Javna izpoved Mie Skrbinac, ki je sprožila pozornost na polno vprašanj iz zakladnice odnosov med spoloma v zasebnosti in zakulisju trga dela, zaradi česar se je po desetletjih kopičenja frustracij tudi razširilo gibanje Metoo, mogoče sploh ne bi izbruhnila v javnost, kaj šele v nadaljevanje prijave organom pregona, če v tej zgodbi ne bi obstajale celo priče spornemu ravnanju sredi študijskega procesa. Pri večini primerov seksualnega nadlegovanja prič seveda ni, dokazov pa tudi ne, zato se zaključijo v korist obtoženemu. Včasih – kot v javno znanem primeru seksualnega trgovanja med županom Zoranom Jankovićem in farmacevtko – obstoječi dokazi tudi nič ne pomagajo zaradi izrabe ali zlorabe procesnih napak. Klinc nas gleda!
Neuspešna prijava ali sodba za žrtev pomeni, da lahko storilec neovirano deluje naprej na delovnem mestu in kjer koli v okolju, kjer živi ali deluje tudi tarča storilca. Žrtev naj se umakne, če ji kaj ni prav. Pravno formulirano je vsak nedolžen, dokler mu krivda ni dokazana. Resničnost pa je tista, ki šteje in je povsem drugačna. Posameznik je lahko kriv nečesa, tudi če mu krivda ni dokazana, in hkrati je lahko povsem nedolžen, čeprav mu je po krivici naloženo breme krivde. Zelo prostrano je področje spolnih in psihičnih zlorab v skladu s patriarhalno ideologijo, ki že celo zgodovino utrjuje model slavljenja nastopaške in narcistične hierarhije moči posameznika nad realno kakovostjo vsebine, sposobnosti in značaja. Patriarhalizem preko socializacije usmerja spolno definirano čustvovanje in je polno neznosno pritlehnih politikantskih manipulacij, zavajanj in neumnosti o domnevnih resnicah med “naravnimi” predispozicijami spola in mejami verjetnosti socializacije. Kako nadomestit načrtno zamujeno izobraževanje o metamorfozah in simptomih globoko ponotranjenega patriarhalizma? Se bo vedno vse zaključilo z afero, ki naj bi predstavljala eksces, čeprav gre le za bolj ali manj brutalno pravilo igre? Imamo dovolj zabave in bodo ostali primeri objestnosti javnih in uglednih oseb poniknili v tišino? Kolikšen je rok trajanja kakršnega koli feminističnega gibanja v Sloveniji? En teden?
Ker je Slovenija patriarhalno patološka, ni neobičajno, da smo kronično zalagani z domačimi serijami, ki kar naprej preigravajo zlizane patriarhalne klišeje brez kakršne koli refleksije. Podobno je s trenutnim domačim hitom Primeri inšpektorja Vrenka. Enako je bilo z Jezerom. Obrt in embalaža štimata, vsebina nas predvidljivo pusti na cedilu. Patriarhalni stereotipi spolnih vlog brez posebne psihološke poglobitve v like se vrstijo v takšnem tempu nizanja karikatur, da jih lahko dojemamo celo kot kritiko. Dojemanje stereotipnih karakterjev je seveda odvisno od okolja, kamor jih postaviš na promocijski oltar. To določa mejo med samoumevnim sprejemanjem ali kritiko. Prav gotovo ne pomaga, da se skušajo avtorji izmuznit tako, da podtaknejo omembo gibanja Metoo v tekst junakinje, preden je umorjena. Hvala za smeh! Prav nič tudi ne pomaga, da Vrenko glede na predlogo romanov ni več poročen (uh, kakšen dolgčas), ker je treba pihat na dušo starejšim moškim, jim porinit v naročje dobrodušno, domačno in kronično nasmehljano mlajšo lepotico, da bo nesojeni dedek, ki uspešno osvaja s svojo nenadjebljivo mistično inteligenco, lahko postal oče. Vsiljevana priporočila za odnos med spoloma postajajo prozorna in patetična!
Recenzij nove nanizanke praktično ni, promocijskih vsebin pa malo morje in veliko intervjujev z glavnim igralcem. Promocijski pristop plasiranja zvezdnika torej. Ker sem Daria Vargo nekoč predobro spoznala, si lahko svoje pač mislim. Rojen za slovensko zvezdo. Brez dvoma. Vse je simptomatično. Dario Varga je moral kot gost v Odmevih na njegovo žalost odgovorit na hudomušno vprašanje, ali bi inšpektor Vrenko odprl preiskavo o spolnem nadlegovanju igralca na AGRFT. Varga je dobro demonstriral klasičen problem. Povedal je, da igralca pozna že trideset let, igralke pa ne. Med njim in kolegom obstaja povezava, gotovo zelo naklonjena. Poudaril je, da je treba primer obravnavat zelo subtilno, ker gre za igralca in igralko. Zakaj pa?! Mia Skrbinac je javno povedala, da jo je profesor in bodoči kolega nadlegoval ob različnih priložnostih, Varga pa je seveda izpostavil posebno subtilnost le na tisti del nadlegovanja, ki se je odvijal na odru pred pričami, kar bi lahko bilo interpretirano kot zgolj uprizarjanje vloge, študentka igre pa malček preobčutljiva morda.
