VIKTORJI 2012 – provincialna vrtna veselica v večernih toaletah

Glede na to, da sem podelitev viktorjev pokomentirala že dvakrat v preteklosti, si niti nisem nameravala tokrat pokvarit večera z ogledom prireditve, ker je preveč obskurno sramotna s skrajno neokusnimi nominacijami in še bolj želodcu neprijaznimi “gemišti” v kategorijah. Zagotovo se do danes ni spremenilo nič, torej ni nič novega, kar bi bilo vredno omenit. Pa sem zavoljo družbe že ob večernih poročilih vseeno občepela na fotelju in s pomočjo mazohistične plati narave in klepeta vztrajala do konca predvsem zaradi radovednosti, kako daleč gre takšno sranje sploh lahko. Največji sado mazo žur se je namreč začel šele okrog 22.00, ko se je zdelo, da tega bala sramote naroda s pentljico glamurja na idiotski frizuri, zaboga, ne bo nikoli konec, in da bo tortura v imenu medijev in humorja trajala dlje od podelitve oskarjev, ki se vlečejo precej bolj upravičeno predvsem zaradi številnih predvidenih nagrad, ki so po kategorijah pač neobhodne. Pri nas se pa neko obredno slavljenje v veselje tistim, ki producirajo najbolj maloumne produkte, razen nekaterih izjem, ki večinoma obstajajo že od nekdaj in pobirajo nagrado vsako leto, ker so brez konkurence na minornem polju treh ostarelih ovac, vleče skoraj tri ure, ker je treba očitno podelit honorar čisto vsakemu komiku, ki kdaj zakašlja v Sloveniji. In zmanjka prostora za vsaj kakšen glasbeni nastop več od zgolj treh, kar je edini del prireditve, ob kakršnem se letos nisem počutila niti za minuto nesramno poniževano. Obsedeno!!! Patološko!!! Bolno!!! Zaskrbljujoče!!! Pa mi ni žal, da sem vztrajala, ker sem res šele pri koncu dobila odgovor na vprašanje, kako daleč je mogoče zabrest v govno na našem terenu. Res gre globoko. Tja do vriskanja o posebnih dosežkih za ubožne na duhu. Brez trohice zdravega atomčka sramu, ki človeka varuje pred samim seboj, kadar, revež, ostane brez atomčka zdrave pameti in duha.

Najboljši “vic”, ki je bil serviran, je postregel Vid Valič. Ker je bil v kontekstu z “mediji po slovensko pač” in duhovit, ker je vseboval zgolj apel na resnico. In to je bil tudi edini vic, ki je bil takoj za vsak slučaj pospremljen z “ne, sej se hecam, no …. hvala, hvala, hvala …”. Ja, res je štala, hvala se pri nas pod mizo vala, ker se vala kurba mala. Valič je ob prejemu viktorja bleknil, da se zahvaljuje tistim štirim, ki so glasovali, od desetih bralcev Stopa. Ja, lepo. Prireditev je namreč napihnjena v domnevnem pomenu le s tem, da se sploh predvaja na TV ekranih (ne pa na primer podelitev nacionalnih nagrad za filmske dosežke) in da se vse skupaj lahko odvija v CD-ju, je opremljeno z rdečim tekačem in bejbe se potrudijo za toaleto. Ob kravalu za prazen drek javnost lahko malo pozabi, da vse skupaj poteka v organizaciji revije Stop z zavidljivo naklado za znoret od navdušenja seveda. Kar sploh ne bi bil takšen problem, če se ne bi nagrade po volji domnevnega občinstva podeljevale na podlagi pošiljanja kupončkov s strani tistih, ki se jim kaj takšnega neznosno ljubi počet in dejansko kupujejo revijo Stop, verjetno še najbolj z namenom, da imajo na mizi spored. Zlata navada iz starih časov. Zanimivo bi bilo preverit, za kakšno populacijo ljudi gre. Da so za kupončkanja in glasovanja najbolj zainteresirani najbolj zdolgočaseni ljudje in motivirani predvsem tisti, ki se počutijo celo življenje ogroženi, ker se zavedajo, kako abotno slab okus imajo, pa želijo podpret in popeljat do nekega priznanja tiste, s katerimi se najlaže identificirajo, ni treba posebej omenjat. S komisijami v imenu stroke prosto po reku “negativna selekcija je zakon” seveda slika ni dovolj bolj obetavna. V Sloveniji smo pač vsi enaki na mestih, kjer je najmanj primerno. In naši mediji, v sozvočju s političnim in družbenim nivojem, ki tako rapidno pada, če je to sploh še možno, omogočajo izvajanje domnevno gala cirkusa iz tako obskurne vsebine! To je prireditev, ki me vsako leto bolj s svojim obstojem peha v minute tesnobe. In mislim skrajno resno. Po ogledu me je zajel val depresivnega počutja in sitnobe. Prijelo me je, da bi skadila polno škatlico cigaret naenkrat. Gandže na žalost nisem imela pri roki, ker bi si sicer zelo verjetno prvič po skoraj dvajsetih letih navila enega, da bi hitreje in lažje čim bolj trdno zaspala. Med kakšnimi retardoidnimi in provincialno nesprejemljivimi dosežki za 21. stoletje, ki imajo očitno monopol nad področjem, živim?! Kako lahko človek v takšnem vzdušju, s takšnimi prioritetami, v kolikor mu še uspe ostat priseben, kaj šele, če mu je mar za dosežke, sploh (pre)živi. Grozljivo. Kot da niso dovolj velik horor že goličarska narodnjaško veseljaška srečanja Zbora za republiko. Ne, podelitev viktorjev je tipičen dokaz, da problem zarukanosti pač ni zgolj stvar politike, ki se je aktivistično skuša neka domnevno zrelejša kritična masa ljudstva znebit, ampak le posledica povsem apolitičnega stanja stvari, ki zveni politično kdaj pa kdaj zgolj zato, ker je blejanje v imenu politike pač popularno v deželi brez okusa in temu primerno fašistoidno zatiralskega odnosa do vsega ustvarjalnega ter nivojsko sprejemljivega za evolucijo človeka na tem mestu in v tem času.

