Ob branju ganljivega pisma, ki ga je po smrti Srečka Kosovela napisal Srečkov brat Stano Kosovel družinski prijateljici, je vzbudila mojo posebno pozornost raba besedne zveze ‘duševno življenje’.
Pred skoraj stotimi leti se je bilo očitno vsaj v določenem krogu ljudi možno sporazumevat na takšen način. Avtor pisma je očitno predvideval, da bo prejemnica pisma razumela, kaj neki ima v mislih s pojmom, ki ga danes, skoraj sto let kasneje, nisem ustrezno dojela. S pojmom, ki ga nisem zasledila v literaturi, čeprav berem dnevno. S pojmom, ki ga nisem zasledila v medijih, čeprav jim sledim dnevno. S pojmom, ki se ni pojavil v ustrezni obliki med rezultati ob vpisu v spletni brskalnik. Praktično ne obstaja v diskurzu, še posebej v splošnem diskurzu ne. Ob prvi omembi duševnega življenja v pismu sem zato mislila, da je govora o Srečkovi nihajoči psihični trdnosti.
Stano Kosovel je zapisal: “Srečko je bil na koncu študija, razvil se je posebno v zadnjem letu in je res obetal, da se postavi na svoje mesto v duševnem življenju.”
Živimo v družbi, v kateri poznamo samo duševno zdravje ali bolnost. Nič ni vmes. Nobenega življenja. Kje, kako in zakaj se postavlja meja med duševno zdravim, nezdravim ali bolnim človekom, je pravzaprav težko razpravljat, če pa sploh nimamo duševnega življenja. Če torej sporazumevalno ne priznavamo obstoj notranje eksistence, je postavljanje meje med zdravim in bolnim le stvar klinične diagnoze, čemur naj se posveča temu primerna medicinska stroka in temu primerno tudi stvari streže. Mi duševnega življenja baje ne živimo in zato tudi izraz duševno življenje ni uporabljan kot najbolj običajna sestavina premišljanja ali dialoga o pomembni plati eksistence slehernega posameznika, ki ni zgolj zdrav ali bolan, ampak duševno pač živi takšno ali drugačno življenje. Lahko se seveda pogovarjamo ali beremo o duševnem življenju tega ali onega, na tak ali drugačen način, a pojmovanje kot pomemben faktor avtomatskega ozaveščanja in priznavanja, o čem sploh teče beseda ali misel, je izločeno.
Posebej problematično izpade, če smo označeni za duševno zdrave, kar pomeni, da nismo v kakršnem koli procesu psihiatrične obravnave in da baje operativno učinkovito opravljamo vsakdanje obveznosti, kakor nam jih nalagata kultura in sistem družbe. Duševnega življenja po takšnem principu umevanja stvari lahko sploh nimamo, a dokler funkcioniramo na družbeno sprejemljiv in neproblematičen način, se dojemamo, da smo zdravi, kar naj bi pomenilo, da nam duševno nič pozornosti vrednega ne manjka. S tega vidika se duševno zdrav posameznik v primerjavi z diagnosticirano duševno bolnim pogreza v veliko bolj globoko pizdarijo. Lahko se namreč ob vsakodnevnih utrujajočih aktivnostih ne bo uspel niti vprašat, ali mogoče kaj ne štima z osmišljanjem obstoja, tudi če bo njegova duševna praznina osmradila vsak prostor huje od tihega prdca v nabito polnem avtobusu.
V nadaljevanju Stano Kosovel o vrednosti bratove umetniške (duševne) zapuščine pravi: “V dveh, treh letih bi bil med vodilnimi osebnostmi našega prerajajočega se duševnega življenja.”
No, na tem mestu sem dojela, da je govora o nas, družbi, o človekovi eksistenci. Mi vsi imamo duševno življenje! Kdo bi si mislil?!! Notranje življenje, ki se ne hrani s pečenko, ampak z umetnostjo, razmišljanjem, doživljanjem in čustvovanjem, je lahko prerajajoče ali pa … ali pa verjetno takšno, kot je na splošno danes. Mrtvo. Zamolčano. Nepriznano. Odrinjeno zgolj v sfero opredeljevanja zdravstvenega stanja.
Nihče ne bo nikogar ob srečanju na ulici vprašal, kako kaj tvoje duševno življenje. Ne le to. Tudi ob vprašanju, kako si kaj, bo izpadlo čudaško, če bi nekdo začel razlagat, kaj bere, kakšno glasbo posluša, o čem bolščeč v strop razmišlja in kako se počuti. Skratka, o svojem duševnem življenju. Pričakovano je, da se potrudimo sprijaznjeno in prilagojeno neznosno dolgočasit ob razlagah, kaj je kdo počel. Da se je odpeljal na izlet, da je kupil ribiško palico, da je skuhal kosilo po novem receptu, da večkrat obišče fitnes, da je v službi fasal novo obremenitev, da se je otrok prehladil, da je s kolesom, jadrnico, avtom ali peš prišel od točke A do točke B prejšnjo nedeljo. Nelagodnost je enako neizbežna ob odgovarjanju na splošno vprašanje, kako si in kaj počneš. Dolgočasimo se že vnaprej, še preden odpremo usta, ker dejanja sama po sebi ne pomenijo, ama, nič. Nula. Ništrc. Brez duševnega življenja smo roboti z anestezirano dušo. Če smo uspeli ohranit in negovat živo dušo, občutimo nelagodnost, ko se spravimo nakladat zgolj o operativnih podvigih preživljanja našega časa, brez kakršne koli duševne dodane vrednosti. Ni šans, da se ne bi počutili kot popolni idioti, ko se trudimo družbeno zaželeno opisovat naše izjemne funkcionalne podvige, ki v sodobnem precej psihopatskem vzdušju bojda edino štejejo kar sami po sebi, brez razmisleka, zakaj in komu ali čemu na ljubo. V kolikor se ne počutimo kot idioti in dejansko celo z užitkom morimo človeštvo s svojo družbeno funkcionalno praznostjo v živo ali preko družbenih omrežij, bi se morali globoko zamislit nad odsotnostjo lastne, unikatne osebnosti in smislom brkljanja v prazno. Naj ne postane običajno in povsem sprejemljivo splošno stanje, v kakršnem človek v povprečju sploh ne zna več zaznavat, kaj šele izražat svojih občutij, tudi kadar bi jih izrazit želel. Do družbe duševnih siromakov in sestradancev nismo daleč. Optimistično rečeno.
Ob koncu svoje pridige zato pozivam k rabi besedne zveze Duševno življenje, kadar je le mogoče. Ne pozabimo, da obstaja, čeprav se še niti spomnili nismo.