Jezero

Še nikoli prej

Vedno znova se mi zdi krivično, kadar kritiki v imenu sodobne svete ažurnosti podajo svojo oceno nove nadaljevanke na sporedu že po prvem delu. Uvodna epizoda namreč praviloma v dobrem ali zlu odstopa od ritma in dramaturgije nadaljnjih sestavljank celote. Občinstvu se šele predstavijo ključni liki, atmosfera, zaplet ali rdeča nit pripovedi, za kar je potreben prostor in čas. Včasih je prvi del nadaljevanke preveč obetaven, včasih pa premalo, najbolj redko v vseh elementih sovpada z nadaljnjim razvojem proti epilogu, ki spet predstavlja bolj ali manj odstopajočo izjemo zaradi samega razpleta zgodbe. V primeru nadaljevanke Jezero sem nameravala počakat s presojo, dokler se ne izteče zaključna špica. Ampak ne bo šlo. Prebila sem se že skozi polovico celotnega paketa in izgubila upanje, da se mi bo ljubilo zapravit še dve uri življenja za tako neprebavljivo prazen dolgčas. Ker sem prebrala roman, mi tega ekraniziranega sadizma res ni treba prenašat v imenu pričakovanja posebnega presenečenja. Sploh se mi ne bi zdelo vredno niti izgubljat besed, če ne bi šlo za tako udarno, brezsramno in žal tudi neokusno vulgarno promocijo romana in nadaljevanke v paketu. Toliko patološkega vsiljevanja precenjenega mnenja in zavajanja, kaj je kaj in zakaj, nismo bili deležni niti ob najbolj udarni promociji sicer simpatičnega mladinskega romana Čefurji raus!, ki pa je bil s politično podkrepljenim motivom vsiljen kot vrhunski literarni dosežek za odrasle na tematiko priseljencev, ki odraščajo v slovenski družbi. Spomnite se, kaj smo kar naprej poslušali kot protiargument upravičenim skeptikom, kar se tiče prepada med promocijskim prepričevanjem, kaj neko literarno delo realno predstavlja in kaj naj bi predstavljalo, ker zavoljo motivov drugotnega pomena hočemo, da bi predstavljalo. Še nikoli ni nihče napisal romana o tovrstni tematiki s takšne perspektive. Ja, in?! Zdaj je zadeva v primeru krimiča Jezero seveda mnogo hujša. Poslušamo, da še nikoli prej nismo brali in spremljali na malih ekranih poskusa kopiranja skandinavskega krimi žanra. Ja, in?! Ta »še nikoli prej« argument, ki se kronično pojavlja v primerih, ko je absolutna prioriteta motiv za slavljenje povprečja zavoljo interesov drugotnega pomena od presoje o kakovosti literature, postaja milo rečeno patetičen. Zdaj smo že korak dlje pri hvalisanju in slavljenju povprečja, ker se nam jebe tudi za vsakršen poskus izvirnosti, ki jo je mladinski romanček Čefurji raus! vsaj s prvoosebnega pripovednega vidika vendarle vseboval, vsem nanizanim klišejem iz vicev o čefurjih navkljub. Ampak mi se zlahka identificiramo s plonkarji. Še posebej z nerodnimi posnemovalci, kakršni smo tudi kot narod. Bistvo je, da občinstvo ploska posnemovalcu, ki se precenjuje. Slovensko občinstvo razume to frustracijo in fantaziranje, da lahko postaneš kralj blatnega dola, kjer blato pač pridobi status rodovitne grude.  Najprej je treba seveda zatret in uničit rodovitno grudo. Na primer kronično ignorirat, osupljivo slabo predstavljat in še slabše promovirat kakovostne slovenske romane (pa tudi tuje)! Tako zelo, da se zdi, da sploh ne obstajajo. In potem je treba izbrat berljiv roman našega prijatelja in ga z vsemi trobentami, kar jih premore slovenska medijska krajina, spromovirat kot vrhunski dosežek brez primerjave.

