Po nekaj letih z zadovoljstvom najavljam, da sem si ogledala gledališko predstavo, za katero lahko z veseljem trdim, da je v vseh ozirih vrhunsko uprizorjena, se ne ujame v samoosmešenje zaradi morebitne domišljave pretencioznosti ustvarjalcev, ki ne dosega intelektualnega in duhovnega dometa avtorja dramske stvaritve.
Predstava V Agoniji Miroslava Krleže je s strani vseh ustvarjalcev uprizoritve očitno resnično razumljena v vseh pomembnih aspektih in ključni poanti problema. Celo prilagoditev jezika Krleže je spoštljiva in natančno umerjena, tako da se občinstvo z lahkoto potopi v dramatičnost odnosov, kot se še danes zapletajo sami vase, čeprav se drama, ki predstavlja drugi del ciklusa Krleževe drame o gospodi Glembajevi, odvija v času po I. svetovni vojni. Predstava V agoniji v režiji Nine Šorak je eden izmed redkih uspešnih gledaliških projektov, ki mu uspe prikazat tisto, k čemur sicer teži večina današnjih gledaliških podvigov pri lotevanju starejših klasikov. Aktualnost! “Spreminjajo” se družbeni in ekonomski sistemi, zunanje okoliščine, tehnološki razvoj, človekove pravice kot mrtva črka na papirju, bore malo pa se spreminja človek in še manj od malo ključni konflikt odnosa med spoloma. Kot bi si isti duhovi, ki živijo večno življenje, zgolj izmišljevali nove metamorfoze oblik istega načina življenja, da bi iz njega v epilogu ustvarili isti pekel na Zemlji.
Okvirna zgodba je stara in večna. Mnogi bi zaplet poimenovali kot klasičen ljubezenski trikotnik, v tem primeru med hedonističnim baronom Lenbachom, njegovo privlačno in karakterno ženo Lauro ter mlajšim Laurinim ljubimcem Križovcem, sicer ambicioznim pravnikom. Dogajanje spremljamo v posrečeno izbranem ambientu, v Vili zlatici (Hribarjeva domačija) na treh notranjih prizoriščih. Gledalci od začetka do konca kot nevidni voajerji sledimo čustveno nabitemu končnemu obračunu karakterjev. Avtentičnost ambienta pomembno prispeva k občutku pristnosti in padcu v intimo objektov opazovanja. Predstava sloni na vrhunskem zlitju z vlogami in medsebojni kemiji Polone Juh, Saše Tabakovića in Borisa Mihalja. Igralsko brez dvoma zelo naporna predstava, pri kakršni lahko že drobna neprisotnost igralca poruši celotno vzdušje in s tem tudi bistvo koncepta. Celotna uprizoritev temelji na dialogu, preko katerega se razgalja psihoanaliza patriarhalizirane preteklosti, sedanjosti in prihodnosti protagonistov in pravzaprav celotne družbe.
Karakterji pred našim obličjem burno doživljajo domnevno povsem zasebno dramo globokega razočaranja ženske nad patriarhalizirano definicijo pomena intimnosti v imenu ljubezni in večne moške čudi, kaj neki naj bi bilo narobe. Med ogledom predstave sem se večkrat spomnila na popularno psihološko izvajanje Jordana Petersona, ki je moški princip označil za princip reda, ženski princip pa za princip kaosa, kar samo po sebi razkrinkava popolno nerazumevanje tistega, kar brezbrižno, vsiljivo in ogroženo označimo za “kaos”, s čimer si podelimo pravico do nerazumevanja na videz “kaotičnega”.
Mnogo literarnih besed se je v zgodovini že prelilo na omenjeno tematiko, a redko kdaj smo priča tako nedvoumnemu in drznemu dregu v problematiko. Tako redko, da tudi ko se pojavi, morda sploh ni razumljeno in sprejeto na način, kot je izpovedano. Si res želimo resnici pogledat v drobovje? Trenutek, ko Laura v spontanem izbruhu razsvetljene jeze izreče povsem preprost stavek ljubimcu, da je na njeno žalost očitno neumen, je zame vrhunec predstave, ki povzame večno aktualnost večne vojne med spoloma. Odziv ljubimca je dosledno predviden. Njegov prvi vzgib ni v tem, da bi se zamislil, česa morda res ne razume, kar bi bilo vredno razumevanja, ampak seveda v užaljenosti same rabe izraza. Užaljeni smo. Da smo ravno dandanes ponovno zdrsnili v globoko brezno zatekanja v blagor neumnosti in narcizma, priča ravno ponovni množični izbruh rabe užaljenosti kot orodja in orožja proti vsemu, česar nočemo razumet, kaj šele sprejet. Užaljeni smo. Kajti tudi besede, ki jih izrekamo, so le odraz statusnih simbolov, h katerim patriarhalizirana družba v iluziji konstrukcije domnevnih dosežkov, uspeha in ugleda na veke vekov steguje roke in vedno znova ostaja ujeta v najbolj prvinski zakon narave brez ustvarjalne substance – Vojna!
