V ljubljanskem baru Pritličje se že vrsto let uprizarjajo manjše prireditve in pogovori o različnih kulturno ali družbeno-politično perečih tematikah. Organizatorji omogočajo snemanje pogovorov, ki se predvajajo tudi preko Youtube kanala, da bi si posnetek vendarle ogledalo čim večje število občinstva! V sferi kulture, kjer se s pogovori skuša intelektualno in duhovno nahranit vsebinsko zahtevnejšo populacijo, pričakovanja v zvezi z gledanostjo nikoli niso v skladu s komercialno religijo visoka, kar pa ne predstavlja radostnega spoznanja, ampak zgolj grenko zavedanje, kje in kako živimo. Na programih televizijskih medijev so zanimivi, raznoliki, polemični ali odštekani pogovori izumrli! Večinoma smo obmetavani zgolj z zabavljaškim čvekanjem sforsiranih popularnih obrazov z rumene scene ali pa s politično predvidljivim paberkovanjem medijsko aboniranih nastopačev. Uredništvo zlahka odkljuka površinsko načrtovan šiht. Brez posebnih presenečenj.
Torej bi morali prekipevat od veselja, če popevkar, igralec ali športnik z dostopom do najbolj spremljanih medijev občinstvu podtakne kakšno družbeno kritično modrost ali moralko. In v nezavest se lahko zvrnemo od navdušenja, če se zgodi celo to, da določen priljubljen obraz malih ekranov resnično zmore izpovedat kar koli intelektualno premišljenega ali vsaj pristnega, kar ne služi le samopromocijskemu nakladanju, lažem in strateško načrtovanemu prilizovanju javnosti.
Nekega nedeljskega večera pa doživimo intervju z igralko Mio Skrbinac, ki je postala celotni Sloveniji poznana predvsem zaradi javne izpovedi o spolnem nadlegovanju s strani igralca in profesorja na AGRFT-ju v oddaji Tednik. Primer sem obravnavala v prispevku z naslovom Fukfehtarji mirno nadlegujejo, njihove žrtve pa se morajo vnaprej opravičevat, ker so spregovorile (vir) in kasneje tematiki posvetila še dva prispevka.
Mia Skrbinac je po izpovedi za javnost povsem obmolknila. Vse druge prijave nekdanjih študentk in študentov proti nekaterim profesorjem na AGRFT so zaradi pomanjkanja dokazov padle v vodo in v javnosti poniknile v bled spomin. Ker v Sloveniji ne premoremo resne feministične organizacije, ki se ne bi v skladu s tradicionalno prakso in v duhu pregovorne ženske uslužnosti prednostno ukvarjala z vsemi drugimi zvenečimi družbenimi problemi in interesi drugih deprivilegiranih skupin, s feminizmom pa le ob posebnih priložnostih, se je prah gibanja #Metoo hitro polegel. Organizaciji ZDUS in DSI sta za študente AGRFT organizirali dostopno pravno in psihološko pomoč v primeru doživljanja pritiskov in nasilja, kar je pohvalen korak. Na ostalih področjih dela ostaja žal vse po starem.
Homoseksualni aktivizem
Zgodovina Mie Skrbinac pa ni povsem brez aktivističnega momenta. Zdaj je že znano, da se je leta 2019 udeležila javnega omizja v Pritličju, kjer se je odvijal pogovor pod naslovom Lezbijke v uprizoritvenih umetnostih. K pogovoru je bila povabljena kot ena redkih deklariranih lezbijk na aktualni gledališki sceni. Celotna debata je preigravala staro vprašanje, ali je na kulturni sceni dobro posebej izpostavljat homoseksualnost, da bi umetniške vsebine in sam pojav bolje predstavili in približali družbi, pri čemer obstaja tveganje getoizacije homoseksualnih vsebin in avtorjev, ali se je bolje izognit posebnemu izpostavljanju homoseksualnega predznaka, da bi se družba privadila sprejemanja homoseksualnosti kot na povsem običajno človeško pojavnost.
