Ni potrebna zavidljiva inteligenca za ponosno oznanjanje globokega spoznanja, kako nizkemu nivoju vsesplošne komunikacije smo priča. Osupljiva odsotnost logične argumentacije, nerazumevanje ustreznih kontekstov in neobstoj sramu ob razsajanju z enoumjem in neumnostjo so zavladali javni sferi. Dno se zgolj poglablja v vseh porah družbe. Da nismo priča zgolj ozko definiranemu političnemu problemu, je zelo pomembno zavedanje. Tisto, kar namreč ostaja še vedno prikrito v javnem diskurzu in zaradi česar se bo letvica dna brez dvoma še rapidno sesedala, ni v čast sferam, ki naj bi same po sebi obetale višjo splošno stopnjo osveščenosti, ustvarjalnosti in volje do intelektualno sprejemljivega diskurza.
Ni problem zgolj v tem, da neki bolj ali manj anonimni ideološki fanatiki, ki so popolnoma neopremljeni za argumentirano presojo o čemer koli, razsajajo po družbenih omrežjih z idiotizmi, sovražnostjo in drugimi proizvodi kanaliziranja nerazsodne in frustrirane osebnosti. Niti ni problem “le” v opažanju, da vlada aktivno spodbuja podrhaljeno splošno vzdušje, ker si glede na svoje zmožnosti zavoljo prevladujočega mentalnega in intelektualnega dometa očitno lahko obeta “uspeh” izključno pod pogojem, da ustvari okolje, v kakršnem bi lahko sploh vladala in parazitirala na državnih jaslih.
Problematični so možni odgovori na vprašanje, kaj medtem počnejo domnevni uporniški borci za človekove pravice, svobodo, kulturo in socialno državo v prihodnosti? Na žalost dopuščajo, da se enak nivo plitkega, po potrebi sovražnega in predvsem pamfletarskega čvekanja, kot mu teoretično nasprotujejo, srhljivo bohoti tudi v njihovih vrstah. V sferi kulture najbolj osveščeni “modro” molčijo in dopuščajo, da po javnem prostoru tacajo tudi navadni pamfletarski bleferji, ki gromko prispevajo k neprepričljivosti upora primitivizmom. Mi smo levičarji. Važno, da smo levičarji. Mi podpisujemo prave peticije. Pa kaj potem, če smo primitivni, neargumentirani in zlobni. Mi smo umetniki. Ali res? Ste prepričani? Tako pač ne gre! Molk in posamezne odmevne politikantske nebuloze v javnosti ne koristijo tudi sferi izobraževanja. Doslednost šteje in je opazna!
Polovica internetne sfere, ki marsičesa ne razume dovolj za ustrezno presojo, a rada komentira vse, lahko izrabi priložnost za psovanje in navadno drhaljenje nad Žigo Turkom ob njegovi z bodečo nežo nagrajeni izjavi, ampak resničnost bo še vedno resnična. Izrekam se za feministko, kar pa seveda ne pomeni, da sem bralno polpismena. Ravno obratno. Turkova izjava ni imela nobene zveze z osebnim relativiziranjem pomena posilstva in posledičnim seksizmom. Turkova celotna izjava je bila kvečjemu provokacija na ideološkem nivoju, ki je kritizirala možne negativne stranske učinke seksualne revolucije in posredno idealizirala predhodno konservativno patriarhalno “idilo” umevanja seksualnosti in zakonske zveze. Nikjer ni trdil, da on dojema seks kot rekreacijo in posilstvo kot favl, ampak je takšno mentaliteto naprtil posledicam seksualne revolucije.
Je v njegovi izjavi kaj resnice? Vsekakor. Če seveda poznamo zgodovino patriarhalizma in spodletelo mračno plat seksualne revolucije, s čimer se na primer še danes žal tudi preko zapoznelih sodnih primerov ukvarja predvsem Francija. O tem seveda ni mogoče razpravljat z ljudmi, ki si že seks kot rekreacijo interpretirajo predvsem skozi ideološki pamflet o domnevni seksualni sproščenosti, ker sproščeni predvsem niso, namesto skozi psihološko utemeljene meje verjetnosti v okviru posameznikove seksualnosti, kakršna koli pač je. Z retoriko je včasih hudič.
