Nisem ljubiteljica nogometa, ker gre po mojem mnenju za nesramno turboprofitersko promocijo najbolj nizkotnih vzgibov (tekmovalnost zaradi tekmovalnosti, infantilnost, animalnost, ne-umnost, nacionalistični patos, vojno, mačoidno naprezanje v prazno ipd). Kar pa še ne pomeni, da ne štekam, v čem je draž. Pravila igre res niso zahtevna in vsa silna metaforika življenjskih izzivov je telenovelasto preprosta, a temu primerno hkrati tudi nič manj kot shakespearejanska. Zlahka se vživim v performans prozornih strasti, če me ravno prime in je možnost pred nosom. Zlahka si kakšno urico sicer precej nezanimive igre popestrim z opazovanjem izbranega tekmovalca, ki po mojem okusu premore dovolj harmonije med gibanjem vseh delov telesa in “možgansko” strategijo. Do zdaj bolj dovršene prezentacije od Zinedina Zidana nisem zaznala, ampak nisem zadovoljiva referenca za prepiranje o posameznih žogobrcarjih, ker pač premalokrat zavržem čas za gretje fotelja ob tej popularni orgiji.
Pa vendar … Kadar že zabijem urico ali dve ob nogometu, vseeno vem, kakšne emocije bi morale priplavat po etru. Če se že gremo! Zato toliko težje sprejmem popolno odsotnost kakršnega koli komentatorskega libida ob domačem prenosu tekme s svetovnega prvenstva. Namesto da bi me vzneseno privzdigovalo, se zaradi čvekave motnje lahko kvečjemu krohotam. Zaspanec za mikrofonom, ki vmes z nekim hrkanjem dejansko daje občutek, da se težko upira smrčanju, ne opazi niti očitno ubranjene žoge ob izvajanju enajstmetrovke. In totalno apatično prijavi: “Gol.” In potem mine skoraj minuta, preden dojame, da gola ni. Jebi ga, pač gol je ali ni. Who cares! In v podobnem impotentnem vzdušju od začetka do konca. Bolj se bliža finalni vrhunec, slabše je, namesto da bi bilo obratno. Padec v komo daleč pred orgazmom. Potem se preselimo v studio, kjer se voditelj Saša Jerković sicer trudi bit vsaj pogojno simpatično razigran, a kaj ko poskakuje med dvema katetonikoma v gosteh in nič bolje ne kaže, ko se javi naš poročevalec iz Rusije. Tako dolgočasen in trd, da ga med skupinico ruskih žurerjev komaj slišimo. Pa ga Jerković vpraša, če je malo hripav, ker se je tako razkričal na tekmi. Ah, ne, kje pa! Pojasni, da on prav gotovo ni nič kričal, ampak se je verjetno samo malo prehladil pod kakšno klimo. Kako beden vic o spodobnosti sredi drhalovanja.
Nisem si mogla pomagat, da ne bi pomislila … Če ta narod tudi seks doživlja tako, kot se na nacionalki predvaja doživljanje fuzbala, nam ni pomoči. Na nobenem področju in v vseh ozirih. Amen.