Kako globoko in potuhnjeno je patriarhalizirana slovenska družba celo v sferah, v katerih bi pričakovali bistveno več intelektualne in duhovne kapacitete od interpretacijskih metamorfoz primitivizma in opletanja s praznim leporečenjem, lepo pokaže aktualni primer po izpovedi igralke Mie Skrbinac o seksualnem nadlegovanju. Fukfehtar nadleguje, a sram občuti tarča nadlegovanja. Mia se nam mora vnaprej opravičevat, ker je spregovorila. Opozorila je, da ne želi posebne pozornosti, kaj šele domnevnega javnega linča nadlegovalca. Želi le, da bi se tortura končala za naslednje generacije! Razumem! Le tako je lahko za silo omejila verjeten splošni linč sebe. Ker ženska ne sme niti pomotoma pričakovat posebne pozornosti in, bog ne daj, da bi se celo spravila blatit lažno dobro ime dominantnih moških psevdoavtoritet. Ženska mora bit vedno osredotočena na pozornost do drugih in pozabit nase.
V takšni družbi živimo! Ste sploh opazili?! Ker ženske ne potrebujemo pozornosti, bomo natrosili par moralističnih parol, dopolnili kakšen zakon, pravilnik in v anonimnosti še naprej linčali čim več žrtev spolnih in čustvenih zlorab. Vsiljevani občutki sramu seveda niso sram ženskih tarč nadvladovanja, ampak so sramota in destruktivne namere vseh mačoidnih patriarhalcev, ki že celo zgodovino projicirajo svoj vsebinski blef, frustracije in šibkosti na ženski plen, pa tudi na hierarhično deprivilegiran moški plen.
Živimo v družbi, kjer se ni razvila osnovna razgledanost na področju zgodovine patriarhalne ideologije, vzgoje spolov in metamorfoz patriarhalnih simptomov skozi posamezne režime, sisteme, (seksualno) revolucijo, družbe in sloje. Temu primerno niso razčiščeni niti osnovni pojmi o vzrokih in poanti (sodobnega) feminizma. Največja tabu tema pa je gotovo pestra zgodovina raznih oblik legitimnega posiljevanja in reduciranja pojma posilstva izključno na fizično dokazljivo pojavnost.
Le redko kdo razume, zakaj se narcistična osebnostna motnja in psihopatija skladno z vzorci patriarhalnega konstrukta vloge spolov v daleč najvišjem odstotku pojavljata ravno pri moških, medtem ko pri ženskah predvsem patologija soodvisnosti. Populistično zlaganemu mitu o Don Juanu le teoretično pada maska in počasi dobiva bolj primerno ime – Predator. Notoričen kurbir, ki deluje v skladu s psihološkim motivom serijskega morilca, le da skuša ubijat dušo in eros ženskega plena, je lahko promoviran kot osvajalec ženskih src le v času in prostoru, ko nikogar ne brigajo resnične izkušnje in mnenje žensk! Seksualnost kot ključno orožje mizoginije!
Logično, da so mlada dekleta najljubši plen, pa ne zato, ker imajo napeto rit, kot skušajo manipulativno prepričevat plehki patriarhalci. Pri mlajšem plenu se pač predvideva najmanj izkušenosti in največ prostodušnosti. Predatorji so samo v gospode zamaskirani puritanski fotri, ki vzgajajo, disciplinirajo in kaznujejo svoje hipotetične hčere, da bi dekleta po vsiljenem sramu nad svojim erotičnim in ustvarjalnim potencialom odrasle v nemočne in podredljive strežnice. Obstajajo tudi velike svinjarije s hudimi posledicami za načrtno oškodovane, ki pač niso in nikoli ne bodo nedvoumno opredeljene kot kaznivo dejanje, pa zato niso nič manj destruktivne. Nemalokrat je izpoved s konkretnim imenom v ožji ali širši javnosti za žrtev edini način možne opore, da se določena vrsta zlorabljevalca, ki je običajno tudi kroničen manipulator in lažnivec, ustavi, saj je paleta zlorab preko organov pregona in sodstva težko in nezaželeno dokazljiva!
Aktualna feministična gibanja so potrkala na vrata bistva problema, ki zadeva odnos med spoloma za domačimi vrati in na trgu dela! Dokler bodo ženske premalo opolnomočene in bodo v zasebnosti le zveste žene ali sodelavke toksičnim patriarhalcem, aktivnosti nasilnega podrejanja in seksualnega nadzora ne bodo bistveno razmajane. Če celo profesor socialne filozofije, sodniki, sodni izvedenci in razni domnevni intelektualci morda ne premorejo zadostne empatije, intelektualnega dometa in obvladovanja osnovnih socialnih veščin, je zelo zaskrbljujoče. Tudi zato naj bi univerze potrebovale nove pravilnike in država nov zakonodajni mehanizem v zaščito žrtev, ki se je promoviral pod ponesrečenim sloganom “Da je Da” in posledično sprožil polno neustreznih interpretacij v javnosti. Okej. Ampak ali ne bi bilo smiselno tudi prenehat z ujčkanjem osebnostno in intelektualno zgrešenih kadrov, ki naj bi se s pomočjo upoštevanja natančneje definiranih predpisov po institucijah lažje obdržali na pomembnih poklicnih položajih?