Varga je torej za dragega kolega storil največ, kar je bilo v Odmevih mogoče. Povedal je tudi, da bi se v vlogi inšpektorja izločil iz preiskave, ker pač igralca pozna že dolgo. Še dobro, saj je tudi sam zgleden primerek toksične patriarhalno puritanske, osupljivo šovinistične in don juanovske mentalitete. Nočna mora gibanja Metoo. V promocijskem intervjuju na nacionalnem radiu je voditelj izjavil, da naj bi bilo zelo zanimivo, ker je Varga odigral toliko vlog negativcev v filmih. Nekateri znanci so mu baje rekli, da je Varga nežna panonska dušica, ki še mravlji ne bi skrivil lasu na glavi. Nekateri so rekli? Kateri nekateri? Blablabla …
Se popolnoma strinjam, da Varga frizuri na glavi mravlje ne bi storil nič žalega, ker mravlja nima las. Niti pomotoma pa Varga ni nikakršna nežna dušica niti si kar koli podobnega ne želi bit, razen če nežno dušico po potrebi uprizarja. Ko sem kot honorarna sodelavka preko študentskega servisa v Slovenskem mladinskem gledališču svojega šefa prosila, naj Vargo opozori, da bi prenehal s seksističnimi verbalnimi izbruhi nad menoj, ki jih je izvajal zlobno in z namenom, da bi me čim bolj prizadel in ponižal tudi pred drugimi, je nežna panonska dušica servirala pameten predlog. Naj me odpustijo, pa ne bo več problema. Hihihi …
Ah, te zasebne drame, ko ljudje nabirajo rožice skupaj, potem se pa bojda iz neznanega razloga začnejo pretepat, mar ne. Obstajajo ljudje, ki božajo kravo in tepejo psa, kar ne predstavlja nikakršnih bedastih filozofij o večplastnosti človeka v dobrem in zlu. Človek, ki je sposoben pretepat psa, je takšen človek in pika. Kravo boža le zato, ker je ugotovil, da je ne sme obremenjevat s stresom, če hoče iz nje izcedit čim več mleka, psa pa pretepa, dokler si pač domišlja, da ga lahko!
Ali “tračarim” o nečem, kar bi morala prijavit policiji, ker bi šlo za kaznivo dejanje?! Moj odgovor je preprost. Posmehujem se. Dol mi visi, kaj je kaznivo in kaj ni?! Ne morejo bit vse svinjarije kaznive, tudi če načrtno uničujejo življenja. Skupnost, v kateri se vzpostavi norma, da je vredno posebne pozornosti le tisto, kar država prepozna kot kaznivo, je zame navadna hinavska in primitivna drhal! Še posebej če je govora o temelju odnosov med spoloma. Kaznivost določa le minimum domnevnega poskusa uveljavitve pravičnosti. Minimum, ki je v naši državi na področju vseh vrst nasilja nad ženskami sramotno in nevarno nizek. Prenekateri že sumimo, da tudi zakon po modelu “Ja je Ja” ne bo povzročil bistvenega povišanja sodb v prid žrtev, pa naj bo storilec še tako kriv. Predlagan zakon bo preprečil le najbolj šovinističnim organom pregona in sodnikom, da bi v drastičnih primerih nezavesti ali otrplosti žrtev ob posilstvu presojali v korist storilcev, češ da so napadalci tako abnormalno zabiti, da niso prepoznali odpora.
Ti drastični primeri bi morali bit že zdaj na podlagi 172. člena kazenskega zakonika, ki varuje nezavestne, neprisebne ali neprištevne osebe pred napadom, temu primerno sojeni, pa očitno niso bili. To se gremo! Na kazensko odgovornost se pri vprašanju nasilja nad ženskami najbolj ihtavo sklicujejo ravno zadrti šovinistični patriarhalci, ki skušajo na vse kriplje preprečit širšo razpravo, izobraževanje in spremembe v razmerjih moči med spoloma. Že celo zgodovino verbalno manipulirajo, se sprenevedajo in po potrebi nasilno odzivajo v grozi, da bi se jim zgodila resničnostna bajka o cesarjevih novih oblačilih.
