Imamo zakonodajo, ki dopušča, da sodniki na podlagi predloga tožilstva sodijo po svoji vesti. Načrtno nisem zapisala, da sodijo strokovno in posledično na podlagi vseh upoštevajočih dejstev, vključno z olajševalnimi okoliščinami. Ker točno vemo, da se zakonodaja in pravosodne odločitve še kako navezujejo na splošno mentaliteto, posledično ideologijo, politiko, norme in vrednotni sistem neke družbe. Sodnik ima na voljo manevrski prostor pri dosojanju sankcij, da presoja strogo ali milo v korist obtoženega. Zato tudi vemo, da je že po zakonodaji v naši deželi toleranca do nasilja nasploh, kaj šele do spolnega nasilja, naravnost neandertalska, če primerjamo kazensko politiko v primerih zaščite kapitala in zasebne lastnine. Če primerjamo “pravno zgroženost” nad krajo s “pravno zgroženostjo” nad spolnim nasiljem, si lahko ustvarimo predstavo, v kakšni družbi živimo. Zakonodaja na tem področju je sramotna za družbo, ki se dojema kot sodobna in civilizirana in sodna praksa posega po najmilejših sankcijah, ki so v okviru zakonodaje, ki je sramotno tolerantna do nasilja, na razpolago. V zadnjem odmevnejšem primeru, v katerem je zdravnik spolno zlorabil šestnajstletnico pri splošnem pregledu, igra zagotovo pomembno vlogo tudi zaščita predstavnikov zdravniškega poklica. Nedotakljivost zdravnikov. Kako zelo nedotakljivi so, je v zadnjem času opozoril tudi dr. Janez Remškar v prispevku o popolnem pomanjkanju nadzora in nezainteresiranosti za nadzor nad zdravniškimi napakami v Sloveniji v primerjavi z drugimi Zahodnimi državami. In če si ogledamo prispevek v aktualnem primeru, v katerem je zdravnik odigral vlogo boga v belem, ki ga ne ustavi na karierni poti niti sodstvo, navkljub dokazanim dejstvom o povsem nepotrebnem neprimernem ravnanju s pacientko, smo pač priča nivoju nerazumnega čvekanja krajanov z županom in zdravnikom na čelu, pri čemer vse skupaj izpade kot trailer za ponesrečeno slovensko verzijo serije Twin Peaks. Politika in nivo pravne države pač nista država zase, ampak nekakšno povprečje med najmočnejšim in najšibkejšim členom splošne mentalitete.
V zadnjih letih se dogaja tudi nekaj dobrega. Rapidno padajo maske svetih krav. Slepo zaupanje v statusne simbole, ki naj bi zagotavljali zaupanje v imenu formalne izobraženosti in profesionalnosti, se sesuva v prah. In ljudje se počutijo neprijetno, kot vedno, kadar življenje opozarja na izjemno pomembnost pametne uporabe lastne glave. Moč človeškega faktorja in drastična odsotnost preverjanja osebnostne primernosti za poslanstva in poklice v okviru izobraževalnega sistema se razgaljata v polnem sijaju na vseh področjih.
Nekoč sem izpadla lahko v očeh sogovornikov na videz kontradiktorno svojemu siceršnjemu karakterju zavrta in celo otročja, ko sem omenila, da osebno ne priznavam absolutne profesionalnosti ginekologom in da mene lahko pregleduje le ginekologinja. Nikakor ne oseba, ki mojih spolnih organov sploh nima. Nikakor oseba, ki ji moje telo z osebnega vidika predstavlja neobčuten teren in ki ji v primeru heteroseksualnosti moji spolni organi predstavljajo predvsem seksualno igrišče. Po navadi se ponorčujem, da bi sprejela ginekologa le v primeru, da lahko vnaprej preverim, ali se mi zdi sprejemljivo privlačen vsaj na prvo žogo. Ginekologe bi morali predstavljat državljanom z video posnetki, pa naj se obdrži v poklicu le tisti, ki si jih ženske želijo in izberejo na podlagi softporn oglasov. To, da me silijo verjet v profesionalno ločenost osebnih vzgibov od strokovne obravnave ginekologa, ki z rokavico šari po moji pički (rokavica je podobna tolažba kot kondom ob posilstvu) in “pregleduje” moje oprsje, je zame norost. Nič me ne čudi, da premnoge ženske to možnost sprejemajo povsem podredljivo in samo kdaj pa kdaj malo pojamrajo pri sebi ali prijateljici, če se jim zdi, da jih je ginekolog potipal malo preveč rahločutno ali pa premalo rahločutno. Ampak vse tovrstne dresure uma so zame normalizirana norost. Normalizirana norost je, da ženska sprejema neželeno dotikanje ginekologa, a pade v šok, če jo nek fukfehtar v baru povsem svojevoljno frcne po riti in ji pomežikne. Normalizirana norost je, da ženska sprejme neželen orokavičen prst v pičko, ker gospodu podeli pravico do tega država v imenu službene dolžnosti, ki, olalala, predstavlja skrb za naše zdravje. Predvideva se, da je nesoglasje med ginekologom in pacientko itak obojestransko. Na osebnem nivoju naj bi bilo ginekologu ravno toliko nezaželeno, da se pase po pacientkinih rovih, hribih in dolinah, kot je njegova šapa