Goran Klemenčič je nekoč Komisijo za preprečevanje korupcije pod svojim vodstvom zaradi pomanjkanja izvršilne moči ljubkovalno preimenoval v brezzobega tigra in kmalu zatem z ekipo odstopil. Težnja, da bi si v javnosti prislužil ugled aktivnega borca za pravičnost in transparentnost, ki se brez posebnega smisla za diplomacijo zoperstavlja politični hipokriziji, je bila jasna. Ko je presedlal na ministrski položaj, je skoraj popolnoma obmolknil, vendar pridno delal. Obdobje brezzobega tigra, ki zgolj rjove, se je končalo. Zdaj Goran Klemenčič z novo zobno protezo očitno grize.
Pravi čas za osvoboditev nepopravljivih morilcev
Na Ministrstvu za pravosodje so pripravili obsežen paket tudi zelo dobrodošlih reform, ki naj bi bil že ves september v javni razpravi. Kje? Kdaj? Mar res? Med spremembami kazenskega zakonika se je znašla tudi ukinitev možnosti izreka dosmrtnega zapora. Ideološko podmazana in naivna poteza, ki sovpada z izrazito enostranskim tolmačenjem smisla kaznovalne politike nekaterih pravnih teoretikov, kot sta na primer dr. Dragan Petrovec in dr. Alenka Šelih. V množici povsem upravičenih dvomov glede sorazmernosti in upravičenosti dosojanja višin kazni za različna kazniva dejanja v različnih okoliščinah je ukrep dosmrtnega zapora nekaj čisto posebnega, saj služi predvsem zagotavljanju varnosti državljanov pred najhujšimi zločinskimi dejanji zoper človečnost z veliko verjetnostjo ponovitve. Goran Klemenčič sarkastično izjavlja, da je do zdaj slišal le en argument proti svojemu predlogu. Da ni pravi čas. In boji se, da nikoli ne bo prišel. Ja, pojav psihopatije ali sociopatije, ki lahko rezultira tudi v povsem preračunljivo prisebnih zagrešenih mučenjih in umorih, verjetno res ne bo kmalu izumrl. Odkrivanje vzrokov med genetsko predispozicijo in vplivi iz okolja pri tovrstni nepopravljivi osebnostni motnji žal presega stereotipno površna umovanja o odraščanju v težkih socialnih razmerah. Podobno velja za izvršitelje terorističnih napadov, ki so pod vplivom močne ideološke indoktrinacije, zaradi česar je osnovno mero predvidevanja, da se dejanje ne bo ponovilo, nemogoče zagotovit.
Dokler obstaja možnost nevarnosti, da se takšen primer pojavi, je vlada dolžna poskrbet za varnost državljanov. Če Goran Klemenčič pred poslanci in širšo javnostjo nima nobenega koristnega predloga, kako neki bi se tega problema varnosti lotili drugače, bi moral tokrat odstopit s položaja zaradi nehumanega in neodgovornega odnosa do že obstoječih žrtev in kolapsa odgovornosti do hipotetičnih bodočih žrtev njegove arogance.
Zloraba humanosti in zavajanje javnosti
Večina evropskih držav seveda uveljavlja dosmrtno zaporno kazen. Kot izjemo je Goran Klemenčič veselo navedel Španijo in Hrvaško. To je naš zgled! Španijo sem ravno v prejšnjem prispevku blatila in postavljala pod vprašaj njeno upravičenost do članstva v Evropski uniji zaradi slavljenja nehumane mentalitete preko uprizarjanja bikoborb v imenu svoje kulture. Ne čudi me, da tudi njihova zakonodaja vsebuje visoko stopnjo tolerance do okrutnosti najhujše vrste. Hrvaška očitno ni spremenila prakse še iz obdobja Jugoslavije, a je povečala najvišjo zaporno kazen na 50 let, medtem ko se je v samostojni Sloveniji pod Janševo vlado poleg 30 let za najvišjo zaporno kazen uvedla še dosmrtna. Zato so Goran Klemenčič z levo ideološko pravno stroko ob boku še toliko bolj ponosni nase. Tako preprosto je vse skupaj v času in prostoru levih in desnih politikov, medijev in stroke. Levi so neselektivno proti vsemu, kar si izmislijo desni, in desni enako neselektivno proti vsemu, kar si izmislijo levi. Le pameten bi bil redko kdo prav rad. Stremljenje k objektivni, kompleksni in precej bolj naporni uporabi razuma prinaša v takšnih družbah več možnosti za izključenost. Kdor nikomur in ničemur ne pripada, je izključen in ignoriran. Ne splača se.
