Ali veste, kdo je Elizabeth Holmes, inovatorka, ki jo je revija Forbes leta 2015 proglasila za najmlajšo self-made milijarderko na svetu? Njeno podjetje Theranos je bilo ocenjeno na 9 milijard dolarjev. Ker Forbes in podobni mediji ne skrbijo le za promocijo bogatašev, ampak promocija tudi pomembno prispeva k bogatenju, se je tudi mlada milijarderka z veseljem nastavljala kameram in pozirala za naslovnice revij. No, danes je tabloidna persona non grata. V kolikor prvič slišite za obstoj gospe, vam toplo priporočam ogled enega izmed mojih najljubših dokumentarnih filmov z originalnim naslovom The Inventor: Out for Blood in Silicon Valley v HBO produkciji. Nekatere podrobnosti, ki jih bom v nadaljevanju omenila, v konceptu dokumentarnega filma niso uporabljene, a vseeno zagotavljam, da se ob spremljanju poučnega resničnostnega trilerja z začimbami vulgarne komedije dolgočasili ne boste. Vprašanje je le, ali boste v izogib prebavnim težavam med ogledom farse o narcizmu, patološki tekmovalnosti in pohlepu uspeli vsaj delno pozabit, da ste priča povsem resnični zgodbi iz sfere najbolj čislane kombinacije moči znanosti, inovativnosti in kapitala v dobi neoliberalne psihotične diktature.
Elizabeth Holmes, nekdanja študentka kemijske tehnologije na prestižni univerzi Stanford, je s svojim podjetjem Theranos razvijala idejo o tehnologiji, ki bi omogočala, da bi preko zgolj ene kapljice krvi iz prsta lahko pridobili številne rezultate sicer zapletenih, dolgotrajnih in dragih laboratorijskih analiz. Začetni fokus se je osredotočal predvsem na zgodnje diagnosticiranje rakavih obolenj in sladkorne bolezni. Za uporabo žepnega pripomočka nam ne bi bilo treba na sprehod do ambulante. Podobno, kot si zdaj številni državljani kar sami v domačem gnezdu potiskamo vatirane paličice v nos in jih namakamo v raztopino z upanjem, da bi hitri test pokazal verodostojen rezultat za okužbo z virusom SARS-CoV-2, bi lahko v skladu z vizijo Elizabeth Holmes ljudje kar sami doma preverjali, ali se v našem organizmu že kuha na primer rakavo obolenje. Revolucionarno!
Prodor Elizabeth Holmes med smetano v Silicijevi dolini je bil bleščav v vseh ozirih in ni brez razloga spominjal na zvezdniški halo efekt Steva Jobsa. Imidž in osebna zgodbica za tabloidno lakoto medijev sta pomemben del poslovnega zagona. Holmes je svoj osebni slog zgradila na hollywoodski način. Fasada je vse in dobra kopija je učinkovitejša od avtentičnosti. Oblačila se je konstantno v enak črn puli kot Jobs. Kopija poslovnega imidža je uprizarjala vtis osebe, ki se ne ukvarja veliko z zunanjo podobo, ker nima časa, saj naj bi bila preveč zaposlena in inteligentna za ubadanje s pojavnimi banalnostmi. Vsak poslovno uspešen moški je že na pogled tako brez osebne identitete in dolgočasno uniformiran v srajci, suknjiču in obešenjaški kravati, da nas takoj prestavi v psihostanje brezdušne praznine brezupa, ki ga je treba zapolnit vsaj s kokainom, litrom šampanjca, morilskim apetitom (lov na eksotične živali ali netenje vojne), hitrim avtomobilom, ekstremnim športom, gigantsko jahto sredi neurja, sadomazohističnim promiskuitetnim fukom, izkoriščevalskim izživljanjem nad deprivilegiranimi soljudmi ali pa s strelom v glavo.
