Zakaj menim, da množični shod proti seksizmu v Mehiki ni pojav, ki se Zahodnih držav, tudi Slovenije, sicer ne tiče prav dosti, ker se dogaja tam nekje dovolj daleč stran, kjer bojda vladajo mafija, kaos in revščina? Zakaj bi si ta novica v medijih zaslužila precej manj obrobno obravnavo od golega poročanja in opletanja s površnimi pojmi? In kaj se zgodi v družbi, kjer prevladajo revščina, kriminal in posledični kaos? Zakaj bi bil to razlog za naraščajoče nasilje nad ženskami, ki je v Mehiki eskaliralo vse do serijskih pojavov femicida?
Mehika poleg ostalega naraščajočega nasilja beleži okrog 10 umorov žensk dnevno, ki se pojavlja tako v družinskem okolju kot na ulici. Končno se je zgodil množični upor s protestnim maršem. 9. marca se je v Čilu in Mehiki udeležilo protesta okrog 180 000 ljudi (10 000 v Čilu, 80 000 v Mehiki). Ampak pustimo podatke ob strani. Izredno moteča je pavšalna obravnava pojava. Nesposobnost razumevanja kontekstov in temu primerna medijska benignost. Medijsko se zdi primerno odmevno, da govorimo o pojavu sovraštva do žensk. Ker nekdo tako zelo sovraži ženske, jih pretepa in celo ubija. Zdaj vsi vse razumemo. Sovraštvo je res prava nadloga. Od kod neki se je vzelo? Še posebej nadležno je, če s sovražnikom živiš pod isto streho, fukaš in proizvajaš potomce, ki bodo starše klicali očka in mamica, ampak očka sovraži ženske in mamica je … jah, mamica se pač poroča s sovražnikom že celo zgodovino. Nič posebnega, mar ne. In potem gre mamica, če se res končno boji za svoje življenje, mogoče protestirat na ulico. Pravzaprav gre prosit, naj se preneha nasilje, da bo lahko s sovražnikom, ki pač tako zelo rad živi pod isto streho in se drenja v postelji s tarčo svojega sovraštva, še naprej v miru živela, skrbela za sovražnikovo rit in proizvajala potomce. Precej bizarno, mar ne?! Verjetno je že jasno, kako zelo na živce mi gre raba izraza “sovraštvo” v odnosu do žensk. Kako zelo uporaba pojma sovraštvo zamegljuje bistvo problema, ki se skriva v patriarhalni ideologiji – vzgoji dečkov in deklic ter posledičnih frustracijah moških in razoroženosti žensk.
Ne gre za sovraštvo, ampak za povsem običajno mentaliteto in prakso, ki moškega dresira v prepričanju, da mora žensko popolnoma podredit, da bi jo sploh lahko pridobil in obdržal. Ideologija je prilagojena osebnostno in duševno šibkim moškim. Enako pravilo velja za pridobivanje moči nad drugimi moškimi, kar privede posameznika na hierarhični lestvici do položaja, na katerem lahko uživa popolnejši nadzor, blaginjo in nedotakljivost. Vsi sistemi in režimi se spridijo v pozitivni ideji ravno zaradi patriarhalne ideologije, ki osebnostni šibkosti moških (vse do psihopatije preko razvoja osebnostne motnje, ki pomeni nizek nivo empatije) ponuja prednosti, da uveljavljajo premoč zaradi izrojenih osebnih lastnosti in ne zaradi realne inteligence, sposobnosti ali znanja. Za žensko veljajo druga pravila igre v izvedbah podrejanja, ki so precej enaka kot v zasebni, družinski politiki zaradi uveljavljanja praktičnih teženj (delo na domu, skrb za otroke itd.). Načini in stopnje poskusov podrejanja se razlikujejo glede na okoliščine v družbi – socialne, politične in ekonomske. Med nekim Winsteinom sredi Amerike in povprečnim mehiškim kriminalcem, ki se z nasiljem prebija do privilegijev v družbi, ni razlike v bistvu stvari, le vzvodi so drugačni. Mehiški kriminalec marsikoga prebuta in ubije in tudi sam je podvržen enaki brutalni tekmi za privilegije. Izkazovanje