Nič ne prosimo, nič ne zahtevamo in nič ne damo

Skrajno poniževalno je spremljanje jebivetrske agende medijev o okoljski katastrofi v Avstraliji. Brezmejna lahkotnost na strani občinstva, ki hinavska sporočila in interpretacije dogajanja povsem nekritično večinoma sprejema, je sicer predvidljiva, a zato še toliko bolj zaskrbljujoča. V Avstraliji so do zdaj požari uničili gozdno površino v velikosti Avstrije, v ognju in dimu je pomrlo neevidentirano število legendarnih divjih živali, ki sega zagotovo preko milijona, umrlo je 25 ljudi, uničenih je približno 1800 domov in več tisoč glav živine. Ves Zahod, ki poseduje največ sredstev za učinkovito preprečevanje najhujšega scenarija, je samo opazoval pogorišče, poročal in jamral. In kaj poslušamo po začudenih pripombah, zakaj smo, ne prvič in zagotovo ne zadnjič, tako absurdno brezbrižno dopustili tolikšno opustošenje?

Neoliberalna varčnost deluje

Poslušamo, da je vsega kriva avstralska vlada, ker ni pravočasno zaprosila za pomoč, saj, olalala, države ne morejo kar svojevoljno vdirat na tuja ozemlja in izvajat takšne ali drugačne operacije. Jah, pa res, ježešna. To lahko počne samo na primer Trump in podobni nevarni pajaci na oblasti velesil, kadar se jim zdi, da je koristno za njihove osebne ambicije in apetite. Avstralija pa tudi nepravočasno ni zaprosila za dovolj pomoči. Sodeče po odzivih na družabnih omrežjih si je tudi večina ljudi po svetu oddahnila. Huhhh, no, zdaj je pa jasno. Še dobro, da smo prejeli javno izrečen in uradno pofočkan idiotski izgovor, da gremo lahko »v miru« spat. Da se zdi, kot da vendarle živimo v organiziranem sistemu z nekakšno vsaj za silo sprejemljivo bizarno logiko, če že zaupanja v dobronamernost, varnost in poštenje ne moremo imet. Mediji so pridno in brez kontekstov plasirali še poročanje o lovu na požigalce, med katerimi so tudi najstniki, ki se podajo na žurerski piknik, in drugi piknikovalci, ki netijo požare v kriznih vremenskih razmerah že od nekdaj. Na tak način so zgolj spodbudili pri občinstvu snovanje požigalskih zarot, kar naj bi bilo krivo za nastalo situacijo in kar se zdi dovolj za pomiritev v suženjstvo zakletih, da se dogaja pač nekaj izrednega. Nekaj, kar pride in gre. Nekaj, za kar niso potrebni kakšni posebni sistemsko radikalni ukrepi. Kako globoko proti dnu se spušča sprejemljivost logike in mentalitete jebivetrstva, dobro ponazarja tudi avstralski primer. Ali sočustvujem z avstralskim prebivalstvom? Ja, s tistimi, ki so manjšinske žrtve vsesplošne izrojenosti in banalizacije uma. Kolektivno pa Avstralci enako kot drugi narodi ne pometejo s politiko, ki je odraz tudi njihove povprečne mentalitete, in se veselo zabavajo pod ognjemetom, dokler so pač še živi.