Mia Skrbinac je med drugim kritično poudarila odsotnost pozornosti na morebitno homoseksualno usmerjenost študentk na AGRFT, kot da lezbijke pravzaprav ne obstajajo, medtem ko Mia v očeh kolegov s svojo homoseksualnostjo nima problemov. Med pogovorom je prihajalo do zapletanja v kontradiktornost. Odsotnost posebne pozornosti lahko sproži vtis ignorance do homoseksualnih oseb, medtem ko lahko posebna pozornost odzveni kot nezaželeno etiketiranje, pri čemer zbledi pomen povsem univerzalno človeške vsebine. Znotraj paradoksa je postalo precej očitno, da predstavlja pristopanje k pojavu na ustrezen način precej recipročen problem od znotraj in od zunaj. Na koncu pogovora pa so se sogovornice vendarle zedinile v sklepu, da izpostavljanje istospolne usmerjenosti pomembno prispeva k miniranju homofobije v družbi. Mia Skrbinac se je poslovila od omizja s temu primerno aktivističnim vzklikom “Hashtag lezbijka!”
Osebno sem umeščena v Generacijo X. Odraščanje v rani mladosti sem preživljala v devetdesetih letih, ko se je med drugim odvijala tudi mala revolucija izpostavljanja homoseksualnosti. Začeli so se odpirat gejevski in lezbični klubi, ki so služili predvsem zabavi in druženju. Leta 2001 se je odvila prva množična Parada ponosa. Bili smo generacija diskotek in nočnih klubov. Spodbujanje homoseksualne mladine, da se upirajo prikrivanju istospolne usmerjenosti, je bilo v porastu. Ploskali smo predvsem pogumu izpričanih gejev in lezbijk. Ti so odpirali vrata tudi vsem tistim, ki zaradi izrazito sovražnih zasebnih okoliščin ali osebnih zadržkov niso zmogli preboja. Na raznih področjih, še posebej v sferi kulture in umetnosti, so nastajale prave gejevske klike, ne več povsem nemočne. Gledališka in literarna scena je v Sloveniji predstavljala področje, na katerem so bili geji in lezbijke bistveno bolje sprejemani kot v drugih sferah dela. Običajno ni nihče posebej spraševal o seksualnih preferencah, ker je bila izpovedana ali pokazana, še preden bi pomislili na vprašanje. Moja generacija je kljub heteroseksualnosti precej eksperimentirala z iskanjem morebitnega koščka istospolne privlačnosti. Skoraj vsak, ki ga je kdaj zaskrbelo, da je njegovo erotično življenje premalo zanimivo, se je rad pobahal vsaj s kakšno istospolno seksualno izkušnjo. Takšni priložnostni “bleferji” niso vedno najbolj navduševali oseb z resno homoseksualno izkušnjo.
In zdaj, leta 2021, spremljam prizor, v katerem intervjuvanka lovi sapo od šoka, ker jo je voditeljica intervjuja označila za lezbijko. Miša Molk je od začetka izpostavljala najbolj relevantne vloge Mie Skrbinac. Na začetku smo spremljali prizor iz predstave To jabolko, zlato v režiji Primoža Ekarta po dramski predlogi Simone Semenič, ki odre redno bogati z dramami o vprašanju spolnih vlog, mitov in odnosov med spoloma. Mia Skrbinac je bila izzvana, da bi komentirala vlogo ženske na odru ter odnos do sebe in sprejemanja dodeljenih vlog. Klasično vprašanje igralkam, še posebej pod aktualnim feministično navdahnjenim vzdušjem, ki pa ga je Mia že na začetku pospremila z odbijajočim nelagodjem. Kaj naj reče? Anksiozen verbalni in telesni odziv je pri občinstvu sprožil dovolj burna čustva, da so prenekateri interpretirali pogovor, kot da je Miša Molk nizala prizore iz predstav, ki so jih ustvarjali neki šovinistični primitivci, pri čemer je morala zlorabljena Mia Skrbinac uprizarjat nezaželeno vlogo kurbe ali samomorilke. Voditeljica naj bi želela na takšen način predstavit intervjuvanko na osebnem nivoju.
