Kakšna tragična burka! Letošnja matura je v javnosti sprožila precej pritožb zaradi šoka dijakov ob maturitetnem eseju. Ne prvič v zgodovini! Skoraj vsako leto se zaradi testov na maturi pojavijo jamranja ali zgražanja, še posebej na tnalu pa je pogosto ravno esej. Gre za razmišljujočo nalogo, ki v temelju ne sovpada s piflarsko doktrino šolstva točkovanja na podlagi ideje o pravilnih in nepravilnih odgovorih, zaradi česar esej tudi ni skladen z intelektualno degradacijskim ciljem mature!
Mediji, predvsem časopis Večer, so objavili nekaj zaskrbljenih odzivov pridnih dijakov za usodo svoje ocene na maturi in nekaterih domnevno pogumnih učiteljic, ki so si sploh upale izpostavit javno dijakom v bran, domnevno proti politični izobraževalni kraljevini s svojimi podaniki v komisiji. V medijih se drža učiteljev, ki izpovedo svoje mnenje v imenu stroke, oglašuje kot pogumno profesionalno dejanje in ne kot nujnost!!! Že to pove veliko o stanju stvari. Še več pove pa dejstvo, da se noben predstavnik “nalogodajalcev” in ocenjevalcev ni resno odzval. Nedotakljivi, brez stališča, brez odgovornosti do državljanov.
Kaj je povzročilo letošnjim maturantom urnebesni stres pri pisanju razpravljalnega eseja? Zgodba je zelo preprosta in stereotipna. Šole so prejele navodila “generalnega štaba” (Državni izpitni center), o čem naj bi se učenci in učenke piflali v okviru feminističnega vprašanja položaja žensk, kakor se odražajo tudi skozi drame: Sofoklejeva in Smoletova Antigona, Grumov Dogodek v mestu Gogi in Ibsenova Nora. Aktivistični in politično korektni akt umeščanja feministične perspektive v šolski program naj bi malo umiril opozarjanja resnih feministk, da šole tematiko položaja žensk skozi zgodovino ignorirajo. Zdaj po raznih gibanjih Metoo in politični zlorabi dogajanja pa se je predvidljivo zgodilo, kot se dogaja skozi celotno zgodovino tematikam o položaju žensk ter vzgoji radovednosti in ljubezni do literature in učenja nasploh, da je bilo odlično poskrbljeno predvsem za to, da se učenje, razmišljanje in razpravljanje o vsebinah že šolarjem kolosalno zagabi! Šokirano so namreč zrli v prazen list papirja ob ugotavljanju, da se o tem, o čemer jih sprašuje izobraževalni generalni štab, niso učili. Ne samo to! Nimajo pojma o pojmu, kaj diktatura pričakuje od njih! Ne razumejo vprašanja, čeprav so se mesece in mesece piflali kot strgani, kaj naj bi “pesniki” (moški avtorji dram) hoteli povedat. Kako neki bi morali razmišljat o perečem vprašanju, so se spraševali dijaki. Najbolj prizadeti so bili seveda tisti učenci in učenke, ki so – kot je zapisano v izbranem pismu dijakinje za objavo – z dvignjeno glavo vstopili v razred, temeljito pripravljeni na boj za ušive točke, ki jim omogočajo ali onemogočajo vpis na želen študijski program. Vse te dvignjene glave so v hipu omahnile v brezup, ko so prebrali vprašanje, na katerega niso našli v prenapolnjeni buči “pravilnega” odgovora. Dijakinja je za časopis Večer zapisala, da so celo izgubili voljo do življenja. Šele zdaj! Kajti volje do življenja niso izgubili že prej zaradi umeščenosti v sistem, ki iz njih ustvarja tekmovalne nemisleče robote! Ne! Voljo do življenja so izgubili v trenutku, ko so spoznali, da njihovo “znanje” lahko ni vredno piškavega oreha. Ampak! Volje do življenja tudi niso izgubili zaradi zgroženosti, ker