Zdrs v zlate čase patriarhalne norosti

Zakaj je pomembno, da feministična prizadevanja nikoli ne usahnejo? Ker nikoli ni dovolj dobro, da ne bi hitro postalo groteskno slabo. V Črni Gori so se vrnili v patriarhalno lobotomičen čas sistematskega abortiranja deklic. Na tako nizko raven kakovosti in smisla življenja so zdrsnili. Ob branju informativno zelo relevantne resničnostne srhljivke Andreja Nikolaidisa si je nemogoče predstavljat upor proti diskriminacijskim abortusom deklic kot akt pravičnosti. Blagor rojstva pa takšen! Nikar! “Pravica” do rojstva? Huh, ne, hvala. Treba se je zavedat, da Črna Gora vendarle ni ljudstvo, ki je še včeraj plesalo okrog ognja in klicalo dež, danes pa komajda pride do krede, računala in tablice, da bi se morda redki izbranci naučili vsaj pisat in počasi tudi mislit. Padec ekonomskega standarda ne more zdesetkat mentaliteto ljudstva na neandertalsko patriarhalno bitko za preživetje kar tako, od včeraj na danes. Bila je še vedno tam, tudi včeraj. Kot je še vedno prisotna na Poljskem, Madžarskem, v Sloveniji, predvsem jugu ZDA … Vsaka (ekonomska) krizna sapica povzroči rušilni potres uma in duha, ker je kritična masa presežka pač premaloštevilna in posledično prekrhka.

Zelo se strinjam z dovtipom Nikolaidisa o samodestrukciji naroda. Pa ne le z vidika nekakšne specifike črnogorske “mračne” duše, ampak s psihološkega vidika o bolj ali manj prikritem vzroku za mizoginijo, ki je obvezno povezana s sovraštvom do življenja ali, prosto po Cioranu, z nevšečnostjo biti rojen. S sovraštvom do matere, ki rojstvo pogojuje in poseduje zelo konkretno. Prevzem orodja nadzora nad rojstvom v svoje roke, čeprav ga nimaš in ga nikoli ne boš imel, je moški akt možne frustracije, ko zmanjka gradiva za osmišljanje, ki presega animalnost eksistence. Ironičen poskus doživljanja življenja kot ekskluzivne pravice za moške. Ko ni ničesar več, postane zgolj rojstvo ekskluziva, goli obstoj kot edini smisel. Tako moški iz prisvojenega nadzora nad rojstvi ustvari ekskluzivno fantazmo zase. Ker drugega ekskluzivnega cilja pač nima. Vse ostalo je pač le surova borba za preživetje. Način življenja, ki ni primeren za deklice. Nedostojen za ženske. Verjamem, da vse te matere – ki so seveda v takšnih okoliščinah “nikakve” matere in idealen model za širjenje in nadaljevanje prezira do žensk – z velikim veseljem abortirajo svoje hčere, svojo vrsto. Ne le zaradi slabših priložnosti žensk za življenje, ampak tudi iz prezira do moških, ki skušajo predstavljat ustvarjene “boljše” pogoje in priložnosti za nekaj dobrega, celo privilegij, čeprav je v primerjavi z realnimi možnostmi dosežek popolnoma ničvreden, kriminalno peklenski in prazen. Moški, tudi v vlogi očetov, v takšni zlahka sodelujejo kot dobričine, ki predvsem ženskam dobro hočejo. Ker ne privoščijo hčeram tega peklenskega življenja, jim raje prihranijo muke. Moški so tisti, ki se morajo rodit, ker so močnejši in lažje prenašajo mučne izzive, s kakršnimi se morajo spopadat v življenju.Takšne avtosugestivne reinterpretacije realnosti so nujne, da bi si zakonca lahko delila celo posteljo v navideznem miru, kot da nista drug drugemu sovražna spola, pri čemer predstavnik ene spolne vrste ugrablja v eksistenčno odvisnost drugo spolno vrsto in jo celo sistematsko abortira. Zakaj bi ženske v tovrstnih okoliščinah privoščile hčeram, da bodo živele obsojene na sobivanje s takšnimi neandertalci moškega spola, ki z vso razpoložljivo nasilno, tekmovalno, destruktivno silo in neumnostjo prevzemajo monopol nad družbo? Abortus se torej izkaže za velik blagor. In borba proti abortiranju deklic je brez sprememb v razvoju uma in duha družbe okrutna in milo rečeno nesmiselna aktivnost. Predvsem ne gre za pravico. Pravico do česa? Do utelešenja v peklu? To naj živi moški del družbe, če očitno hoče, dokler ne bo v brezmejni stagnaciji pač izumrl še sam. Nič hudega. Kakor komu drago, mar ne?