Osebno za razliko od širše javnosti ne bom izigravala psihiatrinje in ugibala o vzroku za visoko zaznaven tremor Mie Skrbinac skozi celoten intervju, čeprav se zdi večini samoumevno, da gre za tipično psihološko stanje spolno zlorabljene osebe. Kogar zanimajo različni odzivi travmatiziranih oseb, a ima bore malo izkušenj z njimi, sicer priporočam vsaj ogled intervjujev fotografa Marka Laita na Youtubu pod naslovom Soft White Underbelly. Dober dokument, ki priča, v kakšni družbi živimo.
Po insertu iz večkrat nagrajenega kratkega filma Sestre v režiji Kukle, ki obravnava položaj oseb, ki ne ustrezajo patriarhalizirani podobi spolne identitete, je Molk zastavila igralki vprašanje:
“Kako svobodno vi živite svoj spol?”
Po trenutku tišine je flegmatično nadaljevala:
“Tudi vi ste lezbijka, to ni nobena skrivnost, vi to živite, vi ste to outirali.”
Miša Molk je pravzaprav le ponovila tisto, kar je Mia Skrbinac izrazila ob omizju v Pritličju. Ni skrivnost. Mia nima s tem problemov. Leta 2021 je mlajša oseba, ki deluje v poklicu, ki je med drugim zelo povezan z javnim izpostavljanjem, odreagirala na izjavo, da je lezbijka, tako zaklano, prizadeto in šokirano, kot bi ji nekdo pred celotno Slovenijo zabrusil, da njene pedofilske prakse niso nobena skrivnost. Ona to živi. Da ni niti skrivnost, kako rada posiljuje tudi hišne ljubljenčke. Naj nam pove kaj več o tej zabavi. Takšnega vprašanja pa intervjuvanka res ni pričakovala.
Preko družbenih omrežij se je takoj razpaslo masovno zgražanje in verbalni masaker nad Mišo Molk. Tudi mene je v tistem dramatičnem trenutku stisnilo v želodcu. Vendar ne toliko zaradi vprašanja, ampak zaradi infarktnega odziva Mie Skrbinac. Homoseksualnost je informacija z visoko stopnjo zasebnega značaja. Enako kot seksualne prakse, osebne travme ali odvajanje blata. Konservativna javnost bi itak najraje videla, da homoseksualnosti nihče ne bi priznal niti samemu sebi in bi se prisilno terapevtsko poročil v heteroseksualno zakonsko zvezo. Morda bi se lahko celo vključil v radikalno desničarsko stranko in podpiral homofobno politiko, kot se je primerilo poslancu Orbanove stranke, ki so ga zasačili na skrivni gejevski orgiji. Za tako travmatično in sramotno osebno informacijo moramo baje razumet, kot so pojasnjevali določeni aktivisti in politiki LGBTQ skupnosti, da jo oseba zaradi nestrpnosti družbe obelodanja postopoma. Najprej najbližjim prijateljem, s časom se zateče v krog sebi enakih in tako dalje. Skratka, nič posebnega. Tako poteka zaupanje o lastnih intimnih zadevah nasploh v izogib škodoželjnim zlorabam interpretacij o nas.
Vendar pa spolna usmerjenost ni človekova lastnost, ki bi jo zlahka odpihnili v najgloblji predal zasebnosti! Kdor istospolno usmerjenost skriva, mora pred ožjo ali širšo javnostjo prikrivat tudi svojo ljubezen. Na vsakem koraku jo mora zatajevat! Ne more niti približno enako svobodno živet s svojim partnerjem kot heteroseksualna oseba. In ravno zato je bil aktivizem v podporo razkrivanju in normaliziranju homoseksualnosti nekoč izjemnega pomena. Formula “Don’t ask don’t tell” (Ne sprašuj, ne povej) iz ameriške vojske je za interese homoseksualnih oseb zatiralska.
