če nekdo trobezlja o zgodovini, kjer domnevno ni dosežkov žensk, ne samo, da laže, ampak tudi ignorira obdobja, v katerih je z razlogom približno tako bilo. Na popolnoma zgrešeni patriarhalno šovinistični podlagi se neenakovredna obravnava še danes dogaja tudi na določenih področjih dela. Pri čemer se ne upošteva pomembnost drugačnosti na sodelujoč in enakovreden način, ampak na izključujoč. Če prevlada mišljenje, da so bojda ženske boljše na področju sociale, ker jih bolj kot šahiranja, če parodiram, zanima skrb za podmladek, dobimo na tej podlagi sliko popolne prezasedenosti ženskega kadra na področju zgodnje vzgojnoizobraževalne sfere, ki je v maniri šovinizma tudi podlplačan, na drugi strani pa armado moške okupacije na področju preplačanega menedžerstva. Na primer. Kaj to prinese? Manjkajočo vrzel pri samih pristopih in zgledih v vzgojnoizobraževalnem procesu ter enako na področju menedžerstva. Nezadovoljni smo z rezultati na obeh področjih in lahko bi rekli, da kar prosto po posplošenem modelu ženskega in moškega principa. Na področju vzgoje preveč klepetanja in permisivnosti, namesto avtoritativne discipline, na področju menedžerstva pa preveč mačističnega egoizma in zaletavih enosmernih odločitev (interpretirano kot pogum pri poslovnih odločitvah, kar v pretirani dozi “poguma” spreobrne v objestnost in nepazljivost) , ki rezultirajo lahko v obubožanosti, sesutju sustema itd., ker manjka tisti ženski princip tehtanja, širšega in ne le ozko ciljno usmerjenega pogleda na vse možne vplive, ki lahko na koncu tunela ogrožajo varnost vseh vpletenih. Zato je seveda potreben čas in posvečenost, če pa prevladajo kot privilegirane besede in dejanja hitre in takoimenovano pogumne tvegane odločitve, pa potem izgubimo še več časa in denarja za popravljanja napak, sankcije itd. Tudi stoletja. Že Zupančičeva zaskrbljenost za vplive pesticidov na primer so samo ena izmed takšnih pojavov. Gre za silno navdušenje na samim izumom s samo enim ciljem preprečevanja škode in dobička, potem pa cviljenje zaradi nepremišljenih odločitev, kaj vse lahko uporaba takšne pogruntavščine še prinese. Od kod torej takšno navdušenje Kasparova in podobnih nad pogumom in domnevno skoncentriranostjo na problem? Pri čemer je po moškem principu precej vseeno ali gre za apetit po osebnih koristih in dosežkih preko igrice ali pa se žonglira z usodami ljudi, saj je jasno, da so tudi eksplozivni vojni marši rak rana tega sveta in tišičen moški princip, ki bi potreboval sodelovanje ženskega kooperativizma in konstruktivizma tudi z vidika varnosti … hehe … Če bi sprevideli in podpirali neenakost na enakovreden način, bi kot paemetni ljudje omenjali tako pluse kot minuse določenih lastnosti in na njih opozarjali na pameten in vsem koristen način, pa se to ne dogaja.