Če je avstralski premier Scott Morrison samo eden v vrsti težkokategornih narcistično ambicioznih butcev, ki med drugimi idiotizmi zanika problematiko podnebnih sprememb, moli za dež in se magari brez osnovnega smisla za bonton dopustniško praska po jajcih na Havajih, medtem ko država, ki naj bi jo vodil, gori, še ne pomeni, da avstralska vlada ne sprejema pomoči in da so poglavarji držav na Zahodu ustrezno pomoč ponujali in izvajali ustrezen pritisk v skrbi za skupno ozemlje, ki se imenuje planet Zemlja! Ko je bilo že povsem jasno, da aktualni požari niso zgolj eni izmed letnih epizod, ki jih je Avstralija vajena, ampak velika katastrofa, ki se tiče vseh prebivalcev planeta Zemlja, sta le Amerika in Kanada poslali na pomoč okrog sto gasilcev. Požar je sicer gasilo nekaj tisoč gasilcev in prostovoljcev, avstralsko obrambno ministrstvo pa je v zrak poslalo le pet helikopterjev. Odziv je bil tako absurden, da sem na Facebooku zapisala, da se ne bi čudila, če bi prebrala, da se sto gasilcev iz tujine intenzivno bori proti ognjenim zubljem z intenzivnim uriniranjem. Avstralska vlada vendarle je sprejemala pomoč iz drugih držav, le da je bila ta enako skromna, kot je bilo skromno angažiranje avstralske politike. Ko je postal košček neba tudi na strani Nove Zelandije že rdeč in smrdljiv, se je zganila še premierka Nove Zelandije in poslala nekaj helikopterjev na pomoč. Nisem zasledila, da so bili zavrnjeni. Nisem pa tudi zasledila nikakršnih javnih ostrih pozivov in konkretne ponudbe pomoči s strani predsednika vlade katere koli domnevno civilizirane in bogate države na Zahodu, ki bi jo avstralska vlada nonšalantno zavrnila. Avstralija torej nič ni prosila, zavračala pa tudi ne. Z javno izraženimi donacijami v podporo se je oglasilo le nekaj predsednikov vlad, tudi Boris Johnson, v zadnjih dveh dnevih, ko je po logiki stvari že vse opustošeno in se predvideva, da pomoč res ne bi predstavljala posebej visokega stroška. Zakaj torej takšna pat pozicija?

Kadar govorimo na primer o evropskem kulturnem spomeniku v Franciji, kot je katedrala Notre Dame, se nam ne zdi nič nenavadnega, da iz tujine prikaplja ogromno denarja za obnovitev nastale škode v požaru. Francoskemu predsedniku je bilo popolnoma vseeno, ali denar prikaplja s strani tujih zasebnih donatorjev ali državnih blagajn. Kadar hinavsko govorimo o pomoči, pri čemer omenjamo le dejavnosti in orodja za opravljanje dejavnosti, se perfidno zamegli dejstvo, da gre tudi v tem primeru za denar. Večje ali manjše količine denarja. Katedralo Notre Dame pač ne morejo obnovit prostovoljci in zgolj podplačana delavna sila gradbincev, medtem ko bi gozdove lahko gasili konec koncev zgolj prostovoljci in skromno plačani poklicni gasilci, morda res le z uriniranjem (oglejte si film Wildlife, v katerem je dobro prikazana uspešna psihologija »zafrustriraj ljudi in jih izrabi« izkoriščanja prostovoljne delovne sile pri zasilnem omejevanju škode ob okoljskih katastrofah, kakršne so požari). Na točki, ko pro bono »pomoč« z golimi rokami in nogami preprosto ni več učinkovita, neoliberalna klika samo opazuje opustošenje in kvečjemu razpravlja, kako bi nekaj malega sredstev vendarle zapravili zgolj za silo, zgolj za pomiritev ljudi, da ne bi v njihovih očeh izpadli tako arogantni, kot v resnici so. Da ne bi sistem in prioritete v njem izpadle tako monstruozno pokvarjene in destruktivne, kot v resnici so. In za silo pomirit ljudstvo je neverjetno lahko. Scott Morrison je napovedal, da bo Avstralija za izgradnjo ali obnovo prebivališč (skoraj 2000) preko novonastale agencije za obnovo po požarih namenila kar 1,4 milijona dolarjev. Kar slabih milijon in pol dolarjev! Olala! To pa je osupljiv drobiž. Kako bodo plačali izgubljena življenja živali in dreves? Nikakor. Bodo pa verjetno izvajali razna saniranja z izjemnimi finančnimi mahinacijami, ki se bodo še kako splačale tistim, ki bodo z investicijami rokovali in jih hkrati nadzorovali. Sram me je zapisat, koliko je stal famozen avstralski ognjemet, ki se mu Avstralci niso odpovedali navkljub goreči tragediji okrog njih. Ljudi je neverjetno enostavno pomirit. Za »kruha in iger« fešto nikoli ni nič prehudo, nikoli ni nič preveč neokusno. Ljudje se konec koncev radi pomirijo kar sami. Čemu ne bi zmetali v luft drago plačanih raket, saj so bile že pred požarom nakupljene. Čemu bi pospravili trapaste igrače v kot vsaj do naslednjega leta in se jim kasneje odpovedali, ker simbolizirajo le vojno, če je pa vsak dan dober dan za žur, tako kot za vojno. Splača se uporabit izjemno investicijo. Treba je razmišljat varčno in preudarno. Brazilski, ruski, avstralski gozdovi in pragozdovi, morja, reke, rastline, živali, ljudje in nebo … Koga briga! Povej mi, koliko nekaj stane, povem ti, koliko mi je za kar koli mar. Večina se pravzaprav zelo dobro razume v zlu in dobrohotnem mlatenju prazne verbalne slame za javnost. Resnica je pa jasna kot beli dan, dokler ognja še ni dovolj, da bi dim popolnoma zatemnil naš vsakdan. Vsi gozdovi, poginule živali in ljudje, ki so umrli, so zgolj kolateralna škoda povsem drugih prioritet zahodnjaške neoliberalne politike.