Tipičen primer tovrstnih izbruhov je tudi zadnji odziv Janeza Pipana v Dnevniku Odgovor Katji Zakrajšek, ki je v odprtem pismu očitala Janezu Pipanu del tistega, kar smo mu očitali tudi mnogi drugi, ko smo zgroženi prebrali njegovo kolumno in se spraševali, ali profesorju na AGRFT res ni nič jasno ali se spreneveda. Ustvaril je namreč besedilo, v katerem je seveda, kot se spodobi in kot mnogi drugi, odrecitiral nekaj moralnih fraz v imenu sočutja z žrtvijo, posebej označil spolno nadlegovanje za hudo kaznivo dejanje, se na polno skliceval na strokovnost policije, potem pa povedal bistvo, v katerem je ganljivo predstavil usodo igralca, ki je po njegovem doživel medijski linč, strel v čelo, domnevni konec kariere. Kariera žrtve ga ni tako skrbela.
Kolumna je izpadla kot žuganje vsem še vedno anonimnim prijaviteljicam, kaj hudega povzročajo s svojimi glasnimi obtožbami. Mar bi se že prej med seboj več pogovarjali in pogovorili. Janez Pipan se je predstavil kot človek, ki ne razume, zakaj se z mačoidnimi patriarhalci ni mogoče pogovarjat. Zakaj pogovor tudi nikoli ni njihov namen, ker vedno želijo samo uveljavit svojo nadvlado. Ker pokorno poslušajo le močnejše od sebe, če je nujno. Ko se vzpenjajo, pa vedno bolj oboroženi pričakujejo le poslušnost. Ob pozivu na pogovor zgolj verbalno manipulirajo, se potuhnejo ali pa zanetijo vojno. Vendar Pipan očitno še kako dobro pozna ta modus operandi, saj ga je uprizoril nad Katjo Zakrajšek. Vse očitke zavrača. Nasul je ploho agresivnih besed užaljenega ega. Kako si njemu drzne kdor koli sploh kar koli očitat?! Njemu?! Jaz! Saj sem rekel, da ne podpiram hudih kaznivih dejanj, mar ne?! Jaz, jaz, jaz! Jaz sem dober profesor. Jaz sem sposoben kritične refleksije, ne pa vi, prekleti pridigarji! Dodatno je še zabetoniral svojo mentaliteto z jamranjem, kako so se vsule po njem celo kritike s strani nekaterih prijateljev. Oh, kako to boli! Ubogi Jaz! Mar ne držijo prijatelji skupaj?! Uh, ja, običajno držijo skupaj. Oh, ah, Jaz!
Toliko o volji do pogovarjanja!
Globoko se strinjam z Dariom Vargo, da bi se morali dragi prijatelji izključit iz preiskav in razprav. Bolje, da res! Notranje preiskave na podlagi prijav za kar koli so navaden štos! Vsi vodilni v raznih institucijah in podjetjih se bodo potrudili v imenu ohranjanja ugleda in svojih položajev prikrit vsako nečednost. Gre za prijatelje, kolege, trgovalce z uslugami in molčeče zaposlene, ki se trudijo ohranit mir na svojem delovnem mestu za lasten blagor. Interes je vedno usmerjen v idejo, da se znotraj delovnega okolja med seboj pogovorimo o problemčkih. Odgovorni bodo ustrezno postopali le v primeru močnih pritiskov. Običajno jih izvajajo mediji in javnost s pomočjo raznih žvižgačev!
Slovenija je mala incestuozna dežela in marsikdo se pozna z marsikom tudi preko omejitve na določen segment institucije. Zato bi morala vsaka preiskava o prijavah zaradi kakršne koli oblike nasilja potekat s pomočjo zunanje in povsem neodvisne komisije. In ne, tega ne pokriva policija. Pri nas policija ne premore niti posebnega oddelka s posebej usposobljenim kadrom za primere spolnega nasilja, ki je s psihološkega vidika posebej občutljivo področje.
Nič se ne bo pomembno izboljšalo, dokler se ne bo drastično spreminjala mentaliteta celotne družbe, preko česar se lahko spreminja tudi kadrovska politika, ki ne ceni najbolj navadne dominantne patriarhalne nastopaške bleferje, ki jim kronično naseda paleta žensk in moških zaradi občutka lažne moči, obetanja varnosti in sposobnosti. Čas je, da nehamo že deklice kar naprej poučevat, kako naj se tiho in spretno umikajo pred nasilneži vseh vrst, pa bo vse v redu. Kimaj, da se norec ne bo počutil kastriran. Ne pričkaj se, da ne dobiš po nosu. Vsi naj se tiho umikamo! Ampak ambiciozni plenilci ravno zaradi tišine rovarijo naprej. Pustimo jih! Vsi naj jim lezemo v rit in jim strežemo od spredaj in zadaj, da ne bodo postali hudobni do nas, ampak bodo primitivni in objestni samo do “nerazumnih” upornikov.
Kdaj bo dovolj neskončnega sranja slabih zgledov v družini, toksične socializacije in zgodovinskih kleropatriarhalnih primitivizmov?!
Objavljeno v spletnem mediju Portal Plus, dne: 21. 2. 2021