Pravičniška hinavščina

Umori žensk, ki se ne podrejajo pričakovanjem patriarhalne okupacije (ja, patriarhat je okupacija žensk) ali pa so tudi javno izpričane borke za enakopravnost spolov na Bližnjem vzhodu so zgolj vnebovpijoč razlog, zaradi katerega tudi na Zahodu ne bi smeli nikoli spuščat že vzpostavljenih standardov na področju človekovih pravic, ki jih mukoma skušamo zadržat, kolikor smo jih pač uspeli napraskat skozi zgodovino. Ko pride do navideznega trka zavzemanja za pravice, se je dobro zavedat, da je trk le navidezen, medtem ko so nivoji standardov na tem področju jasni, v kolikor nam ni v interesu sprenevedanje.

Da postanemo na primer država, ki v imenu spoštovanja religioznih prepričanj dopuščamo nošenje burk, čeprav imamo po drugi strani zavoljo identifikacijskih in varnostnih standardov itak prepovedano zakrivanje obraza, je primer nedopustne simbolne zmede v odnosu do lastne in tuje identitete. Burk torej niti ne bi bilo treba prepovedat, ker v kali niso zakonsko dopustne, v kolikor jih ne toleriramo izključno na podlagi verske tolerance. Seveda pa ne velja enako za hidžab in kakršne koli kopalke kjer koli že. Pokrivala kot verski simbol so lahko problematizirana izključno v določenih institucijah (npr. vzgojnoizobraževalnih), kjer obstaja z razlogom tudi prepoved izpostavljanja katerih koli verskih simbolov. Da zmedi podleže predvsem levičarska ideologija, je žalostno toliko bolj. Levo orientirana politika se zoperstavlja prepovedi burk zato, ker se zanjo zavzema nestrpna desna politika. Desna politika bi torej burke prepovedala iz neustreznih in povsem pavšalnih razlogov in ne zaradi zavzemanja proti šovinistični ideologiji niti na lastnem pragu, leva politika pa postane sredi domnevno sekularizirane družbe zaradi pavšalnega nasprotovanja desni politiki kar naenkrat neverjetno tankočutna zastopnica ekstremističnih verskih čustev in podpornica šovinističnih ideoloških ukrepov tujih kultur. Če bi bila zaprisežena desničarka, bi se solzila od smeha nad nestabilnostjo, labilnostjo in vodljivostjo levičarske mentalitete. Treba se je namreč zavedat, da je tudi v muslimanskem svetu že zdavnaj razčiščeno, da celo Koran popolnega zakrivanja ženske ne zapoveduje. Ponekod je zapovedan hidžab, ponekod so ženske že relativno svobodne pri izbiri svojega imidža precej v skladu tudi z drugimi pridobljenimi pravicami, kar se tiče enakopravnega vključevanja na trg dela in osebne svobode v posamezni muslimanski družbi. Vendar povsod enako, kot tudi na Zahodu, le najbolj krepostne, inteligentne in pogumne ženske in moški (ja, tudi moški, saj patriarhalna ideologija hierarhično zasužnjuje tudi moške) razumejo smoter feminističnega zavzemanja za enakopravnost spolov in demokratično bodočnost. Od družbe, v kateri živim, in se vsaj na levem polu ideološkega brega baha s podporo zavzemanju za enakopravnost in pravico do svobodne izbire življenjskega sloga za vsakogar ne glede na raso, nacionalnost ali spol, pričakujem, da enaka stališča zastopa v primeru vseh kultur in da podpira tisti segment predstavnikov katere koli družbe, ki mu je moralno in posledično ideološko soroden, ne pa ravno obratno.

Nekoč mi je goreč nasprotnik desnim ekstremizmom utemeljil svoje nasprotovanje prepovedi burk s predvidljivim argumentom, ki je bil takrat tudi v sozvočju z labilno agendo leve politične stranke. Niti ni razumel, da je že izraz “prepoved” zavajajoč, saj gre za vprašanje izjeme – “dovoljenje” v imenu religioznega prepričanja. SDS je odprla tematiko v parlamentu iz čiste hudobne provokacije, da bi utrjevala nestrpnost do beguncev, je bilo vse, kar se mu je zdelo vredno upoštevat. Ja, in? Njihov problem. Desnica je levici v parlamentu nastavila zanko in oni so sami zakorakali vanjo in si jo zategnili pod brado. Prava burka! Ko sem sogovorniku na njegovo razočaranje pojasnila svoje stališče in izrazila nezadovoljstvo s stranko, ki bi morala zastopat svoboščine žensk ne glede na raso ali nacionalno pripadnost, je postregel še s tistim edinim za lase privlečenim argumentom, ki je krožil v javnosti. Koliko primerov burk pa sploh vidimo pri nas?! Za tako malo primerov se ne splača sekirat. Logika, zaradi katere na splošno ni čudno, da imamo na vseh področjih toliko nakopičenih problemov, ki so skoraj nepremostljivi ravno zaradi poznega ukrepanja, ko postanejo anomalije v praksi že razširjene in normalizirane. V tem primeru gre logika takole: Dokler je predstavnic nošenja burk malo, nam dol visi za njih in v imenu spoštovanja manjšin izrekamo dobrodošlico šovinistični verski praksi. Postanemo družba, v kateri prišleki zaznavajo strinjanje s svojo ideologijo. In pridejo. Ampak pozor! Mi smo v resnici samo hinavci. V primeru, da bi se v daljni prihodnosti preveč razpasla dobrodošlica in bi predstavniki nekdanje manjšine postali precej številčen delež sodržavljanov, bi pač sprejeli zakon, ki burke prepoveduje. Ker … hohoho … mi pa že nismo družba, ki bi podpirala ekstremistične šovinistične ideologije. Si predstavljate to?! Pridete v neko državo, za katero ne veste, da nima razčiščenih osnovnih pojmov v zvezi z lastno identiteto in kaj hoče in česa noče, se veselite, ker si boste ustvarili življenje pod pogoji, ki so za vas relevantni, vendar vam čez nekaj let, ko so po možnosti že vaši otroci odrasli v tej družbi, povedo, da s svojim določenim načinom življenja niste zaželeni – od zdaj naprej ste prepovedani, ker se vas je preveč namnožilo. Pardon, ampak to je izbruh diskriminacije kot posledica predhodne pregovorne hipokrizije. Hinavščina se nikoli ne obrestuje nikomur.