Počasi se privajamo na pandemijo novega virusa. Nova bolezen, nič novega v zgodovini. Osnovni zakon narave ne pomeni nič, kar bi spominjalo na kakršno koli različico raja na Zemlji. Narava ni razumevajoča mama, ki jo ganljivo skrbi za blagor kakovosti življenja živih bitij med rojstvom in smrtjo. Ljudem je za razliko od živali dano, da razvijajo in uporabljajo bistveno več empatije in inteligence ob polnem zavedanju, da »gravitacija« nazadovanja vedno deluje z nezanemarljivo prednostjo. Vsak korak v vzponu je naporen, zamuden in tvegan, medtem ko je padec hiter, rušilen in brezkompromisen. Vojna za preživetje ob vnaprejšnji obsodbi na smrt je pač sama po sebi posmehljiva, okrutna in banalna igra narave. Je »zgolj« temelj tuzemskega bivanja, ki sam po sebi posebnega smisla ne izkazuje. Se še spomnimo javnega diskurza, ko se je pandemija koronavirusa resno razplamtela po državah? Spraševali smo se, kaj nam bo predrugačena stvarnost tokrat prinesla. Kako jo bomo izkoristili. Bomo dopustili praznodušnim in histeričnim materialističnim plenilcem, da večini Zemljanov kakovost življenja zdesetkajo še bolj v smer sužnjelastniških razmerij? Bomo izkoristili priložnost za sistemske spremembe, ki bi družbi doprinesle več enakopravnih možnosti, kakovostnega in osmšljenega življenja v »zdravem« in socialno naravnanem okolju? In o čem se v javnem diskurzu v povprečju razpravlja danes, ko se je večina že navadila, da koronavirus kroži med nami in da covid-19 lahko pomeni težavno in dolgotrajno borbo za golo preživetje? Za kaj in zakaj se zdi ljudem v povprečju vredno pričkat? Na kakšnem nivoju se odvijajo prednostne debate na družbenih omrežjih in kako sodelujejo mediji ob silnem trudu, da bi potrošnikom predvsem ponudili vsebine, ob kakršnih se predvideva množična volja do konzumiranja?
Ljudje so se večinoma vdali vsakdanjim navadam, ko so postali ukrepi ohlapnejši. Prišel je čas poletnih počitnic. Juhu! Staršem se ni bilo treba več ukvarjat s šolanjem otrok na daljavo in se soočat z raznimi dodatnimi občutki nesposobnosti ali celo krivde. Juhuhu! Ugotavljali so, kako pomembni so učitelji. Kaj bi mi brez njih. Kam bi z otroki, če jih ne bi vodili v vrtce in šole. Kdo bi jih česa sploh naučil. Povsem se je pozabilo na nedavno odmevno razgrajanje staršev s še kako relevantnimi pobudami in zahtevami po spremembah v šolskem sistemu, programu in pristopih poučevanja. Se še spomnimo popularnega javnega kravala? Kaj se je zgodilo, preden je vse potihnilo kot ena izmed mnogih minulih žurk? Profesorji so v javnosti storili vse, da so zatrli aktivnost staršev! Očitali so jim pomanjkanje strokovnega znanja, nezaslišano vtikanje v stroko, glavno organizatorko akcije s peticijo pa so se določeni mediji potrudili diskreditirat na vse možne načine. Javno neurje naj bi sprožila neka nora baba s patološkim nadzorom nad svojim otrokom. In? Tudi če bi bila »diagnoza« realna, bi šlo le za odvračanje pozornosti od bistva. Večina pobud staršev in številnih podpisnikov peticije je bila še kako utemeljena pri zgledovanju po državah z mnogo boljšim sistemom in naprednimi učnimi pristopi, kot jih izvaja na primer Finska. Kritika na maturo, ki v Sloveniji pomeni edinstveno vstopnico v študijske programe, je več kot utemeljena, saj ne ponuja ustrezne in zadovoljivo