    Ko Planinšek prosto po teh seksističnih floskulah bluzi o potrebi moškega, da se čuti potreben, da ženska potrebuje njegovo pomoč, poziva ženske, naj se ob moških postavijo en korak nazaj in naj mu dajo občutek, kako krasno je, da zna zamenjat žarnico, čeprav jo zna tudi sama … hehehe … To je zavoljo frustracij v odnosu do drugega spola pozivanje k nazadovanju. Pomoč namreč potredbujemo vsi ljudje na tem svetu. Ni človeka, ki bi bil povsem samozadosten, kot se bluzi v teh odah osebnim frustracijam, ki bi jih morali pošlihtat s svojimi materami in očeti, če že, ne pa nas gnjavit s svojimi bolestmi. Poanta je le v tem, da s takimi cviljenji ti določeni moški izražajo nezadovoljstvo, ker so dandanes pričakovanja manj enostavna in precej od osebe do osebe različna. Pač ni dovolj že to, da zna moški zamenjat žarnico in že se počuti glavni car na vasi. Niti ni za žensko dovolj, da zna zgolj zamenjat plenice. In to ne le zaradi emancipacije, ampak tudi zaradi razvoja kakovosti in načina življenja nasploh. Zaradi civilizacijskega razvoja, ki je z emancipiranjem v paketu seveda prinesel toliko več svobode in s tem raznolikih načinov življenja, hrepenenj in pričakovanj. Ti fantki pa cvilijo, da bi šli nazaj v gozd, na stopnjo pričakovanja, ki ustreza smislu zgolj na preživetvenem nivoju, pa si malo razdelimo vloge. Pa saj to je smešno.

    Da gre za seksizem, ki klesti po razvijanju odnosov in kakovosti življenja, potrjuje tudi mantra, ki je bila v oddaji izpostavljena o krasoti sposobne ženske, ki stoji za uspešnim moškim. Halo??? A bi se lahko malo razvili iz jamskega človeka. Zakaj bi pa moral kdo stat ZA kom??? To je že terminologija, ki vpliva na zavest o tretiranju spolov, ki ni enakovredno umevanje razlik, ampak razlikovanje s poskusom podarjanja manjvrednosti. Postavit žensko ZA moškega in ne OB moškega. Ustrezno osebno rastoča in samoizplnjujoča partnerja se ravijata, dopolnjujeta in izpplnjujeta drug OB drugem. Nihče ne stoji ZA nikomer, niti PRED nikomer, ker ni nobene potrebe po tem. Dokler ti fantki v osnovnem konceptu tega ne bodo dojeli, so še v jamah in cvilijo samo zato, ker so osebno prizadeti, se osebno počutijo manjvredni itd. Ampak to je oseben problem, ne pa utemeljena znanstvena teorija o razlika spolov.

