Slovenska javnost je bila obdarjena z novo medijsko zvezdo, ki je anonimno nastopila v spontanem resničnostnem šovu sredi hlevov stožiškega hipodroma. Ker je nastopajoči poseksal več kobil, je bilo kljub slabemu posnetku možno identificirat njegov spol, na lov za ostalimi osebnimi podatki pa so stopili organi pregona. Moški je na prizorišče prišel peš in vlomil v prostor, nato si je odhod po naporni akciji olajšal z ukradenim kolesom. Zlahka si je prislužil nekaj minut slave, vendar tudi zgražanje javnosti, saj kobile niso zmožne izrazit privoljenja v seks s pripradnikom človeške vrste. Ogorčen oskrbnik konj je bil prepričan, da so se na prizorišču odvijale kaznive orgije. Celo policija je začela preiskovat zadevo na podlagi znakov mučenja živali. Vendar se je v zgodbo vključilo tožilstvo. Vlom in kraja sta sicer kaznivi dejanji, so pojasnili, pornografski del aktivnosti pa v Sloveniji predstavlja le finančno potratno zabavo, v kolikor je žurer dovolj trapast, da pomotoma priredi tako odmeven pornošov, da se inšpektorji ne morejo niti pretvarjat, kako nič ne slišijo in nič ne vidijo. Pohotnežu ni uspelo s svojim čevapčičem huje poškodovat kobile, da bi obstajali dokazi o mučenju. Vsi zatiralci seksualne svobode smo bili podučeni, da je spolno izživljanje nad živaljo samo po sebi zgolj prekršek, ki mu inšpektorat za veterino prisodi globo od 800 do 1200 evrov.
Kam lahko Slovenec parkira svoj penis?
Posilstvo živali torej ni posilstvo, ampak nekaj podobnega napačnemu parkiranju. Sprašujem se, zakaj bi bilo parkiranje penisa potemtakem v tem primeru sploh napačno? Vsak zakon nosi v obsegu možnih interpretacij tudi moralno in etično sporočilo o minimumu sprejemljivega znotraj določene kulture. V konkretni situaciji smo s strani oblasti, ki deluje v imenu ljudstva, prejeli sporočilo, da je oseba, ki spolno občuje z živaljo, v prekršku zgolj zato, ker naša družba točno te prakse sodomije ne tolerira. V takoimenovani demokratični družbi država zaračunava globo zgolj zaradi uveljavljanja seksualne svobode. V kolikor gospoda menijo, da spolno občevanje z živaljo ni posilstvo in posledično ni mučenje, potem je zapovedovanje, kako in s kom naj kdo seksa, v neskladju z osnovnim načelom človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Če oseba stori prekršek, se predvideva, da je s svojim dejanjem vendarle nekoga ovirala. Koga neki je nepovabljen in nezaželen seksualni partner kobile torej oviral, če kobile ni?
Ljubitelj mesa, ki se mu meso gnusi
Društva ljubiteljev in proti mučenju živali so javno izrazili mnenje, da se problem skriva v zakonodaji, ki žival še vedno obravnava kot predmet. Osebno menim, da je žival obravnavana kot žival, kar predstavlja slabše stanje od odnosa do predmetov, na katere projeciramo lastninske, čustvene in tržne simbolne vrednosti. Predmet sprejme in prenese vse. Hišni ljubljenček je že manj prilagodljiv. Sicer pa povprečen človek goji toliko empatije do živali, kolikor traja zadovoljstvo ob prežvekovanju zapečenega in začinjenega zrezka, pri čemer se skuša prepričat, da je tudi sam enako živali le del narave, zato ni kriv, da je obsojen na zasedanje vrha prehranjevalne verige. Vendar ta samooklicani mesojedec ne prežvekuje surovega mesa, kakor to počno živali v naravi. To se mu gnusi. Dobro zanj, ker bi ob nažiranju s termično neobdelanimi kosi trupla hitreje crknil. Tudi z ubijanjem si ta mesojedec nerad maže roke od tistega trenutka dalje, ko se mu je toliko uspelo znotraj narave izolirat od nje, da uživa organizirano življenje s povišano stopnjo udobja, varnosti in miru.