Motiv za poskus umora najnižje stopnje objektivne distance pri presojah o naravi, smotru in kakovosti literature je pri operaciji Golob še posebej potrošniško in klientelistično naravnan. Vemo že vnaprej, kdo in zakaj je morilec. Tadej Golob skače iz vseh kotov in kriči: »Jaz sem morilec! Pred mano ni obstajala slovenska kriminalka! Vsi so mrtvi, izbrisani in pokopani! Jo Nesbo je tudi mrtev! Udri Skandinavce! Jaz sem boljši pisatelj kot Nesbo! Ta tip nima pojma! Jaz, Jaz, Jaz! Nesbo je mrtev! Ma kaj samo norveški general Nesbo! Cela skandinavska vojska je mrtva! Tukaj sem Jaz!« Velika sreča za Tadeja Goloba je, da norveška žrtev tega našega pobalinsko in narcistično razdivjanega morilca ne sliši kričavega naklepa in se nam vsem skupaj ne posmehuje preveč, da bi nam postalo pred svetom spet brez potrebe nerodno. Aja, saj res. Mi ne premoremo več sramu. V naši do skrajnosti kulturno profanizirani deželi, ki kar kliče po avtentičnem trilerju, takšna infantilna in pobalinska promocija namreč uspeva, ker je psihopatologija, ki jo uprizarja novinar Tadej Golob z medijskimi zavezniki ob boku, precej dobro zlizana s stanjem uma in duha našega sistematično mentalno podhranjenega, nasilnega, povprečju in negativni selekciji naklonjenega naroda. Skratka, ko slišim žanrski film ali nadaljevanka in Slovenci, se mi še vedno prikaže pred očmi le izjemna Idila Tomaža Gorkiča. Skandinavci in kdor koli drug na svetu mogoče sploh ne bi dobro razumeli, da gre izključno za surovi realizem nekega povsem realnega okolja, ampak mi smo žal lahko razumeli. Še preveč.

Če nisi najboljši na svetu, si pa boljši od vseh na svetu v Sloveniji

Naš alfa in omega razprodan posnemovalec Tadej Golob v intervjuju za časopis Delo pravi, da piše bolje kot Jo Nesbo. Upravičena nadutost me nikoli ni posebej motila. Zakaj bi me, če pa živim v eri razcveta neupravičene nadutosti. Tolikšno pomanjkanje samorefleksije, kaj šele samokritike, kot jo uprizarja Tadej Golob s svojimi novinarskimi kolegi, sodelavci in prijatelji v javnosti, je možno samo v družbi s posebnimi potrebami. Postane mi nerodno zanj in lahko me samo čudi, zakaj ni nerodno njemu. Verjetno zato, ker ni treba. Ker ni v gostilni, kjer bi se mu posmehovali za tako očitne nebuloze in napihnjenost. Ker ni v gostilni, kjer bi ga potrepljali po rami in rekli, hej, fant, ni panike, vsak ga kdaj malo pihne, če ga preveč cukne, še posebej če je zaprisežena ikona zdravega športnega življenja. Ne, Tadeju Golobu in njegovim oprodam po medijih se ni treba bat, da bi se blamirali s takšnimi izpadi, ker so okoliščine v deželi, kjer je najbolj gledana oddaja resničnostni šov Kmetija, idealne za normalizacijo raznoraznih norosti. Kateri slovenski roman je najbolj bran, če odštejemo romane, ki so del šolskega programa za obvezno čtivo, sploh ni pomembno, ker je dobro bran le tisti, ki je najbolje spromoviran, promocija založb pa že vnaprej skrbi, da najbolj spromoviran roman ne bo presegal predvidenega slovenskega povprečja bralnih zmožnosti, ki je v povprečju na ravni osnovnošolca. Končno se svetlika možnost, da bomo lahko začeli prodajat romane in recept je enostaven. Romani morajo bit napisani povprečno, berljivo, vsebina pa polna zastarelih konservativnih klišejev in likov brez osebnosti. Ostalo je samo stvar promocije. “Pred vami je vrhunski kriminalni roman. Česa takšnega še niste prebrali!” Jebeš Nesboja! Mi imamo boljšega avtorja. Ljudje bodo radi verjeli, saj je Jo Nesbo za našega povprečnega bralca, ki je nazadnje prebral knjigo v osnovni šoli, že prezahteven avtor. Navdušen bralec proizvajalca krimi šunda Jamesa Pattersona in drugih odtenkov sive pač ne zmore uživat v kompleksnejšem bralnem zalogaju. Na slovenske žajfnice obsojen narod v vročem terminu večernega sproščanja sledi svetovnemu trendu in se trudi razumet, a komaj čaka na bolj enostaven zalogaj, zaradi katerega ne bo kot bralec zaničevan. Veseli bodo, da jih medijsko izpostavljeni promotorji prepričujejo, da so s takšno lahkoto prebrali vrhunsko žanrsko literarno delo, bolj vrhunsko od Nesboja. Zdaj jim je jasno, zakaj so se že skozi Nesbojev roman komaj prebili, kaj šele skozi katero koli klasično literarno delo, in sploh niso dobro razumeli, zakaj takšen halo okrog določenega avtorja, a si niso upali na glas priznat. Zato ker je Nesbo preslab pisatelj! Zato! Tadej Golob je vrhunski in zdaj končno, prvič v življenju, cela Slovenija ponosno bere kot strela. Mi lahko ustvarimo svojo mikroklimo, kriterije in vrednote. Svojo Idilo! En človek, ki se smeši, je pač smešen. Če se na enak način kolektivno smeši vsaj dvajset novinarjev, igralcev in drugih Golobovih prijateljev preko medijev, bo smešno postalo sprejemljivo resno. Povprečna literatura bo postala vrhunska, nadpovprečna literatura pa v najboljšem primeru poignorirana s strani medijev in podeljevalcev nagrad, v najslabšem primeru pa opljuvana smet.

