Mediji na polno promovirajo že vnaprej določen ameriški filmski hit v režiji Adama Mckaya. Družbena omrežja brbotajo od mnenj o Netflixovi satiri Ne glej v zrak! (Don’t look up). V skladu z ameriško komercialno prakso se tudi v aktualni komediji napreza skisana hollywoodska smetana zvezdnikov. Ja, tudi ceneno popevko so ustvarili, da prihodnja podelitev oskarjev ne bi izpadla premalo kičasta in dolgčasna, a se tokrat namesto multipraktično abonirane Lady Gage trudi zapolnit prazne vrzeli avšasta Ariana Grande. Če film učinkuje, kot da bi ga režiral Martin Scorsese, in če se scenarij šlepa na podnebni aktivizem, nas bo v glavni vlogi zagotovo spet moril nekoč nadarjen in obetaven igralec Leonardo DiCaprio. Očitno se je že zdavnaj odločil, da se bo iz filma v film šlepal z recikliranjem enega in istega nevrotičnega lika. Honorarji ne bodo zato nič skromnejši, feni so pa itak po definiciji neprištevna lahka roba, pa če se čustveno opredeljujejo politično ali razvedrilno. Isto sranje.
Kaj bi lahko sploh zanimivega pričakovali, ko se družbeno-političnega aktivizma loti z dušebrižnim zanosom tolpa premožnih, arogantnih in plitkih predstavnikov monopolne filmske industrije, ki v spregi z medijsko zvezdniško mašinerijo že desetletja tepta in izrinja relevantno filmsko umetnost na rob marginale? Kaj se zgodi, ko se moralistično navdahnjena tolpa brez ustvarjalnih idej in intelektualnega dometa, ki brez velike države pod objestno kapitalistično oblastjo, korporacijsko motiviranih umorov žlahtne konkurence in bebavih dobičkarskih medijev sploh obstajala ne bi, podstopi ustvarit filmsko kritiko neumne in pokvarjene oblasti, ambicioznih korporacijskih bebcev in medijske razprodane plitkosti? Jah, ne zgodi se nič nepredvidljivega.
Črna komedija Ne glej v zrak! izpostavi nekaj resnic, ki jih v sodobnem globaliziranem svetu zaznava že vsak otrok, a povsem spregleda določene pomembne podrobnosti v kontekstu, kot to redno počnejo najbolj razprodani demagogi in populisti med politiki in njihovimi ideološkimi privrženci na varnih in udobnih položajih. Osrednja junaka zgodbe sta znanstvenika, mlada luštna doktorica astronomije Kate Dibiasky, ki izgleda in brblja kot zvezdnica Jennifer Lawrence. Starejši doktor astronomije Randall Mindy je tradicionalna karikatura razcapanega, introvertiranega in nevrotičnega knjižnega molja, a mediji pod njegovim antiseksapilnim imidžem zgolj ob rahlo pristriženi bradici kmalu prepoznajo perspektivno podobo “loverboya”, ki bi lahko zažigal v slogu večnega mulca Leonarda DiCapria. Dr. Mindy postane seveda fukigračka prekaljene televizijske zvezdnice infotainment oddaje.
Lik prekaljene medijske fatalke Bree Evantee učinkuje resnično srhljivo, saj napoveduje prihodnost preobrazbe ljudi v robotizirane lutke z mrtvim obrazom, ki v skladu s psihopatsko motnjo ne izražajo nikakršnega razpoloženja ali emocij, ob nasmehu mesenega robota pa lahko zakričimo od groze. Androidna pojava se namreč nikoli ne nasmehne, ampak nam kvečjemu pokaže abnormalno bleščeče bele napadalne zobe, ki živijo in sporočajo neko svojo umetno skonstruirano požrešno zgodbo. Lik Bree Evantee je najbolj tragičen lik filma, čista žrtev neopatriarhalizirane modne industrije in enormnega kapitala, ki se pretaka v medicinske raziskave na področju “pomlajevalne” industrije in daleč presegajo investicije za prenekatere raziskave v boju proti boleznim. Nobena bolezen ne presega efekta normaliziranih psihopatologij in brezmejne duševne praznine sodobnega životarjenja.