Obrazložitev za umestitev izjave Žige Turka med primerke seksizmov, ki je bila ob širokem naboru katastrofalno seksističnih izjav na veliko smolo organizatorjev tudi izglasovana, je bila neprepričljiva. Obrazložitev izkazuje popolno nerazumevanje Turkove izjave, pri čemer je možno sklepat, da v žiriji preprosto ni bilo osebe, ki bi dovolj poznala ozadje, kaj neki naj bi sploh lahko bilo narobe s seksualno revolucijo, kaj šele z mejami verjetnosti, da posamezniku kakršen koli seks s komer koli duševno pomeni zgolj rekreacijo. Pamfletarska pridiga, da posilstvo ni seks, ampak je nasilje, ki spolnost uporabi kot sredstvo, ne le da je v tem primeru povsem nepotrebna, ampak je tudi v skladu s pamfleti površna. Ker vendarle tudi posilstvo je lahko seks v prvem planu. Ni odnos, je pa seks. Zagotovo ne gre za sporazumen seks, je pa v mnogih primerih ravno akt nasilja tisto, kar posiljevalca vzburja, da sploh izvede seksualni akt. Ne uporabi seksa zgolj za napad, ampak je ravno prisila tisto, kar vzburja napadalca.
Če nasilje ne bi premnogo moških vzburjalo, bi prostitucija vsaj kolapsirala na rob izumrtja, saj mnoge moške vzburja ravno prisila in upravičenost do nadvlade zavoljo plačila za seks, pri čemer potrošnika prav nič ne briga počutje in zaželenost pri prostitutki. Zgolj primer. Tudi v zakonskih zvezah je posilstvo lahko prisotno kot povsem legitimno delovanje. Na veliko žalost Žige Turka, ki se mu zdijo časi pred seksualno revolucijo bolj plemeniti in erotično sprejemljivi, ko je bila racionalno sklenjena ali celo dogovorna poroka nekaj običajnega, eksistencialna podrejenost žensk pa skoraj pravilo, seks prevečkrat ni ženski predstavljal nikakršne posebne erotike, ampak prej privajanje na navadno posiljevanje. Skratka, razprava na podlagi izjave Žige Turka bi lahko izpadla zanimivo in poučno, namesto tega pa se je sama akcija izrodila v pljuvalnik drhali na neutemeljeni podlagi.
Žiga Turk bi sicer za nekaj predhodnih seksističnih cvetk lahko prejel vsaj malo nagrado za življenjsko delo na področju razsipavanja s seksizmi, saj mu v skladu z eno izmed izjav v javnosti bojda ni jasna niti patriarhalna zgodovina moškega nasilja, zato nekateri (prebrisano zastavljeno v sklicevanju na nekatere), kot trdi, ne razumejo, zakaj v zgodovini nikoli niso vladale ženske (osnovna in srednja šola spet zaman). Za oboževalca ideološkega manipulatorja in intelektualnega bleferja Jordana Petersona nič nenavadnega. Vendar pa je izvorni namen akcije podeljevanja bodeče neže v tem, da se razkriva in opozarja na seksizme v družbi, ki se pojavljajo tudi nezavedno. Namen je v širjenju razumevanja in možne razprave. Če organizatorji ne razumejo dovolj dobro izjav, ne morejo razpravljat z javnostjo o njih.
Kot sem zasledila, je bil Žiga Turk pripravljen tudi na soočenje v enem izmed medijev (Planet TV), a so organizatorji povabilo odklonili. Se hecate?! Osebe, ki organizirajo takšno akcijo na letni ravni, bi morali celo spodbujat razpravo, ne pa da se pred razpravo celo skrivajo. Takšne bizarke v sodobni javnosti so tipična posledica neznosnega zadovoljstva s pamfletarjenjem in opredeljevanjem Za ali Proti. Pomembno je, da se zavedamo, kam kdo spada. Če si levičar, ti gre Žiga Turk pač na jetra, zato naj bi bilo vseeno, s čim in kako ga kresnemo po buči. Zakaj ga ne bi kresnili podlo, nerazgledano in kot bralno nepismeni bedaki, saj desničarji enako počnejo? Zato ker si bomo zgolj s podlo, nerazgledano in agresivno levico na drugi strani lahko pomagali pri gradnji bodočnosti približno toliko kot z enakim profilom desnice. Po barbarski vojni bomo lahko želi le rezultate brezvsebinskega barbarstva po sistemu A ali sistemu B.
Neznosno enostavno se je ukvarjat tudi z neko preočitno nerazgledano in intelektualno podhranjeno Normo Brščič, ki jo urednik oddaje Faktor izrablja za pritegovanje pozornosti in ustvarjanje vsesplošnega cirkusa. Klasičen učinkovit način preusmerjanja pozornosti daleč stran od mnogo bolj pomembnih tematik in pojavov, ki že ta trenutek uničujejo našo prihodnost. Pa še dobičkonosno je! Prostotržna ideologija se globoko priklanja in nagrajuje “fast food” produkte in zabavne kretenizme! Težko je kaj zaslužit s pametjo, pokončno hrbtenico in kakovostnimi produkti, ki ne povzročajo škode ničemur in nikomur. Petard preko medijskih kanalov ne bo zmanjkalo.
