Politično zlorabljeni državljani Slovenije

Ustanovitelj in bivši predsednik stranke SMC Miro Cerar je končno iz stranke izstopil. Patetična poteza na pogorišču peskovnika, kjer zanj itak ni več kanglice in lopatke na voljo. Miro Cerar predstavlja po mojem mnenju največjo sramoto pred očmi in ušesi lastnih volivcev v zgodovini slovenske politike. Neokusna mešanica popolnega pomanjkanja vodstvenih in političnih sposobnosti v paketu s hinavščino in oportunizmom. Da Miro Cerar ne premore osebnostnih lastnosti za vodjo česar koli in kogar koli, je bilo lahko precej očitno vsakemu otroku že kmalu po nastopu na funkciji predsednika vlade. Če že, je v njegovem primeru presenetljiva visoka stopnja oportunizma, ki je bil najkasneje v zadnji vladi Marjana Šarca praktično njegov edini adut osebnega političnega preživetja do danes. Stranko je dobesedno položil v naročje Zdravka Počivalška, čeprav je bilo tudi vsem kolikor toliko pozornim in obveščenim, ki nismo nikoli prestopili praga parlamenta, znano, da gre za simpatizerja z desničarsko vulgarno neoliberalno politiko in osebo brez najmanjšega stika z omembe vrednim pojmom »kultura«. Miro Cerar ga je postavil na položaj ministrstva za gospodarstvo, se ob lastnem kolapsu objemal z osvajalcem strankarskega ozemlja in ga trepljal, ko mu je bil primoran predat oblast – očitno z računico, da ga mogoče čaka vsaj še kakšen udoben politični položaj – in zdaj skuša pred javnostjo izigravat žrtev in nas obvešča, da ta stranka ni več to, za kar je bila ustanovljena. Kdo bi si mislil, gospod Cerar! Se vam ne zdi, da te modrosti pronicajo na vaš jezik malo pozno! Razumemo, da Cerar svojih lastnih članov in pomembnejših funkcionarjev v stranki sploh ni dobro poznal. Ker je poleg političnega analfabetizma, ki ga je dokazoval tudi na položaju ministra za zunanje zadeve, očitno tudi porazen v osnovah psihologije, mu ni nič pomagalo, tudi ko je svoje »kolege« z vseh strani in političnih vetrov spoznal malo bolje. Saj bi rekla, da me čudi, kako je lahko takšna oseba kjer koli profesor, a me nič ne čudi, ker pač vem, da je pri nas zelo enostavno mogoče vse, razen česar koli pravičnega, koristnega in funkcionalnega. Dežela sanjskih priložnosti! Tako obsežen odstavek posvečam Miru Cerarju, ki je danes postal politična zgodovina (vsaj upam, da na veke vekov), ker menim, da je poleg še enega političnega pripravnika in bleferja Marjana Šarca, najbolj odgovoren za aktualno oblikovanje desne vlade pod Janezom Janše brez predčasnih volitev. Nesprejemljive se mi zdijo interpretacije nekaterih medijev, češ da se ne dogaja nič nesprejemljivega v odnosu do volivcev, ker preoblikovanje koalicije ni v neskladju s sprejemljivim, saj še vedno veljajo razmerja med strankami, kakor so bile pač formirane po volji volivcev. Še bolj nesprejemljiva se mi zdi takšna retorika, ki se navezuje na proteste proti prihajajoči novi vladi, s strani ustavnega sodnika dr. Ernesta Petriča:

“Ni nič narobe, če bodo izražali svoje nezadovoljstvo, ampak vnaprej reči, da je ta koalicija, ki se snuje v skladu z ustavo, zakonom, voljo poslancev in volivcev, ki so jih izvolili, da je to koalicija sovraštva, to pa pomeni diskvalifikacijo polovice slovenske politične scene in to je absolutno nesprejemljivo.“

