Podelitev oskarjev s preobiljem precenjenega kičastega prestiža, ki služi prozorni krinki za vso nesnago politikantstva, koruptivnega lobiranja in lažne morale pod bleščavo pokrovko, v zadnjih letih rapidno prebija dno prozorne propagande ameriškega imperija.
Čustveno manipuliranje s kokičarskim občinstvom je brez dvoma najbolj profitabilno orodje za odvračanje pozornosti od bistva. Zaposlovanje uma ljudi s popolnoma nerelevantnimi “škandali” ali pričkanji o okusu je pri kritični masi ljudi brez razvitega okusa popolnoma nesmiselno. Amerika je ravno s pomočjo Hollywooda in rumenih medijev postala prava svetovna industrija populizmov.
Razvlečena in čez mero absurda dolgočasna podelitev oskarjev predstavlja splošno realnost povprečnega dometa. Medtem ko večina ljudi ne zmore več niti osnovne stopnje koncentracije za razumevanje kompleksnejših vsebin od dometa povprečnega oglasnega sporočila, seveda ta ista zdresirana populacija zlahka prebije ure in ure za absorbiranje razvlečenih, plitkih in slaboumnih vsebin na ekranu ali na papirju. Obožujemo vsebine, pri kakršnih možgani ne le počivajo, ampak dobesedno padejo v komo. Neradovedni in otopeli ljudje danes ne umirajo od dolgočasja, ampak jih kvečjemu sune kap, če kar koli pretirano vznemiri ali motivira njihove sive celice, predvidljivo zmanipulirana čustva in omejena prepričanja. Robot je potrpežljiv, vzdržljiv in predvidljiv, ne more pa presegat omejenosti programiranja.
Popoln nesmisel je presojanje o upravičenosti podeljenih nagrad posameznim avtorjem v sferi, ki je že toliko krat preočitno diskreditirala domnevno poslanstvo, da je postala prireditev s časom zgolj še povsem očitna promocija poslovnih interesov lobijev in politične korektnosti. Podelitev oskarjev je tista parada pravil igre ameriškega biznisa, ki se je pravzaprav prenehala sprenevedat, da naj bi bila nekaj drugega, kar v resnici je. Ni potrebe. Pomembno je, da obstane in melje naprej. Zdaj se že vsi, ki se vsaj malo ukvarjajo s svetovno kinematografijo, zavedajo, da je glede na investicije in produkcijo ravno Hollywood valilnica filmov s sramotno nizkim odstotkom kakovostnih stvaritev na svetu. Da ameriški ali amerikanizirani igralci niso milijonarji zato, ker bi bili tako izjemni igralci, ampak le zato, ker so del industrije zvezdnikov. Kar med drugim pomeni, da so oči uprte v bedarije nekega tretjerazrednega igralca Willa Smitha ali pa še huje! Že vrsto let poslušamo, kaj imajo celo o politiki za povedat popolni analfabeti in narcistični obsedenci, kot na primer “drama king” Sean Penn ali Mel Gibson ali, khm, Ronald Reagan. Preočitno je, da tudi ameriške najbolj kakovostne filmske stvaritve ne vidijo oskarjevske rdeče preproge niti od blizu in se kot izgnanci iz imperija poneumljanja selijo po drugih festivalih z vsaj malo več ohranjene integritete. Najbogatejši ameriški igralci niti pomotoma ne dosegajo vsaj osnovne ravni definicije kakovostnega igralca, lahko pa računajo na oskarja, če bodo kot ljubljenci kokičarskega afengunca in tabloidov vsaj enkrat v življenju uprizorili vlogo, ki jim ne bo v popolno sramoto, če že ne bo poseben presežek. Bravo, Sandra Bullock. Jočemo od ganjenosti, da lahko tudi diletantom uspe, da so le prijazni, prilagodljivi in vztrajni. Ali pa narcistični, pohlepni, egomanični in absurdno grebatorski brezvezniki, kot je na primer Will Smith. Da so lahko brezsramno bogati, kar