Na družbenih omrežjih so se pojavili prispevki iz hrvaških medijev, v katerih poročajo, da nova aktualna finska predsednica vlade Sanna Marin predlaga zakon za skrajšanje delovnega časa na šesturne štiri delovne dni v tednu.
Ko sem za delitev novice na Facebooku poskušala izbrskat poročanje slovenskega medija, sem našla samo različico na portalu, ki se imenuje Narobesvet.com. Eden izmed najbolj zdravorazumskih socialnih smernic sodobne politike v Evropi je v Sloveniji zamolčan in se pojavi kvečjemu na manjšem portalu, ki si je nadel naziv Narobe svet. In še ta skopa vsebina prispevka je tako bizarno zavajajoča in neumna, da se lahko človek samo zagrenjeno smeje. Neznani avtor bluzi o državah Evropske unije, ki so še posebej znane po svojih kulturah dela, prilagojenim družinam in družinskemu življenju in Finska ni nič drugačna. A bejž, no, nič drugačna ni?! Realnost je seveda ravno obratna.
Sanna Marin je bila s politično smernico stranke za skrajševanje delovnega časa (brez znižanja aktualnih plač seveda) že izvoljena na čelo finske politike, saj je idejo promovirala še v času, ko je bila ministrica za promet in komunikacije. Stališče je javno izrazila premierka, ki pa žal po Evropi ni prav množično spodbujano. Kakšen bo morebiten iztržek v bodočnosti s podporo stranke v parlamentu, je težko napovedat, obstajajo pa dobra izhodišča, ker je celotna koalicija precej socialno naravnana. Podjetja, ki že delujejo s skrajšanim delovnim časom in dela prostim petkom, beležijo dobre rezultate zvišane produktivnosti zaposlenih. Manj utrujen, bolj spoštovan in zadovoljen delavec, ki ima več časa tudi zase, dela bolj produktivno in se bolje identificira s podjetjem. Gre za uvajanje pozitivne motivacije proti tradicionalni ideologiji negativne motivacije – zasužnjevanja. Tudi če bi bil izpogajan rezultat v finskem parlamentu slabši, bi bil še vedno dober. Njihova skandinavska soseda Norveška je že navajena na sedemurni delovni čas, tako da si Finci gotovo obetajo več.
Finska postaja že vrsto let zelo drugačna država pri vodenju socialne, kulturne, emancipatorne, delovno etične in vsebinsko produktivne politike. Ponašajo se z naprednim šolskim sistemom, ki se osredotoča na razumevanje, poglabljanje snovi in dialog namesto zgolj na pozabljivo piflanje za nabiranje točk v slaboumni tekmi za status, ki postaja vedno bolj sam sebi v namen. Njihov najnovejši osrednji kulturni “spomenik” je ogromna knjižnica, ki se kot kulturni center združevanja odlikuje po najbolj razvejani sodobni digitalni organizaciji in ponudbi. Za kulturni ponos, ki je doživel otvoritev lansko leto, so z močno podporo državljanov zapravili ogromno davkoplačevalskega denarja. Pač vedo, v kaj se splača vlagat za bodočnost. Finska ima najbolj fleksibilen delovni urnik že zdaj. Že leta 2011 je statistična raziskava pokazala, da kar 92% finskih podjetij svojim zaposlenim omogoča fleksibilen delovni čas. Leta 2020 bo začel veljat novi zakon, po katerem se bo lahko večina zaposlenih (na področjih dela, kjer je le mogoče) odločila, kje in kdaj bo oddelala vsaj polovico delovnega časa – doma ali na delovnem mestu. Ob takšnih političnih smernicah je logično, da sledi naslednji korak skrajševanja delovnega časa, kar naj bi bil tudi osrednji smisel civilizacijskega in tehnološko razvojnega napredka – več svobode posamezniku pri možnosti odločanja za osebni slog življenja, razvijanje ustvarjalnosti, vseživljenjskega izobraževanja in karierne fleksibilnosti. Finska premierka utemeljuje svojo odločitev z napredkom družbe, ki več časa preživi z družino ali/in svoj prosti čas preživlja kakovostno z razvijanjem hobijev, novih idej za prihodnost, izobraževanjem ipd. Krčenje kvantitete dela, ki se meri v urah, hkrati pomeni tudi razumevanje pozitivne motivacije, ki rezultira v večji produktivnosti namesto zagrenjenega nabijanja ur kronično utrujenih in demotiviranih zaposlenih. Finska se je po kriterijih merjenja sreče državljanov uvrstila na vrh lestvice.