Resničnostni šov Greta še vedno na programu

Tudi najstnica Greta Thunberg dovolj dobro razume tisto, kar je treba razumet za uresničitev svojih ambicij in ciljev. To zlahka dojame vsak otrok in v današnji dobi infantilizacije tudi večina odrasle populacije zmore prisluhnit le preprostim besedam otroka. Odrasli so v povprečju konec koncev samo otroci z višjim emšom od uradno predvidenega. Logično, da sem malo pogooglala in preverila, kaj je zvezdnica okoljevarstvenega resničnostnega šova uprizorila v zvezi z zadnjo odmevno katastrofo. Totalno brez presenečenja. Scenarij postaja izpet, dolgočasen in predvidljiv kot tretje, četrte in pete sezone najbolj priljubljenih  televizijskih nadaljevank. Greta je v javnost spet plasirala samo pamflet, v katerem nas je obvestila o osnovnih informacijah v zvezi z dogajanjem, ki ga že poznamo, in z zgroženo retoriko obsodila nezainteresirano politiko predsednika avstralske vlade. O, bog, prosim obstajaj in nam pomagaj! Greta svoje javne moči spet ni uporabila za nikakršno kritiko globalnega sistema, ni pozvala nobene konkretne države k ukrepanju, še najmanj ene izmed najbogatejših držav na svetu, katere državljanka je sama. K mikrofonu ni pozvala nobene konkretne osebe, ki bi lahko povedala kaj bolj pametnega, zavezujočega in koristnega o tematiki. Niti ni pobudnica za kakršen koli sklad pomoči, kar ji v bistvu edino štejem v čast, tudi če je zgolj posledica jebivetrstva, ker je pristajanje na dobrodelne organizacije pravzaprav podpora roparskemu sistemu.

Greta povsem v skladu s svojo siceršnjo agendo ne prestopi meje, za katero ve – kot vsak otrok – da bi jo kvečjemu stala glave na poti slave. Koliko veliko bolj konkretno artikuliranih in neodvisnih aktivistov s predznanjem, mladih in starejših, že pred njo ni prišlo do glasu ali pa je bil njihov glas utišan v trenutku slutnje po učinkovitih predlogih za realne potrebne spremembe?! Veliko. Greta je pač tipična zvezdnica, ki želi zvezdnica tudi ostat. Da ne bo pomote! Ne kritiziram Grete osebno, saj je vendar deklica, od katere ni etično pričakovat kaj več od tega, za kar se ponuja. Ravno zato ker v tej smeri ni mogoče ničesar pričakovat, je konec koncev postala okoljevarstvena zvezdnica. Je pa mogoče od nje pričakovat sodelovanje s trgom, kar je poleg dobrohotnih splošnih pamfletov, ki dajejo zgolj vtis, da se dogaja nekaj v smeri ozaveščenosti, več kot zaželeno. Zato Greta salutira milijardeju Alu Goru, ki se zelo uspešno trudi zeleno politiko preobrazit v nove mega dobičkonosne profite na trgu. Greta se fotografira z Arnoldom Schwarzeneggerjem, ki si mane roke za novimi dobički od prodaje električnih avtomobilov, medtem ko zasužnjena cenena in otroška delovna sila v Kongu bije tlako. Greta nima nič proti ideji o obdavčevalni zeleni politiki, ki bi zlahka revščino še poglobila in jo spravila še globlje pod rob, da bi se premožni kapitalisti šli zeleno luksuzno življenje, medtem ko bi naš planet še naprej postajal siv in pepelnat. Greta tuli: »Poslušajte znanstvenike!« A začuda nikogar ne poimenuje in nikoli ne uporabi svoje zvezdniške moči, da bi komu od njih, za katere trdi, da jih posluša, predala mikrofon, da bi za razliko od nje povedali kaj prisluha vrednega.