Janševa stranka SDS je brez dvoma izvoljena stranka, ki po zadnjih volitvah ni uspela sestavit koalicije, vendar pa stranka SMC z novim predsednikom Zdravkom Počivalškom zagotovo ni več stranka, kakršno so volili njeni volivci na zadnjih volitvah! To je druga stranka! Zaveza Mira Cerarja volivcem, da z Janezom Janšo SMC ne gre v koalicijo za nobeno ceno, je prelomljena! Že stranka DeSUS z novo predsednico ni več stranka, kakršno so volili DeSUS-ovi volivci, kaj šele SMC! Če se predvsem stranka SMC ne bi prelevila v novo desno stranko, tudi Janša ne bi uspel sestavit koalicije. To niso nepomembne podrobnosti, ki jih dovoljuje naša ustava in zakonodaja, kot dovoljuje še marsikaj, kar ni nujno državljanom v prid. Tako stranka SMC kot LMŠ in DeSUS računajo na neznosno kratek spomin in neumnost hipotetičnih volivcev, zaradi česar bi jim morda uspelo čez dve leti spet prestopit prag parlamenta. Čez dve leti se bodo potrudili tik pred volitvami sproducirat vroče prehodne novice, ki bodo vplivale na presojo volivcev, ki berejo samo še oglase, prav gotovo pa ne programov strank. Koliko je njihova podcenjevalna računica do državljanov upravičena, naj si vsak ob pomisleku na nivo našega naroda predstavlja sam v mejah verjetnosti. V vsakem primeru pa so se s pomočjo naše ustave in zakonodaje politični podtaknjenci uspeli prikomolčat do možnosti za vsaj dveletno vladanje in rovarjenje po državi v skladu z lastnimi interesi. Strankarske preobrazbe sicer v našem prostoru niso novost. Ena najbolj nesprejemljivih, kar jih pomnim, je bila preobrazba LDS v kapitalistično stranko pod Katarino Kresal. Z nespodobnim manevrom je stopila pred naše folklorno zmedene in zaslepljene volivce in prestopila prag parlamenta, a se po nekaj letih potopila skupaj z LDS, ko so volivci končno spregledali.

Nekaj posebnih besed bi rada namenila vsem tistim volivcem samooklicanih sredinskih strank, ki so tako zgroženi nad sramoto, ki se je zgrnila nad njihovo volilno presojo, da se skušajo na vse kriplje psihološko potolažit tako, da po družbenih omrežjih kričijo in s prstom kažejo na Levico, ki naj bi povzročila aktualno pajdašenje v koaliciji s stranko Janeza Janše. Miro Cerar je že zelo hitro po volitvah izgubil integriteto, s katero bi lahko ohranil naziv Stranka Mira Cerarja, ne da bi se javnost smejala. Marjan Šarec zaenkrat še kar vztraja, da vodi nekakšno Listo Marjana Šarca, čeprav je vse skupaj samo še smešno. Miro Cerar in Marjan Šarec sta dva ustanovitelja ad hoc strank, ki sta nastali na horuk zavoljo praznine in splošnega strahu pred rezultati na naslednjih volitvah, brez resnega programa, s preobiljem moralističnega čvekanja, ki godijo vsakemu razočaranemu volivcu, brez resnega politično operativnega kadra in temu primernim drenom raznoraznih lačnih osebkov z leve ali desne. Obe stranki sta bili izvoljeni predvsem zavoljo osebnosti in všečnosti predsednikov strank. Miro Cerar je bil javno znan sin in ugleden komentator družbe z vidika pravne stroke, Marjan Šarec pa predvsem dostojen imitator hipotetičnega politika visokega kova. Šarec že v predvolilni kampanji ni počel drugega kot serviral moralistične splošnice brez kakršnih koli konkretnih predlogov, kako bi se lotil katerega področja. Ampak za povsem demoralizirane državljane, ki so ujetniki zastarelih političnih praks in si želijo svežega in vsaj moralno bolj obetavnega vetra v prihodnosti, je bila imitacija možnega sebe v vlogi predsednika vlade brez dvoma njegov nastopaški presežek. Večino zaslug za neverjeten političen vzpon Marjana Šarca po mojem mnenju nehote nosi predvsem Sašo Hribar. Šerifovanje nekega malega ruralnega mesteca pač ni primerljivo s politiko na državnem nivoju. V svojem zadnjem prispevku o politični situaciji z naslovom Politična komedija z bednim smislom za humor sem med drugim zapisala: »Usoda stranke LMŠ ni nič bolj problematična v obstoju od usode stranke SMC ali male SAB. Gre za samooklicane sredinske stranke, ki se predstavljajo kot sredinske predvsem zato, ker nimajo jasnega in zavezujočega programa in ker imajo v svojih vrstah gnečo članov in poslancev, ki se pri določenih vprašanjih izkažejo za levičarje, pri drugih za desničarje in pri tretjih trmasto sledijo bogsigavedi kakšnim prepričanjem in interesom.«