Ni se ravno trlo omembe vrednih prispevkov v medijih na omenjeno tematiko z izjemo intervjuja z Goranom Klemenčičem o celotnem paketu reform v Večeru in argumentiranega odziva na konkreten primer v Dnevniku. Goran Klemenčič kot argument v prid ukinitvi dosmrtnega zapora navaja poročilo FBI, v katerem avtorji bojda skrušeno ugotavljajo, da se je v ZDA, ki slovi po visokih kaznih, število umorov povečalo v zadnjem letu za 11 odstotkov. Kaj pa prejšnje in predprejšnje leto, pa morda pred desetimi leti? Rezultati nihajo in gotovo niso neposredno odvisni le od kaznovalne politike. Zakaj bi kdo kaj takšnega sploh mislil in bil celo naivno skrušen? Gre za vprašanja kulturnih vzorcev, antropologije, sociologije, psihologije in ekonomije posamezne družbe. Nobenih dokazov tudi ni, da bi konkretno v deželi getov, izrazitih socialnih razlik in orožja v rokah vsakega uličarskega mulca ukinitev dosmrtnega zapora neposredno vplivala na zmanjšanje števila umorov. Verjetno bi se število mrtvih še povečalo. In?
Demagogiji s strani Gorana Klemenčiča ni konca. Mirno nas je spomnil še na odmeven podvig množičnega morilca Andersa Breivika na Norveškem, ki mu je bilo dosojenih le 21 let najvišje možne zaporne kazni. Mar se ne želimo zgledovat po skandinavski oazi demokracije in socialne občutljivosti? Ja, si želimo! Norvežani pač niso takšni butlji, da za izjemne primere v kazensko zakonodajo ne bi vgradili varovalke. Kaj Goran Klemenčič zamolči? Norveška zakonodaja omogoča, da se obsojencu po najvišji odsluženi kazni v primeru zaznavanja ponovitvene nevarnosti zločinskega dejanja lahko zaporna kazen podaljša za pet let in tako vsakih pet let znova do smrti. Breivik luči svobode verjetno ugledal ne bo, bomo pa v obubožani Sloveniji morda kmalu zapor kar ukinili, da bi državi prihranili odvečne stroške. Povprečen Norvežan ne vidi razloga, da bi se pretirano kisal, ker celo množični morilec v njihovem zaporu gleda televizijo v svoji sobici in obiskuje fitnes. Na prostosti se jim zdi vseeno življenje lepše. V Sloveniji pa zaporniki ne uživajo najbolj humanih razmer, ki bi se morale brez dvoma izboljšat, a kaj ko se marsikateremu slovenskemu borcu za preživetje na prostosti godi še slabše, še posebej če se trudi živet pošteno, nenasilno in celo v skladu z zakoni. Kaj ko bi bil pravosodni minister v imenu humanosti bolj zaskrbljen zaradi nekaterih moralno zločinskih zakonov, ki obubožane državljane potiskajo še globlje v bankrot in ob dostojanstvo. Kaj ko bi bil zaskrbljen zaradi polnjenja zaporov z raznimi “kurjimi tatovi” in narkomani, ki bi potrebovali predvsem učinkovito zdravljenje, medtem ko nasilneži zgolj s formalno prepovedjo približevanja žrtvi svobodno ogrožajo svoje tarče še naprej. In še bi lahko naštevala.
Ne bi si uspela predstavljat bolj zgrešenega simbolnega akta, kot je blebetanje o humanosti do psihopatov v deželi že itak popolnoma demoraliziranih državljanov. Oba serijska morilca, ki sta do zdaj ubijala na Slovenskem, sta v zaporu sicer storila samomor. Naj računamo, da nas bodo morilci varovali pred seboj, ker se tisti, ki naj bi nas varovali, posvečajo predvsem svojim egomaničnim ideološkim blodnjam?
Če bi Goran Klemenčič podal enak predlog zakona, kot ga imajo na Norveškem, tega prispevka ne bi napisala, čeprav Slovenija ni niti blizu skandinavski mentaliteti, socialni varnosti, blaginji in morali v teoriji, kaj šele v praksi. Daleč od tega. Slovenija pri brskanju za zgledi in plonkanju pravil igre še vedno ne uspe pokukat dlje čez mejo kot do sosede Hrvaške.