Treba se je odločit! Tu ni prostora za ustvarjanje notranjega življenja, empatijo in povezovanje z drugimi dušami. Tu ni prostora za razumevanje in doživljanje česar koli. Tu ni prostora za ustvarjalnost ter nenadomestljive občutke radosti in ljubezni, ker si nekoga osrečil ali mu polepšal življenje. Morda celemu narodu. Tu ni prostora za smisel. Tu ni življenja. Ostareli francoski milijarder Bernard Arnault ob zadnji perverzni proglasitvi lestvice milijarderjev razkrije izjemno skrivnost svojega nesmiselnega finančnega “uspeha” na potrošniškem smetišču. “Rad tekmujem. Tekmovanje je zabavno.” Ubogi revež. Popolno mentalno siromaštvo je religija neoliberalnega sistema. Uniforma brezdušja je zapovedana in personificirana. Nekateri pa si v tekmi za prestiž ničevosti za začetek omislijo črn puli, dan za dnem. Vrhunec ustvarjalne izjemnosti je v ponotranjenju druge uniformiranosti. To so inovatorji istega na drug način.
Ženska, ki obeta v poslovnem svetu, mora čim bolj učinkovito zgolj posnemat trdoživo tradicionalen patriarhalen model morbidne, materialistične in duševno prazne mentalitete tekmovanja, nasilja in nadvladovanja. Elizabeth Holmes je želela postat ženska verzija skopuškega stremuha Steva Jobsa. Njen imidž je na kapitalistične bebce učinkoval prepričljivo. Kot da je ena izmed njih, pa nič hudega, če je ženska. Naj ji bo odpuščeno. Gospodična Holmes se je povsem zavedala posmeha vredne plehkosti tradicionalno mačističnega sveta. Zavedala se je, kako najbolj bebave podrobnosti največ štejejo, zato ničesar ni prepuščala naključjem. Trenirala in vzdrževala je celo globok baritonski glas, ki je sicer zaradi prisilne drže pri govoru zvenel, kot bi jo neprestano davila nevidna gorila.
Elizabeth Holmes me je z razkrinkano potezo vokalnega mazohizma opomnila, kako globoko seže sveto preprosta neumnost patriarhalizma. Kaj dojemamo v povprečju za očem ali sluhu všečno, je vedno na simbolni ravni povezano s privilegiranim statusom v družbi. Če obilno telo predstavlja obilje, bo veljalo za estetsko. Če vitkost predstavlja obilje, bo veljalo za estetsko. Dolgo zgodovino ženskam ni bilo mesta v medijih s predznakom resnih vsebin. Tudi v ta prostor so ženske lahko vdirale le kot kopija predhodne moške matrice, zato so imele, kar velja do neke mere še danes, privilegij pri zaposlitvi za radijsko spikerko ženske z globokim, pravzaprav moškim glasom. Redek primer globokega glasu se je interpretiral kot žameten, topel in prijeten ravno zato, ker ni bil tipično ženski. Ženski zvonek angelski glas naj cvili v operi, da se bo moška globina grmenja kot protiutež prebila bolj do izraza. Če pa že moramo prenašat ženske na radijskem programu, naj govor vsaj zveni bolj moško, vsebina pa itak ni pomembna, saj bodo vse sprejemljive kandidatke lajnale isto lajno po že uveljavljenem nareku moških predhodnikov. Podobna formula ženske prilagoditve se je odvijala in se še odvija na vseh področjih družbe. Zato se lahko posmehujemo, ko na primer slovenska ministrica za šolstvo ob interpelaciji izjavi, da je žrtev šovinizma. Ne, gospa Simona Kustec, žrtev šovinizma ste zato, ker ste postali zgolj prilagodljiva ministrica patriarhalizirane in šovinistične politike.
Elizabeth Holmes, ki je že zdavnaj dojela, kje živi in kam potuje, se je torej oblačila in zvenela kot moški, vtis resnega poslovnega dedca pa skombinirala s podobo stasite blondinke. Obleka in govor naj bi predstavljala vsebino, Barbie look pod obleko pa telesni stereotip fuk atrakcije. Klinc. Moški, ki živijo za biznis, materializem in lov na kapital brez meja, so abotno predvidljivi, saj ni karakterja, časa in prostora za domišljijo. Bodoča najmlajša milijarderka je potrebovala za razvoj poslovne ideje investicije. Veliko investicij! Kaj vse je možno zganjat na lovu za kapitalom, je poznala že od malega.
