Novica tedna, da se Angelina Jolie in Brad Pitt ločujeta, je ena izmed tistih novic, ki se jih je širša javnost že zdavnaj pridno naučila umeščat v kategorijo s slabšalnim predznakom. Najbolj pridni učenci iz različnih držav po strastno prebranih prispevkih skurijo še zavidljivo število minut svojega življenja za objavljanje zgroženih komentarjev nad rastočo tabloidizacijo medijev. Koga brigata osladna Angie in Brad ob toliko pomembnejših problemih na svetu, slabovestno prigovarjajo bolj sebi kot drugim, da se kar kadi izpod plešočih prstov po tipkovnici. Medijskim profiterjem se seveda rišejo nasmeški na ksihtih ob vseh dogodkih in odmevih, ki pritegnejo masovno pozornost svetovne javnosti, pa če gre za naravno katastrofo, politično krizo, gospodarski zlom, vojno, teroristični napad, umor, smrt, zabavo leta, seksualni škandal, poroko ali ločitev. Težko bi se odločila, ali se mi zdijo za “evolucijo” človeške mentalitete bolj škodljivi površni in tendenciozni prispevki o pomembnih družbenih vprašanjih, ali prav tako površni in tendenciozni prispevki o drugorazrednih temah. Precenjevanje neresnih obravnav o resnih zadevah je verjetno naivno vsaj toliko kot podcenjevanje resnih obravnav navidez neresnih pojavov.
Mokre sanje ljudskih src
Na vrh lestvice pomembnosti v ljudskih srcih se bo vedno prebila tista zgodba, s katero se bo vsaj v določenem aspektu najširše povprečje najlažje identificiralo ali pa najbolj želelo identificirat. Angelina Jolie in Brad Pitt sta popoln model povprečja. Mokre sanje mentalno lenobnega posameznika, ki pomisli: “Uau! To bi pa tudi meni lahko uspelo, če bi imel priložnost.”
Angelina Jolie se je naučila pozirat pred kamerami, za ustvarjanje dobrih, kaj šele nepozabnih vlog pač ni po očetu podedovala talenta. Okej, v filmu Gia ji je uspelo uprizorit sebe v divji mladostni fazi in potem je isto vajo ponovila še v filmu Nore in svobodne, za kar so ji poklonili oskarja. Potem je na žalost odrasla. Nič več nora in svobodna je postala normalna in zategnjena. Preobrazila se je v okamenelo skulpturo moderne verzije Afrodite, ki zna pred kamerami pozirat z le enim zamrznjenim izrazom nadzorovane čutnosti na obrazu. Brad Pitt je bil idealen za vlogo spremljevalca. Dolgočasen in brez teksta. Igralec sicer ni slab, je pa poleg Matta Damona tisti hollywoodski fenomen brezkrvnosti, ob katerem se vedno znova sprašujem, kaj je narobe. Ker tip vse uprizarja “prav”, samo tako mrtvo hladno me pusti, da se moram po ogledu filma prepričat, če se nisem prebudila v krsti.
Brangelina: Podjetje za recikliranje tradicionalnih družinskih vrednot
Angie in Brad sta bila kot lični embalaži, ki čakata, da ju mediji nafilajo z vsebino in dodajo napise. Paket blagovne znamke Brangelina je vseboval bolj ali manj sublimna sporočila, o čem naj sodobni potrošnik sanja, ko se sprašuje o svojem odnosu do partnerstva in družine. Tema, ki se tiče vsakogar in se z intimnega vidika nikomur ne zdi trivialna. Hkrati gre za področje, po katerem blodi toliko zmedenih in čustveno razrvanih ljudi, da komaj čakajo na navodila. Ni čudno, da so določeni mediji pograbili izjavo nekega mladeniča, ki je zastokal v mikrofon, da ne ve, kako bo njemu uspelo, če Angelini in Bradu ni. Nihče zaskrbljenega revčka ni vprašal, kaj neki misli, da njima ni uspelo, kar bi njemu moralo. Cilj profitabilnega projekta Brangelina je bil predvsem v tem, da se v času izumiranja tradicionalnih družinskih vrednot skuša le-te s podobo zvezdniškega para reciklirat v sodobni model. Smoter njune humanitarne dejavnosti je postranskega pomena in v soju žarometov le toliko, kolikor je njun.