Skratka, naši nekdanji avtorji kriminalnega žanra so izpuhteli v neobstoječnost, klasični sodobni romani ostajajo še vedno v anonimi za manjšino čudaških fanatikov, ki pač beremo, ker nimamo nič bolj pametnega za počet, Jo Nesbo pa je postal pri nas žanrski analfabet, ker hoče bit Tadej Golob kralj kriminalke. Pri nas so konec koncev tudi politiki, direktorji, zvezdniki in javnomnenjski guruji pač tisti, ki to hočejo postat in so dovolj dobro omreženi, da jim je želja uresničena, pa naj trpimo še takšno škodo zaradi tega dejstva. Slovenci bodo od zdaj naprej lahko zahtevali bolj kakovostno literaturo. To je tista, skozi katero se bodo zmogli bralno polpismeni prebit. In kulturniški establišment bo temu skušal sledit. In to že počne. Zato je tudi nivo kresnikovih nagrajencev že stagniral in se temu primerno skomercializiral.

Mislite, da v tem primeru pretiravam, kar se tiče brezsramne blaznosti promocijskega udara brez izbire sredstev?

Tole izjavo je objavila založba Goga na svoji spletni strani, kjer promovira in prodaja roman Jezero:

» /…/ Nekateri ga primerjajo z Jojem Nesbøm, a Nesbø mu ne seže do pet. Prvič ker slabše piše, drugič, ker ima nerealne zaplete, tretjič, ker želi pomanjkanje sposobnosti pisanja kompenzirati z grozljivim nasiljem.«

Dorijan Keržan je direktor Nacionalnega forenzičnega laboratorija

To so te propagandne odvratnosti, na kakršne ne naletite niti pri reklamiranju pralnih praškov. Objavijo tendenciozno in odurno natolcevalsko mnenje nekega očitnega analfabeta, kar se tiče literature in še česa omembe vrednega, ki je pač v prijateljskih odnosih z avtorjem romana, in je verjetno blazno srečen, da je sodeloval pri projektu, ki mu je popestril vsakdan. Še nikoli nisem zasledila, da bi kakšen roman ali film promocijsko slavil svoj produkt na način konkretno targetiranega udrihanja po konkurenci. Še manj sem kdaj koli prebrala, da bi se udrihanje brez sramu smešilo s poskusom blatenja preočitno močnejše konkurence. Pri takih pojavih seveda ni problem, da obstajajo sporočilno škodljivi posamezniki, ki pač trapajo kozlarije in so pri tem še navijaško ali frustrirano zlobni. Problem je v tem, da mediji postavljajo takšne zavajajoče izbljuvke na piedestal v javnosti. V konkretnem primeru je problem, da poleg medija takšno promocijsko svinjarijo objavi tudi založba, ki naj bi bila sposobna pazit na svoj ugled z vidika razsodnosti pri vrednotenju literature in odnosu do nje. No, vse te meje osnovnega bontona, ki varuje neupravičeno ambiciozne, zmedene in pogoltne pred popolnim vrednotnim brodolomom, so pri nas že zdavnaj porušene. In varen ni niti teren literature, ki naj bi pomembno vplivala na oblikovanje najvišjega skupnega imenovalca mentalitete!