Ko sem sredi filma končno dojela, da psevdonovinarsko zvezdnico uprizarja Cate Blanchett, sem lahko le vzkliknila, da je prihodnji oskar za masko očitno že rezerviran. Res izjemen dosežek, če ne bi kasneje ugotovila tudi to, da sploh ne gre za vrhunsko masko, ampak si je vrhunska igralka Cate Blanchett pač zelo nesamozavestno uničila obraz in posledični smisel svoje kariere. Igralka brez obrazne mimike je pač uničena igralka.
Novi apokaliptični hit naslavlja predvsem emocijo groze pred smrtjo, ki se na ravni človeštva manifestira preko groze pred izumrtjem človeka. Bolj je življenje na ravni osebnostnega razvoja prazno, preračunljivo in brez žlahtnega smisla, hujši je strah pred smrtjo, ki predstavlja tudi konec možnosti za popravne izpite. Značajsko krepostna in moralno brižna znanstvenika se trudita svet opozorit, da se po vseh utemeljenih matematičnih izračunih Zemlji rapidno približuje gromozanski komet, ki bo že čez pol leta treščil v ocean in zradiral tuzemsko življenje. Prispodoba možne katastrofe naslavlja aktualno okoljevarstveno problematiko, s čimer se predvsem zaradi aktualnosti radi ukvarjajo tudi razni slabovestni premožni zvezdniški dobičkarji, kakršen je na primer Leonardo DiCaprio.
Ampak On je naš fejst fant, ker bojda prisluhne znanstvenikom. On upošteva svarila in pojasnila stroke. On za razliko od parade norosti arogantnih, skrajno neumnih, nerazgledanih in obsesivno kompulzivno pohlepnih politikov, medijskih mogotcev s svojimi podkupljenimi novinarskimi sužnji in kapitalističnih korporacijskih gurujev baje spoštuje pomen stvarnega znanja, ustvarjalnosti in intelektualnega razvoja za kakovost človeške eksistence. Zato tudi v filmu Ne glej v zrak! upodablja znanstvenika, ki se zaveda realnosti in ga kolektivna norost brezumnih pajacev na položajih moči povsem izloči iz igre, v kakršni se po logiki stvari tudi sam znajde slabo, niti ni razvidnega smisla, zakaj neki bi si želel sodelovat v takšni paradi ničevosti. Njegova genialna kolegica Kate Dibiasky, ki nevarni komet odkrije in jo doleti tista tradicionalna disfunkcionalna spomeniška čast, da komet poimenujejo po njenem imenu, je zaradi odgovornosti do človeštva in pokončne drže ob kariero, a “prekvalificirana” v prodajalko živilskih izdelkov sredi male trgovine vsaj trči v odbito očarljivega mladega ljubimca. Izjemno nadarjen Timothée Chalamet danes pomeni v Hollywoodu tisto, kar je nekoč predstavljal Leo DiCaprio.
Tragikomedija izpostavi ključni in sveto preprosti zgodovinski problem človeštva. Problem so skrajno neumni in primitivni ljudje na položajih moči kapitala in slave, ki jih povprečni naivni ljudje konstantno podpirajo. Podpirajo jih tudi na volitvah, ker so zmanipulirani od psihopatskega lažnega vtisa samozavesti, moči in priučene čvekaške všečnosti nastopačev. V spregi s popolnoma odsotnimi, pokvarjenimi in primitivnimi lovci na kapital nam krojijo sistem, ki recipročno podpira uspešno vzpenjanje po hierarhičnih lestvicah navzgor enakim profilom ambicioznih bedakov na vseh področjih. V takšnem ekonomskem in družbenem sistemu, ki surovost naravnega zakona v divjini le preslika na tehnološko razvito civilizacijsko platformo, ni prostora za bistroumne, ustvarjalne in moralno krepostne ljudi. Ni prostora za smisel. V takšnem vzdušju se zdi rušilni komet, ki trešči na Zemljo, blagodejna odrešitev, pomislek na podaljševanje življenja na Zemlji ali kjer koli v vesolju pa kot obsodba na predolgo življenje v koncentracijskem taborišču.
