Že mesec dni je večina državljanov Slovenije zaprta v domačo karanteno z odpustkom občasnemu sprehodu do trgovine z živili. Iz omejene notranjosti zremo skozi okno v svet. To okno so seveda mediji. Zdaj, ko se počutimo ujeti, mogoče bolj cenimo možnost, da bi se lahko bolj solidarno povezovali in zavzeli za blagor naše bodočnosti, česar sicer ob vsej navidezni svobodi nismo počeli še nikoli dovolj vztrajno. Tam zunaj s polno paro delujejo in nam krojijo usodo samo politiki, kapitalisti in novinarji.
Mi smo sicer dežela, v kateri se na državni ravni odvija le pričkanje okrog preštevanja levih in desnih medijev, državljani pa smo obsojeni na zgražanje nad levimi in desnimi medijskimi nebulozami. Mi ne pridemo niti do osnovne diskusije o vsebinski kakovosti in verodostojnosti medijev. Je bilo kdaj drugače? Seveda ne. Za slovenske državljane se je spremenilo le to, da predvsem slovenski predstavniki oblasti še nikoli niso tako intenzivno, dan za dnem, skrbeli za uprizarjanje resničnostnega šova s polno črnega humorja. Sploh ne moremo sledit vsem pobalinskim norčijam na programu. Še nikoli prej ni postalo tako zelo očitno, kako pomemben temelj vsakega naroda je najnižji skupni imenovalec splošne mentalitete, ki je pač ni mogoče spreminjat in potiskat na višjo raven čez noč. Družba, ki kulturno nazaduje ali celo kolapsira, postaja s časom pač vedno bolj popreproščena, nekultivirana in divjaška. Nad narodom bdi temu primerna oblast, ki reflektira povprečje s sovpadajočimi zgledi, vrednotami in obnašanjem.
Ni nenavadno, da je ravno v tem obdobju v reviji Svet kapitala objavljen “članek” z naslovom Je prav, da umetniki od države zahtevajo denar za svoje delo (vir). Pamflet je preočitno namenjen blatenju slovenske umetnosti in ustvarjalcev. Ideološko prozoren in banalen prispevek je napisala oseba, ki se predstavlja kot pisateljica, skozi tekst pa je razvidno, da se dojema tudi kot umetnica. Od začetka do konca poniglavo soli pamet literarnim ustvarjalcem, ker se ne znajo dobro prodajat. Pravi, da piše knjige, za literaturo pa je prepričana, da pomeni izlivanje čustev na papir. Tako so nekoč čvekale predšolske deklice, preden so se lotile kracanja v svoj dnevnik. Nadalje avtorica posreduje polno zlizanih floskul o dobrih knjigah, ki se dobro prodajajo, ker so knjige pač dobre. Kako nezaslišano je, da literati pričakujejo podporo od države, če pa ne znajo napisat knjige, s kakršno bi se znali približat ljudem, da bi jo radi kupili. Kakšnim ali katerim ljudem neki? No, tega se avtorica članka ne sprašuje.
Kakovostna slovenska in tuja literatura mi je dovolj dobro poznana, za avtorico tega hujskaškega sklopa praznih besed v reviji Svet kapitala pa nisem slišala še nikoli. Logično, da ne, saj ni napisala niti enega omembe vrednega literarnega dela. Avtorica zapisa je napisala več knjig, ki se baje dobro prodajajo, zato je prepričana, da je pisateljica in da piše dobre knjige. Gre za mlajšo osebo, ki prodaja tipkarije o boljšem življenju, kakršne upravičeno umeščamo med “šund”. Prispevek v reviji Svet kapitala je pismeno in slogovno ubožen, vsebinsko pa porazno neveden in naiven. Občutek tržnega uspeha avtorica preočitno zamenjuje z vrednostjo lastne ustvarjalne in intelektualne zmožnosti.