Se še spomnite besedne zveze izvenparlamentarna stranka? Precej pomemben pojem, ki v našem medijskem prostoru ne obstaja več. Nima pozornosti. Ker nima pozornosti, ni motivacije za obstoj in delovanje. Izvenparlamentarne stranke bi morale bit zelo pomembne. Skupine, ki se povezujejo v stranko, se počasi formirajo, spoznavajo in kalijo, preden vstopijo v parlament. Volivci jih že poznajo in vedo kaj volijo. Stranka ima priložnost in čas, da dobro obrusi svoj profil, kader in program. No, naše nove stranke so pa podobno kot naši nekdanji estradni popevkarji in popevkarice, ki so se petja in nastopanja učili šele po zmagi na šovu Ema. Za tako resno področje, kot je vodenje in upravljanje države, nezaslišano! Ne ponujamo več možnosti, da bi se formirale učinkovite stranke izven parlamenta, o delovanju katerih bi bili državljani ustrezno obveščani. Volitve bi morale predstavljat vrhunec funkcionalnosti, ne pa možnosti za vstop v osnovno šolo s posebnim programom, ki se imenuje parlament. Na takšen način bomo za vekomaj obsojeni na stabilnost le dveh velikih starih strank – SDS in SD – in Janševo kolcanje po večinskem sistemu se lahko uresniči. Zaenkrat obstaja le ena sodobnejša stabilna stranka z jasnim programom in profilom. Levica. Pa še Levica se je uspela ustalit predvsem zaradi očitnega koketiranja z jugoslovanskimi vrednotami naših dedkov in babic ter temu primernega opletanja z rdečo zvezdo, narodnoosvobodilnim patosom in posledičnim mesarskim klanjem z desnico. Združena levica je razpadla in od nje je ostala samo struja, ki se je s politično agendo napajala v naši vojni in povojni preteklosti. Razumevanje poante in smisla socialne države, še posebej v prihodnosti, kakršna se izkazuje, na žalost ni bil tisti ključen adut Levice, ki bi ga naši od medijev kronično poneumljani in v razvoju ovirani državljani prepoznali za ključno vrednoto, čeprav smo že skoraj vsi pristali na drobtinah in postani vodi, streha nad glavo pa nam predstavlja luksuz. Zato Levica počasi pridobiva na splošnem zaznavanju njene vrednosti v parlamentu. To je naša država. Država s sramotno nizkimi plačami in prekarnimi delavci, v kateri Janeza Janšo najbolj skrbijo domnevno neupravičeni izkoriščevalci socialne podpore, kot smo slišali v predlogih nove zasilne koalicijske pogodbe. Komaj čaka, da ustvari red. Nato pa obljublja UTD za prvega otroka, enostavnejšo pridobitev treh dnevov bolniške in nekaj brezplačnega vrtca. Janez Janša s koalicijskimi partnerji sporoča, da bomo še naprej zgarani in revni, ker bo dobro skrbel predvsem za kapitaliste in visoko gospodarske rast, od katere večina državljanov predvidljivo ne bo imela nič. Zato Janša revne, zgarane, bolne (visoka stopnja raka ni čudež), depresivne in brezposelne državljane (ki jih bo v prihodnosti vedno več) na meji obupa prosi, da rojevamo otroke, da ne bi slučajno zmanjkalo zasužnjene delovne sile. Dobite lahko socialno podporo za otroka, če ga boste žrtvovali nesocialni državi v uporabo. Kako lepo! Pustimo ob strani, da je ta stranka v vladi že omogočala brezplačne vrtce, tople obroke v šoli in podobne populistične bonbončke za siromake, ki ne opazijo brezmejnega cinizma neuporabnih daril v primerjavi z izkoriščanjem na drugi strani. Vrednotni sistem, ki veje iz predvidljive predstavitve politične smernice, je jasen. Gremo v smer Madžarske in Poljske. Naj dvigne roko, kdor bi migriral v ti dve državi, v kolikor ima možnost za izselitev!