Ko je slovenska javnost spremljala verjetno najbolj popularen intervju leta, seveda večina ni imela pojma, da je Mia Skrbinac že nastopila ob omizju v Pritličju kot deklarirana lezbijka. Miša Molk je vodila intervju tako kot vedno in prav nič prilagojeno drugače. Glede na odzivanje Mie Skrbinac bi voditeljica lahko brez konfliktne situacije pripravila kvečjemu prozoren promocijski intervju ali pa kramljanje v slogu Oprah Show, ki bi bilo konceptuirano kot pogovor s travmatizirano osebo in ne z igralko ali celo aktivistko, ki je med drugim spregovorila tudi o spolnem nadlegovanju. Intervju je bil dogovorjen in posnet vnaprej, pa bi igralka za kar koli, kar bi resno ogrožalo njeno počutje, lahko kasneje zahtevala, da izrežejo del pogovora, vendar tega ni storila.
Da bo sledila diskreditacija nastopa v Pritličju, se mi je zdelo logično, ker povprečen ego preprosto ne zmore priznavanja zmote, še posebej če je osebni užitek v imenu izraza plemenitega in sočutnega Jaza že izkašljan. In točno to se je dogajalo. Zaradi reakcije Mie Skrbinac se organizatorji pogovorov v Pritličju niso mogli igralki zahvalit, ker bi intervju uporabila tudi za to, da bi za širšo javnost odprla tematiko, ki so jo obravnavali v pogovoru za njihovo mizo. Ne, namesto tega so se oglasile lezbične aktivistke iz Pritličja in politike ter označevale pogovore v Pritličju za marginalno čvekanje, ki nikogar ne zanima. Sledil je klasičen politični spin branjenja Naših, zato bomo v skladu s kolateralno škodo poteptali vse pogovore in goste, ki so kdaj nastopali v Pritličju ter jih oklicali za nastopajoče v obskurnih zasebnih orgijah. Ker se je gledanost posnetka iz Pritličja po nastopu Mie Skrbinac na nacionalni televiziji drastično zvišala, česar bi se morali veselit, je obrambna vojska to posledico označila za dokaz čiste svinjarije. Zdaj jim pol perverzne Slovenije kuka v spalnico, čeprav tam baje snemajo le porniče v zasebne namene. To so trenutki, ko postane aktivizem enako manipulativen kot pregovorno hinavski spini političnih strank.
Pojavila se je tudi brižna teza, da bi razkritje lezbične usmerjenosti lahko škodilo Mii Skrbinac na sojenju proti Matjažu Tribušonu. Zelo težko, ker na AGRFT njena spolna usmerjenost ni bila skrivnost, sodišče pa nikoli ne bi smelo diskriminatorno obravnavat homoseksualnih oseb. Če menimo, da bi sodišče lahko razsojalo krivično, je treba še toliko bolj odpret javno razpravo o zadevi, ne pa homoseksualne osebe pozivat k skrivanju. Sojenje bi sicer lahko potekalo krivično tudi z obratnega vidika. Da bi lezbično osebo tretirali kot bolj upravičeno do tožbe v primerjavi s heteroseksualnimi ženskami. No, dajmo, razvijmo dialog, v kolikor nam je resnično mar!
Transspolni aktivizem
Kaj se je od leta 2019 do danes zgodilo Mii Skrbinac, da je homoseksualno tematiko potisnila v polje mračne zasebne skrivnosti?! Zagotovo vsaj to, kar nam je predstavila v intervjuju. Pojasnila je, da noče odpirat prostora za oznake in stereotipe. Sama namreč meni, da bi morali bit onkraj nekih definicij spolne usmerjenosti. Družbeno jih po njenem mnenju žal še zmeraj potrebujemo, ker še nismo tam, kjer je človek človek, ne glede na to, kako dojema svoj spol, ker vemo, da spol ni samo biološki, ampak obstaja tudi družbeni spol. Lahko bi baje začeli poslušat mlajše generacije, ker so povsem razbremenjene nekih spon in frustracij, ki jih naše generacije še vedno nosijo. Seksualnost je lahko fluidna in neobremenjena z definicijami. Zato se Mia Skrbinac sama ne bi definirala, čeprav se nekoč definirala je. Zdaj bi želela več prostora za osebno preizpraševanje.
