Barack Obama, ki je bil leta 2008 pomotoma izvoljen za predsednika ZDA, se po dveh mandatih poslavlja. To je precej bolj omembe vreden podatek od odgovora na vprašanje, kdo bo Obamo že čez nekaj dni nadomestil v sedlu kavbojske velesile. Pogled v preteklost ponuja spoznanje, da smo se že zdavnaj poslovili od upanja v vsaj pogojno humano, inteligentno in kakovostno politično delovanje.
Ljudstvo voli ljudske predsednike
Obama je kandidiral v srečnih okoliščinah. Po vsesplošnem razočaranju nad vladavino Busha so republikanci začeli s krizno sago zaradi pomankanja sprejemljivih kandidatov, ki bi si drznili vstopit v predvolilno tekmo. Kriza očitno še traja. Težko je izbrskat neoliberalnega plenilca, ki bi lahko pred kamerami čvekal več kot pet minut, ne da bi piskalo od puhlic in primitivizma, pa naj gre za versko obsedena Mitta Romneya in podpredsedniško kandidatko Sarah Palin ali pa za urbanega kmetavza Donalda Trumpa. Vsak način življenja ima svoj kasting.
Volilne bitke za prestol so v demokratičnih deželah od nekdaj bolj predmet razvedrilnega programa kot pa resne diskusije o vizijah za svetlo prihodnost določene družbe, v Ameriki pa najkasneje od Johna F. Kennedyja dalje izključno resničnostni šov. Vprašanje je le zvrst in nivo resničnostnega šova. Ne strinjam se z nekaterimi komentatorji, ki aktualno situacijo dveh značajsko in profesionalno poraznih primerkov v bitki za predsedniški položaj v ZDA ocenjujejo kot hibo demokracije. Demokracija vedno pokaže povprečno stanje duha. Politiki, trgovci in mediji ponudijo tisto, kar menijo, da je najnižji skupni imenovalec sprejemljivega za povprečno večino, in ljudstvo se odzove. Gre za recipročen odnos. Donald Trump in Hillary Clinton sta vendarle pridobila visoko javno podporo. Nista bila edina kandidata. Vsako sprenevedanje le zamegljuje bistvo problema.
Beli Obama ne bi prestopil praga Bele hiše
Del resničnostnega šova je bil tudi Barack Obama. Sprejet ga je moral, da bi sploh lahko zmagal. V lobotomični oglaševalski kampanji z dobrimi nameni se je notorično izpostavljalo dejstvo, da gre za Afroameričana. Celotna agenda je temeljila na prepričevanju, da Amerika ustvarja zgodovinsko pomemben trenutek boja proti rasni diskriminaciji. Tragikomedija se je skrivala v detajlih. Obama je mulat, ki je bil deležen vzgoje in izobraževanja visoko izobraženih belcev višjega srednjega sloja. Tokom odraščanja je imel bore malo stikov z očetom, ki se je po izobraževanju na Harvardu vrnil v rodno Kenijo. Ko je v enem izmed govorov pobaral Afroameričane, naj malo bolje vzgajajo svoje otroke, je bil v svoji realni formi, ki je osupnila večino sveta, meni podobne simpatizerje pa spravila v smeh. S kričanjem zaradi afroameriških genov Obama v javnosti ni bil obravnavan enakovredno belcem, mar ne? Z njim je odkljukan nerešen problem. Nihče ne bo mogel več trdit, da za temnopolte prebivalce ne velja rek, da je v deželi sanj vse mogoče. Krasno!
Barack Obama je bil vseeno za sodobno stanje duha presenetljivo kakovosten predsedniški kandidat, kakršni se ponavadi sploh ne morejo prebit h koritu. Že kot mladenič je stopil na mamino pot, ki je kot antropologinja delovala na področju medkulturnega povezovanja in spodbujanja razvoja revnejših območij v Indoneziji. Nekdanji profesor prava je svojo politično kariero preko funkcije senatorja iz Illinoisa gradil predvsem z odličnimi govori, ki so bili v primerjavi z večino drugih povzpetnikov zavidljivo inteligentni, prepričljivi in elegantni. Jasno je bilo, da jih rad sestavlja sam. Obnašal se je kot dostojna oseba s človeku primerno razvitimi možgani.
