Na praznični dan kulture največkrat slišimo stavek, da Slovenci brez umetnosti ne bi nastali in obstali. Da je ravno kultura najpomembnejši del identitete slovenskega naroda. »Blablabla …« Nekoč smo se tudi v šoli učili, da smo Slovenci narod knjige, čeprav je založništvo takoj po osamosvojitvi države izgubilo status dejavnosti posebnega pomena. Ko priden Slovenec pozabi na priučeno pretvarjanje in se po domače sprosti, slišimo predvsem eno in isto turistično floskulo, ki priča, da se povprečen državljan trudi bit ponosen samo na naravo. Hribi, doline, reke in morje, ki jih lahko popotnik doživi tudi v enem samem dnevu. Ko nanese beseda na dosežke, se vedno znova naposlušamo priklonov uspehom naših izjemnih športnikov. In tu sledi pika. Slovenci z mržnjo do intelektualnih presežkov v resnici obsojajo možganski potencial na nivo postranskega hobija, maksimalno demotivacijo in beračenje, ki se danes sistemsko odraža tudi v ponarodelem prekarstvu. Temu pa ni kriva zgolj okužba s sodobno neoliberalno ideologijo, po kakršni se majhnemu narodu s skoraj neobstoječim lastnim trgom ne more pisat drugačna usoda od zasužnjenosti večjim in močnejšim državam. Ne! Perverzni in sadistični smo v odnosu do ustvarjalnih, mislečih in humanih posameznikov v družbi že od nekdaj in temu primerno se tudi najraje priklanjamo nad grobovi prezgodaj preminulih, izmučenih in bolehnih umetnikov. Brez refleksije smo veseli in ponosni na njih, ker so se tako izčrpali v kratkem in mukotrpnem življenju. O, naš, Srečko Kosovel, ko bi le še danes živeli tebi podobni. Pojma nimam, zakaj bi si Kosovel želel še enkrat živet med nami. Vse srečke kosovele sodobnega časa bi povprečen Slovenec nagnal v tovarno za tekoči trak ali pa naj se zajedalec znajde na trgu, kakor ve in zna, če trdi, da je tako sposoben.
Večini Slovencev ni nerodno, da predstavljajo sebe in družbo kot skupnost, ki se počuti evolucijsko napredna toliko kot pač animalno bitje, ki biva v naravi in se gibalno razvija. Neizkoriščenost potenciala človeških možganov tega naroda ne skrbi, razen kadar sliši izraz »podjetništvo«. Pomembno je, da delamo zaradi dela in se po delu sprostimo. Razvedrilo nagovarja najširše občinstvo in ravno zato državljanom najbolj učinkovito oblikuje mentaliteto. Nekoč je tudi razvedrilni program premogel oddaje, ki so bile na dovolj visokem nivoju, da so se v njih brez izgube osebnega dostojanstva lahko pojavljali intelektualci. Danes takšnih oddaj ne premoremo več. Rezervirane so samo še za promocijo šunda. Televizijski program ne premore ene komunikativne oddaje z gosti, ki bi prenesla vse in vsakogar – tudi umetnike in umetnost, ne da bi bilo treba gostom pred kamerami izigravat popolno budalo, ki trapa klišejske kozlarije, se trudi bebavo duhovičit in nas morit z opisovanjem vsakodnevnih radosti slehernika, ki pojma nima, kaj bi počel sam s seboj in drugimi v življenju. V naši kulturni krajini ni problem zgolj naplavina komercialnih produktov, ampak je problem v tem, da so tudi komercialni produkti na nivoju predšolskega otroka. V medijih se pojavljajo predvsem bleferji, pozerji in ceneni zabavljači brez karakterja. Precej podoben osebni profil prevladuje tudi med izvoljenimi predstavniki ljudstva na političnem parketu. Vse je eno z drugim povezano.
