Slovenija
Zanimanje za politiko na ravni EU je v Sloveniji povsem zaostalo. Temu primerno visimo na koncu repa po volilni udeležbi. S podobno ugotovitvijo smo se soočili že po prejšnjih evropskih volitvah in enako opozorili na pomanjkanje ustreznega obveščanja in razumevanja pomena delovanja evropske politike na našo državo s strani medijev. Opozarjano je bilo tudi, da se stranke s svojimi kandidati in kampanjami posvetijo evropskim volitvam absolutno prepozno in površno. Tudi letos je bilo enako, zato se osrednja pozornost javnosti v obdobju predvolilnih soočenj in prispevkov usmeri izključno na vtis o nosilcih posameznih list, ki so predvsem v primerih strank brez predhodno etabliranega evroposlanca izbrani preočitno na horuk, kot “last minute” vozovnica čez mejo za krajši izlet po tujih prostranstvih.
Na kakršno koli programsko prebojnost v takšnem vzdušju ni za računat. Pozornost strank v evropsko politiko je usmerjena približno tako zavzeto kot pozornost medijev. Temelji predvsem na površnih pamfletih, tokrat o aktualni okoljski in migrantski krizi, pri čemer že vnaprej vemo za okvirno stališče posameznih predstavnikov, a brez poudarka na podrobnostih v umevanju problematike in izvedbah, kar vedno odloči o bistvu prihodnosti. Posebej revolucionarne socialne in ekonomske sistemske politike sploh niso na meniju. Edina domača stranka, Levica, ki naj bi pokrivala to področje s posebnim pomenom, je precej nepripravljena prešpricala dobro priložnost. Če bodo tako nadaljevali, se ne bo možno več zgovarjat, da so za popolno odsotnost socialno naravnanih stremljenj ali celo sistemske preobrazbe neoliberalnega modela krive zgolj stare leve stranke, ki so se povsem zlizale s sodobno kapitalistično doktrino. Tokrat so se pridružili predvsem nezadostni agendi boja proti nestrpni begunski politiki, pri čemer parola “dol z žico” in idealizem o odprtih mejah pač ni zadostna poglobitev v zgodovinsko že zaznavno problematiko ekonomske in integracijske politike. Zaradi slabega razumevanja pomena promocijske pojavnosti kandidatov pa so s povsem neustrezno izbiro nosilke liste tako amatersko brcnili v meglo, da so dosegli še posebej porazen rezultat z žensko predstavnico, čeprav se sicer po aktualnih evropskih volitvah lahko pohvalimo vsaj z izjemno dobrim rezultatom ženskih kandidatk. Tanja Fajon, Romana Tomc, Ljudmila Novak in novinka Irena Joveva so se pri ciljnih skupinah volivcev tudi s preferenčnimi glasovi odrezale odlično. Hipotetični volivci Levice so verjetno v precejšnjem številu žal ostali doma. Nasploh opažam, da ima Levica med drugim težave z ustreznim razumevanjem in pokrivanjem interesov v imenu žensk. Že na provokacijo SDS v parlamentu za prepoved burk, ki pravzaprav pomeni posebno dovoljenje zakrivanja ženskih obrazov iz ekstremistično šovinistično verskih razlogov, ki jih ne zapoveduje niti Koran, so klecnili v vsej razpoložljivi naivnosti in z nasprotovanjem prepovedi obrnili hrbet že pridobljenim pravicam žensk na Zahodu, pa tudi borkam za pravice žensk na Bližnjem vzhodu. Vsaka stranka ima glede na preference ciljne skupine volivcev svoj kriterij, kaj pomeni dober kandidat ali kandidatka na volitvah. In če lahko rečem v primerih drugih parlamentarnih strank, da jim je bilo zadovoljivo jasno, kakšnim preferencam glede na svojo politično agendo in promocijsko situacijo morajo s kandidatkami zadostit, pa se za Levico zdi, da jim ni jasno nič, čeprav v svoji stranki in med simpatizerji brez dvoma niso brez primerno močnega kadra vsaj med moškimi.
Stranka LMŠ, novinka na evropskih volitvah in brez posebej dobro dodelane programske kampanje, je z izbiro Irene Joveva brez dvoma zadela v terno po liniji najmanjšega odpora. Če bi lahko rekli, da je Irena Joveva dovolj dobro podprla stranko, kot je stranka podprla njo, pa je stranka DeSus z omejeno politično agendo zdesetkala siceršnji renome preverjenega kandidata Igorja Šoltesa. Verjetno se marsikdo ne spomni več, da je Šoltesa na prejšnjih volitvah bremenil manipulativen način, preko kakršnega je prišel do poslanskega stolčka. V ustreznih okoliščinah, ko je slovenski prostor hrepenel po novih političnih možnostih, je ustanovil stranko, a, kot se je kasneje izkazalo, zgolj z namenom preboja na evropskih volitvah. Taktika mu je takrat uspela in se mu pet let kasneje na novih volitvah očitno maščevala. Morda se mu je zdelo, da bo pod DeSusom lahko dobro slalomiral, podobno kot nekoč Ivo Vajgl, vendar je bila strankarska zgodovina Iva Vajgla v Sloveniji drugačna (pripadal je stranki Zares in ne zgolj namišljeni stranki, ki ni imela niti namena delovat na državni ravni), pa tudi položaj in sloves DeSusa je bil nekoč v precej boljši kondiciji.
Evropska unija
Kar se tiče nove sestave in razmerij sil v evropskem parlamentu, se ni uresničila najbolj črna možna napoved po drastični prevladi nacionalističnih politik. Verjetno najbolj zaželen rezultat ozaveščenih Evropejcev se izkazuje v razmahu Zelenih, ki so prekosili Nacionaliste. V primerjavi z evropskim trendom Slovenci zaostajamo v razvoju, saj pri nas redko kdo sploh ve, kdo neki predstavlja stranko Zelenih, kaj šele da bi se ji uspelo prebit v parlament. Tudi Pirati beležijo na evropski ravni višjo podporo, kar je verjetno posledica izboljšanega razumevanja pomena problematike omejevanja svobode virtualnega javnega prostora.
Največje pozitivno presenečenje, ki kaže na rahle premike v temelju zavesti in splošnega odnosa do življenja, predstavlja uspešna kandidatura predstavnika stranke za zaščito pravic živali, ki bo v naslednjem mandatu zagovarjal interese najšibkejših živečih bitij na Zemlji prvič v zgodovini. Še en nizozemski poslanec iz sorodne stranke bo zagovarjal enako politično vsebino, vendar pod okriljem združene evropske levice, kar je odlična taktična strategija za več možnosti pri uveljavljanju ozko profiliranih interesov.
Izvoljena sta bila tudi katalonski revolucionar Carles Puigdemont, ki je še vedno v izgnanstvu v Bruslju, in nekdanji minister katalonske vlade Oriol Junqueras, ki ima trenutno status (političnega) zapornika.
Pod črto bi lahko zaključili, da zadnje evropske volitve ne prinašajo revolucionarnih sprememb v razmerju med konservativnimi nacionalističnimi politikami in socialno demokracijo, čeprav je podpora obema poloma padla. In vendar smo se vsaj dokaj uspešno izognili nekaterim predhodno zelo verjetnim črnim napovedim naprednega preboja ekstremno konservativnih, fašistoidnih in diskriminatornih politik, ki kot alarmanten pojav doživlja vstajo po posamičnih evropskih državah, tudi v Sloveniji. Zato alarmov kljub ne tako kritičnim rezultatom na ravni Evropske Unije še vseeno ne smemo izklopit.