Zakaj Tadej Golob ni Jo Nesbo in kaj to pomeni

Preden sem prebrala roman Jezero, sem od Tadeja Goloba že prebrala enega izmed intervjujev, ki jih količinsko sicer niso deležni naši najboljši pisatelji, z zelo sumljivo izjavo. Bleknil je, da se mu Jo Nesbo ne zdi tako dober avtor kriminalk, ker je ob branju nekaterih romanov pred koncem ugotovil, kdo je morilec. Debelo sem pobuljila. Nesbo namreč ni šund pisec krimičev tipa James Patterson, pri kakršnem bi bilo bistvo romana v razpletanju enačbe in ugotavljanju, kdo je morilec. Romani Nesboja temeljijo na draži v motivu in moralnih dilemah. Dober motiv mora vsebovat dobre temelje v psihologiji likov, razvoju kompleksne zgodbe in zapletu. Moje odločitve za branje Nesbojevega krimiča nikakor ne bi spodneslo, če vnaprej izvem, kdo je morilec. Niti s krajšo obrazložitvijo, zakaj! Nesbojeve romane je preprosto užitek brat zaradi tematik, ki in kakor jih obdela, in zaradi psihologije karakterjev, ki jih zelo dobro spoznamo, tako da lahko do njih vzpostavimo moralen in čustven odnos. Ko se morilec izkaže za morilca, ne gre le za efekt presenečenja, ampak predvsem za zadostno čustveno doživetje ob razkritju. Poznamo ga. Razumemo ga. Skozi zgodbo smo zagotovo že dihali njegov zrak. Včasih z morilcem sočustvujemo, včasih smo zgroženi, da nas je tako prevaral sam s seboj. Kot v življenju pač. To je tudi ključna dodana vrednost skandinavske kriminalke, pa naj gre za Joa Nesboja, Stiega Larssona ali Camillo Läckberg. Poglobitev v psihologijo protagonistov, moralne dileme in umeščenost značajev v posebne okoliščine presegajo nekdanji žanrski okvir, ki je bil fokusiran bolj v matematično enačbo razvozljavanja primera kot pa v same dramatične zgodbe in ozadja. To niti ni lastno v večji kakovosti le skandinavskim avtorjem, ki žanrske literature ne podcenjujejo, ampak tudi nekaterim avtorjem drugih narodnosti. Na primer Harlanu Cobenu, veteranki Minette Walters ali izjemni Gillian Flynn. Če Golobu to ni jasno, bere selektivno in počez. Ne šteka in verjamem, da se mu zdi Nesbo slabši pisatelj od njega. S svojimi romani dokazuje, da ne šteka. Da ne šteka, da skandinavski kriminalni roman ni postal kulten samo zato, ker v njej naletimo na naporno vreme, depresivne like in visoko število strani. Skandinavska kriminalka je postala na papirju in na ekranu hvaljena zaradi vsebine in avtentične atmosfere. Zaradi odmika od banalizacije vsebine in karakterjev zavoljo žanrskih pravil. Tolikšnega pomanjkanja samokritike, kot ga premore Tadej Golob, ne boste zasledili niti v intervjujih s Tedom Bundyjem. Za zjokat.