z vsemi bolj ali manj erotičnimi instrumentalnimi pripomočki v paketu nezaželena pri pacientki. Vendar pa to ne drži! Moški, ki se je odločil, da bo postal ginekolog, se je za ta poklic odločil in si gotovo iz takšnih ali drugačnih razlogov želi raziskovanja, pregledovanja in nadzora nad ženskimi t. i. intimnimi predeli, medtem ko si pacientka v nobenem primeru ne želi ginekološkega pregleda. Ta je pač za pacientko nujen, preventivno ali kurativno. Moško obravnavo si kot heteroseksualka lahko zaželim le v primeru, da mi sredi seksualne suše v življenju ponudijo vsaj seksi ginekologa. V primeru lezbijk je zadeva bolj komplicirana, ker gre povsem enako za spol, ki poseduje enako telo in enake spolne organe. Predvideva se več občutka za teren, ki je v rokah zdravnice. Če je ginekolog heteroseksualen, je njegov odnos enak do heteroseksualke kot do lezbijke. Ne sprašujemo po seksualni usmerjenosti. V vsakem primeru pa bi morali imet pacienti v javnem zdravstvu mnogo več pravic do lastne izbire zdravnikov in predstavitve le teh bi morale bit mnogo bolj dostopne in transparentne. Vse ostalo je ženska privzgojena naivnost. Pika! Nisem tako “profesionalna” pacientka, da bi pustila šarit po mojem telesu nekemu tipu, tudi če se mi bruha ob njem in/ali mi je skrajno zoprn. Nisem dolžna bit profesionalna pacientka, kar v prevodu pomeni – nisem dolžna posedovat sprane možgane z vsiljeno patriarhalno ideologijo, da imajo moški lahko nadzor nad mojim telesom brez mojega privoljenja v imenu tega ali onega. Če mi hoče država preko zdravstva podtikat moške, ki bodo šarili po meni, naj mi ponudi vsaj možnost osebnega izbora. In če je njihova ponudba tudi po mojem povsem subjektivnem mnenju slaba, moram imet pravico, da jo odklonim. Nikar pa naj se država ne dela norca iz mene in me ne posiljuje z moškimi, ki bi jih sicer v zasebnem življenju pustila na varni distanci, telesni, verbalni in posledično duševni. Značaj, mentaliteta in dialog so del strokovnosti. Promotorji patriarhata na vsakem koraku poudarjajo, da smo moški in ženske različni, kadar želijo žensko neupravičeno diskreditirat, zavračat spolno enakopravnost in minirat feminizem. A na področju najbolj očitne in neizpodbitne biološke razlike se objestno rinejo k našim spolnim in reprodukcijskim organom, pričakujejo enakovredno priložnost, da uveljavljajo “profesionalen” nadzor nad našimi telesi in brezsramno zasedajo vodstvene položaje ginekoloških klinik. Odvratno! In res obstajajo še večje norosti.
Pred mnogimi leti je predstojnik ginekologije v UKC (moški je seveda predstojnik ginekologije), seveda tudi porodničar, javno po medijih šovinistično grmel čez bojda neznosne razvajene porodnice, ki bi se morale po njegovem zgledovat po prababicah, ki so pogumno in v skladu z naravo rojevale po senikih, pa se niso nič pritoževale in niso zahtevale polno protibolečinskih sredstev in raznoraznih sodobnih oblik udobnejšega poroda. Predstojnik ginekološke klinike je predvidljivo pozabil omenit, kako drastično višji odstotek zapletov in smrtnosti novorojencev in porodnic smo beležili v tistih zlatih časih naših prababic, pa tudi še babic. Ampak na moje začudenje se ženske niso množično uprle takšni politiki ginekološke klinike, ki na prestol postavi moškega brez osnovne etike v odnosu do ženske, kaj šele kakšnega žlahtnejšega občutka, ki še kako razgalja vidike prakse na pornografski mizi v imenu medicine. Ne le to. Odkar se vsako leto beležijo javne seksistične izjave s podelitvijo bodeče neže, se med ožjimi nominiranci repenčijo tudi ginekologi. Nazadnje spet predstojnik Ginekološko-porodniškega oddelka v Splošni bolnišnici Celje s pametovanjem o porodnicah, ki imajo po njegovem premalo stika z realnim potekom poroda in so preveč usmerjene k sebi. Čestitam ženskam za izjemno neumnost, da sprejemajo pametovanja o realnosti, maternicah in porodih s strani moških, ki maternice sploh nimajo, rodili ne bodo nikoli, o stiku z realnostjo pa priča dovolj zgovorno patriarhalna zgodovina in aktualna realnost. In da dovoljujejo brezsramno patriarhalno karierno oblastnost, ki tako rada nastavi na vodstvena mesta ginekologije moške karieriste. Zagotovo so izjemnejši strokovnjaki od ginekologinj, mar ne? Izjemni znanstveniki in izjemni poznavalci ženskih teles. Ne me basat! In če je le mogoče, naj bodo najvišje pozicionirani ravno ginekologi, ki mislijo, govorijo in delujejo kot najbolj klišejski proizvod patriarhalne ideologije spolnih frustracij in temu primernih nereflektiranih šovinističnih vzgibov.