znanja ne znajo uporabljat, kaj šele razmišljat s svojo glavo in vzpostavljat dvome. Ne! Seveda ne. Roboti so že robotizirani. Občutek izgube volje do življenja jih je preplavil le zato, ker so se ustrašili, da bodo zbrali premalo ali celo nič točk v tekmi za bodočo karierno usodo! Zato kričijo na ves glas, naj se jih vendarle generalni štab usmili!!! Da je bilo to, kar so doživeli, višek krivice, saj se sploh niso učili o povezanosti prostora z žensko funkcijo na odru v gledališču ali na odru sveta. Poleg tega, kot piše dijakinja, se v celotnem srednješolskem izobraževanju niso še učili pisanja interpretacijskega eseja, zdaj pa so jih v navodilih zadeli celo citati iz dram, na podlagi katerih bi morali posredovat svoje razumevanje le teh. Kako naj pa kaj razumejo, če se pa o tem niso učili? Kaj je pravilen odgovor? Okej. Že osnovnošolci dnevno interpretirajo izjave raznih ljudi in prikazni v fizičnem in virtualnem svetu, kjer lahko vse narobe razumejo in jih to dejstvo nič ne moti. Zdaj bi morali pa nekaj ustrezno razumet, a nimajo pojma, kako. Kje je šele vprašanje, Zakaj! Oni so se mesece in mesece piflali o nazorih in krivicah do protagonistk v dramah, zdaj pa so prejeli vprašanje o nekih prostorih in didaskalijah. Soočeni so bili na primer z vprašanjem, ali je večje zlo živeti v Gogi ali v Tebah iz Smoletove Antigone. Dijakinja je prepričana, da se ljudje sprašujemo, kako je takšno vprašanje sploh možno in že ve odgovor, da je popolnoma deplasirano. Zakaj neki bi bilo deplasirano, ni jasno. Ker se Antigona fizično v Smoletovi drami sploh ne pojavi? Mar ni ravno v tem primeru vprašanje toliko bolj intrigantno in zanimivo? Mar zato? Zgolj ugibam, ker ne razumem “vprašanja”.
Dijakinja ugotavlja, da so bili kot generacija očitno poskusni zajčki, nategnjeni poskusni zajčki. Sprovocirani so bili v situacijo, ki je dokazala, da ne znajo razmišljat in, kar je še mnogo huje, da si sploh ne upajo! Kajti, ko so se lotili pisanja travmatičnega testa, se po poročanju drugih dijakov ob svojem počutju niso spraševali, kaj iskrenega bi napisali o tematiki. Še manj so se spraševali, kaj naj bi bilo z njihove perspektive resnično in pomembno izpostavit. Ne! Možgani so takoj prešli na vojaški program, kako bi se najbolje izvlekli glede na namere generalnega štaba. Ker ne vedo, kaj bi si morali mislit o zadevi, so kalkulirali, ali je bolje, da na papir nasujejo kar piflarijo, za katero so se gulili zaman, ali bi bilo bolje, da se mučijo z odgovarjanjem na nekaj, o čemer nimajo pojma, kaj naj bi si mislili in zato ne mislijo nič. Katero “vrlino” bo generalni štab bolj upošteval? Bodo nagradili osebo, ki se je trudila mislit o nečem brez vnaprejšnjih navodil, kaj naj bi bil pravilen odgovor, ali bo generalni štab z več točkami nagradil piflarje, ker bo prevladala ideja, da je boljši “pravilen” odgovor na vprašanje, ki sploh ni bilo zastavljeno, kot pa “nepravilen” odgovor. Teza pridnih dijakov je bila izjemna. V primeru, da bi generalni štab upošteval predvsem tiste, ki so se trudili razmišljat, čeprav jih šola na ta človeški izziv ni pripravljala, bi to pomenilo, da so odličnjaki diskriminirani, torej vsi tisti, ki so se po navodilu šole pridno piflali kot roboti. Nagrajeni bi bili lahko luzerji, ki so namesto ur piflanja marsikaj prešpricali in si polnili glavo čisto po svoje.
