Svojo osebno zdravnico sem skoraj dve desetletji zelo spoštovala, vendar iz leta v leto bolj spoznavam, da kolikor sem jo cenila, je bilo premalo. Imela sem srečo, da sem izkusila profil zdravnice, ki danes znotraj sistema sploh ni ustrezno motiviran, da bi obstal. Na vrhu piramide ceha se pred kamerami repenči vedno več nekih neprebavljivo objestnih, nadutih in evidentno neempatičnih velestrokovnjakov, pohlepnih karieristov in priložnostnih biznismenov sumljivega ozadja. Za omenjeno gospodo se zdi, da s pacienti najraje sploh ne bi imeli nobenega opravka. Za državljane bi bilo tudi bolje, da nam z zdravstvenim osebjem, ki ne premore niti osnovne dostojnosti, ne bi bilo treba imet opravka. Škoduje zdravju!
Empatija ni zgolj osebna lastnost za prijetno čvekanje
Dokler ni odšla v zaslužen pokoj, sem imela kartoteko pri spoštljivi in strokovni zdravnici, ki nikoli ni pozabila s pacientom poklepetat. Znala je človeku pogledat v oči. Prenesla je skrb in bolečino drugih, ne da bi se ji bilo treba popolnoma distancirat in nas spremenit v podobo stroja. Noben od kratkih klepetov ni bil vzpostavljen le zaradi prijetnega vzdušja, čeprav nam ravno vzdušje povsod kroji vsaj pol zdravja. Vsako minuto obravnave je znala dobro izkoristit. Na tak način je poleg strokovnega znanja očitno razvila tudi dober občutek za posameznika.
V delikatnem primeru, ki sem si ga nevede nekoč zakuhala, je z vrtanjem v mojo »zasebnost« posumila na pravi razlog težav in me usmerila k pravemu specialistu, ki me je odrešil muk z ustrezno terapijo v nekaj dneh. Čez več let sem spoznala nekega reveža z enakim problemom, ki so ga pošiljali od nevrologa, preko gastroenterologa do kardiologa, medtem ko se je tedne opotekal naokrog večinoma pobruhan. In kar je najpomembnejše – svoje mnenje o zdravstveni obravnavi sem lahko anonimno izrazila in ga spustila v kartonasto škatlo. Očitno je takrat mnenje pacientov koga še brigalo. Danes lahko jamrate po internetnih forumih in nihče vas ne šlivi pet posto.
Odnos zdravnika vpliva tudi na to, kako bo bolnik prenašal terapijo. Vsak državljan je upravičen do zdravljenja, ki mu vzbuja zaupanje, ga pomirja in spodbuja! Gre za pomemben del strokovnosti, za katerega menim, da ga obvlada vedno manj kadra v našem zdravstvu nasploh. Pozitivni primeri na srečo obstajajo, vendar razen dr. Erika Breclja, ki vloži precej napora in tveganja za mobing v prid dialoga z javnostjo, očitno ne pridejo na površje kot zgled.
Pacienti bi potrebovali svoj »sindikat«
Zdravnica, ki preko koncesije dela v enem kraju le nekaj ur par dni v tednu, ostalo pa zasebno v drugem kraju, ni primerna osebna zdravnica nikomur, zato tudi zame ni bila! Če je še hladna in zgolj polna priporočil, kam naj gre pacient samoplačniško opravit določeno preiskavo, je stvar jasna. Adios! Imamo moralno pravico in družbeno dolžnost do zamenjave zdravnika, ki je pozabil na solidarnost s pacienti.
V čakalnih vrstah se množijo besni in poklapani ljudje, ki namesto upravičenega spoštovanja do zdravstvenega osebja gojijo zagrenjeno strahospoštovanje. Tiho šimfanje je najpogostejša oblika kratkočasnega klepeta po čakalnicah. Skuša se nam vcepit v glavo, da smo lahko neverjetno hvaležni, ker sploh pridemo na vrsto in smo zato poleg plačevanja zavarovanja in dodatnih nekritih stroškov dolžni ponižno prenašat še tako objestno ali celo nestrokovno ravnanje. Z astronomskimi čakalnimi dobami smo prisiljevani v obiskovanje zasebnih ordinacij, v kolikor si to lahko privoščimo, sicer pa … To ni socialna država in pacienti bi potrebovali svoj »sindikat«!
