Morda je Petra Kerčmar v monopolni medijski hiši zadovoljiv kader za branje novičk. Za vodenje političnega soočenja žal ne premore niti osnovne sposobnosti objektivne distance, vključno z novinarsko ekipo v ozadju. V vsebinsko podkovanost se raje ne bi spuščala. To je katastrofa.
Na vsebinskih delih povsem neustrezno brbljavo prekinjanje predsednikov strank pri besedi in hkrati dopuščanje povsem brezplodnega pričkanja (npr.: Erjavec – Janša) ne bi smela postat obče sprejemljiva praksa še tako pop medija, na kakršno naj bi se navadili. Ne! To je samo skrajno neprofesionalna poraba časa in področju obravnave povsem neprimerno novinarsko vodenje. Zaradi tega se je med drugim Janša zlahka otresel kakršnega koli izziva s klasičnim preusmerjanjem debate na grehe drugih. Zaradi tega nismo slišali odgovora s strani Janše, zakaj neki se politično povezuje z Orbanom in celo prejema finančno podporo stranki, v kolikor ne namerava sledit njegovi politiki, saj se mu bojda niti ne sanja, kakšni so v povprečju prihodki na Madžarskem? Mirno je lahko izigraval butlja po potrebi. Njegovih volivcev ne bo motilo.
Nikoli se ne bi smeli navadit na očitno pristransko in neobjektivno držo novinarjev. Pripomba Kerčmarjeve na konkretne predloge v okviru zdravstvene reforme s strani predsednika Levice, češ, da gre pač za zastopanje javnega zdravstva, kar že imamo, presega meje sprejemljive površnosti in posledične neumnosti. Jah, očitno takšnega javnega zdravstva brez dodatnega zavarovanja, s centraliziranim nadzorom nad nabavo medicinskih pripomočkov in ureditvijo meje med privatnim in javnim zdravstvom pač nimamo, mar ne?! Bi bili lahko deležni kvečjemu kakšne inteligente pripombe in razširitve problema v zvezi s koncesijami, pritiski zdravnikov, ki zaradi pehanja za čim večjim zaslužkom z neštetimi nadurami preutrujeni ogrožajo paciente, namesto da bi zaposlovali in ustrezno izobraževali več kadra?
Ne more vodit pogovorne oddaje novinar, ki ne premore zadostne poglobljenosti v posamezne tematike, ampak nastopa kot povprečen slabo razgledan anonimen forumaš, ki je vedno samo za ali proti na okvirnih ideoloških predpostavkah, ki same po sebi ne pomenijo nič relevantnega. Ni problem, da novinar komentira in podaja pripombe, vendar pa mora dopustit tudi odgovore, sicer deluje kot fašist in bully, ki zlorablja svoj položaj, namesto da bi bil v funkciji razkrivanja realnega stanja stvari. Vendar je najhujše šele sledilo, ideološko stališče voditeljice pa je bilo s časom preočitno. Najbolj jo je skrbelo stanje podjetnikov v državi in z njimi povezano obdavčevanje. Neštetokrat je ponovila kot papagaj, da so vendar oni tisti, ki prispevajo v davčno blagajno. Aha, a samo oni?! Z najbolj širokim nasmeškom na svetu je ob koncu napovedala naslednje soočenje, v katerem bodo nastopili naši najuspešnejši podjetniki v konfrontaciji s predsedniki strank. S situacijo naroda v šolstvu, znanosti in kulturi se politikom v posebni oddaji verjetno ne bo treba soočat. Že med napovedanimi podjetniki so seveda delujoči v tujini (tisti najuspešnejši, ki služijo samo na monopolu s prehrano, kramo ali pa so kapital že javno znano odnesli v davčne oaze, niso napovedani) in verjetno bomo spet poslušali neskončne razprave o grozni državi, ki ne omogoča po možnosti visoko tehnološkega podjetniškega razcveta. Kot da bi bilo v mali, revni in po evropsko zasužnjeni državi brez lastnega omembe vredno prostranega trga kaj takšnega mogoče. Z osredotočenjem na položaj gospodarstvenikov seveda samo po sebi ne bi bilo nič narobe, saj gre za prednostno tematiko vsake, še posebej kapitalistične družbe, če bi bila obravnavana na ustreznem nivoju in če ne bi Petra Kerčmar na drugi strani vodila zelo pristransko sveto vojno proti brezposelnim in finančno totalno k tlom pritisnjenim državljanom, ki med drugim prejemajo s strani ubogih podjetnikov porazne plače.
Predlog Mateja Tonina, da bi že itak stigmatizirane brezposelne, ki ostanejo brez izbire na podlagi osebne sposobnosti in zmožnosti, skupaj z nekaterimi kaznjenci vpregli v prisilno delo – ljubkovalno poimenovano kot družbeno koristno delo – je bil višek politikantske perverzije. Sodobna demokratična država, ki v resnici ni mafijska in zasužnjevalska, bi morala družbeno koristno delo nazivu primerno cenit, ustrezne kadre zaposlovat na tovrstnih položajih in tudi izplačevat primerne plače. S tem v paketu bi morali tudi ukinit opravljanje družbeno koristnih del kot vzgojno kazensko sankcijo določenih obsojencev, saj opravljanje družbi koristnih del v normalni skupnosti ne bi smelo predstavljat kazni, ampak kvečjemu čast.
In za posladek se je na ekranu pojavil še izjemen novinarski podvig. Zaradi banalno majhnega povišanja ubožne socialne pomoči se je razgrnila pred nami otročja slikca štiričlanske družine, v kakršni se staršema bojda zaradi premajhne razlike med najnižjo plačo in socialnimi prispevki ne splača delat. Novinarka sama od sebe ni pojasnila, da gre za peščico tovrstnih prejemnikov, ki ob socialni pomoči pridobijo še kar radodarne vrednosti starševskih dodatkov. V uvodni pridigi ni bilo niti omenjeno, da s tremi stotaki in zaradi nekaj deset evrov viška samske osebe (predvsem mladi in starejši težje zaposljivi), ki so večinski prejemniki socialne pomoči le začasno premostitveno ali dolgotrajno (zaradi bolezni ali skopega trga dela po slovensko), zagotovo ne morejo preživet. Pomagat jim morajo svojci ali pa se morajo lotit še kakšnega dela na črno. Prisiljeni so! Luka Mesec je moral zgubljat besede z opozorili na minoren odstotek takšnih družin, ki je bila predstavljena v prispevku zavajajoče kot nekakšen omembe vreden primer. Ja, država namenja dovolj podpore staršem na plečih otrok, sicer pa življenje posameznika (vključno z bodočnostjo teh otrok) v Sloveniji s političnega vidika ni vredno nič, niti preživetja. Težko je razumet, da v javnem soočenju namesto kvečjemu pogovora o nujnosti zvišanja minimalne plače in posledičnih strategijah poslušamo takšne fašistoidne kretenizme, s kakršnimi se skuša demonizirat drobiž za najbolj ranljive državljane. Svinjarija je predvsem to, da se je zgodilo tik pred koncem mandata. Da celo Levica ni glasno in učinkovito ukrepala na tem zgolj nujnem področju socialne politike že zdavnaj prej, pa zato tudi naprednejših ukrepov v smer krepitve socialne države pač ni.
Predvolilna oddaja, kakršni smo bili priča, je neprofesionalna, manipulativna, informativno pristranska in posledično družbeno škodljiva zloraba medijskega monopola.