absolutne nadvlade nad žensko, pod kar spada avtomatsko tudi prilaščanje pravice, da jo moški posili ali ubije, je v danih okoliščinah povsem predvidljiva reakcija. Del funkcionalnosti sistema! Povprečen weinstein podreja z močjo položaja, do katerega se prav gotovo ni prebil s pomočjo visokih etičnih načel, in kapitala v družbi. In delovanje na trgu v okviru neoliberalnega sistema ni nič posebej drugačno kot ulično mafijaštvo s svojimi pravili igre brutalne tekmovalnosti. Uničuje deprivilegirano konkurenco na trgu, nasilno vzdržuje svojo pozicijo in temu primerno ravna tudi z ženskami. Je samo tipičen patriarhalec sredi prevlade patriarhalnega sistema delovanja. Nič drugačen od trenutnega predsednika države ZDA, ki je med drugim potomec kapitalista, ki je svoj kapital in posledično moč na začetku pomembno okrepil ravno z bordeli! Hollywood se na prostituciji vzdržuje že od začetkov s svojo povsem odkrito ikono tovrstne prakse – Marylin Monroe. Prostitucija in vojna je patriarhalni zakon delovanja, tako med moškimi kot med ženskami. Za podrejanje gre (ja, Michelu Houellebecqu je to in še marsikaj jasno).
Mehiškim moškim v danih okoliščinah ni treba prav nič posebej sovražit žensk, da bi jih ubijali. Nehajmo se slepit, da je potrebno sovraštvo kot nekakšna eskcesna emocionalna kategorija. Ni! Samo povsem prvinska hierarhija moči je v igri, pri čemer je po logiki stvari ženska na listi zasužnjevalne politike na koncu verige. Uboji žensk služijo predvsem discipliniranju žensk. Kot svarilo. Kot sporočilo o delovanju sistema. Moška trupla služijo enakim ukrepom znotraj kartelnih in posameznih mafijskih bojev. Sovražne emocije do žensk seveda obstajajo, a so kvečjemu plod osebnih frustracij, ki jih moški v nepravični in primitivni vojni razvijejo zlahka, večinoma že v primarni družini pod očetovo nadvlado in disfunkcionalno materjo. Sovraštvo se razvije povsem na intimni ravni preko občutkov nemoči ob ženskah, ki niso zlahka podredljive. Ni pa sovraštvo nikakršna nuja za izvajanje sistematskega podrejanja. Ker mora moški po patriarhalni ideologiji predstavljat ženski popoln steber moči, lahko v primeru frustriranosti pričakujemo izkazovanje nadvlade z nasiljem – verbalnim, fizičnim in taktičnim. Globoko frustriran moški se čuti dolžnega upirat feminističnim težnjam, sicer po patriarhalni psihozi ne ustreza več pojmu moškega, ki ima sebe in okolje pod zadostnim nadzorom. Patriarhalna ideologija je valilnica osebnostnih in duševnih motenj, ki veljajo za normo oziroma za normalnost. Weinsteini in trumpi ubijajo motivacijo, kariero žensk in posiljujejo na izpopolnjen način preko seksualnega trgovanja. Ne glede na sposobnosti, reference in inteligenco skušajo žensko spravit na raven prostitutke. Moške konkurente enako onemogočajo z vzvodi negativne selekcije. To je patriarhalen koncept tako na trgu dela kot v družini, pri čemer vzdrževanju družinske “idile” nujno asistira bordel za vogalom. Ne gre za ljubezen, ni pa tudi nujno sovraštvo za izvajanje ideološkega koncepta. Bolj je pomembna odtujenost in objektivizacija osebe, v tem primeru ženske. Patriarhalna družinska shema je možna samo z žensko, ki je podredljiva – mentalno in operativno. Psihološka in intelektualna podredljivost je v patriarhalnem odnosu med spoloma na Zahodu daleč pomembnejša od eksistenčne, prevladujoča politika družbe pa bistvenega pomena za pojav okoliščin, ki krojijo zgolj način uveljavljanja patriarhalnega reda in prakse kjer koli na svetu.