Kaj se je torej zgodilo Šarcu in Cerarju? Nič posebnega. Nedisciplinirani in ambiciozni delinkventi v njunem razredu so svoja mentorja dobesedno zbrcali izpred katedra in prevzeli monopol v razredu. Cerarja so številni razgrajači, ki jih sploh ni dobro poznal,  odnesli iz razreda na pločnik. Vodja delinkventov Zdravko Počivalšek je prevzel pouk. Šarca je zaenkrat le nekaj hudih delinkventov, od katerih sta javnosti najbolj znana Šabeder in Bertoncelj, zvleklo za ušesa v kot, kjer se zdaj trepetajoč stiska za hrbtom delinkventa Črnčeca, ki je zamenjal že kar nekaj šol, a mu je Šarec dobrohotno podelil odlično oceno in ga imenoval za reditelja v razredu. Koliko časa se bo ljubilo Črnčecu ukvarjat z nesposobnim prfoksom in opravljat njegove obveznosti vzdrževanja osnovne discipline v razredu, je verjetno vprašanje njegove situacije v zunanji disciplinski komisiji in boljših pouličnih priložnosti. Skratka, nedostojno v vseh ozirih. Levica je v primerjavi s tema navideznima strankama stabilna stranka z jasnim programom in predvolilno zavezo volivcem. Popoln politični amater Marjan Šarec je kot predsednik manjšinske vlade sklenil koalicijski pakt z Levico v opoziciji. Prioritete Levice in predvolilne zaveze so bile znane in sprejete. Ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja z uvedbo proporcionalne lestvice plačevanja zavarovanja in zvišanje socialne podpore, ki je bila na sramotnem nivoju daleč pod pragom revščine. Zavezi, ki ju Levica nikoli ne bi mogla požret, saj bi sicer postala prevarantska stranka, kot je na primer postala SMC. Kdo bi jih pa še resno jemal? Zato volivci, ki ste razočarani nas svojo volilno izbiro sredinskih strank, ki so sredinske zato, da jim ne bi bilo treba odgovarjat za nič, kar jim pade na pamet, da bi v parlamentu počeli, ne iščite krivca za aktualno neznosno situacijo tam, kjer ga ni. Nima smisla, da to počnete. Požrite gnusno kepo, saj tudi vi niste krivi. Nategnjeni ste! In naša moralna dolžnost je, da si zapomnimo, kdo nas je sposoben tako kompleksno nategnit brez sramu, ker naša zakonodaja to pač dopušča! Zdaj smo, kjer smo. Globoko na dnu, ampak nikar ne mislimo, da nižje ne gre.

Tudi stranka SDS ima za seboj zgodovino preobrazb. Danes bi se v imenu boljšega razumevanja delovanja te politične skupnosti zlahka preimenovala v Stranko Janeza Janše – SJJ. Kratica SDS je namreč nekoč označevala Socialdemokratsko stranko. Ko se že leta 2003 ni bilo mogoče več pretvarjat, da stranka pod Janezom Janšo obeta kar koli, kar bi lahko predstavljalo zadostno zvezo z ohranjanjem in ustvarjanjem socialne države, kot si jo je zamišljal Jože Pučnik (socialno tržno gospodarstvo), so se preimenovali v Slovensko demokratsko stranko. Istega leta je umrl tudi Jože Pučnik. Danes lahko mirno rečem, da tudi od razumevanja in spoštovanja demokracije v Janševi stranki ni ostalo več veliko, zato jo dojemam samo še kot SS. Ironija pač nerada počiva.