Uredniška sramota revije Svet kapitala je neizmerljiva, čeprav je povsem v skladu s prostotržnim svetom kapitala nasploh in še posebej s stanjem duha in splošno medijsko benignostjo na področju kulture. Avtorica retorične sramote se je zagotovo uspešno prebila skozi osnovnošolski vzgojno-izobraževalni program, kar pa očitno nič ne pomaga. Toliko v razmislek ob aktualni bučni zaskrbljenosti zaradi doseganja ustreznih učnih standardov osnovnošolcev in srednješolcev ob poučevanju na daljavo. Ozrite se vendar okrog sebe in se ob povprečnem nivoju odraslih oseb, ki so se uspešno pripiflali skozi različne stopnje šolanja, vprašajte, kakšni so realni vzgojno-izobraževalni učinki. Ozrite se proti trgu dela in politiki, ki nas vodi, in presodite, v kakšen svet pošiljamo otroke. Kakšen zgled predstavljajo odrasli! Namesto doživljanja živčnih zlomov zaradi pehanja za točkami in ocenami, bi bilo morda bolje, da bi se malo sprostili in končno namesto povzetkov o knjižnih delih zares prebrali kakšen kakovosten roman ali zbirko esejev. Morda bi se uspeli o vsebini celo pogovarjat brez vnaprej serviranih navodil za “pravilno” doumevanje prebranega. To bi bil verjetno poseben dosežek, kar se tiče družbene investicije v podmladek. Mogoče bi celo uspeli zasadit temelje za preobrazbo družbe, ki je brez dvoma v hudi moralni krizi, na kar nas najbolj v nebo vpijoče sami s seboj opozarjajo izvoljeni politiki.
V zadnjem mesecu kriznega vodenja države nobena nabava zdravstvene zaščitne opreme ni potekala brez tragikomičnih zapletov. Skoraj nobena se ni razpletla brez osupljive preplačanosti blaga ali storitev ob utemeljenih sumih o korupciji. Oba ministra, Matej Tonin in Zdravko Počivalšek, sta se znašla v sumljivih osebno motiviranih navezah z domačimi podjetji. Obema politikoma očitno dol visi za etiko in sploh ne premoreta osnovnega bontona v komunikaciji z ljudstvom. Oba nimata nič z ničimer, nas prepričujeta, kar spominja na klasično slovensko folkloro omogočanja zaposlitev in poslovanja preko vez in poznanstev. Zadnji večji nakup preko posrednika na čelu z Jocem Pečečnikom se je izkazal za poslovni brodolom države. Ampak še mnogo bolj od samega dogodka je bil posebne pozornosti vreden nastop enega izmed naših predstavnikov pojma uspeha v svetu biznisa. Joc Pečečnik je v slogu “ta pravega dedca sredi divjine” prišel pred kamere in se nam pohvalil, da so tisti neverjeten tovor mask uspešno ukradli iz skladišča kitajskega proizvajalca. V Sloveniji je završalo od zgražanja. Ah, ne skrbite, saj on se je samo malo pretirano izrazil. Saj vendar vemo, da si tudi Donald Trump s svojimi tolpami na trgu prisvaja naročila drugih držav. Naš kapitalist je hotel samo povedat, da tudi on ni za v smeti med najbolj zvenečimi predstavniki uspešnežev v kapitalistični džungli!
Zadnji razkrit nakup papirnatih mask z navadnimi cenenimi gumicami je spet drago preplačana burka. Da je vlada državljane prisilila v osupljivo precenjen nakup slabo uporabnega polizdelka v domači proizvodnji, sploh ni najhuje. Groza za prihodnost se spet izkazuje v mentaliteti, ki jo je s “pojasnili” izkazal minister Počivalšek. Namesto da bi se ljudstvu dostojanstveno opravičil, ker so v sili kupili mačka v žaklju, in skušal zagotovit, da bodo storili vse, kar bo mogoče, da bi omilili škodo na račun države, smo bili prisiljeni spremljat totalno komedijo absurdnih izgovorov. Na spletni strani Radia 1 lahko najdete promocijski članek za kranjsko proizvodno podjetje SETI z dolgo tradicijo izdelovanja servietov in podobnih namiznih izdelkov. Prepoznavni so po programu airlaid, kar predstavlja izdelavo iz papirja v imitaciji blaga. Ta material je ponavadi sestavljen iz 100% celuloze ali iz celuloze s sintetičnimi primesmi. V podjetju SETI so se ob koncu marca pač domislili, da bodo v času hudega pomanjkanja mask poskusili bolj intenzivno prodajat material airlaid, ki bo dostopen tudi v večjih trgovinah z živili in na bencinskih črpalkah, da bi si lahko državljani izdelali zasilno masko iz servieta sami doma zgolj za nekaj centov. Problem ni v ponudbi podjetja SETI, ampak v tem, da sta se na podlagi te ideje dve slovenski podjetji odločili za dober biznis z državo in premastno zaslužili z nečim, kar bi si državljani lahko nakupili sami in izdelali za nekaj centov. Samo z državo je mogoče poslovat tako uspešno!