Tadej Golob zbira embalažo, Jo Nesbo ustvarja vsebino

Kaj počne Tadej Golob s svojimi liki? Nič. Njihov notranji svet je prazen, zgodovina pa tudi. Golobovi liki so embalaža, kot pokrajine in interierji prostorov, ki jih na dolgo in široko opisuje brez utemeljene povezave na psihologijo karakterjev ali pomena za zgodbo. Polni prazne strani s praznim besedičenjem. Njegovi liki so lepi, grdi, šlampasto ali izbrano oblečeni. Radi plezajo ali tečejo. Imajo takšne in drugačne zdravstvene težave. Kadijo, popivajo ali abstinirajo. So ljubosumni, razkurbani, skorumpirani, butasti ali pametni. So bogati ali revni. Nosijo kravato ali šlampajo naokrog v kavbojkah. So na visokem ali nizkem položaju. Nič posebnega ne izvemo o njihovih osebnostih, ne v detajlih in še manj o vzrokih. Avtor svoje like dojema na nivoju mimoidočega sprehajalca, ki presoja po videzu, v najboljšem primeru na podlagi CV-ja. Tadej Golob se je pripravljen v romanu na polno razpisat o kosu mesa na krožniku Tarasa Birse. Skoraj dve strani v Leninovem parku beremo o neverjetnem apetitu Birse do zrezka. Podatek, ki bi ga Nesbo strpal v en stavek, je za Goloba pravo odkritje v okarakterizaciji lika. Taras Birsa je prazen in nadležen kot tihi prdec. Se prehranjuje, ima težave z zgago, je mrk, zoprn in ne vemo pravzaprav, kaj ga muči, razen da se dolgočasi v plesnivem zakonu. Ljudje so pač prijazni ali pa zoprni. To jim piše na obrazu. Ljudje so samo karikature, v kolikor niso tako brez prezence, da tudi karikature nimajo. Nadaljevanka je v skladu z literarno predlogo prazna in razvlečena. Ubogi igralci se mučijo nekaj počet in izgovarjat neke besede, a očitno pojma nimajo, kdo pravzaprav so. Vedo le eno, vsi po vrsti, da so samo oglasi na dveh nogah za zastarele patriarhalne klišeje moških in žensk, ampak o tem več kasneje.

Igralci so okorni, brez prezence in hitre pozabe vredni. Edino lik Tarasove brezvezne žene, ki se večkrat pojavi na ekranu od zgolj bežne epizode, deluje sproščeno in s tega vidika prepričljivo. Jani Zupančič začuda uspeva vdahnit nekaj malega življenja v tisto govoreče in sprehajajoče se truplo zakonske priležnice na domačem kavču. Samo nekaj minut pa se je izteklo v štirih epizodah do zdaj, da sta igralca pritegnila košček moje posebne pozornosti. Nataša Barbara Gračner je dobro izkoristila skromno priložnost nažgane stokrat prevarane žene, ki vegetira ob stereotipnem kurbirju (saj ni važno, zakaj, babe so pač trapaste po naravi, ker ne morejo brez moškega, kakršen pač je). Trenutek ponarejenega veselja na novoletnem žuru v kombinaciji s potlačeno agresijo razvrednotene ženske je prišel v polnosti do izraza. Konceptu predstavljenega stereotipa tovrstne patriarhalno patološke zveze sadista in mazohistke je dobro asistiral tudi Matjaž Tribušon, ki je pač z dovolj močno prezenco uprizoril tisto minutko v vlogi plitkega testosteronskega nevrotika, ki ga uspešno uprizarja iz filma v film žal že celotno svojo kariero. Dovolj dobro vsaj z vidika opaznosti se odreže tudi Igor Samobor, a žal v tako omejeni stereotipni pozi nadrejene sitnobe, da preprosto nima manevrskega prostora za kaj več od standardizirane karikature. Podobno velja za nadarjenega Timona Šturbeja, ki se je trudil nekaj potegnit iz lika delikventnega razvajenca, a ni imel na voljo dovolj prostora in vsebine za podlago. Vse ostalo je preostala megla pod Alpami.