Janezu Janši nečesa zagotovo ne moremo očitat. Nikoli se mu ne bi moglo zgodit, kar se je zgodilo Miru Cerarju in Marjanu Šarcu. Janez Janša je profil osebnosti in posledično strankarskega liderja, ki se točno zaveda večinskega psihološkega profila svoje ciljne volilne baze, proti kateri se je s časom usmeril, in pomembnosti vzdrževanja reda in hierarhične discipline v stranki. Kar se tiče ciljne javnosti hipotetičnih volivcev za Janšo ne predstavljajo posebnega izziva. Levičarji imajo več problemov. So veliko bolj razdrobljeni v prioritetah in se zavoljo hitrih sprememb v novem tisočletju ob poskusih prilagajanja in hkrati formiranja funkcionalne bodočnosti spotikajo in padajo drug čez drugega. Konservativci, ki čepijo na starih vzorcih mentalitete in sistemsko prilagajajo svoje delovanje le novim načinom plenjenja kapitala na stran elitne peščice, imajo seveda manj težko nalogo. Sukajo se med zasužnjevalnim kapitalizmom po zgledu vulgarno tekmovalne divjine ter zažiralskimi diktaturami, ostalo je kleropatriarhalna dogma iz srednjega veka, ki kroji splošno mentaliteto. Stranka SDS je skozi čas postajala vedno bolj konservativna in temelječa na zastarelih mitih in legendah z dolgo tradicijo, ki ji sledi večji del predvsem ruralne, manj razgledane in enostavno vodljive populacije. Za malo opore v psihološki sadomazohistični zabavi za izropane, zapostavljene in ponižane, da svoj srd preusmerjajo na preklete komunajzarje, lezbače, pedre, feministične možače in razcapane begunce, so pripravljeni svoje življenje preživet ob plesnivih drobtinah, z vodo razredčenem vinu in polki. Življenje, kakršnega je človek lahko pač itak vajen in želi le malo spoštovanja za vse, kar se je in se še bo nagaral in prestal. Žalostno. V nove čase stopa Janša kot politikantski biznismen, ki bi mu neoliberalen sistem s pomočjo upravljanja države in mentalno ter ekonomsko zasužnjenih državljanov lahko omogočil velik poslovni met, da zavlada državi kot kapitalistični boter, ki s pomočjo antisocialnih vzvodov stiska državljane za vrat in vlada s trdo roko v slogu komunističnega koncepta. Ni hujše kombinacije od neoliberalno komunističnega koncepta. Tisto, kar je Victorju Orbanu na Madžarskem že uspelo, so sanje Janeza Janše, ki se ob vsem priklanjanju podjetništvu in logiki kapitala sam ni preizkušal niti kot podjetnik na trgu niti kot iskalec zaposlitve preko Zavoda za zaposlovanje vsaj en slab teden. Toliko o prekletih parazitih, ki so prisesani na državne jasli.

Janez Janša nikoli ni bil ambiciozen državnik, ki bi se precenjeval, pa naj se še tako nenavadno sliši. Ne, Janša premore veliko tiste značilne slovenske skromnosti, ki se dovolj zaveda lastnih nezmožnosti, da zelo dobro razume, kako pomembno je, da si človek, ki ni kos prenekaterim izzivom osebnega razvoja zgradi temu primerno okolje in sodelavce, ki mu ne bi stali na poti s pretiranimi ambicijami in sposobnostmi pri ustvarjanju kakovostnega okolja, delovanja in prihodnosti. To velja tako za vodenje posameznih krožkov kot podjetij, institucij ali pa cele države. Naš prostor je prežet z zaviralci realnega kulturnega, gospodarskega in socialnega razvoja na pozicijah moči. Zato v deželi negativne selekcije, skromnosti in visoke motivacije za aktivno izživljanje prozornih frustracij smo, kjer pač smo. Na robu mentalnega, kulturnega in ekonomskega siromaštva.