Kaj naj napišem ob dnevu žena v družbi, ki šele zadnja leta spoznava, da ima praznik zgodovinski izvor, ki nima zveze z osladnim poklanjanjem vrtnic ženskam, ker so pač ženske. Tako prijetne, krhke in trapaste, da si zaslužijo za darilo odtrgan cvet, ki bo po skrajšanem postopku ovenel v curku postane vode. Simbolna poteza je pravzaprav odlična prispodoba položaja ženske v patriarhalnem odnosu – pospešen prehod iz barvitega in dehtečega cveta v uvelo zmečkanino. Kaj naj napišem ob dnevu žena v družbi, v kateri ob skrajno zastarelem zakoniku pri obravnavi nasilja nad ženskami tudi nekateri sodniki obravnavajo posiljevalce bolj milostno od najnižje predpisane mile sankcije, kot uboge živali, ki še niso odkrili masturbiranja, pa jih je daljši samski staž »pahnil« v skrajno sprevrženo nasilno dejanje? Oh, kako ganljivo. Ubogi posiljevalci in naša uboga kadrovska politika v sodstvu. Kaj naj v krajšem obsegu besedila pojasnim ob dnevu žena v družbi, kjer zgodovina patriarhata in posledične feministične vstaje še vedno niso omembe vredno obsežen del programa v izobraževalnih institucijah? Že vnaprej si lahko predstavljam temu primeren plaz predvidljivih nebulotičnih mnenj in pripomb, s kakršnimi bi morali razčistit v osnovni šoli. Kaj naj napišem ob dnevu žena v družbi, v kateri se v javnosti še vedno pojavljajo »pogumni« patriarhalci, ki so celo del kulturniškega miljeja in končno jasno in glasno rečejo »bobu bob«?! Glasno povedo tisto, za kar se zavedajo, da si enako misli dovolj kolegov, da bodo doživeli spodbudno trepljanje, ker je nekdo spregovoril tudi namesto njih v teh neznosnih časih, ko jih zoprne feministke spet maltretirajo? In kaj zanimivega izvemo od tovrstnih možakov, ki se jih v naši deželi nikakor ne manjka?
Gospod nam pojasni, da mu ni všeč pretirana emancipacija zadnjih 15 let. A ne me basat?! To pa je novica! Za razliko od rasizma in nacionalizma ob feminizmu še vedno kramljamo, kaj neki je raznoraznim gospodom všeč. Imamo baje problem z umevanjem pojma erotike. Če se rasisti in nacionalisti ne tiščijo radi pod skupno streho s tarčami svoje nestrpnosti, pa skoraj vsakemu zavednemu ali nezavednemu seksistu v imenu ljubezni še vedno greje posteljo primerno vzgojen plen, ki pristane na igro plena v imenu svoje »drugačnosti«, kakor mu jo pojasni plenilec. In kaj slišim v 21. stoletju? Gospod je prepričan, da se ženske borimo za pravice, ki jih že imamo. Uh, kako smo trapaste! Zaslužimo si vse mutacije patriarhalnega zasužnjevanja skozi zgodovino, ker smo po naravi tako zabite, da nam ni pomoči. Še takrat, ko se postavimo zase, se borimo za nekaj, kar nam itak že binglja pred nosom. Gospod mi bo spet povedal, kaj imam in česa nimam, kaj potrebujem in česa ne potrebujem. Če je v zgodovini obstajal strah, da ne bom verjela presilnim nebulozam in krivicam gospodov, si je gospod omislil Gospoda vsemogočnega in nanj preložil vso odgovornost za svoja prozorna spletkarjenja. Po potrebi. In jaz, budala, bom kimala, kot že celo zgodovino na vseh koncih sveta in svetovnih nazorov, med vsemi rasami, narodi in sloji družbe. Gospod me razsvetli, da je po njegovem mnenju moški sopomenka za lovca. To je njegova primarna vloga. Zdaj mi postaja jasno, kam sem spet padla. Trudim se poistovetit z divjačino, pa nekako ne gre. Konec koncev gre za klasično floskulo iz patriarhalne zakladnice mitov, legend in basni. Flanco mi prodajajo moški, ki se prekladajo s pisarniškega stola na fotelj in tulijo, da so po naravi lovci. Ti lovci skačejo po odru, visijo za šankom, zapeljejo se z avtom do trgovine ali nogometnega stadiona. Pravzaprav mi gospod pripoveduje, da je preskočil zavidljiv obseg zgodovine človeške evolucije in da njegovi možgani še vedno blodijo nekje po pradavnini. Sklicevanje moških na nesposobnost nadzora nad nagoni, kar naj bi upravičevalo raznorazne svinjarije, kurbarije, nasilje in