Nobena zanimiva vsebina ne prebije več zvočnega zidu. Nezanimiva vsebina pa tudi ne. Samo še koronamanija. Zato sem bila v zadnjih tednih pozorna na raznorazne vsebine v medijih z medlo pozornostjo javnosti. Zanimalo me je, kakšna »resničnostna zgodba« bo doživela relativno uspešen preboj do silnih emocij javnosti na globalnem nivoju. Lahko bi rekla, da me veseli, ker se je v ospredje prebila novica o umetniški stvaritvi. No, ja. Pač o najbolj skomercializirani zvrsti umetnosti. Film!
Posebno veselje bi lahko predstavljalo, da je tolikšno pozornost vzbudil francoski projekt namesto produkta iz zakladnice bogate monopolne hollywoodske produkcije, ki ustvari odstotkovno sramotno malo kakovostnih filmov v primerjavi z naplavino precenjenega kiča s tendencioznimi mentalitetnimi puhlicami. Ampak pod težo tiranije povprečja in podopovprečja vsak žarek upanja mutira v črno luknjo.
Netflix je tokrat poslal na trg film z naslovom »Mignonnes«, v angleškem prevodu »Cuties«, v Sloveniji bi spremljali na primer »Lepotičke«. Film vsebuje prizore z deklicami, ki se oblačijo, ličijo in obnašajo kot tudi neštete zvezdnice, ki skušajo v videospotih zabrisat praznino pozabljivih napevov s polno zlizanih pornogibov in namigov. Poanta zgodbe je zato sveto preprosta. Enajstletna deklica, ki izvira iz senegalske manjšine na revnem pariškem obrobju, odrašča v konservativni muslimanski družini. Sredi seksualno »razvratnega« divjega Zahoda, kjer že zgolj internet poka po šivih od seksualnih podob, začne Amy nerodno raziskovat in razvijat lastno seksualnost. S tolpo prijateljic ustanovijo plesno skupino. Videno že tisočkrat. V vsakem getu deklice sanjajo o karieri plesalke ali pevke, fantje pa o karieri nogometaša ali reparja. Deklicam se po starem patriarhalnem vzorcu uresniči predvsem nočna mora serijsko zlorabljene kurbe ali pa jo doleti srečna usoda podrejene priležnice, ki prehitro zanosi, rodi in postane uplenjena žena nekemu bolj ali manj nasilnemu kretenu. Dečkom se po patriarhalni dresuri deprivilegirane manjšine zlahka uresniči predvsem izjemna kariera bolj ali manj uspešno nasilnega kriminalca. Konec zgodbe. Izjemno uspešna promocija filma je bila zastavljena na stari fori šokiranja s čim bolj provokativnimi prizori. V javnost so servirali »trailer«, v katerem deklice v »fukiš« opravah telovadijo na najbolj napihnjen fukotožen način, kolikor je možno. Namesto da bi izpadle seksi ali celo erotične, so tako divje vulgarne, da izpadejo zgolj antipatično degenerirane. Tekšen je seveda tudi namen. Da ne bo pomote … Ne izpadejo nič bolj bedaste od svojih odraslih vzornic iz estradnega sveta. Nič bolj bedaste od Rihanne, Ariane Grande in serije hiphopark. Le banalna animalnost ob popolni blokadi smisla za erotiko in estetiko pride pri deklicah mnogo bolj do izraza. Zato so v filmu ravno »provokativni« prizori na koncu koncev nekaj najboljšega, kar je scenaristka in režiserka filma Maïmouna Doucouré nametala skupaj v svojem razvlečenem moralističnem oglasu. Moralističnem oglasu?