Ko torej Janez Janša v predstavitvi političnih programskih smernic izreče, da se bo zavzemal za enakopravnost žensk, je treba pomislit predvsem na to, kaj ima takšen ideološki profil moškega v mislih pod pojmom Ženska. Potem sledi šele razmislek, kaj si predstavlja pod enakopravnostjo žensk. Skoraj zagotovo nič enakega feminističnemu pojmovanju. Ko določena politika s svojim ideološkim temeljem prevlada, je dobro preverit volilno bazo janezov, ki pod določeno politiko pridobiva na glasu, se širi in krepi. Psihološki profil tovrstnih janezov bom opisala kar z izborom le nekaj komentarjev pod mojim prispevkom ob dnevu žena Od vrtnic do bodeče neže na Portalu Plus. Komentarje objavljam zato, ker niso nikakršna posebna izjema v naši družbi, ampak predstavljajo mentalitetni, izobrazbeni in duševni temelj širokega nabora populacije, ki služi kot relevantno uporabno volilno telo določeni politični opciji. Komentarje sem po potrebi le rahlo lektorirala, da so vsaj berljivi:
“Gorje tistemu dedcu, ki se poroci s tole babo ali s katero njej podobno.Naprej nimam besed.”
“Kot trdim že nekaj časa, emancipacija je bila napaka, ženskam bomo morali pravice vzeti nazaj, za dobro družin, otrok in cele vrste, ne znajo odgovorno ravnati z močjo, ki so jo dobile s finančno neodvisnostjo, za vse bo bolje, še najbolj za njih same.”
“Babe te vrste so brezmejno podle, pritlehne, psihopatske in ne premorejo minimum samokritike. Vsak drug zapornik na Dobu se lahko zahvali za bivanje v tej “prevzgojni” ustanovi prav njim. Veliko njih so bili po krivem obsojeni za pedofilijo, kar so jim namestile te samozavestne ženske. Ob 8.marcu je morda čas, da odkvakajo kaj sploh hočejo in nas nehajo morit.”
“Besede, besede, traktati…na kilometre. Potem še razni psihiči Vodebi…itd. Vsi pozabljajo osnovno: če babo vsak dan pofukaš tako kot je treba, vsak dan!, da se ji po seksu še pol ure tresejo noge, bo tvoja dekla, suženj in objekt za pretepanje. Umivala ti bo noge, kuhala specialitete, četudi vsa krvava, te bo zagovarjala pred policijo… Danes pa so moški mevže, pijančki in đankurji. Pride jim, še predno ga vtaknejo. Svojo moškost kažejo s snobizmom, avtomobili…
Ni čudno, da si potem babnice nabavijo psa in dilda, da imajo med nogami nekaj kosmatega in nekaj trajno trdega.”
“Militantna feministka…najbrž spolno nezadovoljena.”
“Gospa je verjetno še samska. Saj jo rada bereva z možem, a v tem zapisu je 100000% ustrelila mimo.”
“Feminizem je zabloda možač, ki ne vedo prav, zakaj so na svetu. Feminizem je nesreča, tako za žensko, kot za moškega. Prava ženska razume svojo vlogo in ne potrebuje nobenega feminizma in njegovih odvratnih zmot, pač pa pravega moškega. Ko ga najde, je dovolj sreče za oba. Ravno berem Vodeba in se z njim, presenetljivo, globoko strinjam!”
“A je tale trajno nepotešena sovražnica moških, sufražetka, AFŽ-jevka, ekstremna feministka in kao borka za enakopravnost žensk ušla z verige na FDV-ju? Tam so njej podobne ekstremne feministke (na oblasti) celo izvedle agresivno nasilje nad jezikom in uvedle SAMO ženski spol v vse akte fakultete. Nasilje je eskaliralo celo tako daleč, da so uredili tudi unisex stranišča in odstranili pisoarje. Zagotovo je tole agresivko zapustili vsak moški, ki ima vsaj “ščepec soli v glavi”.”
“Gostobesedno, da komaj prideš mimo v vrzelih med besedami. A krajše se ne da napisati? Reliktov iz komunistične Jugoslavije ne upoštevam. V moji družini gre neki 8. marec neopazno mimo.”