Lepota narave in grozota človeka
Romantični naravoljubci me vedno spravijo v zadrego s svojimi dobrimi nameni ob pridiganju o čudoviti naravi in groznem človeku, ki ta planet lepote in ljubezni uničuje. Dvomim, da se je treba bat za obstoj planeta, preden bi človeški bedak uničil predvsem ugodne pogoje za svoje življenje. Ponavadi se romantični naravoljubci spravijo še demonizirat razum, ki naj bi predstavljal izvor zla. Ker narava ne pozna zla. Seveda narava ne pozna zla, ponavadi bleknem, saj narava je izvor zla. Narava je predvsem okrutna vojna med različnimi živimi in ironično na smrt obsojenimi organizmi v boju za preživetje, teritorij, nadvlado in ugodne pogoje za razmnoževanje. Človeku je za razliko od živali dan razum, s pomočjo katerega lahko zaznava in ozavešča vzroke za različne pojave. Z razumom se bolje varuje pred vidnimi in nevidnimi plenilci, si lajša bolečine, zatira bolezni in oblikuje moralne koncepte, ki omogočajo bolj ali manj kakovostno sobivanje. Ker povprečen človek še vedno nerad razmišlja, nam gre slabše od živali, ki svoje danosti verjetno izkoriščajo bolje. Večinoma je človek še vedno precej bolj zaskrbljen, če premalo telovadi, in prav nič zaskrbljen, če še nikoli v življenju ni bil sposoben prebrat in ustrezno razumet niti enega umsko zahtevnejšega čtiva. Kakšno korist ima človeštvo od fit in postavnih kretenov, meni jasno ni, zaznavam pa precej škode. Sebičnost, pohlep, krvoločnost, tekmovalnost, dominantnost, požrešnost in nekultiviran seksualni nagon. Vsi našteti vzgibi so nehumani, vendar povsem naravni, kakor je naraven strah, ki vse omenjene vzgibe rojeva. Sistem, v katerem danes živimo najbolj civilizacijsko superiorne družbe, še vedno temelji točno na omenjenih primitivnih motivacijskih vzgibih. Problem človeka ni v tem, da se preveč odmika od narave, ampak da se kvečjemu premalo.
Drhal s svojim jezikom, normami in običaji
Kje smo na lestvici stopnje kultiviranosti, verjetno najbolj pokaže ravno odnos do narave in s tem predvsem do živali, ker gre za nivo empatije v odnosu do najranljivejšega člena. In če pomislim, da se v Evropi še vedno prirejajo bikoborbe, mirne vesti trdim, da je stopnja retardoidne primitivnosti srhljivo visoka in iPhone nič ne pomaga. V evropskem parlamentu sprejemajo celo prošnje za subvencijo s strani vzrediteljev bikov za bikoborbe, ki jim razni milani zveri in lojzeti peterleti brez sramu podeljujejo glas odobritve v našem imenu. Počutim se ogroženo. Bikoborbe namreč presegajo preizpraševanja o nehumanem ravnanju z živalmi v prehranjevalne, tekstilne in druge namene. Gre za vprašanje osnovnega stanja duha. Španci so lahko polnopravni člani Evropske unije, čeprav v imenu kulture častijo nasilje, krvoločnost in sadizem ter vse našteto uprizarjajo kot dobičkonosno obliko zabave. To je vzgoja fašizma. Podobno promocijo nasilja še vedno izvajamo tudi drugi narodi. Boks uprizarjamo ob enako polni malhi hinavskih interpretacij z domnevno vzvišenimi pomeni, kot to počno zagovorniki bikoborb, a spodbujamo drhaljenje vsaj brez izživljanja nad šibkejšo vrsto brez možnosti, da se brani. Na tribunah aren nasilja se zbirajo množice sociopatov, ki sooblikujejo našo prihodnost in se razmnožujejo. Srhljivo! Vsaka družba, ki tolikšen manjko človečnosti tolerira, ni nikakršna družba z omembe vredno kulturo, ampak le drhal s svojim jezikom, normami in običaji. S tega vidika je skromna zakonska zaščita živali le eden izmed nepresenetljivih simptomov, naskok kobile s strani nekega bednika v vsej svoji nekultivirani revščini pa niti eksces.