Širša javnost je podivjala zgolj na podlagi promocijskega gradiva. Vsi blazno veseli, da se lahko na horuk izkažejo za moralna bitja. Takole pa ne bomo prikazovali deklic, da si ga bodo pedofili metali na roko, so zgroženo vreščali milijoni uporabnikov družbenih omrežij, ne da bi si film sploh ogledali in razumeli kontekst. Sodobna komentatorska normalnost. Ničesar ne poznamo, nič o ničemer ne vemo, a o vsem imamo mnenje. Kolikšna je pravzaprav meja verjetnosti, da bi Netflix prodajal film, ki bi služil pedofilskim težnjam in interesom? Bore majhna. Lahko bi si mislili, da morda vendarle nekaj ne štima. Lahko bi se radovedno vprašali, v čem je trik. Radovednost? Pozabite. Izumirajoča vrlina. Važno, da kričimo. Trik je v tem primeru predvidljiv. Film je navadna populistična moralka. Deklice, ki se nespodobno obnašajo, ker so zavoljo naivnosti zapeljane v »pregreho«, doletijo takšne in drugačne kazni v tem razvratnem pornografskem svetu. Film je ustvarjen ravno za tisto populacijo, ki se nad njim najbolj pritožuje. Za tisto populacijo, ki se ji ne ljubi ubadat z moralnimi podrobnostmi in konteksti. Za tisto populacijo, ki redno vzdihuje ob neštetih moralističnih filmih ameriške B produkcije, v katerih ne manjka površinske čustvene pornografije in skrajno nezapletenih limonadastih moralnih naukov med dobrim in zlim. Ravno ta populacija, ki meni, da ji je vse dovolj jasno, da lahko ne ve, o čem govori, a vseeno sodi, je film trgala na ves glas. Samo zaradi nezaslišanih prizorov t. i. »twerkanja«, nove verzije zgodovinsko bedastega otresanja z boki, kar sproža radost in veselje pri zgodovinsko erotično podhranjenih in bedastih moških.
Ljudje so ob »twerkanju« Lepotičk baje zelo zaskrbljeni, da so pedofili prejeli ekskluzivno darilo za serijsko orgazmiranje. Armado pedofilov, ki se je zataknila v otroštvu in hrepeni predvsem po popolnem patriarhalnem seksualnem nadzoru nad simbolom otroške nedolžnosti in naivnosti, si kvečjemu predstavljam, kako divje beži pred temi liliputantskimi »dominami«, ki se agresivno raztegujejo v filmu »Mignonnes«. Zakaj bi bilo pedofilom posebej mar za ta drobec gradiva, če pa jim nešteto dežurnih moralistov na družbenih omrežjih dnevno servira fotografije in posnetke svojih nedolžnih otroških bonbončkov? Srčkane deklice in fantki v spodobnih opravah nagovarjajo globoke pedofilske emocije morda precej bolj od prizorov deklic, ki oponašajo ostarele zverzirane seksulje. Ne trdim, da pedofili ne padajo tudi na takšno verzijo prezentacije objekta poželenja. Vendar daleč od tega, da bi bilo oponašanje zastarele verzije prostitutk bolj mamljivo od podobe sosedove srčkane deklice v srajčki z volančki. Prej obratno. Staršem, ki jim objavljanje podob svojih otrok (tudi razgaljenih!) na družbenih omrežjih pomeni priljubljen hobi, se pedofili gotovo globoko zahvaljujejo.
V Franciji posebnega odziva na film sploh ni bilo, ker vendarle niso tako abnormalno hinavska družba, v Ameriki pa so zaradi Lepotičk zagnali totalno moralistično paniko, ki je segla celo do politične zlorabe priložnosti. Konservativen senator Ted Cruz je pozval pravosodno ministrstvo k preiskavi zaradi posredovanja otroške pornografije, čeprav je priznaval, da si filma ni ogledal, ampak goji mnenje, da nič ne opravičuje takšnih prizorov. Kongresnica iz demokratske stranke Tulsi Gabbard je izpadla še bolj bedasta in hinavska. Pomoralizirala je, da film povečuje apetite pedofilov in trgovino z otroškim belim blagom. Levi in desni politični pol zavedno ali nezavedno najbolj odlično sodeluje ob največjih neumnostih ali pokvarjenosti. Amerika ima z dopuščanjem zlorabe otrok polno težav, ki jih sploh ne rešuje. V Ameriki naravnost cvetijo razna tekmovanja, na katerih deklice od dveh let dalje tekmujejo v poziranju. Nastopajo oblečene in nališpane v male bonbončkaste lutkice. Odvija se prava tortura ekstremnega športa vzgoje misic od prvih