Pandemija enoumja v znanosti in družbi

Instagram vplivnica je javno potožila po izjemnem doživetju v ljubljanski porodnišnici. Zaradi bolečin v visoki nosečnosti je morala nemudoma v bolnišnico, kjer je hitri test na covid-19 pokazal pozitiven rezultat. Njeno zdravstveno stanje je bilo dovolj alarmantno, da je po mnenju zdravnice potrebovala takojšnji pregled, a je zdravstveno osebje nosečnico, ki je bila med drugim dvakrat cepljena, iz varnostnih razlogov nagnalo na pločnik, na zimski mraz globoko pod ničlo. Brez PCR testa je niso spustili v noben topel in varen prostor. Kar dve uri je stoje na mrazu pridno čakala na izvid testa. Mama ji je prinesla stekleničko vode.

Nič nas ne more več presenetit dandanes, ko postaja fašistoidno ravnanje normalizirano v imenu varnosti, zdravja in celo v imenu znanosti. Ampak bistvo srhljivosti zgodbice se za moje pojme skriva v epilogu. Žrtev maltretiranja je preko medijev pohvalila zdravstveno osebje. Zakaj? Ker so bili naposled prijazni. Slišala je namreč zaskrbljeno šušljanje medicinskih sester, da se kaj takega pa res ne bi smelo dogajat, a se dogaja pogosto. In ne le to! V glasu in očeh zdravnice je žrtev neprofesionalne in nehumane obravnave zaznala, da ji je hudo. Tudi zdravnici baje ni bilo vseeno, ker Mora sledit takšnim navodilom. Navodila so navodila. Pravila so pravila. Jebi ga! Dobro so nas zdresirali, mar ne?!

Baje nihče ne more nič proti pravilom, pa če so še tako škodljiva ali celo v nasprotju s ključnim smotrom določenega poslanstva. Tihi dogovor odvezuje odgovornosti tiste, ki sodelujejo pri uničevanju našega življenja, ampak obstaja tudi dobra novica. Tudi mi lahko z enako bednim izgovorom grenimo življenja drugim brez pretirano slabe vesti. Juhu! Nikoli ni vse le črno. Celo zdravnik je bojda le lutka nedostopnega gospodarja. Naj se oseba v beli halji pojavi v vlogi neustrezne obravnave pacienta ali v vlogi vladnega strokovnega sodelavca, ki izraža obilje moči pri obveščanju o političnih ukrepih v imenu zdravja, v vsakem primeru smo priča le “nemočnemu” delavcu, ki izpolnjuje navodila.

Škodljivo ravnanje zaposlenih na vseh področjih dela izvajajo včasih osebe z egocentričnim leskom metafizičnega maščevalnega sadizma v očeh, nekatere pa potrto s kapljicami solzic na trepalnicah. Neprimerno obravnavana nosečnica od zdravnice ni pričakovala niti tega, da bo jasno izrazila nestrinjanje z nerazumnimi in neetičnimi postopki, tudi pred obličjem gospodarja. Ne pričakujemo več, da se bo kdo zavzel za nas. Niti zdravniki se ne bodo. Popolnoma sprijaznjeno smo zadovoljni, če se našemu rablju vsaj orosijo oči in trese glas, medtem ko nad našo glavo zavoljo izpolnjevanja ukazov vihti lopato. Nemočni smo. Še malo, pa bomo končno spoznali, da so nemočni tudi politiki, levi ali desni. Kajti tudi oni so le uboge žrtve kapitala in navodil politikov Evropske unije. Ali Amerike? Morda Kitajske? Hmmm … Ne, ne, ne … Lutke globalne kapitalistične elite so vsi po spisku. Hmm … Ne, ne, ne … V bistvu je za ves absurd pogreba razuma, enakopravnih možnosti in pravičnosti krivo borzno kolesje, ki ga poganjajo nepredvidljivi algoritmi. Nič ne moremo. Vsak naj se po svojih najboljših močeh predvsem pobriga za svojo rit, ker se nihče drug ne bo. Povežimo se v krdela, poenotimo mnenje in drhalimo v imenu tega ali onega, za kar bomo vsaj ustrezno sponzorirani! Že to, da si kdaj pa kdaj izmenjamo pogled z bolečino v srcu, je čisti presežek znaka obstoja empatije, razuma in solidarnosti. Brigaj se zase! Reši se, kdor se zmore. Vsak si je sam kriv za vse in vsaka država je suverena plenilka v vojni z mlini na veter.