Tomaž Gubenšek, dekan AGRFT, je za Radio Slovenija pojasnil, da so po edini prijavi spolnega nasilja pred več leti, ko sam še ni bil dekan, ustrezno poskrbeli za zaščito žrtve. Kaj pomeni ustrezno? Tokom preiskave so žrtvi omogočili izobraževanje od doma! Žrtev je bila odstranjena! Profesor je po obravnavi primera poučeval naprej. Obstaja neverjetna paranoja pred lažnimi obtožbami žensk, čeprav so statistično prava redkost v primerjavi z zamolčanimi posilstvi in padlimi tožbami in čeprav je lažna obtožba redko in tvegano kaznivo dejanje.
Ali torej res obstaja še kakšno budalo na svetu, ki se sprašuje, zakaj ženske vrsto let ne prijavijo nadlegovanja, posilstva ali seksualnega izsiljevanja, zaradi česar lahko ženska, ki ne sodeluje v igri, izgubi delo, je ovirana v karieri ali oškodovana pri ocenjevanju znotraj študijskega procesa? V šovinistični družbi, ki deluje sovražno ženski samobitnosti in erotični moči, ženske pač čakajo na bolj naklonjene okoliščine, da ne bi bile ob težko dokazljivih primerih z vseh strani zgolj dodatno degradirane. Mio Skrbinac je očitno nadlegoval nekdo, ki se je počutil dovolj zavarovanega! Naj povem nekaj stavkov v “obrambo” Matjažu Tribušonu. Tribušonovo notorično pecanje je zlajnan in večini v gledališkem prostoru dobro poznan vic! Spoznala sem ga zelo mlada že pred skoraj dvajsetimi leti v klubu SNG Drame, ko sem s Tribušonom prvič in zadnjič spregovorila. Ko se je zrinil v mojo bližino, so vsi prisotni gledališčniki bruhnili v smeh, češ “Oh, ne more si pomagat!”. Tribušon se morda počuti kot žrtev, saj ni edini primer med dragimi prijatelji. Mia Skrbinac je doživela rahlo bolj agresivno pecanje, a veste. Včasih uspe, včasih pač ne. Za kuliso raznih “Don Juanov” je tudi veliko čustveno in seksualno zlorabljenih žensk, ki so izrazile “Da”. Ampak niso pritrdile temu, kar so doživele in se verjetno počutile kot na smetišče odvržene kurbe. Empatično in erotično zavrti šovinistični predatorji želijo privlačni in pametni (o, groza!) ženski vedno vsilit občutek podrejenosti in manjvrednosti. Ženskam počnejo tisto, pred čimer je pač njih samih največja groza. Da bi bili čustveno nadvladani, prevarani, ponižani in ignorirani.
Predatorji, ki se velikokrat skrivajo za tradicionalno družinsko “idilo”, morda opevajo seksualno revolucijo in se teoretično celo lažno izrekajo v prid emancipaciji, pojem seksualne svobode zgolj zlorabljajo za šovinistično puritanske cilje. Splošno znan “vic” o Tribušonu je bil znan že zdavnaj, a zdaj me želi celo starejša gledališka srenja prepričat, da so šokirani, moralni in jim nič ni jasno?! Tako zelo jim baje ni nič jasno, da sta poleg Tribušona na akademiji še vsaj dva znana podobna profila profesorjev, pa ne gre za številni kader. Se zdi v tej družbi sprejemljivo, da v vlogi profesorja spustimo med študentke nekoga, za katerega je znano, da komaj čaka na plen? Bom poslušala morda pametovanje, da sporazumno flirtanje in fukljanje s študentkami ni enako kot seksualno nasilje, pa mogoče zato nikomur ni nič jasno? Se dogajajo izjemno dramatične ljubezenske zgodbe med ostarelimi prdci in mladenkami? Kdo je padel na glavo? Kakšne osebnostne, značajske in intelektualne vrline morajo poosebljat profesorji, dekani in drugi kadri na položajih moči v Sloveniji? No, in pravzaprav vsi domnevno odrasli ljudje nasploh?! Bi morali morda spregovorit o tem, kako se bojimo, da bomo obtoženi pritlehnega obrekovanja, kadar govorimo resnico o vplivnih škodljivcih?!