korakov dalje, ko šele komaj shodijo in spregovorijo. Celo otroške »drag queen« primere najdemo. Takšnega razcveta zlorabe otrok za medijsko izpostavljeno zaslužkarstvo ne najdemo nikjer na svetu. Dostopnega gradiva, iz katerega je razvidno trpljenje otrok, ki jih matere silijo v kariero načičkanih miniaturnih princesk, je veliko, ameriški politiki pa nič. Skrbi jih trgovina z belim blagom? Od kdaj? Njihova najuspešnejša podjetja zlorabljajo otroke iz tretjega sveta serijsko, kot ceneno delovno silo, spremljajočih seksualnih zlorab pa sploh ne preiskujejo. Posebno omembo ob skrbi za seksualni razvoj deklic v krasna dekleta pa si zaslužijo tudi neštete žene in matere po vem svetu, ki so nesrečno, a trajno poročene s kurbirskimi predatorji. Tudi s pedofili. Vse te neštete matere in žene še danes rade preganjajo lastno bedo s preklinjanjem vseh mladih in seksi deklet, ki jim bojda zapeljujejo bebave može. Bolj je »konkurentka« mlada in na videz seksi, bolj je »ugledna« ponižana žena besna na vse te »kurbice«, ki ji grenijo življenje, namesto da bi se vprašala, kaj je z njo narobe, da ne brcne v rit predatorja in zlorabljevalca, s katerim se valja v zakonski postelji in ga malikuje kot očeta svojih otrok. Ampak ne. Povprečna soodvisna žena in mati domnevnega »donhuana« se raje tolaži, da ima njen dragi bedak mlado frkljo Samo za seks, njo pa za bolj pomembne storitve. Na primer za pranje gospodovih gat, pospravljanje njegovih smeti in jalovo vzgajanje skupnih potomcev. Če starši niso odrasli ljudje, ampak samo ostareli otroci, otroci pač ne morejo odraščat.
»Odrasli« ljudje so se ob Lepotičkah zelo vznemirili. Vznemirili so se, pa se ne bi radi vznemirili. Mar ne bi bilo mogoče prikazat enako sporočilo na drugačen način, javkajo zaskrbljeni starši?! Ja, bilo bi mogoče. In vi bi ostali milo rečeno nevznemirjeni. Na obstoj filma bi pozabili že naslednji dan. Velika večina javnosti hoče še vedno verjet, da otroci sploh niso seksualna bitja. Da ne morejo občutit seksualnosti in jo naivno le oponašajo zaradi »slabih« zgledov. Aha! Kaj neki pa naj bi bilo slabega v seksualnosti? Zanimivo, koliko je seksualnih podob okrog nas, pa vendar je seksualnost še vedno največja intima in tabu tema. Nobena domnevna seksualna revolucija tega ni spremenila. Zato večina staršev dandanes v miru ne razume niti bistvene pasti pedofilije. Seveda lahko otroci že zelo zgodaj odkrijejo draž konkretne seksualnosti. Masturbacija pač na srečo vsaj v praksi ne more postat prepovedana. Prenekateri otroci so seksualno prebujeni že zelo zgodaj, nekateri pa kasneje in prenekateri nikoli. Veliko odraslih je povsem neseksualnih v vseh ozirih. Ravno pedofili se radi sklicujejo na obstoječo seksualnost svojih mladoletnih tarč, kar naj bi pomenilo obojestransko privoljenje. Tarča pedofila se lahko v strička celo zaljubi, ker gre tudi sicer za družini poznano osebo. Žrtve lahko resnično prostovoljno vstopijo v » erotično romantičen« odnos z odraslo osebo, kar pa ne pomeni, da igro razumejo na enak način kot ostarel predator s polnim nahrbtnikom starih travm iz otroštva. Prepad v razumevanju dogajanja povzroči globoko travmo žrtvi šele kasneje, z zamikom. Niso problematične zgolj zelo neposredne pedofilske zgodbe ugrabitev in posilstev otrok. Še mnogo bolj problematične so prikrite in dvoumne zgodbe za domačimi zidovi.
Prava ironija je, da so ravno izrazito neposredni in seksualizirani prizori deklic, ki počnejo to, kar res počne nešteto deklic v relativni anonimi, najboljši del filma. Vse ostalo je totalen brezvezen, posplošen in povsem neizviren kliše. Film, ki celotnemu »provokativnemu« in politično nekorektnemu opusu Larryja Clarka – od filma »Kids«, preko »Bully« pa do »Ken Park« – v pristopu, vsebini in obrti ne seže do gležnjev, je razkuril Zahod. Samo Lepotičkam je s tresenjem bokov lahko sredi pandemije uspel splošen preboj do pozornosti javnosti. Banalno.