Hecno, kako postaja vedno bolj razgreta družbeno-politična klima v Sloveniji hkrati vedno bolj brezupno dolgočasna. Burni dogodki in odmevi s političnega odra se iz dneva v dan vrstijo. Avtor člankov o notranji politiki v aktualni norišnici res ne bi smel imet posebnih težav z ubadanjem, o kateri temi, ki razburja javnost, bi se razpisal. Izbira je preštevilna. Z vidika preobilja ideološke nesnage, prozornih manipulacij in agresivnih izbruhov blaznosti je seveda ravno preobilje izbire ključen problem. Ob zasičenosti z nepotrebnimi in nekonstruktivnimi problemi pride neizbežno do globoke frustracije ob vsakem poskusu oblikovanja konstruktivne kritične misli ali pobude, čemur sledi brezup in naposled pobeg v apatijo. Klasičen postopek za uvajanje in utrjevanje vsake diktature.
Nobenemu posameznemu izzivu se ni več možno ustrezno posvetit. Današnja stresna novica postane že naslednji dan bivša novica, pri čemer izgubljamo pozornost in nadzor nad nadaljnjim dogajanjem. Zaradi povsem realno zoprnega občutka, da smo potisnjeni minimalno za eno stoletje v preteklost in na raven resne zaostalosti v razvoju pri zmožnosti rabe logike, zaznavanja kontekstov in zadovoljive razgledanosti, je splošna demotivacija za smotrno spopadanje z izzivi, ki bi obetali luč na koncu tunela, zagotovljena. Vse se reducira na boj za osnovne človekove pravice in dosežke. Dosežki skozi zgodovino so v resnici precejšnja sramota za človeški potencial in meje verjetnosti. Predstavljali so zgolj najnižji skupni imenovalec povprečja za vzpostavitev osnovnih temeljev nadaljnjega razvoja intelektualno, socialno in moralno napredne družbe, brez česar je vsaka ideologija kapitala z “vizijo” o gospodarskem in tehnološkem napredku obsojena na disfunkcionalnost.
Zdaj smo se sredi resnih globalnih izzivov v Sloveniji znašli v situaciji resnega zdrsa. Kot narod s posebnimi potrebami se moramo pri dopolnilnem pouku na osnovnošolski ravni resno ukvarjat z vprašanji in izzivi, ki naj bi jih že davno predelali, ponotranjili in skušali razvijat v pomembnih podrobnostih. Spet razpravljamo celo o vprašanju, ali so “voda, zrak, svoboda” osnovne človekove potrebe, o katerih z razlogom ne bi smeli razpravljat o upravičenosti in posebnem pomenu varovanja za obče dobro. Obup!
Zakaj se moramo torej ukvarjat z ministrom Janezom Janšo, pardon … Andrejem Vizjakom, ki državo ogroža in utruja z domnevnim izjemnim dosežkom pri doseganju političnega kompromisa, kakor se je sam izrazil?! Minister si šteje v čast, ker se je vendarle odpovedal enemu izmed dveh katastrofalno škodljivih zakonov s področja upravljanja z vodnimi viri in zaščite pitne vode. Minister, ki dokaže, da je zamrznjen v času in ujetnik ideološkega kalupa s potečenim rokom, ne more vzbujat osnovnega zaupanja. Predstavlja kvečjemu nevarnost za prihodnost. Mi je minister Vizjak pojasnil, zakaj nas ogroža in utruja? Žal ustreznega novinarskega vprašanja ni prejel in je delno odgovoril zgolj pomotoma kot gost v oddaji Odmevi.
Medtem ko postaja čista in pitna voda v svetu vedno bolj pomemben kapital, nas je Vizjak z izjemno gospodarsko vizijo v slogu TEŠ 6 dolgočasil s plesnivo slovensko frustracijo vojne med ruralno in urbano populacijo. Pač Janšev stereotip pri serviranju izgovorov za svojo neperspektivno in nenapredno politiko. Kazanje s prstom na druge, kako škodljivo so ravnali in koliko izropali. Marsikaj ima Janša v kritiki zlahka prav, a kaj ko nam sam s svojo politiko obeta še bolj bedno prihodnost od daljne preteklosti in sedanjosti. Za zjokat!
Vizjak je pač naštel nekaj za vodne vire potencialno ogrožujočih gradenj in podjetij, ki so se po logiki stvari razrasla po mestih, predvsem v Ljubljani. Tako sveto preprosto je to! Njegov argument se je skliceval na domnevno prikrajšanost ruralnega prebivalstva za dobrobiti mestnega življenja. Pritiskanje na negativne emocije in frustracije ruralne populacije. Poglejte! Meščani imajo bencinsko črpalko in smrad izpušnih plinov pred nosom, vi pa ne! Na juriš!