Ali zastopam absolutno diskriminacijo po spolu na področju ginekologije? Ja. Ali menim, da ne obstajajo dobri, strokovni in profesionalni ginekologi, ki niso postali ginekologi v kontekstu duševno motenega odnosa do žensk? Menim, da obstajajo povsem nešovinistični ginekologi z resnično dobrimi nameni in profesionalno držo, kolikor je pač mogoča, glede na to, da se ukvarjajo s telesi in specifičnimi organi, ki se jim približajo le med heteroseksualnim seksom, občutijo pa jih na osebni ravni nikoli. Menim, da lahko marsikateri ginekolog naredi veliko na tem področju predvsem za mizo, z znanstvenega vidika. Sicer pa komaj čakam več motivacije in investicij na poti nadaljnjega razvoja kontracepcijske tabletke za moške. Mislim, da se bom še načakala. Menim, da se lahko s profesionalnega vidika izkaže pacientki določen ginekolog kot boljši izbor od nesposobne in neprofesionalne ginekologinje. Logično. Vendar pa vseeno menim, da je odličnih ginekologinj dovolj in mnogo več odličnih od ginekologov. Mislim, da ne potrebujemo ginekologov in da moški ne potrebujejo urologinj. Gre za zelo specifični področji dela, kjer pride veleslavna razlika med moškim in žensko neizpodbitno do izraza. Ginekologija je seveda zaradi zgodovinskih političnih bitk patriarhalnega nadzora nad žensko seksualnostjo in reprodukcijo specifično področje še toliko bolj. Zato tudi menim, da moški nima na razpolago sprejemljivega razloga za odločitev za takšen poklic, ki ženske najbolj skrivnostne in privlačne predele telesa v moškem dojemanju bolj objektivizira od objektivizacije telesa s strani povprečnega promiskuitetneža.
Če mislite, da ponujam radikalne feministične izbruhe, se vprašajte, koliko moških bi z zadovoljstvom pristalo na pregled pri urologinji? In naj vas tudi obvestim, da moškim na to delikatno vprašanje večinoma sploh ni treba odgovorit. Če boste namreč malo poguglali in preverili kadrovsko stanje, boste zlahka ugotovili, da je urologov kot listja in trave in da je na čelu urologije kakopak moški in da je v celotni ekipi urologov v UKC le ena ženska. Moški torej večinoma obiskujejo urologe. Po njihovem kurcu in modih šarijo moški, ki imajo to izjemno skupno lastnost, da nosijo vsi enako bogastvo pod hlačami, in z njihovo prostato se v glavnem ukvarjajo moški. In ugotovili boste, da imajo ženske, ki potrebujejo urološki pregled ali poseg, prav tako na razpolago večinoma le moške zdravnike. Zanimalo bi me, koliko moških pacientov je dodeljeno urologinji v primerjavi s pacientkami. Če kdaj pridete v stik z moškim, ki je doživel urološko obravnavo, boste zlahka tudi ugotovili, da so moški straaaaašno občutljivi. In da bodo srečanja z urologom ocenili za zelo ponižujočo (in velikokrat bolečo) izkustvo v vsakem primeru. Naj si predstavljajo, da je njihov zdravnik hipotetičen sotrpin ali gej, ki se morda izživlja nad njimi, izkušnja je v vsakem primeru vredna hitre pozabe, ki jo je težko hitro pozabit. In zagotovo je ženska zdravnica na dnu spiska sprejemljivosti, ko gre za njihove svete intimne predele. Tako z vidika zaupanja v imenu strokovnosti kot z vidika občutkov ponižanja na povsem osebni ravni. Javni sistem pod taktirko države z vsemi vzvodi motivacije, organizacije in kadrovske politike poskrbi, da je nelagodnosti na moški strani čim manj in temu primerno malo urologinj na razpolago, urologov pa kot listja in trave.