Koncept patriarhalne družine je temeljil na kvantiteti življenja. O ljubezni so si upali sanjat uporniki, zaljubljat so si drznili pesniki. Spolna vloga je bila jasno začrtana. Zaradi eksistenčne odvisnosti ženske od moškega je bila družina podjetje z gospodarjem in sužnjo, v katerem se pridelujejo otroci, ohranja človeška vrsta. Premožni so s preračunljivimi porokami do groba ohranjali kapital v svojih vrstah in si lahko privoščili tudi sprostitev, revni sloj pa je bil, kot ponavadi, do groba jebena stranka političnega koncepta. To je bil tudi čas, v katerem so ženske utrujene od serijskega rojevanja, dolgočasenja v gospodinjstvu ali kurbanja po bordelih hitreje izgubljale voljo do življenja, se starale in venele. Moški so imeli več svobode in lahko ostajali v boljši formi, a so se prenekateri ob vojskovanju in trdem garanju za kruh prav tako prehitro postarali, potem depresivni na kavču obležali, se nemarno razvampali in po možnosti še zapili. Kot večini gospodarjev, ki jim odpove kompas, jim ni bilo nerodno opletat s kretenizmi. Svoje komplekse so skrili v vsiljeno idejo, da njim pa v očeh žensk ni treba bit čedni, saj so vendar pametni. Ker večina žensk z omejenim dostopom do izobraževanja ni zmogla razvit posebne zaloge pameti, zaloge denarja pa tudi ne, so se z idiotskimi puhlicami o naravno privlačnih in pametnih starcih, ki jim na grdoto in neumnost po naravi obsojene starke ne morejo parirat, pač večinoma sprijaznile vsaj do feministične revolucije. Procesi uveljavljanja enakopravnosti in demokratizacija je zahodnjakom prinesla več svobode in s tem razmislekov o kakovosti življenja. Otrok ne pride več toliko na svet, kolikor bi jih bog dal. Vendar pa je za ljudi, ki malo vlagajo v razvoj svoje osebnosti in se temu primerno bojijo predvsem samote, več svobode in izbire težko breme. Še vedno čakajo na kratka in jedrnata navodila, kaj naj počnejo sami s seboj, kako in s kom naj fukajo, kaj naj mislijo in kakšnim ciljem naj sledijo.
Angie in Brad ne vesta, kaj bi s svojim največjim bogastvom
Angelina Jolie simbolizira lepo in finančno neodvisno žensko, ki po logiki stvari ostaja takšna tudi v zrelih letih. Brad Pitt simbolizira enako v moškem svetu. Oba simbolizirata kapitalistično vrednoto, ki ambicijo razlaga s pohlepom, pojem uspeha pa s kopičenjem premoženja. Slabo vest se preganja z dobrodelnimi akcijami, ki znotraj stabilnega sistema poglabljanja neenakih izhodišč in revščine nimajo omembe vrednega učinka. Na koncu ostane slaba vest edina vrlina. “Brangelina” projekt je opogumljal mlade z zgledom, da je za uspešno in dolgotrajno zvezo treba ohranjat dober videz, dobro prodajat kar koli že in se zamotit s čim več otroki. Dolgo časa je oglaševalski hit tekel kot namazan, za slovo pa postregel s simboličnim opozorilom na sodoben družbeni problem. Saj Angie in Brad bi še furala dalje, če bi vedela, kaj in kako naj z otroki, ki so seveda največje bogastvo. Na voljo sta le preživeta tradicionalna vzgoja in permisivna nevzgoja, vmes pa nekaj kompliciranih filozofiranj, ki ne gredo dobro v promet. Podjetje “Brangelina” bi morda še obratovalo, če bi Angie in Brad lahko tržila sodoben hit vzgoje otrok za telebane, vendar se brošurice žal še niso pojavile na trgu.
Da naša Angie in Brad kot osebnosti nista predstavljala in oznanjala nič presežnega, je bilo ključnega pomena za uspeh in propad podjetja “Brangelina”. Bo treba kar mislit s svojo glavo, brusit lastno pamet in predvsem prisluhnit lastnim čustvom.
Tale opis obeh igralcev pa tako lepo odraza moje misli o njiju! oba te pustita hladnega in zdolgocasenega do smrti. Bleee. In tudi lep opis njunega ‘podjetja’! Bravo avtorica!