V kolikor bi bil Barack Obama belec z drugačnim imenom in priimkom, verjetno ne bi uspel prestopit praga Bele hiše. Je preveč uglajen in artikuliran sredi pobebavljene klime. Kljub republikanski večini v kongresu je uspel vodit državo solidno. Zdravstvena reforma je gotovo njegov največji dosežek, vse ostalo pa je dandanes dosežek že zato, ker ga z nobeno potezo ni posebej usral. Prenekatere njegove nekdanje hrupne podpornike je razočaral, ker so pričakovali »Occupy Wall Street« revolucijo sredi Ovalne pisarne. Osebno sem ves čas zatrjevala, da se nam bo še jokalo za Obamo, ki se je zgodil zgolj kot napaka v sistemu. Čeprav ni bil posebej koristen, predvsem ni bil škodljiv. Takšne so dandanašnje meje verjetnosti na divjem zahodu.
V dobi kurbanja po logiki stvari vladajo kurbe
Nič nenavadnega, da je po Obami spet prišla na račun pregovorna ljudskost. Donald Trump je primerek preočitno frustriranega biznismena brez vsebine in ustvarjalnega potenciala, ki se celo življenje na vse kriplje peha za občutkom zmage. Forma na srečo še nikomur ni prinesla zadoščenja. Večkratni bankrotiranec, ki mu banke ne dovolijo bankrotirat. Spremlja ga žena, ki za razliko od prve žene ni ravno s Češke, pač pa iz neke sumljivo neznane, majhne in revne evropske dežele. Gospa ne uspe spravit skupaj niti enega spodobnega stavka na nivoju osnovnošolke. Reva ukrade cel govor Michelle Obama v upanju, da je ne bodo odkrili. Trump se verjetno ob njej počuti kot filozofski genij. Dobili smo podobo odvratno neprivlačnega gobezdala, ki se je napiflal par desničarskih floskul in opletanja z žaljivimi opazkami na račun ženskega videza. Ob njem se maje soproga, ki želi postat privlačna dama, a očitno misli, da se želen efekt doseže s premoženjem ter stilsko preobrazbo v frizerskem in lepotnem salonu. Koliko ljudi po svetu se lahko identificira z enakim problemom plehkosti in je prepričanih, da jim manjka le denar, da bi postali srečni? Mislim, da ogromno.
Gospa Clinton je predstavnica profiterke mizernega zakonskega brodoloma, ki nas skuša prepričat da je feministka v borbi za enakopraven položaj ženske v družbi. Za bruhat. Še Melanija Knavs bi me lažje prepričala, da je lepa dama. Kot senatorka iz New Yorka je v času Busheve vlade brez sramu podpirala konservativna stališča in se stiskala ob poln žep Donalda Trumpa. Brez sramu se prodaja korporacijam in hkrati opleta z levičarskimi stališči. Zelo prilagodljivo bitje. Amerika je po duši monarhija, ki se ne more osvobodit od Kennedyjev, Bushev, Clintonov in podobnih patriarhalnih družin. Nekatere žene prejmejo precej skromnejša darila od senatorskega položaja v New Yorku, da s sklonjeno glavo obvisijo v zakonu z ostarelim prevarantom, ki predrago prodaja buče zasebno in javno. Takšni zakonci si seveda zaslužijo drug drugega in morje podobnih se je zlahka ganjenih prepoznalo v poanti zgodbe. Značaj je, kakršen pač je, v zasebni ali javni sferi. Če bi Hillary s pomočjo elektorskih glasov zmagala, se Clintonu obeta še kariera prve dame. Čestitamo!
Živimo v času in prostoru, ki ustvarja ugodne okoliščine za rovarjenje kurb, pri čemer nikakor nimam v mislih ubogih pouličnih prostitutk in prostitutov. Ti so največje žrtve pravih kurb. To je gospa demokracija v zakonskem stanu z gospodom kapitalizmom. Ljudstvo kaznujeta za neumnost in aroganco s tem, da strežeta njegovim najbolj nizkotnim hibam.