Najbolj problematičen je ravno Taras Birsa, saj je glavni lik, ki bi moral predstavljat osebnost, do katere bi morali bralci ali gledalci razvit poseben odnos. Ampak Taras Birsa je samo nek mačoidni nadut brezveznik, ki ga daje zgaga, a naj bi posedoval mistični šarm. Ker Sebastian Cavazza kakopak ne more imet pojma, na čem neki naj bi temeljil njegov šarm, se osredotoči po Golobovsko na embalažo. Izžareva nič. Popolno mrtvilo. Edino, kar ga definira, je drastično znižanje intonacije glasu, zaradi česar se sprehaja iz kadra v kader, kot bi ga davila armada odstreljenih medvedov. Njegov lik potrebuje podnapise, ker nima nikakršne druge interesantne funkcije od zgolj moteče. Ne, dragi sogovorniki v Studiu City, to pač ni primerljivo z momljajočo vlogo Marlona Branda v Botru. Nehajte se že norca delat iz sebe in občinstva, tudi če si občinstvo ravno to pravzaprav zasluži. Ker je glavni lik prazen in enako prazni tudi ostali liki, so skozi nadaljevanko zgolj ošvrknjeni. Golob pač s kvantiteto nadomešča kvaliteto. Birsa se z anemično sodelavko sprehaja od lika do lika in nobena zgodba in noben karakter se ne razvije nikamor. Komaj sledimo, kdo je kdo in zakaj. Priča smo sprehajanju Birse s pripravnico Tino ob boku in nekaj rovarjenja dveh kolegov, ki samo na kratko intervjuvajo osumljence ali vpletene in poklepetajo o izsledkih v pisarni. To je vsebinski nivo najbolj povprečne ameriške kriminalne nanizanke tipa CSI Miami itd., ne pa skandinavskega krimiča, ki vedno stoji tudi kot povsem samostojna drama. Zato se ob koncu Golobovega romana lahko bralcu milo rečeno fučka za neverjetno razkritje, kdo je morilec. Ker morilca ali morilke sploh ne poznamo. Pojavi se, bumf, iz ozadja, ko se pač Golobu zdi, da je naklepal že dovolj strani romana, da lahko zaključi. Motiv za umor ali umore je totalno nerazdelan, zgolj obstaja, in temu primerno je totalno nezanimiv. Ob branju Nesbojevih krimičev vedno skozi celoten roman dihamo z motivom, ki se razgalja pred nami, dihamo pa tudi z liki in morilec nam je na koncu romana čisto blizu, kot prijatelj, ki ga dobro poznamo. Golob ne pozna nikogar in ga niti ne zanima. V Golobovem svetu so vsi samo embalaže, o katerih ni kaj povedat, razen očitnega in preverjeno žgečkljivega. Biografije so samo vloge v kičasti predstavi za širšo javnost. Tadeja Goloba ljudje sploh ne zanimajo ali pa preprosto ne zmore prodret v zaznavi dlje od fasade, kar pa je ključen pogoj za dober skandinavski kriminalni roman. Je ključen pogoj pravzaprav za dober sleherni roman, film ali nadaljevanko!

Namesto atmosfere nas nervira zvočna kulisa

Vzdušje v nadaljevanki Jezero je tako prazno in liki tako absurdno puščobni, nezanimivi in nekarizmatični, da si ustvarjalci niso mogli privoščit dolgih kadrov in počasnega razvoja, tipičnega za skandinavski žanr, ne da bi bilo preočitno, da kamera in zvok tečeta v prazno. Nobene napetosti v zraku, jebe se nam za svet. Pretresljiva in pomenljiva tišina in ustavitev časa, ki sta tipična za skandinavski krimi žanr v filmih in nadaljevankah, zato v nadaljevanki Jezero ne obstajata. Režiserja Matevž Luzar in Klemen Dvornik si očitno nista upala tvegat preočitnosti dolgočasne praznine, ki bi bila brez zvočnih motilcev preveč slišna. In kakšno rešitev so ubrali? Skoraj vse scene so opremljene z glasbeno kuliso, ki naj bi nadomeščala neobstoječo napetost in napeljevala gledalca na razumevanje emocij (ki ne obstajajo). In tako nas kar naprej neznosno nervira zvočna spremljava v slogu totalno zastarelih ameriških kriminalk B produkcije. Polom, ki si ga ne privošči več nobena resna filmska ali televizijska produkcija na Zahodu.