    Vodeb ne šteka nič in meni, da mu osebno tudi ne koristi, da bi štekal, ker zlorablja svoje javno delovanje kot obliž na svoj ego inn svoje probleme. Ampak problem pa zaradi tega ne izgine, zato bo lahko kričal do zadnjega daha in nič bolje se ne bo počutil. Blesarije okrog zavidanja penisa so namreč nepopolne. Obstajajo podzavestni vzorci, vendar ne le na strani ženske. Od Vodeba sem na njegov način pričakovala povsem konkretne odgovore o vplivih morebitnega moškega zavidanja klitorisa, zmožnosti orgazmične zmožnosti ženske in večje možnosti seksualnega blefa konec koncev, pa odnosa do (materinih) prsi itd., pa problem očetovsta, saj po naravi stvari oče ne ve, ali je oče dejnaski oče otrok, medtem ko se ženska brezpogojno zaveda svojega materinstva. Na tem na primer temelji najstarejša zgodovinska pravljica o Mariji, ki je od boga spočela, ko je šla seveda na krajšo pot, kjer Jožef ni stražil poleg. Gre hkrati udi za osnovni motiv moške težnje po nadvladovanju ženske, da bi zavaroval svoj teoritorij za svoje potomce. Potem imamo še danes pohabljanja žensk, rezanje klitorisov v imenu religije (kar pomeni kaj?!!) itd. Ta fante pa bluzi o zavidanju penisa kot primarni podzavestni strukturi človeka s strani deklic, kar se sploh še razvit ne more, saj je deklica enako kot deček primarno seznanjena in vezana le na mater in eksplicitneje privita na njene prsi kot vir hranjenja, vir preživetja! O obstoju nekih kurcev v primarni fazi sploh ni ne duha ne sluha. V tem smo si ženske in moški enaki, to enako pa nima enakih posledic zaradi različnosti spolov. Vse ostale možne frustre se razvijajo lahko kasneje in Vodeb bi moral vse enakovredno obravnavat. Na moja vprašanja se je odzval presunljivo. Namesto da bi na njih odgovoril, me fasciniral in mi zaprl usta, je seveda zacvilil in me nahrulil, da ga jebem v glavo s temi vprašanji zaradi osebnega sadističnega vzgiba nad moškimi, pri čemer je zdaj on uboga tarča … hehehe. Pa saj to je naravnost smešno antiznanstveno obnašanje. Ker gre za poskus uveljavljanja šovinizma, Rado, je on namesto objektivnega pristopa z odgovori, pač takoj prešel na osebno raven kot prioriteto. Jaz bi morala molčat ali ga kot ženska celo pohvalit za površno in pomanjlkjivo tezo, da bi se on počutil močnega in dovolj dobrega. Vse ostalo je sadizem nad moškim s strani hudobne ženske. Odgovorit seveda ni mogel, ker se s tem sploh ukvarjal ni. Zanimivo pa je, da se zaveda pomanjkljivosti svojih nebuloz, ki jih v nekaterih permisah še Freud, ki so mu konceptualni manjki itak bili že dokazani in so bili posledica nepopolnega takrat patriarhalnega okolja, vendar Vodeb čustveno meni, da ima pravico do njih, ker je le moški, ki hoče priznanje s strani žensk ne glede na to, ali si priznanja zasluži ali ne. Pohvali me, tudi če sem žarnico vtaknil v lijak in pričakoval, da bo svetila. Kako lahko to dosežeš? Jah, le na način, da imaš ob sebi izredno neumne ljudi, v tem primeru frustre ženske. Da bi bile neumne, jih je treba seveda ali jim odvet pravico do enakopravnega udejstvovanja v življenju ali pa jih prepričat, da je to njihova najbolj optimalna naloga. Če torej niso tako neumne, naj se pa delajo. Pardon, ampak to pomeni prispevek k degradaciji razvoja človeka in s tem civilizacije. Treba je razumet, da to niso heci. Ker na Vodebovem bluzenju o zavodanju penisa nekaj je, vendar ne to, o čemer on fantazira. Gre kvečjemu za “zavidanje” moči, ampak na povsem primarni bazi. Na tej bazi, dragi Rado, pa se še danes vrstijo dnevno nasilja nad žensko in konkretneje, ko smo že pri kurcih, posilstva! In posilstva pravzaprav temeljijo na Vodebovi permisi. Pri tem gre za uveljavljanje nadvlade na temelju kurca. Ampak miško o tem noče spregovorit. Ker ta teorija pravzaprav dejansko upravičuje najbolj primaren primitiven faktor razlike med moškim in žensko kot osrednji akt razlikovanja in malikovanja. V resnici gre pa za akt, ki je z vidika duhovnega napredka človeka nekaj, kar mora moški v imenu skupnega razvoja človeštva in kakovosti življenja presegat. Elementarni naboj nasilja in preko tega obvladovanje okolja. Pri tem je seveda akt posilstva nad žensko le eden izmed aktov nasilja, ostalo se porazdeli po vojnih frontah in v pasivnih oblikah v zaletavih pridobivanjih koristi in prednosti, kar Kasparov omenja zgolj z vidika “poguma”, “drznosti”!!! Res hecno.

    In po vsem tem ti meni kvantaš o nerazumljivem boju na nož, ki naj bi se ga v imenu korektnosti šli neki egalitarci. In le kdo nam kaj hoče. Za začetek pojdi take neumnosti kvasit po svetu neštetim pretepenim in posiljenim ženskam, potem pa še preživelim moškim žrtvam vojnih front zdeklamiraj pesmico o sili kurca, v kolikor jim ga na fronti ni odpihnilo. Mimogrede, si že kdaj slišal, da bi si upal kdo tako suvereno pljuvat po revoluciji zoper rasizem in nacionalizem, kot si ti nevzgojeni smrkavci iz omenjene oddaje in podobni upajo blatit feminizem??? A sploh vemo, za kaj je šlo pri feminizmu? Ti ubogi dečki namreč mešajo feministične zahteve in pridobitve s paranoidnim strahom pred matriarhatom. Kar je spet smešno in nima nobene zveze s čimer koli analitično doumljenim, kaj šele znanstvenim. In ti boš meni zdaj pridigal o tem, da gre zgolj za priznavanje neenakosti med spoloma in ne za šovinizem in da se bojda nekaj gredo neki egalitarci. Jah, kje pa so, no. Pa saj to je absurd in brezmejna neumnost, posledično pa žal tudi pokvarjenost.