Kar je Mia Skrbinac posredovala javnosti, ni njeno ekskluzivno osebno mnenje, ampak od prve do zadnje črke pravilno izpovedan “manifest” transspolne in transseksualne ideologije. Promotorji omenjene ideologije želijo spolno in seksualno definirano izpričanost pomaknit v polje nesprejemljivega etiketiranja. Če bi Mia Skrbinac razbremenjeno, brez spon in frustracij, odgovorila, da se je sicer res nekoč predstavljala kot lezbijka, zdaj pa raziskuje tudi druge fluidne možnosti, intervju ne bi izpadel kot nasilni škandal leta. A o razbremenjenosti ni bilo ne duha ne sluha. S svojo obremenjeno reakcijo je sprožila hud stres pri sogovornici, ker si je drznila omenit spolno usmerjenost. Človeštvo bi se moralo navadit, da trepeta pred težnjo, da bi koga povprašal po spolni usmerjenosti, kaj šele po spolu, ker nikoli ne veš, koga bo zaradi tako nesprejemljivega vprašanja zadela kap ali bo eksplodiral v napad besnila. Obtožen boš za nezaslišan poseg v intimnost posameznika. Vprašanje, ki se ob tem poraja, je, kakšne okoliščine so dovolj zasebne, da bi bilo vprašanje o spolu in spolni usmerjenosti dopustno? Tik pred morebitno odločitvijo za seks z drugo osebo? Ali tudi to v skladu z želeno družbeno normo ni spodobno?!
So vprašanja, ki jih zastavljam, napihnjeno trapasta? Ne, niso. Interes aktivističnih transspolnih oseb je, da bi živeli v svetu, v katerem tovrstna vprašanja ne bi obstajala. Seksali naj bi s človekom, neodvisno o telesnih atributov, ki se skrivajo pod obleko. Med transspolnimi žrtvami sovražnosti, ki se končajo celo z umorom, se po statistikah največ primerov zgodi zaradi presenečenja, ki ga doživijo predvsem homofobni heteroseksualni moški, ko se pomotoma zapletejo v seksualni odnos z žensko, ki je biološko v resnici moški, kar odkrijejo šele tik pred spolnim odnosom. Biološki spol in spolna usmerjenost pa v deželi transspolnosti ne bi smela vplivat na odločitev posameznika, ali se želi spustit v seksualno razmerje ali ne. Žal gre za ideologijo, ki izvaja psihološko nasilje nad osebami, ki se spolno in seksualno definirajo in jim informacija o biološkem spolu in seksualni usmerjenosti pomeni pomemben podatek za odločitev o razmerju na seksualni ravni.
Da ne bo nesporazumov! Eno je diskriminacija in neupoštevanje želja oseb s svojimi občutki, nekaj povsem drugega pa pomeni uveljavljanje ideologije, ki naj bi predstavljala splošno normo sprejemljivega obnašanja za celotno populacijo! Ideologija je lahko vsebinsko enako posesivna s strani manjšine kot večine.
Transspolna ideologija predstavlja družbeni spol kot absolutno prioriteto pred biološkim spolom, ki ga je dandanes možno z medicinskimi posegi preobrazit. Na tej točki nastane konfliktna situacija z zgodovino poante feminizma. Eden izmed ključnih bojev feministk je bil namreč ravno v tem, da se ženski ne zapoveduje, kakšen bi moral bit njen fizični izgled, kako bi se morala oblačit, obnašat, razmišljat ali živet svojo vlogo v življenju, ker bi jim sicer patriarhalni ideologi odrekali ženskost na podlagi biološkega spola. Feminizem se je zavzemal za pravico do raznolikosti, ki po naravi stvari obstaja. Za pravico, da ženska lahko ne ustreza le dvema stereotipoma: Materinski (neseksualen) ali izrazito seksualiziran tip ženske (od dive do kurbe).
