Dokumentarni film The World According to Amazon priporočam v obvezen ogled. Sodeče po odzivih na IMDB portalu je dokumentarec prekleto malo predvajan. Odziva skoraj ni, čeprav bi moral to poštevanko poznat vsak. Zame sicer ni bilo povedano prav dosti novega, vendar če niste eden izmed fanatikov, ki bi vas te tematike posebej zanimale, tako da brskate za njimi in jih zbirate, imate priložnost na strnjen način pridobit osnovne informacije o delovanju monopolistov na trgu, kakršen je Amazon ustanovitelja Jeffa Bezosa, in spregledat bistvo problema. Dokumentarec v povsem klasičnem slogu prikaže delovanje, ambicije in naravo plenilskega trgovskega giganta. Največja dragocenost prikaza je v izpostavitvi ključne poante neoliberalnega sistema, ki dopušča, da si monopolistična podjetja v praksi ne le podrejajo države, ampak povsem uresničljivo težijo kar k cilju, da sami postanejo državni aparat, ki pomembno in povsem svojeglavo odloča o usodi ljudstva. Tudi o njihovi strehi nad glavo. Ob vsakem novem delovnem mestu v podjetju Amazon ugasneta dve delovni mesti na trgu. Spletni mogotec je pahnil v propad na tisoče manjših podjetij in saga se nadaljuje s širjenjem po svetu.
Danes smo si lahko prebrali prispevek Najbogatejši Zemljan prosi za donacije za njegove delavce. Jeff Bezos prosi, da ubogemu multimilijarderju donirate prispevke za njegove zaposlene v “koronavirusni ekonomski krizi”.
Poteza je le ena izmed Bezosovih bizarnih psihopatskih izbruhov, da se niti smejat ne moremo več brezmejni brezsramnosti in norčevanju iz naše neumnosti. Eksperiment, do katere meje je mogoče izsiljevat ljudi, je še kar izviren. Na nek način si bezose zaslužimo. Če obstaja celo množična podpora sistemu, ki ne le dopušča tovrstnim patološkim plenilcem, da nam okupirajo svet s svojim izrojenim umom in najslabšimi možnimi značajskimi lastnostmi, ampak sistem celo spodbuja in nagrajuje “nadvlado” tovrstnih izrojencev, si pač zaslužimo siromašno bodočnost. Pa ne siromašne le materialno, ampak tudi mentalno in intelektualno. Že v bližnji bodočnosti večina teh izkoriščanih delavcev itak zaposlenih ne bo več. V dokumentarcu boste ob opisu robotiziranega tipa dela, ki ga opravlja podplačana večina, zlahka sprevideli, da bodo ti živi roboti kmalu nadomeščeni s še cenejšimi, bolj zanesljivimi in produktivnimi roboti iz jekla ali plastike. Bomba porasta brezposelnosti bo udarna. Kako topogledni smo še vedno, pa priča tudi prispevek o Bezosovi ganljivi prošnji za finančno pomoč. V uvodu je omenjen lastnik Alibabe kot primer dobrotnika, ker v virusni krizi donira precej medicinske opreme. Mediji (Bezos je npr. tudi lastnik Washington Posta), nehajte že preveč očitno podebiljat ljudstvo. No, ampak zakaj pa ne, če lahko. Tudi Bezos kdaj pa kdaj, ko mu godi in koristi, donira kakšen milijonski drobižek, da si zagotovi nekaj nadaljnjih mesecev miru. Mir se kupuje. Humanitarne dejavnosti bogatašev so nujen prispevek. Davčne olajšave za humanitarnost pa se seveda splačajo, saj vemo, kdo so v resnici vodje držav. Vlade in predsedniki prav gotovo ne. Oni so samo zaposleni. Ni nobene razlike v bistvu stvari med Bezosom, Gatesom, Jackom Majem, Elonom Muskom itd. Obstajajo le taktike podkupovanja in različni načini in sredstva pri poskusih okupacije našega prostora in naših čim bolj osiromašenih in zasužnjenih življenj. Na vrh takšne sistemske piramide se pač ne more prebit modra, razgledana oseba z velikim zlatim srcem. Nehajte sanjat, v kolikor to še vedno počnete. Podkupnine so del načina biznisiranja, ki ga uporabljajo kapitalisti in države v njihovi lasti. Pomagajo pa tudi delavci v bitki za drobtine in streho nad glavo, ker države pač nikomur od nas ne nudijo sredstev niti za osnovno preživetje, čeprav nam preprečujejo, da bi se za preživetje borili kot sredi divjine pač. Upoštevat moramo pravna pravila igre, a hkrati celo priznavamo kot povsem legitimen status posameznika – brezdomec.
Ravnokar ste prenekateri prejeli delček podkupnine za mir v višini skoraj treh milijard s strani EU. Veselje je bilo silno, kot sem lahko opazila na družbenih omrežjih in predvidevala. Seveda določene skupine niso prejele ničesar, ker že prej niso bile relevanten del sistema, ki bi ga bilo treba za silo razveselit, da ne bi začeli razgrajat lačni po ulicah (realni prekarci na pogodbah, študenti, brezdomci in vsi, ki so hranjeni s pomočjo Anite Ogulin ali Rdečega križa ipd.). Nič posebnega se ni zgodilo, ampak nekaj zgolj nujnega. Tudi Donald Trump naokrog pošilja čeke za 2000$. Prava usmiljena dobričina, mar ne?! Kot sem predvidevanje med drugem zapisala v zadnjem prispevku na Portalu Plus z naslovom Ko maske padejo: kapitalistična koronavojna:
“Kapital brez (za)vesti nas bo skušal s pomočjo najbolj okuženih s konservativno ideologijo tekmovalnega zakona divjine še bolj nadvladat in po potrebi ubit. Najprej nam bodo ponudili nekaj drobtin usmiljenja, da si opomoremo po težki kolektivni bolezni, nekateri bodo prejeli celo kakšen bonbonček, da bi se malo umirili v težkih časih, potem pa bo nastopilo nadaljevanje brutalno nesoacialne neokapitalistične prihodnosti. Storjeno bo pač vse, da se ne bi sistemsko spremenilo nič.”
Ne pustimo se vendar nategnit preveč enostavno.