Kaj smo torej spremljali? Neke podeljevalce nagrad, ki jim je bilo večinoma lahko nerodno, pa so se vseeno skušali smehljat in bit sprejemljiv člen vrtca, kjer so se zataknili na videz odrasli ljudje. Grozljivo mora bit Katarina Čas, če se odločiš, da je za tvoj osebni blagor bolje, da se greš kazat na to obskurno fešto in moraš podelit nagrado za popularnost neki lokalno kvazi zabavni oddaji Gospodinje pojejo (nisem vedela do nominacij, kaj neki to čudo sploh je) s televizije TV Golica v kategoriji, kjer nas zraven ponižuje še oddaja Na zdravje! in v kategorijo totalno zablodela informativna oddaja 24 ur. Če bi kaj takšnega s podnapisi videl Martin Scorsese, ne bi gospodična verjetno nikoli nastopila v nobenem njegovem filmu niti za ubožno sekundico “close upa” lepih oči neke statistke z Balkana (al’ od kod že …), ker bi se lahko preveč ustrašil neprištevnih prebivalcev tam nekje za devetdesetimi gorami.

Skratka, celotna podelitev nagrad za nekaj, kar naj bi v naši deželi pomenilo dosežke, je odzvenela kot podelitev nagrade za tretjerazredno vrtno veselico nekje na deželi, kjer pač špilajo narodnjaki veseljaki, se na roštilju vrti linčan picek in afne guncata Batina s Pizdulo in podobni. Vrhunec zabave nekega nekoč obetavnega samostojnega plemena v razvoju, ki je žal nekje pod Alpami ostalo zanemarjeno, zaostalo in tako žalostno, da od smeha doživi infarkt, ko zasliši prdec.