Na vidiku ni niti drobnega obeta, da bi lahko sanjali o učinkovitih popravnih izpitih. Med raznimi bezosi, zuckerbergi, muski, trumpi, macroni ali clintoni že ne. Do te točke vsak otrok razume poanto filma. Da se zgodba, ki opozarja na nevarnost vpliva skrajno neumnih in enako intenzivno narcističnih ljudi, kar sama ponuja v žanru satire, je logično. Egomaničnim butljem se je vedno enostavno posmehovat, dokler smo na varni distanci pred njimi. Vendar ravno skrivanje za satiro povzroči, da se za vse luknje v scenarističnem premisleku spet lahko kadar koli izgovarjamo, kako se samo malo hecamo, kar postane samo po sebi ironija.
Aktualni Netflixov hit, ki se osredotoča tudi na koronaslogan “Zaupajte v znanost!”, se ob lahkotnem norčevanju na račun neumnih, narcističnih in nerazgledanih osebkov, ki predstavljajo pojem neoliberalnega sistemskega uspeha, povsem izogne bistveni podrobnosti. Kje so, zaboga, in kaj neki počnejo znanstveniki, profesorji in intelektualci, ki dopustijo, da pristane najboljša študentka astronomije za blagajno živilske trgovine, moralen in odgovoren doktor astronomije “Leonardo DiCaprio” pa v boju za osvetlitev resnice v najboljšem primeru le v postelji z mumificirano medijsko klovneso?
Komu služijo psevdoprofesorji na univerzi, ki se znebijo pametne in aktivistično zavzete protagonistke? Kaj počnejo znanstveniki, profesorji in domnevni intelektualci, medtem ko se trudi nek dr. Mindy prebit debele zidove medijske komunikacijske vezi z ljudstvom? Ali je problem v tem, da raje ne nastopajo v »infotainment« oddajah, ali pa v resnici nastopajo v skromnem preostanku informativnih in kulturnih oddaj ter v tiskovinah z resnim predznakom, kjer ne obravnavajo in ne komentirajo stvarnosti prav nič drugače kot v televizijski razvedrilni burki iz filma “Ne glej v Zrak!”. Res da se manj smehljajo in spakujejo, včasih pa tudi ne, a rezultat ni zato prav nič bolj upanja vreden. Tudi v domnevno resnih pogovornih oddajah doživimo bore malo prodornosti in poguma ali pa nas doleti celo to, da slavni zabavni filozof sredi pandemije kriči: “Sem goreč proticepilec! Ups, ne, pardon, pomota. Sem goreč procepilec!” In mi se lahko le smejimo. Zmota je zabavna in logična, saj sta obe frazi gorečih ideoloških blaznežev, ki smetijo dnevno po družbenih omrežjih, nevredni osnovne drže intelektualne objektivne distance.