Ubogi Avstralci! Kaj vse so morali pretrpet v času pandemije! Živijo v državi, ki je med drugim prebrisano uzakonila skoraj neomejeno svobodo odločanja oblasti pri ravnanju z migranti. Z begunci ravnajo milo rečeno nehumano, kar nas čudi toliko kot njihov odnos do aboriginov. Širni svet se je lahko na podlagi konkretnega zgleda končno podučil, da je diktaturo možno preprosto integrirat v zakone in pravila. Problem uvajanja diktature je rešen. Spremeni se lahko vse, ja, tudi ustava, seveda. To so nas nazadnje naučili že Poljaki in Madžari. Avstralci so v imenu cepilne strategije veliko pretrpeli, ne da bi ob tem želi uspeh zajezitve pandemije. Logično. Saj cepivo proti covidu ni nič podobnega cepivu proti črnim kozam, ki je nudilo močno zaščito v obdobju od treh do petih let, kar je bila odlična novica za ljudi, a slabša novica za biznis farmacevtske industrije. Številni poživitveni odmerki so brez dvoma boljši biznis. Dokler se zaradi rohnenja nekaterih držav ne prebudi EMA in dahne, kar je že predolgo očitno, da politika številnih “boosterjev” zgolj za preprečevanje težje oblike bolezni ni vzdržna, nimamo pravice razmišljat enako. Avstralce so ob rizičnih stikih trpali v kampe kot taboriščnike, zadrževali v strogih izolacijah, dopustili, da so ljudje ob pomisleku, da se ne bi cepili, morali razmišljat tudi o prihodnosti brez zaposlitve in dohodka. Policija je nadlegovala in celo aretirala državljane, ki so na družbenih omrežjih objavljali kritične zapise proti vladi ali vladnim ukrepom v imenu izganjanja virusa. Virus je kriv vsega zla, ne oblast. Še dobro, da obstaja. Virus namreč.

Zato naj ne bi bilo čudno, da so znervirani Avstralci, ki bi radi še naprej zgolj prejemali čim boljšo plačo, večinoma podprli diktatorsko vlado, ko je izgnala teniškega asa iz države. Kdo si pa ta tip misli, da je?! Tipičen Srb! Logično. Zakaj lahko večina sprejema, da je mednarodni turnir vrhunskega tenisa organiziran pač v državi, kjer vlada popolna diskriminacija določene populacije, na primer necepljenih gnusob, “aboriginov” cepilne politike, nek Nole pa ne. Kreten se noče cepit. Izdajalec! Sovražnik cepljenih cepcev. Pravila so pravila. Morda bo v bodočnosti donosen mednarodni turnir organiziran v državi, kjer ne bodo dopustili tekmovanja ženskam tekmovalkam z zabeležko v zdravstvenem kartonu, da so opravile abortus. Kdo bi vedel! Ampak pravila so pravila pač. Vsaka suverena država ima pravico do uveljavljanja svojih pravil, tulijo globoko frustrirani, trpeči in poneumljeni podaniki. Mi smo že prešli skozi tisti znano fazo dresure iz zgodovine, ko ne preizprašujemo več, komu ali čemu služijo pravila in ali so v skladu z osnovnimi pojmi človekovih pravic ter idej o funkcionalni demokraciji, zato sprejemamo, da nobena mednarodna organizacija ne ščiti nikogar pred diskriminacijo, ker ščiti zgolj dobiček.

Zdaj smo postali vsi enaki! Živela enakost! Niti Novak Đoković ni izjema. Oh, kako smo potolaženi, ker naj bi enakopravnost še obstajala, kar vedno najbolje dokazuje vsak diktatorski režim. Vi le ubogajte, vsi enako mislite, pa bo vse v redu in živeli boste krasno do konca svojih dni. Đoković je bil izgnan iz Avstralije na podlagi obrazložitve, da predstavlja slab zgled državljanom, ker ni cepljen, kar je interpretirano kot spodbujanje anticepilskega aktivizma, čeprav se tenisač nikoli ni opredelil kot nasprotnik cepljenju, ampak je zagovarjal pravico do izbire. V zgledni diktaturi poenotenega mnenja, ki ga lahko strnemo na en infantilen pamflet, ni prostora za nikakršne vsebinske podrobnosti. Ve se, kaj je dovoljeno in kaj ni. Izključno brezumno kričanje, da podpiramo cepljenje, katero koli že, kogar koli že, na kakršen koli način in pod kakršnimi koli sistemskimi pogoji že. Bodo župniki politstroke in politznanosti povedali, kdo je pameten in neumen. Pametni kimajo, neumni pa pametujejo ali celo nagajajo. Tako sveto preprosto je to. Mi verujemo, verjamemo in zaupamo.