Zahvaljujem se Borisu Kobalu, da je presenetljivo povedal celo neko duhovito preprosto zgodbo o zlatem nebu, ki še vedno in najbolj sije nad našo deželo. Vendar sam zgodbe očitno ne razume, čeprav si je vzel več kot preveč časa za razpredanje. Pustimo ob strani predvidljivo malenkost, da je izigraval butca, ki ne šteka, kaj je bilo pravzaprav narobe lansko leto na podelitvi. Ko je napletel svoj kritičen “manifest” o hinavščini politične korektnosti, je opozoril na problem strahu in lezenja v rit. Na primer strah pred izgubo službe. V prevodu strah pred bankrotom, strah pred pomanjkanjem vez in … spet bankrotom. Kobalov nastop je bil presenetljiv ravno zaradi tega, ker je bil na malo višjem nivoju od tistega, kar smo sicer vajeni. Že dolga leta se prodaja z najbolj zahojenim infantilnim kvazi humorjem, s kakršnim prispeva k retardoidnosti naroda, ki mu seveda hvaležno ploska. Prodaja ceneno spakovanje, ki ga je v naši duhovno, in ne le materialno, obubožani deželi najlažje precenjeno prodajat. Zakaj to počne? Se boji, da bo ostal brez angažmaja? Da bo bankrotiral? Leze v rit Mariu Galuniču, da mu ni treba prisilno shujšat, ker bi postal hladilnik prazen? Tudi kot direktor mestnega gledališkega kulturnega hrama bomo njegov prispevek pomnili predvsem po tem, da je MGL spravil na komercialen nivo, kolikor se je le dalo, glede na to, da ni šlo za nek na zaostalosti povprečja grajen zasebni po profitu hlepeč tretjerazreden teater špasa. To je bil njegov izjemen prispevek h kulturi in tisto, kar mu omogoča Mario Galunič, ker je TV poprarija po logiki stvari obtičala v zgodovini. Kobal je očitno le eden izmed tistih na naši “sceni”, ki se trudi skrajno korektno pristopat do ubogih na duhu, da ne bi ostal brez dela in plačila v tej jebeni provinci. Verjetno niti ne premore talenta, da bi od sebe iztisnil kaj več, pa je zato ravno Slovenija obljubljena dežela zanj, kot za vse ambiciozne kalibre njegovega tipa. Politikantska antijanševska konotacija je pravzaprav “avtokomedija”, saj gre le za izrabo populističnega diskurza na naši grudi, kjer prdi veliko traktorjev, vse ostalo pa ostaja v srednjem veku. Hočem povedat, da je po logiki stvari nerazumljivo, da se človeka, kot sta Boris Kobal in Janez Janša, ne bi v resnici zelo dobro razumela, še z Jernejem Kuntnerjem ob čaši rujnega v paketu. Lahko bi skupaj vice pokali, vriskali na glas in si delili dobro plačane podvige. Vse ostalo je zgolj stvar okoliščin, kakor se namerijo pri odločitvah, kdo je na katerem politikantskem bregu.

Denis Avdič! Vse lepo in prav, ampak, porkaduš, kako ni jasno, da ob še enem zlajnanem vicu o čefurjih lahko ne gre na bruhanje od dolgočasja le tistim, ki sploh želodca nimajo več?!! Kako ni jasno, da je abotno populističen vic v tisočerih različicah na to temo res do konca izčrpal, nadrkal in izdrkal Goran Vojnović, ki bo zdaj zagnjavil še s filmom, da bo za kakšno leto dve kruh na mizi. Bi lahko, prosim, prešaltali še malo vsaj na blondinke in policaje. Izvirnejših motivov si sploh ne upam obetat več. Ko se pojavi humor na slovenskem programu, takoj pomislim na porast samomorov. Nehajte se zajebavat. Bodite raje za crknit resni in počili bomo od smeha. Garantiram. Humor v našem prostoru in na naš račun izpade tako banalen, ziheraški, neprovokativen in abotno neinteresanten predvsem zato, ker v realnosti postajamo totalna karikatura vsega, kar bi si lahko kdo z namenom humorja izvirnega ali domnevno neverjetnega izmislil na račun prebivalcev neke male domnevno civilizirane družbe v 21. stoletju. Samo ubesedovali bi sproti, kaj se dogaja na podelitvi viktorjev in smeha bi bila polna skleda. Dvomim, da bi kdo na svetu verjel, da se kaj takšnega v resnici brez pretiravanja dogaja. Nima smisla vicev pokat v deželi, kjer se na televizijskih programih rolajo samo še domnevno zabavne kuharske oddaje kot po tekočem traku, narodnjaške cigu migu veselice, zlizani formati resničnostnih šovov in še bolj debilni filmi in plesnive serije s stokrat potečenim rokom. In seveda informacije o domačem političnem dogajanju, ki so na nivoju kuharskih kretenarij. Pomislite! Še Bojan Krajnc, ki sem ga še kot deklica občudovala in tretirala za medijsko osebo z značajem, ko je še pokončno vodil Studio City, danes samo še kuhari s svojimi dragimi frendi in se za zjokat trudi afne guncat v zakulisju. Srhljivo!!! Strah me je. Res! Debakl.