Dijakinja v svojem pismu opozori na tisto, kar žre večino dijakov in njihovih nevrotičnih staršev, ki želijo svojim otrokom bogastva in uspeha polno življenje. Državna izpitna komisija je po njihovem mnenju pozabila, da se učenci in učenke koljejo za splošen nabor povprečja pridobljenih točk na maturi, ki predstavljajo usoden mejnik v njihovem življenju. Ali jih bo izobraževalna politična diktatura spustila na študijski program glede na interes posameznika ali bodo zablokirani. Dijaki so namreč del šolskega sistema, ki razpečuje ideologijo s prepričanjem, da ne obstajajo posebej nadarjeni ali nenadarjeni učenci za določeno področje. Odkar smo postali samostojna država, smo namreč povzeli lažnivo ideološko krilatico iz Amerike, da lahko vsak postane vse. Da je le s trudom in pridnostjo možno postat kar koli si želimo. Ta lažniva in skrajno destruktivna narcistična ideologija se je zdaj razmahnila že v hudo kolektivno patologijo na vseh frontah in pridobila nove razsežnosti z idejo, da lahko vsak kupi vse. Vsak lahko postane in živi, kar koli si želi, pa magari če je želja še tako nemogoča, prfuknjena in skregana s kakršno koli koristjo sebi in družbi. Kupimo si baje lahko celo nov obraz, nasprotni biološki spol in celotno identiteto. Po želji. Kupimo znanje, s kapitalom odpremo podjetje in se ukvarjamo s čimer koli že in prodajamo kar koli pač že. Kupimo izobraževanje na “uglednih” šolah in univerzah, ki nam avtomatsko omogočajo več napredka v karieri. Kupimo si partnerja, kupimo otroke, kupimo … Kupimo ali pa ne kupimo. Splošna matura, ki služi kot vstopnica za študijske programe, sporoča, da so odlični učenci dovolj nadarjeni in osebno motivirani za vsa študijska področja, ostali, ki so iz takšnih ali drugačnih razlogov v najstništu zabluzili ali jim učenje pri določenih predmetih preprosto ne gre ali jih ne zanima, pa so enako kot odličnjaki dobri za vsa področja, kjer po debaklu pač pristanejo. Bistveno je, da njihovi posebni interesi in nadarjenosti niso pomembni za družbo. Kamor se bodo lahko vpisali, tam naj poskušajo bit pač pridni roboti. Vse to je eno in isto sranje. Profesorski ceh se je nekoč razveselil predvsem tega, da je skladno z uvedbo splošne mature kot ključnega in edinega kriterija za vpis na univerzo naraščal interes za izredni študij. Kupimo si študij. Cena izrednega izobraževanja pa je od časa, ko je bila ravno generacija, ki ji pripadam sama, poskusni zajček pri uvedbi splošne mature, rapidno naraščala iz leta v leto. Krepil in množil se je plačljiv študij in profesorjev to ni niti malo motilo, saj so si s predavanji za izredni študij dobro polnili denarnice. Zakaj bi se torej pritoževali v imenu strokovnosti in profesionalnosti? Denar je vse – pa če gre za vojno za drobtine pod mizo ali za večjo pogačo na mizi. Zato je tudi politika vse, kajti le pridni in vodljivi bodo želi “uspehe” v karieri, sposobni, nadarjeni in profesionalni bodo lahko kaznovani z ignoranco ali degradacijo.
Izobraževalni sistem povsem ignorira kakršne koli kriterije zmožnosti in primernosti za posamezni študij, zato nimamo sprejemnih izpitov, ki bi predstavljali ključno vstopnico za novo poglavje v življenju. Takšna mentaliteta je že obrodila močne sadove. Dnevno se lahko pritožujemo nad kadri, ki so povsem zgrešili poklic, nad takoimenovanimi izobraženimi idioti, posledično korupcijo in kleintelizmom. Problema na trgu dela in pri vodenju države pa ne predstavljajo takoimenovani sistemski luzerji in odpadniki, ampak predvsem izrazito pridni, narcistični in ambiciozni idioti ali celo narcistični motenci in psihopati. Logično! Kaj pa pričakujete?