neumnosti, je prastar ukrep, s katerim naj bi dosegli, da jim je vse oproščeno. No, prav! Oproščeno vam je. Niste krivi. Ampak potemtakem ste popolnoma nesposobni za vodenje česar koli in kogar koli in bi se morali spokat z vseh položajev v družbi, na katerih se pričakuje prištevnost in odgovornost do soljudi. Heh! Ja, ja, vem, patriarhalci bi se raje norčevali iz mojega pms-ja in ga napihnili v operativno in umsko nesposobnost za nedoločen čas, kot da bi se raje posvečali svojim vsakodnevnim testosteronskim problemčkom. Ni namreč za odmet, kar mi patriarhalci razlagajo o možnih razvojnih težavah moških. Mentaliteta, ki se seksualno napaja na nasilju, se pač stopnjuje vse do posilstva. Toliko o nastavkih za dojemanje erotike. Ker poznamo podatke o še vedno sramotno visoki stopnji primerov zamolčanega in razkritega nasilja v družini, na ulicah in posilstev po celem svetu, ki v vojnih obdobjih ne le naraste, ampak postane celo vojna strategija, bi pričakovala od moških s kolektivnega vidika mnogo več zavzetosti na področju humanizacije svoje vrste. V mislih imam predvsem tiste moške, ki imajo sicer dobro mnenje o sebi. Moške, ki so prepričani, da se jih ti nadležni pojavi v svetu moških prav nič ne tičejo, ker oni pač niso takšni. Moški, ki trdijo, da niso takšni, ampak nasprotujejo feminizmu, seveda niso feministi in absolutno ne razumejo, čemu je dandanes takšen cirkus sploh potreben. Cirkus, ki po njihovem mnenju povzroča veliko škode prekrasnemu tradicionalnemu odnosu med moškim in žensko. Odnosu, ki se tako lepo dopolnjuje – dopolnjevanje kot ljubkovalna interpretacija odtujenosti. Dragi moji moški, ki se vam kolca po konservativni patriarhalni idili! Ne, pasivno in aktivno nasilje nad ženskami ni le problem žensk. Vaš problem je! Žrtve patriarhalnega nasilja pa ste tudi moški, le da za razliko od žensk to dejstvo še težje prepoznate. Žrtve ste kot hierarhično deprivilegirani moški, nad katerimi se izživljajo drugi moški na pozicijah moči. V patriarhalni igri, ki pozna le boj za prevlado namesto razvijanja razuma, empatije in sodelovanja, že vnaprej izgubijo igro vsi igralci politikantskih konstruktov vlog.
Noben patriarhalno vzgojen in zdresiran moški se ni sposoben na erotični in osebni ravni soočit z žensko, ki mu je vsaj enakovredna po pameti, stopnji samozavesti in sposobnostih, kaj šele da bi bila v čemer koli boljša. Toliko o pogumu do zob oboroženih lovcev. Obnašajo se kot ponosno frustrirani ribiči, ki z gnevom v duši namakajo trnek v akvarij z zlatimi ribicami. To je tudi realna definicija patologije donhuanovstva. Osebnostno zrel moški z integriteto in dostojanstvom prav gotovo ne bo oviral feminizma in se ga bal. Še manj se bo bal ali celo čutil odpor do suverenih, inteligentnih in enakopravnih žensk. Zakaj neki? Predvsem bo razumel, kakšno škodo že celo zgodovino povzroča patriarhalna ideologija predvsem moškim in preko moških vsaki družbi in vsakemu ekonomskemu sistemu vse do današnje neoliberalne zasužnjevalne politike. Enako problematične pa so tudi patriarhalne vernice. Gre za ženske, ki ne prevzamejo odgovornosti za lastno osebnost in moralo. Kar živijo, ustvarijo in dosežejo, izvajajo kot podaljšek gospodarjevih možganov. Tudi na trgu dela! Ker samo kimajo, sledijo in se smehljajo, so pohvaljene in nagrajevane s priložnostmi, ki si jih ne zaslužijo in jih temu primerno niso zmožne izpeljevat v realno dobrobit družbe. Namesto moških brcajo proti konkurentkam s hrbtenico. Enako počnejo tudi za zaprtimi vrati v partnerstvu. Ne vidijo, ne slišijo in odpuščajo. Rade izkažejo svojo sramotno izdajstvo feminističnih prednic in glasno zatrdijo – da bi jih patriarhalci le odobravali – da niso feministke! In potem se odpravijo na volišče, študirat ali na bankomat po košček svoje plače. Uporabljajo pravice, ki so nam jih izborile nekoč le najbolj pogumne ženske – feministke!