Epilog podelitve viktorjev pa je bil sploh fantastičen prizor semnja ničevosti in bi lahko postal metafora, pardon, najbolj zapopran vic o Sloveniji, kjer vedno bolj nezadovoljni trohnimo. Prava slava bebavosti, pri kakršni je postalo jasno, da razni radijski ali televizijski mediji veseljakov niso problem, ampak zgolj obroben simptom. Pravi simptom se pokaže, ko nastopi veselko iz domnevno kulturniških krogov v imenu posebnih dosežkov. Nagrada Roku Predinu v tem kontekstu ne šteje, ker naša država in družba konkretno pri omenjenih dosežkih nima nič. Mi je pa žal za fanta, da se je med drugim prodal ravno neki ostareli gospe, ki predstavlja ostanek monarhične trdnjave, in za to se mu pa res ne bi bilo treba zahvaljevat. No, pri nas pa lahko tako nadarjeni izdajajo kvečjemu slabo prodajan strip in štrajkajo proti siromašenju samozaposlenih v kulturi. Od slave dosežkom, pri katerih imajo zasluge motivatorjev, plačnikov in ustrezno izraženega spoštovanja tujci, smo pridurhali na slovensko grudo in blamaža je zasmrdela v vsak dom, kjer smo imeli nesrečniki prižgan televizor in naravnan na Planet TV.

Kot da bebavosti še ni bilo dovolj na kupu, naj bi bil v naši državi tretiran kot poseben dosežek komercialni uspeh teatra, ki pač trži tretjerazreden špas. Cenene, obrtno in scenografsko pa itak totalno nezahtevne komedijantske burke na prvo žogo po slovensko (kar pomeni še posebej nizek nivo) in “stand up” komika – pretežno sila izvirni motivi o moških in ženskah, pa še o moških in včasih o ženskah, a veste, no, kdaj pa kdaj pade pa še kakšen vic o ženski in seveda o moškem. Za znoret! Saj razumem, da ne morejo bit vsi vsaj en dan podobno lucidni kot Ricky Gervais, vendar bi se lahko vsaj trudili in vadili v to smer. Ahahahaha! Zakaj, zaboga, bi se trudili, če pa živimo v družbi totalnih mentalnih podhranjencev in se da kovat lepe zaslužke z nebulozami za otroke s prilagojenim programom? Še huje. Ali sploh obstaja zadovoljivo široka kritična masa, s pomočjo katere bi lahko vsaj en komik v državi kaj zaslužil z duhovitostjo? Uspeh, celo poseben dosežek, naj bi pri nas predstavljali tretjerazredni povsem lokalni komercialni afengunci namreč. Skratka, za malo muzike veliko publike. To je še hujša sramota v logiki stvari, kot da bi nagradili prodajalca bureka sredi železniške postaje za poseben gurmanski dosežek leta. Zakaj? Ker se v Sloveniji bolje prodaja burek kot “coq au vin”. Če to ni za zjokat se od strahu še bolj od spremljanja okupatorske zasužnjevalne varčevalne politike?! Že itak ne boste v nobeni civilizirani državi, niti na Balkanu, ob katerem se počutimo tako neupravičeno superiorni, verjetno naleteli na domnevno gala prireditev za medijske dosežke, kjer bi glavne nagrade pobirali narodnjaki, celo za najbolj popularnega glasbenega izvajalca, ampak kvečjemu v tej zvrsti posebej namenjeni kategoriji. V provincialni, intelektualno in duhovno izstradani deželi pa so nam zdaj še servirali strup v poduk, da naj bi predstavljal poseben dosežek trivialen cirkus (teater), ki se futra na tesnobi, depresiji, infantilnosti in duhovni praznini žal naraščajoče populacije slovenskih državljanov, ki se prihajajo v vedno večjem številu režat najbolj poniževalno provžogaškemu “humorju” in absorbirat ceneno gledališko obrt. Kje na svetu boste našli tak tip komercialnega burka teatra, ki bi lahko pobral nagrado za kakršen koli poseben dosežek? Takšni tipi cirkusa se z razlogom ne tretirajo kot poseben dosežek, ker je vsakemu z iq-jem na stopnji želve jasno, da je prvenstven namen pohlep – čim več prodat na čim bolj simplificiran način, podobno kot pornografija. Torej pričakujem, da bo naslednje leto dobila vsaj enega viktorja La Toya. Tem, ki so povzročili takšno blamažo, za kakršno upam, da je nihče v tujini ne bo po pomoti zasledil, je bilo seveda vsaj toliko nerodno, da so predstavitveni prispevek obložili še z mantranjem o izjemnih dobrodelnih podvigih. Kar je pa sploh osebnostna in moralna ogabnost prve vrste. Zloraba dobrodelnih akcij neke dobičkonosne komercialne dejavnosti, ki se na polno trži kot vsak “fast food” s poceni in ceneno ne ravno zdravo hrano, pa tudi okusno ne, da bi upravičili silno željo po dodatni propagandi in navadnem posilstvu, da se nekaj, kar je zakompleksano zaradi predznaka slabega okusa, okinča z obližem javne potrditve, je prvorazredna svinjarija, ki je ne bi smeli spregledat predvsem skrbniki za kulturo naroda. Če se kdo v tej deželi sploh še počuti kakor koli skrben do kulture, umetnosti ali do mentalitete naroda na sploh.