Vendar osebno ne soglašam s tezo, da so vsega krivi le mediji, politiki in kritična masa državljanov, ki bi jo bilo dobro kar zamenjat, da bi se morda vsaj v daljni bodočnosti izognili rapidnemu drsenju v ekonomsko, intelektualno in duhovno siromaštvo. Tudi v sferi kulture se zelo prilagodljivo splošnemu vzdušju odvijajo procesi nižanja standardov pri najbolj promoviranih stvaritvah, negativne selekcije, politikantstva, klientelizma in temu primernih bojev za drobtine. Kadar se sfera umetnosti udarno pojavi v medijih, se pojavi predvsem zaradi škandalov ali pa z namenom opozarjanja na kronično pomanjkanje finančne podpore. Mlajši ustvarjalci se še posebej bojijo, da bi javno izrekli ali storili kar koli, kar bi jih izločilo iz tekme za naklonjenost ali ubožne privilegije. Pogum izkazuje le nekaj posameznikov, za katere pa že vsi vemo, da predstavljajo politikantom na funkcijah moči v kulturi nadlogo. Kulturna sfera deluje v javnosti precej benigno. Drzna beseda, ki je vedno uperjena predvsem na zunanjega »sovražnika« in po logiki stvari ne enako zavzeto na pometanje za lastnim pragom, je rezervirana predvsem za praznik in pritiče predsedniku upravnega odbora Prešernovega sklada na osrednji slovesnosti s podelitvijo nagrad za aktualne vrhunske dosežke v umetnosti in za življenjsko delo v Cankarjevem domu. Pravi mojster te vsakoletne predstave je bil do zdaj vsekakor Vinko Möderndorfer.
Provokativen slog Vinka Möderndorferja je medijem ponudil možnost, da ustvarijo kratke povzetke globokih povedi in jih okrancljajo s škandaloznimi naslovi, da bi se lahko največji bazen slovenskega življa zadovoljno še naprej prerekal preko interneta magari o partizanih in domobrancih, če že za prisluh celotnemu govoru niso premogli dovolj zbranosti in sposobnosti. Z uspehom predstave Vinka Möderndorferja se je daljnoročno zgodilo točno to, kar predstavlja ključen vseslovenski ukrep za marginalizacijo ustvarjalnih in mislečih. Naslednji nastop je izvedel v enakem slogu, ampak naslednjič je šlo že za ponovitev enakega koncepta brez revolucionarnega učinka. Nič se ni spremenilo na bolje in večinoma kulturno totalno nerazgledani in nenačitani politiki so naslednje leto spet prišli na proslavo pač posedat v izbranih toaletah. Politiki so enako odporni na kritike, kot so postali razni protagonisti škandaloznih zgodb o korupciji povsem imuni na razkrivanje medijev o njihovem sramotnem in pravno spornem delovanju. Razkrivanje pravnih in moralnih zločinov preposto ne učinkuje več, ker širša javnost vse skupaj spremlja kot zgodbice, ki itak vedno ostanejo brez epiloga. Kot bi gledali resničnostni šov ali dvaintrideseti del domače žajfnice. Večino slovenskega življa prav nič ne zanimajo intelektualci, vrhunski umetniki ali znanstveniki, ker jim preprosto ne morejo uprizarjat nobene od kičasto popreproščenih ali zabavljaških vlog, s kakršnimi se polnijo tudi številne najbolje tržene revije. Morali bi se posrat na lastno integriteto in dostojanstvo, kot to počnejo pri nas iz vrst umetnikov prenekateri dramski igralci. Vedno znova mi postaja nerodno za igralce, ki so tudi redno zaposleni člani klasičnih gledališč, a se hkrati pohlepno prodajajo za vloge v žajfnicah ali nastope v špasnih komedijah. Točno tisti medijski sferi poneumljanja ljudstva se udinjajo, zaradi katere se kulturniki na skoraj vsaki Prešernovi slovesnosti pritožujejo nad splošnim stanjem uma in duha. Prav nerodno mi postane vedno znova za igralce in igralke, ki se prodajajo tej pornografski industriji emocij in se vedno znova trudijo prepričat kritično javnost, koliko truda vložijo v te postranske profitabilne dejavnosti na najnižjem nivoju komercialnega šunda. Joj, ste pridni! Pravi garači! Še bolj mi postane nerodno, ko na rahlo zbadljiva vprašanja novinarjev uporno odgovarjajo, kako ponosni so na svoj »afengunc« navkljub kritikam tovrstnega »fušanja«. Dokončno nerodno mi pa postane za njih, ko začnejo jamrat, da zgolj zaradi špasno profitabilnih vlog niso deležni dovolj priložnosti, da bi se izkazali v resnih umetniških vlogah na odru in na velikem platnu. Igralci so širši populaciji najbolj opazni predstavniki umetniške sfere. V kolikor oni ne premorejo osnovne integritete v odnosu do umetnosti, jo umetniki – večinoma kolegi in celo prijatelji razprodanih igralcev – težko zagovarjajo zgolj za praznik. Še težje se kulturniki pretvarjajo, da v lastnih vrstah nimajo nobenega problema s pobebavljanjem javnega prostora. Tako pač ne gre!