Pridna trapasta bejbika in po naravi bistroumno očarljiv mačo

Povsem neobdelani stereotipi brez refleksije so še en ključen problem plitvin Golobovega jezera. Golobovemu svetu vladajo samo klišeji s potečenim rokom. Kakopak patriarhalni klišeji z očitnim šovinizmom, ki se ne zaveda samega sebe. Imamo kriminalista Tarasa Birso, ki je pravi mačo stare šole. Ni lep (kar v nadaljevanki s Cavazzo popravijo, da bi vsaj gospe stare šole trendov moške lepote imele kaj od videospota), ni zanimiv, ni razgledan, ni absolutno nič posebnega, tudi denarnico ima prazno (čeprav s policajsko plačo vozi začuda dober avto in se dolgočasi v prostorni družinski bajti, kot se za Slovenca šika, a, kot se za Slovenca šika, ravno iz tega razloga verjetno vztraja v plesnivem zakonu z ženino dediščino). Vendar naj bi izžareval tisti opevan šarm, ki zatrese noge še tako izobraženi in seksi mladenki, če se mora pojavit kot neizkušena sodelavka, da nas ne bi bilo konec od pomanjkanja klišejev iz zakladnice mokrih sanj frustriranih patriarhalcev. Prava nočna mora za Sebastiana Cavazzo, ki mora disfunkcionalno patriarhalno teorijo privlačnega mača brez razloga utelesit. Ker je Taras Birsa samo embalaža, je tudi Sebastijan Cavazza v vlogi Birse točno takšen. Na vse kriplje se trudi bit šarmanten navzven, izžareva pa nič. Cavazza poleg brundanja veliko strmi. V prazno. In je pač namrgoden. Mlada pripravnica je seksi mladenka brez seksapila, ki nima pojma o pojmu. Prvič pride v pisarno v miniču in štiklah. Tako prekleto zabita je. Pametni dedci jo podučijo, da bi se lahko bolj primerno oblekla, saj je treba, zaboga, delat. Hodit po napornem terenu in podobno. Kaj misli tamala, da je prišla fukat, al’ kaj?! Okej. Pripravnica Tina se prelevi v prevzgojeno puščobo od glave do pet. Zdaj je naravna, bledična pridna punca brez omembe vrednega teksta in izjemnih izkušenj, ki jih lahko pooseblja samo mačo Taras. Kako je zašla v ekipo policajev? Jah, pridna punca je. Saj veste, pridne asocialne piflarke, ki pojma o pojmu nimajo, gredo študirat psihologijo, da se ne bi izgubile v množici. Pridne so v bistvu ravno zato, ker jim primanjkuje inteligence. Pridno se učijo o psihologiji, da bi kaj izvedele o ljudeh. Predvsem o moških. Da bi jih kdaj kdo sploh opazil. V predavalnicah na oddelku za psihologijo vemo, da vegetirajo same punce. Pridne punce. Prilagodljive. Tiste z odličnimi ocenami. Zoprne in dolgočasne, skratka. Povsem nenadarjene za takšno poslanstvo pridno doštudirajo in imajo še manj pojma o pojmu o čemer koli. Večno pridne, prilagodljive in butaste v mislih listajo po učbenikih in ponavljajo naučene teze, ki si jih ne znajo nikamor vtaknit v praksi. Po navadi dobijo službo v institucijah, kjer se ukvarjajo z gnetljivimi otroki. Včasih pa kakšna zgreši pot in pristane celo med kriminalisti. Samo zato ker je še bolj nesrečno pridna od pridnih in je poleg psihologije pridno doštudirala še računalništvo. Da je vsaj za nekaj uporabna. Ampak ji nič ne pomaga. Ker Taras Birsa je že po naravi blazno pameten in intuitivno okreten, poleg tega pa še močan, iznajdljiv in izkušen dedec. Psihologijo ljudi ima v malem mezincu, ker se sploh ne ukvarja z njo, ampak samo ukrepa, ko je pač treba. Pridno deklico, ki ji sto študijev ne pomaga, da bi presegla po naravi genialnega policaja, lahko le požrtvovalno vodi skozi divjino in razmišlja, če bi jo pofukal ali raje ne. Ker on je izkušen. Za razliko od mladih vajencev. V Leninovem parku je šovinistično kretenovanje še hujše, saj večni vajenki Tini dodelijo primer in zasije v polnem sijaju kot nesposobna budala, ki jo Taras Birsa iz ozadja rešuje iz dreka. Saj veste! To kadrovsko feministično sranje povzročajo razne kvote in postavljanje nesposobnih, neizkušenih in butastih pičk na vodstvene položaje. Res grozen svet. Še dobro, da imamo moške, kakršen je Birsa, ki vseeno požrtvovalno delijo svoje sposobnosti in možgane na pravem mestu ob pravem času s svetom, da ga rešijo propada. Zaradi butastih pridnih bejbik, ki ničesar ne štekajo in so dobre samo za slabo pofukat, ne bi nikamor prišli. Nika Rozman mora izgovarjat besede stereotipne puščobe, ki premika telo z ustrezno kilažo. Saj veste. Embalaža.

Nesbo takšnih problemov s patriarhalnimi klišeji nima. Konec koncev ni odraščal v Sloveniji, ampak na Norveškem. Skandinavci pa že dolgo ne trpijo več v kritični fazi evolucijskega mentalnega nazadnjaštva.