Kaj minister Vizjak kronično zavedeni in zmanipulirani osrednji volilni bazi SDS obeta? Blagor izjemne kakovosti življenja po vzoru škandaloznega državnega zločina v Anhovem? Medtem ko bi se morali ukvarjat z dodatnimi ukrepi za zaščito naravnega okolja, poostrit inšpekcijski nadzor in sankcije na državni ravni za tovarne, ki povzročajo kakovosti bivanja in zdravju ljudi hudo škodo ter oblikovat temu primerno strategijo podjetništva za varno prihodnost in občo blaginjo, nas minister podcenjuje s floskulami, ki nategujejo čustveno razrvano in zapostavljeno populacijo v prid kapitalističnim zasužnjevalcem. Fuj!
Kaj bi si zapostavljeni, brezposelni in zaposleni zlorabljeni državljani še lahko obetali od že znane Janševe neoliberalne psevdodomoljubne politike v nevarni kombinaciji s komunistično avtoritarno mentaliteto? Obeta se nam ugodnejša davčna politika za prejemnike visokih plač. Saj ni res, pa je. Izgovor?! Zlizana in v zavajanju že davno razkrinkana neoliberalna puhlica:
Privabljamo tuje investitorje in menedžerje, kar naj bi odpiralo nova delovna mesta!
Reševanje ubožnih življenj brezposelnih, pojebanih in prikrajšanih bo kar cvetelo! Pajade! Bi nas lahko poskušali imet še bolj za norca?! To so tisti tragični prizori, ko prebivalci ogroženega naravnega okolja, s katerim se zgolj teoretično tako radi bahamo zavoljo turistične propagande, ker drugega življenja razen občudovanja narave nimamo za ponudit, v grozi pred eksistenčnim kolapsom pljuvajo v lasten krožnik in za drobiž podpirajo na primer projekt Magna! Tuje “investitorje” in podjetnike bomo privabili z razprodajo države in državljanov, z ugodnimi pogoji za ropanje ter z minimalnimi varovalkami in regulatorji v dobrobit blaginje državljanov. Samo še zapletene in rigidne birokratske postopke poenostavimo (kar bi bilo v ustreznem kontekstu nujno in pozitivno), pa se lahko veselimo življenja na domači nerodovitni in onesnaženi grudi, ki bo postalo raj za sužnje tujemu in izdajalskemu domačemu kapitalu. Kako deluje ideja lizanja umazanih podplatov tujim odrešenikom v praksi že zdaj?
Izjemni odrešeniški tuji menedžerji in “investitorji” ravnajo v praksi z nami tako, kot so ravnali tudi v zadnjem primeru prefriganega odpuščanja delavcev. Kar tri tuje družbe – Safilo, Adient in Treves – so zavoljo nepremostljivih izzivov prostega trga med pandemijo napovedale zaprtje tovarn, kar obeta novo bombo brezposelnih. Napoved so izvedli po prejeti državni pomoči za premostitev krize (prosti trg zna bit, heh, tako neprijeten, ko postane neprijeten), ki so znašale posamično preko milijon evrov, ohranitev delovnih mest po razglašeni epidemiji pa ni bil pogoj za dodelitev finančnega darila. Kdo ne bi pobasal milijončkov in počakal z zaprtjem tovarne?
Minister Janez Janša, pardon … Zdravko Počivalšek nam pametno odgovarja, da podjetij pač ne moremo kakor koli prisiljevat, kako naj gospodarno upravljajo s svojimi podjetji. Popolnoma drži! Ko bi vsaj Slovenija premogla gospodarnega ministra za gospodarstvo, ki bi se znal repenčit tudi izven premetavanja državnega kapitala na meji ali čez mejo korupcije in bi med drugim vsaj razločeval navaden papirnat servet od perspektivne podjetniške ideje. Podjetja prejemajo takšne in drugačne v vetru izgubljene subvencije in podpore v vsaki državi, v kateri je oblast le izpostava interesov nenasitnih kapitalistov, ki molzejo davkoplačevalce, skrivajo dobiček po davčnih oazah ter obravnavajo delovno silo zgolj kot večji ali manjši strošek! To je naša prihodnost! To je politika, s katero je Janez Janša oblikoval nezanemarljivo volilno bazo ravno najbolj ranljive populacije na vseh nivojih merjenja stopnje kakovosti življenja. Kako mu je to uspelo? Preprosto. Zgolj s pritiskanjem na negativne emocije s potečenim rokom. Z mantrami o privilegiranih komunajzerjih, prekletih meščanih, zakletih intelektualcih in s patriarhalnim primitivizmom.