Množice globoko frustriranega deleža cepljenih, ki so se očitno cepili predvsem prisilno in ne zaradi dobre presoje o sebi in lastni zaščiti pred težjim potekom bolezni, so kar naenkrat ugotovile, da Novak Đoković ni le vrhunski športnik, ampak je tudi preklet bogataš! Zelo jih je zmotilo tudi to, da se poslužuje nasvetov in terapij nekega alternativnega guruja. Ta množica moralistov in psevdopametnjakovičev je večinoma tudi množica tistih, ki so od nekdaj podpirali brezsramno pretakanje enormnega kapitala v imenu vrhunskega športa. Padali so v nezavest ob izjemnih dosežkih bogataša Luke Dončiča. Ali pa Lionela Messija. Popolnoma dol jim je viselo, ker ob gladiatorskih igrah ne obstaja nikakršna uravnoteženost s spodbujanjem ustvarjalnosti, umetnosti, kulture in intelektualizma. Nič jih ni motilo, da za vrhunske športnike nikoli niso veljala enaka pravila kot za druge. Da so osebe s posebnimi potrebami in ugodnostmi. Od osnovne šole dalje, ko najbolj obetavni bodoči gladiatorji pridobijo poseben status, ki jim omogoča napovedano ocenjevanje in upravičeno odsotnost od pouka. Prenekateri pridobijo po svetu štipendije in možnost vpisa na elitne univerze samo zato, ker hitro tečejo, plavajo ali brcajo žogo, četudi ne izkažejo nobene posebne nadarjenosti za intelektualne dejavnosti. Nikoli nikogar izmed aktualnih kričačev čez sveže oklicanega bebca Đokovića ni brigalo, če njihovi idoli zaupajo raznim gurujem, kar je itak zelo pogost pojav med športniki in raznimi drugimi zvezdniki. Nikogar ni brigalo, kaj počnejo, kakšno hrano ali zdravila goltajo njihovi idoli, h kateremu bogu molijo in s kakšnimi “new age” religijami se drogirajo, da bi se psihološko počutili bolj trdni in posebni. Vse je okej, samo cepi naj se norec. Najmanj na svetu pa je poneumljeno živelj motilo, če so njihovi idoli popolnoma dolgočasni, zabiti in trapajo po medijih same kozlarije. Baje vseeno predstavljajo pomemben zgled državljanom in so nosilci velikih zaslug za promocijo obstoja nekih držav pač.

Večino vedno bolj obširne navijaške raje, ki orgazmira ob poglabljanju vzora brezvsebinske tekmovalnosti zaradi tekmovalnosti in nacionalističnega patosa, pa je zlahka zelo motilo dejstvo, da bi morala tudi oseba, ki izkaže nadarjenost in se resno ukvarja z ustvarjalnimi ali intelektualnimi dejavnostmi, uživat poseben status finančne podpore in pravice do izključenosti iz sistema običajnega zaposlovanja za preživetje, ker bo sicer intelektualna in umetniška dejavnost zdrsnila na nivo amaterskega hobija, enoumnega priučenega paberkovanja izven ustreznih kontekstov, ideološkega drhaljenja in kvečjemu ustvarjanja intelektualno oskopljenih zgodbic ali stvaritev za odrasle otroke. Temu procesu poneumljanja sledi splošen padec povprečne inteligence, dojemljivosti in razgledanosti ter posledično bistveno enostavnejša pot v novo obliko diktature, v kateri bomo večinoma spet vsi enaki siromaki v vseh ozirih.