Borut Veselko si je ob vsem skupaj še drznil poniževalno in nesramno do ljudi z vsaj eno preživelo možgansko celico nablejat trač o nekih osebkih, ki so bojda nasprotovali Špas teatru, češ da je nevaren (ne pretiravat, no, samo zato, ker se nevarnost seksi sliši), ker je na prenizkem nivoju, danes pa bojda taisti osebki hočejo sodelovat ali nastopat v njem. Ja, popolnoma verjamem. Ne samo, da verjamem! Poznam. In zato mi je še toliko bolj jasno, da ne gre za osebnosti. Ne bom jih poimenovala prostitutke, ker nočem žalit prostitutk, ki so večinoma tako ali drugače pahnjene v prostituiranje in gre za vprašanje preživetja z naivnimi sanjami o koncu more nekoč v prihodnosti, ne le zaradi dodatnega zaslužka za boljšo bajto ali avto. Borut Veselko pač ni dregnil v razlog, zakaj tudi nekateri pljuvači dandanes hočejo sodelovat pri špasnih burkah v tej kronično podplačani, vedno bolj ubožni, neoptimistični in demotivirani državi. Zaradi denarja. Olala! Kdo bi si mislil, a ne. Nekateri se tolažijo s tem, da tako pri nas pač je, in da se oni že ne bodo za povprečne pare jebali samo v gledališču, ki je vreden tega naziva, za dobro vlogo na filmu pa itak redko kdo pride na vrsto enkrat, kaj šele večkrat.