    Odgovori

34. Simona Rebolj:

    ok, glede na to, da se na blogu nič ne dogaja, na hitro (da, na hitro, drugače ni mogoče) repliciram na zadnji meni namenjeni spis.

    »Vse je bilo genialno, fascinantno in krasno, provokacije nepotrebne itd. … hehe …«
    Preboli. Lepo prosim.

    —-
    V kontekstu ‘bazena različnih možnosti’ predlagam, da ovrednotiš razmerje med Dogmo in Giletovim manifestom, ki ima kvalitativno ravno toliko skupnega, da lahko iz tega skupnega izide razlika o kateri govoriš. »Temelji« Dogme so ravno tako v razumevanju tehnike, kot iz tehnike izhajajo načini interpretiranja in reprezentacije realnosti. Tu ne gre mimo neke »cinematičnosti« Gilletovega pisanja, ki ima svoje zgodovinsko ozadje (shiza, ki nastopa po moderni institucionalizaciji vsevišnjega pogleda na prehodu v čas, ko z razvojem tehnologije vsevišnji pogled svojo problematičnost izgublja), s tem zgodovinskim ozadjem pa je povezana tudi pojavitev filma, diktature, politične strasti, pri čemer je treba razlikovati med različnimi modusi popularnosti. Žal forma, da Forma blogerskega komentarja ne omogoča detajlnejšega pohoda v to smer. Roko na srce pa se za pošteno debato v tej smeri zaenkrat ne počutim zmožnega, dovolj načitanega ipd., ne čutim pa niti, da si zanjo ti zmožna. pod resno zastavljenim projektom mogoče, tako pa ne.

    »iskreno povedano, kot sprenevedanje, ki se mu čudim, da ti ga ni izpod časti zganjat.«
    Tvoja čas, kakor jo izkazuješ je ravno v časti, da ti ni nič izpod časti, za kar je nujno, da gre za ozko čast. Glede na to, kaj vse preletaš pod svojo častjo, je horizont tega preletanja nujno ozek. Jaz predvsem nisem nobena javna osebnost in ne vem, kako naj bi poskušal očarati javnomnenjsko elito. Nobene struje ne poznam, slog in teme pa so v tistem, kar sem napisal (in bil za to do neke mere ovenčan, ob čemer mi je zelo nelagodno), so bile pogojene predvsem z izoliranostjo. Kar sem enkrat omenil v kontekstu enkratnega druženja z določenim krogom ljudi, je bilo povezano s precej zamajano psihično stabilnostjo, v zvezi s čimer je bilo sploh omenjeno. Preden izrekaš kar izrekaš (pri čemer ni najbolj pomembno, da je pristno ad-hominem argumentiranje), predlagam, da preveriš, kako zelo šarmantni so moji domnevni poskusi sodelovanja z »elitami«. Haha.
    »Ja, vem, da imaš težave z občutki o mojem pokroviteljstvu.«
    Nimam takšnih težav. Đouk o vnaprejšnjem priznanju branjenja lastne trdnjave je služil zgolj temu, da si se predvidljivo obesila nanj. Z njim sem se zavaroval pred tvojimi univerzalnimi singularnimi teorijami zarote. Janševi zombiji so do neke mere tudi tvoji zombiji. Razlika je samo v tem, da je zate zombi nestrinjajoči se posameznik, za Janšo pa nestrinjajoča se množica. Z malo politikantskega talenta je zelo hitro vse možno zreducirati na problem osebnih zamer. Sploh ob nerazumevanju najosnovnejših zgodovinsko-teoretskih predpostavk pojma nezavednega, kot jih kažeš ob nesporazumu z Vodebom (ki mu jasno marsikakšno nerazumevanje priliči). Nezavedno pač ni nekaj, kar ti tu in tam ozavestiš, ampak znanstveno sistematiziran pojem. Kaj osebno zamerjenega v odnosu do tebe se pa tam dogaja v moji glavi, je kvečjemu stvar kake druge debate.
    »Že polaganja v enak koš revolucije, ki se zgodije preko izvora politične moči in s tem povezanih teritorialnih in ideoloških apetitih, pri čemer je plebs novačen, in revolucije, ki se zgodijo “od spodaj” (protirasistična, feministična …) kot upor neki legitimirani diskriminaciji ali čemu drugemu, je neustrezno oziroma ustrezno le, če je namen v pojasnitvi razlike.«