Marsikdo namreč ne ve, da je Elizabeth Holmes hči podpredsednika razvpite energetske družbe Enron, ki je pod korupcijskim škandalom pristala v stečaju in na sodišču. Hči očitno ni presegla toka privzgojene usode. To je le oseba, ki je enako kot vsi drugi premožni pojmi uspeha, zgradila pravljično zgodbico za javnost, kakršne mediji radi prodajajo naivni raji. Kreativni, inteligentni, delovni, vizionarski in podjetni mladenki se je bojda porodila nenadjebljivo vrhunska ideja, ker je celo življenje trpela zaradi strahu pred iglami! Vedno znova izveste, kako malo je treba, da se človeku porodi prava ideja v dobrobit skupnosti, ki jo dobro premislite, ustvarite načrt in potem denar za realizacijo vaše genialnosti kar dežuje v naročje, četudi vas sicer na vsakem koraku ovira manko finančnih sredstev, da bi sploh lahko prišli do kisika.
Pravljice o raznih ganljivih situacijah, čustvenih travmah, ki jih genij preobraža v finančni uspeh, o garažah in številnih prebojih iz Nič temeljijo predvsem na zamolčanih dejstvih precej surove in suhoparne realnosti v igri neenakih možnosti. Kadar koli poslušam nakladanje o uspehu iz Nič, manjka kakšen zajeten časovni kos dogajanja ali podatek, kako je oseba nekje vmes na poti prispela od točke A do točke B. In ravno v prazninah, ki spodjedajo konsistentnost pripovedi, se običajno skrivajo ključni podatki resnične zgodbe o uspehu. Od podarjenega milijona pa do pomembne klientelistične povezave.
Tudi Elizabeth Holmes je posedovala zajeten zagonski kapital in veliko poznanstev med kapitalisti, s pomočjo katerih je širila mrežo dodatnega povezovanja na podlagi zaupanja. Zaupanje šteje! Njena izjemna ideja pa se je v resnici porodila, ko je poletela v Singapur na prakso v uglednem laboratoriju Genome Institute of Singapore. Predmet raziskovanja? Razvoj testiranja v krvi in na sluznici za akutni respiratorni sindrom, ki ga povzroča koronavirus SARS-CoV-1. Izkušnja, ob kateri se je mladi in še nesojeni znanstvenici porodila ideja, da bi lahko ustvarila bistveno bolj pomemben hitri test za človeštvo od ubadanja z nekim relativno nepomembnim virusom. Pridobila je tudi številna koristna poznanstva ter podporo v stroki in med kapitalisti.
Danes se verjetno malček tepe po glavi zaradi nadležnega sojenja in blatne medijske kampanje proti njej, saj bi z bolj skromno ambicijo ravnokar z lahkoto služila milijone kot prvakinja prodaje hitrih testov za SARS-CoV-2, pri čemer je zaradi netočnih rezultatov izuma ne bi nihče na svetu izločil s trga, kaj šele da bi jo sodno preganjali, ker bi prodajala potrošnikom škart robo, ki včasih pokaže pravilen rezultat, včasih pa tudi ne. Kajti izum Elizabeth Holmes je bil dejansko z zamudami v procesu izpeljan do potrošnika in je propadel zaradi nezadovoljivih rezultatov šele v zadnji fazi. Prej nikogar od investitorjev in sodelujoče stroke niso brigale prevare in manipulacije, s katerimi je inovatorka brez konkurence zaobšla vse hipotetične regulatorje v procesu ter pridobivala na času in množenju kapitala, da bi se prebila do cilja.
Dokumentarni film o propadlem poslovnem upu Silicijeve doline dobro prikaže grotesko moči kapitala, ki ga obvladujejo neki popolni umski in duševni povprečneži, večinoma predvsem predrzni in pohlepni psihopati, pri čemer je pojem stroke postavljen v vlogo prosjakov za pozornost. Ko so se pojavili upravičeni žvižgači in dvomljivci, investitorjev z nobenim dokazom in prepričljivim argumentom niso uspeli prepričat, da je njihova investicija zgrešena. Ponos je vse! Uspelo ni niti sinu premožneža, ki je celo prisostvoval procesu izdelave revolucionarnega testa in se na določeni točki ustrašil, da bo njegova dediščina preveč skopnela. Medijski mogotec Rupert Murdoch, ki je bil pomembna tarča Elizabeth Holmes za preboj v medije in naklonjeno čvekanje o njej, je zaradi navdušenja nad inovacijo bodoče najmlajše milijarderke izgubil približno 100 milijonov dolarjev investicije.