Ampak ni razloga za sekiranje in za vsebinsko brezglavo preobrazbo sistema, ki bo z istimi figurami na položaju moči zagotovo našel pot do disfunkcionalnosti. Politično poslušni generalni štab je nekoč že zdavnaj izrazil zadrego. Ob kritikah na maturitetni sistem, ki se odvija že vsaj dve desetletji brez prisluha, sem nekoč zasledila odgovor določenih profesorjev za javnost, da obstaja tudi realna in resna zaskrbljenost, da bi bili sprejemni izpiti zastavljeni tako nekakovostno in neprimerno, da bi bilo spet lahko vse narobe. Ja, si kar predstavljamo, da bi se na marsikaterih področjih zgodilo točno to. Ampak kaj nam je stroka s takšno vrsto zaskrbljenosti sporočila? Da so pri najbolj osnovnem vprašanju prepoznavanja realne nadarjenosti in potrebnega znanja za vključitev v študijske programe tako nesposobni in nenadarjeni, da njihova praznina presega šok in celo izgubo volje do življenja dijakov in dijakinj, ki so tokrat zablokirano zrli v prazen list papirja ob maturitetnem vprašanju. Kako bi bilo lahko drugače, če je bil pa aktualni kader na področju izobraževanja del enakega sistema, v katerem so se prikomolčali do položajev, tudi profesorskih. Stvarno razumevanje področja, ustrezna inteligenca in ustrezne osebnostne vrline so neformalne lastnosti posameznika, ki lahko na poklicnem področju obstajajo ali pa ne. Definitivno pa niso ključno povezane z uspehom na trgu dela. In to učimo nove generacije že od malega. In potem se zgražamo, ker postane velika živina na ministrstvu pravnik, ki je bil nekoč celo v sodnem procesu zaradi nepredstavljivega sadizma, ki ga je izživljal nad živalmi. Kako neki je sploh lahko študiral pravo? Jah, vse pravice na svetu za vse! Le za tiste ne, ki bi si kakšno pravico tudi realno zaslužili.
To spoznanje sporočajo tudi učiteljice, ki so stopile na stran šokiranih dijakov. Zakaj po mojem mnenju niso herojke v boju za dobrobit naše prihodnosti? Ker so se oglasile predvsem z zaskrbljenim tekstom, ki povsem sovpada z zaskrbljenostjo dijakov. Občutek prevaranosti, ker se o vsebini niso piflali in bodo zato lahko prenekateri prikrajšani v boju za točke. Učiteljski kader je pri tem zaskrbljen za svoj položaj, kajti učitelji dijakom niso prali možganov in jim posredovali pravih odgovorov na predloženo gradivo. To naj bi pomenilo, da niso dobro opravili svojega dela, zato bi radi vsem nam povedali, da so bili enako nategnjene žrtve kot dijaki. Niso jih ustrezno pripravili na izziv, pri čemer bi več ali manj točk pomenilo le razliko med tistimi, ki so se bolj ali manj dosledno napiflali snov. To bedno dejstvo tudi “pogumnih” učiteljev nič ne moti, saj so pridni in vzorni člani sistema.
Učitelji in učiteljice prav tako ne razumejo ali pa jih ne briga, da dijaki in dijakinje v resnici ne pišejo razpravljalnega eseja, kajti razpravljalni esej pomeni razmišljanje o vsebini, pri čemer je zaželeno in edino smiselno, da razmišljanje odstopa od neke norme ali od razpravljalne vsebine z drugačnimi vidiki in poudarki. Esej, ki diktira “pravilno” razmišljanje, kar pomeni, da se pričakuje gora pisarij z enako vsebino, le da nekateri natrosijo več podatkovja od drugih, ni razpravljalni esej, ker nihče ne razpravlja z nikomer, še najmanj o pojavu boja žensk za enakopravnost in čemu neki naj bi sploh služil. Ker se dijaki zelo dobro zavedajo, da nihče od njih ne pričakuje razprave o čemer koli, je bil temu primeren tudi njihov šok in popolna vsebinska praznina. Občutek izgube volje do življenja jih je v tistem trenutku zastrupil predvsem zato, ker jim sploh ni dopuščeno, da bi razmišljali. Da je groza še toliko večja, se mnogi izmed njih tega dejstva sploh ne zavedajo, ampak si resnično domišljajo, da so prej še imeli voljo do nečesa, kar naj bi se v okviru smisla človeške eksistence imenovalo “Življenje”.
Ha! Maturanti naj bi izbrali manjše zlo za tri imaginarne ženske, katerih izrazito depresivno in zblojeno usodo so zapisali trije moški, bog vedi zakaj tako cenjeni. Že po definiciji je izbira manjšega zlega nemoralno in zavržno dejanje. Tu bi morali začeti pri obravnavi šolskega sistema. Izobražuje strokovnjake različnih področij ali klavce konkurentov?
Res je!
Res, se strinjam. Dodal bi samo to, da bo do pravih sprememb prišlo šele, ko bodo večino učiteljskih mest zasedale ženske…