    Ta dihotomija je samovoljno in diletantsko vzpostavljena s tvoje strani in nima z resno analizo revolucio-narnosti nič opraviti. Klepet o konkretnih eventih lahko imava, seveda prepuščam uvodno besedo tebi, neverjetno eruditski poznavalki zgodovine, sociologije, lingvistike, literarne teorije. No, jaz nisem ničesar v noben koš metal, razen najbolj očitnega splošnomnenjskega metanja v koš in kot s samovoljno in diletantsko dihotomijo ti počneš. Če nekaj vržeš v koš razrezano ali celo je v tem primeru pač vseeno.

    »Prav gotovo ne v imenu čustveno obremenjenih, ki skušajo upravičit svojo nezmožnost stremljenja k objektivni presoji in duhovnemu stališču s pavšalnim zanikanjem obstoja objektivnosti kot tako«
    To, da zanikam objektivnost, je tvoja blodnja. Razlikovanje med pojmoma objektivnost in objektivizem je možno ravno zaradi zgodovinskega razvoja pojma objektivnega. Za različne aspekte reprezentacije, znanosti, mišljenja nasploh velja različnost objektivnega pristopa. Poanto cinizma si pa očitno spregledala, in je v veliki začetnici. Seveda popolnoma neobvezno.

    »Seveda pa jaz nisem mislila na race o domnevnem znanstvu Gage in Žižka, ampak na njegovo filozofiranje izjemnih sporočilih Gage, predvsem s slovitim kosom mesenega oblačila.«
    Ja, to je del trača. Kar se tiče tega odstavka se sicer strinjam.
    »Ne razumejo niti njene poante sebičnosti.«

    Natanko to razumejo in zavračajo kot bebav idealizem, ideološko nepismenost in vajo v »tavtologiziranju«.
    »da so z Randovo na isti strani demokracije, enakopravnosti in neodtujljive osebne svobode, dokler ne trčiš ob svobodo drugega.«

    ne, niso na tej strani, predvsem pa se ne izražajo tako patetično.

    Odgovori

35. aja, še nekaj. v izogib nadaljnemu vdoru (mojega) zasebnega priobčam, da o tebi zasebno ne vem popolnoma ničesar. kar sem napisal o časti, izhaja iz branja tokratnih komentarjev v konverzaciji z mano, in je drugače naravnano na interno šaljivost, ki jo gojim sam s sabo in nima veze pravzaprav z ničemer. v kolikor je dojeto kot agresija na intimno v kakršnemkoli, sploh pa temeljnem smislu karakterizacije, se seveda opravičujem.

    Odgovori

36. Simona Rebolj, vse okej? Blog sameva, bliža se konec leta, delam inventuro in ugotavljam, da pogrešam(o) tvoje zapise. Niti analitično prelite tinte čez most nad tekočimi dogodki ni, jebela! Nič. Naj vsaj prah pobrišem. S tole magnetno krpico.

    http://www.rtvslo.si/kultura/liffe/most-oblast-zlocin-kaj-je-skrivnost-skandinavskega-tv-uspeha/351632

    Odgovori