Kam vse lahko družba v imenu napredka plove?
Ni neznanka, da se Japonci na trgu dela kot roboti z globoko zategnjeno zanko okrog vratu v boju za preživetje ali prestiž, ki je sam sebi v namen, upehani pomikajo iz dneva v dan. Znano je, da je situacija ob skoraj popolni odsotnosti prostega časa in osebne svobode že tako alarmantna, da se mladi praktično ne družijo več in ne premorejo osnovne motivacije in mehanizmov niti za zmenke. Erotična ljubezen postaja nerazumljiv emocionalen pojav v ožjem in širšem pomenu besede, ki ga je mogoče zasledit le v romanih. Morda celo v romanih Harukija Murakamija. Japonci beležijo abnormalno visoko stopnjo ostarelih devičnikov in devic. Trg, ki ima na vse probleme izrojen odgovor, ponuja serijo raznoraznih tečajev z nasveti, kako osvajat kandidate za partnerstvo, in razne oblike nadomestne potešitve nerodnih, duševno otopelih, impotentnih in frigidnih. Japonci večinoma nimajo časa za sklepanje zvez, pa tudi volje ne. Zaradi uničevalnega tempa in preživetega časa na delovnem mestu pomeni za Japonko odločitev za družino avtomatsko odpoved v službi in osebni svobodni eksistenci, kaj šele karieri. Nemogoče je skrbet za otroke in obdržat službo. Moški delajo in družine praktično ne vidijo. Za Japonce ni nič nenavadnega, da zakonca živita kot nekakšna sodelavca, ki vodita družinsko podjetje z jasno razdeljenimi vlogami – ona skrbi za dom in otroke, on gara in prihaja domov prepozno, da bi koga od domačih tujcev pod isto streho srečal in rekel vsaj “lahko noč”. Na Japonskem izumira celo seks, do idej o individualnem kakovostnem preživljanju prostega časa in osebnega razvoja pa sploh ne pride. Urejena, razvita, kulturna in gospodarsko funkcionalna država brez osebnostno funkcionalnih državljanov.
Zdaj, ko so ugotovili, da so robotizirani in zgarani Japonci neprespani, je trg spet ponudil rešitev. Po logiki stvari izrojeno rešitev, kakršno vedno servira oblast, ki jo imenujemo kapital. Preutrujeni delavci so premalo produktivni. Zato prijazna podjetja ponujajo dremež na delovnem mestu in polagajo na srce zaposlenim, naj, zaboga, ne hodijo domov šele po 21. uri zvečer. Že celo zgodovino in za vekomaj je vse stvar interpretacij, kar pa ne pomeni, da ne obstaja objektivna resnica. V suženjstvo zakleti se lahko zahvalijo delodajalcem za brezmejno prijaznost, ker jim dovolijo dremuckat na delovnem mestu. Ne le to! Speči na delovnem mestu so celo spoštovani, saj s tem izkazujejo skrb za kakovost dela, ki ga opravijo. In vsi so zadovoljni. V suženjstvo zakleti so spoštovani, čeprav jim sredi dela glava od utrujenosti omahne na mizo, in delodajalci so zadovoljni, ker sužnji na delovnem mestu praktično živijo in crknejo. Prenekatera ugledna ameriška podjetja že dolgo ponujajo bolje plačanim sužnjem še mnogo bolj privlačne oblike sproščanja. Od masaž, fitnesa, meditacije, joge pa do bazenov na delovnem mestu.
Tudi pri nas imamo polno zanimivih interpretacij izkoriščanja in ropanja ljudi za življenje, ki lahko vodijo v japonsko smer, še bolj verjetno pa v še bolj zarukane orbanizirane sfere. Začne se pri velecenjenem in propagiranem izsiljevalskem prostovoljnem delu (brezplačna delovna sila), nadaljuje z dovoljenim mizerno plačanim delom, ki ga v imenu izjemnega pridobivanja referenc in izkušenj opravljajo večinoma mladi prekarci, s čimer nižajo vrednost dela na trgu. Nadaljuje se z izredno marljivimi delavci, ki garajo za tri delovna mesta in ne jamrajo zaradi nizkega plačila, saj vedo, da so lahko srečni, ker imajo plačano delo namesto morja brezposelnih – teh prekletih lenuhov, zažiralcev države na plečih pridnih delavcev. In tako dalje. Nikjer ni treba, da se konča. Ker interpretacije so res uporabne skoraj toliko, kot je neuporabna človeška objestna neumnost.