Zadnji feministični val, ki se je sprožil z gibanjem »Metoo« in se je razvil tudi v Sloveniji pod oznako »Jaztudi«, je izjemnega pomena za razvoj družbe. Gibanje ni razkrilo le številnih zgodb žrtev seksualnega nasilja. To niso samo neke ekscesne zgodbice! Razkril se je sistem v zakulisju odnosov med spoloma. Sistem, ki deluje na trgu dela v spregi z zakonodajno in sodno prakso, diskvalificira žrtve mobinga, seksualnega nasilja ter pogojuje priložnosti za delo in napredovanje tudi s seksualnim trgovanjem. Ženske, ki spregovorijo in celo prijavijo nasilje moških na položajih moči, so ne glede na razplet na sodišču lahko hitro ob službo ali kariero, znanci in kolegi v zadregi in z lastnimi interesi do pozicij moči jim obrnejo hrbet. Žvižgačic ne mara noben delodajalec več. Gibanje je opomnilo na sistematsko diskreditacijo vrhunskih dosežkov žensk na področju umetnosti in znanosti v zgodovini. Gibanje je opomnilo na neenakopravne možnosti pri zaposlovanju, napredovanju, plačilu za enake dosežke in še vedno aktualni neenakovredni obravnavi na področju umetnosti in znanosti. Gibanje je takoj naletelo na udarno miniranje aktivnosti s strani desnih in levih patriarhalcev, češ da postavlja na sramotilni steber številne moške z izjemnimi dosežki. Bojda gre za nedopusten linč čistih moških pojmov uspeha. Nisem slišala primerljivo zaskrbljenega cviljenja ob izpostavitvi žensk z izjemnimi dosežki, ki so bile preprosto linčane ali ignorirane. Enako so nekoč rohneli patriarhalci ob aktivnostih sufražetk. Borke za enakopravnost so imenovali militantne feministke, čim so malo bolj razgrajale po ulicah, ker so ostajale s povsem miroljubnim načinom pač neslišne in nevidne. Si predstavljate brezmejnost podlosti, da si moški, ki celo zgodovino povzročajo resne vojne masakre in drugače sploh ne znajo politično mislit in delovat, drznejo zalimat oznako militantnosti ženskam, ker razbijejo nekaj izložb na ulici? Za bruhat. In enako se dogaja danes. Gibanje Metoo je linč in tudi slovenska akcija izpostavljanja seksističnih izjav iz medijev s podelitvijo bodeče neže je po mnenju nekaterih nezaslišan linč, ki pomembno omejuje voljo do svobodnega izražanja. Ali si sploh še upa kdo kaj zinit v zvezi z odnosom med moškim in žensko?! Ja, nekateri si upajo, če večinoma vedo, o čem sploh govorijo in stojijo za svojimi besedami, sicer pa razmislijo o svoji percepciji in jo po potrebi popravijo. Akcija s podelitvijo bodeče neže predvideva ocenjevanje izjav po lastni presoji, od seksistično nevtralne do ultimativnega seksizma. Eksperiment se ukvarja s presojo, kaj sploh dojemamo ali česa ne dojemamo kot seksizem in zakaj. Lahko se vzpostavi polemika. Tudi literatura in filozofija je polna seksističnih kretenizmov, ki ostajajo nerazpoznani. Celo domnevno pametni moški ob ženskah resnično lahko izgubijo vso pamet. Pojav mizoginije med moškimi, ki naj bi bili sicer spoštovani intelektualci, je tipičen dokaz za to.
Pozitivni zgledi in opozarjanje pomagajo zelo, a ne dovolj. Podelitev nagrade WoW za delovanje na področju feminizma žal ne vzbudi posebnega medijskega efekta. Šovinisti in njihove prilagodljive priležnice pač ignorirajo vse pozitivne pobude in zavračajo kakršen koli dialog. Pravijo, da imajo pravico do svojega mnenja! Oni imajo mnenje. Naj bo še tako sprevrženo in idiotsko, a imajo ga pač. No, naj ga imajo še naprej. Nihče jim ne jemlje pravice, da krakajo na ves glas. Niso kriminalizirani. Svoboda govora je neovirana. Da so njihovi plodovi razuma ovekovečeni, je pa edini način preboja zvočnega zidu, da se sploh zdrznejo in zamislijo. Na žalost se večinoma ne zamislijo zaradi svoje mentalitete, ampak bolj zaradi zaskrbljenosti za svoj ego in ugled. Če so tako ponosni na svoje mnenje, naj bodo veseli, da je tudi posebej izpostavljeno in morda celo nagrajeno, mar ne?!
Objavljeno v spletnem mediju Portal Plus, dne: 8. 3. 2020