Namesto da bi z vidika zgroženosti nad absurdno nekakovostjo vodenja določene oddaje, promoviranjem neumnosti in zavajanjem naslavljali kritiko kvečjemu na uredništvo, je bolj zabavno z domnevno resnostjo razpredat, ali je na primer homoseksualnost naravna ali posledica vpliva okoliščin ali oboje hkrati. Mi smo še na nivoju, ko dejansko potekajo razprave o naravnosti ali nenaravnosti homoseksualnosti celo v imenu obrambe pravic in svobode homoseksualcev?! Bi se tudi zagovorniki pravic homoseksualcev na podlagi dokazane naravnosti ali nenaravnosti odločali, ali bodo še ostajali podporniki njihovih pravic? Naravne predispozicije in socialni vpliv se praviloma vedno prepletajo v krojenju človekove osebnosti, na naravno kot nekaj absolutno zveličavnega se pa v vsakem primeru vsak sklicuje le po potrebi za lastne cilje in potrjevanje okostenelih prepričanj. Ni namreč vse, kar je že dokazano naravno, človeku naklonjeno, pravično in dobrohotno. Zato se boste prenekateri raje na primer cepili proto novemu koronavirusu, kot da bi tvegali morebitne naravne nevšečnosti. In večina vas raje živi v čim bolj civiliziranem okolju, namesto da bi se prepustili radostim bivanja v divjini.
Bistvena vprašanja so povsem drugje. Zakaj o nečem sploh razpravljamo z vidika omejevanja svoboščin? Kdo neki profitira in kaj profitira z jalovimi debatami? V primeru zatiranja homoseksualnosti prav gotovo ne profitirajo homoseksualci in še manj heteroseksualne ženske, s katerimi bi se preganjani in celo “zdravljeni” homoseksualci poročali in si ustvarjali nesrečne družine za krinko, namesto da bi se raje ukvarjali s pomembnejšimi izzivi in priložnostmi v življenju. Profitira na primer Norma Brščič, ker dobi v določenih okoliščinah priložnost, da lahko nastopa na televizijskem programu, za kar je verjetno celo plačana. Priložnost dobi zato, ker je brez samokritike in dostojanstva pripravljena na ves glas zabavat ljudi z absurdnimi izjavami in vprašanji na ravni slabo vzgojenega žleht otroka. Ker se ji ni nerodno javno izpostavljat kot ideološko poslušna, popolnoma nerazgledana, a zato toliko bolj agresivna oseba, jo čaka morda izjemna medijska in politična kariera. Takšne so danes pomembne osebne lastnosti in sposobnosti za pridobitev zaposlitve kjer koli in še posebej v medijih. Morda ji uspe celo zanetit državljansko vojno! Kdo bi vedel. S takšnimi dosežki je življenje res slavno! O izkoreninjanju tovrstnih deviacij v družbi bi morali razpravljat – in ne o petardah, ki nam jih dan za dnem mečejo pod nos deviantni profiterji!
Dokler vsi, tudi tisti, od katerih bi pričakovali malo več razmisleka od tvitanja, pristajajo na diskurz o spoštovanju drugačnega mnenja, smo itak opleli. Kakšno drugačno mnenje neki?! Če v Sloveniji ne cenimo ali sploh ne zaznavamo več mnenj, ki so dovolj kakovostna, da ustrezajo vsaj osnovnim vsebinskim kriterijem pri navajanju dejstev, tehtnih argumentov in omembe vrednih kontekstov, pač priznajmo, da nas na ravni družbe v resnici ne zanima več noben pojav ali motiv z vidika zasledovanja resnice v vsej svoji možni kompleksnosti ter sledenje čim večji objektivni distanci, brez česar ni pogojev za izvajanje omembe vrednega intelektualizma.
Ni bolj smešnega prizora od tropa desničarjev na eni strani in tropa levičarjev na drugi strani, ki pojma nimajo, o čem govorijo, ampak “ziher je kul”, a so zelo složni le v tem, da hrepenijo po spoštovanju njihovega drugačnega mnenja. Prosim vas lepo! Mnenje samo po sebi je vredno manj od pasjega kakca na pločniku. Smrdi in se razkraja, dokler ga dež ne izpere ali ga sami ne odstranimo. Nobeno mnenje samo po sebi ni vredno nikakršne pozornosti! Ne bo prvič, da objavljam za svoje cenjene bralce obvestilo:
Ne sprejemam nikakršnega drugačnega mnenja in še manj ga spoštujem!
Kako je mogoče, da se tako bedasta besedna zveza sploh uveljavi v družbi kot nekakšno moralno stališče, ki je seveda sprejemljivo tudi za vsako povsem odkrito fašistično ideologijo in najbolj uporabno ravno za brezsramno kričanje največjih neumnosti in diskreditacijskih podlosti. Pač drugačno mnenje. Jebi ga! Ne, hvala!
Objavljeno v spletnem mediju Portal Plus, dne: 21. 3. 2021