Naj opomnim, da so različni prostovoljci sešili veliko bolj uporabne in udobne maske iz blaga, ki so jih podjetjem in državljanom darovali! Kakšen posmeh humanitarni dejavnosti se je razgalil pred nami! In kako se je ob vsem priloženem odločil odzvat minister Počivalšek? Najprej je medije in ljudstvo nahrulil, da z zgražanjem nad slabo kakovostjo in uporabnostjo “mask” žalimo slovensko obrt. Nihče na svetu ne bi mogel bolj užalit nivoja slovenske obrti, kot je s takšno izjavo to storil minister za gospodarstvo. Ali pa je zgolj sporočil, kakšna so pričakovanja aktualne vlade do standardov slovenske obrti? Potem se je prelevil v tekstilnega strokovnjaka in nas nahrulil, da pojma o pojmu nimamo, saj naj bi šlo pri spornih maskah za izdelek iz blaga in nikakor za papir. Pač nismo seznanjenimi s sodobnimi surovinami, pa nas bo Počivalšek podučil. V drek je namočil še UKCL, kjer naj bi potrdili primernost mask za splošno uporabo, le da so namesto rožnatih navadnih gumic, ki že po nekaj minutah boleče režejo v uhlje, priporočili uporabo belih gumic. Državljani smo se tresli od smeha. Obstaja duševna meja, ko postaneta zgražanje in obup nesmiselna.
Ko se nam je v možganih že redno prikazovala tista zlizana metafora o “banana republiki”, je pobalinstvo sodu le izbilo dno. Našo pozornost je ukradel državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve Franc Breznik, ker se je ukvarjal z megalomansko nabavo banan in čebule pri podjetju, ki je že od januarja povsem javno znano vpleteno v predkazenski postopek, saj so v zabojnikih z bananami našli pakete kokaina. Ko bi šlo vsaj za sumljivo blesavo solo akcijo tajnika ali tajnice na ministrstvu za kmetijstvo, ampak v Sloveniji takšne sreče v nesreči ob vrstečih se blamažah pač nimamo. Da so Franca Breznika hkrati še zalotili nažganega za volanom, je zgolj okrasni dodatek škandalozni burki, v kateri nastopajo neki povsem nekultivirani protagonisti, ki se v Sloveniji zlahka prebijajo na visoke položaje z visoko težo odgovornosti. Banana republika je izgubila metaforični prizvok pretiravanja. Razgalila se je v svoji realnosti.
Bi lahko vsaj nekaj, kar izvaja aktualna vlada v teh kriznih časih pohvalila? Izjemen koncept izvajanih ukrepov, ki naj bi nas učinkovito varovali pred napadalnim virusom? Mi je zelo žal, ampak ukrep, ki zapre ljudstvo v stanovanja, kjer pač v negotovosti za nedoločen čas čakamo, kaj se bo zgodilo z nami v prihodnosti, se mi ne zdi ravno filozofska in organizacijska mojstrovina na državni ravni. Počnemo pač tisto, kar počne večina držav. Niso pa vse države v enakem izhodiščnem ekonomskem, političnem in kulturnem položaju, zato zaenkrat doživljamo le razvlečen uvod v dramo, ki se bo šele razvijala. Vladi se zaenkrat torej zahvaljujem za banane!