Vodstvo AGRFT je za javnost izrazilo globoko podporo vsem hipotetičnim žrtvam seksualnega nadlegovanja in jih pozvalo k prijavi. Dekan je uporabil zlizano puhlico o ničelni toleranci do blabla … Verjamem Mii Skrbinac, da je bilo vodstvo o dogajanju že obveščeno, a niso storili ničesar! Če bi se odzivali ustrezno, bi bila Mia Skrbinac in ostale v anonimno meglo ovite žrtve že prej deležne ustrezne psihološke podpore in motivacije, da bi nadlegovanje tudi uradno prijavile!
Ne zavajajte, da imajo ženske podporo! Od organov pregona in sodstva ne pričakujemo ženske več nič, če nismo ravno fizično raztrgane in razbite, pa še to ni nobeno zagotovilo za pravično razsodbo! Ali veste, s čim se običajno bojuje ženska, ko spregovori o zlorabi? Zlorabljevalec lahko postane hudo maščevalen, ali pa prevzame vlogo psihično maltretirane žrtve in preusmerja pozornost nase. Znotraj delovnega okolja je veliko prijateljev dominantnega samca ali ponižnih sledilcev navideznemu frajerju ali guruju, ki postanejo ob soočenju z realnostjo namrgodeni in ignorantski do “naporne babe”. Zvrstijo se molčeči hinavci, ki se tolažijo, da se jih zadeve drugih ne tičejo. Radi poslušajo trače, neradi pa moralno presojajo. Okolje vedno sestavljajo tudi že erotično ubite, nadvladane in zagrenjene žene, ki so sovražne do mladih žensk, ki jim bojda zapeljujejo blesave in pokvarjene može. Privoščljivo se muzajo. Toliko o očetih in materah. Le manjšina žensk in moških nudi podporo v takšnih primerih, resno mislijo in so se pripravljeni kot opora tudi izpostavit v vojni.
Mia Skrbinac je preko podatkov natančno povedala, kdo jo je nadlegoval, a so mediji za razliko od primera Igorja Pribca, razen Požareporta, molčali o imenu. Moralistični politikanti so si izmislili tezo, da razkrivanje identitete v takšnih primerih pomeni nemoralen linč. Če je seksualnost posredi, toliko huje, saj naj bi šlo za občutljive zasebne zadeve. Za razliko od drugih dnevno razkritih avtorjev svinjarij v družbi naj vse na tiho urejata policija in sodstvo. Kako prikladno!
Nemoralno je medijsko vtikanje v zasebnost in blatenje osebe, ki nikomur ni storila nič žalega in je nekim divjakom le v napoto. Nekaj povsem drugega pa je, ko javne osebe tudi s pomočjo medijev uživajo ugled, ki jim še kako pomaga naskakovat karierne višave in zadrževat dominantne položaje ali slavo, a se prikriva njihovo negativno delovanje in značaj. Nešteto prispevkov in intervjujev preberem, v katerih novinarji napihujejo vrline določenih osebnosti in objavljajo celo popolne laži, da bi medijsko podprti osebi pomagali bildat ugled. Tudi lažne pohvale so zavajanje javnosti! In pri tem nikakor nimam v mislih zgolj rumenega tiska! Zato ni nič razumnega, da se »ugledne« javne osebe, ki naj bi predstavljale zgled v družbi, v primeru škodljivega delovanja ščiti pred kritiko. V primeru seksualnih predatorjev je zadržanost logična še manj. Običajno se zelo radi hvalijo v svojih krogih s trofejami. Predatorstvo ne hrani krhkega ega brez duhovno zaostalega občinstva, ki ploska. Zakaj se torej tudi v primeru splošnega razkritja ljubega hobija lovci samozavestno ne naslikajo pred kamerami in mikrofoni. Komaj čakam! Pogovarjajmo se! Kje pa je kdo?!
Zaenkrat zbiramo tragične anonimne zgodbe o seksualnem nadlegovanju. Zgodbe, ki brez podpisa niso verodostojne. Dobro, da lahko prebiramo izpovedi in vemo, kar smo vedeli že prej. Možnost anonimne izpovedi je skromna uteha žrtvam. Vendar pa zlorabljenim ženskam še vedno ni omogočena javna opora in motivacija, da spregovorijo tudi neanonimno in identificirajo svoje rablje, kar je marsikdaj bistveno za opolnomočenje žrtve in edina možnost za ustavitev storilca! “Nisi sama!” gor al’ dol. V resnici si še vedno sama, s svojo glavo in stališčem, ki ga patriarhalno bolna družba noče slišat! Ja, Mia Skrbinac, to je še vedno maraton!
Objavljeno v spletnem mediju Portal Plus, dne: 7.2.2021