Vse omenjeno se že rapidno uveljavlja v simptomih, zato ni presenetljivo, da sem v svetu, v katerem povprečje ploska in razume le še športnike in kuharje, doživela celo to, da postane predstavnik herojskega upora in preizpraševanja sistemske zlorabe človekovih pravic nek vrhunski športnik, ki se bore malo ukvarja z resnimi vprašanji politike in družbe. Bučne razprave o pomembnih vprašanjih za bodočnost ni sprožila nobena skupina intelektualcev, še manj katera koli univerza in še mnogo manj medicinska stroka, ki je prevzela krono pri sodelovanju s politiko nečesa, kar sploh ni v domeni medicinske stroke in niti pomotoma ni le vprašanje preštevanja večinoma prisilno cepljenih in zato nevarno frustriranih. Etablirani mediji so predvidljivo popolnoma odpovedali, razen redkih izjem, zato smo bili skozi celotno pandemijo deležni preobilja ekonomsko propagandnega programa v obliki novinarskega poročanja in pranja možganov, a tudi s strani nacionalne televizije povsem oropani soočenja različnih kritičnih misli in spoznanj. Predpogoj za vzpostavitev intelektualno zadostne kritične misli z upoštevanjem vseh pomembnih vplivov znotraj ustreznih kontekstov je v sposobnosti vzpostavitve nadpovprečno visoke stopnje objektivne distance in težnje po argumentiranem soočenju z različnimi ali nasprotujočimi si spoznanji. To je najmanj, kar pričakujemo od intelektualcev ali predstavnikov znanosti.

Po dveh letih pandemične agonije smo v Sloveniji prvič dočakali javno soočenje predstavnikov stroke in znanosti z različnimi spoznanji, kritikami, mnenji in predlogi o vidikih covid-19 pandemije, političnih ukrepih in cepilni strategiji. Na pobudo Polone Petek in članov ZRC SAZU je nastala trilogija spletnih pogovorov pod naslovom Agon(ija) epidemije. Prvi pogovor je obravnaval Epidemijo in posameznika, drugi Epidemijo in znanost ter tretji Epidemijo in družbo. Pogovore je moderiral Gorazd Rečnik, novinar Vala 202. V razpravi so sodelovali številni predstavniki medicinske stroke ter drugih naravoslovnih in družboslovnih ved, ki jih večinoma slovenska javnost že dobro pozna, gostovala pa sta tudi prof. dr. Gordan Lauc z Univerze v Zagrebu in prof. dr. Toby Green s King’s Collegua. V razpravi je bilo dopuščeno spregovorit tudi o dvomih in vprašanjih, ki se redno pojavljajo v javnosti v zvezi s PCT ukrepi, cepilno strategijo ali zgodnjim zdravljenjem covida -19 z uradno sprejetimi in alternativnimi pristopi.

Zaradi pionirskih soočenj so gosti najprej predstavljali svoja okvirna stališča, medtem ko se je zanimiva polemika običajno razživela šele v drugi polovici daljše oddaje. Določena izpostavljena izhodišča kričijo po še podrobnejši diskusiji, s čimer nameravajo organizatorji razprav tudi v bodoče nadaljevat. Ob poslušanju razprav se nisem zmogla otrest občutka oropanosti za priložnost. Polemika, kakršni sem bila priča, bi se morala namreč zgodit zgolj za uvod že zdavnaj, saj je za določene nujne spremembe in smernice že prepozno. Zelo zanimivo je bilo tudi opazovat, kako so določeni predstavniki stroke povzeli precej drugačno in bistveno bolj polemično ter spravljivo retoriko, kot smo bili vajeni sicer iz medijev. Ko so se znašli v vzdušju, ki je dopuščalo tudi druge možnosti izraza od zgolj enega in edinega bevskanja v smeri promocije cepljenja, so postali tudi sami bistveno bolj odprti, človeški ali pa tudi iskreno besni. V pogovoru ni prisostvoval praktično nihče, ki bi zavračal cepljenje, a se je vseeno zgodilo nekaj nezaslišanega. Organizatorji soočenj Agon(ija) epidemije so prejeli sporočilo iz rektorata, da Univerza v Ljubljani kot institucija ne bo sodelovala pri izvedbi “omizij”, ker vodstvo univerze svoje aktivnosti usmerja v podporo cepljenju kot učinkovitemu orodju za izhod iz epidemije. 

Vodstvo Univerze v Ljubljani, zibelka izobraževanja in vzgoje za razvoj kritične misli, očitno zavrača kakršno koli polemiko o čemer koli in še posebej o strategiji cepljenja, če ne predstavlja zgolj propagande za cepljenje pač. Menim, da je poseben komentar povsem odveč. 

O, družba, zagotovo imamo resen mentalni in intelektualni problem, mnogo nevarnejši problem od usihajočega virusa!

Objavljeno v spletnem mediju Portal Plus, dne: 23.1.2022

Ne zamudite novega prispevka!

Naročite se na e-obvestila o objavi novega prispevka na spletni strani Simona Rebolj

Ne pošiljam vsiljivih sporočil in varujem vaše osebne podatke! Preverite politiko zasebnosti za več informacij.

Leave a Comment