Na nesprejemljivo sceno sem zašla prejšnji teden. Ker so čakajoči, ki so prispeli v vrsto za menoj, svoje že opravili, sem počakala, da se ob odhodu novega srečneža odprejo vrata ambulante in stopila povsem vljudno vprašat, kaj se dogaja. Vzburila sem maksilofacialnega kirurga, ki se ga zadeva sploh ni tikala. Vpit je začel, naj odidem, ker nisem še povabljena. Povabljena? Saj veste. Kva si pa ta domišljavka misli, da je. Vohlja! Mah, ni šans, da bi me discipliniral vsak neotesan divjak na poti. Ta odvratna navajenost na paciente, ki samo skrušeno mijavkajo in sklanjajo glave, medtem ko z njimi ravnajo po domače. Pajade! Sem pač podivjala nazaj. Ker ga je gospod brez argumenta za repenčenje usral, je začel kljub pričam nakladat, da sem vdrla v Njegovo ambulanto. Ubogi ogrožen silak. Malo sva tulila, malo sem grozila s pritožbami in v roku minutke sem bila na vrsti pri do tedaj odsotnem specialistu. Ko sem opravila pregled pri prijaznem kadru in izvedela za nesramno ceno posega na trgu, za katerega je čakalna doba preko napotnice sicer do sedem let, mi je veteran med kirurgi prišel nevrotično najedat še za slovo. Kako bi se počutila, če bi on vdrl k meni, ga je bojda zanimalo. Kam pa? Če me ne bi minil smisel za humor, bi mu ponudila ključe svojega stanovanja, da se mu ne bi bilo treba zaletavat v protivlomna vrata, tako se mi je pa pred očmi prikazovala bolj podoba človeka, ki na smrt bolan strelja naokrog.
Deloholiki in “tisti pri koritu” stavkajo
Zdravniške eminence, ki se pojavljajo pred kamerami zaradi konfliktov med postopki zdravljenja, so šolski primerki neprebavljive komunikacije za svoje poslanstvo. Vedno prilomasti na sceno alfa doktor ali vodja oddelka, ki celo pred kamero ne premore tople besede do najbolj ranljive populacije, s katero ima opravka – z bolniki in njihovimi svojci! Zmore pa gromko branit svoj ego in ustaljene domače postopke. Gre za zdravnike, ki jih nekateri podplačani mladi zdravniki, specializanti in specialisti imenujejo deloholiki in tisti pri koritu. Deloholiki nimajo kaj počet v zdravstvu, ampak potrebujejo zdravljenje zaradi patologije, ki povzroča površnost in odsotnost občutka za svoje zmogljivosti. To so nevarni ljudje. Deloholiki delo izkoriščajo za umik od sveta in večinoma tudi trošijo dodatne ure na delovnem mestu v prazno, da se ohranjajo pri močeh. Osebno ne želim, da me zdravi kdor koli, ki si domišlja, da me je sposoben ustrezno obravnavat po petih urah spanja in petnajstih urah dela. Za poklic zdravnika je že osem ur kakovostne akcije dovolj veliko breme. Da se pa nervozne maratonce celo postavlja za vzor pridnosti, ki naj se ji ostali skušajo približat, je čista turbokapitalistična svinjarija.
Tiste pri koritu, ki jih skrbi predvsem dobiček v zasebnih ambulantah in čim višji najvišji plačilni razred, bi bilo treba umaknit od javnega korita. Sindikalnega zastopnika bi morali izbrat brižni zdravniki, ki bi se zavzemali za višje dohodke in urne postavke nedostojno plačanih zdravnikov in medicinskih sester, za zaposlovanje novih zdravnikov in s tem za razbremenitev osebja in skrajševanje čakalnih vrst. Javna podpora bi bila zagotovljena, politična pa utemeljena. Do takrat pa lahko rečemo še kakšno o odtekanju davkoplačevalskih milijonov zaradi preplačanih medicinskih pripomočkov, podkupovanja in korupcije v zdravstvu.