Patriarhalizem povsem enako diktira določeno podobo, obnašanje in vloge moškim. Feminizem je obstoj družbenega spola v prioritetni relevantnosti miniral! Pomembna sta predvsem biološki spol in spolna usmerjenost iz povsem praktičnih razlogov sklepanja konsenza za seksualna razmerja. Transspolna ideologija pa se naslanja predvsem na družbeni spol s polnim priklonom patriarhalni definiciji le tega. Opiranje je možno predvsem na patriarhalno tradicionalno definicijo spolne podobe. Kajti tudi nedoločnost družbenega spola ne obstaja brez priznavanja določnosti spolno definiranega izgleda oziroma imidža. Spolno definirani trendi oblačenja, frizur in modnih dodatkov igrajo ključno vlogo v transspolnem svetu, medtem ko je biološki spol v napoto ali povsem napačen s svojimi telesnimi funkcijami.
Da bi teoretično upravičili miniranje binarnega pomena biološkega spola, se pojavi nova “Teorija spola”. Po nekaterih teorijah naj bi odkrili tretji spol, po nekaterih drugih pa obstajajo številni spoli. Seveda sem se z velikim zanimanjem zakopala v razlage o tretjem spolu ali številnih spolih, vendar z znanstveno utemeljenega vidika nisem zaznala nič od omenjenega. Redka kromosomska odstopanja se še vedno sukajo na premici med ženskim in moškim spolom. Nisem zasledila novega spola s povsem nepredstavljivimi genitalijami, ki bi predstavljali nekaj tretjega, nelastnega ženskemu ali moškemu spolu. Hormonska odstopanja prav tako ne tvorijo novega spola. Hermafroditi pri človeku ne predstavljajo čiste oblike dvospolnika kot pri nekaterih živalih s temu primerno sposobnostjo samooplojevanja. Razvijejo se posamezni znaki obeh spolov, pri čemer se moške in ženske genitalije ne izrazijo povsem enako. Pojavljajo se praktične ovire, ki predstavljajo večinoma bolj ali manj ovirajoč zdravstven problem.
V primeru transspolne ideologije, ki ji biološki spol predstavlja oviro, se mi je zdela ambicija dokazovanja o obstoju kromosomsko odstopajočih verzij zelo zanimiva, zato sem določenega predstavnika transspolnega aktivizma povprašala, čemu služi interes. Ali namerava transspolna skupnost podeljevat pravico do transspolnosti na podlagi dokazanih kromosomskih odstopanj, saj pri večini transspolnih oseb odstopanja niso prisotna? Ali transspolna ideologija torej ne priznava psihološkega izvora transspolnosti kot legitimne pravice do lastnih občutij? Žal razen hruleža in vsiljevanja občutkov, da sem diskriminatorna pošast, argumentiranega odgovora še nisem prejela.
Kričanje, drhaljenje in molk
Veliko se moramo še pogovorit na Zahodu, a bo težko. Kajti v družbi, ki ji vladajo predvsem afektirane emocije in oblike nadvladovanja drugih na poti do interesov posameznih političnih ali aktivističnih skupin brez izbire sredstev in recipročne empatije, niso izpolnjeni osnovni pogoji za dialog, kaj šele za modrovanje o iskanju poti do večje svobode in pravičnosti, ki bi služila vsakemu posamezniku. Tudi tistim, ki ne pripadajo kakršnim koli krdelom in družbe njihove nepopularne travme ali posebnosti prav nič ne ganejo.
Intervju z Mio Skrbinac je izpadel zavoljo raznih možnih kontekstov zelo inspirativen. Vendar se v javnosti predvidljivo ni razvilo čisto nič konstruktivnega niti na ravni dialoga, kaj šele v praksi. Vse po starem.
Od kričanja zdrsnemo preko drhaljenja hitro v molk.
Objavljeno v spletnem mediju Portal Plus, dne: 12.12.2021