Obstaja tabuizirana razlika med umevanjem zvestobe. Ko takoimenovani ženski princip izreka zvestobo, ima v mislih povezanost s sočlovekom in zvestobo do notranje človekove biti. Ko takoimenovani moški princip izreka zvestobo, ima v mislih zvestobo družbenemu redu, pod kar spada tudi poročna zaobljuba. Zvestoba kosilu na mizi, kapitalu, vlogi žene in matere, skupnemu stremljenju k ohranjanju navideznega ugleda in razvijanju statusnih simbolov. Mnoge kršitve zvestobe so povsem odpustljive, če zvestobe ne dojemamo kot zvestobo človeški vsebini, ampak le strukturiranemu družbenemu pojmu. Med zvestobo partnerski zvezi, poroki in družinskemu konceptu ter zvestobo osebi je diametralno nasprotna razlika. Med umevanjem vrednosti človeka in samospoštovanja, ki se veže prioritetno na statusni simbol in oprijemljivo korist, ter umevanjem vrednosti človeka kot povsem unikatnega konteksta duševne in osebnostne zgodbe določene persone ter posledičnega neizrekljivega erosa, je spet diametralno nasprotna razlika. O čem sploh govorimo, ko se izrekamo?
V konceptu takoimenovanega družbenega reda, s katerim se moški princip ne le povsem zlije, ampak pravzaprav povsem razčloveči, ni prostora za povezavo z drugim človeškim unikatnim bitjem. Človek (moški ali ženska) postane namreč le vloga znotraj vnaprej skonstruirane zgodbe, ki jo uprizarja dosledno, ali pa neprilagojeno nagaja in beži iz predstave, kot da se lik ne bi dobro naučil teksta in vseh didaskalij na pamet. Vemo, kako naj bi mislila in delovala dobra žena in kako slaba. Kaj mora zamolčat ali pa zaradi izrekanja “pokvari” igro. Enako velja za ljubico. Ni prostora za unikatno dušo. Vlogo lahko prevzame kdor koli, le da ji nekateri sledijo bolj uspešno, drugi pa manj. Človek reda je človek, ki mu je vse jasno in zlahka sledi tudi predpisanim emocijam. Kako moramo na primer doživljat nekogaršnjo smrt, neodvisno od stvarnih emocij in odnosa do pokojnika. Ali sploh obstajajo stvarne emocije? V zvestobi vnaprej določenim vlogam ne obstajajo unikatne duše, ki jih ljubimo, sovražimo ali kakor koli vzpostavljamo z njimi nepredvidljiv, a pristen odnos in pletemo nepredvidljivo zgodbo. Rešitev za umik iz ljubezni je v predvidljivosti, s ciljem v izogibanju bolečini.
Obstajajo le različne ženske in različni moški, ki se bolje znajdejo v vlogi žene, moža, ljubice, ljubimca, prijatelja ali prijateljice. V resnici nič osebnega. In ta “nič osebnega” Lauro v spoznanju pretrese vse do izgube osnovnega smisla. V groteskni čudi, kako malo je vreden osebni smisel znotraj patriarhalnega reda, resignira. Kako sprijaznjeno z nesmislom jo vedno znova gleda tisti drugi razblinjen objekt poželenja v njenem življenju. Tisti, v katerega je simbolno projicirala ključno hrepenenje po smislu, ki ga določa povezanost z drugim. Kako je celotno življenje podredila nečemu, o čemer tisti drugi, kot se zdi, sploh ne premišlja na enak način. Kaj ima pravzaprav drugi v mislih, ko izreče: Ljubim te! Kot da gre za nekakšno metafiziko, ki je moškemu principu povsem tuja in nezaželena, pa zato ženski princip postavlja v sfero psihiatrično diagnosticirane ujetosti v nekakšno nebulotično teorijo zarote, kaotično religijo brez oprijemljive funkcije osnovnega reda in predvidljivosti razmerij. Laura na tej točki spozna, da nima sogovornika in da ga tudi nikoli ni imela. In ker v imenu ljubezni – ključnega smisla življenja – vedno znova išče in ne najde sogovornika, se tudi smisel življenja razblini v neoprijemljivi teoriji zarote, v nerazložljivi sferi metafizike, ki na nobenem sodišču ne more zmagat z neobstoječim dokaznim gradivom.
Je Laura osrednji lik razsvetljene prodornosti, ki sodi prototipu neumnega človeka, ker ne razume? Sodi razsvetljeno tudi sebi, ker se potemtakem resignirano in zdolgočaseno nima več s kom igrat niti v peskovniku romantičnih iluzij? Ne, vsi liki se po logiki stvari izgubijo. Tudi Laura. Ker tudi današnje “Laure” še vedno ne razumejo, da se igra odvija v vojni. Vojna je, vojna! Od nekdaj je bila vojna. Ne propadla ljubezen! In to je tisto, kar ‘neumni’ ljubimec najbolje razume, razočarana nevesta pa ne, zaradi česar izgubi smisel za ljubezen, kajti ljubezen nikoli ne zaživi znotraj strukture reda, soodvisnosti in pričakovanj. Tudi ljubezen preprosto je ali pa ni!
Ogled predstave zelo priporočam! Še posebej feministkam in vedno znova v ljubezni raz-očaranim ženskam. In moškim, ki bi vendarle raje dojemali strukturo “kaosa”, namesto da bi umrli še pri živem telesu v utehi navideznega reda.