Ženske je treba kvečjemu pozvat, da se začnejo borit za boljši svet. To pomeni, da morajo najkasneje v takšnem primeru, ko je pravzaprav že prepozno, nemudoma prenehat pristajat na lagodnost reproduktivne budale in prenehat vstopat v soodvisne zakonske zveze. Otežena eksistenca gor al’ dol. To je vojna. Osveščanja ne potrebujejo le moški, ampak tudi ženske. Če se ženske ne povežejo in niti v skrajnem primeru ne udarijo štrajka, ki posega direktno v zasebnost heteroseksualnih odnosov, se nima smisla sekirat zaradi abortiranja deklic. Blagor abortiranim deklicam. Konec koncev gre za precej očiten moški krik na pomoč. Na pomoč pa ne kličejo nikogar drugega kot ravno ženske, matere. Kot bi kričali: “Uprite se že enkrat naši neumnosti in nasilju, ki ga zganjamo nad seboj in nad vami, zaboga!” So kot nevzgojeni histerični otroci, ki nagajajo in nagajajo, moledujejo za pozornost, matere pa nič. Še vedno čakajo, da bodo moški poskrbeli za njih in otroke. Ne bodo. Ker sami ne znajo, ne zmorejo in v kriznih situacijah od frustracij izgubljajo razum in narcistična osebnostna motenost je edino, kar jih drži pokonci. Pametni in mentalno razviti moški morajo v takšnih situacijah pozvat ženske, da zadeve primejo v svoje roke, kar v prvi fazi pomeni, da brcnejo v rit infantilne moške, ki jih očitno niso sposobne vzgajat, zato jih tudi lastni sinovi prezirajo in hčere ne spoštujejo.

Treba si je nalit čistega vina o mejah verjetnosti! Porazdelit odgovornost, ker dejansko je porazdeljena. Tovrsten “genocid” nad ženskami je milost, v kolikor se ženskam ne ljubi ubadat z izboljševanjem sveta, ampak se sprijaznijo s patriarhalnim lažnim konceptom samoumevne varnosti s strani moških za ceno podreditve. Prvi korak je korak k učlovečevanju patriarhalno zatrtih in frustriranih moških. Zato si je treba seveda pridobit spoštovanje. Spoštovanja si pa prav gotovo ne pridobiš tako, da samo ležiš na hrbtu, rojevaš, pečeš palačinke in predvsem z možgani na off kimaš nebulozam degeneriranega gospodarja. Žensk, ki si prislužijo spoštovanje, se na takšnem nivoju bivanja seveda infantilni moški izogibajo. Odlično! To je pač samo nujna prva faza soočenja s svojim lažnim napihnjenim jazom. Do sprave in zelene veje pod ritjo je najprej pot samotna. Potem sledi učenje in razvijanje empatije – nujnega pogoja za vzpostavljanje smiselnih odnosov za razumevanje in izboljševanje ravni življenja. Pred to fazo z nobenim človekom itak nima smisla sodelovat v ničemer. Še najmanj se ima smisel spuščat v seksualne odnose in celo rojevat pod formalnim naslovom “Mi smo družina”. Saj ne hodimo več po štirih med drevesi. Lahko pa spet začnemo. Ja, res za bruhat.