Predstavljajte si film, ki bi namesto osredotočenja na neumne in pokvarjene politike v spregi s še bolj neumnimi in pokvarjenimi korporacijskimi guruji, pokukal s kamero v zakulisje tistih, ki naj bi jih družba izobraževala, kalila in podpirala, da bi intelektualno presežno in strokovno vplivali na ustvarjanje splošne mentalitete ter na tokove ekonomskega in družbenega sistema. Predstavljajte si, kako bi izgledal film z enako tematiko bližajočega se “kometa”, ki bo uničil svet, a bi se osredotočil na profesorje, znanstvenike, domnevno resne novinarje in etablirane intelektualce, kako prestrašeni in zadovoljni že s tem, da zasedajo neko delovno mesto in celo prejemajo bolj ali manj skromno plačo, kvečjemu kdaj pa kdaj zakrakajo po resnih medijih kakšno ideološko puhlico svojih strankarsko opredeljenih gospodarjev, sicer pa pridno štancajo znanstvene članke za pridobivanje kariernih točk in pač pretežno zgolj opravljajo svoje delo po navodilu. Ali se celo … ulalala … nekateri na vse kriplje pehajo za dobiček kot podjetniki ter slej ko prej v spregi s korporacijami in politiki raje modro molčijo, namesto da bi moralno in kritično obravnavali ter soustvarjali sistem, ki jih na žalost hrani!
Predstavljajte si film, v katerem predstavnica medicinske stroke tik pred odhodom v pokoj in sredi pandemije, ki traja že dve leti in ustvarja nov ekonomski udar nad revnim in srednjim slojem, objestno tuli v kamero, da zdaj bodo pa sneli rokavice in pokazali, kaj je tortura, vsem tistim, ki se nočejo vsake tri mesece cepit (ker se farmacevtskemu gigantu očitno namesto izdelave kakovostnejšega cepiva bolj splača prodajat slabše učinkovito cepivo, s kakršnim naj se živelj fiksa magari vsak mesec še pet let). Medtem bi nek bančnik, ki je bil vsiljeno izvoljen na položaj predsednika Francije, enako tulil v kamero, da bo vse sile napel za maltretiranje necepljene golazni in jim morda celo odvzel status državljanov.
Predstavljajte si, da se omenjeno dogaja, medtem ko po Zahodu kroži že peti sev, ki bi se razširil iz Južne Afrike, kamor se cepiva ni splačalo prodajat, niti financirat transporta in logistike za razdeljevanje cepiv, ki bi zaradi prekoračenega roka na Zahodu ostala neuporabljena. Sev iz tistega predela sveta, kjer so precej bolj prebolevali virus in je tudi v večjem številu umiralo predvsem ranljivo prebivalstvo, bi se širil bistveno hitreje, a postal tudi bistveno manj nevaren za težji potek bolezni.
Ali v našem filmu zaradi nenadne silne skrbi za zdravje in preživetje državljanov obstaja prizor veselja zaradi milejše različice seva?! Seveda ne! Sveta groza! Protagonisti so tako paf, da nas za trenutek pozabijo nategovat, kako mar jim je kar naenkrat za naše zdravje, prvič v zgodovini. Gospodo je strah sesutja gospodarskega sistema, če bo več kot polovica življa na bolniški zaradi prehladov in grip. Morda bo celo še kdo potreboval zdravniško pomoč. Pa menda ne bomo resno investirali v javno zdravstvo?! Ljudje so vendar zgolj strošek, razen če so na bolezen in smrt izkoriščena delovna sila in kolesje vseobsežnega potrošništva.
Predstavljajte si film, v katerem bi predstavnica medicinske stroke filozofsko modrovala, da obvezno cepljenje s kakršnim koli cepivom že, magari vsak tretji mesec, ne pomeni prisilnega cepljenja, ker pojem prisile pomeni prisilo le v primeru, da tiran potrka na vrata vašega doma in vas fizično prisili v določeno dejanje. Kako bi se v današnji neoliberalni diktaturi smejali takšni črni komediji na velikem platnu, mar ne? V Avstraliji in na Kitajskem bi še posebej pokali od smeha. No, ja. Takšnega filma videli ne boste! Tudi filma o premožnem dr. Anthonyju Fauciju, ki je kariero tlakoval ob Ronaldu Reaganu in Miltonu Friedmanu v deželi sanj, ne boste videli, še posebej s strani vojščakov hollywoodskega ekonomsko propagandnega programa ne.
Objavljeno v spletnem mediju Portal Plus, dne: 9.1.2022