Elizabeth Holmes se je pred dobrim tednom zagovarjala na sodišču predvsem s pojasnjevanjem, da je resnično verjela v svoj projekt, ki se je pač zalomil. No, to je skoraj edino, kar ji resnično verjamem. Enako kot verjamem Jeffu Bezosu ali Elonu Musku, da bi se najraje odkatapultirala v vesolje. O tem sta gotovo sanjala, kot sta bila še mala fantka in še zdaj sta fantka. Razumljivo. Kakšen smisel neki pa živita in predstavljata na Zemlji? Brezveznost.
Ob takšnih primerkih pojma uspeha je Elizabeth Holmes edina upravičena do statusa Forbesove zvezdnice, ker je postala njena zgodba zaradi propada namišljenega ugleda v sferi moči in kapitala vsaj malo poučna. V svetu primitivne mentalitete in sistema, ki je fokusiran izključno na patološko kopičenje kapitala na eni strani in na borbo za osnovno preživetje na drugi strani, je vrednost kakršnega koli koristnega produkta obsojena na zlorabo, medtem ko je večina tržnih uspehov itak človeku škodljivih in banalnih.
Kakovost življenja, ki je odvisna od aktualnega sistema na vrhu piramide ali na dnu, je enako prazno, zasužnjeno in bedno na poti k novi rušilni vojni, pa če se odvija sredi džungle, na Marsu ali sredi tehnološko napredne civilizacije. Živimo v absurdno skorumpiranem, neumnem in nepravičnem ekonomskem sistemu, ki ga preko kapitala in politike vodijo osupljivo plitki, intelektualno retardirani in duševno nevarno moteni tekmovalni prvaki v prilagodljivosti povprečju in podpovprečju. Posedujejo predvsem ustrezne osebne lastnosti za uspeh v blesavi igri. Uma, značaja in duha za razvoj osmišljenega sobivanja v miru in blaginji ne premorejo. Uspešni so lahko le s pomočjo izkoriščanja, utrjevanja revščine, strahu, primitivizma in zatiranja smisla.
Posebna vrsta perverzije sredi aktualne ekonomske vojne, ki jo poganja pandemija, se razgalja ob poslušanju stare lajne, kako je svet sredi krize bogatejši za še več novopečenih milijarderjev, ki lahko nastajajo predvsem v ZDA in na Kitajskem. Ja, ja, kot ob vsaki ekonomski krizi, ko smo prisiljeni reševat staro ekonomsko politiko, ki nam uničuje prihodnost. Ne plačujejo davkov! Ja, vemo. Že dolgo. Elon Musk je prejel državno pomoč za financiranje delavcev. Mah, kakšna šokantna novica neki je to v primerjavi z novico, da Svetovna organizacija za javno zdravje (WHO) odsvetuje zapiranje meja ob pojavu južnoafriškega seva novega koronavirusa. Državam Zahoda priporočajo, da počakamo nekaj tednov na laboratorijske raziskave o nevarnosti novega seva v verigi neskončnih sevov. Menda ne bomo kar vnaprej ovirali turizma in dobičkov gospodarstva?!
Naj počakamo, da se novi sev čim bolj razmnoži po svetu, kot je Kitajska čakala več mescev, da so kitajski turisti opravili svoje neprostovoljno “delo”. Dobra praksa! Zakaj neki bi zapirali meje, če pa farmacevtske korporacije Novartis, BioNTech in Johnson & Johnson že tekmujejo, kateri izmed njih bo prej razvil novo cepivo proti “novemu” sevu. Tudi WHO je preočitno le toliko svetovna zdravstvena organizacija, kolikor je javno zdravje v funkciji gospodarskih interesov.
Sojenje Elizabeth Holmes izpade ob vsem priloženem, v tem času in prostoru, kot žrtvovanje ovce v zakotni cerkvi, da bi prepričali budale v smiselno in vsaj v osnovi pravično delovanje pravne države ekonomskih okupatork.
Hvala za predstavo.
Objavljeno v spletnem mediju Portal Plus, dne: 28.11.2021