Po vstopu v obdobje novega tisočletja je bil skrajni čas, da Američani ustoličijo novega literarnega sodobnika, ki bi jih v svetu najbolj ugledno predstavljal. Čas Hemingwaya, romantiziranja primitivizma v imenu takoimenovanega junaškega srca in ljudske »pristnosti« sicer ni izumrl, a se lahko vsaj pretvarjamo, da je. Večini naroda se seveda fučka za dosežke s področja umetnosti, filozofije in znanosti. Ob prevladi prostotržnih zakonitosti in posledični tiraniji mentalnega povprečja se v podobi umetnika, znanstvenika in filozofa v eni osebi ljudem kvečjemu prikazuje turbokapitalist Steve Jobs, predsednik države pa zlahka postane Donald Trump. Vendar močna država vseeno potrebuje močne maskote zahtevnejših miselnih in ustvarjalnih procesov, kot pač potrebuje zastavo in grb. Zastavo lahko razobesimo, v kolikor želimo sosede in prijatelje prepričat, da smo patrioti. Z uglednimi knjižnimi naslovi na platnicah, ki se zgolj prašijo, se lahko bahamo pred sosedi in prijatelji, če jih želimo prepričat, da smo intelektualci.
Zadrega Jonathana Franzna
Jonathan Franzen je za obsežen družinski roman Popravki prejel nagrado visokega nacionalnega pomena National Book Award in močno podporo s strani kritikov. Roman tako prepričljivo opisuje zaciklanost v vrtičkarsko omejene prioritete in mentalne banalije povprečne ameriške družine dveh generacij, da v kolikor bralec vsaj po vsakem naslednjem opisu planiranja radostne družinske pojedine ne pomisli, da bi se iz čistega dolgčasa najraje ubil, verjetno pomeni, da je že mrtev – torej tipičen primerek sodobne amerikanizirane družbe. Sicer nisem ravno ljubiteljica Franznovega »poštirkanega«, opisovalnega in izrazito vizualnega sloga, ki kriči po ekranizaciji, ampak, ja, to je ta ameriški materialistični duh.
Po devetletnem premoru in snovanju naslednje literarne poteze je Franzen s prav tako obsežnim in družinskim romanom Svoboda že krasil naslovnico revije Time s pompoznim pripisom »Veliki ameriški pisatelj«. Deset let prej je na naslovnici pristal le Stephen King, pred tem John Updike, George Orwell, Tom Wolfe in leta 1970 Gunter Grass. Skratka, pisatelj se pojavi na naslovnici dovolj redko, da potrošniki obnemijo, pisateljica pa se sploh ne pojavi.
Ko je Oprah Winfrey roman Popravki uvrstila v svoj Knjižni klub in veselo napovedala pogovor s pisateljem v Oprah Showu, se je Franzen uprl ponižanju, češ da njegova visoka umetnost pa že ne spada med tiste osladne tipkarije. Ameriška mama je povesila nos in odpovedala seanso, medtem ko je presrečen založnik nemudoma zapovedal tiskanje dodatnih izvodov romana.
Ni prostora za dostojanstvo
Franznova dilema, kot osebno imenujem to resničnostno zgodbico, demonstrira zagato, za katero trpi vsak ustvarjalen posameznik v današnjem krasnem novem svetu, ki je odvisen od tržne diktature povprečja. Ukvarjanje s presežki se le izjemoma splača, večinoma pa ne.
Oprah Winfrey je podprla Franznovo delo in ga strpala v klub s tržno uspešnimi prodajalci puhlic in kiča, ki učinkovito utrjujejo mentaliteto svete preproščine. Kdo zdaj podpira koga? Podpira Jonathan Franzen knjižne poslastice na Oprah način ali Oprah literaturo Jonathana Franzna? Franzen ni želel podpirat puhlic. A po drugi strani izpade jamranje avtorjev nekomercialnih produktov bob ob steno, če ne želijo svojih misli, idej in stvaritev približevat širšemu občinstvu, kar lahko izvajajo le tam, kjer se pač največ potrošnikov drenja. Načrtno ustvarjena dilema, zaradi katere se presežki izločajo iz igre kar sami, še preden bi pohodili svoje dostojanstvo in onesanžili svoje vzvišene cilje. Dogaja se na vseh področjih. Tudi in predvsem v politiki. Vzdržujemo prostor s sistemom in vzdušjem, v kakršnem zmanjkuje prostora za zgrajene osebnosti z dostojanstvom, zato pogumno prevzemajo vzvode moči tisti, ki osebnosti in dostojanstva sploh nimajo.