pravične selekcije, ampak predvsem podpira širjenje plačljivega izrednega študija. Izobraževalni kader je moral priznat, da so nekatere opombe in predlogi relevantni, vendar bi o ustreznih spremembah želeli odločat oni, saj so vendar predstavniki stroke. Super! Končno! In zakaj še niso ukrepali? Trdili so, da so se že podvizali, a se jih ni slišalo. Tudi s strani ministrstva za izobraževanje so takrat, nekoč davno, doživeli ignoranco. Niso krivi! Starši so poskrbeli, da jih je slišala cela Slovenija, stroka pa … Jah, zelo je baje družbeno aktivna, vendar neslišna. Končno so s pomočjo staršev postali slišni! In zdaj čakamo, kdaj bomo stroko slišali še kdaj. Pa nič ne slišimo! Staršem so zaprli gobce in zdaj so spet tiho tudi sami. O rezultatih neslišne in nevidne dejavnosti ni ne duha ne sluha. Še dobro, da je spet vse po starem. Oh, ne, pardon! Še dobro, da se je pojavila pandemija koronavirusa, zaradi katere so postali starši večinoma blazno zadovoljni, da sploh lahko dostavijo otroke in mladino v šolo. Kakršna koli že naša šola pač je. Boljša kot marsikje po svetu, pa tudi mnogo slabša kot marsikje po svetu. O, kakšen blagor, da obstajajo učitelji! Starši so končno spoznali, kako pomembno poslanstvo opravljajo učitelji. Kdo bi si mislil?! Poklic učitelja bi tudi moral predstavljat vrh spoštovanja in temu primernega plačila za opravljanje ene izmed najpomembnejših poslanstev za človeštvo. Vendar se je treba zavedat, da se od kadra pričakuje toliko nadarjenosti in sposobnosti, kolikor je kakovosten sistem s pričakovanji v paketu. Pouk na daljavo je v Sloveniji potekal porazno! V primerjavi z nekaterimi drugimi razvitimi državami, v katerih večjih težav beležili niso, je v Sloveniji kar naprej vršalo. Pokazale so se velike razlike med učenci pri pogojih za delo. Nič novega. Razlike obstajajo tudi sicer in drastično vplivajo na učni uspeh, le da v običajnih okoliščinah večini ni mar za takšne »podrobnosti«. Ne morejo si vsi otroci privoščit kakovostnih inštrukcij, ne zmorejo vsi starši enako sodelovat pri učenju z otroki in ne omogočijo vsi starši enake pogoje otrokom pri učenju doma. Izkazalo se je tudi, da se otroci večinoma ne znajo učit sami. Polom! Itak so večinoma vajeni le hitro pozabljivega piflanja. Učitelji so starše so zasuli s huronsko količino gradiv namesto kakovostne prezentacije in komunikacije z učenci. Priložnost posebnih okoliščin ni bila izrabljena za temeljit razmislek o nujnih spremembah in nadgradnji poučevanja, ampak se je vzpostavila histerija zaradi preobremenjenosti staršev, učencev in učiteljev. Tudi to ni nič posebnega. Enako počnejo pri šolanju v živo, le da se je v primeru oviranega stika otrok z učitelji bolj izkazalo tisto, kar sicer ostaja prikrito in oddaljeno od staršev, ki so preobremenjeni zaradi svojih delovnih obveznosti, slalomiranja v zasebnih odnosih in drugih stresov v borbi za preživetje. Pa vendar … Kako hitro je vse potihnilo. Kako hitro nikogar več ne briga kakovost šolanja in počutja otrok v šolah, ki predstavljajo ustanove, v katerih pravzaprav preživijo pol svojega življenja v najbolj aktivnem razvojnem obdobju. Premnogo staršev se je po splošnih odzivih sodeče zelo prilagodljivo odločilo, da imajo nov hud problem, ki je tokrat tako prekleto priročen in enostaven, da spravlja v smeh!