pomeni v Ameriki uspeh, in vsaj enkrat v življenju upravičijo 0’00001% svojega prodanega blefa. S takšnim prizorom se z lahkoto identificirajo nešteti, ki bi tudi najraje izkoristili, kar omogoča neoliberalna industrija uresničevanja sanj na vseh področjih delovanja s pomočjo uničenja kakršnih koli smiselnih in upravičljivih kriterijev za kar koli. To so sanje! Nikoli ne boste tolikokrat slišali frazo “Dreams come true!”, kot na podelitvi oskarjev. Pomembno je, da boste slišali tudi plejado ganljivih govorov, ki bodo polni moraliziranja o najbolj popularnih tematikah grenkega življenja, ki ga producira industrija revščine, mentalnega siromaštva, praznega materializma in lažnega elitizma. Ooooooo, naša srca bijejo z vsemi izropanimi, ponižanimi in razžaljenimi. Solze lijejo ob ganljivih čvekanjih, ampak! Takoj po ganljivem govoru o boju proti revščini, diskriminaciji in neenakopravnosti že sledi še več jokanja ob promociji izjemnega uspeha prejemnika oskarja, ki je nekoč baje žrl smeti, a poglejmo, kako visoko ga je pripeljalo trdo delo, vera v uspeh, sanje in izjemen talent! Uveeeeeeeeeeeee … Dreams come true! Dreams come true! Jebeš tiste luzerje v šotorih, če pa očitno premalo sanjajo, so premalo sposobni, izjemni in sploh in oh vredni “uspeha”! Vse je okej! Gremo dalje! Katera kreacija obleke je naslednja na vrsti za fotosešn?!
Mi smo kul, saj zadnja leta serijsko podeljujemo oskarje Afroameričanom, ženskam, gluhonemim, lezbijkam, gejem … Huh? Je še kakšna skupina omenjana v medijih za uporabo in zlorabo? Priklonimo se vsem tistim, ki tudi v Hollywoodu bivakirajo na pločnikih v šotorih. Mar nismo podelili oskarja nekemu filmu o ameriških “nomadih”?! Kako se je že glasil naslov? Ah, saj ni važno. Kdo bo pa gledal tisti dolgcajt, važno, da nam ne more nihče očitat, da ne opazimo. Mi smo moralni! Ojojoj, kateremu Afroameričanu naj pa letos podelimo oskarja? Hmmm … Ej, dajmo ga Willu Smithu, da bodo kokičarji zadovoljni, pa še prepir bomo zanetili in diskreditirali izjemnega igralca Denzla Washingtona. Hahahaha … Vsak lahko dobi oskarja, da je le temnopolt in da ustreza lobistični agendi zlorabe politične korektnosti, enako kot belci. Živela enakopravnost! Jane Campion naj koooončno dobi tisti že zdavnaj prislužen kipec, da jo utopimo in diskreditiramo z nagrado, kot da je samo ena izmed nas, bleferjev. Ne bo si mogla pomagat, da se ne bi hvaležno smehljala in blebetala ganljive traparije. Ma, ja, dajmo jo že enkrat pohvalit vsaj za režijo, da ne bodo Metoo samopromotorske zoprne babe spet težile. Koliko igralcem in režiserjem smo morali lani uničit kariero, ker niso bili več profitabilni zaradi škandala? Ej, sploh ne štejemo več, ampak saj je vseeno. So zvezdniki, ki nam polnijo blagajno, ali je pa ne polnijo več. To je vsa filozofija najbolj demokratične države na svetu. Jebi ga. Ampak oskarja za film pa Jane Campion ne bo dobila, pa če se na glavo postavi, saj niti židinja ni, porkaduš. Ne, ne, to pa ne. Utišajmo kritike s politično korektnostjo. Kdo si bo upal pritoževat, če se bomo priklonili gluhonemim. Uuuuu, mater, ta je dobra! Gluhonemi sploh še niso bili na spisku! Kdo se je pa spomnil na njih! Vsa čast ideji! Hahahaha … mater smo pametni!!! Ej, ampak že glavna nagrada Zeleni knjigi je bila malo preveč prozorna poteza. Ja, ja, je bila, ampak, hej, nobena prozornost ni več preveč prozorna. To je pa tudi res!