Naši redno zaposleni igralci niso siromaki (svobodnjaki pač zelo hitro lahko postanejo), a so slabo plačani v primerjavi z možnim izplenom v kakšni bolj civilizirani in kulturni državi, kaj šele v državi z večjim trgom. Večini slej ko prej popustijo živci in če se jim ponudi priložnost, se težko odpovejo kešu, ki ravno v teh najbolj gnilih in poniževalnih burkah po slovensko obetajo zavidljivejše honorarje. Kako lahko nekdo ustvari nekaj tako slaboumnega, kot je na primer Đurova Čista desetka in se pri tem ne ugrezne pod beton pred samim seboj, mi ni jasno. Mimogrede … A je Branko Đurić svoj izjemen kreativni potencial, ki se izkazuje preko Čiste desetke, pokazal svojima nenadjebljivima prijateljema Angelini Jolie in Bradu Pittu? Joj, joj, joj … prjatli, nehite norce brit iz nas že enkrat. Preveč ste smešni. Res preveč. In samo s pomilovanjem je mogoče gledat na igralce, ki se v takih in podobnih demonstracijah poniževanja ljudi in izkoriščanja slaboumnih, spakujejo pred kamerami. Fuj! Ne obstaja klošar na svetu, ki bi mu lahko pripisali več izgubljenega dostojanstva. Nemogoče. Klošarji so osebnosti, ki nikogar ne zajebavajo v glavo, ko iskreno prosijo za drobiž. No, saj tudi dostojanstvo v primeru večine politikov in naših za popizdit uglednih menedžerjev ne parira nobenemu klošarju, a vseeno … Politikom in menedžerjem se večinoma precej odkrito fučka za kulturo, za umetnost pa še bolj in bolj se barbarsko šopirijo, bolj se počutijo fajn in dostojni sebi enakim. Ne menim seveda enako o takih in drugačnih naturščikih, ki zagotovo lahko tudi v taki nebulozi, ki ji v imenu humorja ni para na svetu verjetno (vsaj jaz česa tako bebavega še nisem zasledila), vidijo priložnost zase ali zgolj priložnost za zaslužek, ker in če so na psu. Razumljivo. Za profesionalne igralce pa je totalna sramota, da se obnašajo kot na duhu zaostali fukfehtarji, ki jim po logiki stvari ni nič več izpod časti. Obstajajo seveda tudi slovenski igralci, ki se na tak nivo ne spuščajo, ker resnično imajo “ceno”, in vsem izražam spoštovanje. In mimogrede … na Hrvaškem so pred letom ali dvema redno zaposlenim igralcem prepovedali sodelovat v takšnih in podobnih trivialnih projektih (tudi telenovelah), razen če je gledališču izplačana ustrezna odškodnina. Hahahaha … To se mi zdi zelo duhovita, pametna in korektna poteza.

Borut Veselko že ve, kako je, saj že leta ni ustvaril ene omembe vredne vloge, če odštejemo življenjsko vlogo cufanja za bolj donosen direktorski položaj od igralskega v Prešernovem gledališču Kranj. Časi Odklopa so že davno mimo. Od takrat se z Veselkom na ustvarjalnem polju pač ni več zgodilo nič posebnega!!! Ali pač nisem dovolj na tekočem? Res je najmanj, kar potrebujemo, da nam še kalibri iz sveta kulture, ki so pripravljeni doživljat živčne zlome pred kamerami le še v primeru, ko se jim maje kakšen udoben dobro plačan stolček v pisarni, in ne zavoljo kakšne dobre vloge v tragediji ali komediji, prihajajo prat možgane, kako lepo je, da se bojda cela Slovenija krohota kot pohana piška zaradi posebnega dosežka imenovanega burek – špasni teater. Ja, ja, bolj smo obubožani, nesrečni, opranoglavi in zjebani v materialno in duhovno izropani državi, bolj se režimo kot prfuknjeni vsakemu prdcu, padcu in tristokratni verziji vica o kurcih, pičkah in čefurjih. Ta narod postaja toliko neduhovit, kolikor vedno bolj postaja primitiven in nezadovoljen, tudi ko ponovno roma na volišče in brihtno za utopit se v joku odda glas za dodatna leta nezadovoljstva, demoraliziranosti, korupcije in slaboumja. V Sloveniji s tem v paketu ne samo, da duhovitosti ni od nikoder, ampak tudi ni prepoznana, če se celo kdaj zgodi. Avtor vsake duhovite pripombe pri nas tvega tožbo zaradi silne užaljenosti, duševnih bolečin nekih zakopleksanih in primitivnih motencev ali pa vsaj pozive k cenzuri. Špas burkači nikoli ne tvegajo. Vedno so v vlogi butca ali neprištevneža, s kakršnimi se rada identificira večina. Butec je pač sinonim za simpatičneža v naši deželi. In to, dragi moji, sploh ni duhovito! Prekleto beden vic!

Zato je v tem primeru najbolje in vse povedal nagrajenec za življenjsko delo Boris Cavazza zgolj s kratkim pozivom lačnemu in žejnemu občinstvu, naj se gredo, zaboga, že enkrat nafutrat. V tem je edina poanta tam zbranih. Gremo se že enkrat nažirat in popivat, kot se šika za navadno provincialno vrtno veselico, kar podelitev viktorjev v svojem bistvu pri nas očitno tudi je. In vsaka dodatna beseda je odveč. Izpadeš lahko samo kreten, če se trudiš kaj povedat zgolj lačnim in žejnim. Ni smešno in še manj zabavno. Sploh ne.

[youtube width=”400″ height=”300″]http://www.youtube.com/watch?v=jdnecUl4jYA[/youtube]