In kaj ob vsem priloženem, o čemer nismo zasledili poročanja, najbolj fascinira slovenske medije? Da je nova finska premierka ženska in celo najmlajša premierka na svetu. In ne samo to! Šok je še večji. Celotna koalicija finske vlade je sestavljena iz strank, ki jih vodijo ženske. Narobe svet, mar ne?! Za finsko družbo je takšno čvekanje v 21. stoletju zagotovo retardirano, saj med drugim slovijo tudi po izredno visokem deležu enakopravnega zastopanja spolov na vseh področjih dela in še posebej v politiki. Finska je že desetletja znana po t. i. močnih ženskah, ki z enako samozavestjo in možnostmi vstopajo na politični parket kot na drugi strani vozijo tovornjake ali kopljejo jarke. Je Finska idealna država za življenje slehernika? Daleč od tega. Še vedno so tudi Finci del globalne fašistoidno tekmovalne neoliberalne politike, ki se namesto s kolesom vozi z avtomobili in letali zato, da lahko dirka v prazno še hitreje in še bolj zasužnjeno, namesto da bi zgolj hitreje prispela na cilj in se usmerila v nove smiselne cilje kakovostnega sobivanja. Kaj je sploh smisel in cilj, s katerim bi skupnosti živele bolje in se posledično izognile novim vojnam med plenilskimi sociopati in zasužnjenimi izropanci? O tem se brez dvoma na Finskem sprašujejo bolj pametno kot druge evropske države, ki se povsem udinjajo ameriško kitajski neoliberalno tekmovalni blaznosti bogate elite s sociopatsko mentaliteto na eni strani, na drugi strani pa z dvema različicama sužnjev: slabo plačana zgarana delovna sila, ki opravlja vedno več poklicev hkrati na enem delovnem mestu za presežno število delovnih ur, na drugi strani pa naraščajoč bazen brezposelnih, ki predstavljajo zaželen socialni “problem”.
Ko sem seveda pogooglala še po najbolj širokem angleškogovorečem internetnem bazenu, se je nepresenetljivo izkazalo, da so poročanja o političnih smernicah aktualne finske premierke izredno redka in skopa, prav tako neobstoječa v velikih monopolnih medijih. Še tista poročanja, ki obstajajo, so pospremljena z dvomi o uresničljivosti takšnega projekta, saj, oh, oh, oh, je dandanes konkurenca na trgu dela vedno bolj ostra in zahtevna. Dandanes seveda v bistvu stvari ni nič drugače kot v preteklosti. Še vedno traja zgodovina zasužnjevanja, ki se maje od diktatur do različnih oblik fevdalizmov. Sodobna neoliberalna različica je spet le oblika fevdalizma in temu primerne patriarhalne mentalitete, ki nikakor ni zgolj stvar odnosa med spoloma, ampak stvar širše ideologije odsotnosti empatije, ustvarjalnosti in doživljanja, torej odsotnosti osrednjega smisla človeka prosto po najbolj primarnem in primitivnem tekmovalnem načelu plena in plenilca. Patriarhat je zasužnjevalna politika sama po sebi, ki se napaja na ideji poraza drugega kot edini obstoječi motivaciji za voljo do življenja. Patriarhat je ideologija negativne motivacije in negativne selekcije. Patriarhat je ideologija, ki iz vsakega sistema (tudi če je načelno zastavljen dobro) in režima ustvari izrojeno obliko – različico diktature, kastnega sistema ali sužnjelastniškega reda. Patriarhalna ideologija zasužnjuje moške in ženske ter se napaja na parazitiranju od vojne do vojne. In to je za napredno družbo v smer humanosti narobe svet. Za bolj ali manj klerikalno družbo, ki še vedno zaostalo ganjeno hlipa nad primitivnim “naravnim” zakonom divjine, pa je human svet še vedno predvsem nedoumljiv.
“Finska je že desetletja znana po t. i. močnih ženskah, ki z enako samozavestjo in možnostmi vstopajo na politični parket kot na drugi strani vozijo tovornjake ali kopljejo jarke.”
A jarke kopljejo? To pa je prispevek k razvoju družbe na Finskem! Zdaj se nič ne čudim, da je Finska tako daleč v razvoju dežele, glede na nas?
Kaj čmo naredit pri nas? Prednostno zaposlit ženske pri cestnih podjetjih in v gradbeništvu. Parlament napolnit z ženskami (tudi, če ne bodo kandidirale). In kaj naredit z moškimi. Strpat jih v geto in jih uporabljat le kot semensko banko.
Me zanima, če druge ženske po Sloveniji tudi mislijo tako? In ne sano tistih trideset babnic v Ljubljani, ki so članice feminističnega krožka. in delajo politiko, kot da imajo vse ženske za sabo. Le kako vedo? So bile na volitvah?