Nič čudnega, da se je letos v okviru dneva kulture pojavil na ulicah bizaren plakat. Takole je pisalo na njem: »Namesto v kino v gledališče pojdimo!« Propaganda, ki je z znižano ceno vstopnic vabila občinstvo k ogledu predstave. Kaj pade na pamet vodstvu, da propagira svojo ponudbo preko diskreditacije stvaritev filmskih ustvarjalcev? Kakšen vrhunec gnile tekmovalnosti! Katero gledališče se je spustilo tako globoko v nižine osnovnega pojma dobrega okusa? Špas teater seveda. Špas teater, ki na dan kulture trži špasno monodramo igralca, ki je sicer redno zaposlen v SNG Drama in ki je v enem izmed promocijskih intervjujev za omenjeno predstavo v časopisu Delo natrosil toliko zastarelih seksističnih nebuloz, ne da bi se jih očitno sploh zavedal, da so me pekli možgani. To so naši kronično simpatični in vedno nasmejani ljubljenci slovenskega življa.
Ko je Vinko Möderndorfer verjetno z lahkoto spoznal, da postajajo njegovi vsebinsko žlahtni govori samo »stand up« nastopi, ki postanejo kmalu lanske novice brez učinka, se je v svojem zadnjem govoru lotil obračunat ravno z nizkotnimi komercialnimi produkti in vseprisotnim neduhovitim komedijantstvom. Na nesrečo Möderndorferja je bila ravno lanska proslava obremenjena s škandalom zavoljo plagiatorstva znanega komedijanta in »oplemenitena« s precej kičastimi nastopi popzvezdnikov, verjetno v želji, da bi prireditev približali čim širši populaciji. Kontradiktornosti, ki se v sferi umetnosti pojavljajo tudi sicer. Zakaj je Vinko Möderndorfer odstopil od svoje častne funkcije, javnost natančno ni izvedela nikoli. Brez dvoma je pa jasno, da po svoji zadnji predstavi na Prešernovi proslavi, na kateri se je pokazalo, da banalije ne vdirajo v kulturo le od zunaj, ampak razkrajajo temelje za uspešen obstoj in razvoj umetnosti tudi od znotraj, Vinko Möderndorfer enako kot kdor koli drug s plemenitim sporočilom ni imel več nič omembe vrednega za počet na tistem odru in pod njim. Ko zavlada huda moralna kriza, prestol po navadi ostane prazen in končno ga lahko zasede dovolj drzna ženska. V tem primeru dramaturginja Ira Ratej.
Že sam kulturni praznik je zasnovan precej zgrešeno za optimalen dosežek v promociji umetnosti, a to očitno nikogar ne moti. Vemo, da je France Prešeren vrhunski in predvsem zelo državotvoren pesnik, ki predstavlja pomembno osebnost, kar se tiče razvoja slovenskega jezika. Pa vendar vsakoletna osredotočenost na le enega umetnika iz zgodovine spet poudarja majhnost slovenske mentalitete. Še na tisti edini dan v letu, ko je širša pozornost javnosti usmerjena na umetnost, vsako leto na vsakem koraku težimo le z recitacijami Prešernove poezije, kot da nobenega drugega vrhunskega umetnika ne premoremo. Ne bi si mogla zamislit slabšega načina za širjenje horizonta državljanov.
Vsaj v nečem se na tiho strinjajo kulturniki in nezainteresirana javnost. Slovenci praznujemo kulturni dan predvsem zato, ker nismo kulturen narod, kaj šele umetnosti naklonjen narod. Zakaj bi torej za praznik morili ljudstvo z izobraževalnim programom, ki bi bil posebej zanimiv in pester. Ponujajmo ljudstvu leto za letom le tisto, kar edino dokaj dobro večina pozna, in potem se zgražajmo, ker ne pozna nič drugega. Vsi se tudi strinjamo, da imamo praznike radi zato, ker predstavljajo dela prost dan. Na praznični dan kulture boste na primer ostali celo pred zaprtimi vrati nacionalnega gledališča v Ljubljani in lahko se boste raje odpravili na sprehod v naravo. Čemu bi se sprenevedali. Vsi se konec koncev zavedamo, da Slovencem v povprečju kulturni dan pomeni enako kot našim otrokom v osnovni šoli – zgolj silno radost, ker pouk odpade.
Objavljeno v spletnem mediju Portal Plus dne: 8. 2. 2020