Oglejte si film Cvetje v jeseni, ki je na mojo grozo še danes prezentiran kot nekakšen kultni filmski dosežek tega naroda, in vse vam bo jasno. Celoten film je le videopromocija udrihanja po prekletem meščanstvu, zategnjenih izobražencih in domnevni idili takoimenovanega preprostega kmečkega življa. Kleni dedci skozi celotno filmsko prezentacijo vihtijo “koso”, trapajo kozlarije, žrejo in popivajo, žene pa strežejo, trapajo še hujše ganljive kozlarije in kimajo. Vse skupaj je zabeljeno s primerno psihopatološko bolno romanco. Ostarel dedec pride v gvantu iz mesta na vas in opreza za najstnico, ki se obnaša, kot bi bila zaostala v razvoju, na ravni petletnega otroka. Idealna bodoča žena za vsakega patriarhalnega frustriranca. Deklica s kitkami se skriva po kotih, bebavo nasmiha, bosa skače po travnikih in občuduje nadomestnega fotra. Ostarel pedofil je navdušen nad plenom. Tudi on je samo postaran in kosmat otrok, ki hrepeni po spoštovanju in občudovanju. Ko bom velik, bom gospodar!
Pričakovala bi, da se bo ravno predvsem ruralno prebivalstvo takšnemu posmehovanju, podcenjevanju in blatenju burno uprlo! Ampak ne, v Sloveniji že ne! V Sloveniji se na podobnih stereotipih še ta trenutek uspešno hrani močna politična opcija. Prekleti meščani! Prekleti nasprotniki svete preproščine! O, moja gruda! O, ženska, tebe bom vzgojil po svoji meri, da boš kimala in se smehljala kot zadnja budala na travniku do zadnjega diha. To je ideal, v katerem se ostarelemu godrnjavemu bebcu ne bo treba zoperstavljat jezikavi, samosvoji in pokončni ženi. Dobra žena nikoli ne faše treh okrog kepe, mar ne? Ni potrebe. Nam bo predsednik vlade, ki rad razpečuje primitivizme svojih podanikov, razložil, kako to gre.
Dobra žena je pridna, tiho, čveka bedarije, kima kozlarijam gospodarja in seje dobro voljo. Cela vas dobrih fantov in žena hrepeni po gospodarju, ki sužnjem jasno pokaže, kako mu lahko edino služijo, da bi se oni počutili koristni in on pomemben. Ko se gospodarjeve frustracije s časom krepijo, ker spoštovanje slepovernih podanikov brez hrbtenice ni vredno veliko, pa tistim, ki celo nagajajo, po potrebi deli klofute. Vsak primitiven patriarhalec, ki se lahko opira samo na agresijo in položaj, globoko hrepeni, da bi fasal tri na gobec predvsem sam, v konkretnem in metaforičnem smislu. Prav sočustvujem z obupom despota ob vseh dobrih fantih in ženah, ki okrog njega samo mijavkajo, ploskajo, kimajo, jamrajo, hinavijo in se po potrebi zgražajo, a nihče ga ne ustavi pred samim seboj. Res tesnobna usoda gospodarja, ki se lahko opira le na podporo ljudi, ki jih sam spoštovat prav gotovo ne more. Človeka verjetno po dolgotrajnem neuslišanem izzivanju prime, da bi ustavil kar samega sebe z enim poštenim “knockoutom”.
Ne glede na to, ali povprečen državljan doživlja Janeza Janšo v danih razmerah kot vzdržljivega junaka ali nevarnega bedaka, on mimo vseh drvi svojemu cilju naproti. Ni več mlad politik, ravno ostarel in povsem iztrošen pa tudi ni. Čas tiktaka, priložnosti ni na pretek. Nihče se ne more več slepit, da je aktualna vlada v resnem boju z epidemijo. Kaj bi aktualna vlada brez epidemije, kroničnega obsednega stanja, policijske ure in izjemne priložnosti za podtikanje številnih dekonstruktivnih zakonov.
Janezu Janši gotovo godita vsesplošna prepirljivost in čim večji kaos. Odkar je Viktor Orban napovedal vzpostavljanje nove stranke v evropskem parlamentu, ki bi bila za začetek sklenjena s skrajnimi desničarji Poljske in Italije, je Janez Janša brez dvoma še bolj napel mišice proti Evropski uniji. Janez Janša se zaveda predvsem tega, kje ima in kje nima šans za preboj. Ne trudi se očarat tistih, pri katerih šans itak nima. Vlada lahko le družbi, ki misli in deluje, kot bi snemali drugi del filma Cvetje v jeseni. Nima več veliko časa, da bi iz Slovenije ustvaril deželo, ki bi ji lahko vladal. Višegrajsko politično zavezništvo je njegova edina možnost in če se ji pridružijo še italijanski nostalgiki po fašizmu, toliko bolje. Počasi se oblikujeta dve Evropski uniji. Kam skuša porinit Slovenijo Janez Janša, res ni zahtevno vprašanje. Janez Janša preprosto divja na vse ali nič.
Objavljeno v spletnem mediju Portal +, dne: 4. 4. 2021