Greta je pač otrok zvezdniških staršev, ki so si v zatonu svoje kariere omislili družinski resničnostni šov. Gretina mama, operna diva, ki je pred leti na Eurosongu neuspešno skušala fascinirat predvsem z močno propagando, da bo nastopila v najdražji obleki v zgodovini Eurosonga, je očitno spoznala, da se časi spreminjajo in da je bolje stavit na manj kapitalistično očitne konje, če želiš, da tvoja zvezda ne ugasne. Z možem igralcem in producentom sta napisala temu primerno knjigo o svoji okoljsko in prehransko ozaveščeni družini in Greto kot obetaven zvezdniški material sodobne ere prepustili novinarju, družinskemu znancu, ostalo pa je že aktivna zgodovina. Greta je izrabljen in zelo verjetno tudi zlorabljen otrok narcistično obsedenih staršev in medijev. Greta je žrtev njenih zvestih fenov, ki trdijo, da je šov Greta v vsakem primeru pozitiven že zato, ker jo kritizirajo in žalijo desničarski zanikovalci destruktivnih posledic podnebnih sprememb. Pravijo, da nič več ne pričakujejo od Grete, kot jim nudi veselja. Da je dovolj že to, da je ustvarila odmevno okoljevarstveno propagando in sprožila petkove shode mladih. Da se na petkovih shodih mladine ne zgodi nič omembe vrednega in da ni tam nikogar drugega kot le prostih petkov in s tem podaljšanega vikenda željnih mladih (kar jim absolutno ni za zamerit), tudi ni nič hudega. Važno, da profesorji na srednjih šolah in univerzah vsaj ne delijo neopravičenih ur žura željni mladini, če že kolektivno in javno ne zinejo ne bele ne črne in se ne udeležujejo nikakršnih shodov. Celotna akademska in domnevna intelektualna elita, ki je bolj ali manj kupljena, se kolektivno ne ukvarja z nikakršnimi poskusi neposrednega vplivanja na družbo in politiko. Imajo preveč dela z objavljanjem prispevkov v strokovnih revijah, ki jih niti kolegi redno ne prebirajo, in nasploh z nabiranjem točk preko raznih subvencioniranih projektov, ki ne prebijejo meje ozkega kroga kolegov in služijo predvsem prilagodljivemu vzpenjanju po hierarhični poklicni lestvici, kar na družbo in planet ne odtisne omembe vrednih pozitivnih učinkov. Preveč stresa predstavlja že skrb za lasten položaj in plačo. Med preangažiranostjo in brezposelnostjo srednjega razreda je danes tako tanka meja kot verjetno še nikoli. Treba je pazit, kaj počneš in čvekaš, in da ne počneš nič takšnega, kar bi vznemirilo šefa in meje njegove politike, ki mu nudi bolj udoben stol, pisarno, formalen status in dohodke.

Nič hudega torej, če se Greta ne zaveda ali pa se zaveda, kaj počne, ko propagira kapitalistične plenilce s slinastimi apetiti, ki okoljevarstveno problematiko zgolj zlorabljajo za nove možnosti ustvarjanja nezaslužnega in nepoštenega dobička. Saj je vendar deklica. Ni sama kriva, če jo grdi in pokvarjeni strici in tete, ki poosebljajo zasužnjevalni sistem, zlorabljajo.

Najbolj utemeljena pohvala poze in aktivnosti, kakor jih izvaja Greta, sem slišala od neke novinarke na CNN, ki je izjavila, da so kritike Gretinega delovanja neutemeljene, ker gre vendarle za zelo nadarjeno sodobno političarko, ki je sposobna pridobit mase ljudi na svojo stran. S pohvalo se zelo globoko strinjam in točno to se mi zdi enako globoko zaskrbljujoče. Tudi  Greta je le simptom aktualnega populističnega stanja, ne preporoden glas odrešitve.