Da bi državljani lahko septembra otroke spet poslali v šole in da bi učitelji, starši in mladi potomci v razvoju naprej životarili po ustaljenih navadah, se je vlada potrudila prilagodit ukrepe tako, da bi bil volk vsaj za silo sit in koza vsaj po kosih cela. Otroci in dijaki naj bi maske uporabljali le v skupnih prostorih, kot so hodniki in toaletni postori. Pri pouku otrok seveda ne bomo mučili z oteženim prostim dihanjem. Na takšen način se možne prenose okužb omeji na posamezne skupine in skuša preprečit verižni prenos virusa tudi med skupinami. Smiselno in logično. Vendar ne za množico ljudi, ki so se odločili, da bodo vse svoje frustracije kanalizirali v uporabo mask. Kar naenkrat se družbena omrežja sesuvajo pod malo revolucijo proti rabi mask. V izbruh krohota so me spravili številni komentarji, v katerih starši izražajo globoko zaskrbljenost, da bodo njihovi otroci odraščali z grozljivo travmo v podzavesti, v kolikor bodo morali v šoli uporabljat masko, čeprav je raba omejena na največ deset minut skupaj. Bojijo se, da bo duševna pohabljenost njihovih otrok nepopravljiva. Skrbnost staršev je lahko res neverjetna, kadar je brez koristi. Večina njih se boji tudi za lastno psihofizično zdravje ob uporabi mask v avtobusih in trgovinah. Očitno se jim zdi zdravstveno osebje, ki po poklicni dolžnosti v zaščitnih maskah z utemeljenim in preverjenim razlogom preživi bistveno več časa, totalno bolno in duševno moteno. Ljudi, ki se dovolj bojijo za lastno zdravje in za zdravje svojcev, da upoštevajo priporočila stroke pri poskusih zajezitve pandemije, označujejo za butaste ovce, ki dopuščajo, da jim je odvzeta temeljna človekova pravica – svoboda. Pridigajo o disfunkcionalnosti mask, problematizirajo razkuževanje rok in trapajo o koronavirusu kot globalni zarotniški laži. Določeni slovenski »zvezdniki«, ki že vrsto let pred kamerami samo afne guncajo in še nikoli niso zmogli svoje neupravičene slave uporabit, da bi v javnost prenesli kar koli pametnega ali zanimivega, so postali še bolj slavni aktivistični klovni, ki kar tekmujejo med seboj, kdo bo zbral več všečkov z objavo udarnih nepremišljenih kretenizmov. Popolnoma so na dnu, ker ne morejo brezskrbno v fitnes ali kozmetični salon. Od zanikanja pandemične realnosti izgubljajo še tisti mali košček razuma, ki je morda v latentni obliki nekoč obstajal. Hkrati pa gre ravno populaciji s tovrstnim psihološkim ustrojem pandemija koronavirusa najbolj na roko. Najbolj so jo potrebovali in najbolj jo izkoriščajo za promocijo svojih avtosugestivnih manipulacij. Starši, ki so neznosno zaskrbljeni zaradi morebitnih travm, ki naj bi jih otroci utrpeli zaradi uporabe maske nekaj minut dnevno, se mi zdijo prav ganljivo tragikomični v poskusu preusmerjanja pozornosti od resnih možnih travm, ki jih njihovi otroci že doživljajo ali pa jih bodo v življenju še doživeli. Kako blagodejno izpade prepričanje, da je »travma« zaradi relativne malenkosti za otroka pomembnejša od prikrivanih in ignoriranih travm, ki jih otroci že doživljajo zaradi takšnih in drugačnih staršev ali drugih slabo premostljivih bednih okoliščin. Ko bi maske le lahko zamaskirale vse tisto, kar posameznik želi zamaskirat, tudi in še posebej pred lastnim otrokom.
Preizpraševanja o smiselnosti določenih ukrepov in prepoznavanja možne ideološko motivirane zlorabe pandemije so še kako pomembna, vendar se v javnost prebije najbolj glasna povprečna večina, ki se na polno razkriči le zaradi osebnih težav z bontonom in kultiviranostjo. Želijo se pač drenjat, prehlajeni razsajat naokrog, kašljat in pljuvat v soljudi in nasploh nemoteno težit po svetu z brezobzirnostjo na vseh ravneh, ob tem pa blefirat posvečanje vzgoji svojih otrok. Opazim predvsem veliko otrok, ki se »vzgajajo« sami in predvsem dresirajo svoje starše. Precej manj staršev obstaja, ki svoje otroke res vzgajajo. Zato razumem, da veliko staršev oblije mrzel pot ob pomisleku, da bi morali osnovnošolca, ki ure in ure samo divja, kriči in uspešno terorizira ves mali svet okrog sebe, prepričat, da si kdaj pa kdaj natakne nagobčnik, pardon … masko. Lepo si je domišljat, da nas ovirajo le malenkosti, ko smo z glavo že pod giljotino in ko se prihodnost izkazuje tako zelo neprijetno negotova, da nas pomislek na bodočnost potomcev spravlja v upravičeno zadrego. Dvomim, da bomo podmladek uspeli prepričat, da je in bo njihova največja travma v življenju deset minut uporabe zaščitne maske na šolskem hodniku.
Objavljeno v spletnem mediju Portal Plus, dne: 6. 9. 2020