Sranje! Gledanost podelitvi oskarjev pa vseeno iz leta v leto bolj pada. Jah, jebi ga. Kaj naj pa še zakuhamo? Plitkosti se izrabljajo, mi pa moramo ostat plitki in ceneni! Joj, upam, da bo patološki egocentrik Will Smith, ki bo sigurno jokal sam nad seboj na odru vsaj pol ure in med prilizovanjem javnosti vsaj petinpetdesetkrat omenil ljubezen ali nekaj podobno ofucanega, tokrat koga na gobec. To bi bilo učinkovito nasprotje. Saj smo zganjali že marsikaj, a stepli se še nismo. Ja, to bi bila pa res nenadjebljivo dobra rešitev za popoln polom! Če bi treščil na gobec komika, bi bil čisti zadetek v polno! To je tisti dramatični moment, ko ljudem med sproščenim hahljanjem zalimamo klofuto in s kamerami posvetimo v njihove upadle ksihte, da se kar pod stole poskrijejo! Hahahahaha … Stop! Tišina! Kamera! Bem! Ko bi Chris Rock vsaj globoko razžalil skrhana čustva Smithove žene. Nekaj najlažjega na svetu. Ma, ne, no. To je stara fora. Ne moreš s tako bizarko, ki jo zganja vsak potuhnjen šovinistični uličar, premagat škandala Zinedina Zidana. Pa saj je vseeno! Stara zlizana fora gor al’ dol, bistveno je, da vedno užge! Kokičarji obožujejo stare fore, saj izvirnih sploh ne dojamejo.
Pomembno je, da smo na vseh frontah dejavni pri miniranju svobode govora!!! Folk bo gotovo ganjen, češ, poglejte prasca, ki se norčuje iz uboge bolne žene. Pomislite! Samo še komiki uživajo kakšno drobtino varnosti pred popolno cenzuro! Ne obstaja inteligenten humor, ki ni tudi strupen, kritičen, črn in reflektiran, ali pa zgolj mehča in detabuizira najbolj okrutne in žalostne pojave na svetu. Naj postane že enkrat v imenu morale povsem sprejemljivo, da kljub abotno dolgočasni prireditvi nočemo, da katero koli javno podelitev nagrad vodi na primer Ricky Gervais. Ta prasec nam jebe vse po spisku, inteligentno in učinkovito. Si predstavljaš, da bi se večina raje strinjala, da smo moralni in pametni, če izbrišemo iz javnega prostora vse najbolj prepričljive strupene kritike našega imperija poneumljanja, ropanja in podjarmljanja v polikanih toaletah?! Hmmm, ja … To bi bilo res genialno, ampak Chris Rock ni niti blizu genialnosti. Je totalno povprečen komik, saj zato ga pa angažiramo in obilno plačujemo?! Pa saj je vseeeeeeeno … Če zjebemo brezveznika Chrisa Rocka, pometemo tudi z mnogo bolj nadarjenimi in učinkovitimi od njega. Kdo si bo pa upal še kaj zinit, če bo ves planet kričal, da je užaljen. Danes so itak že vsi užaljeni. Ja, res je. Vsi so užaljeni, ampak najbolj pomembno je, da so vedno najbolj glasno užaljeni največji psihopati, primitivci, lopovi in potuhnjeni popolni bedaki! Tako je! In kaj mi počnemo, če ne ravno to?! Ščitimo psihopate, primitivce, lopove in potuhnjene bedake!
Uuu, ne me jebat, stari, a si videl tole?! Kaj, kje, kdaj? Will Smith se je razpočil od praznega ega. Na gobec je treščil Chrisa Rocka! Saj ne morem verjet! Je Rock užalil njega ali njegovo ženo?! Ma, ne vem. Očitno njo, njega, ne vem. Koga briga. Za Willa Smitha je popolnoma brezpredmetno, ali leporeči ali pa razsaja z agresijo. V vsakem primeru je banalen in primitiven patološki iskalec pozornosti. Če Will Smith pravi, da je užaljen, bo že držalo, da je žaljivka nezaslišana! Saj je vseeno. Ma, ja, who cares. Ej, a misliš, da bi lahko Willa Smitha spravili na naslednjih volitvah v Belo hišo? Ni slaba ideja. Sploh ni slaba ideja. Če bo treba, če bo le treba.
Make America great again!
Fino napisano. Za nasmejat in zjokat hkrati. Kako je / smo / so vsi skupaj prozorni. V teh časih je res težko ostati “normalen”, pa kar koli že to pomeni.