In zdaj prispemo do splošnih in drugih zdravnikov, ki imajo na tak ali drugačen način lahko opravka z našimi telesi in možnimi vdori v osebno dostojanstvo. Splošni zdravniki, dermatologi, onkologi … večina njih se bolj ali manj intimno srečujejo s kakšnim kosom našega telesa. Osebno menim, da je vsakemu spolu bolj prijetno, če se pomenkuje o svojem telesu in zdravju s sebi bolj sorodno ustvarjenim človeškim bitjem. Moja trditev ne drži le v primeru uspešne izvedbe patriarhalnega udara, ki je skozi zgodovino sistematsko diskreditiral umske in operativne ženske sposobnosti, zaradi česar so tudi najbolj naivne in servilne ženske začele verjet v prozorno seksistično zaroto in temu primerno bolj zaupat moškim zdravnikom na vseh frontah, vse do šarjenja po genitalijah. Če torej odmislimo normalizirane neumnosti, neprištevnosti in norosti določene tako ali drugače ideološko travmatizirane družbe, naj bi sicer držalo, da občutek večje sorodnosti nudi več občutka varnosti in zaupanja. To seveda po spolu razločeno ne velja povsem za področje “zdravljenja” duševnosti, še posebej v naši mali družbi ne, ki je mentalitetno v povprečju še vedno zdesetkana na patriarhalne, ideološke, verske in hlapčevske fantazme iz prejšnjega stoletja. Če se torej tudi brez neizpodbitne diagnoze, ki se je ni več mogoče rešit brez farmakološke podpore, sprijaznimo zgolj s tabletko, ki pričara več jebivetrskega počutja, da bi lažje psihofizično prenašali obstoječe neznosno stanje, je povsem vseeno, ali vam jo servira psihiater ali psihiatrinja, medtem ko se pri iskanju ustrezne psihoterapije vprašanje spola povsem izgubi v seriji drugih problemov na strani slabe sistemske ureditve, transparentnosti in kakovosti ponudbe ter medijske podpore najbolj narcističnim in ideološko blaznim zvezdnikom, ki izvajajo razne poskuse psevdopsihoterapiranja sebe na račun drugih.
Kaj se torej zgodi, ko v nekem podeželskem malem kraju ordinira gospod z ustreznimi formalnimi referencami, kakor si zadostno ustreznost predstavlja sistemsko naša država, in si privošči še malo erotične zabave postrani. Kaj se zgodi, ko v tem malem kraju neke ostarele gospe izražajo zadovoljstvo z gospodom, ker je jasno, da jim ni čisto nič jasno. Da jim je jasno samo to, da zdravnik mora človeka malo potipat, a ne, in da so one zelo zadovoljne, ko jih ta gospod malo potipa, jim vzame nogo v naročje in se jim tako prijazno in poglobljeno posveti kot verjetno že dolgo nihče v njihovem življenju. Kaj se zgodi, ko moramo spremljat v prispevku zdravnika, ki na resne obtožbe odgovarja s tako retoriko in obnašanjem, kot da je ravnokar preklopil iz celodnevnega ogleda resničnostnega šova Kmetija, pa so ga malo zmotili v prostem času? Kaj se zgodi, ko v takšno provincialno vzdušje in mentaliteto vstopi brhka šestnajstletnica, ki je po eni strani prisiljevana, da vzgoji spoštovanje in zaupanje do starejših avtoritet, po drugi strani pa se je primorana gibat med odraslimi ljudmi, ki si ne zaslužijo ne spoštovanja ne upoštevanja, kaj šele zaupanja? Kaj se zgodi, ko šestnajstletnica sprevidi nerazumnost in mentalno disfunkcionalnost svojega okolja, a je lasten oče proti, da se pritožuje? Kaj se zgodi v takšnem primeru? Zgodi se preprosta stvar. Trojno je zlorabljena. Najprej je zlorabljena s strani “Twin Peaks” skupnosti, ki se blazno dobro razumejo z zdravnikom, ki deluje povsem v skladu s “Twin Peaks” mentaliteto, pri čemer zloraba otrok in mladine na vseh frontah povsem sovpada z nivojem skupnosti. Nato je zlorabljena s strani staršev, ki so del te skupnosti. In na koncu je zlorabljena s strani pravne države, ki zdravniku ne odvzame licence, ker ščiti svetost zdravniške avtoritete. Ker, a veste, kam pa pridemo, če bo vsak začel po svoje jamrat, kdaj se mu zdi, da ga je kakšen zdravnik malo preveč ali malo premalo potipal. Saj vendar vemo, v kakšni družbi živimo. Saj bo izumrl zdravniški poklic. Ne vem, če pesimistična diagnoza drži, v vsakem primeru pa mi je sodišče posredovalo točno takšno sporočilo.