Tadeju Golobu ni nikoli dovolj aktualnih tematik, Nesbo ima dovolj eno

Nesbo vedno obdela določeno tematiko v romanu, ki se ji dovolj dobro posveti. Strani polni z raznoraznimi informacijami, pojasnili in zgodbami. Nekateri romani so seveda boljši, nekateri slabši, a nikakor mu ne uspe, da bi bil povsem plitek in nezanimiv kot naslovnice Slovenskih novic. Zgodnji roman Taščica je po mojem mnenju še vedno najbolj kompleksen in mojstrski Nesbojev krimič, a to je očitno davek na skoraj vsakoletno serijsko produkcijo. Golob nasuje v roman več aktualnih tem, a jih zgolj oplazi. Malo korupcije, malo fuka na delovnem mestu, malo dilanja droge. V Leninovem parku je tako vsebinsko izpraznjen, da še okrepi gnečo aktualnih družbenih tematik, a v nobeno ne prodre globlje od naslova problematike tipa: Napad na lezbični klub. Nesbo v vsakem romanu izpostavi in obdela določeno tematiko, pri čemer so delovanje organov pregona in pravni zapleti zgolj nujnost. S to nujnostjo se Golob na polno hvali. Kako se je posvetoval s kriminalistom in forenziko, da bi nam res posredoval realne meje verjetnosti dela policije. Ko se Nesbo posebej posveti temu področju, pač napiše roman z naslovom Policija. Ko Tadej Golob v romanu posebej omeni Mercatorjevo vrečko, je namen takšnega brezveznega detajla zgolj v napeljevanju na možno priložnost, da posname še reklamo za Mercator in nekaj zasluži postrani. Kar koli posebej omeni v romanu Nesbo, služi vsebinski informaciji in vrednosti, prav gotovo pa ne zlorablja lastnega romana za prodajanje oglasov!

Tadej Golob stavi na obrt in podobo, Jo Nesbo uporablja obrt za ustvarjanje vsebine

Tadej Golob skuša skupaj s svojo promocijsko mašinerijo ob boku prepričat, da skandinavski kriminalni žanr v romanu pomeni naporno vreme, depresivne like in debelo knjigo. Embalaža pač. Nadaljevanka Jezero v spodobni režiji po romanu, v katerem se preveč dogaja in nič ne zgodi, najbolje izrabi ravno to. Podobo. Scenografija Mihe Knifica je odlična. Profesionalno neoporečen izdelek. Kamera oziroma fotografija Miloša Srdića funkcionira brez pripombe. Tisti, ki so bili pri tem projektu zadolženi za embalažo, so profesionalno odlično opravili svoje ustvarjalno delo. Embalaža štima. Ko pridemo do vsebine, ne štima prav dosti, ker v omembe vrednem smislu vsebina sploh ne obstaja in se nikamor ne razvije. Golobove kriminalke so jezikovne vaje, ki polnijo preveč strani s površinskostjo in matematično enačbo zapletanja in razpletanja primera. Tadej Golob ima za psihologijo in globino zgodbe tolikšen smisel kot njegova pripravnica Tina. Za akcijo, osebnost in karizmo pa toliko smisla kot njegov alter ego Taras Birsa.

Promocija je roman, roman je promocija

Promocija je vse, kar obeležuje roman in nadaljevanko Jezero. Ker promocija določa, kako bomo dojemali izdelek in ne literarno delo samo. Ni res, da še nikoli nismo bili deležni produkcijsko tako dovršene nadaljevanke. Življenja Tomaža Kajzerja smo si lahko ogledali že davno in že takrat smo se hvalili z izjemnim produkcijskim dosežkom Petra Bratuše. Za razliko od Jezera je bila serija Življenja Tomaža Kajzerja tudi precej bolj vsebinsko zanimiva in dovršena. Matija Vastl je v glavni vlogi funkcioniral. Njegova hladna in mrka drža je dejansko zaživela na ekranu. Komercialna televizija POP TV je predvajala serijo Na terapiji, še eno neizvirno delo, ki jo je vsaj dobro skopirala. Promocija se mi je zdela prenapihnjena v superlativih glede na neizvirnost izplena samega po sebi, a jemljem kritično besedo nazaj glede na aktualne okoliščine nazadovanja pri vsebinski ponudbi in neverjetnem napredovanju v promocijski nasilnosti, vulgarnosti, zavajanju in mestoma v narcistično srhljivo brezsramni tekmovalnosti povprečja.