Donald Trump se ne ubada s Franznovo dilemo
Rezultati predsedniških volitev v ZDA so prav tako posledica omenjene dileme. Zadnje dni se je precej razpravljalo o sporočilu ameriških volivcev. Nobenega posebnega sporočila po mojem mnenju ni. Preprosto je zmagal kandidat, ki so ga ustvarili mediji z namenom najbolj enostavnega ugajanja potrošnikom z najbolj povprečnimi apetiti. Volili so ga, ker se jim zdi kul, zabaven, bogat, borben in drzen tip brez dlake na jeziku. Zine, kar si njegovi feni mislijo in s čimer se zlahka identificirajo, pa naj gre za odnos do Mehičanov ali mokre sanje o pičkah in milijonih. Povprečje zlahka razume povprečen jezik in tok misli Donalda Trumpa, kompleksnosti jezika in toka misli Jonathana Franzna pa zelo težko sledijo.
Ker so mediji obrnili hrbet Trumpu zgolj s podporo Clintonovi, da bi si oprali umazane roke iz resničnostno šovaste preteklosti, so povzročili le močnejšo aktivacijo Trumpovih fenov. Tako ponavadi funkcionirajo ta »neverjetna« presenečenja, kadar je tekma že itak tesna. In vladanje Trumpa ne bo presenetljivo. Je oseba, ki prodaja kič, štose in provokacije na prvo žogo in ki je predvsem psihično odvisna od ugajanja. Dobro se zaveda svoje ciljne publike. Z večino republikancev v kongresu bo lažje vladal od Obame. Obamova dosedanja prizadevanja se gotovo ne bodo nadgrajevala. Uresničevala se bo volja ljudstva, ki je v Ameriki večinoma še vedno toliko nazadnjaška, plehka in ogrožena, kolikor je sistemsko vzdrževana revščina, robotizirano šolstvo in medijsko poneumljanje. Trump bo znal poskrbet za šov, ki bo zamotil ljudi. Ali je v tak šov lahko po potrebi vključena tudi kakšna nova vojna, je odgovor seveda pritrdilen. Ampak izključno v primeru širše ljudske podpore, ob kakršni se bo Trump počutil pomemben kot strog fotr zmedenim otrokom in ponižni ženi. Sicer bo mir. Verjetno še nikoli ni bilo vladanje v ZDA tako odvisno od apetitov in dometa ljudstva, kot bo odvisno pod Trumpom.
Aktualni politični rezultat Franznove dileme v Ameriki in Sloveniji
Jonathan Franzen se je po izidu svojega naslednjega romana Svoboda odločil za ječo in se pobotal z Oprah Winfrey. Nastopil je v njenem pogovornem šovu in se sprijaznil z umestitvijo v njen knjižni kotiček. Z večjim izkupičkom od prodaje si lahko kupi več dragocenega časa za snovanje romanov in morda res prispeva k višanju bralnega nivoja pri fenicah osladnih bukvic. Zenkrat nič ne kaže, da res. V Belo hišo je prišel Donald Trump. Rezultati boja med poneumljanjem in ustvarjalnostjo niso navdušujoči.
Predsednik slovenske vlade je eno izmed tovrstnih posledic nazadnje najbolj tragikomično demonstriral s pismom novi prvi dami ZDA. V dolžni gospodarni skrbi, da bi Slovenci morda lahko prodali kakšen kos krame več čez mejo, je takole pokorno zapisal:
»Vaš uspeh je zgodovinskega pomena tudi za Slovenijo, prebivalcem naše države pa v veselje in ponos. Prepričan sem, da se bodo tudi z vašo podporo in pomočjo že tako dobri odnosi med obema državama razvijali in poglabljali še naprej …«.
Oh, gospod predsednik vlade, ni nam v veselje in ponos, ko beremo takšna ponižna in lažniva nakladanja, zato ne bomo vprašali, kakšen uspeh neki ste imeli v mislih.
1 thought on “Franznova dilema”