Tole o 4 dnevnem delavniku je menda raca (fake news).
https://newsnowfinland.fi/politics/how-finlands-fake-four-day-week-became-a-fact-in-europes-media
Ampak tudi jaz dvomim, da to ni bilo objavljeno pri nas zaradi doslednega preverjanja dejstev.
Hvala. Ampak to vendarle ni tipičen primerek “fake news”. Bolj gre za interpretacijo zadev. Osebno sem prebrala finski članek v prevodu, ki sem ga linkala. In popolnoma drži, da gre za zadevo, ki datira v tisti shod v avgustu. Takrat je bila aktualna premierka že ministrica – torej pomembna politična figura. To sem v tekstu tudi omenila, da gre za premierkino pobudo še iz časa pred volitvami. Kar naj bi bilo narobe, je torej samo to, da ni šlo za uradno izjavo v imenu stranke. Vendar to sploh ni tako pomembno. Javno izraženo stališče ali težnja predsednice vlade je pomembna. Saj ni nujno vse del programa, kar določene stranke ali celo premier uresničuje, v kolikor obstaja dovolj velika podpora, tudi in predvsem s strani volilne baze. Iz programa se nikoli ne uresničuje vse po spisku in marsikaj se uresničuje izven uradnega programa. In ta članek piše tako, kot bi šlo za nevemkakšno neuresničljivo idejo, ki se je raztrosila po Evropi kot butasta verjetnost. Kar je v bistvu poleg molka metanje polen pod noge takšnim pobudam. Norveška že ima sedemurni delovnik in ravno po Skandinaviji, kjer že poznajo deljen delovni čas, se vrstijo podjetja s petka prostimi dnevi in beležijo odlično produktivnost. Skratka, ne gre za nekaj, kar je neuresničljiva fikcija – je pa krajšanje in krčenje delovnega časa zelo nezaželena ideja s strani neoliberalne politike in kapitalističnih elit. Ve se, zakaj. Medijsko obešanje za takšne ideje vodilnih politikov je zato zelo pomembno. To ustvarja klimo, ki takšne izražene ideje pomembno spodbuja k uresničevanju. Na tak način se v politiki zgodi veliko uresničitev pobu, a žal večinoma predvsem bebavih in s strani lobijev, ki niso v korist demokratični večini. Označit tole za fake news in potegnit črto, čeprav ni čisto fake news, se mi zato ne zdi dobra medijska poteza. Lahko bi napisali kritičen članek o tem, da še ni podana uradna izjava stranke o premierkini javno izraženi težnji ali kaj podobnega. To bi bil npr. produktiven način. Tole je pa ni.
Pri nas ima del firme v Nemčiji 4 dnevni delavnik, poskusno, za 6 mesecev. Ne iz dobrote, ali iz kakšne vere v višanje produktivnosti, ampak ker je prodaja na Kitajskem trgu močno padla in so zaloge previsoke, običajni način reševanja težav v takih primerih pa je odpuščanje. No, namesto odpuščanja imajo zdaj tam proste petke in 20% nižjo plačo, nemška socialna država pa jim doplačuje nekje 66% razlike v plači, tako da je realne razlike nekje 6-7%. Predvidevam, da jim to tudi ne vpliva na pokojninsko zavarovanje. Včasih so razlogi za skrajšanje delovnega časa lahko tudi zelo pragmatični.
Pri nas bi lahko bili prvi koraki to, da si pokojninsko zavarovan kot da delaš polni delovni čas, če le plačujejš višje prispevke za soc. zavarovanje, kot pa so tisti od minimalne plače. In se strinjam, to recimo je v domeni politike. In ne pričakujem sprememb v naslednjih letih.
Ja, seveda. Razlogi so lahko takšni ali drugačni, je pa še vedno tudi primer, ki si ga opisal, boljši primer od odpuščanja. Krajšat bi morali čas tudi zaradi rastočega bazena brezposelnosti in zaposlovanja več delavcev. Danes zaradi politike, kakršna pač je, delodajalci ne želijo zaposlovat novih kadrov, ker so “predragi”, zato imamo na eni strani brezposelne, na drugi pa prezaposlene. Itd. Itd.
Tudi jaz prav nič ne verjamem v pametne spremembe in se strinjam s tvojim pesimizmom, vendar pa na drugi strani tudi vem, da pritiski javnosti nekaj pomenijo in še kako vplivajo na tokove sprememb, zato kritiziram medije, ki in ker tega ne počnejo. Vemo, zakaj. Ampak ni pomembno, zakaj. Zahtevat bi morali, da to počnejo.